1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 27-475.5:929Hren T."1613"
Prejeto: 19. 8. 2011
Hrenova pridiga ob ustanovitvi kapucinskega samostana
v Mariboru
JULIJANA VISOČNIK
doc. dr., arhivistka z doktoratom Nadškofijski arhiv Ljubljana, Krekov trg 1, SI—1000 Ljubljana e-pošta: juhjana.visocnik@rkc.si
izvleček
Avtorica predstavlja Hrenov osnutek m pridigo, ki jo je imel ob blagoslovitvi temeljnem kamna %a kapucinski
j	j	\> j	o	j j	o	j o	\>	j
samostan v Mariboru. Članek je smiselno nadaljevanje prispevka, ki ga je ista avtorica objavila lani v reviji Studia mrlhologica Slavka XIII. Tudi takrat je prevedla in komentirala osnutek Hrenove pridige ob ustanovitvi kapucinskem
-v7	o	j j	j	o	j	o
samostana v Ljubljani, Prispevek vsebuje transkripcijo, prevod, analizo besedila ter komentar k njemu. Tekst, kije poln dtatov in aluzij na 1. Mojzesovo knjigo, zahteva osnovno primerjavo j pridigo, ki jo je imel ob podobni priložnosti v Ljubljani. Pridiga ob polaganju temeljnem kamna m kapucinski samostan v Mariboru, ki ima Številko XXV, je nastala
j j	o	j	o j	j o	\>	j	j
Za slovesnost 23. aprila 1613 v Mariboru.
KLJUČNE BESEDE: Toma^Hren, kapudni v Mariboru, 17. stoletje, homiletika, rekatoli^adja
abstract
SERMON DELI VERED BY BISHOP TOMAŽ HREN ON THE OCCASION OF THE FO UNDING OF THE CAPUCHIN MONASTERY IN MARIBOR
The author presents Hren's draft for the sermon that he delivered at the blessing of the foundation stone for the Capuchin Monastery in Maribor. The article is a continuation of the article that was published by the same author in last year's issue of Studia mythologica Slavica XIII, and which similarly included a translation and comments on the draft of Hren's sermon for the occasion of the founding of the Capuchin Monastery in Ljubljana, The present article includes a transcription and translation of the draft, word analysis and comments. The text, which is full of allusions to and dtations from the First Book of Moses, requires a comparison with the sermon that Hren had delivered on a similar occasion in Ljubljana, Hren's sermon in Maribor has the number XXV and was compiled for the ceremony on April 23, 1613 in Maribor.
KEY IVORDS: Tomaž Tiren, Capuchin Friars Minor in Maribor, 17l>> century, homiletics, recatholization
Hren in kapucini
Glavni poudarki življenja Tomaža I Irena, devetega ljubljanskega škofa, so v osnovi že znani.1 Njegovo prizadevanje za prenovo verskega življenja se je kazalo v številnih razsežnostih njegovega delovanja. Pri tem ne smemo pozabiti na njegove pridige (oz. latinske osnutke za govore, ki jih je imel ob različnih priložnostih), na skrb za vzgojo dobrih duhovnikov ter na kapucine, saj je v njih videl dobre pridigarje, ki lahko zelo pomagajo ljudem nazaj na pravo pot oziroma k temu, da sploh ne bi zašli.
I Iren je v kapucinih2 gotovo videl vsaj del rešitve problemov, s katerimi se je katoliška cerkev na Slovenskem v tistem času soočala. Nič nenavadnega torej ni, da je I Iren povezan z ustanovitvijo kapucinskih samostanov v več slovenskih mestih. Med letoma 1607 in 1615 je tako sodeloval pri blagoslavljanju, ustanavljanju in polaganju temeljnih kamnov za kapucinske cerkve ali njihove samostanske stavbe. V Ljubljani je 25. 4. 1607 blagoslovil temeljni kamen za samostan, v Mariboru je 23. 4. 16133 položil temeljni kamen, na Ptuju je 8. 9. 1615 posvetil temeljni kamen za kapucinsko cerkev sv. Frančiška Asiškega in samostan ter istega leta je 14. 10. v Celju posvetil cerkev v čast sv. Ceciliji.4
Priprave za prihod kapucinov v Maribor so se pričele že leta 1609, ko so kapucini v dogovoru z nadvojvodo Ferdinandom in graškim nuncijem naredili načrt, da sezidajo samostana še v Mariboru in na Ptuju. Za mariborski samostan sta leta 1611 ponudila zemljišče in vsa potrebna sredstva baron Janez Jakob Kisel in njegova žena Marija, rojena Thonhausen. Zaradi odsotnosti sekovskega škofa Martina Brennerja je temeljni kamen položil škof I Iren. Prvi mariborski kapucini z duhovniki in verniki so se zbrali v mestni župnijski cerkvi (sedanji stolnici), v njej odmolili hvalnice ter nato v procesiji odšli proti tja, kjer naj bi gradili samostan (na kraj, kjer danes v Mariboru stoji frančiškanska cerkev). Ljubljanski škofje maševal na prostem in po končanem obredu zasadil križ ter položil temeljni
1	Prim. Visočnik: 1 Irenova pridiga, str. 59-60 s pripadajočo literaturo, ki je navedena predvsem v op. 1, navajam pa jo tudi v bibliografiji.
2	Benedik: Kapucini v notranjeavstrijskih deželah, str. 2942; lkucdik: Kapucini na Slovenskem, str. 10—11.
3	Benedik: Iz protokolov, str. 9 piše o 23. aprilu 1613, kar je datum, ki je naveden v protokolu; na pridigarskem osnutku pa je zapisan 21.4. 1613 (prim. Benedik: Iz protokolov, str. 43) - morda gre za dan, ko si je pridigo dejansko pripravljal.
