Olga Shrestha
Predstavlja se vam Jaro Lajovic
B Izvleček
Jaro Lajovic je zdravnik, prevajalec medicinskih
in farmacevtskih besedil, eden od soavtorjev te¬
meljnega slovenskega učbenika interne medici¬
ne, pred leti tudi urednik ugledne medicinske
strokovne revije ter številnih zdravstvenih pri¬
ročnikov, splošnih leksikonov in enciklopedij.
Bil je eden od sestavljalcev Velikega angleško-
-slovenskega slovarja OXFORD-DZS. Je deja¬
ven član slovenskih in mednarodnih strokovnih
združenj. V društvu DZTPS zelo tvorno deluje
že petnajst let.
Ključne besede: intervju, zdravnik, prevajalec,
urednik, medicina, farmacija, računalništvo,
jezikoslovje, statistika
Abstract
Introducing Jaro Lajovic
Jaro Lajovic is a consultant in medicine, transla-
tor of medical and pharmaceutical texts, and co-
author of the essential Slovene textbook of inter-
nal medicine; tor several years he was editor of a
renovvned medical scientific journal and has also
been editor of several health handbooks, gener¬
al dictionaries and encyclopedias. He was one
of the compilers of the Comprehensive OXFORD-
DZS English-Slovene Dictionary. Jaro Lajovic is
an active nhefnber of several Slovenian and Inter¬
national associations. Over the last fifteen years
he has been one of the most active members of
the Slovenian translators' association DZTPS.
Key vvords: intervievv, doctor, translator, editor,
medicine, pharmacy, computing, linguistics,
statistics
Jaro Lajovic, petnajst let član DZTPS
in zadnji dve obdobji tudi član uprav¬
nega odbora društva, je po izobrazbi
zdravnik. Specializiral je interno me¬
dicino in je med avtorji prvega sloven¬
skega strokovnega učbenika Interna
medicina. Poleg medicine so njegovo
zanimanje že med študijem pritegnili
računalništvo, jezik in jezikoslovje. Te¬
daj je bil glavni urednik strokovne re¬
vije Medicinski razgledi. Po študiju se
je usmeril v praktično medicino. Po
več kot desetih letih kliničnega dela
(več let v ljubljanskem Kliničnem cen¬
tru) se je odločil za samostojno delo,
Letnik 40, št. 1-2, leto 2006: str. 131-141 • MOSTOVI
Foto:AndrejLajovic
MEMBERSOFDZTP Olga Shrestha
ki združuje strokovno prevajanje, avtorsko in uredniško delo ter svetovanje. Med¬
tem je opravil tudi podiplomsko izobraževanje iz statistike. Je soavtor Slovenskega
velikega leksikona in Velikega angleško-slovenskega slovarja Oxford. Bil je glavni
urednik slovenske izdaje Velikega zdravstvenega priročnika MSD, (so)urednik je bil
tudi pri številnih drugih projektih, od Velikega splošnega leksikona, več strokovnih
zbornikov in poljudnomedicinskih publikacij do Družinske zdravstvene enciklopedi¬
je. Pri večini teh del, pa tudi pri drugih, je sodeloval kot prevajalec. Zadnja leta
največ časa namenja prevajanju strokovnih besedil iz medicine in farmacije.
Svoje interese je razširil tudi na računalniško podprto prevajanje. Dejaven
je v Evropskem združenju za računalniško prevajanje; od leta 2001 je član izvr¬
šilnega odbora tega združenja. V DZTPS je vodil nekaj seminarjev o računalniš¬
ko podprtem prevajanju.
Dodajmo še, da je ustanovni član in tajnik Slovenskega društva za jezikovne
tehnologije in predsednik terminološke komisije Statističnega društva Slovenije.
Področij, na katera sega tvoje strokovno delovanje, je več: medicina, preva¬
jalstvo, urednikovanje, jezikovne tehnologije, statistika. Kaj od tega bi postavil na
prvo mesto, kako bi razvrstil afinitete?
