"tasilo delavcev v vzgoji, 'obraževanju in znanosti Avenije, 24. oktobra 1988 št. IS-letnik XXXIX
..
j
1
J
K
;;
:l
P
Ji
P
i‘
'<l
,)
I
li
i!
c
i'
ir
K)
e-
/ii
-n
5/1

e'
■dl
c
lil
iai
k
k a o Llff
a"
-M
aP.
i
ec
Med drugim preberite
•	ZAVAROVANO, KAR JE PO ZAKONU, DRUGO - NA PREPIHU, str. 2
•	VARČEVANJE NE SME VODITI NAZAJ, V OBDOBJE TEME IN REVŠČINE, str. 3
•	ZA LEPŠE ŽIVLJENJE SLOVENSKE KNJIGE, str. 3
•	PRAZNIKKNJIGE V FRANKFURTU, str. 4
•	KAM VODI STORILNOSTNA ŠOLA, str. 5
•	KAKO IZ STROKOVNE KRIZE TUDI V VRTCIH, str. 6
•	ZA SODOBNEJŠE METODE POUKA IN KULTURO GLEDANJA, str. 9
BOŠTJAN ZGONC
Čas za odgovornost in ukrepanje
O perečih vprašanjih vzgoje in izobraževanja ni treba samo razpravljati, da bi o njih lahko povedali svoje mnenje vsi, ki jih ta vprašanja zadevajo, ampak bo treba začeti nanja čimprej tudi odgovarjati. Pri tem je zelo pomembna metoda, ki jo je predsednik Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo dr. Ludvik Horvat krstil za metodo kirurškega noža, nadomestila pa naj bi nekdanje »odločne«, »revolucionarne« in »korenite« posege v šolstvo. Napoved majhnih korakov na tako občutljivem področju, kot je šola, je vsekakor dobro znamenje. Vsak tak poseg je treba dobro premisliti, strokovno pripraviti in poskusno preveriti. Vendar... tudi s skalpelom se lahko prereže glavna žila, in v takem primeru je posledica enaka kot pri posegu z mesarskim nožem. Prav zdaj pa čutimo, da je usodno intervencijsko urejanje financiranja družbe-
nih dejavnosti. Namesto da bi iskali odgovore na vprašanja, kakšno šolo potrebujemo za prihodnje desetletje in za vstop v novo tisočletje, torej namesto o strategiji izobraževanja, o pospeševanju kakovosti šole, uresničevanju stališč, ki jih je Skupščina SR Slovenije sprejela ob Poročilu o preobrazbi vzgoje in izobraževanja, se pogovarjamo o preživetju do konca letošnjega leta in morda še kak mesec v prihodnjem letu... To vsekakor niso ugodne okoliščine za ustvarjalno ozračje v šolskih kolektivih, med učenci, ki se v osmih razredih pripravljajo na vpis v srednje šole, med starši, ki dobivajo vsak mesec višje račune za prehrano, podaljšano bivanje, celodnevno osnovno šolo in ponudbe nekaterih šol, da bi lahko dajale več, če bi jim kdo - morda pa le starši - to plačal.
Družbenogospodarska tema je vsekakor v središču pozornosti. Najprej, ker je denarja za takšno
šolo, kakršno imamo, premalo, da pa bi imeli boljšo, bi ga morali imeti več in ne manj. In tako kot že vsa zadnja leta smo se tudi letos (tokrat s pomočjo politike Mednarodnega monetarnega sklada) ujeli v zanko, da načrtujemo izhod iz gospodarske in družbene krize z omejevanjem, namesto s pospeševanjem najbolj dolgoročnih in kakovostnih naložb - v znanje človeka, v znanje mladih rodov. Ni nas mogoče prepričati, da je ob 7 tisoč milijardah za zvezni proračun in skoraj 10 tisoč milijardah tako imenovane neproračunske porabe v Jugoslaviji treba začeti in mogoče doseči stabilizacijo prav s tistimi desetimi v usmerjenem izobraževanju in morda z dvajsetimi v osnovnem šolstvu. Zaradi teh 20 ali 30 milijard pa se napoveduje v nekaterih občinah za en mesec popoln primanjkljaj denarja za osnovno šolo in tudi možnosti za plačilo amortizacije ni videti. Skoraj smo ukinili ce-
lodnevno osnovno šolo, ogrožena je glasbena šola, ne moremo plačati že zgrajene osnovne šole v Ljubljani in zgraditi nove srednje šole, vse bliže smo stanju, ko bo »biti občan ene občine« privilegij, občan druge pa skorajda nesrečna usoda.
To je drugi problem v tej družbenogospodarski temi. Denarja ni samo premalo, kolikor ga je, ni zmeraj dobro razporejen - niti med občinami in šolami, šolami različnih usmeritev usmerjenega izobraževanja, pa tudi v samih šolah ne. Normativi in standardi, ki so glavni inštrument za razporejanje denarja, so tako nadrobno opredeljeni, da izobraževalne skupnosti že skorajda ne financirajo več šol, programov, ampak kar posameznega učitelja, hišnika, snažilko, svetovalnega delavca. Lahko bi se vprašali, čemu potem vse sporazumevanje o razporejanju dohodka, še zlasti osebnih dohodkov. Zakaj so šole v takšnem položaju sploh še delovne organizacije, ki porabijo ogromno moči za to, da bi se sporazumele o že odločenem in da bi učitelji razdelili že razdeljeno. Od časa do časa se pokaže, da šole tega bremena ne morejo ali ne marajo nositi V celoti. Ob takih trenutkih zmeraj izkličemo potrebo po naciona-alni odgovornosti.
V svetu, v katerem je »strah pred neznanjem zamenjal strah pred lakoto«, zlasti narod,'kakršen je slovenski; ne more računati z uvozom možganov (izvoza pa ne sme dopustiti). Zato v trenutku, ko izpad največje delovne organizacije iz plačevanja prispevkov lahko ogrozi osnovno šolo v kaki občini (v tržnem gospodarstvu pa je noramalno, da delovne organizacije propadajo in se rojevajo nove), moramo znova premisliti nacionalno sestavino izobraževalnega sistema in ugotoviti, ali smo dovolj dobro organizirani, da bi bili sposobni pravočasno in ustrezno ukrepati. Na novo moramo premisliti tudi o ustreznosti samoupravnega organiziranja, ki je bilo sicer že velikokrat ocenjeno kot neprimerno.
Zlasti bi bilo treba znova razmejiti odgovornosti in pristojnosti. Vrniti državi, kar je državno, šoli, kar je šolsko, samoupravi prepustiti v celoti, kar je samoupravno, in priznati stroki, kar je strokovno. Samo tako je tudi mogoče terjati odgovornost v skladu s pristojnostmi. Zdaj ko bo treba pripraviti nove odgovore tudi o šolskih vprašanjih (če bomo res uresničevali politiko treh reform), bo mogoče zahtevati odgovornost (pa ne zaradi modernosti tega početja) v skladu s položajem posameznega organa in nosilca funkcij. Treba se bo zavedati, da lahko računa z ustrezno močjo v družbenem odločanju samo tisti organ, ki je pripravljen za svoja stališča in odločitve tudi sprejeti
odgovornost. Ni dobro, da smo ob desetinah organov, ki se opredeljujejo do posameznih šolskih vprašanj (od konceptualnih do mate"rfalnih) to nadrobnost zanemarili in največkrat prisluhnili najglasnejšim, ne glede na to, da za svoja stališča ne bodo mogli nikoli povsem tudi odgovarjati.
Bistveno je, da vemo, kdo je odgovoren za ukrepanje, in to na vseh ravneh - od šol do občin in republike. Znova moramo uveljaviti delitev nalog in s tem pristojnosti in odgovornosti. Zdaj je tako, da je ukrepanje potrebno. Hudo premalo je, če republiški komite lahko samo ugotovi, da bo nekaterim občinam ob veljavnem intervencijskem omejevanju z zveznim zakonom zmanjkalo za en mesec šolskega denarja; pristojnost je v občinskih izobraževalnih skupnostih, te pa ne morejo biti odgovorne, ker so o razporeditvi občinske skupne porabe ali o njeni bilanci odločili v koordinacijah očinskih upravnih organov, zagotovljeni program pa je določen na ravni republike...
Po mnogih presojah bo v zadnjih mesecih najbolj kritično financiranje osnovne šole. V družbenopolitičnih organizacijah lahko opozarjamo, obveščamo javnost in zahtevamo odgovorno ukrepanje za to pristojnih organov v občini in republiki. Treba je ustaviti stihijno racionalizacijo osnovne šole, zavarovati zagotovljeni program, ne dovoliti, da bi bil ogrožen družbenogospodarski položaj učiteljev. Za te naloge ni odloga. Osnovna šola je ustavna pravica in dolžnost - tako kot ljudska obramba. Dolgoročno pa je treba strokovno pretehtati, ali je zagotovljeni program, tak, kakršen je sprejet, še ustrezen. Še bolj kot to moramo premisliti, ali to, kar financiramo kot zagotovljeni program, še zadošča, da bi zagotavljali potreben in primeren nacionalni standard osnovnega izobraževanja v SR Sloveniji. Treba bo premisliti, ali je način financiranja osnovne šole, kakršnega smo razvili, še ustrezen. Solidarnost je dala svoje rezultate, občane Slovenije izenačuje pri prispevkih za osnovno šolo, ne omogoča pa, da bi se zmanjševale razlike med občinami pri ustvarjanju standarda osnovne šole. In končno: ali se moramo sporazumevati o tistem, kar je z zakonom predpisano in v Strokovnem svetu SR Slovenije določeno kot zagotovljeni program. Ali se ne bi raje sporazumevali o tem, kar bi radi imeli zraven, za kar so v enem okolju interesi (interesna skupnost), v drugem so pa ti interesi drugačni. Vsaj to moramo zagotoviti, da bo lahko Izobraževalna skupnost Slovenije tedaj, če bo delovanje katerekoli osnovne šole v Sloveniji ogroženo, posegla takoj.
IGRA SVETLOBE (jesenski gozd)
Samotna pot vodi skozi temačen gozd. Presenečenje: prameni sončnih žarkov zarišejo silhuete vitkih smrek in odkrijejo belino prvega jesenskega ivja. Misel se prebudi: še je lepo živeti. Pogumno stopamo naprej skozi temne in svetle strani naše vsakdanjosti.
Slika in besedilo: M. Kambič
O osebnem delu kot poklicu v vzgoji in izobraževanju
Vse pogostejše razprave o tem, ali je mogoče tudi pri nas pridobivati znanje in strokovno izobrazbo zunaj vzgojno-izobratevalnih organizacij, so marsikoga vznemirile. Nekateri so nezaupljivi ali pa se bojijo tekmovalnosti, drugi, ki našemu šolskemu sistemu očitajo togost, pa vidijo v tem motnosti za nadaljnji razvoj. O tem, kakšne so možnosti za opravljanje vzgojno-izobraievalne dejavnosti z osebnim delom kot poklicem, so razpravljali člani Sveta za vzgojo in izobraževanje pri Predsedstvu RKSZDL na posvetu letošnjega 14. oktobra, nanj pa so povabili tudi številne goste (predstavnike obrtništva, strokovnih združenj in druge).
O tej temi bomo v prihodnje najbrž še veliko govorili, omenjeni posvet je le začetek nečesa novega, drugačnega in upajmo, kakovostnejšega. K razmišljanju o tej problematiki smo povabili Jožeta Zupančiča.
Tako kot vsaka novost bo tudi širša verifikacija zasebnega dela v vzgoji in izobraževanju izzvala odpore. Ti sprva še ne bodo zadeli rednega šolstva, ki je organizacijsko in vsebinsko, kljub številnim zahtevam po spreminjanju, še zmeraj zaprt in nedostopen sistem. Varuje ga na tisoče zvestih posameznikov.
Vznemirila pa ga vseeno bo. Ustrašilo se bo (Davida) kakovosti, ki jo bodo zunaj instituci-onalnosti posamezniki brez dvoma močno zvečali tudi v vzgoji in izobraževanju. Zato lahko pričakujemo nasprotovanje v rednih šolskih inštitucijah, kjer sta denarna m moralna uravnilovka še zmeraj sveti kravi, dosežki pa takšni, kakršne že imamo - klavrni. Videli bomo, kaj bo reklo nekdanje obrtno šolstvo.
Hujši odpori bodo v nekaterih zdajšnjih izobraževalnih okoljih, ki pomenijo nekakšen dodaten šolski program. To so delavske univerze in glasbene šole. Tem bi lahko prištel še veliko društev in združenj (Avto-moto, telesno-kultume organizacije, zveze kulturnih organizacij idr.), ki imajo svoj »delovni prostor«, tega obvladujejo, z njim živijo in životarijo ter ohranjajo svoj fevd, svoj vrtiček. Večinoma ne znajo preskočiti plotu. Tisti, ki to poskušajo, pa si kmalu polomijo noge in zobe, izginejo ali pa utonejo v ustaljenem ritmu, izvajajo svoj program in živijo svoje brezbarvno življenje.
Da je res tako, kažejo nekateri odkriti, še bolj pa prikriti odpori. Ti se kažejo najprej v onemogočanju različnih organizacijskih oblik (npr. ustanoviš organ, ki naj preuči, ali je takšna oblika potrebna). Temu sledi zahteva po razlagi zakona (npr. kako je z verifikacijo listin), pritisk na občino, da nima primernega prostora itn. Na moč žalostno pa je, da bogastvo oblik, ki prinašajo v naše vzgojno-izobraževalno delo novo kakovost, ovirajo izobraženci, ki bi morali biti najbolj zavzeti za razvoj, za prihodnost.
Prav neverjetno je, kako plamen slovenske intelektualne zavisti ožge nadarjene, ki nimajo možnosti, da bi zbežali v tujino - tam namreč takšne izšolajo in razvijajo. Ali ni prav v tej zavisti tisto zlo, ki povzroča, da odide iz Slovenije , še zmeraj preveč prvorazrednih izobražencev in da je morda tudi zato naš razvoj počasnejši, kot bi moral biti.
Posebne vrste odpor se bo porodil iz socialno-ekonomskih razlogov. Morda sem, ko to pišem, premalo konkreten in preširok. Zato naj označim zadevo bolj preprosto in jasno. Gre za odpor zaradi motivacijskih razlogov. Pa morda tudi to ni povsem razumljivo. Brez dvoma bo držalo, da bo največ zasebnih oblik v Ljubljani, nekaj še v Mariboru, Kranju in Celju, redkejše pa bodo v Murski Soboti, na Ptuju, v Kopru, Novi Gorici, Novem mestu, na Jesenicah in v Kamniku. Izpolnjena morata biti namreč najmanj dva pogoja: najprej visoka zavest o pomenu znanja in kulture pri starših, ki bodo znali spodbuditi in prepričati svoje otroke, da bodo obiskovali razne tečaje. Morajo pa imeti tudi denar, da bodo vse to lahko plačali. Drugi pogoj so zavzeti vrhunski strokovnjaki, ki bodo pripravljeni organizirati različne oblike. Oboje je osredotočeno povečini v velikih mestih, izjeme so le redke specializirane oblike. Tako se bo razlika med mestom in deželo še povečevala. Da bo nadarjeni na deželi imel manj možnosti za šolanje in da bo to zanj tudi dražje (prevoz, bivanje v kraju, kjer bo šola...), da bodo krivice še hujše, je povsem razumljivo. Mi pa bi imeli radi enakopraven razvoj, enako kakovost in še marsikaj - enako. Žal je tako samo v teoriji, praksa ubira svojo pot. Gospodarske zakonitosti bodo še bolj grobe. Družbeni subjekti (podjetja, občine, zasebniki, cerkev) bodo morali pomagati pri premagovanju razlik. Izziv je nov, saj je tudi vsebina nova.
JOŽE ZUPANČIČ
OSTRINE (sekira in žaga)
Sekira In žaga sta nabrušeni. Začela se bo priprava drv za zimo, za blagodejno toploto peči. Jeklena ostrina grozi, toda previdna roka bo znala orodje pravilno uporabiti. In že je tu simbolika: »Gremo na ostrino!« V ljudeh rado zavre. Upravičeno? Neupravičeno? Je ostrina uperjena na problem ali na ljudi? Gre za javne zadeve, ali za naše osebne težave? In zakaj ne bi pomislili na neko hvalevredno ostrino, na ostrino zdrave pameti?
Slika in besedilo: M. Kambič
Zavarovano, kar je po zakonu, drugo - na prepihu
Izobraževalna skupnost Slovenije je na seji svoje skupščine 13. oktobra naposled le popolnila svoje sklepe, s katerimi svoje programe prilagaja količini denarja, ki j( ga je letos dovoljeno porabiti. Že julija, ko se je to sklepanje začelo, je bila dosežena uskladitev za visoko šolstvo, zdaj pa se ji pridružujeta še uskladitvi za osnovno in srednje šolstvo.
Če bi zelo poenostavili namen julijskih in oktobrskih sklepov, bi lahko zapisali, da se z njimi varuje kakovostna raven obveznega ali rednega pouka tako v osnovnem kot v usmerjenem šolstvu za mladino. Vsak učenec naj bi imel (enake) možnosti za šolanje v obsegu in na ravni, ki ga z denarjem iz rednih prispevkov zagotavlja ali omogoča družba. V ta sklop spada tudi odločitev, da se varuje raven osebnih dohodkov delavcev v šolstvu na enakovrednem odnosu z gibanji osebnih dohodkov v gospodarstvu.
Drugo posplošeno skupno stališče je, da se z družbenim denarjem plača obvezni, zagotovljeni, železni del vzgojno-izobraževal-nega dela, ali kakor bi pač tej srčiki šolskega dela še rekli. To pomeni, da družba mora plačati ta del (da so izpolnjeni vsi pogoji za dogovorjeno kakovost učno-vzgojnega dela v tem obsegu) in da zanj ne bo predvidevala dodatnega denarja iz žepa staršev, učencev, podjetij in dobrotnikov. Vse tisto, kar je nad tem programom, pa naj bi bilo mogoče razvijati ali ohranjati z dodatnim zbiranjem denarja, med drugim tudi s prispevkom staršev, s šolninami in podobnim.
V osnovnem šolstvu je to načelo že uveljavljeno, uresničeno je bilo celo dosti prej, preden je začela veljati formalna odločitev skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije. S tem da so se v Izobraževalni skupnosti Slovenije odločili zavarovati samo z zakonom zagotovljeni program
osemletke (ure vsega rednega pouka, nekaj ur dodatnega in dopolnilnega pouka, nekaj ur krožkov in nekaj minut za delo skupnosti učencev), vse drugo pa prepustili prepihu, so sprožili plaz, ki neusmiljeno odnaša iz občinskih blagajn velik del dodatnega programa življenja in dela osnovnih šol (celodnevno šolo, dopolnilni pouk, fakultativni pouk, šolske kuhinje, krožke, celo šolske knjižnice in podobno, z nižjim glasbenim šolstvom in osnovno šolo za odrasle vred) in ga rine predvsem na ramena družin, dokler bodo te to pač zmogle.
Neka podobna delitev na okvirni in dodatni program naj bi se dogajala tudi že v visokem šolstvu, in sicer na podlagi odločitve, da družbena sredstva ne bodo več namenjena tistemu delu študijskih programov, ki presegajo 900 ur neposrednega dela s študenti v študijskem letu. Za ponavljalce bo fakulteta, višja šola, akademija dobivala polovico manj denarja, kot za prvič vpisanega v letnik. Izpit bo brezplačen pri prvem in drugem poskusu, tretji in vsak nadaljnji izpitni poskus pa bo študent plačal. Ukrepi bi morali menda z oktobrom že veljati na univerzah, vendar za zdaj še niso nikjer javno povedali, da velja in da so s sklepom seznanjeni študentje in učitelji.
Za srednje šolstvo bi mogli reči, da načelo delitve učno-vzgojnega programa na program A in B (tako so ju delili pred leti, ko so iz družbenih sredstev tudi plačevali samo suhoparni pouk v razredu in povečini nobenih drugih sodobnejših oblik šolskih dejavnosti) še ni izpeljano. So pa jasna znamenja, da se to želi. To so poskušali že letošnjega julija, ko so v Izobraževalni skupnosti Slovenije želeli vpeljati prispevek staršev za neka malo manj obvezujoča srednješolska opravila, to je za ekskurzije in za športne, kulturne, obrambne in
naravoslovne dejavnosti učecev. Želeli so dobiti pristanek Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje za tako delitev predmetnika: tisto nad črto (na listu z zapisanim predmetnikom je nekje pač potegnjena neka črta) naj bi ves denar zagotavljala družbena skupnost, za tisto pod črto (že omenjene stvari) pa delno tudi starši. Strokovni svet ni pristal na tako delitev. Izobraževalna skupnost Slovenije potem ni sprejela odločitve o uvedbi prispevka staršev - rešitev iz finančne zagate je pač našla na neki drug način, s katerim ni posegla v financiranje veljavnih vzgojno-izbraževalnih programov. Zdaj, v oktobru, pa je sklenila, da se participacija lahko zbira za razširjeni program, obvezni del pouka in vsega, kar sodi žfaven, pa mora biti denarno zagotovljen iz za to namenjenega dcharja v Izobraževalni skupndsti Slovenije. Hkrati so že nakazana razmišljanja, naj bi se določil tisti železni ali kdo ve kaJjo imenovani splošni in strokovni del programa, ki ga nipra dati vsaka srednja šola neke usmeritve - to pa bi bilo več od tega. naj bi se plačevalo tudi iž zasebnega ali podporniškega žepa. S tem bo seveda odprta pot javnemu priznavanju kakovostnih razlik med strokovno sorodnimi srednjimi šolami, in tudi kakovostni tekmovalnosti med njimi - to pa je bilo na zadnji seji skupščine izobraževalne skupnosti v razpravi označeno kot primerno.
Vrsta sprejetih ukrepov zadeva nadalje razne nadrobnosti v šolski praksi, denimo delitev razreda na manjše enote pri posameznih delih pouka, število učencev v razredu, pogodbe med
šolo in plačnikom na podlagi nično opravljenega dela (ne kulativno postavljenega) druge stvari. Ravno te na^ nosti bodo najbrž precej vpl>'' na šolsko mrežo, na vpis, na vilo učiteljev v šoli idr., če ^ financetji resno izpeljali skl;' Doslej so bili namreč precej pustljivi pri takih rečeh.
