--.    258    -
IVO TROŠT:
V bedi bogastvo .
Legenda.
ristus in Peter sta hodila po svetu in prišla neki dan mimo ubožne koče. Ubog ie bil njen gospodar, ki je moral — sam bolehen — trdo delati, da je skromno preživljal hromotno ženo in kopico otrok. Največkrat lačen in slabo oblečen je le iztežka mašil streho, da mu ni snežilo in deževalo na glavo. Mož je nevoljno gledal za potnikoma. Zdelo se mu je, da gresta v lepše kraie k boljšim ljudem.
»Ali temu ne misliš pomagati, Gospod?« vpra-ša Peter.
»Pomagaj mu ti, saj ni težavno«, reče Učenik in pogleda Petra. »Kako, Oospod, ko nimam bogastva,  da bi mu ga dal?« se začudi Peter.
»Meniš, da je potrebno samo bogastvo?«
»I, kako ne! Ali ne gleda beda povsod iz koče, kakor njemu in dru-žini iz oči?«
»Motiš se, prijatelj! Oprosti! In vendar si videl in spoznal po svetu,. da bogastvo samo ne osrečuje človeka.«
Peter molči in premišlja, kaj bi utegnilo kočarja bolj osrečiti nego bogastvo.
Gospod mu pomaga iz zadrege: »Poslušaj, Peter, kaj se godi za nama!«
Peter se ustavi, posluša in se začudi, da sedaj kočar veselo prepeva. Pomagajo mu otročiči in celo žena, a prej je zavistno pogledoval za ne-znainiima potnikoma, ki sta toliko srečna, da se jima ni treba niti oddahniti v njegovi žalostni domovini.
»Poglejva, če mu nisem pomagal brez bogastva!« reče Kristus in se vrne s Petrom h koči, da ga prepriča o svoji vsevednosti. Peter vpraša kočarja, zakaj je sedaj' tako vesel. »Zadovoljen sem kakor še nikoli,« odvrne rnož prijazno in pogleduje otroke, kaj bodo zopet peli.    »Do danes sem si želel odtod,    sedaj rad umrem pod to razdrapano streho.« Tako se ie pohvalil mož in silii otroke. naj le pojo kakor so prej in naj ne zro nezaupno za tujcema. Kristus pa vpraša Petra: »Ali vidiš?«
»Gospod, ti res vse veš,« potrdi Peter. Nebeska potnika nadaljujeta svoio pot, kočar je pa poslej zadovoljno in srcčno živel s svojo bedo in svojo družino.