4	Škafar: 1 Iren ter kapucini, str. 264—266.
kamen. Gradnja je očitno potekala zelo hitro, saj so se prvi menihi v samostan vselili že leta 1614. Se-kovski škof Jakob Eberlein je 25. 10. 1620 posvetil cerkev na čast Mariji, Materi usmiljenja.5
Posvetitev temeljnega kamna za samostan pred mariborskimi mestnimi vrati ter za redovno cerkev Marije Matere usmiljenja in milosti v Mariboru je I Iren vpisal v pontifikalne protokole.6 I Iren je položil in posvetil temeljni kamen za kapucinski samostan. Ob posvetim je v temelje cerkve vložil ustanoviteljev pozlačeni novec, svoj srebrnik in spominski zlatnik. Slovesnosti se je udeležila velika množica vernikov, ki je skupaj z duhovščino v procesiji šla na kraj nove gradnje. I Iren je v protokol prepisal tudi tri pisma, ki so povezana z za-
■ 'z™'--" • '-nt - . • ty.
Fotografija starega kapucinskega samostana in cerkve v
<_> j j	<_>	j.	<_>
Mariboru, ki sta stala tam, kjer danes stojita frančiškanska cerkev in samostan (\S tAl. Zbirka Mß—Sv. Marija, gradivo, f. 4, Slike).
5	Škafar: Župnija svetega Jožefa, str. 68-69; lkucdik: Iz protokolov, str. 9-10.
6	Prim. Hrenovi pontifikalni protokoli (NSA1., NSA1. 11, fasc. 1); Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 26-27.
Upodobitev i^ Hrenovih protokolov 23. 4. 1613 (foto: T. Krumpa?, NŠIL).
četki zidave samostana in prihodom kapucinov. 12. januarja 1612 mu je graški gvardijan p. Damascen iz Benetk sporočil, da je od sekovskega škofa kot ordinarija (salzburškega generalnega vikarja) in od krškega škofa, ki je imel patronat nad mariborsko župnijo, dobil dovoljenje, da sme I Iren položiti temeljni kamen. 8. februarja 1613 je o tej zadevi Ilrenu pisal tudi sam škof Brenner, ki pravi, da je zaradi bolezni zadržan in prosi I Irena, naj on opravi obred blagoslovitve, pa tudi birme, če bo potrebno. 8. aprila mu je ponovno pisal p. Damascen, ki Ilrenu predlaga, da bi omenjeno slovesnost opravil 1. maja. I Iren je na koncu sam pripomnil, da se je posvetoval z ljubljanskimi kapucini in skupaj so se odločili za 23. april.7
Prvi kapucinski samostan je v Mariboru deloval do leta 1784, ko ga je razpustil cesar Jožef II.8 Kapucini so se naselili po drugih samostanih, njihova samostanska stavba pa je pripadla mariborskim
7	Benedik: Iz protokolov, str. 9-10; 40-44.
8	O začetkih samostana ter njegovi izobraževalni, pridigarski in kulturni vlogi glej Škafar: Knjige in knjižnica, str. 62-92.
minoritom, ki so v njej ostali dobrih dvajset let. Cerkev s samostanom so kasneje prevzeli škofijski duhovniki, nato redemptoristi, potem še enkrat škofijski duhovniki in nazadnje, leta 1864, frančiškani, ki so stari samostan in cerkev porušili ter na istem mestu zgradili današnjo cerkev Marije Matere usmiljenja in samostan.9
Pridiga (govor) ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Mariboru, ki ima številko XXV (str. 68—71), je nastala za slovesnost 23. aprila 1613 v Mariboru. Rokopis, v katerem so zbrane pridige (oz. njihovi osnutki) in razni govori znamenitega ljubljanskega škofa Tomaža I Irena, hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani (NŠAL 100, 98/1). Leta 1938 jih je v Bogoslovnem vestniku predstavil Josip Turk, ki jih je na tem mestu natančno razdelal in analiziral.1"
Transkripcija11
21. april 1613
Pro alicuius actus pontificals. Praesertim ad consecror tionem <& positionem solennem prim arij lapidis ecclesiae <& monaslerij B. Al iRI il i litginis recens in Marechburg, pro religiosis patribus capuccinis, ab Mus tri D. jacobo Kisel. Barone, recens aedificandae: ad quam lit tens reverendissimi in Christo pat ris D. Martini Bpiscopi Seccoviensis amanter roga ties sum. Sed et R.P. Fortunat i I eronesis com is s arij generalis: nec non R.P. D am as ceni I- ene ti; capuccinomm. haus Deo.
Magna magnis. Sancta sanctis
Dicente Domino: nolile sanctum dare canibus et margaritas nolile pmjicere ante porcosP- Sed digne pelenda, trac-tanda, el accipienda sunt mama, mami <& praepotentis Dei
j.	<_>	<_>	j.	j.
dona, a jilij s Dei, qui capient haereditatem salut-isP Oui-bus nihil est pretiosis, quam templa <& altaria utique domus orationis <& mensae Domini, in quibus proponitur pants propositionis, Sanclo Domino: panis vitae, qui descendit de coelis.u Ubi magno regt supplicatur, et ex quacunque tribu-laiione clam antes ad D BUM exaudiuntur. Tabernaeulum
9	Škafar: Župnija svetega jožefa, str. 76; prim. Napotnik: Die Basilika zur Heiligen Maria, str. 83 novo cerkev so začeli graditi 1892, prej pa so porušili staro.