Nemara bi ob zadnji skupščine Izobraževalne sl nosti Slovenije kazalo omeflj1 neko zadevo. Sprejeli so df s katero podpirajo slovenske' litično vodstvo v njegovih nostih za ohranitev ali razvoj] rodne samostojnosti pri stvareh, ki so po avnojskih O' lih neodtujljiva narodova j vica. Med temi je tudi šoM pri katerem ni mogoče pristal: da bi se oživljale težnje za pf£i šanje teh pravic z republik pokrajin na zvezo. Zahtev*] odgovornosti republike za ' stvo pa se je izražala tudi A noter — v zahtevi, da se pf]] nosti in dolžnost za zagoto'! program obveznega osnov] šolstva prenese z občin čil1’, na republike, nekako po sr#1 nem vzorcu srednjega in ' kega šolstva, ki tudi nista visna predvsem od ekonor#' zmožnosti posamezne ob‘ Omembe vredno je, da se 1 težnje vse bolj krepijo v čas# samoupravno organizi# vzgoje in izobraževanja Če] bolj zgublja svojo zamiki moč ali možnost suvereneg* odločanja o denarju in ko s# narne odločitve zmeraj bolj0 določene zunaj, samoupra' vplivov, ki so po svoji zaplet* sti in dolgotrajnosti postopka stali v teh hudih časih nek odveč.
JANKO SVETINA
Bralna značka, da ali ne?
Jubilej Slovenske akademije znanosti in umetnosti 1938-1988

Proti koncu preteklega šolskega leta je Zavod SR Slovenije za šolstvo poslal občinskim izobraževalnim skupnostim opis zagotovljenega programa v osnovni šoli, ki ga mora vsaka občinska izobraževalna skupnost šolam denarno zagotoviti po zakonu.
Pri interesnih dejavnostih je navedeno, »da organizira vsaka šola zborovsko petje,... proiz-vodno-tehnične dejavnosti in učencem omogoči opraviti kolesarski izpit.« Bralna značka ni omenjena. V Smernicah za delo osnovnih šol iz leta 1984, na strani 16, pa piše, da »šola skrbi za enakovredno zastopanost... kulturno-umetniških____in druž-
beno humanitarnih interesnih dejavnosti.«
Interesne dejavnosti pritegnejo učenca v prostem času in mu omogočijo, da razvije svoje zanimanje in sposobnosti, poišče odgovore na mnoga vprašanja, ki presegajo okvir učnih ur, razvija dejavnosti, ki jih pri pouku ne more. Interesne dejavnosti so zatočišče nadarjenim in dejavnim učencem. Ugotavljamo pa, da smo prav za te učence v preteklih letih premalo naredili.
Bralna značka že 29 let opravlja kulturno poslanstvo na naših osnovnih šolah. Zamisel akcije je bila usmerjena kulturno-umet-niško, učenca naj bi vodila k dobri knjigi, k spoznavanju domače in tuje književnosti, razvijala naj bi kulturo branja, šolarje pa v zahtevne bralce, ki bodo znali odbrali dobro knjigo, se notranje obogatiti z njeno sporočilnostjo, jih obračati v svet in ustvarjati humane odnose med narodi tudi z umetnostjo.
Ob koncu bralne značke so se bralci srečevali s pesniki, pisatelji in drugimi ustvarjalci knjige.
si ogledali filmske in gledališke predstave. Koliko nepozabnih srečanj in doživetij je našlo mesto v mladi duševnosti. Zdaj ko se je bralna značka usidrala pri Slovencih zunaj naših meja, naj bi v Sloveniji z njo prenehali, ker ni denarja. Nepretrgano kulturno in humano vzgojno-izobraževalno delo naj se brez premisleka ukine, ker ni v zagotovljenem programu.
Zakaj pa ni v zagotovljenem programu? Zakaj že leta 1984 v Smernicah bralne značke niso sprejeli v zagotovljeni program?
Mladi bralci so v teh letih dokazali, da spada bralna značka v osnovno šolo, daje zanje nepogrešljiva ne glede na to, v kateri program jo je zapisala šolska administracija ali pa je sploh ni zapisala. Družbena aktualnost nam kaže, da je naš jezik v nevarnosti, vsa poštena in kulturna i javnost se bojuje za materinščino, v osnovni šoli, ki je temelj vzgoje in izobraževanja, pa naj se mirno odrečemo bralni znački, ki goji lepoto in čistost slovenskega jezika.
Na moja razmišljanja bi mi za osnovno šolstvo odgovorni nejevoljno odgovorili, da delam vihar v kozarcu vode in sploh preveč govorim, kajti občinski izobraževalni skupnosti nihče, noben zakon ne prepoveduje financirati bralne značke. To je res. In vendar - koliko pa je ali bo občinskih izobraževalnih skupnosti, ki se ne bodo ravnale samo po zagotovljenem programu?
Bralno značko bi bilo torej - zaradi njenih posebnosti in samega položaja slovenščine v zdajšnjih družbenopolitičnih razmerah - nujno sprejeti v zagotovljeni program vzgoje in izobraževanja v osnovni šoli.
EMA NOVAK
Slovenska akademija znanost in umetnosti praznuje letos pet deseto obletnico svojega obstoji in dela. Po stoletnih željah, ob časnih poskusih in * večletni! končnih prizadevanjih vse slo venske javnosti je bila pravnove Ijavno ustanovljena leta 1938 uredba o njeni ustanovitvi je bik izdaja 11. avgusta in uradno potrjena 31. istega meseca z objave v »Službenih novinah«; prv člani so bili v Akademijo imenovani 7. oktobra, prva glavne skupščina sklicana za 12. november in prvi predsednik izvoljen 4. januarja 1939. Ustanovljena je bila akademija kot »osrednja, najvišja in najpopolnejša znanstvena in umetniška ustanova... kulture slovenskega naroda«, kot je tedaj pisala slovenska javnost; vendar pa si je morala nadeti le ime »Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani«, ne pa tudi »slovenska«, kajti v tistih letih smo Slovenci veljali samo za pleme jugoslovanskega naroda in slovenščina samo za eno od narečij enotnega jugoslovanskega jezika. To ustanovno ime je še danes vklesano na spominsko ploščo v veži upravne stavbe današnje Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki si je sedanji naziv smela nadeti šele po osvoboditvi.
Slovensko akademijo znanosti in umetnosti vodi in predstavlja njen predsednik z dvema podpredsednikoma in glavnim tajnikom, ki skupaj s tajniki razredov sestavljajo predsedstvo SAZU. Gospodarske in druge posle opravljajo ustrezni strokovni uslužbenci, ki so podrejeni upravnemu direktorju. Člani so razporejeni v šest razredov in se delijo na akademike, dopisne člane in zunanje dopisne člane; 'te poslednje izbirajo razredi izmed umetnikov in znanstveni-
kov iz drugih republik in pc jin ter iz inozemstva. Oh tudi častno članstvo, ki je * podeljeno le akademiku J° Vidmarju, dolgoletnemu P sedniku Akademije. Č* člana sta bila tudi pokojna \ Broz Tito in Edvard Kardelj
Akademijskih razredov šest. Prvi - za zgodovinsP' družbene vede, drugi - za $ ške in literarne vede, tretji matematične, fizikalne in nične vede, četrti - za nat slovne vede, peti - za umetf in šesti - za medicinske '	£
(Prvi razred se od leta 1987 v oddelek za zgodovinske iti delek za družbene vede).
Za članstvo sicer ni dol( numerus clausus, vendar j# vilo rednih in dopisnih
-	v sorazmerju s članstvom gih jugoslovanskih akai
-	ustaljeno na približno 60
nih, 20 dopisnih in 70 zuH; dopisnih članov.	, !'
SAZU ima v svojem se*11 h bogato knjižnico s čitalnico-1 na voljo tako njenim sodela# kot javnosti. Ima tudi po: rokopisni oddelek, v katerč-spravljenih in obdelanih Hj puščin članov SAZU in d' javnih delavcev. Ob koncu 1987 je imela evidentirani!1] 350000 knjig in letnikov nekaj sto plošč in kaset geografskih kart, 750 mi mov ter 8500 fotografij in dukcij. Knjižnica izffl#1 knjige, publikacije in drug1 daje z nad 1350 naslovni!] Jugoslaviji in v 72 drugih (! vah ter sproti in redno A razmnožena poročila o na 1 pridobljenih knjigah in put cijah. Knjižnica letno izpc približno 35000 enot.
Iz knjižice Slovenska akadd znanosti in umetnosti,
Ljubljana 1988
do > -o CL.x^ c _d oo>nj =} z z Zf-č e C
ob sprejemu varčevalnih ukrepov v osnovnem izobraževanju
Varčevanje ne sme voditi nazaj v obdobje teme in revščine
Ko sem pred nedavnim prebiral gradivo o osnovenem izobraževala v naši republiki ter se pripravljal na 14. zasedanje Skupščine hobraževalne skupnosti Slovenije, kjer sem moral v imenu Odbora za osnovno izobraževanje predlagati v sprejem ukrepe za usklajevanje Programov izobraževanja z materialnimi možnostmi v letu 1988 in v naslednjih letih, so mi misli nehote uhajale v povojna leta, ki so bila obenem tudi prva leta mojega učiteljevanja. Dopoldan prva izmena. Popoldan druga. Dopoldanski pouk smo začenjali nekaj kasneje, kot Sa začenjajo danes iz preprostega razloga, da ni bilo treba začeti Poučevati ob petrolejki, zato pa je ob njeni borni svetlobi končevala nabiranje učenosti popoldanska izmena. V razredih se je gnetlo učen-cev,- naenkrat sem jih poučeval tudi več kot 50 - med 40 in 50 pa so jih tako in tako predvideli takratni normativi. Prostih sobot, prevozov °trok, prehrane in malic med poukom, podaljšanega bivanja in podobnih dobrot današnjega časa seveda ni bilo, ni pa rečeno, da 0 takšnih in drugačnih novotarijah nismo razmišljali in razpravljali, Zlasti pa pričakovali, da nam bo družba pomagala težave odpravljati ‘n odpirati svetlejše perspektive. In prav to nas je navdajalo z optimizmom.	__________________________
Časi so se kmalu začeli zbolj-Ševati. Vsako novo leto je prineslo kaj dobrega. Kakor je napredovala proizvodnja, tako smo napredovali tudi v družbenih dejavnostih. Velika sreča je bila, da se še nismo delili na »proizvajalce dobrin« in »porabnike«, ker sicer ne vem, kje bi danes bili z razvojem teh dejavnosti.
Proti koncu šestdesetih let so vodilni namreč ugotovili, da uporabniki« (družbene dejavnosti - da ne bo pomote) stanejo preveč in da je nujno to »skupno Porabo« oklestiti in jo postaviti v »dovoljene« okvire. K sreči je Prišla »nova« skupina vodilnih, in ta je ugotovila, da v resnici le ni tako; družbene dejavnosti so samo sestavni del proizvajalnih sil, brez znanja pa ni mogoče Pričakovati napredka. Žal je ta nova skupina vodilnih, ki je prinašala svež veter v naš vsakdanjik, morala prehitro končati svoje delo in kmalu smo se spet znašli v primežu stare zasnove o »porabnikih«; le-to pa je podpirala politična usmeritev, ki je zahtevala »za enako delo, enako plačilo«. Posledice te teze so znane. Čez noč smo pregnali iz osnovnih šol skoraj vse profesorje, saj sta bila znanje in večja izobraženost učiteljev postavljena na stranski tir. Posledice pbojega (zmanjševanja denarja in nepomembnosti izobrazbe) so bile za osnovno šolo katastrofalne. Spomnimo se samo izbire učiteljev za pedagoške šole in kdo se je v te šole vpisoval.
Vsesplošno nazadovanje je doseglo vrh v začetku osemdesetih, ko se je novo slovensko politično vodstvo le zdramilo in ugotovilo, da zadeva ne pelje nikamor. S skupnimi močmi smo zaželi vleči voz iz brezna in sredi osemdesetih let ugotovili, da smo pri tem delu kar uspešni. Celo domišljati smo si začeli, da bomo v nekaj letih stvari postavili tja, kamor spadajo, in dosegli enakopraven družbenoekonomski položaj vseh udeležencev združenega dela.
Kakšna pomota! Doma smo se sicer dogovorili, da ni mogoče deliti združenega dela na proizvajalce in porabnike, toda federacija s svojimi intervencijskimi ukrepi je ravnala po svoje.
Preden je bila sprejeta resolucija o politiki razvoja SR Slove-nije v letu 1987 in pred sprejet-se<? jem prvih lanskih zveznih inter-.0,1 vencijskih ukrepov sem v imenu ■lav Izobraževalne skupnosti Slove-)OS<' n'ie pozval delegate v Skupščini er£f SR Slovenije, naj ne sprejmejo predlaganega zaostajanja druž-dtj benih dejavnosti za dohodkom ici^ gospodarstva. Ugotovil sem. da vsi podatki iz preteklih let kažejo, da se kljub zmanjševanju denarja za družbene dejavnosti položaj gospodarstva ni izboljšal; akumulacija gospodarstva se ni povečala in dejal sem, da se bojim, da bomo tudi tokrat dosegli enak učinek. Iskreno sem si želel, da se moja napoved ne bi uresničila, toda letošnji poletni rezultati gospodarjenja so pokazali, da sem imel prav. Čeprav, splošna in skupna poraba nista dosegli rasti dohodka, se je aku-rnulacija gospodarstva z lanskih nekaj več kot 12% znižala na 10%.
r f 6 ra 1 del lov nstt a fi1
:tji
in
nat
len1
e
9Sl e i®!
dol r je i Čl' om .kad 60 zuit'
ei
Skupna poraba torej ni poglavitni vir inflacijskih gibanj, ampak bo treba iskati te vire tam, kjer v resnici so.
Takšna razmišljanja ob predlaganju ukrepov so me privedla na misel, ali ne rinemo osnovnega šolstva v tista obdobja, ko sem sam začenjal delo. Ali ni to pot v obdobje teme, revščine in še česa, izobraževali in vzgajali pa naj bi mladi rod, ki bo vrh svoje ustvarjalnosti dosegel v dvajsetih in tridesetih letih 21. stoletja?
Informacija, ki sem jo imel pred seboj in so jo sestavili Zavod SRS za družbeno planiranje. Izobraževalna skupnost Slovenije in Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, me ni navdajala z optimizmom. Omejeni global sredstev za leto 1988 bistveno krči možnost delovanja osnovih šol, zato so vpeljale občinske izobraževalne skupnosti omejitve, ki se kažejo v zmanjšanju oddelkov v celodnevnih šolah ali pa v ukinjanju teh šol, zmanjšuje se število oddelkov podaljšanega bivanja, čedalje manj je denarja za dejavnosti tako imenovanega dodatnega programa, vpeljuje ali pa povečuje se udeležba staršev pri plačilih za varstvo, prehrano, učbenike, podaljšano bivanje ipd. Tudi glasbenemu šolstvu ni prizaneseno. Nastajajo velike razlike pri osebnih dohodkih delavcev na šolah. Vzroki za to so različni. V nekaterih občinah ne morejo valorizirati osebnih dohodkov, ker imajo premalo denarja, čeprav bi jim Zakon o omejevanju osebnih dohodkov to dopuščal, drugod pa kljub denarju, ki ga imajo, ne morejo povišati osebnih dohodkov, ker so imeli v letu 1987 prenizko osnovo. Razlike nastajajo tudi med šolami v isti občini.
Povprečni neto osebni dohodki v, osnovnih šolah med posameznimi občinami so znašali julija od 550.000 do 800.000 din, in te razlike so prav gotovo prevelike in neutemeljene. Še hujše pa je. da to niso le enomesečne razlike, ampak da kažejo povprečja za prvih šest mesecev enake, če ne še višje razpone. Tudi usklajenost z gospodarstvom je močno načeta. Zaradi različne sestave delavcev v osnovnih šolah in gospodarstvu bi bila usklajenost dosežena, ko bi imeli delavci v osnovnih šolah indeks 1. 2,; vendar je bil ta decembra 1987 dosežen z 1,17, julija 1988 pa se je znižal na 1,085. Zaostajanje se nadaljuje - za približno 10 indeksnih točk.
Vsi imamo načelen pomislek o omejevanju denarja za osnovno izobraževanje, ki sta ga ustava in zakon določila občini v varstvo, hkrati pa predpisala, da moramo zagotavljati vsem državljanom obiskovanje obvezne osnovne šole, ob približno enakih pogojih. Toda intervencijska zakonodaja velja in moramo jo upoštevati. Zato je dolžnost nas vseh, da s skupnimi močmi izpeljemo racionalizacijo čimbolj selektivno in pravično in tako, da nas ne bodo vplivi tega omejevanja pahnili predaleč v preteklost.
Zlasti ukinjanje celodnevnih šol je povzročilo po občinah presežek osebja, vendar so to te-
žavo letos še kolikor toliko uspešno rešili s sporazumnimi prerazporeditvami delavcev na druge šole v isti občini ali pa v sosednjih občinah.
Bati pa se je, da bi večletno vztrajanje pri tako hudih omejitvah povzročilo, da starši ne bi mogli več plačevati prispevkov za podaljšano bivanje, prehrano idr. In potem bi se zgodilo, da bi otroci ostajali prepuščeni ulici in lačni, na drugi strani pa bi objekti, zgrajeni v prejšnjih letih, ostajali prazni, šolske kuhinje pa neizrabljene.
Dokler je tako, kot je, in moramo intervencijsko zakonodajo spoštovati, se je tudi Odbor za osnovno izobraževanje odločil, da Skupščini Izobraževalne skupnosti Slovenije predlaga sprejem ukrepov za uskladitev vrednosti programov osnovnega izobraževanja s predvidenimi materialnimi možnostmi v letu 1988 in v naslednjih letih. Ob sprejemu teh ukrepov pa je predlagal, da Skupščina sprejme še dodatna stališča, ki jih je Odbor zastopal že ves čas usklajevalnega postopka, njihov namen pa je uresničiti prednost zagotovljenega programa, ga tudi razširiti, če bo potrebno, ter pri-
skrbeti za njegovo uresničevanje potreben denar, če ne drugače - tudi z zakonom. Pri dodatnem programu pa je treba zagotoviti, da bodo tudi tu krčevite strokovne in utemeljene.
Upam in skoraj prepričan sem, da si slovenska družba ne more privoščiti tega, da bi vsi ekscesi, ki sem jih navedel, obveljali kot stalnica našega vsakdanjika in da nas namesto v enaindvajseto stoletje pehajo v devetnajsto. Po moji presoji spadajo ta dogajanja v sklop nihanj, ki jih doživljamo vsakih nekaj let. Enkrat pač »morajo« družbene dejavnosti zaostajati, da potem ugotovimo, kako krepko smo ga polomili in se vsi trudimo, da bi zaostanek nadomestili. Bodimo zato vsi skupaj optimisti! Resje, da to »kolovratenje« delavce šol vznemirja, izčrpava in jim jemlje voljo do dela, toda končno se zmeraj najde sprejemljiva rešitev. Res pa je tudi. da bi bila energija, ki je potrebna za prepričevanje o nesmotrnosti takega početja, veliko bolje izrabljena, če bi jo uporabili za vzgojo in izobraževanje - v korist mladega rodu in s tem vse družbe.
BORIS GABRIČ
SVETLO OBZORJE
Svetla obzorja se nepričakovano stemnijo. Noč prikliče vihar z valovi. Bo drevo vzdržalo? Odločajo trdne korenine, upornost debla in prožnost drobnega vejevja.
(Slika in besedilo: M. Kambič)
Za lepše življenje slovenske knjige
Ne mesec knjige, ampak ves današnji čas me sili, da moram zapisati nekaj misli o slovenski knjigi. Lepo bi bilo, če bi bile lahko moje besede čim bolj neposredne, če bi govorile samo o knjigi. Žal tokrat to ni mogoče, ker že tako prepogosto pozabljamo na vse posredne vplive (predpise, zakone, ukrepe in celo ustave), ki krojijo njeno usodo. Vselej, kadar gre za naš jezik, za usodo našega gospodarstva ali kulture, gre tudi za našo - pri nas ustvarjeno ali v naš jezik prevedeno knjigo.
Trenutno popije največ krvi slovenski knjigi absurdna inflacija s posledičnimi obrestmi, s hitrim razvrednotenjem »založenega« denarja v pisateljevo in založnikovo delo. K sreči prav v tem trenutku niso obrnili hrbta dobri slovenski knjigi tudi njeni bralci in kupci. Ne, niso, pa naj se zdi še tako čudno; nekatere slovenske založniške hiše lahko dokažejo celo nasprotno. Dobri knjigi so namreč današnji pogosteje - kot v lepših časih - odprta mnoga vrata naših domov.
Tudi to je slovenska pomlad 1988, pa če je komu prav ali ne. Tako se odzivamo Slovenci, kadar gre za našo besedo, za našo knjigo že od Trubarja, že, od kar se zavedamo, da moramo imeti svojo usodo v svojih rokah, če se hočemo počutiti enakopravne z drugimi narodi sveta.
Zato moramo reči tudi v tem trenutku NE, ne bomo prenesli urejanja naše kulture na zvezno raven - tudi v imenu slovenske knjige, ki se rodi, živi in tudi umre za nas in zaradi nas in ima celd svoj trg samo na Slovenskem. V zadnjih dvajsetih letih »pridelamo« povprečno po okoli 5 izvodov knjig na leto za vsakega Slovenca. (V istem obdobju je jugoslovansko povprečje okoli 3 izvode.) To ni malo, a lahko bi bilo več, saj že več kot 20 let stopicamo skoraj na istem mestu. V prihodnjih dveh desetletjih moramo doseči mnogo več. Če hočemo še napredovati, moramo odkriti neposredne in posredne razloge in vplive, moramo odstraniti zavore, ki so v nas samih in zunaj nas; moramo spoznati, kaj delajo tisti, ki so pred nami. Nikoli ne smemo »stabilizirati« dosežkov. Napredovati moramo, pa čeprav samo za eno novo knjigo na leto, pa četudi za enega
samega novega bralca, zakaj naše največje bogastvo sta znanje in srčna kultura. To dvoje ima povsod na tem ljubem svetu enako ceno, ki je ne more preglasovati nikakršna večina. Obojega je v knjigah več kot dovolj, oboje moramo vsi in povsod včleniti v naše delo in sodelovanje z drugimi. Prav je, da pomagamo tistim, ki jih zadene nesreča, ki so v še hujši stiski, kakor mi; a narobe je čakati kogarkoli, da bo dosegel naše povprečje pri knjigah ali pri čemerkoli drugem, kar nosi v splošnočloveški kulturi pozitiven predznak. Nihče ne more popraviti včerajšnjega dne, a vsak ima pravico in dolžnost zaživeti jutrišnji dan v skladu z današnjim spoznanjem.
