0 posFečevanji nedelj in praznikov. (Po A. Stolzu, spisal A. V.) Ko aa delapust v aoboto večer zaslišimo mili glas zvoaa, kaj aaj mislimo? Jutri je sv. daa, daa. katerega je Gospod aaredil; daa katerega darujmo Bogu; dau, katerega ai je za-se odločil! Ia v jutru za raao zopet ališimo iz visoke liae veličaatai glaa, kaj pomeaja? Klice aam, daaes je — aedelja ali prazaik, dauGoapodov; daaes se ae sme uieesar delati, ampak daes gre samo za dušo skrbeti ia Bogii služiti! Mili glas zvoaa aaa torej kliče ia vabi v cerkev, da tukaj v pričo Jezuaa Kriatusa v presv. R. T. razlijamo svoja čutila; ae mu potožujemo ia razkrijamo raae avoje, ga prosimo odpuščeaja v dobri spovedi ter ga prejemamo v podobi kruba belega! Zatorej: ,,Vsako delo aaj aeha, Častimo le Jezuaa!" Kako je pa daadaaea med Ijubimi Sloveaci radi posvečevaaja aedelj ia prazaikov? Ob. groza me spreleti ia mi z žaloatjo polai dušo misel: kako se Jezus Kristus tudi v cerkvab aloveaskih tu ia tam oaečaatuje! C. g. duhovaiki sloveaaki, čijib. gorečaost je daled- zaaaa, trudijo se marljivo, da bi poruvali plevel iz src veraih Sloveaoev; a žalibog, pri poavečevaaji aedelj ia prazaikov ae opravijo vaega, kakor si želijo. Žalosti me, ako vidim aeuspešaost gorečega dušaega paatirja, ki se zastoaj trudijo ia svojemu zdravju škodujejo, ker jih takošaji ,,lucii'erji" jezijo ia ae ubogajo. Zakaj bi se dušai pastirji po pravici ae jezili, ako vidijo ated sv. meao ljudi aa jedaem koleau klečati, ia to, ako tudi ženake tako rekoč ,,srake streljajo" ia da ožeajeai, kadar pridigar aa leco stopijo, iz cerkve pobriaejo ia zuaaj možki tabak žgejo, babelje pa avoje soaediaje razaašajo. Toda puatimo svoje aazore, ter raje dajmo besedo prof. Albaau Stolzu. Ta imenitai duliovaik ia aemški piaatelj piše o posvečevaaji aedelj ia prazaikov sledeee : V atarib kajigab berem: ,,Vaak, tudi aajmaajši črvič, aaj bi le pamet imel, bi glavico svojo Bogu v čaat dvigail". Ia to si tudi jazmialim; priproste besede mojstra, ki je to zapisal, so mi jako dopadle. Toda črviči, mravlje ia kebri, ki aa zemlji ia pod zemljo, aa travaikih ia po gozdu lazijo, nimajo pameti, ter ne morejo glavice svoje Bogu y Čaat dvigati iu se prikloaiti. Ia le jedaa stvar je aa zemlji, ki ima pamet ia bodi ravao po koaci, da ji ai težavao se proti aebu obračati. Da, človek se Bogu priklaujaj ia pripomagaj. da bode ,,posvečeao Njegovo ime!" Komu je možao vse zvonove ob aedeljab prešteti; milijoae zvoaov, ki po zemlji glasao pojo ia milo vabijo kriatjaae v cerkev, da tamkaj združeai molijo aebeškega očeta: A glej, tudi mrčes ia aeaaaga je aa avetu ! Oadi čepi lakomea krojač ali čevljar, ter še drug rokodelec kot aužeaj mamoaa; ves sključea aedi pri avojem delu, ia ae more vstati, kakor bi bil s smolo aa atol pritiaajea. Zvoaiti čuje, toda duša ajegova je od lakomaoati aa atol prikleajeaa, ia oko ajegovo je pritvezano aa aužao delo, ki ga med dolgimi prati ima ter šivari ia amoljari, kakor bi za aj ae bilo nedelje, ter krade Bogu ia duši svoji čaa pobožaoati ia zveličauja ter ga za aekaj krajcarjev zaslužka proda budobi, duša ajegova pa ima alabe oči ia ae pogleda rada proti aebeaom. Ia kako ae ob nedeljah v aekaterih krčmah godi ? Kako živiasko se vedejo, aapajajo, igrajo. kolaejo, aore ia tulijo celo dolgo aoč! Ia maogi krčmar bi dobro atoril, ko bi v aedeljo po prvi av. meši sv. razpelo raz steae vzel, kjer pijejo, ter ga aesel, čeravao v drvaraico, kjer je ae pošteaejši kraj, kakor pa maoga pivaica ob aedeljaa ia bi jo še le v poaedeljek, v aekaterih krajih v torek, zopet aazaj obeail. Nikakor ae, ae spodobi da bi častitIjiva podoba križanega Vzvelioarja priea bila, kako ueversko ia poživiujeao ljudatvo divja ia razsaja. (Koaec prib.)