Vprašanje je zahtevnejše, kot se zdi na prvi pogled. Če bi moral kaj od na¬
štetega izbrati kot prvo, bi bilo to najbrž prevajanje. To je v zadnjih petnajstih
letih pomenilo glavnino mojega dela, hkrati pa gre za področje, ki mi je posebej
blizu: gre za nekaj, za kar je potrebnega veliko posluha - besede so filigransko
orodje -, veliko truda, zavzetosti, znanja ... Gre za delo, ki nikoli ni nezahtevno,
a vrača zadovoljstvo, če je dobro opravljeno. Lastno zadovoljstvo nad pripravlje¬
nim besedilom, ki ga dopolnjuje zadovoljstvo tistih, za katere je besedilo pri¬
pravljeno. Tak opis se morda zdi presenetljiv, saj govoriva o »suhih« znanstve¬
nih in tehniških besedilih. A po mojem prepričanju vsak prevajalec potrebuje
vsaj kanček tistega občutka, ki ga laik pričakuje od prevajalca poezije. Mislim,
da to niti ni povezano (samo) z usposobljenostjo prevajalca: gre za lastnosti, ki
naj bi jih prevajalec imel in naj bi si zanje tudi prizadeval. Za uspešnost našega
dela je ključna sposobnost »asimilacije« izvirnika in posredovanja tega.
Ker mi je prevajalstvo pri srcu, me pritegujejo tudi s tem povezana vpraša¬
nja: od računalnikov do programov in interneta, ki so v zadnjih dveh desetletjih
močno spremenili prevajalsko delo. Seveda je tu tudi nastavek zanimanja za
prepoznavnost samega profila prevajalca, vrednotenje prevajalskega dela, stan¬
darde kakovosti in korektnosti - etike, če želiš -, organiziranosti področja in
tako naprej. To so stvari, pri katerih nas čaka še veliko dela in ki žal ne gredo
tako hitro, kot bi želeli, da bi šle.
132 MOSTOVI • Volume 40, No. 1-2, Year 2006: pp. 131-141
Predstavlja se vam Jaro Lajovic
A vrniva se k tvojemu vprašanju. Naštetih področij ni mogoče razvrstiti
tako, da bi bilo eno prvo in eno zadnje, ker so tesno povezana in zato omogoča¬
jo, da prinesem drugačen, širši - in s tem, upam, kakovostnejši - pristop v pro¬
jekte, pri katerih me povabijo k sodelovanju. Povezovanje področij je pomem¬
bna in dragocena oblika specializacije. Strokovnjakov, ki poglobljeno obvladajo
posamezna področja, je precej. Vedno pa primanjkuje tistih, ki lahko z obvlado¬
vanjem nekaj področij delujejo povezovalno. Tega bi se morali zavedati vsi pre¬
vajalci. Vsakemu, ki se z jezikoslovno izobrazbo odpravlja na pot poklicnega
prevajalca, toplo priporočam, naj izbere stroko, v katero se bo poglobil in jo
spremljal: šele to odpira vrata kakovostnim prevodom, s tem pa tudi vrata zado¬
voljstvu z lastnim delom. Morda je to »poklicna deformacija«, a med delom pre¬
vajalca in zdravnika vidim številne vzporednice. Odgovornost, potreba po do¬
datni specializaciji, resnost, zaupnost ... vse to (pa še kaj) so stvari, ki so pove¬
zane z delom prevajalca in zdravnika.
Osnovno smer v življenju si ponavadi zakoličimo s študijem. Izbral si medici¬
no in v zdravniški praksi si prebil več let. Kje in kako se je na tej poti prebudil
Jaro - prevajalec?
Ljudje nosimo v sebi različne zmožnosti. V zgodnjih letih se praviloma od¬
ločimo za eno smer in se ji posvetimo; razlogi za odločitev, ki jo potem uresni¬
čimo, niso vedno povsem razvidni niti nam samim. Tudi pri meni je zaradi sple¬
ta okoliščin medicina »zmagala« nad matematiko (ta ji je bila najmočnejša tek¬
mica), računalništvom in nad pravom, ki se je tudi vpletalo v razmislek. Včasih
se zdi, da je naključje tisto, ki dokončno odloči, verjetneje pa odloči najmočnej¬
ša afiniteta. Vsaj zase bi rekel tako, saj odločitve za študij medicine nisem nik¬
dar obžaloval; če bi moral izbirati še enkrat, bi izbral enako. Delo v medicinski
praksi sem imel rad, dalo mi je marsikaj in me je človeško obogatilo. To zadnje
omenjam iz hvaležnosti do vseh - nekaterih kolegov in številnih bolnikov -, ki
so mi to podarili.
Jeziki se torej niso kazali kot ena od možnosti pri izbiri študija. Odločitev
za nadaljnjo pot v smeri prevajanja se zato najbrž zdi presenetljiva. Vanjo se
splete nekaj niti; ljubezen do knjig, ki jo je od otroških let vodilo navdušenje nad
tem, kaj je mogoče doseči z besedami, najstniška ljubezen do pisanja, kot poseb¬
na sreča pa več kot odličen srednješolski učitelj angleščine, profesor Petelinšek.
