Naši Hercegovini se v zgodovini nikdar ni dobro godilo. Po njej so ropale, požigale in morile tuje horde. Toda Hercegovina ni nikdartrpelatolikokottokrat. Nikdarni bilo v njej toliko zaporov in toliko zapornikov. RPonekod so četniki spremenili v zapore tudi cerkve in samostane. Najpogosteje pa so jim za to služile osnovne šole. V Dužih, Djedičih, Lastvi, v samostanu Dobričevo, na Divinu in drugod so bili najbolj znani za- Ipori. V Trebinju, Bileči in Gackem je v četni-ških zaporih zaprtih na stotine mladeničev, naših aktivistov, ki verjetno nikdar ne bodo prišli med nas in vzeli v roke partizanske puške. Mnoge so že postrelili, a tudi osta-lim v zaporu se verjetno ne bo godilo dai-gače. Pobili so sijajne komuniste in odlične tovariše. V poročilu niso omenjeni vsi. Samo v trebinjskem okraju so postrelili in poklali v zaporih več kot sto Ijudi. Med njimi so bili Stevo Bratič, Dragica in Rade Pra-vica — oba člana prejšnjega okrajnega komiteja, Vuka Čakotič — učiteljica, Alija Čerimagič, Mujo Zubčevič, Spasoje Spajič — komisar bataljona, Božo Damjanovič. Slednjega so ubili in vrgli v jamo na planini Viduša. Skupaj z njimi so bili zverinsko mučeni in zmetani v votlino Jovo Ljubibra-tič, Tomo Galeb in drugi. Z mesta njiho vega zločina je pobegnil le Risto Raševič, komunist iz Trebinjske Šume. Pridružil se je ilegalcem in je živa priča iz zloglasne jame na Viduši. Kljub vsemu četniškemu nasilju herce-govsko Ijudstvo ne neha misliti na upor in boj proti sovražniku. llegalcem pomaga vse Ijudstvo. Matere in očetje partizanov, ki so z nami v brigadi, skrivajo in hranijo ilegalce ter prenašajo sporočila od vasi do vasi. Tako Ijudstvo lajša težkoživljenje ile-galcev. V hercegovskih hribih je iz dneva v dan več ilegalcev. V vseh vaseh Popovega polja je Ijudstvo v en glas za partizane. lle-galci se tam svobodno gibljejo podnevi in ponoči. Tudi v drugih krajih Hercegovine je vrsta vasi, v katerih ni izdajalcev. V Hercegovini so ilegalci ustanovili svoj bataljon in ga imenovali Svoboda. Sprva je bilo v bataljonu le petdeset borcev, pre-težno komunistov, vsak dan pa se jim pri-družujejo novi. Ni težko razumeti borbeno- sti in odločnosti teh Ijudi, če omenimo, da so to Ijudje, ki so jih četmiki obsodili na smrt zaradi njihove privrženosti Ijudstvu in boju za svobodo. Komandant bataljona ]e Da-nilo Šarenac, komisar pa Mato Bilobrk-Joco, delavec iz Dalmacije. Bataljon je takoj po ustanovitvi šel v akcije in uničil nekaj vlakov na progi Mostar—Dubrovnik. Že pred ustanovitvijo bataljona so ilegalci likvidirali Novico Kraljeviča, četniškega ideologa, ki je hodil po vaseh in prepričeval četnike, da v Hercegovini ne prizanesejo niti enemu simpatizerju partizanov. Po njegovih navodilih so se četniki spravili predvsem na gimnazijce in študente — komuniste. Te je Kraljevič, kolektivno ob-sodil na streljanje in četniki so to brez po-misleka izvrševali. Zato je skupina ilegal-cev — komunistov pričakala Kraljeviča in ga likvidirala. Za Italijane je bil to hud uda-rec. Zahtevali so od četnikov, da brezpo-gojno najdejo krivce in jilh kaznujejo. Toda vse je bilo zaman. Hercegovsko Ijudstvo se je na svoji koži prepričaloi, kam vodi četniš-tvo. Različni žandarmerijiski kaplarji in klju-čarji zaporov v bivši kraljevini so se progla-šali za vojvode in z batinami gonili Ijudi k N A K A M N U poslušnosti. Pretepanje in zapiranje Ijudi ter požiganje vasi je postalo nevzdržno. A čeprav je bil teror iz dneva v dan hujši, ni prenehalo politično delo komunistov in partijskih celic. Rezultati tega dela so zelo ugodni. Mnogi Ijudje, ki so sprva lahkomiselno na-sedli četniški politiki sedaj zapuščajo ali jih bodo zapustili, brž ko se jim ponudi ugodna prilika. Tako je v naši Hercegovini Ijudstvo pri-pravljeno nadaljevati začeti boj. (1942) Počitka ni. Kar naprej je treba napadati. Na vrsti je četniška utrdba Bileča. Toda