V današnjih dneh je v našem prostoru izgovorjenih veliko hudih besed. Nekatere med njimi so .tako hude, da sežejo tudi pod najbolj trpežno kožo, zato ni čudno, da zdaj slišimo tudi tisto, kar bi šlo še pred nekaj leti mimo naših ušes. In - kar je morda najzanimivejše - prav najhujše besede takoj dosežejo nasprotni učinek svojemu izrečenemu namenu. Obudijo zgodovinski spomin in delujejo kot oster opomin za prihodnost. Kako je mogoče, da se tak govornik - še preden izreče ali celo prebere hudo besedo - ne zave nasprotja med njenim namenom in učinkom? Ali pa je morda v njegovi zavesti nastala zamenjava in je zato učinek postal namen. Vsekakor drli, da logika življenja našega - in'kateregakoli naroda - nima dosti skupnega z vlogo predstavnikov, ki jim je očitno oblast zlezla tako globoko pod kožo, da jih obvladuje le še logika oblasti. K sreči Življenje kljub vsemu vselej ubira svoja pota in samo, kdor hoče in zna živeti v skladu z njegovo logiko - preživi. Kdor pa misli in govori, da je sam vse, vse drugo in vsi drugi pa so brez njega nič, je globoko sprt z življenjem, z njegovimi vrednotami in zakonitostmi in zato - tak, kakršn je - nima in ne more imeti dolgega veka, zlasti ne v svoji zdajšnji vlogi. S tem pa seveda še ni rečeno, da se moramo tudi tisti, ki smo izničeni, preprosto sprijazniti z njegovo logiko in jo celo sprejeti z dobro voljo in lepo mislijo za svojo. Ne! In - če bo potrebno - tudi stokrat. - NE. Dokler bo naš NE vodil duh Prešernove Zdravljice, je naša drža
lahko pokončna in ponosna pri obravnavi vseh vprašanj in stisk preteklega, zdajšnjega in prihodnjega časa.
V zadnjem času se v Jugoslaviji zelo pogosto in ostro ubadamo s problemom nacionalne »razde-'enosti« ljudi; slišimo, da je »delitev« p” narodni pripadnosti eden od največjdt, če ne celo najhujši vzrok današnje krize. To preprosto ni in ne more biti res. In bilo bi grozno, če bi bilo res. Če bi se resnično »delili« po narodni pripadnosti, bi se seveda lahko tudi pogovarjali in - ne brez muke - pogovorili o ustreznejši delitvi ali razdelitvi. V ta namen bi lahko imeli veliko sestankov in celo kongresov, pa pisarn, organov, sekretarjev in predsednikov, ki bi neprestano razpravljali o tem, kako smo se delili, se delimo in se bomo delili. Morda pa to po malem celo počnemo? Toda - kljub vsej resnosti in moji trenutni ironiji - je ta problem izmišljen. Zakaj? Zato ker se po narodni pripadnosti ne delimo - ne pri nas ne nikjer v svetu, ampak se kot pripadniki narodov ali narodnosti samo RODIMO. Vsaj o svojem rojstvu pa se - k sreči - človeško bitje še ne more in najbrž tudi nikoli ne bo moglo - ne prepirati in tudi ne sporazumevati. O tem lahko samo »podkožni oblastniki« dan za dnem bentijo, namesto da bi reševali rešljive probleme, ki jih je dovolj v vsaki družini, v vrtcu, šoli in delovni organizaciji, v kraju, občini, republiki in federaciji. »Podkožni oblastniki« so v vseh navedenih celicah našega Življenja bolj ali manj enaki, enaki pri obravnavanju resničnih in izmišljenih problemov, enaki, ko gre za kakršnokoli delitev ljudi in stvari; enaki tudi, ko gre za knjigo, iz katere bi lahko pridobivala in pridobila znanje in srčno kulturo množica bralcev. Ali ne gre tudi v takih primerih
-	kot že neštetokrat v preteklosti
-	tudi tokrat v našem prostoru in našem času predvsem za to, da bi resnica, pravica in lepota, da bi pravo spoznanje in pravo doživetje ne prišlo v neprave roke? Če bi se to zgodilo, bi seveda - popolnoma naravno - spet začeli obravnavati vse stvari in probleme pri rojstvu, bi spet začeli graditi in obnavljati naše domove od spodaj navzgor in ne od strehe navzdol. In tudi pri kovanju tovariških, prijateljskih in sosed-
skih vezi ne bi uporabljali nikomur razumljivih in zato še hujših besed, pač pa bi se - ne samo v naših vrtcih in šolah, ampak tudi sicer - spet spomnili našega, še zmeraj dobrega, še po smrti živega starega Franceta Bevka, ki je malo govoril, pa morda celo preveč delal - ter tako nekoč zapisal tudi tole misel: »Kadar boste spoznali in vzljubili svojo ožjo domovino, se vam bo odprlo srce in tudi za druge kraje. Spoznali in vzljubili boste cčlo Slovenijo in tudi Jugoslavijo, ki je naša širša domovina. In končno ves veliki neznani svet, ki je skupna domovina vseh človeških otrok. Če se bomo vsi ljudje med seboj poznali in radi imeli, bo prišel čas, ko bo ves svet kot ena sama ve-lika družina, ki bo živela v sreči in miru.«
Potrebno je torej skoraj samo to, da se pri prvem srečanju drug drugemu predstavimo, povemo, da nismo nič in nihče, ampak samo to in to - in kasneje vselej drug drugega priznamo in »prepir iz svčta bo pregnan«. Vsega drugega med pametnimi ljudmi, ki imajo vsaj malo srčne kulture, ni težko pravično urediti.
Pa nikar me, prosim, ne zavrnite, da so te idealne ali celo idealistično utopistične misli mojega »iz naftalina potegnjenega mita« namenjene le nekdanjim otrokom in jih imajo danes v zavesti le še že skoraj upokojeni učitelji, ki so nekje na narodnostno nadpovprečno (najbrž zgodovinsko utemelieno!) občutljivem slovenskem Primorskem v Bevkovih časih pridobivali in razvijali mlade bralce.
O, ne, dragi tovariši! Čisto dobro zdravilo so te misli za eno najhujših otroških bolezni današnje Jugoslavije. Če tega in temu podobnih zdravil ne bomo uporabili, bomo prej ali slej - tudi vsem knjigam navkljub - prepustili našo ubogo ožjo in širšo domovino le še zdravljenju najbolj zagrizenih kadilcev, ki zanjo popolnoma prostovoljno žrtvujemo celo svoje zdravje.
»Nazadnje še prijatli« KADIM na zdravje naše domovine in na njeno moč, ki ji bo vsekakor potrebna tudi za lepše življenje slovenske knjige.
IVAN BIZJAK
Praznik knjige v Frankfurtu
Mednarodni knjižni sejem v Frankfurtu je letos slavnostno praznoval svojo 40-letnico. Na njem je sodelovalo skoraj 8000 založb z vseh koncev sveta, ki so razstavljale rekordno število knjig, revij in drugih - tudi didaktičnih - pripomočkov, kot so na primer zemljevidi, globusi, računalniška	programska
oprema ipd.
Osrednja tema sejma je bila letos Italija - njena bogata zgodovina in kultura. Poleg posebnega paviljona, v katerem se je ta naša soseda izredno izvirno predstavila, smo si obiskovalci lahko ogledali veliko čudovitih monografij, posvečenih Italiji, ki so izšle pri številnih neitalijan-skih založbah. Če drugega ne, je torej letošnja predstavitev Italije poudarila in potrdila njen velik pomen pri razvoju sodobne Evrope v zgodovini in danes.
Drugače je letošnji knjižni sejem le še potrdil tisto, kar je bilo čutiti vsa zadnja leta - kriza v svetovnem založništvu se namreč poglablja ob hkratnem zaostrovanju boja »za svoj prostor pod soncem«, za svoj košček trga. Pri tem imajo seveda največ možnosti za obstoj velike naložbe iz razvitih držav, manjše, tudi jugoslovanske pa le stežka držijo glavo nad vodo. Vidna je tudi specializacija založb in nji-hov.ih knjižnih programov, tako da čedalje več založb izdaja knjige za določeno posebno področje, npr. medicino, računalništvo, kuharstvo ipd.
Tako kot zmeraj so založbe tudi letos predstavile del učbenikov za osnovno, srednje in visoko šolstvo. Značilnost vsega, kar smo lahko videli, je dovršenost - ta pa je mogoča šele takrat, ko imamo trdno podlago. Učbeniki, posebno tisti za osnovne šole, so vsebinsko kakovostni, hkrati pa oblikovno izredno bogati in raznovrstni. Prav vsi so v večbarvnem tisku in bogato ilustrirani. Posebno pozornost namenjajo v tujini tudi tipu črk v posameznih učbenikih, namenjenih istemu razredu, tako da niso videti vsi učbeniki enako. Podobno kot pri nas so tudi tuji srednješolski učbeniki
TINE LOGAR
»VIHARJEV JEZNIH MRZLE DOMAČIJE... (F. Prešeren)
(Slika: M. Kambič)
Komisija za medsebojna razmerja
ZASAVSKEGA SREDNJEŠOLSKEGA CENTRA MIHA MARINKO,n. sol. o. Trbovlje,
TOZD SREDNJA ŠOLA KOVINARSKO STROJNE USMERITVE TRBOVLJE, Trbovlje, b. o. Novi dom 60 razpisuje dela in naloge
- UČITEUA SLOVENSKEGA IN ANGLEŠKEGA JEZIKA,
za nedoločen čas, s polnim delovnim časom. Kandidat bo moral dopolnjevati delovno obveznost tudi na drugih šolah v Zasavju.
Na razpisana dela in naloge se lahko prijavijo kandidati, ki imajo visoko strokovno izobrazbo ustrezne smeri in opravljen strokovni izpit.
Prijave z življenjepisom in dokazili o strokovnosti sprejema Komisija za medsebojna razmerja v 8 dneh po objavi razpisa. Napopolnih prijav nismo dolžni upoštevati.
Stanovanja ni.
Kandidate bomo obvestili o izbiri v 15 dneh po končanem zbiranju prijav.
Usmerjeno izobraževanje po švedsko

nekoliko skromnejši od osnovnošolskih, nekateri pa so že kar nekakšni priročniki. Posebno poglavje so visokošolski učbeniki, - pri teh Jugoslavija najbolj zaostaja. Večinoma gre za dela, pri pripravi katerih so sodelovali številni strokovnjaki - čutiti je torej skupinsko delo: za to pri nas še zmeraj nismo preveč navdušeni, čeprav se »visoka znanost« danes le še redko rojeva v glavah izrednih posameznikov v hermetično zaprtih kabinetih ali laboratorijih.
Še eno posebnost je prinesel letošnji sejem v Frankfurtu - agresiven (v pozitivnem pomenu) nastop predstavnikov večine držav iz t. i. vzhodnega bloka, ki so bile prejšnjih 39 let bolj na obrobju dogajanja. Najbolj udarna je bila letos Sovjetska zveza, ki je, kar zadeva perestrojko in glasnost pritegnila toliko pozornosti kot še nikoli doslej. Poleg nje so imele izredno lepo urejene razstavne prostore in veliko zanimivih knjig tudi Madžarska, Poljska, Češkoslovaška, Vzhodna Nemčija in Bolgarija.
Na sejmu je razstavljalo tudi okoli 25 jugoslovanskih založb, ki pa so, razen peščice slovenskih, zapustile bolj bled vtis. Na to je kazal tudi skromen obisk obiskovalcev- ti so se raje »zatekali« v prikupno opremljene razstavne prostore Španije, Danske, Švice in drugih manjših držav, ki pa so dokazale, da sodelovanje na takem sejmu ni nujno le izlet, temveč resen posloven podvig. Ob pogledu na razstavni prostor naših založb je človeka prešinil občutek, da nam tudi tu polzi stik z razvojem iz rok in da pri vsem tem ni niti prave volje, da bi kaj ukrenili.. Vsakdanji boj za trg, nenehno dokazovanje lastne kakovosti in odpiranje navzven, meddržavno povezovanje pri posameznih projektih - vse to se nam zdi iz našega zornega kota komaj razumljiva daljna pravljica, na katere kruta pravila igre ne moremo in nočemo pristati. In to človeka skrbi.
Ko smo v Sloveniji v sedemdesetih letih z zakonom uvedli usmerjeno izobraževanje v srednje šolstvo, smo imeli poleg političnih motivov pred očimi zgled švedske reforme šolskega sistema iz leta 1970. Zato je za nas zanimiva primerjava njihovega in našega srednjega šolstva.
Na Švedskem traja obvezno neusmerjeno osnovnošolsko izobraževanje 9 let, praviloma do 16. leta starosti učencev, torej eno leto dlje kot pri nas. Po končani osnovni šoli 90% učencev nadaljuje šolanje v gimnazijah (tako se imenujejo vse vrste srednjih šol). Ime gimnazija so Švedi ne le ohranili, temveč so ga razširili na vse srednje šole, ker je bila prejšnja gimnazija najboljša med srednjimi šolami in so hoteli s tem imenom povedati, da bodo z reformo tudi druge strokovne srednje šole dvignili na njeno raven. Vsekakor pa gimnazije po letu 1970 niso bile več šole splošnega tipa, temveč usmerjene srednje šole, ki so trajale - od dveh do štirih let.
Švedske dijake začno usmerjati pri vpisu v srednjo šolo. Za vsako smer, teh je na šestih gimnazijskih področjih 26, je predpisano, koliko točk je potrebno za vpis v določeno gimnazijsko smer. Te točke so odvisne od ocen v zadnjih treh letih osnovne šole in od dejavnosti učencev v društvih, športnih in drugih organizacijah. Merila za izbiro niso stroga, saj omogočajo skoraj vsem učencem vpis v neko gimnazijsko smer. Švedske šolske oblasti trdijo celo tole: dosežki učencev na standardiziranih testih znanja kažejo, da se učenci po znanju zelo malo razlikujejo, to pa pomeni, da se osnovna šola prilagaja povprečnim učencem in da pretirano skrbi za podpovprečne.
Gimnazijsko izobraževanje je na Švedskem razdeljeno na tale področja:
1.	industrija in rudarstvo (8 smeri);
2.	kmetijstvo, gozdarstvo, vrtnarstvo (3 smeri);
3.	zdravstveno-socialno področje in gostinstvo (3 smeri);
4.	administrativno-ekonom-sko in komercialno področje (3 smeri);
5.	družbene vede, jeziki in umetnost (5 smeri);
6.	tehnologija in^znanost (4 smeri).
Že imena področij in smeri, še bolj pa programi teh smeri kažejo ne samo različno dolžino izobraževanja, ampak tudi ožjo ali širšo usmerjenost študija. Večina smeri zadnjih dveh imenovanih gimnazijskih področij traja tri ali štiri leta in so v prvem oziroma tudi v drugem letniku usmerjene splošno gimnazijsko. Druga gimnazijska področja imajo praviloma dveletni študij. Po programih so zelo podobna industrijskim in drugim zelo usmerjenim strokovnim šolam, čeprav skušajo Švedi tudi v njih zagotoviti višjo raven pouka in večjo usposobljenost učiteljev predvsem z dodeljevnjem ustrezne vsote denarja.
Ozko usmerjenost dveletnih gimnazijskih programov, po katerih se izobražuje večina dijakov, lahko vidimo npr. na konfekcijski smeri na industrijskem gimnazijskem področju. Prva dva semestra sta skupna za vse dijake, tretji in četrti pa sta različna za »poklic« moške ali ženske konfekcije. Ozko usmeije-nost dveletnih gimnazijskih smeri kaže tudi podatek, da ima na jiajobsežnejšem gimnazijskem področju za industrijo in -energetiko osem smeri (Švedi jih imenujejo »linije«) 30 poklicev.
Predmetnik konfekcijske smeri (za oba »poklica«) je takle: švedskemu jeziku so v prvem letu odmerjene 4 ure na teden, v drugem pa nobena. Za delovno usmeritev v- stroki so v prvem in drugem letu namenili po eno uro na teden, konfekcijskim tehnikom prvo leto 30 do 27 ur, in drugo 35 do 32 ur na teden. Po dve uri na teden imajo učenci prvega in drugega letnika telesne vzgoje. Za izbirne in svobodne predmete pa v prvem letu po 4 in v drugem po 3 ure na teden.
Podoben ozko usmerjeni predmetnik imajo tudi druge dveletne gimnazijske smeri. Po končanem programu so za določene »poklice« predvideni še posebni tečaji.
Po končani gimnaziji katerekoli smeri se mladina lahko vpiše na univerzo. Študijski programi se ne razlikujejo le po vsebini, temveč tudi po dolžini in zahtevnosti študija. Vpis je odvisen od sprejemnega študentskega izpita, za katerega univerze (fakultete) organizirajo pripravo. Poleg študentskega izpita upoštevajo pri vpisu na univerzo dejavnosti v družbenih organizacijah in tudi leta delovnih izkušenj pred dopolnjenimi 25 leti starosti. Glede na., različno, pogosto ozko usmerjenost gimnazij, vpisani študenti na univerzi praviloma nadaljujejo študij po strokovni vertikali. Iz gimnazijske konfekcijske smeri gredo dijaki praviloma lahko na tehniški tekstilni študij.
Študij na posameznih visokošolskih programih je praviloma krajši kot drugje v Evropi. Največ študentov opravi uspešno dveletni visokošolski študij. Študent lahko konča študij tudi, če
uspešno opravi izpite enega se r, mestra. Tako Švedi skoraj ni; majo »faliranih« študentov, pf ; nas pa jih je vpisanih kar polije vico takšnih, ponekod celo večT
Kljub izdatni denarni podporiff gibkosti študija in dobro organi'P ziranim službam za poklicnep usmerjanje in kljub zelo majtij/ nemu osipu - vse to pripomoreP1' k ugodnemu ozračju na švedskiuJ gimnazijah in univerzah - drugeu razvite evropske države ne poSf' nemajo švedskega modelau Tretja znanstveno-tehnološksp1 revolucija bolj kot kdaj prejN' v zgodovini postavlja v ospredjep človekove inovacijske sposobno-?' sti. Proizvodnjo in druge dejavfe' nosti ni dovolj le ohranjati, temr1 več jih je treba neprestano pref’( navijati, za to pa so potrebni naj;P bolj usposobljeni in nadarjeni™ ljudje. Švedski šolski model p^P1 ni naravnan na elitno osebje.;^ ampak na povprečno. Ohranja!1'' sicer zelo razvito gospodarsko visoko življenjsko raven, nafp daljni razvoj tehnologije in zna-U nosti pa skuša Švedska zagoto;S viti z nadpovprečnimi vlaganji v znanstvenoraziskovalno dejavnost.
Pri nas, ob zdajšnjem gospodarskem zaostajanju in družbeni krizi, nikakor ne moremo biti zadovoljni s stanjem kakršno je-ampak moramo zahtevati od šol; da pomagajo k visoki storilnostni usmeritvi. Zato bi morali polegli.; usmerjenih programov za povprečne in manj nadarjene ali manj ambiciozne dijake in študente razvijati tudi zelo zahtevne elitne programe, ki bi jih usmeri; jali v najzahtevnejše naloge imej v ustvarjalnost, ki jo zahteva' znanstveno in tehnološko inovacijsko obdobje, ki je pred nami.
MITJA KAMUŠIČ
MADŽARSKI STROKOVNJAKI ZA TELESNO VZGOJO NA PRAVI POTI
Prenova učnih načrtov in starih navad
Od 29. 9. do 1. 10. smo bili gostje Državnega pedagoškega inštituta in Fakultete za telesno kulturo v Budimpešti.
V naši štirinajstčlanski delegaciji
-	vodila jo je mag. Meta Petkovšek s Pedagoške akademije v Ljubljani
-	so bili predstavniki Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, Zveze telesno-kulturnih organizacij Slovenije, Fakultete za telesno kulturo v Ljubljani, svetovalci organizacijskih enot Zavoda SRS za šolstvo in učitelja telesne vzgoje v osnovni in srednji šoli in prevajalec.
Na Državnem inštitutu v Budimpešti nas je sprejel dr. Ivan Nobel, predstavnik za mednarodne stike. Seznanil nas je z njihovo reformo učnega načrta za telesno vzgojo, od vrtca do visokega šolstva, ki bo končana v letu 1991.
Na vzorčnih šolah poteka pouk od 1. do 3. razreda osnovne šole že po novih učnih načrtih; ti so nastali s sodelovanjem Fakultete za telesno kulturo, Državnega pedagoškega inštituta, svetovalcev za telesno vzgojo in strokovnjakov, ki poučujejo v osnovni, srednji, višji in visoki šoli. Zasnovo je predložilo Ministrstvo za prosveto in letos je bila tudi že sprejeta.
Po enoletni poskusni dobi bodo vsi izvajalci (FTK, DPI, svetovalci, učitelji) dali svoja mnenja in pripombe, do leta 1991 pa naj bi vpeljali nove učne načrte za vsa predmetna področja po vsej državi. Zaradi velikih gmotnih razlik in možnosti ter sposobnosti učencev v državi niso mogli upoštevati 78% predpisanih vsebin starega programa. V novih učnih načrtih jih je le 50%, z njimi so določili najnujnejšo raven znanja za vse učence po vsej državi. Drugih 50% vsebin je prepuščeno učiteljevi uslar-jalnosti, delovnim razmeram, sposobnostim učencev, raznolikosti v okolju.
Zdaj so osrednje usmeritve prilagojene novim zahtevam. Pedagoški svetovalci usklajujejo delo med učitelji, Državnim pedagoškim inštitutom, Fakulteto za telesno kulturo in Ministrstvom za prosveto.
Želijo se znebiti trdovratnega vojaškega sistema, norm, načina dela. Učenec naj bi dobil temeljne info-mracije za nadaljnje šolanje in življenje , da bi doživel občutek veselja do vadbe, sproščenost, zdravje, potrebe po gibanju, igri. Učitelj telesne vzgoje (tudi drugih predmetov) naj
bi na vsakem koraku privzgajal učencem tudi higienske navade.
Tako začrtana prenova učnih načrtov in starih navad bo zelo zahtevna. Načrtovalci se zavedajo, da jo bo mogoče uresničiti le ob najboljših delovnih razmerah, z dovolj številnim strokovnim osebjem, skratka, s pravimi, dobro usposobljenimi učitelji (»s srcem in znanjem«). Zato prenavljajo obenem tudi Fakulteto za telesno kulturo in Državni pedagoški inštitut. Prav ti dve instituciji pomagata pri prenovi z literaturo, novostmi, napotki, informacijami (video kasete, filmi...) Od učiteljev sprejemajo vrnitvene informacije, za telesno vez v vseh županijah pa skrbijo svetovalci za telesno vzgojo. Povezava, ki je doslej ni bilo.
