Gorazd Makarovič Rekonstrukcija mlina iz leta 1524 1. Uvodna pripomba 2. Mlin v Rušnjaku 2.1. Lokacija in položaj mlina 2.2. Opis današnje stavbe 2.3. Datiranje stavbe 3. Rekonstrukcija prvotne mlinske stavbe 3.1. Tlorisni obseg 3.2. Višinski obseg 3.3. Okna 3.4. Vrata 3.5. Streha, kritina in strop 3.6. Oris stavbne zgodovine in vprašanje uporabnikov 4. Prvotna strojna oprema 4.1. Mlinske naprave 4.2. Valjkalnica ali stope 5. Ugotovitve rekonstrukcijske analize 1. Uvodna pripomba Kolo na vodni pogon sodi med kulturne prvine, ki so omogočile prevrat v od- nosu do narave in s tem ustvarile enega izmed pogojev za industrijsko revolu- cijo in tehnologijo moderne dobe. To kolo je izraz genialne misli, da je tudi ne- organska narava lahko vir usmerjene koristne energije; vedenje o vodnem kolesu je tako naravnano pojmovanje širilo in omogočalo druge dosežke člo- veškega duha na tem področju. Tako je nastala silno pomembna ustvarjalna tradicija. Drugi izumi, ki so uporabljali energijo iz neorganske narave, so mlajši (npr. jadranje proti vetru sploh ni starejše od 14. stoletja) - predvsem pa jih ni bilo mogoče univerzalno uporabljati. Energijo vodnega kolesa pa je bilo mo- goče s palčnimi prenosi usmerjati v razne namene. Do nastanka vodnega ko- lesa je človek uporabljal le z utrujenostjo omenjeno lastno ali živalsko mišično energijo - vodno kolo pa lahko deluje praktično neomejeno. Kolo na vodni pogon za mline je starogrška iznajdba, vsaj iz drugega stoletja pred Kristusom. Rimljani so jo prevzeli in izboljšali; Vitruvijev opis vodnega mlina se že ujema z osnovno konstrukcijo mlina s pogonom na spodnjo vodo, navpičnim kolesom in palčnim prenosom vrtenja na navpično os mlinskih kamnov - rimljanski inženirji so izumili tudi plavajoče mline; postavili so jih na Tiberi leta 537, ko so bili med obleganjem Rima prekinjeni mestni vodovodi, ki 76 Gorazd Makarovič SO sicer gnali navadne vodne mline. Vodne mline so Rimljani širili po zasedeni Evropi; že Ausonij omenja mlin na Moseli. Vendar v antičnem svetu vodni mlini niso bili množični; uporabljali so jih le na mestih, kjer je bilo število neagrarne- ga prebivalstva, kjer je obstajala potreba po hitrem mletju velikih količin žitne- ga zrnja in kjer so bile redne dobave žita; na takšnem mestu je bil npr. tudi vodni mlin v Mitridatovi rezidenci, o katerem poroča Strabon. Za uveljavitev še tako sijajnega izuma so potrebne ustrezne družbenogospo- darske razmere. Dokler je bilo na voljo dovolj sužnjev in živine ter njihova cena ni presegla cene naprave in vzdrževanja vodnega mlina in dokler ni bilo mo- goče predvidevati rednih dobav žitnega zrnja za mletje, se vodni mlini niso mogli množično uveljaviti. Okoliščine pa so se bistveno spremenile s srednje- veškim fevdalnim podložniškim kmetijskim sistemom. Sužnjev je bilo malo - podložniške dajatve in obvezno mletje v mlinu zemljiškega gospoda so bili ugodni pogoji za nastanek mlinov v vsakem večjem zemljiškem gospostvu. Ta- ko je šele evropski visoki srednji vek postal čas množične uporabe mlinov na vodni pogon. Nastanek in razvoj kolesa na vodni pogon je nazoren zgled enotnosti proti- slovnih prvin - tradicije in inovativnosti ustvarjalnega procesa. Začetek je bilo navadno kolo, eden izmed najgenialnejših izumov sploh in tudi danes nepo- grešljiva prvina zahodne kulture. Naslednjo stopnjo pomeni negacija trans- portnega kolesa: to je kolo na stalnem mestu, gnano z živalsko ali človeško mi- šično silo. Na obodu je imelo nameščene posode in je rabilo za namakanje; izum sodi vsaj že v čas okoli tisočletja pred Kristusom. Naslednja stopnja je spet paradoksalna: če postavimo kolo za namakanje v tekočo vodo, ne potre- buje več mišične pogonske sile, ampak postane samo vir energije. Ta bleščeči izum se odtlej uporablja reverzibilno (pogonsko ladijsko kolo, ladijski vijak) ali v prvotnem smislu (od vetrnega mlina v 7. stoletju do današnjih turbin vodnih ali jedrskih elektrarn). Mlini na vodni pogon so postajali del gmotnega in predstavnega sveta alpskih Slovanov vzporedno z uveljavljanjem fevdalnega družbenega reda. Vsaj spo- četka jih je širila Cerkev, pozneje pa po pravem načelu »cuius terra, eius moli- na« tudi posvetni fevdalni oblastniki. Najstarejša znana omemba vodnega mli- na na Slovenskem je menda daritev mlina v Krški dolini na Koroškem salz- burški Cerkvi leta 864 (Kos, Gradivo, št. 191). Sicer pa so pri nas postali vodni mlini množični šele v 12. in 13. stoletju (Vilfan, navedeno po: Bogataj, str. 14). To pa je čas, ko so se že etnično izoblikovali Slovenci. Kakor drugod po fevdalni Evropi je bil tudi med Slovenci edino vodni mlin splošno znan stroj in edini splošno znan primer uporabe anorganske energije.