Pastirček Orenček.
Povest. — Spisal Josip Vandot
lapec Joz, ki je spal na skednju, se je prebudil tisto jutro nenavadno zgodaj. Začul je glasen ropot nedaleč od sebe, da je kar skočil s postelje, misleč, da ga je prišel klicat gospodar. Ozrl se je po skednju in v mraku je zagledal Kofetiča, ki se je plazil pioti stopnjicam. *Glcj ga, glej,« je zagodrnjal hlapec Joz. »Kam pa gre ta beštica navse-zgodaj? Ahm.i — A hlapec Joz sc ni vznemirjeval več, ampak se je zavalil nazaj na postelj.
Kofetič pa, ki je prenočeval na Gregorjevem skednju, se je splazil po ¦¦topnjicah na dvorišče. Odtam pa je zavil naravnost proti belemu produ, Komaj se je pričelo svitati. Mrzel vetcr je vel z belih snežnikov, da je Kofetiča skoro zeblo, Zato je stopal naglo in čvrsto ob produ. Narav-nost na planino se je bil namenil in hotel je priti žc v ranem jutru tja. In res — ko je vzšlo jutranje solnce, je sedel KofetiČ že na skah na vrhu Vršiča. Podprl si je glavo z roko, pa je strmel na veličastni prizor, ki se je kazal n}egovim očcm. Oj, kamor se mu )e. ozrlo okof povsod vclikan:ike grmade, ki se dotikajo s svojimi vrhovi modrega, smejocega neba. Grmade žare v rdečem ognju, ki so ga vžgali blesteči žarki jutranjega solnca. Na njihovem pobocju, v temnih razpokah in strmih žlebih, pa se sveti kakor čisto srebro vecni sneg.
Kofetič je gledal vso to krasoto. Preko Hc so rau drsele solze, in sklenil je roke. Pregibale so se mu ustnice, kot bi raolil molitcv, ki se ne da izraziti z besedarai. Rosne oči so sc mu uprle v jasno nebo, ki se je smehljalo nad orjaškimi snežniki. Sreča in mir sta se mu razlivala po obrazu, in Kofetič ni čutil vsč, da je na zemlji , . . Naposled sc jc le pre-dramil. Vzel je klobuk in palico, pa se je napotil proti planini, RazloČno se je že Čulo prijetno zvončkljanje doli na zelcni planinj. Čuli so se že človeski glasovi — pastirji so priganjali živino.
Kofetič se je smehljal in čimbliže je prihajal planini, tem hitreje je spel. Prenehala je peščena pot, in Kofetič je zavil v gozd. Vtsoke, stoletne smreke in rogovilasti borovci so le dvigali kraj njega. Tuintam je zagledal trato, ki je bila vsepovsod pokrita s košatimi grmi dehtečega ravšja. Sve-tila se je rosa vseokrog, in prijeten vonj je polnil vso okolico.
Kofetič ie dospcl iz gozda in je hitel skozi pritHkavo rušev)c, ki se je širilo kraj planine. Zaslišal je tedaj veselo pesem, ki je prihajala sem s planine. Razširilo -e je Kofetiču srce v silnem hrepenenju. Še bo!j je pospesil korake in tedaj je zagledal na obronku pastircka, ki jc prepeval glasno in veselo v mlado jutro. Sedel je na prijetnem solncu pastirčck, pa je vihtcl svoj zeleni klobuček.
»Pastirica krav'ce pase,               pasiir'c pa prav'; Juhe, juhe !