napasti Bilečo brez težkega orožja bi po-menilo dati veliko žrtev. Zato smo zaprosi-li, da nam — če je le mogoče — pošljejo topove. Na letališču v Gackem nenehno prista-jajo letala in odvažajo ranjence. Kdaj pa kdaj se spusti tudi kak avion z vojaškim materialom. Bilečo bi takoj napadli, a čakamo topo-ve. A tudi z Bilečo je bilo tako kot z Gackim. Prvič smo jo osvobodili septembra leta 1943. Potem je nekajkrat prešla iz rok v roke. Konec lanskega leta pa so jo začeli četniki utrjevati. Sedaj je načičkana z bunkerji iz betona in železa. Okolica bunkerjev je prepletena z bodečo žico. Četniško poveljstvo polaga velike svoje upe v Bilečo. Sem je pripeljalo svoje najelitnejše enote. Vemo, da se bodo ,trdovratno bojevali. Zato se v štabu pogosto pogovarjamo o tej akciji. Pred kratkim je komisar naše divizije Dragiša Ivanovič prevzel dolžnost politič-nega komisarja mornarice. Na njegovo mesto je postavljen Vojo Kovačevič. Sedaj je glavna skrb štaba osvoboditi Bilečo s kar najmanj žrtvami. Morala borcev pred na-padom je izvrstna. Komaj čakajo, da se maščujejo četnikom za vse tisto, kar so pretrpeli v bojih okoli Bileče, ki sotrajali več kot leto dni. Domala vsak dan so se boje-vali okoli nje. Borci dobro pomnijo mnoge tovariše, ki so tod padli, in komaj čakajo dne, da maščujejo svoje padle tovariše in da dokončno osvobode Bilečo. V rani jeseni 1944 je bilo mnogo dežja in oblaki so bili nenehno nad nami. Poti so mokre in blatne, okoli Bileče pa dan in noč regljajo mitraljezi Oblačno vreme otežkoča pristajanje avionov s tež-kim orožjem. Končno so nekega dne le-ti prileteli z zavezniškimi topovi za našo divizijo. Na-počil je trenutek napada na utrjeno Bilečo. Boj je trajal sedem dni in noči. Topove smo namestili v neposredni bližini bunkerjev in jih tolkli z direktnim ognjem. Četniki so se žilavo upirali. V mestu ni bilo Nemcev. Draža je četnikom ukazal braniti mesto, pa čeprav vsi padejo. Bili so dobro opremljeni z nemškim orožjem in municijo. Dobro se zavedajo, da jim ni rešitve, če pade Bileča; morali se bodo ali vdati ali pa poskakati v Jadransko morje. A vdati se Ijudstvu, ki jih sovraži, ni bilo lahko, saj so dobro vedeli, da so vsem znani njihovi zločini. Bitka je bila krvava. Sedem dni in sedem noči so se oglašale puške, strojnice, mi-nometi in topovi. Najbolj učinkovite so ročne bombe. Dežuje. Oblaki pritiskajo na zemljo. Pravi pekel. Na vseh koncih tre-ska. Tudi Nemcem bi ustrezalo, da bi Bileča ostala v četniških rokah, saj ščiti Trebinje in Dubrovnik in nam preprečuje dostop na Jadran in osvobajanje primorskih mest. Bilečo napadata dve naši brigadi: De-seta in Dvanajsta. Deseti je zaukazano po osvoboditvi Bileče preganjati sovražnika proti Trebinju. Med bojem za osvoboditev Bileče so z Nevesinjskega polja prišli kurirji. Poslal jih je štab operativne grupe za sektor Nevesi-nje—Kalinovik, katerega komandant je bil Danilo Komnenovič, politični komisar pa Špiro Srzentič. Kurirji so nam prinesli pismo, ki ga je štabu divizije poslal četniški major Lukačevič, komandant četniškega štaba za Bosno in Hercegovino in Sand-žak. V njem nam sporoča, da je dobil ukaz, naj stopi v stik s partizanskim poveljstvom in začne skupni boj proti Nemcem; zato zahteva z našim štabom sestanek, na ka-terem naj bi se dogovorili o conah delova-nja proti sovražniku. Štab oeprativne grupe nas v spremnem pismu obvešča, da Lukačevič razpolagaz deset do dvajset tisoč četniki, večinoma iz vzhodne Bosne in Sandžaka ter nekaj iz Hercegovine. Nekateri so tudi iz Srbije. Bežijo pred našimi divizijami, ki so prodrle že globoko v Srbijo, osvobajajoč jo in pro-dirajoč proti Beogradu, da bi se tam zdru-žile z enotami Rdeče armade. V svojem poročilu štab operativne grupe poudarja, da se te četniške enote svo-bodno gibajo poleg nemške garnizije v Ne-vesinju. Očitno četniki ne mislijo na resen boj proti