KRONIKA
ŽIVOJIN PAVLOVIČ, ZID SMRTI
Že vrsto let pomeni nagrada, ki jo revija NIN vsako leto podeljuje za najboljše prozno delo, ki je tisto leto izšlo v srbohrvaščini, verjetno najbolj cenjeno literarno nagrado v Jugoslaviji, podeljeno za konkretno novo delo. Zato tudi vsako leto z veliko nestrpnostjo čakamo, kako se bo odločila žirija, saj ta nagrada ne pomeni samo priznanja za kvaliteto, temveč pomeni tudi vstop v svet, kajti nagrajena dela praviloma učakajo vsaj po nekaj prevodov tudi v velike svetovne jezike. Poleg tega nagrada revije NIN vedno izzove dodatne ponatise nagrajenega teksta tudi v srbohrvaščini in zadnje čase takojšnji prevod v slovenščino; skratka NINova nagrada pomeni za avtorja ne le priznanje, temveč tudi uveljavitev in precejšnjo materialno spodbudo, čeprav sama nagrada sploh ni visoka. Zavoljo vsega tega in tudi zato, ker so nekatera nagrajena dela iz prejšnjih let pomenila resnične literarne dosežke, spomnimo se na primer nagrajene knjige iz leta
1984, HAZARSKEGA BESEDNJAKA Milorada Paviča, smo tudi s tem večjo radovednostjo vzeli v roke knjigo Živo-jina Pavloviča ZID SMRTI, ki je zmagala v troboju z romanoma SENCE NA ZIDU Radoslava Petkoviča in VADBA ŽIVLJENJA Nedeljka Fabri-ja, in dobila NINovo nagrado za leto
1985.  Ta knjiga nas je še posebej zanimala tudi zato, ker je navsezadnje Ži-vojin Pavlovič precej prispeval tudi v slovensko kulturo, saj je posnel pri nas kar tri filme, ki gotovo sodijo med pomembnejše dosežke slovenske kinematografije.
Knjigo ZID SMRTI je Živojin Pavlovič označil s podnaslovom »omnibus roman« in tako opozoril ne le na to,
da je njegov roman sestavljen iz več zgodbenih enot, temveč tudi na druge zveze s filmom. Lahko bi pravzaprav rekli, da gre za vpliv filmskega jezika na literarni jezik, opazen zlasti v načinu spajanja (montaže) »sekvenc« iz sedanjosti junaka s »sekvencami« retrospektiv, ki marsikdaj niso prezentirane zgolj kot junakov subjektivni spomin, niso torej opredeljene samo, če lahko tako rečemo, od znotraj, iz junakovega doživetja, temveč so nekako objektivirane kot neke vrste dokumentarni material, ki naj pojasni junakovo trenutno stanje in utemelji njegov moralni in tudi telesni in duševni propad. Po drugi strani pa je ta vpliv filmskega jezika ali vsaj vpliv avtorjeve filmske skušnje, kot se zdi opazen tudi v njegovem občutku za izrazitost in izraznost pravega detajla, ki izpostavljen v obliki kratkega odstavka kot na način nekakšnega bližnjega plana in premišljenega zornega kota, večkrat bolj zgovorno posreduje zaželeni vtis in sporočilo, kot bi to mogel celostranski ali še daljši opis.
Po drugi strani pa seveda oznaka »omnibus roman« meri predvsem na to, da je v knjigi več zgodb, ki bi jih lahko uvrstili celo v različne literarne zvrsti. Kar dve tretjini prostora v 320 strani debeli knjigi nameni avtor zgodbi bivšega partizanskega kurirja, nato organizatorja kulturnega življenja ter ustanovitelja in bolj ali manj slabega igralca Narodnega gledališča iz Vra-novca, Stevana Arsenijeviča, ki ga Že na začetku spoznamo kot le še bivšega igralca in zdaj slugo v kavarni Timok v Beogradu. To prvo zgodbo bi gotovo lahko označili kot življenjepisni roman, pisan deloma celo kot roman toka zavesti, saj se objektivno dogajanje romana v celoti odvije v nekaj urah, vendar ob tem bralec spozna celotno Ste-
Književnost
850
Živojin Pavlovlc, Zid smrti