na paL' si dela kratke čase;        Na planin'ci flclno je . . .<
139
»0 revček!« je zaklical Kofetič glasno, ko je pastirček prenehal za Irenutek. Deček se je ozrl, pa je začuden gledal moža, ki je hitel proti njemu. »Vi ste, stric Kofetsč?« je vprašal zateglo. »Oj, kaj pa je vas pri-gnalo na planino?«
Zasopljen se je ustavil Kofetič kraj dečka. Pobožal ga je po razmrše-nih lasch in ni izpregovoril bescdice. Samo oči 10 mu gledale na dečka. v očeh pa se mu je smcjala sreča in blaženost. Globoko se je oddihoval in je zaman poizkušal, da bi spravil iz grla besedico. Pastirček ga je pa gledal in se je čudil. Kaj pomeni Kofetičevo vedcnje? In Orenček je zmignil z glavo, pa je vprašal: »Stric Kofetič, kaj ste prišli enkrat na pla-nino?   Kaj, stric Kofetič?«
Tedaj pa se je razvezal Kofetiču jezik. Z obema rokama )'e prijel dečka za glavo in mu je gledal v polni obraz. »No, da te spet vidim, Orenček!« je izpregovoril. »Glej, sredi noči sem vstal, pa :em hitel sem, da te spet vidim.  Ni mi dalo miru . . . Orenček, OrenČek!«
Kofetičev glas se je tresel srčne radosti. Vsedel se je kraj pastirčka, pa mu je ovil roko okrog vrata. Še bolj pa se je začudil Orenček in se je že domislil, da ni nemara Kofetič več pri čisti pameti.
»Ne odmikaj se mi, Orenček,* je govoril Kofctič in se je rmehljal-¦'Glej, zato sem prišel na planino, da te najdem in ti povem neko povest. Mogočc boš vesel, mogočc boš pa žalostcn . . A poslušaj mel«
Kofetič se je odkril in si je obrisal z rokavom pot z obraza.   Orenček jc pa jnolčal in je glcdal možu na razorani obraz.   Radoveden je bil, ka) mu pove Kofctič, in komaj je čakal, da pricne.   Še enkrat je šinil Kofetič z rokavom preko oči.  Potern pa je položil klobuk kraj sebe v trsivo in je J pričcl pripovedovati,                                                                                \
0 davnih Časih je pripovedoval Kofetič, ko so bili njegovi starši šc živi. Daleč nckje na Kranjskem so imeli malo posestvo. Kofetič je imel prevzeti takrat očetovo posestvo. A dela] je po lastni glavi in ni raaral za ženo deklicc, ki so mu jo bili izbrali starši. Tam si je izbral nevesto in ženo in se je zaraditega sprl s starsi. Katrica je bila kot nevesta revna deklica- Služila je pri sosedu. Kofetič se je kregal zaradi uboge svoje žene s svojimi starši venomer, A Katrica je bila dobra in blagega srca- Da bi preprečila prepir na Kofetičevem domu, je izginila čez noč iz vasi. Odšla je dalec, daleč in ze je udinjala v Borovcu pri Kosmaču za deklo . . .KoietiČ pa je tudi zapustil dom, ko se ni vrnila \eč Katrica. Odstopil je vse pose-stvo mlajšemu bratu in si je izgovoril zase ie malo doto. Šel je v svet, da poiščc Katrico. A našel jc v Borovcu le njen grob. Vcs je bil že porastel z mahom in le tuintam k|e je gledala izmed trave žalostna roža . ., Kofetič je skoro obupal, Edina miscl ga je Še tolažila, in ta misel jc bil otrok, ki mu ga je pustila žena pri Kosmačevih. Saj je bil on oče tega zapuščenega otroka. In takrat je sklenil Kofetič, da preskrbi svojemu sinu boljšo bodoč-nost. Delal je dolgo vrsto let in se je trudil po vsem svctu. In Bog je blago-slovil njegovo delo. Cedno premoženje si ie prihranil.  In tako jc šel vceraj
140
k Rušarjevi Poloni, ki ima lično hišico koncem vasi in nekaj polja. Stara je sirota in sama in bi rada prodala domačijo. In Kofetič je šcl k nji, pa je kupil od nje vse. Takoj ji je odštel denarce, in zdaj je Rušarjev dom njegov.
Kofetič je prcnehal in je gledal smehljaje dečka. Orenček se je čudil, pa je tlesknil z rokami. »Oj, kdo bi si bil mislil,« je izpregovoril razvese-ljcn. »Zdaj pa Oitanete vedno pri meni? Kajne, stric Kofeiič? Ne, ne — Ijubi oče Kofetič!«   In dečku zasolze oči.