Nemcem. Le za to jim gre, da si nekako rešijo kožo in nas preslepijo; poz-neje pa, ko bi imeli priložnost, bi nam zabili nož v hrbet, kot so to storili že večkrat do-slej. V poročilu je bila nakazana tudi smer gibanja teh četniških enot — pomikajo da se proti Stolcu. Štabu grupe smo radio-gramsko odgovorili: »Napadite jih z vsemi silami in zasle-dujte jih brez prestanka. Z izdajalci se ne bomo pogajali«. štab grupe je res z vsemi svojimi eno-tami takoj napadel četnike na Nevesinj-skem polju in jih potiskal proti Stolcu in Trebinju. Medtem se bilečka garnizija še vedno bori—verjetno računa na pomoč četnikov, ki gredo v smeri Stolca. Komandant Desete brigade Nikola Lju-bibratič je izbral dvajset bombašev in jim rekel: »Od vas, tovariši, je odvisno, ali bomo še krvaveli na Bileči.« In povedel jih je na bunkerje, ki so jih že bile načele topovske granate. Ko so bombaši skočili v prvi, največji bunker, na vogalu glavne ulice, se je začel • Ob prazniku pobratene občine Bi-leča — 2. oktobra — predstavljamo našim bralcem tamkajšnjega rojaka, narodnega heroja VLADA ŠEGRTA. Rodil se je I. 1907 v vasi Arandje-lovo — Lastva pri Trebinju v BiH. Osnovno šolo je končal v Lastvi in se do1. 1941 bavil s kmetijstvom, večkrat pa je delal tudi kot sezonski delavec in se družilz naprednimi delavci. L 1928 je postal član Skoja, I. 1931 pa KPJ. Od I. 1936 je bil član mestnega, od leta 1939 pa območnega komiteja KPJ za Trebinje. Takoj ob okupaciji je sodeloval pri organiziranju oborožene vstaje, v domači vasi organiziral četo in jo kot komandir vodil v prvih uspešnih akcljah proti sovraž-nikom. Kmalu je postal politični komisar čete v Lastvi, bil nato komandant bataljo-na, pa odreda, brigade, namestnik komendanta divizije in končno komandant 29. hercegovske udarne divizije, ki je maja 1. 1945 sodelovala tudi pri osvoboditvi Ljubljane. Tedaj je bil generalmajor JLA. Že med NOBje bil tudiposlanec in č/an ZAVNOBIHA in AVNOJA, član območ-nega NO skupščine in območnega odbora NOFza HERCEGOVINO. Po osvobo-ditvije opravljalmnogo odgovornih političnih državnih funkcij v SR BiH, bilposla-nec zvezne in republiške skupščine, član CK KPJ in funkcionar CK ZK BiH, član GO SZDL terZZB NOVBiHinSFRJterZRVSJ. Članjetudisveta federacije. Od 1. 1976 živi upokojen v rodnem kraju. Leta 1965 je ob 20-letnici zmage nad fašizmom izdal obsežno knjigo vojnih spominov KRV NA KAMENU, ki je doživela že več izdaj. Za naše bralce objav-Ijamo odlomekiz V. poglavja drugega dela in IV. poglavja četrtega dela. Prevodje oskrbela učiteljica slovenskega in srbohrvaškega jezika Milena Kožuh po izdajl iz leta 1965 (Veselin Masleša, Sarajevo). 9 splošni juriš. Težko je to opisati. Nekaj ta-kega doslej še nisem videl. Ko je množica naših borcev napadla mesto, je le malo četnikom uspelo rešiti si glave. V Bilečo sem prišel, ko so v mestu še divjali boji. Videl sem partizane, kako jurišajo in lovijo četnike po ulicah. Vse to je potekalo izredno hitro in nobena sila ni mogla pre-prečiti našim borcem, da kar na mestu ne obračunajo sčetniki, da ne naredijo tistega za kar so se odločili, ko so zadnjih sedem dni ležali v mlakah krvi in vode, da ne ohlade svojega gneva, ki se jim je nabral v srcih v več kot letu dni, ko smo krvaveli pred Bilečo. Zaman je bilo govoriti, da se mi ne smemo maščevati — kar bi četniki vsekakorstorili. Borci so se spomnili naših ranjencev, ki so jih poklali prav ti četniki, ki sedaj beže pred njimi. Spomnili so se bol-nišnice v Zvijerini, bolnišnice v Izgorih, v kateri so zgoreli naši ranjenci, pa težkih ranjencev v Vrbnici in končno naših ranje-nih tovarišev, ki so nedavno tega tu padli. »Mar nismo bili dovolj ptrpežljivi,« so go-vorili ozlovoljeni borci. »Mar jih nismo po-zivali naj pridejo k nam, ko je bil še čas, mar jim nismo odkrito povedali, kaj jih čaka, če ne pridejo v naše vrste ali če se ne prenehajo bojevati proti nam? Ali so storili tako? Niso. Ce niso do sedaj, tudi v pri-hodnje ne bodo. Bradačem ni mesta med nami. Prišel je čas maščevanja za vse, kar so storili med to vojno.