Seveda je še nekaj, kar je odigralo vlogo, čeprav to zaradi odmaknjenosti ča¬
sa težko umestim. Moj oče je bil po študiju pravnik, odraščal pa je v liberalnem,
demokratično in s tem tedaj proangleško usmerjenem okolju. Izvrstno je obvla¬
dal angleščino, in ko je bil zaradi svojih političnih stališč nezaželen in preganjan,
Letnik 40, št. 1-2. leto 2006: str. 131-141 • MOSTOVI 133
ČLANIDZTPS
MEMBERSOFDZTP Olga Shrestha
se je preživljal s prevajanjem. Uveljavil se je in pozneje, ko so se vremena malo
zjasnila, so ga ob njegovem pravniškem delu naprošali še za prevode. To je bilo v
mojih otroških letih in ne dvomim, da je tisto, kar sem tedaj ujel (ne da bi se da¬
nes spominjal, kaj je to bilo), ostalo v meni in vplivalo name.
Pogosto me vprašajo, zakaj sem od medicine prešel k prevajanju. Povod je
bil precej trivialen: po razmisleku se mi je začelo kazati, da v tako in drugače
problematičnih razmerah tedanje prakse nadaljevanje pomeni pot v nezadovoljs¬
tvo. Ker sem si do tedaj nabral precej uredniških in nekaj prevajalskih izkušenj,
okoliščine pa so se primerno sestavile, sem se odločil za skok v »svobodo«. Po¬
trebnega je bilo kar nekaj poguma, a odločitve nisem nikdar obžaloval. Vsaj do¬
slej se je obnesla zelo dobro.
Ko si se začel ukvarjati s prevajanjem - je bilo to dopolnilo tvojega osnovnega po¬
klica ali nasprotno: odmik, želja, da hi se v življenju ukvarja! s čim povsem drugim?
Sprva je šlo za dopolnilo poklicnega dela: slovenjenje in prirejanje infor¬
mativnega gradiva, ki se je - še v času dela v bolnišnici - prevesilo v prevajal¬
sko in uredniško sodelovanje z založbami. Podrobnostim se morava zaradi
preobširnosti odreči. Pa vendar: konec osemdesetih in v začetku devetdesetih
let so računalniki šele vstopali v založniško delo. To je dalo tedanjim projek¬
tom neki mik in jih postavljalo kot izziv. S programiranjem računalnikov sem
se ukvarjal od srednje šole. Ko so se pojavili prvi mikroračunalniki, smo jih za¬
čeli uporabljati kot pripomočke za pisanje. Moj prijatelj dr. Primož Jakopin, ki
je dejaven na področju jezikovnih tehnologij, je razvil odlično programsko
opremo za več okolij in takoj smo jo začeli s pridom uporabljati. Spomnim se
sestankov, na katerih smo sredi osemdesetih let v prostorih DZTPS razpravlja¬
li o teh temah.
To je bil računalniško romantičen čas. Tedanja država do nove tehnologije
ni bila prijazna, zato smo opremo dobivali, kakor smo vedeli in znali. Drznejši
so male računalnike tovorili v nahrbtnikih čez severno steno Mangarta. Sam ni¬
sem bil med njimi in spominjam se, da sem moral jugoslovanski carini plačati
kazen zaradi »laganja uradni osebi« (ali tako nekako), ker sem prijavil prenizko
vrednost uvoženega računalnika ...
Želja po ukvarjanju z nečim povsem drugim me je v zvezi s prevajanjem
spremljala le v trenutkih, ki sem si jih vzel povsem zase. Pa bom to drobtinico
navrgel, ker me privlači še danes. Po spletu okoliščin (med drugim tudi tega, da
sem se osem let učil latinščine) se mi je italijanski jezik dovolj približal, da sem
vzel v roke nekatere italijanske pesnike. Očarali so me npr. Quasimodo, Monta-
le, Ungaretti. Prebiral sem Zlobčeve prevode, hkrati pa sem se spraševal, kako
134 MOSTOVI • Volume 40, No. 1-2, Year 2006: pp. 131-141
........ Predstavlja se vam Jaro Lajovic
bi se sam lotil njihovih še neprevedenih izmuzljivih »čipk«, prepolnih asociativ¬
nih povezav. To so bili poskusi ukvarjanja z nečim povsem drugim - poskusi, ki
so v prevajalskem smislu to seveda tudi ostali.
Praviš, da vidiš podobnost med delom zdravnika in prevajalca. Veijetno nihče
ne bi ugovarjal, da zdravniški poklic zahteva celega človeka. Glede prevajanja pa
še obstaja mnenje, da je to bolj neka prostočasna dejavnost, s katero se lahko uk¬
varja vsak, ki ga to veseli.