- Vedenje o tem je v pretežno iracionalnem, netehničnem svetu pač moralo po- vzročiti podobne posledice kot drugod: med del prebivalstva je bila zasejana klica tehničnih in racionalnih predstav, pri ostalih pa se je porajalo nezaupanje Rekonstrukcija mlina iz leta 1524 77 in nerazumevanje. To so pospeševali pogosti nerazložljivi požari v mlinili; do- kler so bili mlini majhna poslopja, se je v kubičnem metru zraka kaj lahko poja- vila koncentracija 20 gramov moknatega prahu - ta pa se lahko eksplozivno vname že zaradi toplote, nastale s trenjem. Takšne nesreče so poleg drugega ohranjevale verovanja v mitična vodna bitja, bajke in pripovedke o mlinarju, hudiču, smrti. Mlini so bili spočetka izključna last zemljiških gospodov, mlinarji pa hlapci ali najemniki, ki jim je pripadala le tretjine mlevnine. Stroški vzdrže- vanja mlinov so bili visoki. Zato so najemniki morali nekoliko slepariti pomlinar- je, ki so bili v najzgodnejšem obdobju dolžni nositi zrnje v mlin svojega zem- ljiškega gospoda. Tako je nastala standardna figura ljudskega slovstva - podoba debelega, nemoralnega mlinarja. Prav nič čudnega ni, da se je ta ste- reotip obdržal tudi v poznejšem času - beda in lakota kmečkega prebivalstva sta tudi v visokem in poznem srednjem veku in pozneje ostali žalostni sprem- ljevalki večinskega prebivalstva. Kljub prenehanju obveznosti mletja v gospoš- činskem mlinu je kmetu vendarle upravičeno ali neupravičeno ostal občutek, da je pri odmeri mlevnine opeharjen. Takšni motivi so se pri nas ohranili v gra- divu, ki ga poznamo iz 19. stoletja, vendar so slej ko prej del splošnoevropske folklore, izvirajoče iz srednjega veka. Tako ali drugače: vsekakor so imeli mlini v predstavnem svetu srednjeveškega Slovenca izreden pomen. Pogosto omenjanje mlinov v srednjeveških pisanih virih kaže, da sta bili njiho- va gospodarska vloga in vrednost precejšnja; sklepati moremo, da tehnična kultura, ki je potrebna za njihovo vzdrževanje, pri srednjeveških Slovencih vendarle ni bila tako redka, kot bi to sledilo iz raznih predstav o srednjem veku. Seveda pa je večina prebivalstva imela o tej kulturi predvsem pasivno vedenje, aktivno pa le specializirani izdelovalci in mlinarji. Mlini so bili najprej last cerkvenih in posvetnih zemljiških gospodov, pozneje tudi mest, s preprodajanjem pa so že zgodaj prehajali tudi v roke posameznih podjetnikov. Tako je npr. že leta 1282 prodal mlin plemič meščanu (GZM, 11/54), leta 1468 npr. pa je kot mlinski lastnik omenjen župan (GZM \/lll/24). Si- cer pa so v mlinih bržčas največ delali delavci, najemniki in tudi lastniki; leta 1472 so npr. omenjeni kot posamezni lastniki treh mlinov meščan, pek in mli- nar (GZM, VIII/42). Dajatve najemnikov so bile precejšnje; leta 1330 je npr. dajal mlinski zakupnik na leto 17 modijev pšenice in 15 medijev rži in prosa (Žontar, Vicedom, str. 310). Tudi denarne najemščine niso mogle biti majhne; leta 1438 je npr. najel bivši dninar mlin za funt dunajskih denarjev na leto (GZM, VI, 69). Vrednosti mlinov so bile seveda precej različne, vendar najbrž ne majhne; leta 1467 je bil npr. prodan mlin za 32 funtov dunajskih pfenigov z dodatno obremenitvijo 60 pfenigov na leto (Kos, Arhiv, str. 40). Seveda pa so tudi na Slovenskem kmalu začeli uporabljati vodni pogon tudi za druge namene: fužinska strojna kladiva in mehove, brusilnice, stope, valjkalni- 78 Gorazd Makarovič ce, žage in drugo; med zgodnejša pričevanja sodijo npr. leta 1372 in 1381 omenjene žage in dvojne stope na Lovrenšl