10	Turk: 1 Irenove pridige, str. 40-73. Z njimi se je ukvarjal še I''. Skrabl: 1 Irenova oznanjevalna dejavnost, str. 181-198.
11	Za pomoč pri razrešitvi težje čitljivih delov besedila in druge napotke se zahvaljujem dr. Ani l.avrič in dr. Matjažu Ambrožiču.
i- Mat. 7.
« llaeb. 4.
14 joan. 6.
Dei cum hominibus: ei D BUS in medio eon im, etil eon im D BUS: qui sedel in throno: et nova f cid t omnia,15
_ AB BL Gen, 4
.Aedificavit Nhe post diluvium . Altäre Domino tollem de ciimtis pecoribus <& volucribus mundis ob tulit holo-caustum super ciliare. Odonaliisqiie est Dominus odo rem suavitatis, iuravit, neqiuupiam ultra maledicere teme propter homines.u
.Abraham palriarcha, emssus de te tra comalionis suae
j.	<_>	<_>
iiixta praeceptum Domini, cum venisset in Canaan locum Sichern, usque ad l allem illustrem appaniissetque ei Do-minus, benigne prominens: sem im tuo dabo terram ham: aedificavit i bi ciliare Domino qui appamerat ei iitique in recordation«»! benejicij tanti, <& gratianim actionis,17
Iterum in monte medio inter Bethel <& J laj aedificavit aliud ciliare, et invoeavit ibi nomen Dominik
Item aeeepta ingenli, et reposila Dei pmmissione dicentis: leva oculos tuos in directum, et vide a loco, in quo nunc es ad cupülonem <& meridiem, ad orientem <& occidentem. Om-nem terram quam compicis tibi dabo et semini tuo usque in sempitemum. Faciamque semen tuum sicut pulverem teme. Si quis potest hominum mimerare pulverem terrae, semen quoque tuum mimerare potent: surge ergo, perambula terram in longitiidine <& latitiidine sua: quia tibi datunis sum omnia. Mo vem ilcique tabermiciiliim suum. Ilabilavil in Mambre convalle, quod est I lebrom aedificavit ibi ciliare.v>
Item - Abraham, postquam pepigit foedus ad Bersabee puteum iuramentip lan lavi t ibidem nem us (post d is cess um Abimelech <& Phichol primipis exercitus eins) et invoeavit ibi nomen Dei aeterni.
Ouanto magis in re et actione magis samla.
Item in monte Dominus videt, immolatunis Isaac uni-genitum suum, ut iusserat tenkim eum Deus, aedificavit ciliare, et arte tem viclimam holocausti oblulit pro jilio, be-nedictionem ham comecutus:21 per memelipsum iuravi, diät Dominus, quia fecisIi ham rem, et non pepercisti jilio suo unigenito propter me: benedicam tibi, et m/illiplicabo semen tuum, sicut stellas codi, <& velut arenam quae est in littore maris: possidebitq/ie semen tuum portas inimicomm suor/im: et B B A B DICB A7UR in sem ine tuo omnes gen/es terrae:
15
16
17
18 1')
Apoc. 21. Gen 8. Gen. 12. Ibidem. Gen. 13. Gen. 21. Gen. 22.
quia obedisti voci meae. Mortuus est. Abrahem, postquam vixit 175 an nos. Deficiem in senectute bona proveclaeque ciekilis et plen/is diemm.22
Isaac filiiis - Abnahme aeeepta a Domino diiplici benediction«, qui appaniil ei, <& dixit: ne descended in - Aegyj> tum, sed quiesce in temi quam dixero tibi: <& peregrinare in ea, eroque tecum, <& benedicam tibi. Tibi enim et semini tuo dabo universas regiones has complens iuramentum quod spopondi patri tuo . AbrahamP
Bt miiltiplieabo semen tuum sicut stellas coeli: daboque posteris tuis universas negiones has. Bt BBNBDI-CBN'TUR in sem ine tuo omnes gen/es terrae: eo quod obedient - Abraham voci meae, et custodierit praecepla <& mandata mea, <& ceremonias legesque servaverit f. Bffosso itaqiie piileo in tomntem Geranie, obstmetis alijs a Philistini et propter iurgia pas to mm, vocalo caliimniae nomine: allem quoque inimiciticis appellato: et tertio, pro quo non enint contentiones, vocavil nomen eins latitiidinis dicens: nunc dilatavit nos Dominus, et fecit eres cere super terram.
Cum demw apparuisset ei Dominus in Bersabee ipsa nock dicens: Bgo sum DB US . Abraham patris tut noli timere. Quia ego tecum sum. Benedicam tibi, <& miilti-plicabo semen tuum propter servum m eum Abraham.1*
1. stran XXI 'Hrenove pridige (foto: T. Krampac, NI AL).
- Gen. 25.
Gen. 26.
24 Ibidem.
2. in 3. stran XXI 'Hrenove pridige (foto: 7*. Kvmpač, NS\iL).

&
V" hü ■
funt StrAi CM i .
<!l
rt IV -	-■	J^iertv. 1>
ri C' f&J^«, fiSm^j, g»,; X.-.f i/
.Srni«« i
.U.':'*1. ..■ frj
Idi
famt «Mithin O**-'-
■ r' ~r	■> u

Sr.,L
"JcJtf.
teu S" " To/» <* v/T>t V! Tatid tvi Aiy*yui. f' "

'IT
V?* »'rsr^s**™ *>«»& Gdzjmut'
Phwjh*** Ts nit* in ni-t^c-Httf ,h(,-uS, it fcnr/\'tw. UttrSi'* --t. anyifuU, l
I z.■ ■■? ua*a.icfy Pni « h *! * tcSSm
'Uri&tv r' . in k JI t*;»< tu* etvutuitt-iiui temu
.	Ifen CujttJ iaj.i aavruKj pcrt&fn, ,
ÄTr^Ä.fr^"" '?/ "7 "'ir^
j^iiii r'
t in^fi,
M,
(SY~~	tzfrficw / M«	r/>«/M tCvfiHj:ue f O&rf,
Tifcrä -T-V'>JW ■	- ^ ■■ Č — ■
ire< t/fe, t/ r^r nefcurb&Hi -'AmjiCf' tjry* > £ ' -JA r."f •./:.. £ iWiy
irrr T*

i« /' .-^i,;; S"
""" r^c-/.