Dotikava se širšega vprašanja intelektualnega dela. Zato je vzporednic veli¬
ko in lahko veljajo tudi za druge dejavnosti. Gotovo pa je zanimiva primerjava
zdravniškega in prevajalskega dela. Tudi zato, ker osvetli nekatere glavne pri¬
manjkljaje na prevajalskem področju.
Za opravljanje vsakega intelektualnega dela morajo biti izpolnjeni nekateri
formalni pogoji. Večinoma je to dosežena formalna izobrazba. Temu se potem
glede na zahtevnost, okoliščine in drugo pridružuje »nadgradnja«. Na primer v
obliki specializacije, stalnega izobraževanja, tudi institucionalnih okvirov za za¬
gotavljanje nekih standardov ter s tem možnosti za varovanje uporabnika in iz¬
vajalca. Hkrati morajo biti za ustrezno raven stroke izpolnjeni še nekateri zuna¬
nji pogoji, zlasti ustrezna ozaveščenost izvajalcev in uporabnikov.
Kaj ta poenostavljena skica pomeni v praksi? Za izvajanje zdravniškega
dela je potrebna diploma fakultete. Temu se danes nujno pridružujeta speciali¬
zacija s posameznega področja in stalno izpopolnjevanje. V medicini je to vklju¬
čeno v nadzor Zdravniške zbornice. Zbornica spremlja omenjene zadeve, med
njenimi nalogami je tudi zagovarjanje interesov bolnikov in zdravnikov. Glede
zunanjih pogojev, katerih izpolnitev je vsaj tako nujna, sta tu zdravniška zavest,
tudi etika, in ozaveščenost uporabnikov. Ustrezno obveščena in, vsaj kar zadeva
osnovna dejstva, izobražena javnost je nujna za ustrezno raven in delovanje
zdravstvenega sistema.
Pri prevajanju je položaj podoben, a so stvari so veliko manj dorečene. V -
DZTPS so pogoji za sprejem v članstvo jasni. Trg prevajalskih storitev je že precej
bolj nezadovoljiv. To samo po sebi ne bi bila taka težava - tudi z »zdravljenjem« se
ukvarjajo mazači -, ko bi bili bolj dorečeni drugi dejavniki. Specializacija je tudi
pri prevajanju danes podobno nujna, kot je v medicini; tega se kolegi(ce), ki delajo
po visokih standardih, zavedajo in se usmerjajo na specifična področja. Zlasti mlaj¬
šim bi morali to potrebo predstaviti čim prej. Ne govorim o formalizaciji tega, tem¬
več preprosto o zavedanju, da je to potrebno. Le obvladanje področja, s katerim se
prevajalec ukvarja, ga postavlja v enakovreden in suveren položaj v razmerju do
naročnikov. Omogoča tudi ustvarjanje javne podobe poklica in, ne nazadnje, daje
Letnik 40, št. 1-2, leto 2006: str. 131-141 • MOSTOVI 135
ČLANIDZTPS
MEMBERSOFDZTP Olga Shrestha
izhodišča za finančno uspešnost. Tudi stalno izobraževanje je vzporednica z medi¬
cino. Menim, da je DZTPS v tem pogledu naredil veliko.
Če slediva prej zarisani skici, prideva do točke, ki zbuja med prevajalci pre¬
cej pozornosti, zanimanja in tudi polemik - do zamisli o zborničnem sistemu
urejanja stroke. Ta tema zaradi pomembnosti in obširnosti presega okvir tega
pogovora. Vseeno na kratko: menim, da je ta smer prava. Duh časa ji je sicer
manj naklonjen, zlasti ker delovanje takega sistema razume narobe (praviloma
se vulgarizira kot cehovstvo in podobno) oziroma ga omejuje le na eno kompo¬
nento. A dobro delujoč zbornični sistem zagotavlja jasna pravila in preglednost,
hkrati pa tudi zavzetost. Nasprotovanje tej smeri urejanja je voda na mlin us¬
tvarjanja in/ali ohranjanja »ribarjenja v kalnem«, v katerem potegne kratko pre¬
vajalska skupnost, posredno pa celoten prostor, vezan na njeno delo.
Tudi o drži prevajalcev in ozaveščenosti uporabnikov je mogoče reči veliko.
Menim, da bi se morali zavzemati za boljšo prepoznavnost naše stroke, z izpol¬
njevanjem visokih strokovnih standardov in s korektnim komuniciranjem (tudi
medsebojnim!) gojiti njen ugled, s kompetentnostjo pa »vzgajati« uporabnike in
javnost. Zdravniki se že dolgo vključujejo v izobraževanje bolnikov, a v preva¬
jalstvu je to precejšnja tabula rasa.