vanovo življenje od njegovih deških let, ko se je s trinajstimi leti pridružil partizanom legendarnega Timoškega bataljona, pa do osebne in umetniške krize ob odpovedani uprizoritvi Shakespearove tragedije KRALJ LEAR, v kateri naj bi Stevan igral glavno vlogo in se tako končno potrdil kot igralec, ter ob snemanju filma TIMOŠKI SMO MLADI PARTIZANI, v katerem naj bi igral svojega nekdanjega komandanta Vuka Babiča-Arhidiakona, ki pomeni Steva-nu še v tem času tako rekoč nedosegljiv zgled pravega moškega, borca in poštenjaka. Med razlogi za Stevanov osebnostni in moralni zlom je gotovo tudi to, da postopoma odkriva drugačno podobo svojega vzornika in tako med drugim izve, da je leta 1948 Vuk Babic kot komandir UDBE v Vranovcu zverinsko mučil svojega nekdanjega borca in Stevanovega komandirja Vido-ja Bojičiča-Uča, ki je po Golem otoku prav po zaslugi Vuka Babica postal filmski in gledališki režiser in zdaj re-žira film-epopejo o Timoškem bataljonu in o svojem nekdanjem komandantu in mučitelju. Stevan se med snemanjem zaljubi v snemalčevega pomočnika Ta-dijo, ki ga on imenuje Tadjo (nedvomno odmev odnosa med glavnim junakom in mladim poljskim lepotcem v Mannovi noveli SMRT V BENETKAH) in nazadnje notranje docela razkrojen zapusti snemanje, družino in poklic ter ostane v Beogradu, kjer je neuspešno iskal Tadja, dela nekaj časa honorarno v prirodoslovnem muzeju, kasneje pa kot sluga v kavarni Timok. Stevanov propad se odvija na več ravneh. Najprej na ravni moškosti ali, denimo, heroizma in vojaške sposobnosti. Stevan je na tej ravni odpovedal že leta 1945, ko je dopustil, da so mu kmetje linčali ujetnika, vojnega zločinca Vampirja. Posebno raven njegovega propada pomeni področje erosa. V tem pogledu je Stevan dvakrat poražen, saj ocenjuje svoj drugi zakon s hčerko svojega nekdanjega gledališkega upravnika
Slobodanko kot neuspeh, se z veliko nostalgijo spominja prvega zakona s Poljakinjo Vando, idealizira ta zakon do skrajnosti, nato pa odkrije, da ga je Vanda varala z njegovim lastnim bratom Kosto, ki je moral zapustiti Beograd in opustiti kariero letalca zavoljo homoseksualne afere z inštruktorjem padalstva. Kosta je kasneje naredil samomor v zaporu. Stevan pa ni nikoli do kraja prebolel njegove homoseksualnosti, zato je razumljivo, da je zanj njegov lastni odnos do Tadja v bistvu že del razpada njegove osebnosti.
Zgodbi o Stevanu Arsenijeviču sledita pravzaprav dve noveli. Najprej novela o kemiku Ljubinku Mančiču, zafru-striranem samskem onanistu, ki nadomešča svoje življenjske, zlasti erotične neuspehe in strahove z noro predanim delom v inštitutu za uporabno biokemijo, si z iznajdbo preparata za odkrivanje pesticidov v hrani zasluži Oktobrsko nagrado, ki pa jo dobi njegov direktor in ne on. Obenem doživlja Man-čič tudi popolno neuspešnost v svoji nekoliko čudni ljubezni do invalidne pianistke Silvije Foretič in nazadnje duševno kolapsira ter znori. Druga novela govori o bratu Tadije Šarca, ki je nastopal v zgodbi o Stevanu Arsenijeviču, o mladem glasbeniku Pavlu, ki tudi niha med ljubeznijo do razvratne filmske starlete Mersihe in ljubeznijo do radoživega prijatelja Baljka, ki nazadnje umre v prometni nesreči, deloma tudi po krivdi Pavla in Mersihe.
V  zadnjem delu knjige pa lahko preberemo še dvoje kratkih zgodb, pravzaprav že črtic o zakonskih težavah upravnika kavarne Timok Dragomana Vi-dakoviča in njegovega strica Budimira Vidakoviča.