Študij vzgojiteljev in učiteljev razrednega pouka na Državnem pedagoškem inštitutu traja tri leta, za predmetne učitelje pa je dvopredme-ten in traja štiri leta.
Razredni učitelji poučujejo telesno vzgojo od 1. do 3. razreda, od 4. do 8. razreda pa obvezno predmetni učitelji ali profesorji. Radi bi dosegli, da bi predmetni učitelji in profesorji poučevali tudi na nižji stopnji, žal pa primanjkuje strokovnjakov še za višjo in srednjo stopnjo.
Učna obveznost . učiteljev vseh predmetov v osnovni in srednji šoli je 20 ur na teden. Vsak učitelj mora opraviti dodatno še dve do štiri ure zunajšolskega dela, vendar je za to posebej nagrajen. Preostali čas do 42-urnega tednika se morajo .učitelji izobraževati in pripravljati na pouk. Vsakih pet let se udeležijo dveh obveznih seminarjev. Ocenjevanje je pri vseh predmetih številčno - od ena do pet.
Športna šola
Po županijah imajo specializirane športrne šole internatskega tipa, od 1. do 8. razreda. Od 1. do 3. razreda razvijajo splošno motoriko, v višjih razredih pa se usmerjajo v določeno panogo. V vseh šolah je obvezno plavanje. Brez plavalnega bazena ne morejo organizirati športne šole.
Ogledali smo si tri različne tipe učnih ur telesne vzgoje: uro učiteljic razrednega pouka (DPI), učno uro učencev 6. razreda osnovne šole in učencev in učenk 4. razreda gimnazije. V vadbeni skupini je bilo od 7 do 20 učencev. Telovadnice s kabineti so izredno bogato opremljene' (15 plezalnih vrvi, 12 malih švedskih skrinj in 3 velike, 10 švedskih klopi.
50 blazin velikosti 80 x 120cm, veliko pa je še drugih, različno velikih blazin, vse stene so obdane z letve-niki...). Presenetila nas je izredno urejena, bogato založena, skrbno nadzorovana shramba za drobno orodje. Poleg šole uporabljajo tovrstne naprave tudi klubi.
Vsi slušatelji na DPI na vseh predmetnih področjih imajo poleg redne telesne vzgoje (dve uri na teden) eno polletje še metodiko, v petem semestru pa obvezno učno prakso v sodelovanju s FTK. Vsi se morajo udeležiti smučarskega in plavalnega tečaja. Pri študiju tistih, ki študirajo telesno vzgojo, pa so bolj poudarjene telesnovzgojne vsebine. Na primer, če manjkajo učitelji matematike ali za katerikoli drug predmet, poučuje ta predmet kdorkoli, ker vsi sluštelji dobijo temeljno znanje za vse pred-mete.	_	5
Zanimivo je, da imajo učenci v osnovni šoli desetdnevno zimsko šolo v naravi na Češkem, ravnatelj pa lahko odobri še dodatne štiri dni za smučanje s starši. Za poletno šolo v naravi in taborjenje imajo svoje počitniške domove in hišice ob Blatnem jezeru. Tja zahajajo tudi naši otroci iz Lendave in okolice - pod zelo ugodnimi pogoji in izmenjujejo izkušnje z madžarskimi športniki vseh starosti. Te so prav dragocene.
Zgledno sodelujejo s starši in miličniki - oboji pomagajo po svojem znanju in sposobnostih. Tako npr. starši pripravijo led za drsanje, spremljajo učence na izlete, tekmovanja (ne samo svoje otroke), pripravljajo in razdeljujejo hrano, poučujejo veslanje, drsanje, tenis, miličniki skrbijo za varnost otrok idr.
Gimnazija s tremi smermi
Od srednjih šol smo obiskali gimnazijo s tremi smermi: športno, kjer imajo pet ur telesne vzgoje na teden, splošno z 2,5 ure tega predmeta na teden in gimnazijo za vrhunski šport, kjer vadijo učenci dvakrat po dve uri na dan. Takih šol je v Budimpešti 20, zato ni potrebno, da so internatskega tipa. Vanje usmerjajo učence strokovne zveze. Vse izdatke poravna županijska zveza ali klub (izdatke za vadenje). Glede na vrsto študija, ki si ga bodo izbrali na fakulteti izbirajo učenci fakultativne predmete. Učitelji dobe za dodatno delo (pri drugih predmetih) z učenci športniki 1500 forintov na učenca. Učencev tudi po šest mesecev ni v šolo, zato imajo pouk tudi med počitnicami, novembra pa izpite. Veliko jih je v državni
»l!
reprezentanci. Nanje so zelo po nosni, saj so nekteri odšli tudi n> olimpiado v Seul.
Ob koncu šolanja v športni gimna' ziji dobijo posebno spričevalo - v njem je posebej zapisano »športni Ti oddelek«.	oh
Na Fakulteti za telesno kultur«jsp5 smo si najprej ogledali v novi stavb^,-(1987) psihološko-medicinski labora-jJ torij. Za zdaj se po opremljenosti if . strokovnosti ne morejo primerjatfaJ z našo Fakulteto za telesno kulturopd Zanimivo je, da direktorji podjetijN pošiljajo na zmogljivostne teste svojem kandidate delavce. Zavarovalnic® j zahteva obvezen test od tistih zavaLj, rovancev, ki se zavarujejo z visokck-premijo. Podatke zbirajo že 20 let. ju Knjižnica fakultete ima vse izvode.^ knjig s športno vsebino, kar jih izidG0 na Madžarskem. Poleg knjižnicr0r< v stari stavbi iz leta 1925 je oddelelNo: za športno medicino. V njem zdra-Me vijo vse poškodbe športnikov, hkratijlerj pa je namenjen raziskovalnemu dehjanjj o športni medicini.	tj-
Ogledali smo si še plavalni bazeit dvorane za gimnastiko, odbojko, košarko, atletiko, rokomet, zunanja igrišča za vse igre. Atletski stadionjt ek oddaljen 500 m od Fakultete za telesno kulturo.
Na FTK sprejmejo vsako leto 100 študentov. 50 deklet in 50 fantov h tih vse države. Vsako leto se jih prijavi |jv več kot 400. Sprejmejo le tiste, la^v imajo najboljši učni uspeh in se pb#,- J sprejemnih izpitih najbolje izkažejoR®' Poeg obveznega plavanja in zdravnir1-škega pregleda morajo za sprejemn'"v. izpit obvladati še znanje iz biologije Pdi zgodovine, prvin atletike in akroba lapa tike. Če učenec ne zmore plavanj>ltav; na 100m, ni sprejet.	Irgy(
Večina študentov je članov drh0ra žavne reprezentance. Vsa predavat. . nja so obvezna. Opravičila zaradi naj ^ J
'Zm
arj£
el).
'anj
tver
Sol
stopov na tekmovanjih morajo princ .t)e
sti vsaj dva meseca prej. Red, disci plina, trdo delo, veliko veselja d«
dela in učenja, kakovostno stro ^
kovno delo. so temelj za usposabljanje dobrega profesorja telesp^oft, vzgoje. To, da jih konča v rednertj, roku (štirih letih) od 100 vpisani! študentov kar 90, kaže, da bo Mad žarom reforma uspela.
V pogovorih smo spoznali, da st madažrski strokovnjaki na prav poti. Dobro pa se tudi zavedamo, dl se naši koraki - db zdaj smo v šolski a(0> telesni vzgoji pred njimi - vse boj ' ’ upočasnjujejo.
SLAVA PELKO
%
»o
<> A dkl, ar c lorc
Kam vodi storilnostna šola
jjnigačna proizvodnja - drugačna šola
* ■.r- Milica Bergant: Šolske snovi ne smemo prenašati v predšolsko obdobje
pf Podobne mednarodne primerjave kažejo, da imamo eno najzahtev-)\0 l*ih in z neprimerno snovjo obteženih osnovnih šol v svetu. Namesto :č' °i zdajšnji osnovnošolci znali več od prejšnjih rodov, znajo v povoju manj. Tudi pri nas imamo vse več težav v zvezi s funkcionalno )ri' e^Sr>tenostjo, skrito šolsko neuspešnostjo, veča se odpor otrok do ni' e. že pri najmlajših se pojavljajo čiri na želodcu in druga psihoso-"'n a'ska obolenja, celo samomori.
f*Qša šola zaradi mnogih napak ne dosega vzgojno-izobraževalnega 0,ra funkcionalne pismenosti, ki obsega dobre sposobnosti branja Planja, logičnega mišljenja, ustnega izražanja, računanja in upo-.° teh sposobnosti v življenju. Ob koncu osemletne šole bi morali Učenci kazati tudi veselje do nadaljnjega učenja in šolanja.
! ° številnih povojnih spremembah učnih načrtov so naše upravne i oblasti šele leta 1983 spoznale, da je osnovno šolo treba razbre-fuiti prezahtevnih učnih načrtov. Prilagodili naj bi jih otrokom, djs 'fovim zmogljivostim in posebnostim. Komisija, ki naj bi opravila halogo, ji ni bila kos. Ni se znala otresti starih učnih načrtov in ^imetnikov. Za nekatera področja je komisija nehote celo povečala .Revnost načrtov, namesto da bi jih razbremenila. Nič kaj razvese-
!,,aj
. spoznanja o naši osnovni šoli, ki je pred kratkim oznamovala svoj “ej - 30 let enotne osnovne šole - s posvetom Osnovna .šola včeraj, nes, jutri, na katerem so govorili o njenih dosežkih, še več pa pa Purnanjkljivostih; o njeni storilnostni usmerjenosti ne prav veliko. >jf, storilnostna šola pelje, ali bi morali predrugačiti že malo šolo, nji Učiteljih, starših, prezahtevnih učnih načrtih in o tem, kako bi se ) in^a/a šola razvijati v prihodnje, smo se pogovarjali z redno profeso-nzf(>na oddelku za pedagogiko Filozofske fakultete v Ljubljani dr. nUj 'co Bergant, ki ta čas namenja svojo raziskovalno dejavnost prav »topa področju.
--------------------------------------------------------------------------
aV'
. ® Z raziskovalno nalogo P0, storilnostni šoli ste se lotili icn1 snično vročih vprašanj. Kate-bif h?	y
'e' ' Za raziskavo o storilnostni šol; 'H sicer ni na voljo potrebnega salonarja, vseeno pa smo se je lo->le£ '•Zasnovana je tako, da v njej delujejo tudi študentje s svo-'"i diplomskimi nalogami štu' Vdveh letih se jih je nabralo že nest. prva diplomska naloga r Ravnava prehod iz predšol-^lega obdobja v šolsko, druga kovinske probleme opisme-eyanja v vseh povojnih učnih ‘dnih in prikazuje, kako so se 1 nas po vojni spreminjali učni ‘drti prvih razredov - žal na 5dSe. Tako sklepamo tudi po trenem številu ur za opisme-leyanje, zdaj mu jih name-lanto veliko manj kot delajo to “gje po svetu.Podobne težave “ajo tudi v sosednji Hrvaški n’< Pravijo, da bodo odločno segli 5 učnih načrtih in učbenikih ter
eva
)va'
mi'
nna'
va!
ai
:rjat
uro
prilagodili zmogljivostim os-IcfcvnoJolcev.
jrtni Tretja naloga se ukvaija Obremenjenostjo prvošolcev in ‘“^'Pešnostjo njihovega izobraže-iora- *nia' Ugotavlja (tako so predla-učiteljice) da bi morali t, i. "ajalno obdobje v prvem ra-edu podaljšati s pol šolskega Ijetij ta na celo, da je premalo časa ivoj* ‘Cenjeno za opismenjevanje in je pretežek program predla spozavanje narave in IJtžbe, ki ga poprej v predmeten prvega razreda ni bilo. Prvo !° šolanja in drugi razred bi ‘nrali povezati v celoto. Četrta a'°ga je preskušala nove me-'de dela v prvem razredu. Priorja razred, ki dela že po vpetih metodah, in eksperimen-dni razred, ki deluje po Bog-arjevem zgledu (osiješki mo-e')- In kaj ugotavlja? Otroci inj« eksperimentalnem razredu so '"Unj utrujeni, veliko bolj
:ava-
soku
et.
vodt
izid*
inief
lelek
:dra;
krati
deW
izen , ko-ianja
i te-
ču-
Veno sproščeni in raje hodijo 1 WUol0, imajo manj psihosomat-;)V ^‘jb težav in bolezni. Zelo zani-Hvj jg tucjj peta naloga, ki ugo-I’pribija nepravilno uporabo testov žejo. “inktivnega tipa v osnovnih šo-avni;l3' kar je postalo množičen po-:mni v- Zaradi tega so naši otroci igije, kij nepravilno ocenjeni. Mnoge oba-apake na katere opozarja razi-'anJatava, že poznamo. Žal pa se «eveč obotavljamo, ko jih bi java-l0ra*’ odpravljati. Skoraj vse ji na'Slaia po starem. Znašli smo se irine-^kakšnem kolektivnem pasi-disci 'hbu.
a d« % Po podatkih je ponavljal-stre rf v prvem razredu po letu iblja- gg smo dobili najbolj na-lesn< roben in težek učni načrt za sanii *ll0vn<> šolo, iz leta v leto več. Mad ^ je tudi tistih prvošolcev, ki " koncu prvega leta šolanja ;ia st klanjajo šolo - lani jih je bilo pra" Ur dvajset odstotkov. Bi morda o, dl 'ojvj/i drugače zasnovati malo .olska/o, gi smo j0 got pripravo na t°b> pri nas vpeljali leta 1970? ~ Mislim, da ne. Učitelji se
Pri nas so dolgo napačno trdili, da sta opismenjevanje in pisanje nekaj lahkega in da se ju otrok nauči kar mimogrede.Zavedla jih je metodološka napaka, ko so eksperimente delali večinoma v mestnih okoljih, po centralnih šolah, kjer se je veliko otrok že prej doma naučilo brati in pisati. V resnici pa je opismenjevanje zelo zahtevno in naporno. Otrok potrebuje za učenje branja in pisanja veliko spodbud, predvsem pa dovolj časa in vaje ter pretehtanih metod.
• Kaj lahko učitelji sami naredijo ob nespremenjenih učnih načrtih, da bi omilili storilnost, ki prevladuje v naši šoli?
- Naredili bi lahko precej, žal pa večini naših učiteljev učni načrt predstavlja neko »višjo silo« in že sama misel, da bi jih skušali razbremeniti, je zanje bogokletna. Za naše učitelje in njihovo miselnost je značilno, da
delajo zelo birokratsko, želijo imeti natančne učne načrte in se jih strogo držati ali jih celo širiti. Morda ne vedo, da bi lahko učne programe uresničevali tudi drugače ali pa jim za to manjka zaupanja vase? Imajo pravico in možnosti, da učne načrte prilagajajo okoliščinam, upoštevajo predznanje, in zmogljivost otrok in ločijo bistveno snov od nebistvenih podatkov. Verjetno pa je najlažje delati enako kot že drugi vrsto let. Pravzaprav so naši učitelji zelo konzervativni. Narobe jih vzgajamo in izobražujemo. Mladi učitelji premalo vedo o otroku, primanjkuje jim znanja iz mladinske psihologije, metodike in didaktike, med študijem pa se premalo preskušajo v praksi. Ce bi štiriletni študij obogatili s pedagoško-psiholo-škimi predmeti in dobro prakso v razredu, bi že veliko naredili za bolj kakovostno šolo.
• Tudi vse pogostejša upo-
večkrat pritožujejo nad slabim poprejšnjim znanjem prvošolcev. Pri tem pozabljajo, da je (bi morala biti) osnovna šola tista edina vzgojno-izobraževalna organizacija, ki naj ne bi zahtevala nikakršnega predznanja. Sem proti temu da bi že v predšolskem obdobju seznanjali otroke s snovjo, ki naj bi jo dojeli šele v šoli. Ne, v malo šolo ne spadajo šolski predmeti, kvečjemu nasprotno: prvi razred bi bilo dobro razbremeniti in ga povezati v celoto z drugim razredom. Učiteljice tudi ne bi smele zahtevati od staršev, da jih že poprej nauče pisati, kar je zlasti v Ljubljani splošen pojav. Otrokom moramo nuditi zanje primerno znanje (ustrezati mora njihovim psihološkim, telesnim in duševnim zmogljivostim), tudi ni vseeno, na kakšen način. V vsakdanji praksi nismo dovolj pozorni na funkcionalno zrelost otrok in dozorevanje njihovega živčevja, ki ne poteka pri vsakem otroku enako hitro. Ce to upoštevamo, je povsem jasno, da učnih predmetov ne smemo prenašati že v predšolsko obdobje.
# Če smo zadovoljni z malo šolo, moramo torej iskati vzroke odklonilnega odnosa v prvem razredu osnovne šole?
- Ker po svetu skušajo vsebine, s katerimi so se doslej ukvarjali v pripravah na šolo, prenesti v prvi razred, smo tudi pri nas vpeljali t. i. uvajalno obdobje. Žal ga večina učiteljev ne razume pravilno, mnogi ne vedo, kaj naj to pravzaprav bo. Predšolska pedagogika je razvila številne metode, kjer se otroci učijo učno snov ob didaktičnih igračah in igrah. Te naj bi zdaj vpeljevali v prvi razred, ne pa narobe, ko programe osnovne šole skušamo prenašati že v predšolsko obdobje. Med učitelji je o tem še veliko nejasnosti. Ko so vzgojiteljice povabile uči-telje(ice) v malo šolo, da bi videli, kako se tam otroci igraje »učijo« - lahko se med uro tudi sprehajajo, delajo v skupinah, se plazijo po tleh itn. in jim predlagale, da bi podobne metode preskusili tudi v svojih razredih, so bili nekateri celo užaljeni... Ta skušnja dokazuje, da se učitelji ne zavedajo, kakšna je pravzaprav fiziološka narava šest ali sedemletnikov. Mirno sedenje več ur med poukom je zanje mučenje. Nimajo prav tisti učitelji, ki pravijo, da so otroci, ki se gugajo na stolu, se vrtijo ali obračajo, moteči. Bi otroci pri teh letih res morali biti več ur nepremični, mirni in na besedo poslušni, kot to želijo učiteljice? Pri nas je »uvajalno obdobje« nujno potrebno, ker smo znižali starostno mejo za vstop v šolo. Ta čas naj bi uporabljali metode predšolskega učenja ob didaktičnih igračah: za otroke je to igra, obenem pa se naučijo mnogih spretnosti.
FANTAZIJA NARAVE
Fantazija drevesnih oblik je v resnici le odsev zakonitosti, ki urejajo razvoj in obstoj vsega živega. Človek se sooča z drevesom kot s pogojem za svoje zdravje in življenje; občasno je isto drevo tudi navdih za likovno, pesniško in glasbeno doživetje.
(Slika in besedilo M. Kambič)
Šola in starši
raba testov kaže na storilnostno usmerjenost šole, marsikdaj učitelji poučujejo učence le še za uspešno reševanje testov in dobro oceno. Kaj menite o takšnem ocenjevanju?
- Tako ocenjevanje otrok je nepravično in nepravilno, še bolj ■ zato, ker so testi ponavadi zelo slabo ali celo napačno sestavljeni. Pogosto silijo učence v nelogično sklepanje, onemogočajo jim, da bi se naučili smiselno izražati in govoriti (tudi to spada v. funkcionalno opismenjevanje!), nadarjenim preprečujejo divergentno mišljenje in jih silijo v konformno, saj učenci skušajo odgovarjati tako, da zadostijo učiteljevim pričakovanjem, drugače dobijo slabo oceno. V šolski praksi uporabljamo odločno preveč takšnih testov, žal so postali marsikdaj celo represivno sredstvo kaznovanja. Ne vidim drugega izhoda, kot da številčno-ocenjevanje postopno ukinemo, najprej v začetnih razredih. Teste znanja, ki jih sestavljajo učitelji, pa bi morale pregledati vsaj šolske svetovalne službe.
•	V takšnem ozračju so tudi starši postali povsem storilnostno usmerjeni in otrokovo uspešnost jim predstavljajo predvsem ocene. Otroci so pod
- dvojnim pritiskom: na eni strani zahteve šole, na drugi pričakovanja staršev. Kaj svetujete staršem?
-	žal je veliko staršev prepričanih, da je treba za šolo veliko delati, se veliko učiti, manj pa razmišljajo o tem, da je morda pomembnejše, kako to otroci delajo in kako se učijo. Vedeti moramo, da veliko še ni zmeraj najboljše. Čimprej jim moramo pojasniti, da otroci ne bodo manj znali in ne bodo prav nič prikrajšani, če ne bodo ocenjevani (nekateri namreč pogrešajo ocene v prvem razredu), bodo pa zato rajši hodili v šolo in bodo otroško sproščeni. Predvsem se moramo s starši veliko pogovarjati in čim več sodelovati. V velikih težavah se znajdejo otroci, ki pretežkih šolskih programov ne zmorejo sami, starši pa doma pričakujejo odlične ocene.
•	In kakšne so možnosti, da bi se pri nas razvile t.i. alternativne šole (zanje je značilno, da so bolj obrnjene k otroku, njej-govim potrebam, osebnemu razvoju in interesom) - drugje po svetu jih ustanavljajo kot nekakšno protiutež storilnostni šoli?
-	Ko so v Celju vpeljali poskusne razrede, ki delujejo po Bognarjevi zasnovi, so bili starši sprva zelo nezaupljivi do drugačnega dela, kmalu pa so postali navdušeni.
Alternativne šole, ki delajo po
Povabilo na pogovor, toda ne o denarju
Da bi se kdo spomnil na starše osnovnošolcev, jih iz vseh koncev Slovenije povabil na pogovor v Ljubljano - kaj takega pa še ne. Ne zato, da bi jim solil pamet ali jih pridobival, ampak da bi posluša! njihovo mnenje o možnostih vplivanja, o ustreznosti vzgojnoizobraževalnega dela, o družinskih bremenih za šolo.
Nemara je to res mogoče samo v zdajšnjih časih, ki zmorejo marsikaj nenavadnega.
Zamisel se je porodila v Svetu za vzgojo in izobraževanje pri Predsedstvu Republiške konference SZDL Slovenije; povabili so po enega izmed staršev iz ene osnovne šole v vsaki slovenski občini, šole pa so izbrali od več občinskih osemletk naključno.