Pri znanstveno-tehniškem prevajanju je poznavanje strokovnega izrazja in ra¬
zumevanje vsebine zelo pomembno. Medicinsko izhodišče ti je tu v veliko pomoč, a
najbrž se vseeno pojavljajo izzivi. Kako se spoprijemaš z njimi?
Poznavanje področja, ki ga prevajaš, ni le prednost - je nujnost - to se na¬
vezuje na že izrečeno o specializaciji. Vsaka stroka ima področja, ki so posebno
trdi orehi. Praviloma so to področja, ki se hitro razvijajo. Tega je veliko zlasti v
naravoslovju. Seveda se, tudi če si strokovnjak za neko področje, neredko znaj¬
deš v zadregi. Ne toliko v smislu razumevanja kot v smislu srečevanja novih izra¬
zov. Znajdeš se pred tem, da je treba ugotoviti, ali je kak strokovnjak že predla¬
gal/uporabil slovenski izraz; pri tem pač izkoristim svoj krog strokovnih poznan¬
stev, upoštevaje tudi to, kateri od zdravniških kolegov jeziku posveča pozornost.
Ne nazadnje pa je včasih treba oblikovati rešitev. To so najzamudnejši vidiki
dela: iskanje informacij v osebnih stikih na eni strani ali razmislek o ustreznem
terminu na drugi. Navsezadnje mora biti izbira taka, da jo lahko zagovarjaš.
136 MOSTOVI • Volume 40, No. 1-2, Year 2006: pp. 131-141
Predstavlja se vam Jaro Lajovic
Medicinskega dvo- ali večjezičnega slovarja za slovenščino še nimamo. Kako
premoščaš to vrzel?
Tudi tu je poznavanje stroke in s tem poznavanje virov v veliko pomoč. Ker
gre razmislek o tem tako rekoč »samodejno«, ga tule ni najlažje prestreči v prak¬
tično uporaben odgovor. Zagotovo je splet nekaj, brez česar si prevajalskega
dela ni več mogoče predstavljati: iskanje, za katero je potrebne nekaj specifične
veščine, pomaga najti vsaj okvir vsebinske ali terminološke rešitve. V podrobno¬
sti o spletnih virih se ne bi spuščala, a omenim naj npr. bibliografsko zbirko
COBISS. V njej je mogoče najti v knjižnicah dosegljive publikacije, po katerih
je treba seči, če na spletu ali v slovarjih ni odgovora, hkrati pa pri evidentiranih
člankih pogosto najdemo povzetke v angleščini in slovenščini, to pa je lahko
pot do specifičnih terminov.
Od »klasičnih« virov so tu enojezični strokovni slovarji, kot sta Dorland in
Stedman za angleščino in Slovenski medicinski slovar za slovenščino. Slednji je
veliko in pomembno delo, za rabo katerega pa je pri prevajanju potrebnega do¬
volj medicinskega predznanja.
Spraševali so me, ali ne bi kazalo pripraviti angleško-slovenskega in sloven-
sko-angleškega medicinskega slovarja. Na Inštitutu za biomedicinsko informati¬
ko so pred časom razmišljali o slovenjenju znanega medicinskega tezavra
MESH, a je pobuda zaradi praktičnih vidikov zastala. Tak projekt bi lahko bil
odlično izhodišče za slovar. Dodati pa moram, da je zamisel o »klasičnem« slo¬
varju za tako specifično in dinamično multidisciplinarno področje, kot je medi¬
cina, pri današnjih alternativnih možnostih verjetno preživeta. Pri tem imam v
mislih predvsem spletne rešitve wiki - wikipedijo in wikislovarje. Verjetno bi
bila Sekcija za medicinsko terminologijo pri SAZU pravo mesto za začetek ta¬
kega dela; seveda pa morajo biti za to izpolnjeni nekateri pogoji, npr. kader, ra¬
čunalniška podpora itn.
Poleg angleščine delam tudi z nemščino, oboje skoraj izključno v stroki. To
omenjam, ker vem, da se pri prevajanju medicine in farmacije pojavljajo termi¬
nološki problemi tudi pri delu z drugimi jeziki. Iskanje rešitev je podobno, če¬
prav včasih zahtevnejše.
Leta 2002 je izšel Veliki zdravstveni priročnik za domačo uporabo, prevod
ameriškega priročnika Merck Manual of Medical Information - Home Edition.
Pripravo izdaje si vodil kot glavni urednik, deloma si sodeloval kot prevajalec. Ka¬
teri so bili glavni izzivi pri tem delu?