V  petih zgodbah pa tudi v dodatnih, ki so vpletene v osnovne zgodbe, na primer zgodba Vuka Babica in njegove nimfomanske žene zdravnice, zgodba o šestdesetletnem režiserju Uči, ki je na ljubo svoji rdečelasi maskerki pripravljen  storiti  vsakršno  zlo  itd.,  so
851
852
Tone Peršak
Pavlovičevi junaki opredeljeni predvsem po svojih erotičnih težavah, zablodah in stranpoteh. V tem pogledu se roman Zid smrti nedvomno navezuje na njegov roman in film ZADAH TELESA. Eros je tudi v tem romanu obravnavan kot neke vrste usoda, pri čemer pa Pavlovič tako rekoč ne pozna druge možnosti kot smrt. Za vse njegove junake je značilno, da jih njihova erotična naravnanost vodi v propad in smrt ali vsaj v norost. Drugo bistveno določilo Pavlovičevih junakov, ki pa je pravzaprav tudi del erotičnega kompleksa osebnosti, je ideal moškosti kot junaškosti, doslednosti in vzdržljivosti ob dobrem in hudem. Gre za vprašanje, ali je kdo mož ali ni, pri čemer seveda biti mož pomeni marsikaj. Od vzdržljivosti pri pitju do neke vrste neobčutljivosti za ljubezenske težave, ne da bi se »mož« tem težavam izogibal, in do junaštva v smislu pesmi RADO IDE SR-BIN U VOJNIKE. Značilno za Pavlo-vičeve junake je, da ne uspejo v tej težnji biti mož, čeprav se zdi, da je s to težnjo podobno kot z avtentično erotičnimi težnjami: da torej preprosto ni mogoče zadostiti tej svoji težnji, kajti uresničenje tega ideala je vedno mogoče videti samo pri drugem človeku, ki pa se te svoje moškosti ne zaveda na isti način. Gre za nekakšno literarno raziskavo določenega modela, ki očitno še vedno bistveno opredeljuje samora-zumevanje človeka v dovolj natančno določenem okolju. To je model srbstva, značilen tako na ravni posameznika kot na ravni skupnosti. To srbstvo, seveda neločljivo od zgodovinskega pa tudi današnjega družbenega konteksta, očitno še vedno v temeljih opredeljuje Pavlo-vičevega človeka, ki se skozi to srbstvo tudi sam opredeljuje; od tod poseben čut za zgodovino, za rodbinsko skupnost in od tod tudi tragične zahteve, ki jih Pavlovičevi junaki postavljajo sami sebi.
Vsekakor pa je le treba reči, da Pav-lovičevo delo razpada v dva dela, ki sta
si med seboj, kljub enotnosti pisave i kljub isti temeljni opredeljenosti njeg vih junakov, vseeno precej različna. P vi del, torej roman o Stevanu Arsenij viču, namreč v mnogo večji meri vklj čuje tudi širši, zgodovinski in družb kontekst kot drugi del, ki je prav prav nekakšna krajša zbirka novel. N glede na to, da so zgodbe med seb povezane po tem, da so vsi junaki d ma iz izmišljenega, a zelo prepričljiv opisanega mesteca Vranovac v vzh Srbiji, ali da so se v tem mestu sre pri snemanju filma o Timoškem ba' ljonu, je vendarle res, da ima prvi del vseh pogledih veliko večjo literarno t žo. Roman o Stevanu Arsenijeviču, po eni strani spominja celo na becket tovske popise propada in razpada ose' nosti in njihovega pogrezanja v pese časa, po drugi strani, kot rečeno, pom ni neke vrste moderno epopejo revolu cije in revolucionarjev, vendar epopej z neizbrisnim tragično-grotesknim pre' znakom. Na teh dvesto straneh je sko nemile usode revolucionarjev Timošk krajine podana tudi usoda revolucije,' pa je hkrati skozi te usode tudi neus miljeno, a vendar prepričljivo počlov cena. Od tod tudi razprava med Štev nom in režiserjem Učom o resnici i idealizaciji  revolucije  in  partizanstv" Tu je tudi vzpostavljena neka poseb napetost med posameznim in družb: nim, tista napetost, ki zahteva od p« sameznika žrtvovanje za družbeno, ne glede na to, da takšno žrtvovanje nujn~ vodi v propad osebnosti. Lahko bi re kli, da je Pavlovič v tem delu knjige uspel znotraj svojega moderno pisanega in v jeziku in stilu pravzaprav neona-turalističnega  romana vzpostaviti  razsežnosti epa, do katerega se v teks tudi implicitno pa tudi eksplicitno opr deljuje  (razmišlja  o  ljudski pesmi, guslarjih itd.). Podoba sveta, ki jo v tem delu knjige oblikuje, zajema celot in vključuje tako zgodovino kot pri hodnost in sedanjost. Znotraj te pod be je človek,  predvsem glavni  jun
853                                                                                                    Žlvojin Pavlovič, Zid smrti
Stevan Arsenijevič, vzpostavljen v vseh     tico kot literarni žanr. Lahko bi celo
razsežnostih bivanja in skozenj se izre-     rekli, da v tem drugem delu Pavlovič
ka avtor tudi o usodi naroda, družbe in     ne dosega ravni prvega dela, in da je to
celo človeštva v celoti. To je v veliko     knjigi nedvomno v škodo. Kljub temu
manjši meri značilno za dodane novele     pa Pavlovičev roman nedvomno pome-
in črtice, ki se bolj osredotočajo na ju-     ni enega od  pomembnejših  dosežkov
nakov osebni problem in puščajo druž-     jugoslovanskih književnosti v zadnjem
beni kontekst vnemar, kar je največ-     času.
krat tudi sicer značilno za novelo in čr-                                        Tone Peršak