Učiteljeva knjižnica. Neki prav skušen šolski nadzornik imel je navado, da je vselej, kedar je šolo ogledal, šel tudi v učiteljevo stanovanje in je tudi tu hotel videti vse, kar je imel in s čimur se je pečal učitelj. Posebno rad pregledoval je učiteljeve knjige, in veselilo ga je, ako je zapazil tudi v učiteljevi knjižni omari kak napredek. Ta skušen mož, piše o učiteljski knjižnici tako-le: Dobro vem, da ljudski učitelj pri pičlih dohodkih ne more napravljati si novih knjig in vedno izposojevati si jih iz okrajne učiteljske ali iz kake druge knjižnice, naj tedaj vendar ima sam jih kaj v svoji oraari. Nekteri učitelji so za književstvo sploh tako vneti, da hočejo kupiti vsako nazuanjeno knjigo. Berejo mnogo in razno, toda prav malo takega, kar bi jim v njihovem težavnem poslu resnično koristilo in da bi se s tem izobraževali. Tako pa ni prav. Pridnemu učitelju ne ostaja dovolj časa za vsakdanje zabavno slovstvo. Knjig ali sploh spisov, ki jih ljudje za zabavo in sicer le enkrat preberejo, bi si ljudski učitelj ne smel nikdar kupovati. S takimi rečmf si učitelj trati denar in dragi čas, ker mu potem obojega za dobre, potrebne knjige manjka. Ako si hoče tedaj učitelj dobro knjižnico za svoj stan omisliti, naj si nakupuje naj boljših spisov opedagogiki, metodiki in didaktiki, naj si napravlja naravoznanske, zgodovinske, zemljepisne in etnografične spise; potem naj si preskerbuje z jezikoslovnimi, muzikalnimiinmatematičnimi stvarmi, pa tudi dobrih pobožnih in verskih spisov naj nikar ne izključuje. Po verhu vsega tega naj ima kak dobri naučni slovar (Lexikon), kjer vsako stvar more poiskati, ako hoče o njej kaj izvedeti. Ako je njegova knjižnica obširna, ji tudi ne sme manjkati naj boljših pesnikov, in sicer se \6 da naj pred pesniška dela slovenskega naroda, potein pa tudi poglavitno pesništvo v drugih slovanskih narečjih in tudi v nemškem jeziku. Medenih romanov pa naj se ljudski učitelj ogiblje, in tudi sploh nenravnim spisom naj ne daje prostora v svoji knjižnici.