Tudi Kofetiču so se zasvetile solze v očeh. Poboža svojega otroka po licih in laseh in ga stiska k sebi. »Kaj, Orenček?« govori in se smehlja neprenehoma. »Ali sva se vendar našla naposted? Oj, že davno sem ti hotel razodeti, da si ti moj sin. A nisem hotel tega, dasi mi je bilo težko, tako težko, Najprvo sem si hotel zaslužiti premoženja, da lahko živiva srečno in zadovoljno, in potem sem ti hotel povedati vse. In danes je prišla tista ura, in lepo življenje bova živela zdaj, spominjajoč se tvoje mamice.« Orenček se je nasmejal. » Oče, lepo bo, lepo. Veste, kakor v prav-ljici, ki mi jo je pripovedoval boterč Janez. Oj, tako Iepo bova živela! Da sem vas le našel, oče!«
»Spomladi bova orala njivice,« je govoril oče. »Veš, tri kravice bova kupila — Cikof Plemo in Šeko, Pasla jih bova jeseni. Spomladi bova pa orala z njimi. Ti boš hodil s šibo pred njimi, Jaz bom pa ravnal drcvo , -.   In polcli, hoj, poleti.. .<*
»Poleti bova pa vihtela kose na travniku. Kaj, oče? Oj, tudi jaz znam že kositi. Lani me je naučil nas Jernej . . . Joj, kako bo vesel naš Jernej, ko mu povcm, da sem našel očeta!   Joj, kako bo vesel!«
In pastirček je tlesknil z rokami. Krave, ki so se pasle nedaleč po sočni travi, so se ozrle nanj. Lepo so zazvončkljali zvonci na njihovih vratovih. Jasno je svetilo solnce z modrega neba, in snežniki so se lcske-tali v srebrnih barvah, Oče in sin sta pa sedela na obronku in sta se pogovarjala o lepem življenju, ki ju čaka. Vseokrog po zagorskem svetu se je smehljalo, kakor da plava nad planinami velika in jasna sreča, ki se je danes zbudila v očetovcm in sinovem srcu.
Visoko je že stalo soltice, ko je odšel Kofetič. Oretiček je gledal za njim, dokler ni izginil v gozdu. In iedaj je zavriskal pastirček, da je odraevalo širom okrog. Zaprašil se je navzdol proti koči, pred katero je stals planšarica Urša in se je ozirala na vse strani. »Hoho!« je zavpil Orenček, pa je obstal pred njo ves zasopljen. »Teta Urša, oj, teta UrŠa!« je zaklical in se je oklenil z obema rokaraa stare planšarice.
Debelo ga je gledala Urša in sc je poizkušala iztrgati iz njcgovih i rok. »Ti pustuh!« je govoriia in zmerjala. »Kaj ti je? AU si nemara srečal I v skalovju Škrata z rdečo kapico? Ali ti je znabiti pokazal zaklad? — fc A pasttrček Orenček sc je le smejal in je vedno trdneje objemal plan-, šarico. »Teta Urša, oj, tela Urša!« je ponavljal ves zasopljen in ni raogel .    do besede.