Okrog 230.000 osnovnošolcev iz približno 800 osnovnih šol (s podružnicami vred) je bilo na torkovem snidenju staršev tako zastopanih z nekaj nad 40 materami ali očeti iz vasi in mest iz vse Slovenije, svoje mnenje so povedali kmetica in zdravnik, mati devetih otrok, zastopnika
osnovnošolskega kombinata s 1500 učenci in podružnične šole z nekaj deset otroki, starši iz celodnevnih šol (teh je bilo kar precej)...
Nekateri so imeli občutek, da so jih povabili v Ljubljano zato, da bi zvedeli preclvsem njihovo mnenje o participaciji, se pravi o možnem nalaganju dela šolskih izdatkov na ramena sthršev. Zato je bilo ob neki priložnosti kar naravnost rečeno, da se o denarju ne bi želeli pogovarjati. Večkrat pa je bilo slišati, da se z usodo mladih rodov ne kaže igrati - šola je ena tistih stvari, za katero nikoli, v nobenih, še tako hudih razmerah ne bi smelo zmanjkati denarja. Če bodo rodovi že prikrajšani za veliko stvari, vsaj pri znanju ne bi smeli biti. Noben otrok, pa naj bo iz še tako revne družine.
Ampak denar, ki ga starši vendarle obilo dajejo že zdaj in ga bodo še dajali za šolanje svojih otrok, sploh ni bila poglavitna stvar na tem sestanku. Največ so govorili o možnostih ali nezmož-
nostih vplivanja staršev na to in ono v šoli. Denimo o tem, da si pametni starši ne pustijo jemati pravice in možnosti, da sami oblikujejo svojega otroka in da zaradi tega tudi od šole pričakujejo. da bo otroku dala ozaveščenega učitelja, ki »trdno stoji na svojih nogah«. Eden izmed staršev se je vprašal; kakšen je ta odnos do otroka, ko starši nimajo časa zanj, tedaj ko jih najbolj potrebuje, se pehajo za gmotnimi dobrinami ter nato z občutki slabe vesti skušajo poravnavati dolg do otroka s kupovanjem dragih igrač. In osamljeni otrok išče človeškega stika z učiteljem, ta pa ima v razredu trideset in več otrok - otrok je spet sam. Osamljen, preobremenjen z učnimi obveznostmi, brez časa za igro. brez možnosti za polno-izživetje otroštva.
Pričakujejo, da bi mogli reči svojo besedo za dobro otrok v šoli tudi v vsebinskem pogledu - da bi bilo učenje povezano tudi s praktičnim delom, da bi bila beseda poživljena z raznovrst-
določenih shemah, so zunaj večinoma privatne. Ko pa postajajo množične, dobivajo vedno več denarja tudi od državnih oblasti. Pri nas se bi najbrž zapletalo.
Waldorfska šola je npr. izrazito nestorilnostna in prepričana sem, da se v njej otroci dovolj naučijo in kar je še pomembnejše: vanjo radi hodijo in se veselijo učenja. Nekatere njene metode bi morali vpeljati tudi v naše šole - te bi lahko prenesli, le celotnega modela pri nas verjetno ne bi mogli razviti. Nesmiselno pa je, da imamo zdaj takšno osnovno šolo, ki jo zmorejo le otroci, ki dobivajo posebne inštrukcije.
• Kako bomo (bi morali) našo šolo razvijati v prihodnje?
- Pred nedavnim smo lahko v Teleksu brali poročilo OECD (Od družbe blaginje do aktivne' družbe, 8. 9. 1988), ki govori o vplivu postindustrijske družbe na izobraževanje. Tako nova oblika proizvodnega dela, ki uporablja bolj informacije kot stroje, zahteva tudi nove smotre, ki jih mora šola skozi socializacijo privzgojiti otroku.’Tako naj bo v ospredju pouka skupinsko delo (ne kolektivizem) - o njem govorimo tudi v šolah, vendar ga ne uresničujemo; razvijati mora pri otrocih iniciativnost - ne ubogljivost in poslušnost in pridnost kot menijo nekateri; ustvarjalnost - to pomeni divergentno mišljenje in ne samo logično (pri nas gojimo preveč konformno mišljenje in učenje na pamet). K iniciativnosti in ustvarjalnosti sodi tudi razvoj ustvarjalne fantazije. zato se zdaj tudi v predšolskem obdobju načrtuje drug program, kjer bo veliko kolektivne in fantazijske igre, ne pa priprav za matematiko, branje in pisanje. Pri otrocih bi morali bolj razvijati tudi dinamičnost in podjetnost - to pa je pri nezainteresiranih in preutrujenih učencih težko. Spremeniti bi morali vso tehnologijo izobraževanja, metode dela in učitelje (projektne metode). Če sta bili doslej pedagogika in psihologija zaradi preveč storilnostne šole nekje na obrobju, bo zdaj drugače. Nova oblika proizvodnje, ki temelji na informacijah, novih zamislih, manjših podjetjih, skupinah ljudi, ki se sami organizirajo - vse to bo vplivalo tudi na šolo. Ne bo več najpomembnejše, da se otrok veliko nauči, ampak predvsem to, da se nauči sam dobro opazovati, samostojno misliti in sam reševati probleme ter tudi sam raziskovati, poiskati podatke, ki jih potrebuje.
LUČKA LEŠNIK
nimi dejavnostmi. Da jim ne bi vzeli celodnevne šole, na katero so se navadili. Da bi pouk drugega tujega jezika - denimo nemščine - omogočila šola in bi bilo to lahko cenejše kot zdaj na delavski univerzi, ki na leto za učenca zaračuna 200.(XX) dinarjev (novih). Da bi družina mogla zadržati v glasbeni šoli vseh svojih pet otrok. Da otroci iz manj premožnih družin ne bi bili prikrajšani za malico med poukom. Da bi mogoče res izdali kakšno knjižico o pravicah in dolžnostih staršev v odnosu do šole.
Nasploh pa je bilo slišati veliko pohvalnih besed v šoli, o učiteljih, o ravnateljih. O tem da tudi sami kaj pripomorejo k temu in da bi radi še več. Iz tega se je rodila zanimiva misel; v občinah bj večkrat lahko povabili starše - se.veda njihove zastopnike - na posvet o tej ali oni stvari, ki zadeva šolo, vse šole v občini. Tudi še kakšen podoben republiški pogovor nikoli ne bo odveč.
J. S.
predšolska
RAZMIŠLJANJE OB RAZMIŠLJANJU
Kako iz strokovne krize
Zavod SR Slovenije za šolstvo je septembra in oktobra 1988 povabil vodilne pedagoške delavce vzgojno-varstvenih organizacij in osnovnih šol, ki imajo predšolske oddelke, na že tradicionalni seminar v Žalec.
Seminar je zajel v prvem sklopu vsebine o psiholoških temeljih razvoja učenja predšolskih otrok, o socializacijskem vidiku povezovanja otroka in okolja in integralni vlogi spoznavanja okolja.
Drugi sklop vsebin seminarja so bile inovacije v vzgoji in izobraževanju ter uspešno vodenje vzgojno-varstvene organizacije.
Razmišljanje vseh predavateljev in razpravljalcev je bilo osredotočeno na vprašanje, kako zboljšati zdajšnje razmere v stroki, saj ta. razen v nekaj izjemnih primerih, že prav zastaja.
Rdeča nit celotnega seminarja je bila: Vrtec po meri predšolskega otroka, takšnega, kakršen je in ne takšnega, kakršen se nam zdi, ali kakršnega smo si zamislili. In kakšen je ta naš otrok, kakršnega smo si zamislili? Trenutna diagnoza: obremenjen z dednostjo, s storilnostnim hitečim in množičnim okoljem, obremenjen tudi zaradi tega, ker ga to okolje duši in mu ne omogoča, da bi bil dejaven. (Malce karikirano seveda, ali pa tudi ne.)
Smo želeli to? Najbrž, ne! Morda pa le ne vemo čisto natančno, kaj hočemo, in se preveč opiramo povečini na družbene cilje, premalo pa upoštevamo razvojne cilje posameznega otroka. Zato smo zašli nekam, kamor niti nismo hoteli. K temu nas je privedla tudi osiromašena izobrazbena raven delavcev v pedagoškem procesu (pred 20 leti dve vzgojiteljici s štiri- in petletno srednjo strokovno izobrazbo v oddelku, trenutno stanje od varuhinje z zgolj osnovno šolo in vzgojiteljice s štiriletno srednjo šolo do le maloštevilnih tistih, ki imajo še petletno šolo in z redkimi izjemami z višjo šolo), omejitve, ki niso bile razumne in morda še kaj.
Kakšna je »mera« predšolskega otroka - takšnega, kakršen je?
Skrojena je glede na osebnost, v kateri se prepletajo soodvisnost med dednostjo, okoljem in lastno dejavnostjo. Trenutna »mera« je za predšolskega otroka prekratka - povprečno kar za tretjino. S sistemom vrtca, takšnega, kakršnega imamo (organiziranje v homogene, številčno velike oddelke, s slabo povprečno izobrazbeno sestavo od dvomljive do primerne, neučinkovita motivacija delavcev za kakovosten pedagoški proces, pretresljivo družbeno ozračje s precejšnjim primanjkljajem znanosti - kar zadeva interdisciplinarni način obravnave predšolske vzgoje itn.), so najbolj okrnjene možnosti za razvoj otrokove samostojne dejavnosti. Današnji otrok pa bo v svojem življenju (v letih 2020 do 2050 in še naprej) najmanj trikrat spremenil svoj poklic, zato mu moramo omogočiti splošno razgledanost, široko izobrazbo in sprejemljivo mišljenje, polno prožnosti, pripravljenosti za nenehno učenje in nove oblike vedenja.
Če vemo, da je otrok do drugega leta celostna osebnost, ki se odziva na čisto poseben način, da otrok do četrtega leta razvija predvsem predsimbolično mišljenje, od četrtega leta do šole pa predvsem predstavno mišljenje, in če se zavedamo, da bo imela prednost družba, ki se bo razvijala na temelju kakovosti življenja, znanja in ustvarjalnosti posameznika, potem je že tudi jasno, kam hočemo z vzgojo predšolskega otroka.
Kakšen naj bo vrtec »po meri« predšolskega otroka?
V svoji sociomaterialni sestavi naj bi bil oblikovan za pridobivanje spoznanj na izkušenjski (nebesedni) način z lastno dejavnostjo otrok, vseh življenjskih, socialnih in tehničnih spretnosti naj bi se otrok »učil« ob dejanjih. Izkušnje naj bi oblikoval na podobnostih, z reševanjem problemov tako, da bo sam odkrival cilj in tudi ppt ter tehnologijo do odkritja cilja. Reševal naj bi probleme, ki bodo dopuščali najrazličnejše rešitve. Vedoželjnost bo, prvi pogoj in motivacija za ustvarjanje, za vsakega otroka na njegov, zanj značilen način. Nobeno otrokovo spoznanje naj ne bi bilo odtrgano od življenja ali od smisla človekovega bivanja. Otroku bomo morali pomagati pri razvijanju pozitivne predstave o samem sebi, delno in splošno nadarjenim otrokom pa omogočiti spodbudno in ustvarjalno okolje, predvsem pa strokovno razumevanje njihove drugačnosti. In še in še...
Kako ustvariti vrtec po otrokovi meri?
Odgovore na ta vprašanja smo iskali predvsem v vsebinah seminarja in inovacijah v vzgoji in izobraževanju glede na predšolsko vzgojo in o tem, kako uspešno voditi vzgojno-var-stveno organizacijo z določeno vizijo razvoja posameznega vrtca.
Naloga je težka. Vendar jo bomo morali opraviti kot prispevek delavcev v predšolski vzgoji k izhodu iz strokovne in družbene krize.
Premišljeno in postopno bomo morali rušiti staro in vpeljevati novo. Vzgojiteljem bomo morali pomagati razviti vse njihove so-cio-ustvarjalne zmogljivosti ne zgolj s pobudami vzgojno-var-stveni organizaciji, temveč tudi s strokovnim spopolnjevanjem in kultiviranjem med šolanjem z družbeno motivacijo. Kar najhitreje bomo morali izpeljati kadrovsko prenovo. Brez tega pa seveda ne bo šlo. Neusposobljene varuhe bo treba nadomestiti z vzgojitelji, vzgojiteljem na delovnih mestih varuhov pa zagotoviti vsa strokovna pooblastila in jih ustrezno motivirati. Ravnatelji in pedagoški vodje bodo morali pripraviti svojo strategijo - z natančno določenimi cilji o tem, kako doseči tako prihodnost, kakršno razberemo iz ciljev razvoja, in katere so tiste operativne dejavnosti, ki nas bodo vodile k temu, kako doseči soglasje za novo v kolektivih, pri starših in seveda v samoupravnih interesnih skupnostih. Potrebno bo kar precej odločnosti, samozaupanja, zanesljivosti in izvirnosti, kajti receptov ni. Ob tem pa se moramo zavedati, da bomo kakovost dosegli tudi z različnostjo.
ZMAGA GLOGOVAC
Dr. Mirjana Pašič iz Beograda je navedla nekatere podatke in ugotovitve, ki opozarjajo, da prezgodnje vzgajanje v že vpeljanih družbeno priznanih oblikah ni zmeraj najprimernejše, zlasti zato ne, ker so le-te marsikdaj premalo odprte navzven.
Zato so v Beogradu zasnovali nove oblike organiziranja; v teh sodelujejo starši, otroci in drugi zainteresirani. To so tako imenovane igralnice, ki bodo začele poskusno delovati v prihodnjih dneh. Načrt dela je v vsaki igralnici drugačen, prilagojen je potrebam okolja, kjer delujejo (te poprej nadrobno preučijo). Delo (igro) v igralnicah bodo usmerjali vzgojitelji - pedagogi, psihologi ali vzgojitelji.
OB POSVETU O RAZVIJANJU NOVIH OBLIK VZGOJNO-VARSTVENEGA DELA ZA PREDŠOLSKE OTROKE
Veliko pričakovanj - malo strokovnih napotkov
(1
Posvet ali le priprava?
Geslo letošnjega sejma Vse za otroka (potekal je od 4. do 9. oktobra letos v prostorih ŠRC Golovec v Celju pod pokroviteljstvom Gospodarske zbornice Jugoslavije, Zveze organizacij za vzgojo in skrb za otroke Jugoslavije, Zveze prijateljev mladine Slovenije in Skupnosti otroškega varstva Slovenije) je bilo Razvoj različnih oblik dela z otroki. Podobna je bila tudi tema osrednjega strokovnega posvetovanja: Razvijanje novih oblik vzgojno-varstvenega dela za predšolske otroke. Zveza prijateljev mladine Slovenije in Skupnost otroškega varstva Slovenije, ki sta posvet pripravili, in udeleženci iz domala vse države, so si od posveta veliko obetali. Žal so bili zadovoljni le nekateri, večina pa prav gotovo ne - vsaj tisti ne, ki so prišli zato, da bi se o novih oblikah dela lahko tudi kaj pogovorili. Predstavljenih je bilo nekaj novosti (vrtec Trnovski pristan, Sezam, beograjske igralnice, zagrebška igroteka in še nekaj drugih), vendar je po 23 prispevkih, ki so bili vsi daljši od predvidenih deset minut, časa za pogovor o njih, zmanjkalo. Udeleženci so pogrešali tudi ■program dela, urnik (morali bi ga dobiti skupaj z vabilom), pa morda seznam prispevkov ali pa krajših povzetkov. Tez menda ni bilo mogoče pripraviti. Za uspešno delo tega ali kateregakoli drugega strokovnega posvetovanja pa je to nujno.
Očitno je bilo tudi, da je strokovno znanje in znanstveno vedenje navzočih o tej problematiki zelo skromno, če bi bilo drugače, bi se pogovarjali o izbrani temi, ne pa o kopici splošnih, že znanih stvari.
Tako imenovano strokovno srečanje se je končalo kot prepričevanje prepričanih, saj v dvorani skoraj ni bilo praktikov (razen v začetku, ko je bilo udeležencev več sto in so se morali iz sejne dvorane premestiti v športno), ki jim je bil posvet namenjen. Zamudili pa niso kaj dosti.
Zaradi organizacijskih in vsebinskih pomanjkljivosti tega strokovnega posvetovanja bi morda lahko kdo napačno sklepal, da je bila to le priprava, vaja, kako speljati podobno zadevo. Toda če bi šlo za poskus, bi moral biti vsaj vzorec bolj premišljeno izbran.
LUČKA LEŠNIK
Vzgojiteljice
- v šolah?
na
to
na
us
tu
dr
Petletnih srednjih vzgojiteljskih šol pri nas že dolgo nimamo več, nekaterim pa se še zmeraj toži po njih. Pravijo, da so bile zelo kakovostne, da so vzgojiteljice dobro pripravljale na njihovo delo - veliko bolj od zdajšnjih štiriletnih šol srednjega usmerjenega izobraževanja. Evalvacijske raziskave o višješolskem študiju predšolske pedagogike še niso gotove, pričakujejo pa jih v prihodnjih dveh ali treh letih. Nekateri so s študijem zadovoljni, drugi mu marsikaj očitajo. Pa vendar: ena izmed dozdajšnjih skušenj je, da so vzgoji-teljice-študentke v praksi (med študijem imajo obvezno prakso) uspešnejše od kolegic, ki se zaposlijo po končani srednji šoli.
Za mnenje o višješolskem študiju za vzgojiteljice smo povprašali mag. Bojana Brumna z oddelka za predšolsko pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Mariboru.
Predšolsko obdobje pri nas ni najbolj raziskano, saj nima.znan-stvenoraziskovalne, zgodovinske in teoretične identitete, nimamo pa niti reprezentativnih empiričnih raziskav o tej problematiki, pripoveduje mag. Brumen. Zato je naša razvojna psihologija za predšolsko obdobje prinesla k nam veliko spoznanj iz zahodnih, razvitejših držav. Tam so poudarjali predvsem spoznav-nostno in storilnostno stran otrokovega razvoja, manj pa socialno, moralno in čustveno. Longitudinalne študije zdaj dokazujejo, da prezgodnje vključevanje otrok v šolo in prehitro spodbujanje abstraktnega mišljenja ' slabo vpliva na nadaljnji otrokov razvoj, zato so psihologi začeli
obravnavati otroka drugače:v liko bolj celostno.
Žal je v programu štu^ predšolske pedagogike ču' močan vpliv šole, ugotavlja n1? Brumen. Večina predavate') na pedagoški akademiji v Ljl, Ijani in pedagoški fakulteti v N riboru se prej ni posebej ukv) jala s predšolskim obdobj£ ' (mnogim primanjkuje pogkj Ijeno znanje in razvojne psih01 gije in predšolske pedagogike) zato so ozračje, razmišljanja zamisli s šolskega obdobja P1 nesli v leta pred šolo. In prav. šolski duh je največja pomaf) Ijivost zdajšnjega višješolski programa študija za vzgojitelji meni naš sogovornik. Progra11 očita predvsem storilnost, 1 premalo upošteva otroka z vsi njegovimi značilnostmi, da marja spontanost, iniciativi in drugačnost. Ker za zdaj Že drugih alternativnih prograi študija, se pač moramo sprij' niti s tem.
de
ki
Us
izl
uč
bc
bi
sli
je:
Brumen je kritično ocenil1,1 strokovno izobraževanje usposabljanje varuhinj. Čep£ a je pri delu z otroci zelo P ^ membna vzgojiteljeva in va' bova osebnost, pa vsako $ °' v vzgojno-varstveni organizi °c zahteva veliko strokovnega i n(: nja. Varuhinje sicer ne voa1 l®' usmerjenih zaposlitev v skal nah, vendar so zmeraj navzi Ker otroci ne ločijo med del[
in nalogami, vzgojiteljice in
1 •*_	1 •______1 !	! _i_J/l
ruhinje, bi morali biti obe doP
strokovno podkovani za
z njimi - to pa pomeni do'J vp
znanja in razvojne psiholog1 predšolske pedagogike, zdf*
stvene vzgoje in še nekatd Se
drugih temeljnih predmetov
ČISTO OKOLJE (fotovinjeta)
(Slika: M. Kambič)
VVO ROGAŠKA SLATINA
Igralnica in igroteka
Za nadarjene še dmgače
Vf
er
uč
sa
ll
ll
v Celju ju je predstavila Ivanka Stričevič
V knjižnici Medveščak v Zagrebu so že pred leti mislili tudi na najmlajše: kaj pripraviti za predšolske otroke, ki so prihajali k njim v spremstvu staršev, starejših bratov in sester? Kako naj oblikujejo posebne programe zanje, z drugačnimi metodami dela in sredstvi?
Najprej so poskrbeli za projekcije risank in slikanice, vendar samo to ni zadoščalo. Leta 1972 so začeli s pravljičnimi urami ki so jim poleg najmlajših prisluhnili tudi starši. Slikanica, ki so jo poprej le listali, je tako dobila bogatejšo razsežnost. V knjižnici Medveščak še niso bili zadovoljni. Vedeli so, kaj vse pomeni predšolskemu otroku igra in kako pomembna je za njegov nadaljnji razvoj. Toda - kako jo povezati s knjigo, s knjižnico, da bo obenem vzgajala prihodnjega uporabnika te ustanove?
Otroci, ki so obiskovali vrtce (tudi v sosednji Hrvaški jim že dolgo primanjkuje prostora v vzgojno-varstvenih organizacijah), so za igro s kakovostnimi igračami med vrstniki imeli dovolj možnosti. Drugače pa je bilo z otroki, ki niso hodili v vrtce. Zakon o družbeni skrbi za predšolske otroke v SR Hrvaški (1975) je tudi na to področje prinesel nekaj sprememb. Med drugim je obvezal vse organizacije, ki se primarno ne ukvarjajo z vzgojo in varstvom najmlajših, imajo pa za to možnosti, da organizirajo zunajinstitucionalne oblike dela s predšolskimi otroki, ki vrtcev ne obiskujejo. Tudi ti naj bi hodili vsaj k eni obliki družbeno Organizirane predšolske vzgoje. ‘ Delavce knjižnice Medveščak so ome-
njeni zakon in njihove poprejšnje ugotovitve in skušnje spodbudili, da so marca 1976 leta odprli igralnico, kjer se otroci lahko igrajo in igroteko za sposojanje igračk na dom. Otroci so prihajali, enkrat na teden poslušat pravljice, potem pa so se igrali z vrstniki; posebno veseli pa so bili, ker so izbrano igračko lahko odnesli s seboj domov - za določen čas. Od prvotne namere, da s programi za predšolske otroke spodbudijo prihodnje uporabnike knjižnice, so z leti razvili posebno obliko družbeno organizirane predšolske vzgoje, ki je financirana v sistemu družbene skrbi za predšolske otroke.