« Miril sem jih in jim dokazoval, da je po-trebno več potrpežljivosti. Komandant Ljubibratič je dejal: »Nikdar mi ni bilo težje kot danes, ko sem poslal bombaše na bunkerje. To so čudoviti tova-riši. Predvideval sem, da jih tam čakajo strojniški rafali in da bodo takoj pokošeni, ko stopijo na odprt prostor. Toda na srečo ni bilo tako.« Zvedeli smo, da so mnoge četniške enote zapustile Bilečo takoj, ko se je začel naš zadnji juriš. V teh enotah so bili kmetje iz okoliških vasi, iz Sitnice, Zavoda in dru-gih. Sedaj moramo tja in jih pozvati k vdaji. Nekdo mi je pokazal, kje je bilo četniško poveljstvo. Vstopil sem. Srečal sem se s Slobodanom Šakotom, ki je sedaj vodja oddelka za zaščito naroda (OZN) za Her-cegovino. S svojimi sodelavci ima polne roke dela. Bojuje se proti špijonom in skri-tim sovražnikom, ki so jih Nemci dobe-sedno posejali po vseh krajih. Slobodan mi pravi: »Tukaj je, ali ga poznaš, tovariš Vlado?« In pokaže na človeka, ki ves poten sedi pred njim. »To je tisti narednik, ki smo ga prijeli s štabom Pantiča pri Kalinoviku ter izpustili, ker nam je obljubil, da ne bo več šel z izdajalci.« Spomnil sem se. Izpustili smo ga, ker smo mislili — podoficir je, ne ve, zapeljan je. Menili smo — spametoval se bo in se spremenil. Šakota mi je pokazal radijsko postajo in rekel: »Postaja deluje. Imam tudi šifro, tu pa je tudi radiotelegrafist, narednik, naš stari znanec« »S kom si v radijski zvezi?« ga je vprašal Slobodan. »S štabom vojvode Bačeviča«, je rapor-tiral narednik. »Obosemnajsttrideset vsak dan.« »Odlično,« je rekel Šakota. šakota je že poskrbel za vse podrobno-sti. Četniški narednik je obljubil, da nas ne bo prevaril pri pošiljanju šifriranih sporočil. In sestavili smo prvo sporočilo, kakor da ga pošilja četniški komandant Kur©$ vojvodi Bačeviču. Sporočilo se je glasilo: »Komunisti srdito napadajo. Imamo hude izgube. Vzdržali bomo. Pošljite pomoč. Zjutraj je vojvoda Bačevič odgovoril: »Počakajte, bratje! Tudi tukaj je težko. Rdeči napadajo. Dobili smo sporočilo iz Italije. čez dva dni pride Kralj z Angleži.« Podobno sporočilo smo poslali tudi Lu-kačeviču. Ta nam je odgovoril: »Nikakor vam ne morem pomagati. Vzdržite še malo. Odločili smo se, da gremo v Trebinje in nato v Dubrovnik ter da tam počakamo Angleže. Ti prihajajo čez dva dni. Nemci v Trebinju in v Dubrovniku se ne bodo upirali.« Po radijski zvezi smo še naprej pošiljali »obupane klice na pomoč«. Vojvoda Ba-čevič nam je vsakič odgovoril enako: »Vzdržite. Čez dva dni prihajajo Angle-ži.« Končno smo poslali takšno sporočilo: »Rdeči so že prodrli v mesto. Pošljite pomoč čez Nevesinje. Lahko vam poš- Ijemo naproti bataljon, da vas pričaka.« Bačevič je končno odgovoril: »Nocoj pošiljamo poročnika Remetiča z jurišnim bataljonom. Počakajte ga na liniji, Glavatičevo — Kifino selo. General Draža pozdravlja svoje heroje. Komandant Kureš je predlagan za Karadordevo zvezdo.« Takoj smo poslali našim enotam sporo-čilo, naj pričakajo četniški jurišni bataljon tam, kamor ga je poslal Bačevič. Štiri dni smo imeli radijsko zvezo s šta-bom vojvode Bačeviča in Lukačeviča in bili smo redno obveščeni o stanju v njihovih vrstah. Peti dan po osvoboditvi Bileče se je voj-voda zopet ob določenem času oglasil. Upali smo, da nas bo obvestil o pohodu njegovih čet in o predlogih za odlikovanja. Toda tokrat je sporočilo vsebovalo le nekaj besed: »Mater vam komunistično...