141
A Urša se je razhudila naposled. Udarila je dečka po hrbtu in je zavpila: »Pusti me, natek prismojeni! Kaj me ne izpustiš takoj? Grdoba, še tega se ti je manjkalo, da se boš norčeval iz starih ljudi!«
Tedaj šele je prisel Orenček do bescde. »Teta Urša, ijuba teta Urša,« je klical kar v eni sapi. »Ali veste, kaj se mi je zgodilo? Ugcnite, tetu Urša! . . . Našcl sem dancs očeta. Teta Urša, res sem jih našel. JuhuhuU — In pastirček Orenček je zavriskal, da je odmevalo prcko planinc. Trikrat je poskočil in se je pričel potem vrteti po trati. Plan-šarica Urša ga je gledala, pa je sklcpala roke. Strah ji je stisnil srce, in prestrašene oči so ji gledale na pastirčka. »Mati božja!« je zastokala. »Zmešalo se mu je ... Res je videl škrata tam v skalovju — prav res ga je videl. Doteknil se ga je škrat in ga je udaril s Šibico po čelu. Na, pa se mu je zmešalo .. .'<
t          Planšarica Urša se je domislila tega.   Naglo je skočila k pastirčku,
I ki se je še vedno vrtel po trati in je veselo skakal. Prijela ga je za roko, pa je govorila z jokavim glasom: »NiČ se ne boj, Orcnček! Le bodi brez skrbi! Kaj zato, Če te je udaril Škrat s Šibico po glavi. Blagoslovljeno vodo imam v skrinji. Pojdi, siromak, da te poškropim in te prekrižam. Boš videl, da boš takoj ozdravel«
Pastirček se je pa smejal in se jc udarjal ob kolena. »Kaj mislite, teta UrŠa, da se mi je zmešalo? Oj, ne, oj, ne! Samo očeta sem našel — res sem jih našel. . . Prišli so na planino, pa so mi povedali, da so moj oče ...   0, teta Urša, kako sem vesel!«
OrenČek se je pomiril. Nehal sc je vrteti in jc priče! pripovedovati, [ kako je našel očcta. Planšarica Urša se jc čudila in čudila. Izkraja ni mogla verjeti. Toda čimbolj je pravil mladi pastirček, tembol) se ji je jasnil obraz. Ko je pa prenehal Orenček, se je nasmchljala in je tlesknila z rokami. *Ali je mogoče, Orcnček?« |e govorila. »Ali je mogoče, da iraaš zdaj očeta? Jej, Kofetič je tvoj oče, jcj . . . Glej, glej! Zdaj ne bos nič več sirota. Le pazi, da sc zahvališ v nedeljo Bogu pred velikim oltarjem. Lepo moraš skleniti roke in reči: Ljubi Bog, zahvalim se ti za to do-broto.. -   Le glej, da ne pozabiš tcga.«
»Ne bom, tcta Urša,« je odvrnil pastirček. »Pa še za vaše zdravje bom molil.   Veste, zato, ker ste bili vedno tako dobri z mano.«
«Glej ga, glej, nateka!« je rekla Urša in se je namuznila zadovoljno. »Zdaj, ko si našcl očeta, ti pa nc bo treba več pasti na planini.  AH?«
»Oče so rekli, da naj ostanem še ta teden na planini,« je odgovoril Orcnček. »V nedeljo pa pojdem domov in se ne povrnem vec gor . . . O jej,« je vzkliknil hipoma in se je ozrl na vse strani. »Klepečem tu, na živino sem pa pozabil. 0, da bi lc ne bila zašla! Beštica, hej!« — In pastirček Orenček je odhitel po strmini navzgor.
Planšarica Urša je povesila glavo. »Glej noT zdaj je pa našel srečo,« je zamrmrala. »Siromak bi bil vedno ... A zdaj mu bo dobro postlano. Hvala Bogu, da je prišlo tako. Nihče mu ne more bolj od srca privoščiti sreče ncgo jaz.« — In odšla je v kočo, da skuha pastirjem kosilo.
142
6.
Sirota je bila Škrlatica. Samo mačeho je imela. A mačeha ie bila hudobna in jo je spodila od doma. Tavala je uboga Škrlatica dolgo po .svetu. Naposled sc je jc usmilila zagorska vila, pa jo je vzela k sebi na svoj kristalni grad. In tedaj je našla Škrlatica srečo. Vesela je bila in je prepevala nočindan. Tudi pastirčku OrenČku se jc zdelo, da ne bo poznal poslej nobene zalosti in nesreče več. Zato je pa tudi prepeval in vriskal, kot bi bil ves svct njegov. NaŠel je očeta, svojega dragega očcta jc našel, In zakaj bi povešal glavo? Čemu? Sreča je lepa in sladka. In to srečo mu je prinesel oče, in Orcnček je ne spusti nikdar več.