V
ten*«"« 't ity^'1'^'
1'flfü« rti» tuttU. i
irujfr,1: n/ r
*A}cit+ mii p**.* 5 E •„>„,>■
HC
'nitju,, fturv f jk/v'1


Vl-J,.
.r

4. in 5. stran XXI I Ire no ve pridige (foto: 7*. Kmmpae, NS.iL).
- iedificavikjue Uri ciliare, <& DOMINI invocalo nomine, iussit joden et invenemnt acjiiam vivam. Cui imposuit nomen abundantiam: vocala loci urbe Bersabee.
Kursus Jacob jilius Isaac accepta palris sui iterata benedielione, peigens in Mesopotamia»! ut in J Jaran Syriae apud haban avunculum habitant-, ibicjiie de domo Ba-thuelis palris Rebecae ducerel uxorem: dormientč25 in Bethel post occubitum solit lapide capiti supposito: vidil visionem grandem scalam e temi at tinge tem codi verlicem descedenles et ascendentes per earn angelos, ac DOMINUM innixum
scalae, cpü dixit ei: ego sum DOMINUS DBUS palris tui .Abraham <& DBUS Isaac. Terram in cpia dorm is, tibi dabo et semini tuo. Britcpie semen tuum cpiasi pulvis terrae: dilataberis ad Oriente»! <& oeddentem <& seplentrionem <& meridiem: et BBNBDICBNTUR in le, <& in sem ine tuo cunctae tribus lernte. El ero aistos tum, cpiocuncpie per-rexeris, et reducam le in terram hanc: nec dimittam, nisi complevero universa, cpiae dixi.26
El evigilans de som no Jacob ait: vere Dominus est in loco isto, et ego nesdebam. Kursus cum pavore inepüt: cpiam terribilis est locus isle. Non est hie aliud, nisi donim Dei, et
Transkripcija ni gotova; morda dormiculor*.
Gen. 28.
porta coeli. Surrexil quo Jacob, tulil lapidem quem sup-pomerat capiti suo, et erexit in titulum fundens oleum desuper. .Appellavitque nomen urbis Bethel, quae prim Le za vocabalur.
I- otum etiam novit, dicens: si jüeril Dominus mecum, <& custodierit me in via per quam ego am bulo et dederil mihi pattern ad vescendum, <& vestimentum ad induendum, reversusque juem prospere ad domum patris m ei: erit mihi DOMINUS in DHUM, et lapis iste quem erexi, erit in titulum, <& vocabitur domus Dei: cunctommque, quae de-deris mihi, deeimas offeram tibi"F
- Altare holocausti, iussum est erigi a Domino.2* Ex-piatio allaris, et victim a holocausti. .Aaron pro se, et omni populo. Cui etiam egressus cum Moyse benedixitP
In dedicalione templi <& allaris, oratio Salomonis et responsio Domini ad peliliones eins?511 . Altare Eliae <& prophet am Baal?1 Judas Macchabaem post milium inimicomm fugam <&
j	J.	<_>	J <~>
vietoriam multiplicem ait: »Ecce contriti sunt inimici nostri: ascendamus nune mundare saneta et renovare?2
6. stran XXI \ Hrenove pridige (Joto: 7*. Kmmpač, NŠAL).
Ibidem.
In... 27. Levit. 9.
2	Par. 6, 7.
3	Reg. 18. 1 Mac. 4.
Prevod
Za neko pontifikalno opravilo, posebno slovesno posvetitev in položitev temeljnega kamna cerkve in samostana blatene device Marije, ki ju pravkar za pobožne patre kapitane v Mariboru «radi plemeniti gospod Jakob Kisel,
j.	<_>	J.	<_> J. J
svobodni baron, kar me je s pismom prijavno v Kis trnu naprosil pre častili oče gospod Martin, sekovski Škof, pa tudi prečaslili pater Fortunat i? I erone, generalni komisar, ter prečaslili kapucinski pater D am as cen iz Benetk. Bogu hvala,
I- eliko velikim. Sveto svetim.
Gospod govori: »Svetega ne dajajte psom, in svojih
j.	<_>	<_>	J J x	J
biserov me mečite svinj am «P Temveč vredno iščite, upravljajte in prejemajte velike darove velikega in vsemogočnega
•s	J.	J	<_>	<_> <_>
Boga, od Božjih otrok, ki prejmejo dediščino %veličanja?* Za te ni nič bolj dragoceno kakor svetišča in oltarji. Še posebej hiša molitve in Gospodove mize, na katere se polaga kruh obličja svetemu Gospodu: kruh življenja, ki je prišel i-y. nebes?5 Kjer prosijo velikega kralja in iz kakršnekoli stiske kličejo k Bogu, so uslišani. Prebivališče Boga z. ljudmi: in Bog na sredi med njimi bo njihov Bog, ki sedi na prestolu in dela vse novo?0
. ABEL / Air. 4
Po potopu je Noe postavil Gospodu oltar in v-%el od vse čiste živine in od vseh čistih ptic ter daroval žgalne daritve na oltarju. Gospodje zadithal prijetne vonje in prisegel, da ne bo več preklel -jemlje paradi človeka?'1
Očak Abram je odšel iz dežele svoje rodbine, kakor mu je ukazal Gospod; ko je prispel v Kanaan do kraja Sihem, vse do -^namenite kotline, se mu je prikazal Gospod in mu dobrolljivo obljubil: »Tvojemu potomstvu bom dal to deželo.« Tam je postavil oltar Gospodu, ki se mu je bil prikazalv spomin na tolikšno dobrotljivost in v zahvalo.