Igralnica in igroteka sta namenjeni otrokom od tretjega do šestega leta, še posebno tistim, ki ne obiskujejo vrtcev, seveda pa tja lahko prihajajo vsi. Ponavadi jih spremljajo starši. To je doživetje tudi zanje, saj mnogi morda prvič lahko vidijo, kako se njihov malček vede v družbi in igri z vrstniki. Pri igranju lahko, če cicibani dovolijo, sodelujejo tudi starši, delavci knjižnice in starejši otroci. Igralne skupine niso stalne, otroci pa se dobivajo zmeraj ob istem času. Skupno igranje otrok (iz vrtcev in tistih, ki jih ne obiskujejo) omogoča, da se eni od drugih učijo.
Igralnica ni bila zasnovana tako, kot je zdaj. Potrebe so jo spodbudile, da se je spreminjala in vsebinsko bogatila z ustvarjalnimi igrami likovnega, govornega, scenskega in glasbenega področja.
V knjižnici Medveščak so redno zaposleni štirje vzgojitelji in en pedagog. Igroteka je odprta cele dneve, igračke pa sposojajo na dom za mesec dni.
V vzgojno-varstveni organizaciji Rogaška Slatina že več let razmišljajo, kako delati z drugačnimi otroki - ne le s tistimi, ki zaostajajo za večino, temveč z nadarjenimi, ki bi potrebovali še dodatno skrb in več spodbude, da bi svoja nagnjenja razvijali. Ravnateljica Majda Vešti-gaj je prepričana, da je zelo pomembno pravočasno odkriti otrokove posebne zmožnosti, in enako menita tudi Metka Krašovec in Zinka Gasparič, tamkajšnji pedagoški vodji. Z njimi smo se pogovarjali na minulem celjskem sejmu Vse za otroka. Prišle so na posvet o razvijanju novih oblik vzgojno-varstvene dejavnosti za predšolske otroke, da bi predstavile svoja prizadevanja in skrb za nadarjene otroke. Žal pa je za to (in še za marsikaj drugega) na posvetu zmanjkalo časa.
In ko so v VVO Rogaška Slatina razmišljali, kako naj bi bolje poskrbeli za nadarjene, so ugotovili, da jim lahko pri tem največ pomagajo starši. Vzgojiteljice so pri vsakdanjem delu v skupipah že spoznale posebne sposobnosti in nagnjenja nekaterih otrok. O tem so se posvetovale tudi s starejšimi in skupaj so jih uvrstili v posamezne krožke (usmerjene dejavnosti): likovni, tehnični, glasbeni, taborniški, planinski, ritmični, lutkovni ipd.
Med starši otrok, ki obiskujejo VVO Rogaška Slatina (približno 1100 otrok in še enkrat toliko staršev), so najrazličnejši strokovnjaki (biologi, kemiki, zdravniki, kmetje idr.). Vzgojiteljice, ki prostovoljno vodijo usmerjene dejavnosti, so jih prosile, naj jim pomagajo pri oblikovanju programov za posamezne
dejavnosti, starši pa se radi zovejo tudi vabilom v krd
-	takšnih mentorskih obiskov otroci še posebno veseli.
Štiristo otrok - toliko jih 01 skuje ure usmerjenih dejavflc -je razdeljenih v skupine po1 set do dvanajst otrok. Srečuj1 se enkrat ali dvakrat na teden opoldanskem počitku, tako staršem ni treba popoldan bej voditi otrok v vrtec.
Lani so krožke organizirali po osrednjih vrtcih, letos pa vseh enotah občine Šmarje Jelšah. Otroci radi prihajajo' krožke, največ pa jim poine ko recimo v naravoslovn krožku pripravijo kakšno stavo, ki si jo potem ogled1 starši, vrstniki in drugi obis* valci, ko nastopijo z lutko'j igrico ali plesno točko in f] dobno.
Proizvodne delovne organi‘1 cije iz okoliških krajev vrtce h oskrbijo z odpadnim gradi'’1
-	in to otroci ob spretnih vzg' teljicah domiselno upora) (lutkovni, likovni krož?1 Mladi taborniki in planinci ^ lajo po programih Taborniški Planinske zveze Slovenije, p m jajo pravcata tekmovanja, včfl pa si oprtajo nahrbtnike inj mahnejo na bližnji Boč ali P drugam.
V prihodnje nameravajo vzl jiteljice podatke o otrokov' delovanju v vrtcu vpisovati 1' v posebne evidenčne kartoni ki spremljajo otroka v šolo.
Ce že ne drugo, so te dejaV sti, ki jih pripravljajo v Roga Slatini, prijetna popestritev p! stega časa najmlajših, obef' pa so zgled, kako je mogoče11 neje povezati otroke in dela’ vrtca s starši in okoljem.
0 !
dv
ve/
"9
Vo
ih
nu
Pic
bo
na
tu n c ja,
ni
ol
ar
Sl;
tr
sv
N
to
k<
se
gl
v
dr
vc
F)

S
0 zadevah, ki se jim moramo ogniti
I Ali smo ob najrazličnejših idejnih,' ideoloških in čustvenih ovirah 'j sploh sposobni organizirati celoten sistem odkrivanja in razvijanja Nadarjenih - so se vpraševali strokovnjaki na enem do lanskih posve-\ tov o nadarjenih učencih (Pedagoška fakulteta v Mariboru, 24. in 25.
; septembra 1987). Pomislek pove dovolj: veliko skušenj, kako obravnavati nadarjene in delati z njimi, da bi njihovo ustvarjalnost smotrno Usmerjali in razvijali, še prav gotovo nimamo. Medtem ko čakamo na tudeini sistem, ki naj bi nam pomagal preiti v sodobno inovacijsko ^ družbo, pa vseeno lahko kaj naredimo.
Domači in tuji znanstveniki že dolgo ugotavljajo, da s preteklostjo obremenjena šola duši Ustvarjalnost. Že velikokrat se je ^kazalo, da so ob ustvarjalnem učitelju (teh je pri nas premalo) bolj ustvarjalni tudi učenci, zato bi morali učitelji najprej razmi-sliti o sebi in še posebno o svojem delu ter ga zboljševati.
Seznanimo se z devetimi običajnimi ovirami ustvarjalne domišljije, ki iih je sooznal Američan Ralph J. Hallman (Pasadena City College), ko je preučeval 'ehnike ustvarjalnega učenja in Primerjal izobraževalne vred-note ter pouk z ustvarjalnim vedenjem. Ustvarjalnih sposobnosti učencev učitelj ne more povsem nadzorovati, lahko pa jih s svojim ravnanjem in zgledom spodbuja. Vsaka od ovir, ki jih bomo našteli, pa lahko ustvarjalne sposobnosti zmanjša ali eelo zatre. Zato je Hallman te ovire označil kot »stvari, ki se jim moramo ogniti«.
Prilagajanje je potrebno, vendar, če je pretirano, lahko bolj Škodi kot koristi. Učitelj, ki oblikuje pouk strogo po vnaprej določenih ciljih in dejavnostih, odvzame učencem veliko priložnosti, da bi razvili svoje ustvarjalne sposobnosti.
Podobno se zgodi v preveč avtoritativnem okolju, ki usmerja k učenju vsega, kar so odkrili že drugi in v kar drugi zaupajo in verjamejo. Spoznavanje in obravnavanje problemov je že vpeljano, odgovori na različna Vprašanja pa so zmeraj znova enaki. Želo pomembno je, kako se učitelj v razredu vede, saj se nčenci po njem zgledujejo. In ne samo to. Učiteljevo neprimerno
vedenje lahko škodi otrokovi ustvarjalnosti. Tako npr. zasmehovanje v učencu zmanjša občutek lastne vrednosti. Zaradi tega se boji učitelja, ki pričakuje natančne odgovore, učenca pa je strah odgovoriti po svoje; drugače. Zapravlja priložnost, da bi odkril svoje še neznane ustvarjalne zmožnosti, učitelj mu torej zatre ustvarjalne vzgibe.
Tudi prevelika strogost ustvarjalnosti ne de dobro. Učitelj pod strogim videzom ponavadi prikriva svoj značaj. S tem učenca ne opogumlja, kvečjemu nasprotno. Odvrača ga od raziskovanja in tveganja, ki je za ustvarjalne dejavnosti tako zelo potrebno.
Pohvale, nagrade in ocene so
lahko za učence velika spodbuda. Vendar ni dobro, če jih preveč poudarjamo, saj s tem učenca usmerjamo le vanje. Sčasoma to začne ogrožati njegovo iznajdljivost in ustvarjalnost.
Pretirano iskanje gotovosti je - slaba stran številnih učiteljev. Zahtevajo natančno določene odgovore, ki se morajo ujemati z njihovimi pričakovanji, vztrajajo pri zamišljenem, ker je po njihovem edino pravilno in dobro. Takšno ravnanje vpliva na učence, da hočejo jasno vedeti, kaj je družbeno sprejemljivo: kako naj se oblačijo, v katere lokale naj zahajajo ipd. Skratka, pretirano iskanje gotovosti vodi v konformizem.
Če je težnja po uspehih premočna, zmanjkuje moči za ustvarjalnost. Vse je usmerjeno le v dosežke, uspehe - npr. statusne simbole. Osebnostna rast, razvoj in napredek postajajo le še obrobnega pomena.
Idejna vprašanja v šolskem h letu 1988/1989
di ( :roi <oV
h o ivn< po'
:ČU.I'
lefl
ko
Ni še dolgo, ko so učenci prostodušno pisali takele prijazne spise 0 svoji socialistični domovini Jugoslaviji:
Moja domovina je Jugoslavija. Sestavljena je iz šestih republik in dveh avtonomnih pokrajih. V njej živimo složno in si pomagamo med seboj. Imamo veliko naravnih lepot, zato nas radi obiskujejo tudi tujci. V domovini se počutim varna. Želim si le, da ne bi bilo nikoli več 'vojne. (Ester)
Danes pa slovenski učenci, če jih učitelji k temu spodbujamo ali ne, načenjajo številna neprijetna vprašanja:
irali
pa
rje
jo'
ovtf D ;led! ibisl ko'1 in
rani'
•era
di" vzg' jraH ožel ici ,
iške' pri' vča-1 in li k|
) vzf ko" iti 1“ on^
;ja"
Loga'
5V f
befl' >če1 Jela’
Neprestano so nam starejši govorili, da so mladini pripravili lepše iivljenje, kot so ga imeli sami. Ali so nam ga res? Prav tako se bomo florah mučiti, kot so se oni. Naredili so dolgove, ki jih bomo morali Plačevati mi in še naši otroci. (Inna)
Besedi samoupravljanje se naši starši in drugi ljudje samo še smejijo. Nihče več ne verjame vanj. (Brigita)
V mnogih državah živijo ljudje boljše kot pri nas. Zakaj? Imajo boljši družbeni sistem in boljše voditelje. Imajo boljše možnosti, da si naredijo življenje prijetno. (Miklavž)
Pol odstotka prispevka za tja, pol odstotka za sem. Kmalu bomo tudi sami reveži, kot so drugi v naši državi. Vendar ti podpiranci niti ne živijo slabo. Gradijo si velike stavbe in prirejajo poroke za milijardo dinarjev. Po eni strani nerazviti, po drugi pa razsipniki. (Igor)
Malica v šoli ja zanič in predraga. Šola nima denarja ne za vožnje na tekmovanja ne za diplome. (Tinka)
Pri DMVnas tovarišica samo krega, kako smo neposlušni. Nosimo težke knjige in zvezke, odgovarjamo na neživljenjska vprašanja. (Roman )
Kako naj se učitelj odzove na takšne izjave? Učenci verjetno nimajo svojega mnenja, ampak ponavljajo to, kar slišijo v svoji okolici. Najbrž ne počenjajo tega samo zato, da bi izzivali učitelja, ampak si želijo temeljitejšega razpravljanja o teh vprašanjih, kot ga slišijo med ljudmi. Učitelj danes ne pristaja več na vlogo družbenega trobila, prevečkrat se je v tej vlogi že osmešil. Odgovarja naj glede na svoje poznavanje problemov, informiranost in življenjske izkušnje. Ne kot vseved, ampak kot enakopraven udeleženec pogovora. Gotovo se počuti mnogo manjšega, kot se je ob takih priložnostih kdajkoli.
Kljub razmeram, v katerih sta družba in šola. pa sem prepričan, da se mora učitelj zavzemati za razumnost, strpnost, človečnost. Sredi glasnih in hudih obtožb sem od otroka, ki velja za manj bistrega v razredu, slišal takole izpoved:
»V redovalnici imam veliko cvekov. Skrbi me, kako jih bom Popravil. Se hujše kot meni pa se godi tistim, ki prihajajo k nam iz drugih republik - bosancem, kot jim pravimo.«
Ganljivo, kako je ta deček, ki je sam v stiski, pokazal srce tudi za druge reveže. Po tradiciji smo učitelji znali prisluhniti takim glasovom, kot je tale; mislim, da jim moramo pritegniti tudi danes.
prance žagar
Divergentne osebnosti so pri
učiteljih pogosto nepriljubljene. Zanima jih veliko stvari, razmišljajo širše in drugače, delo z njimi je zahtevnejše. Ker je vsako ustvarjanje enkratno in novo, je tudi vsak .ustvarjalni posameznik nakaj posebnega. Vendar to še ne pomeni, da je vsakdo, ki ravna samosvoje, že ustvarjalec. Drugačnost je nemalokrat le videz, obrambni mehanizem za tiste, ki niso resnično inventivni. Učiteljeva naloga ni preprosta:	spoznati in ločiti
mora ene od drugih, ustvarjalne
spodbujati in jih usmerjati.
Za iskanje novega potrebujemo svobodo, da se po mili volji poigravamo z najrazličnejšim gradivom, prepletamo in obračamo zamisli, se ukvarjamo z navidez nepomembnimi stvarmi.
Pot v svet domišljije mora biti prosta, pa tudi manjše pretveze si lahko privoščimo. Naše šole pa večinoma ne dovolijo veliko igrivosti pri pouku - v takšnih razmerah pa se inovacije ne rojevajo rade.
LUČKA LEŠNIK
VEČERNO NEBO
Televizijske antene govorijo o človekovi povezanosti z domačimi in svetovnimi dogodki. Diagonalna sled reaktivca pripoveduje zgodbe o sodobnih nomadih. Iz dimnika se kadi. Staromodni dim je pravljica o sreči toplega doma.
(Slika in besedilo: M. Kambič)
Izkušenjsko učenje v izobraževanju učiteljev - 4. pedagoška delavnica
Visokošolski profesorji in asistenti Filozofske fakultete iz Zagreba in Ljubljane, Pedagoške fakultete v Mariboru, Pedagoške akademije v Ljubljani, Instituta za pedagoška istraživanja v Beogradu in strokovnjaki Svetovalnega centra v Ljubljani so se zbrali od 20. do 23. 9. 1988, tokrat na Golniku. Delavnico je vodila dr. Bariča Marentič Požarnik, ki je začela prva .uvajati to obliko dela pri nas.
Bistvena značilnost tega didaktičnega modela je izkušenjsko učenje. Skupina dvajsetih udeležencev je najprej skupaj zasnovala program dela. Teme so predlagali in izbrali udeleženci glede na svoje potrebe in zanimanje. Izvedba teh tem ni potekala v klasičnih oblikah re * v
feratov in diskusij, ampak v demonstriranju aktivnih metod, kot npr.: igra vlog, brain stor-ming (možganska nevihta), čase study (študija primera), vaje v ocenjevanju... Poudarek je bil na doživljanju, analizi in sprotni evalvaciji le-teh. Ob koncu je bila evalvacija delavnice v celoti, ker pa jedro skupine ostaja isto. se izvede tudi primerjava s prejšnjimi in podajo predlogi za naslednjo.
Namen takega dela ni samo v prenosu tovrstnih oblik dela v prakso, ampak tudi v skupnem inventivnem reševanju aktualnih problemov vzgojno-izobraže-valne prakse.
SKERBINEK MAJDA LONČARIČ VIDA
Življenje nas uči, da ne moremo vzgajati otrok, če ne znamo vzgojiti sebe k temu, da bi bili nosilci človeškega dostojanstva, in se zavedali duha, ki se razvije v nas, če to le hočemo. Kakor raste v naravi rastlina k soncu in v njegovi svetlobi razprostre svoje cvetne liste, tako mlad pa tudi vsak drug človek poganja svoje sile, sposobnosti in darove v razcvet, če se nanj zliva svetloba tega, kar lahko posameznik doseže, ko spoznava in uresničuje pravo človeško bistvo.
Samo Simčič v besedi o knjigi Pogledi rvaldorfske pedagogike
0 varstvu narave
Interdisciplinarni naravoslovni dan v osnovni šoli Janko Glazer Ruše
V osnovni šoli Janko Glazer
v Rušah je v načrtu naravoslovnih dejavnosti v 7. razredu posebna pozornost namenjena var-stu življenjskega in delovnega okolja v Rušah, ob Dravi in na Pohorju. Zato so se učenci in mentorica odločili, da bodo povabili k sodelovanju še gozdarje, tehnologe in ekologe Tovarne dušika v Rušah, učence Srednje naravoslovne šole Miloš Zidanšek v Mariboru, učitelje biologije in kemije predmetnega strokovnega aktiva (biologija in kemija) organizacijske enote Zavoda SRS za šolstvo Maribor in goste. Ob medsebojnem sodelovanju naj bi spoznali in dojeli skrb in dolžnost, ki naj pomagajo ohranjati naravo vsem nam in prihodnjim rodovom.
Program naravoslovnega dne je nastajal interdisciplinarno med naravoslovnimi in družbo-
slovnimi področji, slovenščino, likovno in glasbeno vzgojo, sodelovali pa šo učitelji in učenci ter inženirja gozdarstva in metalurgije Tovarne dušika Ruše.
Namen in cilj naravoslovnega dne je bil usmerjen v nekaj pomembnih spoznanj, ob katerih naj bi učenci ugotovili načine onesnaževanja vode, zraka in tal, njegove posledice, ekološke probleme v kraju, razmišljali o medsebojni povezanosti in različnosti v naravi ter spoznavali estetske vrednote pri ohranjanju naravne in kulturne dediščine.
Celotni program je potekal 4 ure in je združil tri tematska področja: Gozdovi, pomen (varstvo), Tovarna dušika Ruše in problemi varstva okolja in Kviz - tekmovanje učencev iz znanja o onesnaženosti vode, zraka in tal.
V prvem delu je inž. gozdar-
iz prakse za
prakso
Učenci ne marajo dolgočasja
Kako z dodatnimi dejavnostmi ustvariti v razredu možnosti za čim boljše sodelovanje
Cilj vsakega učitelja mora biti čim bolj pester, razgiban in zanimiv pouk. Mislim, da so otroci zanimivi ustvarjalci in da je vredno izrabiti njihove sposobnosti.
Seveda je treba učence spodbujati k uveljavljanju. To lahko dosežemo različno: učenci sestavljajo govorne vaje,-pišejo referate, pripravljajo dramatizacije besedil in ob tem nastopajo tudi kot scenografi, kostumografi, režiserji, glasbeni usmerjevalci, učijo se pogovorov v dvojicah, zbirajo strokovno gradivo, ki dopolnjuje snov pri pouku, itn.
V sproščenem, ustvarjalnem ozračju, polnem neprisiljene discipline in želje po doživljanju lepega, sta zadovoljna oba: učitelj in učenec.
Izhodišča, ki pomagajo ustvariti tako ozračje pri pouku angleškega jezika, so lahko: otroška risba, strip, šolsko glasilo v angleščini, prepevanje angleških pesmi, dramski prikazi, ob katerih lahko strnemo vse omenjene vsebine.
Otroška risba: začnemo lahko s 5. razredi, kjer se otroci lahko uče tudi z risanjem. Ko učenec novo besedo sliši in vidi predmet, ki ga predstavlja, to tudi sam čim bolj izvirno nariše v šolski zvezek. Pozneje napiše pod sliko tudi besedo.
Ob risanju pri učencu tako zaposlimo sluh, vid, roke, čustva in spomin. Sočasno otroka spodbudimo k ustvarjalnosti, razvijanju estetike in k sprostitvi.
Korak naprej so stripi. Učenci ob stripu opišejo neki dogodek. Pri tem uporabljajo besede in slovnične strukture, ki so se jih naučili pri pouku. Bistvo učenja tujega jezika je pač v uporabi pridobljenega znanja.
Učenci lahko rišejo izvirne stripe ali pa se opirajo na lekcije.
Lahko pa s stripom obnovijo zgodbo, ki so jo slišali v angleščini. Tudi takemu stripu dodajajo preproste stavke, ki dopolnjujejo posamezne risbe stripa in sestavljajo z njim smiselno celoto.
Pri izdajanju šolskega glasila
imajo učenci priložnost, da natisnejo svoje literarne prispevke: pesmi in rime, ki so jih spesnili v angleščini, sestavke, križanke, jezikovne igre, stripe in risbe.
Obenem razvijajo tudi svoje organizacijske sposobnosti: povezovanje z delovnimi organizacijami za papir in tisk, prodaja glasila na šoli in zunaj nje in poraba denarja za razvedrilo.
Ob prepevanju angleških pesmi seznanjamo učence z glasbeno kulturo anglo-ameriškega sveta.
Neprisiljeno dojemajo tudi nove besede in obnavljajo slovnične strukture. Ob prepevanju angleških pesmi lahko povabimo k spremljavi tudi učence, ki znajo igrati kak instrument.
Ce pa želimo združiti vse omenjene vsebine, je idealna priložnost za to dramski prikaz.
Z dramskimi prikazi izzovemo otrokove igralske sposobnosti, ga spodbujamo k samostojnemu izražanju v tujem jeziku in včasih tudi k pisanju besedil. Otroci so obenem scenografi, kostumografi in glasbeni usmerjevalci.
S takim načinom dela, ki jo uporabljam že več kot deset let, sem pri učencih dosegla: povečano zanimanje za angleščino, Y£Čjo lahkotnost izražanja v tujem jeziku, večji besedni zaklad, večjo sposobnost samostojnega in preprostega izražanja, večjo disciplino pri pouku, večjo samozavest. sproščanje likovnih, glasbenih, ritmičnih in igralskih sposobnosti, širše znanje o kulturi anglo-ameriškega sveta.