Ni bilo na svetu srečnejšega človeka, nego je bil Orenček. Kar poskakoval je v svojih mislih in je dirjal preko planine. Dospel je vrh strmine in je splezal na visoko bukev, da bi videl, kjc so njegove ovce, Zapazil jih je visoko gori nad ruševjem, jn že je hotel splezati nazaj, kar stopi iz goščave gozdar Lohnež, Vsede se ravno pod bukev in se prične krepčati.   Orenček je obstal na veji in se ni genil.
Gozdar se je zleknil po trati. Vesel je bil in sam s sabo zadovoljen. Na grmičevju je našel človeške sledove. In gozdar je spoznal, da so to sledovi divjega lovca, ki se je plazil včeraj okrog. Izmeril je gozdar te siedove in se je namuznil zadovoljno. »On je, resnično jc on, ki mi je ustrelil Franceta,« je zamrmral. »Slcdovi se vjemajo. — Čakaj, čakaj, Melhar!« —- In spet je bil gozdar vesel. Saj je bil prepričan, da se mu zdaj ne morc divji lovec več izmuzniti. Dolgo je že sumil Zakrajnikovega hlapca Melharja, tega pritepenca in potuhn/enca. A zda; itna dokaze v rokah, tehtne dokazc.
Gozdarju sc je jel vcdno bolj jasniti obraz. Zamahnil je z roko in je že hotel skočiti na noge, da se napoti dalje. Tedaj pa dvigne glavo in se pricne ozirati okroginkrog. Zazdi se mu, da se je oglasil nekje skrivnosten glas, pa mu šepeče čudne besede. Ozira se na vse strani; toda ne opazi ničesar. Že misli, da se je varal. Toda zopet čuje skrivnostni glas; prav natanko ga sliši, kot bi čebljala ptica: »Viš, viš — ali spiš ali bcdiš?« — Gozdar skoči na noge, pa glcda okrog sebe. »Kaj je to?« izpregovori na glas.   »Kaj je to?«
»Viš, viš — ali spiš ali bediš?« začeblja spet skrivnostni glas. Praznoveren je bil gozdar Lohnež kakor vsi lovci. Od groze sc mu zježijo lasje na glavi, in trikrat se pokriža.   »Kdo si, ki govoriš z mano?« vpraša.
»Viš, viš — spiš in bediš,« mu odgovori skrivnostni glas. Kurja polt oblije gozdarja. Že se misli spustiti v tck in zbežati iz tcga strašnega kraja. Tedaj pa zasliši pritajeno hihitanje, ki se je glasilo dol z bukve. Ozre se gor in zagleda pastirčka Orenčka, sedečcga med vejami, pa se mu rcži v obraz.
«0, ti pretegnjena kavka ti!« zavpije gozdar. »Glej, glej — tam gori sedi, pa se norčuje iz starih ljudi. Čakaj me, ti žaba priguljena! Kaj si že pozabil, kako so te ščemela ušesa? Pa te nemara spet srbe? Glej, glej — kako sem se bil prestrašil.«
143  m
»Oj, striček gozdarjev, saj vas nisem mislil strašiti,« se je oglasil OrenČek na bukvi. »Veste, kar tako sem govoril sam pri sebi. Pa vas nisem mislil strašiti, vcrjemite mi, da ne, striček gozdarjev.«
»Boš molčal, ti žolna zelena!« se zadere gozdar. »Kar hitro mi pojdi dol!   Potem se pa že pomeniva.   Hej, hej . , .«
Orenček se je obotavljal. »Pridem, pridcm, striček. Samo to mi morate prej obljubiti, da me ne primete za ušesa. Kajne, da me ne bodete, striček?«--