Ponovno je na sredi gore med Betelom in .Ajem postavil dnegi oltar in klical Gospodovo ime?i}
Prav tako je veliko prejel in po Božji obljubi dejal: >Povzdigni oči in poglej s svojega mesta proti sevem in jugu,
v <_>	J. <_> »/	<_>	J.	J <_>
proti vzhodu in Zfihodu. I so deželo, ki jo vidiš, bom zp vedno dal tebi in tvojemu potomstvu. In storil bom, da bo
Mt 7,6. 1 leb. 1, 14. jn 6, 33. Raz 21, 3-4. 1 M/. 8,20-21 1 M/. 12, 6-8. Ibidem.
tvojega %aroda kakor prahu zemlje. Ce bi kdo mogel prešteti prah zemlje, bi lahko preŠtel tudi tvoj zarod. V stani torej in prehodi debelo po vsej njeni dolžini in Širini, kajti tebi jo bom dal vso.« Abram je premaknil svoj Šotor; prebivalje pri Memrejevih hrastih, ki so pri Hebronu. Tam je postavil oltar Gospodu.*>
Tako je Abraham, potem ko so pri BeerŠebi sklenili zavezp glede vodnjaka, tam zasadil nasadi1 in klical ime Gospoda, večnega Boga (potem ko sta odšla Abimeleh in poveljnik njegove vojske Piholom).42
Kolikor bolj pri stvari in dejanju, toliko bolj sveta.
Prav tako na gori Gospod vidi, da bo Abraham prinesel Izaka, svojega edinorojenca, kot mu je ukazal Bog, ki ga je skušal; zgradilje oltar in namesto sina je daroval žrt-veno jasni e, sledil je tak blagoslov: »Prisegel sem pri sebi,«
J O J	J	O	O	J
govori Gospod: »Ker si to storil in nisi odrekel svojega sina,
o	J	J o
svojega edinca, te bom blagoslovil in namnožil- tvoje potom-
j o	o	\>	J J
stvo kakor zvezde na nebu in kakor pesek, kije na morskem bregu. Tvoji potomci bodo vzeli v posest vrata svojih sovražnikov in v tvojih potomcih bodo blagoslovljeni vsi narodi zemlje, ker si poslušal moj glas«.43 Abraham je umrl, potem ko je preživel 175 let. Izdihnil in umrlje v visoki starosti, star in nasičen z dnevi.44
Abrahamov sin Izak je od Gospoda prejel dvojni blagoslov; Gospod se mu je prikazal in rekel: »Ne hodi v Egipt, ostani v deželi, ki ti jo bom določil'! Bivaj kot tujec v tej deželi, s teboj bom in te bom blagoslovil, kajti tebi in tvojemu potomstvu bom dal vse te dežele. Izpolnil bom prisego, ki sem jo dal tvojemu očetu Abrahamu45 In pomnožil bom tvoj zarod kakor zpezde na nebu. Tvojim potomcem bom dal vse te dežele. In blagoslovljeni bodo v tvojem zarodu vsi narodi na zemlji; zato ker je Abraham poslušal moj glas in varoval moje zapovedi, moja naročila, ter se držal mojih Zakonov in postav.« In tako je izkopal vodnjak v dolini Gerara, ker so druge zflsuli Filislejci, in zaradi prepirov pastirjev ga je poimenoval Spletka, drugega Sovraštvo in
J	J O J J	J	o o
tretjemu, za katerega se niso prepirali, je nadel ime Prostranost rekoč, zdaj nam je Gospod razširil prostor, da lahko rastemo v deželi.
Ko se mu je Gospod znova prikazal v BeerŠabi tisto noč, je rekel: »Jaz sem Bog tvojega očeta Abrahama. Nikar se ne boj, kajti jaz sem s teboj! Blagoslovil te bom in pomnožil tvoje potomstvo zaradi svojega služabnika Abra-
*»	1 Mz 13,14-18.
41	SSPS govori o termariski oziroma tamariski.
42	1 Mz. 21,22-33. «	1 Mz. 22,15-17. 44	1 Mz. 25,7-8.
«	1 Mz. 26,2-5.