Ta knjiga je morda najboljše poljudno delo iz medicine. To je razumljivo,
saj je nastala iz strogo strokovnega, zdravniškega priročnika z več kot stoletno
Letnik 40, št. 1-2, leto 2006: str. 131-141 • MOSTOVI 137
ČLANIDZTPS
MEMBERSOFDZTP Olga Shrestha
tradicijo. Temu strokovnemu priročniku so odvzeli za laika nepotrebne podrob¬
nosti, besedilo pa preoblikovali za lažjo berljivost.
Prestavitev v slovenščino smo zastavili podobno: k prevajanju smo povabili
ugledne slovenske medicinske strokovnjake, tako da je vsak poslovenil besedilo
iz svoje stroke. Prosili smo jih, naj predlagajo spremembe, kjer se lokalna situa¬
cija razlikuje od ameriške, opisane v knjigi - naj bo glede obolevnosti, zdravlje¬
nja ali drugih podrobnosti. Morda največja težava je bila uveljavitev sprememb,
ki so jih predlagali strokovni sodelavci oziroma ki sem jih predlagal sam, v po¬
govoru z založnico izvirnika. Vendar smo v argumentiranih pogovorih dosegli
različico, s katero smo lahko zadovoljni.
Manj znano je, da je ta knjiga lahko imeniten terminološki, slovarski ali
pojasnjevalni pripomoček za prevajalca, ki se ukvarja z medicino. Izvirnik in
prevod sta pripravljena »stran na stran«, to pomeni, da lahko pogled v stvarno
kazalo slovenske izdaje pripelje do izraza v angleški in nasprotno. Pomanjklji¬
vost je, da teh dveh besedil ni v elektronski obliki (Merckov angleški domači
priročnik na spletu ni identičen s tedaj uporabljeno knjigo), zato si je mogoče
tako pomagati le, če sta pri roki slovenska in ameriška izdaja.
Kako si kot samostojni prevajalec organiziraš delovni dan?
Vsi, ki opravljamo to delo, vemo, da je nujna precejšnja samodisciplina.
Pri velikem obsegu dela nedoslednosti hitro podrejo razpored - tega pa si pri
partnerjih, ki so tudi sami vezani na roke, človek ne želi privoščiti. Spoštovanje
dogovorjenih rokov in kakovost izročenih besedil sta pri našem delu ključna.
Mimogrede: včasih se mi zazdi, da se prevajalci tega premalo zavedajo.
Samostojno določanje urnika pa prinaša tudi dragoceno svobodo, ki si je
sicer ne bi mogel privoščiti. Razpored dela čez dan je povsem prožen. Ob us¬
treznem načrtovanju in pravočasnem dogovoru s partnerji si je mogoče načelo¬
ma privoščiti tudi več prostih dni, kot bi si jih lahko sicer. Skratka: osebno sem
s takšnim modusom vivendi zelo zadovoljen.
Le bežno sva se doslej dotaknila tvojega tretjega interesnega področja - raču¬
nalniških orodij za prevajalce in računalniškega prevajanja. Lahko poveš več o tem?
Nastavke zanimanja za uporabo računalnika pri prevajanju sem že omenil.
Ko sem se odločil, da bo prevajanje moja glavna dejavnost, se je razmišljanje o
možnih računalniških orodjih kot pomoči pri delu vrnilo. Prebiral sem članke s
tega področja in najprej navezal stike z Muriel Vasconcellos, spiritus movens
Ameriškega združenja za računalniško prevajanje (AMTA). Z njeno spodbudo
138 MOSTOVI • Volume 40, No. 1-2, Year 2006: pp. 131-141
BiltenIAMT,Mednarodn gazdruženjaračunalniškoprev nje
Predstavlja se vam Jaro Lajovic 1
PUshhnirntbraufii,
MT News
International
Nensleiar ot itw ntenalW AasooalMn (or Mschmi Trumaticn
Oft/ncltlnolt.-.
SokUI UTSummil IX
AUTA 20G4 Annovnctmtrt
Speciai Conference Report
Machine Translation Meets New Orleans
WS“
Poročilo Jara Lajovica o konferenci
AMTA, Združenja za računalniško
prevajanje v Amerikah, ki je bila
oktobra 2003 v New Orleansu
in ob podpori profesorja dr. Štefana Adami¬
ča sem se ob Chespeake Bayu v ZDA udele¬
žil svoje prve konference s tega področja.