»Premikastim te, da izmlatim iz tebe vso porednost,« se je hudoval gozdar. »No, ali bo kaj? — Ali hočeš, da ti pomagam, ti žaba zelcna?« — Pobral je gozdar puško s tal, pa je pomeril na pastirčka. Orenček je zavrisnil, ko je zagledal puškino ccv. »Joj, joj, striček! Samo streljati ne, samo streljati ne! Lepo vas prosim . . . Saj že grem, ker vem, da me ne primete za ušcsa.«
In pastirček je skakal z veje na vejo kakor veverica. Telebnil je na tla in jo je že hotel poccditi po obronku navzdol. A takrat ga je ze zgrabil gozdar za roko. »No, ali te irnam?« je rekel in se je nasmejal. »Kar ušesa pripravi, da ti jih navijem.«
PastirČek Orenček je uprl v gozdarja svoje velike, modre oči, pa ga je zaprosil: »Pustite me, striček gozdarjcv! Glejte, jaz nisem nič kriv. Splezal sem bil na vrh bukve, da pogledam, kam so izginile moje ovce. Tedaj ste pa prišli vi. Zažvižgal sem trikrat in vi ste sc prestrašili .. . Oj, odpustite mi! Saj vas nisem hotel razjeziti, o ne. Našel sem očeta in  zato sem tako  vesel . . .«
Gozdar ga je pocuknil za uho in se je zasmejal. »Prevejanec si, Orenček,« jc rckcl dobrovoljno. »Treba bi bilo z lučjo iskati takega pre-vejanca, ki je tebi podoben.«
»Ali mislite, striček gozdarjev?« jc vprašal OrenČek hudomušno, Naglo se je iztrgal iz gozdarjevih rok in se je zaprašil po brcgu navzdol, Veselo se je smejal, ko je skakal preko trave in skal, ki so molele iz trave.   Gozdar pa je gledal za n}im in se je smehljal zadovoljno.
»Juhuhu!« je zavriskal še enkrat Orenček nekje doli na planini, Našel je ovce, pa je zavriskal vesclo, Res, — Orenček je bil srečen, tako srečen, da od same srečc ni vedel, kaj bi stortl. Edino Ie misel na ubo-gega Jerneja ga je žalostila. Šc tisti večer je odiel gor v ruševje pod Prisankom, Zaman je klical v noč z jastrebovim glasorn. Jernej se ni oglasil. Dan za dnevom je hodil Orenček tja gor; a Jerneja ni bilo od nikoder. »Ali se je nemara rcs vrnil k vojakom?« si je mislil fantic. »Ncmara je pa bolan?« — Skrbelo je Orenčka. In zato je sklenil, da grc jutri v dolino poizvedet po Jerneju. Še tisti večer je poprosil planšarico Uršo za dovoljenje.   In planšarica ga je pustila radc volje.
V jutru se je napotil Orenček s planine. Šel je dol med ruševje in borovce, kjer se je skrival Jernej. Pogleda! je v skrito lopo, toda o Jerneju ni bilo ne duha, nc sluha. Pastirček Orenček je vzdihnil globoko in je bil trdno prepričan, da je odšel Jernej brez slovesa.   Obrnil se jc, pa je
144
t Sveti Oče papež Pij X. (Rojen  2. junija 1835, umrl 20. avjusta 1914.)
stopal naglo proti dolini. Začudila se je Kosmačevka in se je prestrašila, ko ga je zagledala pred hišo. Saj ni bilo še rrikoH Orenčka na delavnik v dolino. Zato je mislila, da ji prinaša nevesclo novico. OrenČek jo je vprašal, če je videla Jerneja.   A mati je odmigala z glavo.