« in nato prostaška prava četniška psovka, ki je ni mogoče zapisati. Od tedaj se niso več oglašali niti niso odgovarjali na naše pozive. Očitno so do njih prišli četniki, ki so preživeli tragedijo v Bileči. Vojvoda |e spoznal, s kom se je te dni pogovarjal. Gotovo ga je zabolela glava zaradi podatkov, ki nam jih je pošiljal in zaradi enot, ki jih je usmerjal v naše zanke. Še eno mesto v Hercegovini je bilo svobodno. Bilečani so radostni. V tej vojni so prelili veliko krvi. Bili so dobri borci. Bi-leča je dala Mira Poparo, Vlada Tomano-viča, Vlada Vučiniča, Žarka Glogovca, Haka Selimoviča, Milana Kukiča, Miloša Tomanoviča, Vula Vujnoviča, Danila Ša-renca, Jefta Bošnjaka, Mata Dutino, Žarka Papiča, Vlada Aleksiča, Pavla in Nikolo Vukoja in še desetine junakov, ki so padli za svobodo na raznih bojiščih. Partizani Bilečani so — na nesrečo — izkrvaveli v svojem kraju v boju z domačimi izdajalci. Veliko jih je padlo pri zadnji osvoboditvi mesta. Padel je tudi komandant bataljona Nikola Bjelica—Breda, izreden junak, ki je s svojimi tovariši iz Desete brigade preho-dil Bosno in Sutjesko in se bojeval povsod, kjerkoli je bila njegova brigada. Umrl je na pragu svoje hiše. Ubili so ga njegovi sose-dje, ki so se prodali sovražniku Ijudstva in domovine. Bilečane, ki še niso bili v partizanih, smo pozvali v naše enote, da se bore za svobo-do. Pozvali smo vse moške, ki so bili spo-sobni nositiorožje.tuditiste, kisoševčeraj bili med četniki pa se seveda niso pregrešili proti Ijudstvu in njegovemu boju s sodelo-vanjem pri ropanju in zločinih. Veliko jih je prišlo — Sitničani, Bilečani. Vsi se hočejo uvrstiti med Bilečane in obljubljajo, da ne bodo slabi borci. In res, pokazali so se, da so hrabri. Jurišali so na Trebinje in na Du-brovnik. Niso zaostajali za starimi partiza-ni. Med njimi je bilo dosti tistih, ki sobili v bi-leških bunkerjih. Vsem smo oprostili. Sedaj zahtevamo od njih samo to, naj s svojim delom dokažejo, da je njihova pre-teklost mrtva. Borbeni so. Upali smo, da bodo dobri partizani in nismo se prevarili. OPRAVIČILO V prejšnji številki priloge 25. MAJ je izpadel avtor članka Boj komunistov v naši občini FR ANC REJC. Avtorju in bralcem se za neljub spodrsljaj opravičuje ko-misija pri ur. odboru Nsk. Šaha Ovčina je učenka 7. razreda in članica literarne sekcije Drhtaji na osnovni šoli Vlado Tomanovič v Bileči. Svoje prve korake v pesništvu je usmerila v svojo rodno krajino. \z 5. št. letošnjih Bolečkih NOVOSTI povzemamo njeno pesem Hercegovina Blještavost i bogatstva Za mene su lijepa Al' vjerujte, ništa nije tako lijepo kao moja kršna Hercegovina. Njeni bistri potoci, kamen, pečine i vrela To su bogatstva prava i cijela To je najljepša prirodna cjelina Naša kršna, kamena Hercegovina, Mila je i lijepa moja domovina Sunčana je i divna Od kamena satkana u njoj Hercegovina! Jesensko sonce v krošnji — foto Klarič NAŠI LJUDJE IN NJIHOVA DELA I '________________ OB PIONIRSKEM PRAZNIKU DRAGOTINA KETTEJA smopred časom že predstavili in tudi omenili, da sta se z Murnom večkrat podala na travnike in med njive jugovzhodnega dela Ljublja-ne. Ali so se mu tedaj sprožili tudi ustvarjalne roke za otroško prozo — čeprav vemo, da jo je pisal predvsem za preživljanje!? Naj bo tako ali drugače, otrokom se je Kettejeva proza priljubila in zanje smo izbrali tri živalske zgodbice MRAVLJI MACKA IN MIŠKA Mlada miška je videla nekoč mačko, kako je slanino. Hit.ro steče k nji in se ji prijazno pridruži, rekoč: »Botrca, tudi meni diši slanina, saj mi pustiš, da jo tudi jaz nekoliko pokusim?« »77 tatica tatinska tl!« zarežimačka nanjo, »jaz tibompokazala krasti, čakaj me!« In v hipu jo zagrabi in zadavi. Nato pa zopet mirno liže dalje okusno slanino. Drugi dan pa pride v klet gospodinja, najde slanino snedeno, a miško zadavljeno. Kakorhitro zagleda muco, jo pokliče s sladkimi besedami k sebi in jo začne božati: »Da, da, ti si moja mucika. Prav, prav, da si zadavila to požerunsko miš, ki mije snedla vso slanino.« Zvečer sta se sešli mravlji, sosedi v mravljišču. »Joj, kako sem zdelana,« reče prva, »ves božji dan sem prevlačevala košček sladkorja, pa ga nisem mogla spraviti do doma; na sredi poti sem ga morala pusti-tf.