Na tržišče prihajajo tudi poenostavljene knjižice v angleščini avtorice Dušice Kunaver: to so vsebinsko bogate slovenske ljudske pripovedi, slovnično razvrščene po težavnostnih stopnjah. V prvi zbirki bodo izšle: Peter Klepec, Vilenice in Erazem Predjamski. Z njimi bomo učitelji lahko utrjevali različne slovnične strukture tudi tako, kot sem opisala, in dopolnjevali redno delo, bogatili in širili pa bomo tudi znanje naših šolarjev o kulturni dediščini našega ljudstva. MARJETA PETERLIN
MATURANTI TOLMINSKEGA UČITELJIŠČA 1953
Srečali se bomo 12. novembra 1988 v Tolminu. Zbirali se bomo od 16. ure v nekdanjem dijaškem domu. Prijave z nakazilom 40.000 din pošljite do 8. novembra na naslov: Branko Rot, Grajska 14, 65220 Tolmin.
stva Janez Potrč iz Gozdnega gospodarstva Maribor - Ruše zanimivo ob čudovitih diapozitivih s Pohorja, pragozda na Šumiku, potoka Lobnice, spominih pesnika Janka Glazerja in ljudskega pesnika Jurija Vodovnika približa! in predstavil številna razmerja v naravi, še posebno med gozdom in človekom. Tudi gozdovi jelke, macesna, smreke in cipresa se tod čedalje bolj spreminjajo zaradi različnih vplivov - od erozije do turizma.
Tovarno dušika Ruše, katere dejavnost je v verigi številnih procesov in tehnologij včlenjena v ekološko problematiko, je nazorno s podatki, z grafikoni in s preglednicami predstavil inž. metalurgije Mihael Prijatelj. Opozoril je'na Tovarno dušika Ruše, ki ima staro, zahtevno in drago tehnologijo. Sočasno je razgrnil načrt prenove tovarne, organizacije službe za varstvo okolja in vizijo prihodnosti Ruš in Maribora.
Da bi učenci na kvizu lahko odgovarjali na številna, a zelo zahtevna vprašanja o onesnaževanju vode, zraka in tal, so ves čas pazljivo poslušali, zapisovali in razpravljali. Tekmovali so trije oddelki sedmega razreda, z ekipo in s posamezniki. Komisijo, ki je skrbela za pravilen potek, so sestavljali mentorica, in učenci osmih razredov, program pa je vodila učenka četrtega letnika Srednje naravoslovne šole Miloša Zidanška Maribor.
Tekmovanje je potekalo tako, da so učenci v skupini ali posamično odgovarjali na tri vprašanja, vsak pa je s pravilnimi odgovori povečal število točk svojemu oddelku. Vmes so za popestritev in predih poskrbeli učenci s kulturnim sporedom. Nastopali so recitatorji, pevci, z instrumenti, pesniki pa so prebrali nekaj pesmi, ki so bile napisane prav za to priložnost.
ROMANA JAZBEC
Mladinsko leposlovje - nove knjižne izdaje
Pri založbi MK so izšle knjige v zbirkah Pisanice, Sinji galeb in Odisej
Pred nekaj dnevi je založba Mladinska knjiga pripravila tiskovno konferenco in literarno matinejo, na kateri so predstavili letošnje novosti v mladinskih leposlovnih knjižnih zbirkah.
Padma, mala plesalka je delo Tiboija Seklja, pisca številnih potopisov, večnega iskalca novih dežel. V besedilu, ki je izšlo v zbirki Pisanice, je ustvaril duhovno podobo indijskega človeka, običajev in verovanj stare Indije. Seveda pa je avtor znal približati to indijsko kulturo z zanimivo, napeto zgodbo o Padmi, pisano privlačno kot povest Kumeuaua, sin pragozda, ki je pred leti nadvse uspešno prodrla med bralce. Besedilo je prevedel Ivan Minatti, dopolnjujejo pa jo vse pozornosti vredne ilustracije Andreja Trobentarja.
Zbirka zgodbic za zabavo so Baubauci Miroslava Slane - Mi-rosa. Avtor namenja otrokom pomemben del svoje ustvarjalnosti in humorne zgodbice o narobe svetu, kjer ne veljajo ustaljene zakonitosti vsakdanjosti, temveč zakonitosti domišljije in humotja, svetu, v katerem žive tako »človeški« prebivalci, so del tega njegovega pisanja.
Iz iste zbirke, namenjene sicer osemletnikom in trinajstletnikom, naj omenimo še knjižico češkega pisatelja Jana Ryska Dedek, Kiklijan in jaz; njena posebnost je v tem, da je namenjena tako otrokom kot mladini. Problemsko posega v sodobnost, v značilni svet prezaposlene družine in otroka, ki je prepuščen samemu sebi.
Sinji galeb je zbirka s kar precejšnjo tradicijo, saj je v njej izšlo že več kot dvesto sedemdeset del. V njej je izdano tudi prvo slovensko mladinsko ekološko delo časnikarke Silvestre Rogelj-Petrič. Avtorica se poklicno že precej let ukvarja s problematiko varovanja okolja; in ker meni, da bi bila odzivnost ljudi na razne dogodke, ki prizadevajo naše okolje, veliko večja, če bi ozaveščali o tem že otroke, je napisala knjižico Bistrica-Kalš-čica. Z zgodbo, ki zadeva to tematiko, se je izognila poučeval-nosti, lahko da besedilo posredno razvija otrokovo ekološko zavest.
V prevodu Lene Holmqvist smo dobili v slovenščino prevedeno delo švedske mladinske pisateljice Marie. Gripe. Hrošč leti v Somraku je mladinski roman, za katerega je značilno večplastno prepletanje zgodovine, mitologije, resničnega in domišljijskega sveta, vse te prvine pa druži v romaneskno celoto napeta kriminalka.
Knjiga iz iste zbirke je tudi nadaljevanje uspešnice pisateljice Sue Tovmsed Skrivni dnevnik Jadrana Krta, starega 13 T-t. Knjiga Rastoče težave Jadrana Krta je nadaljevanje tega dnevnika, ki pa ga je mogoče brati tudi kot samostojno delo. Tudi to knjigo je, kot prvo, prevedel Vasja Cerar, in treba je reči, da
z veliko smisla in posluha za najstniško izražanje in dikcijo. Pisateljica pa že napoveduje tretje nadaljevanje, ki bo, tako obljubljajo pri založbi, prav tako prevedeno v slovenščino.
Eno izmed temeljnih dilem, pred katero se znajdejo odraščajoči otroci, načenja v svoji knjigi sodobna češka pisateljica Eliška Horelova. Izbira poklica je tista usodna odločitev, pred katero se znajde junakinja v romanu Ivanina odločitev. V to izbiro pa potisne dekle neuspeh, ki ga doživi ob sprejemnih izpitih na univerzo - teh namer ne opravi. Pa vendar je to ne zlomi: zna najti svojo pot in grenko izkušnjo prestati, kolikor je mogoče dobro. Knjigo je prevedla Zdenka Škerlj-Jermanova, ilustriral pa Matjaž Schmidt.
V specifični zbirki Odisej, namenjeni povečini delom, ki so berljiva tako za otroke kot za odrasle, sta izšli dve zelo dobri prevodni deli. Najprej omenimo domače knjižno delo Mateta Dolenca Golo moije, družbenokritični in psihološki roman, napeto zgodbo o treh mladih, ki se hočejo rešiti iz počitniškega dolgočasja v avanturo; tako odplujejo v čolniču na odprto morje. In to morje se izkaže kot prostor, kjer vlada boj za obstanek, kjer se pokažejo otroci v povsem drugačni luči...
Izmed prevodnih del je treba najprej omeniti prevod gotskega romana Horaca Walpo!a Otrant-ski grad, klasičnega dela angleške književnosti, ki je imelo kasneje mnogo zgledovalcev. To je nekakšna grozljivka, ki se dogaja v mračnem srednjeveškem okolju, v otrantski graščini. Zgodba je polna zapletov, umorov in skrivnih znamenj - vseh prvin, tako značilnih za roman tega tipa. Posebna vrednost tega dela je v njegovi dvonamenskosti: zanimiv bo najstniku, odrasli bralci pa ga bodo znali ceniti kot klasično delo angleške književnosti.
Lačni kamni Rabindranatha Tagoreja so izbor kratke proze, ki je sestavljala manjši del precej obsežnega dela tega indijskega misleca, pa vendar je nastajala precej kontinuirano, v različnih obdobjih njegovega življenja. Knjiga, je poimenovana po eni izmed najbolj znanih Tjigoreje-vih zgodb, tako kot angleške in esperantske izdaje - iz teh dveh jezikov je bila namreč prevedena v slovenščino. Naslov je seveda pomenljiv, saj opozarja na motiv, ki se v izbranih zgodbah ponavlja. Pojem lakote pa se pojavlja v različnih vrednostnih odtenkih: lakota kot telesna sestradanost, želja po priznanju, po razumevanju, toplini... Vse odtenke tega pojma avtor skozi zgodbe različno vrednoti in usmerja bralca v etično pozitivne vrednote.
Zgodbe je prevedel Vinko Ošlak, ilustriral pa Miroslav Šu-put.
VLASTA KUNEJ
Zame je bila zmeraj najpomembnejša naloga revolucije ustvariti razmere, ki bi dopuščale resničen razvoj kulturnih moči v deželi.
(Maksim Gorki)
•••
Če imaš pri knjižnici še vrt, ne boš ničesar pogrešal.
•••
(Cie ero)
Svet sem spoznal s pomočjo knjig, s pomočjo leksikonov... tam je bil ta svet asimiliran, klasificiran, etiketiran, preštudiran.
(Jean Paul Sartre)
Več kot katalog, manj kot monografija
Kdorkoli je obiskal umetnostno zbirko v Jakčevem domu v Novem mestu in ga je prevzelo obilje Jakčevih stvaritev, je gotovo pogrešal katalog, ki bi mu v besedi in reprodukciji ponazoril umetnikovo življenjsko pot, zlasti pa lok njegovega grafičnega in slikarskega ustvarjanja. Po drugi strani pa se vsak poznavalec široko razvejene Jakčeve ustvarjalnosti zaveda, da je opus tega umetnika večji, kot ga je zmogel prevzeti Dolenjski muzej v Jakčevem domu. Zdaj je pred nami 672 strani obsegajoča knjiga »Božidar Jakac«. Natisnil jo je Dolenjski muzej v Novem mestu v 7000 izvodih, uredil pa Milček Komelj; za oblikovanje je poskrbel Peter Simič, za fotografijo pa Branko Babič.
Knjiga »Božidar Jakac« je več kot katalog, za monografijo pa jo lahko štejemo le pogojno. Izraz monografija se kar prepogosto uporablja ohlapno. Če bi dela Božidarja Jakca hoteli zaobjeti v monografijo, bi po vsej verjetnosti nastalo nekaj'knjig. Izraz monografija naj torej obvelja kot prikaz tega, kar je kot velika pregledna razstava v Jakčevem domu, kjer je mogoče slediti Jakčevemu razvojnemu loku od zgodnjih začetkov do zrele dobe in vse do poznih let. Še preden je izšla zdajšnja knjiga, je Milček Komelj napisal Vodnik po Jakčevem domu, in prav je, da je le-ta dobil svoj prostor tudi v najnovejšem delu. Čeprav je vodnik zgolj skica o razvrstitvi Jakčevih del, je nujen. Jože Kastelic je napisal zelo osebno barvit in liriziran prispevek Vstop v Jakčev dom. Iz zapisa Luca Menašeja veje dobrovoljna iskrivost, avtor nakazuje Jakčevo ustvarjanje, opozori pa tudi na tematsko širino del, razstavljenih pred tremi leti v Jakčevem domu. Priložnostni zapis ob Jakčevem domu - in darovanih grafikah in slikah - je podal Nace Šumi. Tone Pavček pa se navezuje na »Dolenjsko in dolenjskega (in mojega) Jakca«. Vsak je po svoje prikazal dolenjsko krajino, poetizacija pa je obema skupna. Barbara Jaki je podala odmerjeno Razmišljanje o Jakčevih najpogostejših novomeških motivih. Stane Granda pa je spregovoril o Jakčevem delu kot viru za slovensko in posebej novomeško zgodovinopisje. Zahtevne naloge se je lotil Ivan Sedej,ko je spregovoril o Božidarju Jakcu med tradicijo in sodobno umetnostjo, gotovo pa ni mogel izčrpati teme. Špelca Čopič je predstavila Jakčevo pastelno krajino. Z daljšim prispevkom je poleg Čopičeve postregel Milček Komelj s Simboliko Jakčevih motivov in tako osvetlil manj obravnavano stran v motivnem svetu Božidarja Jakca. Umetnik pa je na koncu zapisanih prispevkov dopolnil navajanja, ki so poudarjeno novomeška in dolenjska, opozoril je na rodovne istrske korenine.
Urednik se je verjetno zaradi obsega knjige z reprodukcijami odločil za krajša, večinoma priložnostna besedila, razert dveh ali treh. K monografski zamisli
bi spadale kar se da izčrpne študije, ki bi Jakčev razvoj in slogovne, vsebinske posebnosti kolikor se da sintezno zaokrožile. Verjetno urednik ni želel ponatisniti že znanih prikazov študij Karla Dobide, Franceta Steleta, Luca Menašeja in še drugih - že tako obsežna knjiga bi postala debelejša. Kakor koli že: gradivo knjige »Božidar Jakac« zahteva celostno strokovno študijo, ki ga bo osvetlila kritično in vsestransko. Pri Jakčevi množini del in razvejeni ustvarjalnosti je to naloga dolgoletnega preučevanja, morda niti ne ene osebe. Urednik pa je smiselno pridal odlomke iz Jakčevega pisanja o svojem pogledu na umetnost, s tem pa omogoči bralcu, da se kar najbolj neposredno seznani z Jakčevimi stvaritvemi. Tisto, kar je ostalo pri tej knjigi nepogrešljivo, je bibliografija. Pri morebitnem ponatisu bo ta zagotovo urednikova prednostna naloga, saj dandanes tudi skromnejši katalogi kar ne . morejo ostati brez osnovnih bibliografskih podatkov.
Urednik je razvrstil gradivo smotrno, ne da bi slepo upošteval kronologijo posameznih del. To pa samo koristi zamisli. Najprej je razvrstil tista dela, ki govore o umetnikovem rodu in domu, nato je prešel k umetnikovemu mestu, dolenjski krajini in slovenski domovini, zatem pa je uvrstil umetnikove sorodnike in Novomeško pomlad z umetniki in s prireditvami. Poglavje o umetniški poti Božidarja Jakca in njegovih poteh po svetu v razvoju zrcali njegove začetke, šolanje v Idriji, med vojaki ob koncu prve svetovne vojne in do vrnitve iz vojske; odhod na študij v Prago je za umetnika bistvenega pomena, saj se je tedaj ustvarjalno razmahnil in zablestel. Po vrnitvi v domovino so sledila potovanja v Pariz. Tunizijo, Ameriko, Norveško, Italijo. Le-ta odsevajo v Jakčevi umetnosti poetično in dokumentarno. Sklepni del vsebuje Meditacije poznih let. Po kronološkem seznamu del sledi dodatek, namreč zbirka podarjenih Jakčevih del z motiviko narodnoosvobodilnega boja. Vsi prispevki raznih avtorjev so prevedeni v angleščino - to delo je opravila Marta Pihlar.
IGOR GEDRIH
Zgodbe o živalih
France Cvenkel, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1988, drugi natis
Sicer drobna knjiga, vendar vredna posebne pozornosti, saj je prvo tovrstno delo v slovenščini. Domači avtor se s svojimi zgodbami približa iz »lovskega zornega kota« učencem, zlasti tistim od 4. do 8. razreda osnovne šole. Vendar knjižnica ni učbenik strogo v šolskem pomenu besede.
Zgodbe o živalih je izdala in založila Državna založba Slovenije v zbirki Enajsta šola. Temeljni namen knjižnic iz te zbirke je učencem čim bolj privlačno podajati, razširjati in poglabljati znanje s posameznih področij. Razprodani prvi natis je potrdil, da Cvenklove Zgodbe o živalih to nalogo dobro izpolnjujejo. V njih so naslikane in opisane razne ptice in sesalci od pomladi do zime. Vsebino prepletajo zanimivosti, na katere povprečen opazovalec niti ni pozoren. V Zgodbah so zanimivi odgovori na številna vprašanja, npr. kako stopata ali tečeta v lahnem drncu volk in lisica, da so njune stopinje v snegu nani-
zane ena za drugo v ravni črti; kako pri hoji postavljajo noge srna, divji prašič, jelen; zakaj ptiček na prostem v mrzli zimski noči ne zmrzne, enako težka miška pa; zakaj žolne in detli bobnajo in kaj sploh je bobnanje teh ptic; kako veverica reši mladiče pred zasledovalci; zakaj so golobja jajca snežno bela, jajca številnih drugih ptic pa imajo ustrezno varovalno barvo? Itn.
Zgodbe o živalih pa niso samo šolarjevo prijetno dopolnilno branje, ampak lahko zelo pomagajo tudi učitelju pri vpeljevanju aktivnih metod dela in interesnih dejavnosti učencev. Sicer pa je v knjižnici marsikaj, kar bi moral vedeti sleherni ljubitelj narave oziroma živalstva. Njen glavni namen je vsekakor:	odpreti
bralcu oči iq ušesa, a tudi srce za živali proste narave. Zelo privlačni so opisi lepot, ki jih opaža lovec na svojih pohodih. Iz zgodb veje tudi skrb za ohranitev živalskih vrst in ravnovesja v naravi.
FERI POREDOŠ
Skupinski pouk
Hicela Jovan, Timska nastava, Izdavački centar Rijeka 1987
Pri svojem delu v razredu je učitelj razpet med možnostmi, ki mu jih dajejo njegova klasična izobrazba, pridobljene izkušnje in znanje, ter sodobnimi zahtevami po dinamiki, ustvarjalnosti, izvirnosti pri prenašanju novih spoznanj.
Ob novejših metodah pouka, ki se čedalje bolj uveljavljajo, želimo opozoriti na delo Hicele Jovan: Skupinski pouk (H. J.: Timska nastava, Izdavački centar Rijeka 1987).
Avtorica, sama pedagoginja, obravnava vsebino celostno s teoretičnega psihološko-pedago-škega in organizacijskega vidika ter navaja dosežke in odzive učiteljev in učencev na vpeljevanje skupinskega pouka. Ta pouk predpostavlja, zahteva in omogoča večjo osebno povezovanje učiteljev, prožno razvrščanje učencev, daje možnost za večjo upoštevanje posebnosti učencev in učiteljev, večjo iniciativnost in motivacijo enih in drugih.
Skupinska oblika priprave in izvajanja pouka omogoča tudi uporabo najrazličnejših učnih metod in pripomočkov ter kar največje upoštevanje različnih socialnih, čustvenih, intelektualnih in telesnih potreb učencev.
Kritike togosti in neučinkovitosti klasičnega šolskega sistema in različne inovacijske zamisli izvirajo iz zahodnega sveta - saj so bili tam tudi najprej pripravljeni sprejeti resnico o velikih razlikah v sposobnostih dojemanja intelektualnih vsebin pri otrocih enake starosti.
Skupinski pouk je organiziran tako, da skupina učiteljev odloča
13
'H!
o organizaciji pouka (»veliki rU^ zred«, male skupine), metodi in tehnikah pouka ter preveffl nju znanja.
Razlika med delom aktivov, I ga poznamo, in timskim poukoi je v tem, da se vsak član skupin specializira za kako področje vidik poučevanja (Frontalflfe, predavanje, poskus, razpravlja:n. nje za učence s SUT, za poča* nejše, za nadarjene ipd).
Učitelji si delo delijo, evalvii^g cija je skupna. Skupinski poU;^ omogoča tudi sočasno delo dve učiteljev v razredu ali pa deli učitelja in specialnega pedagoge
- in to bi bilo še posebno ko!)
*Ur
VH(
ZO'
kn
tih
'ne
ko
ristno. Pri takšni obliki pouk preverjamo znanje sproti, dift rencirano, predvsem pa bolj ob^-jektivno in zanesljivo.
Učitelji v skupini bolj smotrni kot pa učitelj posameznik izbi,J rajo učne enote, njihove vse bine, ter jih razvrščajo glede n smotre in učence, vsak učene pa ima večje možnosti za razve sposobnosti analitično-kritii nega mišljenja, besedne spretno sti, socialnega uveljavljanja, uče nja strpnosti in sodelovanja. 1
Ob bogatem seznamu litera ture, ki jo navaja avtorica, si zlasti zgovorna mnenja učence (srednješolci) o takšni organi za ciji pouka:
-	Za učenje je najprimernejŠ
šolska delavnica ali laboratorij sočasno pa naj potekajo preda vanja in poskus (izkušenjsk M učenje)	ipr
-	Skupina naj ima do 20 učen'dl cev, delo v njej lahko opravlja d<edl 7 učencev skupaj, ali pa naj de lajo v dvojici.