hama.« Tam je postavil oltar in klical Gospodovo ime, ukazal kopati in našli so živo vodo, ki so ji nadeli ime izobilje: zato se rnesto imenuje BeerŠeba.¥>
Izakov sin Jakob se je, potem ko je prejel dvojni blagoslov svojega očeta, odpravil v Mezopotamijo, da bi prebival v Haranu v Siriji pri stricu Eabanu in si tam vzel ženo iz hiše Betuela, očeta Rebeke. Ker je sonce že zašlo,je prenočil v Betelu in za vzglavje si je položil- kamen. V sanjah je videl veliko lestev, kije z zemlje segala do neba, in po njej so hodili angeli navzgor in navzdol. In Gospod je stal- zgoraj in mu dejal: » jaz sem Gospod, Bog tvojega očeta Abrahama in
j j \>	J	o J o
Izakov Bog. Zemljo, na kateri spiš, bom dal- tebi in tvojim potomcem. Tvojih potomcev bo kakor prahu zemlje. Razširil se boš proti zahodu in vzhodu, proti severu in jugu, in v tebi in tvojem potomstvu bodo blagoslovljeni vsi rodovi Zemlje. Jaz te bom varoval, kjerkoli boš hodil, in pripeljal te bom nazaj v to deželo; ne bom te zapustil, dokler ne bom storil vsega, kar sem ti ob ljubil, (f1
Ko se je Jakob prebudil, je rekel: »Zares, Gospodje na tem kraju, pa nisem vedel« Spet je strahoma dejal: »Kako strah vzbujajoč je ta kraj! To ni nič drugega kakor hiša Božja in vrata nebeška!« Zjutraj je Jakob vstal-, vzel- kamen, ki ga je imel za vzglavje, in ga postavil za spomenik ter na vrh zjil olje. In to rnesto je poimenoval Betel-, prej pa se je imenovalo Luz- Potem se je Jakob zaobljubil- in rekel: »Ce bo Bog z, menoj in me bo varoval na poti, po kateri hodim, če mi bo dajal- kruha, da ga bom jedel, in obleko, da se bom oblačil, in če se bom srečno vrnil- v hišo svojega očeta, bo Gospod moj Bog. Ta kamen, ki sem ga postavil za
j	J o	o J	\>
spomenik, se bo imenoval Božja hiša. In od vsega, kar mi boš dal, ti bom zagotovo dajal desetino.^
Gospod je ukazal- postaviti žgalm oltar.4'3 Sprava za oltar in žgalno daritev. Aron zase in za vse ljudstvo, katerega je blagoslovil, ko je prišel- ven.">{)
•o J	o	J J
Pri posvetitvi templja in oltarja Salomonov govor in odgovor Gospoda na njegove prošnje?1
•o	J	J o J	J
Oltar Elije in preroka Baala,52
Juda Makabejec je po begu sovražnih ljudstev in po več Zmagah dejal: »Glej, naši sovražniki so poraženi: pojdimo očistit svetišče in sa obnovit. «53
«	1 Mz. 26,15-22.
1 Mz. 28,1-15.
«	1 Mz. 28,16-22.
49	2 Mz 27,1-8.
50	3 Mz, 9,7,15-16,22-23.
si	2 Km. 6; 2 Krn. 7.
52	1 Kr. 18.
53	1 Mkb. 4., 35-36.
Komentar k tekstu
Osnutek za pridigo, ki jo je Hren govoril ob ustanovitvi kapucinskega samostana v Mariboru, vsaj na prvi pogled deluje nenavadno. Hren je namreč veliko večino besedila neposredno citiral iz Prve Mojzesove knjige ali na vsebino te knjige vsaj aludiral. Kako torej vsebino, pri kateri se bomo v nadaljevanju še podrobneje ustavili, postaviti v kontekst ustanavljanja samostana? Kako se sploh približati temu, kar je dejansko govoril, in s tem razumevanju njegovih misli in poante, ki jo je s tem osnutkom oziroma s tem govorom (zanj imamo le oporne točke) želel poudariti. Ker je njegovih lastnih mislih, ki bi povezovale svetopisemske pa-suse, zanemarljivo malo, je zadeva samo še otežena. Resnici se najverjetneje še najbolj približamo, če izhajamo iz tega, kar je škof Hren v svoji osnovi pač bil. V prvi vrsti torej ljubljanski škof, zadolžen za rekatolizacijo našega prostora, kar nam gotovo predstavlja okvir, v katerega lahko postavimo tudi ta osnutek za pridigo.
Začnimo z omembo vesoljnega potopa in No-eta, tega, kakšen je bil svet po vesoljnem potopu, in na drugi strani, kaj je svetu naredila reformacija, če seveda gledamo z očmi protireformatorjev?54 Je mogoče na tem mestu potegniti vzporednico? In najpomembnejše vprašanje: je na to vzporednico želel namigniti tudi Hren sam? Sama po sebi ta navezava ni očitna. Ker pa ne vemo, kaj je Hren v resnici govoril, je mogoče še marsikaj.
V nadaljevanju Hren navaja predvsem odlomke iz Svetega pisma, ki govorijo o postavljanju oltarjev na krajih, ki so bili na tak ali drugačen način zaznamovani z Gospodovim delovanjem. V tem je mogoče videti tudi njegovo lastno delovanje, namreč številna ustanavljanja samostanov, blagoslav-ljanja temeljnih kamnov za cerkve, kar je mogoče razumeti v duhu rekatolizacije.55 S tem v zvezi je mogoče vsebino tega osnutka razumeti tudi kot »spis«, ki bolj ah manj odkrito poudarja svet prostor oz. svetost prostora. Odlomke iz Svetega pisma je gotovo izbiral tudi zato, da bi še izraziteje izpostavil pomen posvečenih, svetih krajev, ki so namenjeni za evharistijo. Neposvečena, neblago-slovljena so tako že sama po sebi postavljena v ozadje, kamor je v skladu s Hrenovim stališčem go-
54	Prim. Grdina: Hrenov odnos do protestantov, str. 229243, ki predstavi nepopustljivost, rigoroznost, celo fana-tičnost I Irena v odnosu do protestantov.