« »A tako, timisliš drobtinice od sladkorja, ki gaje razsula neka deklica tam na cesti? Pa kako je to, saj je bilo polno majhnih koščkov tam...« »Da, a jaz sem se lotila največjega.« »Brezumnica,« reče druga, »vidiš, jaz pa sem nosila le manjše koščke: le pojdi gledat, kakšen kup jih je! Seveda, tihočeš vse naenkrat. Nu, pa imaš. Boš vsaj ve-dela za drugikrat!« In mucika je zadovoljno godrnjala in predla, prav kakor da je bna najbolj nedolžna živalna svetu... Ali bijo vi nabili, to hinavko, kaj, otroci moji? Da, in prav bi imeli! KUZEK IN SULTAN Zgodilo se je nekdaj, da se /e izgubil kužek od svojega gospo-darja. Klatil se je okoli ves božji dan in šele na večer pricapljal proti domu. Luna je svetila in prav lepa, jasna noč je bila. Pred hišo je stal Sultan in sprejel ubogega kužka z jeznim lajanjem. Utihnil je šele, ko je prišel prav blizu, da ga je lahko spoznal. »A kako je to, kužek, da si danes sam?« ga vpraša Sultan. »Izgubil sem se, Izgubil, dragi Sultan; a kaj pa ti delaš tu zunaj?" »I, glejga, hišo varujem, kakorsepsu spodobi. Kajtinimaš ta-kega opravila?« »Oj, nikdar!« vzklikne kužek ponosno, »jaz delam vse kaj dru-gega. Kadar sem pri gospodi, se postavljam na zadnje noge, po-dajam zdajlevo, zdaj desno račico, skačem čez palico —in druge take neumnosti. Vidiš, Sultan, moje deloje vse boljimenitno kakor tvoje.« Kaj je hotel Sultan reči na tako hvalisanje? Sram ga je bilo in molčal je. Kar se zdajci priplazi izza zida siv, gladek volk. Rep se mu vleče po tleh, oči se mu bliskajo kakor dva žareča oglja. Hej! To je pobral kužek pete in jih odnesel v hišo. Tako se je tre-sel, kakor da bi ga ravnokar iz vode potegnili. Ne tako Sultan! Pogumno je skočil pred volka, ga pozdravil z glasnim renčanjem in mu pokazal obenem svetle, bele zobe, da se to volku ni prav nič dobro zdelo in da je prej ko mogoče zapu-stil nevarnega soseda. No, ko ga je tako odpodil, je legel Sultan zopet lepo pred hišna vrata, nekoliko zamižal in pomislil: »Hm, kuža, z vsemi svojimi umetnijami si vendarle strahopetec!« IVAN(JANEZ) POVIREK (rojen. 1.1892 v Križevski vasi, umrl 1.1920 v Moravčah) je zaČel študirati na Ijubljanski obrtni šoli pri A. Repiču, kot nadarjen kipar in risar pa je nadaljeval šolanje na dunajski akademiji pri Miillnerju. V svetovni vojni je zbolel za jetiko, ki je povzročila tudi tako zgodnjo njegovo smrt. Znan je po plaketah in malihi plastikah ter po preprostih re-zbarskih delih: Boreča se dečka, Malčka, Mala plastika, Žena s kozo, Žabica , Otroški parček. Narodna galerija v Ljubljani hrani 7 njegovih del, od katerih objavijamo fotografijo plastike v bronu (velikost 23cm). ŽENA S KOZO SPOMINI ŽIVIJO Mnogokrat sem kot kurlr stopal po kurirskih poteh in v zsimlšljenosti so mi misli uhajale v mojo v as, na moj dom, v čase, ko sem bll še otrok. Pred menoj se |e razgrlnjala slika m modemo orožje. Največkrat je za zmago odločsil nc>-tranji boj, ki je na tej all oni strani Izvr-ševal povelja in hitel iz kraja v kraj. Temu boju se ni mogel nlhče izognitl/ In mu tudi ne ulti. Ko sem opazoval nemške, ustajtke all belogardistične enote, ki so se vallle proti partizanom pljane od žganja in umirajoče s smrdečimi gobcl, sem spoznal, da so hotele uiti svojl vesti in tako zmagati. Njih smrt je bila g nusna, grda, smrdljiva in pokvečen.a. NJih mrtve oči so bile motne in ztjegane. Tudi ob smrti nlso mogli razu meti, za kaj so se sploh bo|evall in pljjani uni-čevalno dlvjali po slovenskl zomiji. In vprašal sem se, dostlkrad nehote, kakšna je bila smrt belogardi stičnega klavca, ki je sekal zavednim Sl res oglasil pri meni doma, je prostor še v albumu št 19 levo spodaj v zgornji omari. Ne, ne bom že sam vlo-žil. — Šef! Listek, prosim! — Aha, dovolilnico hočeš. Na, pa mimogrede skoči še po pa-pagajke, da bozgledalo bolj službeno. In glej, da prineseš