Taka srečanja so bogat vir informacij in
stikov. Začele so se tkati vezi, sam sem nato
redno spremljal srečanja AMTA in Evrop¬
skega združenja za računalniško prevajanje
(EAMT). Ob tem se je širilo moje obzorje
na področju, ki sem ga spremljal pozorno, a
ves čas z vidika uporabnika, ki pri delu čuti
potrebo po orodjih in izbira najustreznejša
med tistimi, ki so na voljo, ne da bi se sam
spuščal v njihov razvoj. Ker so me zanimali
razmislek, težave in dosežki pri »malih« je¬
zikih, sem obiskal družbo, ki je v Bilbau raz¬
vijala sistem za baskovski jezik, in o tem tudi
poročal EAMT.
EAMT povezuje ljudi z zanimanjem za
prevajalska orodja z računalniškim prevaja¬
njem vred. Njegovi člani so uporabniki, razvijalci, raziskovalci, pa tudi »opazo¬
valci« tega razgibanega področja. Obstajata še ameriško in azijsko združenje,
vsa skupaj so povezana v Mednarodno združenje IAMT. EAMT organizira kon¬
ference, izdaja bilten, vzdržuje redno posodabljan priročnik MT Compendium,
vzdržuje spletno mesto z gradivom, neformalno pa omogoča stike, ki se posebej
razživijo na dogodkih v njegovi organizaciji.
Dogodki v organizaciji EAMT so bili tedaj »zahodnoevropsko« usmerjeni -
zemljepisno in vsebinsko. Zdelo se mi je prav, da bi njihov krog razširili, zato
sem se zavzemal, da bi katerega od njih pripravili pri nas. Kaže, da so bili moji
argumenti prepričljivi, in izvršilni odbor se je odločil, da bo srečanje združenja
leta 2000 v Ljubljani. Lokalne odgovornosti sem prevzel sam, veliko praktično
pomoč pa je zagotovil predsednik SDJT dr. Tomaž Erjavec. Konferenca je bila
uspešna, sodelujoči pa zadovoljni ne le s strokovnim programom, ampak očara¬
ni tudi nad Ljubljano in Slovenijo, ki sta bili za večino tujih udeležencev dotlej
neznanki. Uspešno izpeljana naloga je najbrž botrovala temu, da so me leta
2001 na Machine Translation Summitu v Santiagu de Compostela izvolili v izvr¬
šilni odbor EAMT, v katerem še vedno sodelujem.
Naj ob tem omenim še spletno mesto, ki ga pripravlja in razvija John
Hutchins, eden vodilnih poznavalcev področja, (so)avtor knjig in prispevkov o
računalniškem prevajanju in nekdanji predsednik EAMT: http://ourworld.com-
puserve.com/homepages/wjhutchins.
Letnik 40, št. 1-2, leto 2006: str. 131-141 • MOSTOVI 139
ČLANIDZTPS
MEMBERSOFDZTP Olga Shrestha
Računalniško prevajanje je že dolgo izziv za razvijalce in za uporabnike. V šir¬
ši javnosti si marsikdo naivno predstavlja, da bodo računalniki nadomestili preva¬
jalce. Kaj meniš o tem?
Računalniško prevajanje priteguje največ pozornosti, navdušenja in pomisle¬
kov, a je le eno od orodij za računalniško podprto prevajanje. Če prevajalec dela
z jezikovnimi pari, za katere obstaja taka podpora, jo lahko s pridom uporabi. Si¬
cer pa je za poklicnega prevajalca koristneje, da pozornost osredotoči na druga
orodja, od pomnilnikov prevodov do pripomočkov za luščenje terminologije.
Področje računalniškega prevajanja je zelo propulzivno. Klasičnim siste¬
mom (zasnovanim na pravilih) so se v novejšem času pridružili statistični in za¬
snovani na zgledih, ob tem pa še hibridni. V raziskovalnem smislu se morda tu
dogaja več kot kdajkoli prej, kar je opazno tudi na naših konferencah, kjer se
zadnja leta povečuje delež raziskovalnih prispevkov.
Verjamem v računalniško prevajanje. Seveda pa moram to prepričanje ume¬
stiti v okvir. Večinoma programska oprema omogoča »nekakšno prevajanje« be¬
sedil, ki bi sicer sploh ne bila prevedena. Tipičen zgled so spletne strani v nez¬
nanem jeziku. Če ne bi obstajala možnost, da jih uporabnik s klikom spremeni
v obliko, iz katere lahko vsaj približno razbere, za kaj gre, bi take strani zanj os¬
tale nedostopne. Ta segment za prevajalce ni zanimiv, razen morda posredno,
saj lahko odpira potrebo po njihovi storitvi, če se uporabnik želi poglobiti v be¬
sedilo, ki ga je »ujel« tako.