55	Prim., kronološki pregled posvetitev cerkva, kapel, oltar-
jev, zvonov in pokopališč, ki je nastal po Hrenovih protokolih; v: J .avrič: Vloga Tomaža I Irena, str. 185-222.
tovo mogoče uvrstiti tudi reformatorske molil-nice.56
Zdi se, da je želel Hren z odlomkom 1 Mz 13 utrditi položaj in poslanstvo katolištva, ko piše, da daje Bog vso deželo za vedno »tebi in tvojemu potomstvu«. Če tako nadaljujemo, je mogoče reformacijo razumeti tudi kot preizkušnjo, v kateri sta se družba in cerkev znašli; temu bi namreč lahko bila namenjena epizoda o žrtvovanju Izaka. Zahtevano žrtvovanje, do katerega ni prišlo, pa nam govori še naprej. Abraham je zaupal v Gospoda in to se pričakuje tudi od vernikov, od cerkvenih dostojanstvenikov; Abraham je za to prejel obilen Božji blagoslov, in obljuba tega se najverjetneje skriva v Hrenovih besedah. Bog obljublja velike reči, obilo blagoslova, če le izpolnjuješ Njegove zapovedi, kar je mogoče aplicirati tudi na družbeno in versko negotovost, v kateri so se znašli prebivalci Evrope v 16. in 17. Stoletju. Hren spodbuja upoštevanje Božjih zapovedi v okviru katoliških formul. In če bo ljudsko temu sledilo, se lahko nadeja velikih milosti, kajti Bog jih ne bo zapustil. Številni novo ustanovljeni Božji božji hrami pa bi naj bih pri tem samo v pomoč.
Proti koncu pridige najdemo še stavek, s katerim je mogoče vsaj do neke mere razložiti, morda celo opravičiti pobiranje desetine (»In od vsega, kar mi bos dal, ti bom \agotovo dajal desetino.«). Reformatorji so nastopih tudi proti bogatenju Cerkve, kar je prisililo katoliško stran k razlaganju in opravičevanju pobiranja dajatev. Nikakor se niso branih argumentov, s katerimi bi lahko opravičili tudi to gospodarsko-finančno plat, ki je predstavljala pomemben del razkola med enimi in drugimi. Če ga je torej mogoče najti v samem Svetem pismu, ima še toliko večjo težo.
Hren se tako v tem osnutku kaže predvsem kot zaščitnik prave vere, ki za ta namen rad uporablja tudi kapucine, saj jih je prav on kot dobre pridigarje uvajal v slovenski prostor. Če primerjamo osnutka, ki sta nastala za govora ob ustanovitvi kapucinskih samostanov v Ljubljani in Mariboru, lahko ugotovimo določene podobnosti, pa tudi razlike. Osnutek za ljubljanski govor sicer temelji na svetopisemskih citatih, a je veliko manj vezan na Staro zavezo kot mariborski. V ljubljanskem je v ospredju tematika temeljnega kamna, ki preraste v
56 Protestantje so za svoje verske prakse večinoma uporabljali že obstoječe cerkve in kapele (grajske), ki so jih priredili za svoje potrebe. Zgradili pa so tudi nekaj novih mo-lilnic. Tako je leta 1600 rekatolizacijska komisija uničila pomembno molilnico v Govčah, prim. Cevc: Reformacija, str. 142; Cevc: G ovce, str. 332.
vogelnega, pri tem pa najbrž ne bi bilo napak razumeti, da lahko prav kapucini predstavljajo temelj Hrenovega protireformacijskega delovanja. Temeljni kamen se pojavi tudi v mariborskem, a je ta motiv bolj obrobnega pomena. V ljubljanskem osnutku je tudi morda za odtenek več Hrenovih lastnih misli, ki osnutek nekoliko popestrijo.57 Za osnutek, ki je predmet tega prispevka, pa so sicer res značilni številni svetopisemski citati in aluzije, a ob podrobnejšem preučevanju, predvsem pa ob prevajanju ter s primerjanjem nastalega prevoda s slovenskim standardnim prevodom Svetega pisma, pridemo do sklepa, da je Hren uporabljenim citatom vendarle dal svojo noto. Citati namreč pogosto niso natančni prepisi iz Svetega pisma, ampak jih je Hren za odtenek spremenil, zaznamoval. Zamenjane oziroma izpuščene besede lahko tako po eni strani govorijo o tem, da citatov ni vedno prepisoval, da jih je torej napisal po spominu, ah po drugi, da je po potrebi namenoma zamenjal ali izpustil kak del, da bi dosegel poseben učinek, morda poudarek.58 V osnovi pa sta oba osnutka zgrajena po principu, ki je značilen za vse njegove pridige in govore.59
Nedvoumen je Hrenov zadnji stavek: »Glej, naši sovražniki so poraženi; pojdimo očistit svetišče in ga obnovit!« V resnici ga je mogoče razumeti kot vrhunec njegovega izvajanja na temo vrnitve h katoliški veri, predstavljanja reformatorjev kot sovražnikov ter poudarjanja svetih oz. posvečenih mest.
Viri in literatura
Viri
Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL)
NŠAL 100, 98/1 (Hrenove pridige)
NŠAL 11, fasc. 1. (Hrenovi pontifikalni protokoli).
Literatura
Benedik, Metod: Iz protokolov ljubljanskih škofov, Protokol II, 1—59v, za leta 1612-1613. Acta ecclesiastica Sloveniae 14 (1992), str. 7—57.
Benedik, Metod: Kapucini v notranjeavstrijskih deželah. Bogoslovni vestnik 52 (1992), str. 29-42.
57	Predvsem stavek: Lada, Plejn, Poberin, Idola et dii antea Camiolae.
58	Prim. Peklaj: Odnos Tomaža Hrena do Svetega pisma, str. 278-279.
59	Prim. Turk: Hrenove pridige, str. 50; Visočnik: Hrenova pridiga, str. 60.
Benedik, Metod: Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Nekdanja Štajerska kapucinska provinca. Acta ecclesiastica Sloveniae 16 (1994).