značke, sicer boš jutri... ZNAČKAR Zakaj sem človek Zakaj nisem ptica, da ciledam majhno, mesec, da gledam tvoje oči, dež, da te hožam, da t e gledam, veter, da tš poljubljam, da mršim tvoje lase? Zakaj sem človek, ki te ne more Ijubiti, ki ta razvaja poljublja tvoje oči, gleda tvoj nasmeh, zakaj sem revež, ki čak a tvojo milost in tvojo Ijubezon. BOJAN KOZLEVČAR Saturnus Sel sem iskat grob svojim željam Postal sem suha veja sredi poletja. Mreža teme se zvija krog grla. Pesem v aprilskem očesu. Tvoj smeh se mi obeša na trepalnice, mesec odpira oči željam čistosti, slonim na polomljenem oknu samote, zlagam trenutke življenja. Cvetje drugega rodu je usahnilo, t>jo\ smeh nosijo vetrovi sveta, solza spremlja objokano otroštvo. V vizijah se spominjam matere, iščem njen pogled. Me bo ogrel vetrič v širjavi svobode? Obrnjen nazaj gledam: Moj sprevod je šel mimo temnega ogledala... JANEZ — SATURNUS 6 Gibanje — foto SG Iz naše tozdarne Za začetek: V postopku je izdaja loka-cijske odločbe. Opravljen je predlokacijsiki postopek, vendar ustrezni organ še ni izdal smemic za projektiranje, zaradi česEir glavni projekt še ni v izdelavi. Predhodno je potrebno še pripraviti zemljišče (rušenje objektov). Sredstva za gradnjo še niso za-gotovljena, možen pa je pričetek del spo-mladi leta 197... (Pripis stenografke: Slovenščina in veda o slovenskovanju me na delovnem mestu preveč ne zanimata. Pišenm namreč po na-reku.) Drugič: Izvršena je predlokacijska raz-prava. Na osnovi zahtev ssta izdelana še dva dodatna idejna projekta možnih reši-tev. V izdelavi je primerjalna analiza vseh treh variant poteka gradnje, ki jih bodo obravnavali na pristojnih mestih in tako sprejeli odločitev o optimalni primernosti ene izmed variant. Po vseih teh postopkih je možno pričeti z gradnjo spomladi 197... in jo zaključiti istega leta, ie bodo zago-tovljena sredstva. (Drugi pripis stenografke: Takele zapi-snike bi lahko pisala doma. Po tri jurje za stran, skoraj zastonj.) Zavod za PNVRT pa je istočasno sesta-vil drug zapisnik. Uvod ni podoben prejš-njemu... Intenzivno je potrebno — v skladu s pro-gramom — konstituirati v mesecu oktobru SIS za... Poleg tega je potrebno prek ak-cijskih odborov v občinah zagotoviti reden priliv sredstev za realizacijo... Zato je po-trebno podpisati družbeni dogovor med ABCČD in ŽZUV in ga realizirati v kon-kretni situaciji. (Za tretji pripis stenografka ni imela več časa, ker je pograbila pisalni pribor in komaj priborjeni zvezek ter odšla po svojih poteh.) Pa nadaljujmo brez nje. Gotovo si že uganil, da gre za hišico. Da, mojo. Po 27 letih varčevanja bi si jo pa lahko privoščil. Junak sem, da si sedaj to upam. Prihranil sem, vendar me bo polo-vico veljala moja (bodoča) zemlja. Zato sem tudi šel na sejo komisije za stanovanj-ske kredite. Seja je trajala samo pet ur. In so podelili kredite. Misliš, da je meni padel kak dinar? Premalo sem v naši TOZDAR-Nl. Šele 27 let. Vem in razumem, da ra-bimo strokovnjake, delavce, ki zares nekaj znajo. Dajmo jim stanovanja, če jih naša proizvodnja res potrebuje. Potrpimo. Bomo že prišli na vrsto. Ampak 27 let je pa... Moja žena mi je napisala nov zapi-snik. Takega, ki sem ga zložil v oštarijici med potjo domov. »Cenjeni naslov. Obveščam vas, da se ne strinjam s kreditnimi pogoji za nezazid-Ijivo parcelo. Strinjam se, da mora biti hi-šica tipska, cena in drugi pogoji pa so zame nezmogljivi. Skupni prihranki moje družine in sposojeni »ficki« zadoščajo za skrbno načrtovano uporabno površino 67 kvadratnih metrov. Zato naprošam cenjeni naslov...« V oštarijici pa smo člani naše TOZ-DARNE krepkeje komentirali našo stano-vanjsko politiko. Navzlic šestkrat po dva deci sem si zapomnil tole: 1. Iz prvega zapis.iika prav nič ne ra-zumem. 2. Kljub moji dolgoletni' zvestobi naši TOZDARNI ne bom dobil kredita. 