»Čudno, čudno,« je dejal Orenček in je povesil glavo. »Nemara je pa res odšel k vojakom? Toda, da se ni poslovil? O, ne verjamem ... Šel je najbrže v skalovje, pa se klati gori . . .«
Kosmačevka je zdihovala ves tisti dan. Navdajale so jo čudne slutnje. Težile so ji dušo. Hodila je iz hiše v kuhinjo in spet nazaj in sama ni vedela, kaj naj počne. Samo Jerneja je videla pred sabo, in Jernej je bil žalosten in obupan. »Mati božja, čuvaj ga,« je vzdihovala iz prcstrašenega srca,   »Ne dopusti, da bi se mu zgodilo kaj žalega .. .«
Orenčck je odšel pa k svojemu očetu na Rušarjev dom. Našei ga je na polju, ko je ravno pregledoval zoreče žito. In Orenček je preživel lep dan pri svojem očetu. Ves dan sta se pogovarjala o bodočnosti. Zunaj je pihala sapa in težki oblaki so se podili po nebu. Vse je kazalo, da prične zdajpazdaj deževati. Mimo Rušarjeve hiše je pridrdral voz, poln mladih Ijudi, ki so sc vračali s polja, Veselo in ubrano so prepevali, da se je razlegalo prijetno po ozki zagorski dolinici. Na oknu Rušarjeve hiše se je pa prikazal Kofetič in za njim rdečelični Orcnčkov obraz. »Šnxentrej, ali jih slišiš, Orenček?« je izpregovoril Kofetič. «Ti pa znajo, kaj? No, ¦no — ko dorasteš, pa ne boš zaostajal za njimi.   Kaj, Orenček?«
»Ej, ne vem,« se je zasmejal Orenček. >>Veste, oče, preveč znajo. Kje pa naj se ja^ naučjm?«
»Kar počakaj,« je odgovoril oče in se jc muzal zadovoljno. »člo-veku pridc petje kar samo. Pride veselje in sreča pride v srce. Tcdaj pa sc zbudi pesem — hej, tako lepa, da je pod solncem ni lcpšc. Gotovo je to, Orenček, le verjemi mi.«
Orenček ni odgovoril. Ozrl se jc v nebo, pa je videl, da se dan kmalu nagne. »Oče,« jc izprcgovoril; »veste, skoro bo čas, da odidem na planino,   Jug piha in kmalu bo dež .. .   Stopiti moram še h Kosmaču.«
»Saj res,« je dejal Koletič. »Ogledala sva si svoj dom, Kaj ni pri-jeten? Kaj nc bova živela lepo tu? 0, seveda, seveda! — No, r.o, pa pojdiva zdaf. Danes greš pač zadnjikrat na planino. VeŠ, ptiček, ko sc vrncš v soboto, bo pa že vse pripravljeno zate . . . Hvala Bogu! Zadnjikrat greš dancs na planino.«
Orenček je povesil za trenutek glavo. V mladi duši ga je nekaj zbodlo, ko je sliša! očetove bcsede. Bilo je kakor zla slutnja, ki se pri-plazi človeku v srce, pa ga vznemiri. 0\, zadnjikrat gre danes na pla-nino in potem nič vcč? Ali je mogoče? — In Orenček je zmigai 2 glavo, pa ni mogel verjeti. V duši je čutil nekaj hudega in težkega, ki ga je bodlo neprijetno. Zgenil se je Šele, ko je odprl oče vrata in je stopil v vežo. Tedaj pa se je otresel Orenček vseh težkih misli. Zasmejal se jfc, pa je stopil za očetom,
146
Prišla sta na Kosmačev dom. »O, ti si, Kofetič,« je dejala Kosma-Čevka, ki je bila sama doma. »In ti, OrenČek? No, seveda — na planino greš, pa si se spet oglasil mimogrede. Saj se tako ne boš nič več zdaj, ko si našel očeta,   Kaj, Orenček?«
Orenček se je vsedel kraj matere na klop. »Kaj pravite, mati?« se je začudil. »Da bi ne prišel več k vam? Oj, kako se motite, mati! Vsak dan bom prišel k vam vprašat, kako se vam godi. Vesie pastirček Oren-ček ni tako nehvaležen, da bi pozabil dobrot.   Nikoli ne morem pozabiti.«