Cevc, Emilij an: Govče. Enciklopedija Slovenije 3. Ljubljana : Založba Mladinska knjiga, 1989, str. 332.
Cevc, Emilij an: Reformacija. Enciklopedija Slovenje 10. Ljubljana : Založba Mladinska knjiga, 1996, str. 137-143.
Dolinar, France Martin: Tomaž Liren (1560— 1630). Dom in svet S (1995), str. 215-223.
Dolinar, France Martin: ljubljanski Škofje. Ljubljana : Družina, 2007.
Grdina, Igor: Hrenov odnos do protestantov. Hrenov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj). Celje : Mohorjeva družba, 1998, str. 229—243.
Kolar, Bogdan: Ljubljanski škof Tomaž Hren in katoliška obnova. Bogoslovni vestnik 52 (1992), str. 17-28.
Lavrič, Ana: Vloga ljubljanskega Škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti I. Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, razred za zgodovinske in družbene vede. Dela 32, 1988.
Lavrič, Ana: Vloga ljubljanskih škofov Janeza Tavčarja in Tomaža Hrena v likovni umetnosti katoliške obnove. Bogoslovni vestnik 52 (1992), str. 99— 109.
Napotnik, Mihael: Die Basilika zur Heiligen Maria, Mutter der Barmherzgigkeit, in der Gra^ervorstand zu Marburg. Marburg : Cyrillus-Buchdruckerei, 1909.
Peklaj, Marijan: Odnos škofa Tomaža Hrena do Svetega pisma. Hrenov simpozij v Umu (ur. Edo Škulj). Celje : Mohorjeva družba, 1998, str. 275— 282.
Petrič, Franci: Življenjska pot Tomaža Hrena (1560—1630). Hrenov simpozij v Umu (ur. Edo Škulj). Celje : Mohorjeva družba, 1998, str. 77—88.
Snoj, Alojzij Slavko: Vzgoja in izobraževanje duhovnikov v Hrenovem času. Hrenov simpozij v U mu (ur. Edo Škulj). Celje : Mohorjeva družba, 1998, str. 199-216.
Škafar, Vinko: Knjige in knjižnica v nekdanjem kapucinskem samostanu v Mariboru (1613—1784). Časopis za Zgodovino in narodopisje 64 (1993), str. 62—
92 .
Škafar, Vinko: Hren ter kapucini in drugi redo vi. Hrenov simpozij v Umu (ur. Edo Škulj). Celje : Mohorjeva družba, 1998, str. 257—274.
Škafar, Vinko: Župnija svetega Jožefa na Studencih v Mariboru. Maribor : Župnijski urad sv. Jožefa, 2001.
Škrabl, France: Hrenova oznanjevalna dejavnost. Hrenov simpozij v Umu (ur. Edo Škulj). Celje : Mohorjeva družba, 1998, str. 181-198.
Turk, Josip: Hrenove pridige. Bogoslovni vestnik XVIII (1938), št. I-II, str. 40-73.
Visočnik, Julijana: Hrenova pridiga ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Ljubljani. Studia mythologica Slavka 13 (2010), str. 59-74.
Zusammenfassung
BISCHOF HRENS PREDIGT ANLÄSSLICH DER GRÜNDUNG DES KAPUZINERKLOSTERS IN MARIBOR
Der Entwurf für die Predigt anlässlich der Gründung des Kapuzinerklosters in Maribor (Marburg) im Jahr 1613 besteht vor allem aus Bibelzitaten, die zum Großteil aus dem Alten Testament stammen (Bücher Mosis). Die Frage, warum das so ist, bleibt bestehen. In dem Kommentar tauchten einige mögliche Antworten auf diese Frage auf. Da man aber wahrscheinlich nie wird erfahren können, was Bischof Hren tatsächlich predigte, wird man auch nie erfahren, wie Hren diese Zitate miteinander verbunden und mit der Gründung des Kapuzinerklosters in Beziehung gesetzt hat. Die Begründung im Sinne einer Rekatholisierung, die sicher eine von Hrens Leitlinien war, scheint so noch am wahrscheinlichsten zu sein. Es lässt sich
auch schließen, dass Hren die Argumente für sein Wirken gern in der Heiligen Schrift selbst suchte, gewannen diese doch sowohl in seinen Augen als auch im Allgemeinen an Bedeutung und Gewicht, wenn er sich als Gegenreformator der einzig wahren Quelle zuwandte und aus dieser schöpfte. Es scheint nämlich, dass er die Zitate wohl überlegt und planvoll ausgewählt hat, um damit seinen Standpunkt als den einzig richtigen zu betonen, um die Sinnhaftigkeit der Gründung neuer Kirchen und Klöster zu bekräftigen, sind doch die sog. heiligen Stätten von entscheidender Bedeutung für die Rückkehr zum rechten Glauben. Der behandelte Entwurf Hrens ist auf den ersten Blick weder nobel noch besonders ansprechend, da er mit Bibelzitaten überladen ist. Wenn man aber versucht, sie im Geist der Zeit und der damaligen kirchlichen und gesellschaftlichen Situation zu verstehen, ergeben sie einen Sinn. Der Entwurf als solcher stellt einen nicht unerheblichen Stein im Mosaik eines besseren Verständnisses von Hren, der Reformation und Gegenreformation sowie der diesbezüglichen Rolle der Kapuziner dar. Bei der Vorbereitung einer neuen Hren-Predigt hat sich neuerlich die Notwendigkeit der Veröffentlichung aller seiner Predigten gezeigt, da man so nicht nur Hren als Prediger sondern auch seine Persönlichkeit und sein Wirken als Ganzes besser verstehen würde.