Zanimivejši sistemi prevajalcu ponudijo dovolj dober »surov« prevod, da se
prevajalčevo delo nadaljuje od tam. Zgled v velikem obsegu uporabljanega siste¬
ma te vrste je orodje, zraslo iz evropskega projekta EuroTra, ki ga uporabljajo
Skandinavci za prevajanje patentne dokumentacije. V potrditev prepletenosti
teh orodij naj omenim, da lahko podobno sposobnost (čeprav z manjšim dose¬
gom) pokažejo nekateri pomnilniki prevodov, če so njihove baze dobro grajene
in vzdrževane.
Še korak dlje so sistemi, kot je EuroSystran: program, ki ga je zasnovala
družba Systran, a ga je pozneje povsem prevzela, vzdrževala in gradila Evrop¬
ska unija. Tu so prevodi med nekaterimi jezikovnimi pari zelo dobri, med drugi¬
mi pa tako zadovoljivi, da jih uporabniki v ustanovah EU uporabljajo brez pose¬
gov prevajalcev. Če pa je besedilo potrebno kot čista različica, je sodelovanje
prevajalca seveda nujno.
Ali bo računalnik sčasoma nadomestil prevajalca? Na nekaterih področjih
morda, nikakor pa stroj ne pomeni tekmeca v dogledni perspektivi, v nekaterih
smereh - recimo v literaturi - pa sploh ne.
140 MOSTOVI • Volume 40, No. 1-2, Year 2006: pp. 131-141
Predstavlja se vam Jaro Lajovic
Zaokroživa najin pogovor proč od stroke, s tvojim prostim časom. Kaj te vese¬
li in ti daje energijo za nadaljnje delo?
»Ljudje so vse, kar imamo,« je rekel nekdo in strinjam se. Rad imam čas, ki
ga z bližnjimi in s prijatelji namenimo pogovoru, obisku gledališča, izletu, kole¬
sarjenju ... Prevajalsko delo je precej »solistično« in deloma si zato želimo stika
z drugimi. A meni ne gre le za to: z miselno razgibanimi ljudmi (na srečo jih v
moji okolici ni malo) je vse veliko zanimivejše - za nekakšno ustvarjalnost v
takšnih stikih gre, za nove poglede, razlage, zamisli, načrte ...
Prosti čas zelo rad izpolnim tudi z branjem. Med neleposlovjem sem segal
in še veliko segam po delih o zgodovini, zlasti naši polpretekli. Če želi človek ti¬
sto, kar doživlja danes, umestiti in razumeti, potrebuje temeljit pogled nazaj in
razmislek o njem. Ne le o dejstvih, temveč tudi o človečnosti, modrosti, etiki ...
Tega se premalo zavedamo, čeprav je že Cicero dejal: »Historia ... lux veritatis,
vita memoriae, magistra vitae.« Na pol poti od take literature k leposlovju so
esejske objave, med katerimi občudujem tiste izpod peresa Draga Jančarja. Z
njegovim imenom sva že pri leposlovju, ki je drugi del branja. A tega ni mogo¬
če strniti na kratko, saj ni ulovljivo v nekaj stavkov.
Navzven razgibani čas je namenjen zlasti hoji in kolesarjenju. Ker smo pre¬
cej v Kranjski Gori, so ti izleti in prevožene poti razprostrti zlasti tam okoli. Ka¬
dar pa je mogoče, je daljši prosti čas namenjen tudi potovanjem. Naj bo za ko¬
nec tale anekdota s potovanja. Tri leta po slovenski osamosvojitvi sva z boljšo
polovico pet tednov z avtodomom križarila po Novi Zelandiji. Seveda je bilo tre¬
ba vsakokrat, ko je beseda nanesla na najino domovino, pojasnjevati, kje, kaj, ko¬
liko itd. En sam sogovornik je vedel, da Slovenija meji z Makedonijo, večini je
pomagala šele omemba Avstrije in Italije. Tako sva na ladji v Milford Soundu, na
jugu Južnega otoka, sedela s prijaznim starejšim parom, ki ga je zanimalo, od
kod sva. »Iz Slovenije,« sva povedala, »če veste, kje je to.« »Seveda! Slovenija,
Bled, Bohinj, Kranjska Gora!« sta naju presenetila. Izkazalo se je, da sta Angle¬
ža, ki sta hodila na Gorenjsko na počitnice. »Blizu Kranjske Gore je slap, pod
njim pa most le za dve osebi,« je dodal gospod. Ja, res majhen svet: poznavalci
so v tem že prepoznali nekdanji most na poti do spodnjega Martuljškega slapa ...
Letnik 40, št. 1-2, leto 2006: str. 131-141 • MOSTOVI 141
ČLANIDZTPS