KosmaČevka se je nasmehnila. »Dober fant si, Orenček in dobro se ti bo godilo na svetu. Le drži se naukov, ki sem ti jih jaz cepila v srce. In ne boš nesrečen, nesrečen kot so nekateri.« — Ženica se je obrniia vstran, pa je šinila z roko preko oči. In nadaljevala je potihem, da jo je čul samo Orenček: »Čudne sanje sem imela nocoj .. . Povej Jerneju, naj stori, kakor mu zapoveduje vest. Naj pride jutri ponoči. Samo čuva naj se! Biriči strašijo in ga iščejo. Povej mu to, Orenček, in ga poišči. Saj še ni odšcl — brez slovesa gotovo ni odšel. Trikrat mu reci, naj se pazi. Čakala ga bom — vsi ga bomo Čakali. Ali si slišai, Orenček? Trikrat mu reci, naj se pazi.«
»Bom,« je odvrnil pastircek in je povesil glavo. Vstal je, pa je voščil: >Lahko noč«. Že je prišel do praga, ko je spet stopila Kosmačevka k njemu. S prstom se je dotcknila blagoslovljene vode in ga je pokrižala. > Bog te spremljaj, Orenček,« je rekla glasno in resno. Orenček je že hotel stopiti preko praga, pa se je ozrl nazaj. Naravnost na podobico, ki je visela na steni, je pogledal. Obstal je in sam ni vedel, kaj ga vleče. Za trenutek je pomislil, potem pa je stopil nazaj v izbo. Pod podobico se je ustavil in se je zazrl nanjo. Naslikan je bil tam sveti Janez — otrok, ki je držal v naročju jagnje. Smehljal sc je sveti Janez in po obrazu mu je bila razlita nebeška sreča. To je bila najljubša Orenčkova slika. Oj, kolikokrat je žc gledal vanjo v otroških Ictih, in kako zelo mu je dopadal sveti Janez! Kolikokrat je klečal prcd njo in jc sklepal rokc, pa je molil k svetemu Janezu!   V srcu pa mu je bilo takrat tako prijetno in lahko.
In zdaj OrenČek Še sam ni vedel, kaj ga je navdalo, da je stopil nazaj k podobici, Nasmehnit se je in je še enkrat pogledal na svetega Janeza in na jagnje. Pokrižal se je in je stopil naglo v vcžo. »Lahko noč,« je zaklica! matcri.   »Le bodite brez skrbi!   Vse bom opravil.«
Nato sta pa krenila oče in sinek po cesti preko vasi. Veter je vcl po dolini, da je šumelo drevje in jc pripogtbalo vrhove. »Še nocoj pride dež.f je rekcl oče, ko sta šla z Orenčkom preko širnega pašnika. »Glej, da mu ubežiš.«
Onkraj pašnika sta se ločila. Naglih korakov je odhitel Orenček po kameniti stezi. Oče jc pa stal na mestu in je gledal za njim. Pastirček je dospel do ovinka in je postal za trenutek. S klobukom jc zamahml in potcm stekel naprej.   Zakril ga je ovinek.
Kofetič se je vrnil proti vasi. Mimo cerkve je šel in je stopil na pokopališče.   Mrak se je deial, in zeleni grobovi so pocivali pokojno okrog
147
njega. Ob zidu je samevala gomila. S travo je bila porastla, in le tupatam je gledala bcla roia iz travc. Kraj tistcga groba se jc spustil Koictič na koleno. Odkrii se je in je sklcnil roke. Prijetno so dehtele širomokrog rože,   Mračilo sc je vednobolj, in mir jc vladal okroginkrog.
»Katrica!« je zašepetal Kofetič in se je nagnil še niže k grobu. ZaSumel je tedaj veter preko pokopališca, in trava in rože so zašepetale po grobovih.
»Katrica!« jc ponovil Koiiteč, in preko lic so mu zadrsele solze. ^Srečen sem zdaj! Našel sem sina in sem ga pritisnil na srce ... O, da nisi dočakala tega ti, uboga moja žena . ..«
Vedno močncje je vršcl veter preko pokopališča- Dclala se je že noč, Oglasil se je zvon v zvoniku. Koletič pa je še vedno klečal kraj groba, in ustnice so mu šepetale molitev , .. Kmalu se jc usul iz oblakov dcž, gost in mrzel,   In tedaj je vstal Kofetič in je odhitel proti domu.
(Dalje.)