3. Treba bo poklic;ati bratran^a Alfonza na uradu za najdene.' predmete, d'a mi pre- skrbi gradbeno dovoljenje. Ta ima vsaj zveze. 4. Za gradbeni material bo poskrbela moja prva žena s svojim direktorskim možem. 5. Prevoz bo prevzel boter Cecilij z lastnimi tovornjaki. (Če bo treba, bo šel po opeko v Kikindo.) 6. Končni sklep: Ker je glavni in izved-beni projekt že v moji glavi, je začetek gradnje: takoj. Predlokacijski postopek, smernice za projektiranje, optimalna primernost in vse druge čire čare odpadejo. Vabimo na »likof« 11. januarja. TOZDATELJ v lastni baraki Neizbežno Vse prihaja novo in mlado — neizbežno. Iz .zemlje raste novo cvetje; iz zemlje raste nov beton; iz zemlje raste nova marjetica — vsak dan manj — iz zemlje raste nova stolpnlca; — vsak dan več — Ljudje so naredili nov beton, bolj pripraven za nadaljnjo evoluci/o, — v različnih barvah... Vs e prihaja novo in mlsdo — neizbežno. Iz zemlje raste nov človek; iz ,betona rastejo novi Ijudje; no vi Ijudje delajo to in ono, kupujejo to in ono... Dolajo nove stroje, kuipujejo nove stroje, novi Ijudje nove stroje novi stroji nove Ijudi sttroji s trojestrojestroje... vse prihaja novo in ivlado — neizbežno... JANI NOVAK, ŠCTP Pred novo sezono — foto SG Med včeraj in danes Zakaj st, pokovc spreneveda? Tega mu res ni treba. Ne verjam, da mu je spomin opešal. Tisti Oprostite, gospod, ne poz-nam vas, verjetno ste me z nekom zarne-njali! hudo boli huje kot da se je z golim hrbtom vlegel na trnje. Nič kaj takega mu ni storil, da bi se ga moral bojni tovariš, izogi-bati. Zdi se mu, da ni okužen, tudi grirjav ni. Narobe, 6e je treba, je zelo družaben. Na-vaden zemljan je z vrlinami in riapakami, čeravno mu očitajo, da je malce cudaški. Ko ščemeča in žareča oranžna krogla visi v zenitu, je v dolgem nizu klopi v parku samo tretja po vrsti v senci. V tem času nihče ne seda nanjo — rezervirana je zanj. Pekoči žarki gostim kostanjevim krošnjam ne morejo do živega. Včfisih slepeč pra-men vendarle prodre skozi živo zelene liste in oplazi ležečega po kocinastem, iz-pitem obrazu im modrikrjstem nosu. Kadar pa visoko y ozračju zabobnijo besneče silo elementa in zlijejo svoj gnev na zeml'jO, nenadoma začne z listov kapljati, on pa hitro povezne nase polivinilasto pregnnja-lo. Sezul si je blatne čevlje in jih potisn II pod klop. Razžrto, preperelo usnje že zc^avnaj ni bilo premazano s pasto. Nogavioe nosi samo pozimi, in še tedaj preluknja ne. Za-maščene, od cigaretnih ogorkov ožgane hlačnice si je zavihal do kolen. Razf >otegnil se je po zeleno pobarvanih latah. Srednja se je pod njegovo težo za spoznanje upognila. Suhljati, z modrimi žilica.mi pre-preženi nogi je prekrižal in nfislonil glavo , na rob betonske stranice, roUi pa je potisnil pod zglavje. Ploska stekle,nička z ž ganjem mu je vedno pri roki. Če, bi si na oči potisnil še širokokrajni klobuk. jn če bi mu na širo-kem pasu visel kolt., podoba nekoliko spo-minja na opoldansVi počitek kravarja z Div-jega zahoda. Pokovc se 'navadno priziblje nekoliko pozneje. De^eloglavi buldog ga vloče čez zebrasto ce,-sto, medtem ko se rekat ploče-vine za hii^, zagozdi. Ko pa toponosi kratko-repec n e čuti več na sebi povodca, se za-podi proti senčnati klopi. Najprej ovoha dolge, črnikave nohte in od znoja razje- NAŠA SKUPNO&T - 25. MA) Umetniška priloga. Ureja komisija pri ured-niškem odboru Nsk, zanjo odgovarja Mar-jan Moškrič. dene podplate, poteorn kihne, strese z glavo, vohlja pa sledjnjič dvigne zadnjo desno taco in spusti rnekaj curkov urina. Zatem zarije topast gosbec v levi čevelj, ga nekolikanj rine pred seehoj in v naslednjem trenutku steče za gosppodarjem, ki se je v velikem logu izognil lesireči kladi. Tri dni za tem, ko jje utihnilo zlovešče bobnenje topov, sta ss Pokovcem sedela pod kostanjem in vrtalila po spominih. — Hvala ti, Maks, niikoli ti ne bom poza-bil, je tedaj preslišal. Zamahnil je z roko in se nasmehnil. Kdo ve,