U. M.
te
'Pa
vir
'kc
fsl
'kc
j n
"j
Itii
dn
ov
»j-
av
Surdoandragogika
Dr. Ljubomir Savič, Surdoandragogija, Beograd 1988
-ja
isc
. s lo
ka
ka
Letos je izšlo v Beogradu delo prof. Ljubomira Saviča z naslovom Surdoandragogija. Knjiga je posebno pomembna zato, ker je to prvo tovrstno delo v Jugoslaviji in nemara tudi prvo v Evropi. Izobraževanju odraslih namenja naša družba že nekaj let precejšnjo pozornost. Kot pove že sam naslov brošure, je to delo namenjeno odraslim slušno prizadetim osebam, ki so takega izobraževanja še posegno potrebne. Pisec je objavil veliko poučnih sestavkov (poglavij), v katerih zelo sistematično obravnava problematiko slušno prizadetih iz tega zornega kota. Uvod v knjižico je napisal dolgoletni predsednik Zveze društev slušno prizadetih Jugoslavije dr. Dragoljub Vukotič, ki je bil več let tudi predsednik svetovne zveze slušno prizadetih. Že Vu-kotičev uvod - pisec je zelo ugledna oseba - je koristno izhodišče za zanimivo in pestro vsebino knjige dr. L. Saviča«. Dr. Vukotič pravi: »Avtor (dr. Savič) je spoznal veliko nadrobnosti kot izkušen strokovnjak - politik, v želji, da bi zveza gluhih bolj doumela svojo odgovornost za podaljšano izobraževanje članstva. V uvodu opredeli dr. Savič mesto surdopedagogike v pedagoški znanosti in njen pojav, ki je posledica osebne in družbene potrebe odraslih gluhih. Ugotavlja, da surdopeda-gogi danes ne delajo samo na šolah, rehabilitacijskih centrih za razvijanje sluha in govora, v oto-laringoloških klinikah, temveč so zaposleni tudi kot organizatorji dela z odraslimi gluhimi v organizacijah za slušno prizadete, v klubih idr. Zaradi tega tudi morajo poznati načela, načine, oblike dela z odraslimi gluhimi. Na to je prvi opozoril že leta 1955 v Žagrebu tedanji predsednik komisije za izobraževanje svetovne zveze gluhih na 2. kongresu gluhih, znani španski surdopedagog Miguel Baena. direktor šole za slušno prizadete v Madridu.
oc
Glede na to, v katero smer na poteka andragoška dejavnost poudarja tele možnosti: učenjem za delo, doseganje splošne kul i ture, odprava politične nepismeftm nosti pri posamezniku kot samo upravljalcu, oblikovanje družini skega življenja, problematiklljei prostega časa, rekreacija ir oblike rekreacije.	L
Ko govori o tem, zakaj jc slušno prizadetemu odraslem!-, potrebno nadaljnje šolanje alfcK spopolnjevanje, navaja avtor ve£ vzrokov. Mednje spadajo: p rila«, gojeni programi v posebni os||| novni šoli, stari način poklicnega usposabljanja, ki je bil precej po*'" manjkljiv, splošno zaostajanje V ( v znanju v primerjavi s svetom ni sama gluhota teija več usposabisje Ijanja, saj zahteva prilagajanji tja novemu znanju daljše obdobjema nedejavno izrabljanje prostegtite? časa, zaradi negativnih poslediHna gluhote in pomanjkljive splošnfno izobrazbe slušno prizadeti! ih, oseb. Avtor priporoča tudi veh p, oblik dela s stalno skupino. T<o, so: tečaji (osnovni, dopolnilni a L specialni), seminarji - inform3'slo tivni, instruktivni in študijski olj skupine (krožki, svetovanja) po$ Ob nadaljevanju preide avto po tudi k oblikam dela z nestalni ij. skupino (tribune, debatni klubi nS], ciklusi predavanj).	tim
Pri individualnih oblika! :da dela navaja možnosti svetovanja olj konzultacije, kolokvijev in inte resnih skupin.	the
Veliko pozornost je treba na oje meniti tudi vsebini dela z odra pep slimi gluhimi, in pri tem posebGbo upoštevati pomanjkljivosti pt oje sprejemanju informacij slušni otr, prizadete osebe. Ob koncu nafl errn avtor zelo nazorno poda zgodo bra. vinski razvoj andragogike in sta siru nja surdopedagogike v nekateri! tpš; državah, posebej pa se ustavi o! Jugoslaviji, Sovjetski zvezi kih Švedski in ZDA. Knjižica je no edj vost in hkrati koristno branje ziOi vsakogar, posebno za surdope ni>[> dagoge in socialne delavce.
,ega
BOGO JAKOPIČ
Pogled v umetniško delavnico
!a sodobnejše metode pouka in kulturo gledanja
pi!,k
e a!
arfl,,Venski Pesn'ki in pisatelji, 2. mapa diapozitivov.
^fnanj jn metodična navodila: Alenka Kozinc. Diapozitivi: Mirko 3 a|rnhič. Pojasnila k slikam: M. Kambič in A. Kozinc. DZS 1988.
1 i^'*a ^re^a Vrhovec.
ci ^aPi. ki je namenjena predvsem književni vzgoji v višjih razredih aoujiovne šole in v srednjih šolah, a tudi zasebnikom in kulturnim aV lanovam, ki se zanimajo za vizualne dokumente o naših besednih defVarjalcih, je 200 diapozitivov: F. S. Finžgar (19 diapozitivov), S. o°°!eŽorčič (25), Prežihov Voranc (18), M. Kranjec (15), F. Prešeren tf!’ V- Vodnik (19), D. Kette (17), J. Murn (14), I. Cankar (24) in 2 Kosovel (17).
j ob—---------------------------------------------------------------
jtni' 6 zbirke naj bi predvsem jzbiObujale učence za branje, za vse Sevanje in doživljanje knji-e n Vne8a besedila, obenem pa na-ene 2°vale eno od poti, ki ob zav-izvOtem učitelju ponuja veliko bo-ritii'1*1 možnosti za diferencirano •tno^dividualizirano delo, tudi ra-u^e ^pvalno; je predvsem izziv, ne ls'la. Navdušuje za nove ko-ter/e - ne le v književni vzgoji, l si'Pak tudi pri zemljepisu, zgo-nce V'n'- umetnostni vzgoji, in niza'k0 najde pot v krožke, na ■'slave, skratka tja, kjer jo riejš oplajata učiteljeva in - za-torij ne ' tudi učenčeva izkušnja.
reda Diapozitivi so strokovno in ijsk^etniško delo Mirka Kambiča.
'Pravil jih je na novo ali po ičerDih fotografskih in slikovnih jad<edlogah, segajo pa od priče-j de pj o delu in življenju naših bednih umetnikov do vrste izpo-^nih posnetkov pokrajin, mo-°v in ljudi, občutij in razpolo-
____.tj, ki odpirajo širša obzorja.
Jv zaradi teh širših obzorij, ki "jajo misel, da jih je mojster 'Soma zaslutil na svoji člove-■ strokovni in umetniški poti,
____.'f postavili Mirku Kambiču
[taj vprašanj, da bi nam odstrl kaj pogledov v svojo umetni-a delavnico.
r na
nosi % Pisna pojasnila k diapoziti-SenjDn presegajo ustaljene okvire, kul i bolj kulturnozgodovinska sme tmišljanja, podprta z natanč-uno tli podatki in zanesljivimi užin '((.'delitvami, ki nakazujejo uči-atiki Ijem mnogotere možnosti. Kaj
vse ste kot avtor s takšnim prijemom hoteli osvetliti?
-	Slika in besedilo se vežeta v celotno informacijo, vendar tako, da učitelj ohrani dejavno vlogo, toliko lažje, ker ima na voljo dovolj gradiva. Z živo, toplo besedo bo podal učitelj ob sliki tisto razlago, ki je v danih okoliščinah najprimernejša. Podatke, ki sva jih zapisala s prof. Kozinčevo, učitelj dopolnjuje in osvežuje (s sprotnimi aktualnimi) dogodki, kot so npr. nove knjižne izdaje, spominske slovesnosti, ekskurzije. S primernimi vprašanji učitelj lahko sproži pri projekciji miselni proces svojih učencev in širše zanimanje, ki vodi k dejanjem.
• Posebna vrednost diapozitivov je tudi v tem, ker z njimi razšiijate vedenje z literature na fotografijo (opozarjate na njeno dokumentarno, zgodovinsko, etnološko in sociološko vsebino), Fdm (spregovorite o ekranizaciji slovenskih literarnih del), likovno umetnost in arhitekturo. Katero temeljno misel ste tu zasledovali?
-	Gre za uresničevanje načela interdisciplinarnosti. Človek sije razdelil bogastvo znanja in raziskav na stroke, panoge in to olajšuje predirnost raziskav. To pa vodi nehote v razdrobljenost in osamitev. Povezava strok je nujna, saj pripomore k ravnotežju osebnosti in rodi žlahtne sadove v znanosti in vzgoji. V našem primeru ne gre le za
posamezen fotografski portret, za posamezen film na podlagi literarnega dela, za sliko impresionista ali izdelek kiparja. Gre predvsem za povezavo sorodnih strok, ki gradijo na estetskih vrednotah, skupen pa jim je zlasti narodnostni vidik. Če govorimo o poti k novi slovenski literarnozgodovinski sintezi, potem gre za podobno pot k novi, celostni predstavitvi slovenske fotografije. Isto velja za slovenski film in za klasične zvrsti slovenske likovne umetnosti. Z našo mapo diapozitivov nakazujemo to smer gledanja in povezovanja sicer skromno, vendar dovolj vidno in dosledno.
tografije mi je zbudila, med prebiranjem tuje literature, predvsem radovednost, kaj smo dosegli Slovenci na tem področju. To me je nujno vodilo k znanstvenoraziskovalnem delu v domačih in tujih arhivih. Šlo je za besedila, dokumente, ki se pa nujno vežejo s starim slikovnim gradivom in z razvojem fotografske tehnike in likovnosti. S tem se človek prav gotovo obogati. Toda odločilna je človekova prirojena nagnjenost k vidnemu dojemanju sveta. Ta me je vodila k študiju umetnostne zgodovine, kjer sem se najbolj poglobil v slikarstvo. Izmenično sem se posvetil tudi čisti filozofiji. Tako sem si
Iz osebne in strokovne izkaznice
MIRKO KAMBIČ, magister znanosti (1974), fotograf umetnik, rojen v Kloštru pri Metliki 1. 8. 1919. Študij umetnostne zgodovine končal v Ljubljani. S fotografijo se bavi od leta 1946. Od 1954 se osredotoči na barvne diapozitive in opremo knjig, revij, prospektov. Od 1962 sodeluje s fotografijo v modernizaciji pouka z avdiovizualnimi mediji. Predavatelj z diapozitivi - 2000 nastopov (1955-1985), urednik pri Sava filmu in DU Univerzum (1962-1984), honorarni predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1984-1988), nagrajenec na domačih in mednarodnih razstavah barvne fotografije (zlata medalja v Comu, 1965). Raziskuje zgodovino slovenske fotografije in sodeluje v strokovnih publikacijah.
9 Diapozitivi imajo opazno, vendar nevsiljivo vzgojno vrednost, saj lahko vplivajo na učenca (gledalca) vsaj v dveh pogledih, ki pa imata lahko daljnosežne pozitivne posledice pri učencih, pri njihovi kulturi gledanja in ozaveščanja: to sta strokovni vpliv (kako posneti dokument, spomenik, ga opremiti s podatki itn.) in likovno-estet-ski vpliv (izbor motivov, zornih kotov, izrez fotografske slike idr.). Ali je na ta Vaš odnos do fotografije vplivalo tudi Vaše dolgoletno strokovno preučevanje zgodovine fotografije, posebno slovenske?
- Zanimanje za zgodovino fo-
ustvarjal svoj predstavni in miselni svet, v prijetni menjavi zunanjega in notranjega. Praktična fotografija mi je bila sprostitev in sinteza likovne umetnosti in filozofije, znanosti in fantazije. Vse to sem na razne načine sporočal tudi soljudem: z živo besedo in projekcijo, z reprodukcijami v tisku, z razstavami, s pedagoško sliko kot avtor in urednik, z občasnimi televizijskimi nastopi, s strokovnimi in poljudnimi članki. Fotografija je lahko portal v celostnost človeškega bivanja.
Diapozitive pregledal in se pomenil z mojstrom
STANKO ŠIMENC
; al (OLIKO DRUGAČE ZA OTROKE
oje pasje življenje - svetovna filmska uspešnica
janj V Cankarjevem domu v Ljub-torn ni se je pojavil nov film Moje tsahsje življenje švedskega reži-Dnl' rJa Lasseja Hallstfoma. Nakup obje >a filma j^že na premišljeno ^eJltezo' ^ Cankarjevem domu so ledi* namreč lani odločili za nakup [ošnjitiov, kj so več kot povprečni, deti* ifi najj distributerji zaradi svo-i ye(! predstav o trgu ne odkupu-Takšna drugačna programom' a usmeritev je na eni strani rma'slpvno tveganje, na drugi pa lijsKGlj uveljavitev distribucije nja) posebnim namenom, kakršna avtoi p0 svetu v navac)i že več deset-talnj ij. -po je posredovanje filmov :lubi tiskih gledališčem, klubom in 'im kinematografom, katerih likal idalci v filmu iščejo več kot
anjaolj zaf,avo inte
Predvidevamo, da bo film a na oje pasje življenje presegel odra peh filma Wima VVendersa sebGbo naci Berlinom. Zakaj?
P' °k pasje življenje je film iušn< otrocih, namenjen pa je otro-natiernu jn odraslemu gledalcu. ;odobravnava eksistenčne pro-i sta strie otrok brez karikiranja, iten spšav jn sprenevedanja, vi of
:vezi Film je bil posnet leta 1985 in e no edi So ga razglasili za najboljši ijeziti leta. Predvajan je bil na lope "ogih festivalih, leta‘1986 ga je 'Hradila žirija otrok frahkfurt-. .eSa festivala filmov za otroke, pde na zahtevno 'tematiko in
upodobitev, ki ni koketirala z atraktivnimi zunanjimi učinki, je bilo presenečenje odraslih opazovalcev tolikšno, da so odrekali žiriji samostojnost v presoji ter odločitev pripisali manipulaciji odraslih. Kmalu pa se je pokazalo, da je bil ta pomislek neutemeljen in da je izhajal iz stereotipnih predstav o potrebah in sposobnostih sodobnega
otroškega gledalca. Njegova pot v kinematografe je potrdila odločitev otrok. V zahodni Evropi je postal prav uspešnica, predvsem v Skandinaviji, na Nizozemskem
in v Angliji. Največje presenečenje pa je bil uspeh v ZDA. V tej deželi je bil film na top lestvici kar 53 tednov, nominiran je bil tudi za nagrado oskar.
Zgodba filma bi lahko bila ponovitev mnogih socialnih povesti iz prve polovice našega stoletja. Družinske razmere glavnega junaka zarisujejo materina bolezen (jetika) in očetova odsotnost (oče je nekje na ekvatorju - tovori banane), premožni stric, ki zmeraj ve, kaj je treba storiti, preprosti stric na podeželju, ki si gradi utice - zatočišče za svoje sanjarjenje. V zgodbo so vtkana tudi spoznanja o smrti, o dozorevanju, o spolnosti. Tkivo, ki sestavlja to zgodbo, pa presega njen okvir. Sestavljeno je iz fragmentov žalostnih in zabavnih
okoliščin, ki jih povezuje vodilni motiv vesolja in Lajke, spuščene vanj, ter razmišljanje glavnega junaka - predpubertetnika o nuji določanja pomena posameznih pojavov, dogodkov in doživetij v nekem širšem sklopu dogajanj.
Razmišljanja o Lajki v vesolju ne spadajo v okvir zgodbe. Lajka je tu kot prispodoba. V usodo Lajke, ki ni mogla vplivati na svoje življenje, saj so njeno vlogo v vesolju odločili drugi, je postavljena usoda glavnega junaka.
V tem je tudi treba iskati smisel naslova, seveda gledano z očmi odraslega. Otrok pa bo najbrž užival v duhovitih okoliščinah, s katerimi režiser premaguje tragičnost posameznih prizorov.
Spontani smeh, ki ga bo film prav gotovo izzval, izriva brezupnost in brezizhodnost ter naredi tudi najbolj tragično prehodno.
Posebnost filma je ustvarjanje pripovedi ob vsakdanjih opravilih v družbi, ob igri ter drobnih, nakazanih, največkrat tudi neizgovorjenih nasprotjih med ljudmi. Vse, kar počno odrasli in otroci, ima v filmu vedno svojo žalostno in zabavno stran.
Režiser je izbral za pripoved hitro menjavo kadrov in sekvenc. Ta hitra menjava belih in črnih lis v življenju glavnega ju-
naka je povečala občutek za sočasnost veselega in žalostnega.
Režiser se tudi ni veliko igral s totali in detajli. S fotografijo je dosegel učinek, ki nam zapušča občutek dogajanja, ki je v našem okolju.
V ta hotenja so se včlenili tudi drugi, posebno pa igralci, ki so zahtevne vloge interpretirali preprosto in s posebnim žarom; to je poudarjalo optimizem, s katerim je prežet ves film.
In prav ta optimizem, ki ni povedan s prižnice, temveč izhaja iz življenja, sicer filmskega, vendar preprostega in zapletenega hkrati, ki pa zna biti zabavno in žalostno, je vrednota filma. Ta film je tudi uveljavil vse močnejšo pobudo za sodobni film za otroke, ki naj ne ponavlja obrabljenih tem in ne ponuja rožnatih pravljic o otroštvu, temveč ga pripravlja na spoprijem z življenjem (in bojem za preži-vetje).
MIRJANA BORČIČ
Film je zelo primeren za šolske filmske predstave. Kinematografi ga lahko naroče neposredno pri Cankarjevem domu v Ljubljani. Informacije Jelka Stergel (061) 221-121.
kultura
LETOŠNJEMU SLAVISTIČNEMU ZBOROVANJU NA ROB
Slovesno o Maistru in Majcnu, bojevito o učbenikih in urah za materinščino
Kaj je navrglo letošnje slavistično zborovanje v Mariboru? Lep in koristen poučni izlet, najprej pa kar se da slovesen mai-strovsko-majcnovski uvod v nadaljnja razglabljanja o slovstve-nozgodovinskih, jezikovnih in didaktičnih rečeh.
Takale zborovanja - kaj je sploh njihov glavni namen? Eni zatrjujejo, da izobraževanje, drugi poudarjajo strokovno povezovanje, tretji krepitev stanovsko'prijateljskih vezi. Tri muhe na mah torej, zato so in bodo koristna. Končno pa, imajo jih tudi zgodovinarji in geografi in še kdo. Malo naoljijo zarjavelo spominsko kolesje, dodajo poživilni viterginček, naznanijo kak nov obetaven didaktično-metodični multipraktik in navržejo nekaj neznanih besed (zapomniti si jih moram, si rečem, in doma takoj pogledati v slovar tujk). Preobilje izobraževalne snovi je zelo težko sproti prebaviti, zato poleti duh tudi kam pod strop in še dalj, ves pomirjen, da bodo tukaj in zdaj brani referati tako ali tako kje objavljeni. Vsebine za razpravo se nakopiči več kot dovolj, razpravljajo pa navadno vedno isti srčni možje. Punc se ne priglasi veliko; tudi med referenti jih je prav malo. Zdaj smo vsaj zvedeli, zakaj. Pragmatika kot jezikoslovna veda je odkrila, da so zapostavljene še v slovničnih oblikah, in to zato, ker se že tisočletja rinejo v prvo vrsto spet in spet samo hlačmani.
Nauku o zgodovini slovenskega knjižnega jezika v učbenikih za srednjo šolo, tako je bilo prikazano na zborovanju, ne gre verjeti, ker je v njem vse polno napak. Če je res ,vse, kar je povedal ON, se je ONA s tem naukom v učbeniku za drugi letnik slabo izkazala. Prej omenjena pragmatika pa me zapeljuje v grdo skušnjavo, da niti jezikoslovnemu Jupitru ne smem vsega verjeti.
Besedni boj se je skoraj celo popoldne bil samo za učbenike. Nekateri da so popolnoma zanič in predpotopno stari, dva sta nova in vsega spoštovanja vredna, trije v pripravi in tako dalje. Preden končno in dokončno izidejo, je prepoten krvavi pot, potem se pa zgodi, da jih učitelji obgodrnjajo, izločijo iz uporabe (kot na primer delovne zvezke r srednji šoli) in le nekateri - učbeniki namreč - do-
živijo to čast, da so od uporabnikov pohvaljeni. Besedila v šolskih berilih doživljajo (natančneje in pravičneje: so doživljala) vnebovpijoče prilagoditve učnemu načrtu in družbenopolitični klimi. Tekmovanje za Cankarjevo priznanje prebolela šok in se še ne ve, ali ga bo pobralo ali se bo pretolklo skozi svoje v.ve-binske in organizacijske smisle in nesmisle.
Kadar je bil govor o skupnih rečeh, so tematiki prisluhnili vsi zborovalci. Če se je govorilo o srednji šoli, so izkazali potrebno radovednost tudi slavisti Z osnovnih šol in obrnjeno. Lahko smo zvedeli, koliko ur pouka je materinščina v zadnjih desetletjih zgubila prav v osnovni šoli! Kakšen uspeh ima klic vpijočega v puščavi, je pa znano že iz pradavnine.
Drugi dan zborovanja od 14.30 naprej so navzoči namenili svoje zanimanje ali slovenističnim ali slavističnim vsebinam, v opoldnevih in večerih pa različnim stanu primernim dejavnostim.
Kdor je zdržal še do konca poučnega izleta in že poprej zorno sledil vsem sklepom, jih podprl z glasovanjem ali pa tudi ne, si olajšal dušo v prijateljskih kramljanjih, bo rekel, da je mariborsko slavistično zborovanje doseglo namen. Večnim nergačem seveda ni pomoči. Vseeno jih bo prav nergaška zvedavost zanesljivo prignala tudi na naslednje zborovanje. Do takrat sc bosta administraciji slavističnega društva in društva knjižničarjev mogoče le utegnili zmeniti za tak datum srečanja, da polslavistom in polknjižničarjem ne bo treba Žrebati, katerega zborovanja naj se udeležijo. Letos sta imenovani društvi spet zborovati sočasno. Na šolah pa takih učiteljev, ki se ubadajo s knjižnico in poučevanjem materinščine, ni ravno malo.
Snov za poseben roman ponuja tihotapsko vohljanje slavistov, ki si nabirajo slavo v nešol-skih ustanovah in jim srce vztrajno utripa za slavistične čednosti. Ti namreč ne dobijo vabila na stanovsko zborovanje (razen svetlih izjem), da bi z njim pomahali pred svojim šefom in samoupravnim telesjem - in se šli še oni kdaj slavistično izobraževat.
BERTA GOLOB
MLADINSKO KOLO (Stojan Batič, 1962, figure z vodometom na Komenskega ulici v Ljubljani)
Kiparski umetnini z vodometom se v danem okolju približamo z načeli črno-bele fotografije. Močan vtis svetlobe in sence ustvarimo s slikanjem proti svetlobnemu viru. Sonce sveti od zgoraj, iz ozadja, črnino ozadja dajejo hišne fasade v senci. Močna svetloba se lovi na curkih vode, na razpršenih kapljicah, na valoviti vodni gladini in na gladkih robovih bazena. Kontrast oblikujejo bronaste postave. Mirovanje prehaja v kipečo razgibanost. Vse teče. Sonce sveti vsem ljudem.
Slika in besedilo: M. Kambič
Pedagoški dnevi - Dravograd 1988
Poletna šola malo drugače
Prizori ob slovesu v petek, 26. avgusta 1988, v hotelu Dobrava v Zrečah so bili drugačni kot ob prihodu, v ponedeljek istega tedna, kjer je potekala poletna šola za učitelje angleškega jezika na osnovnih šolah.
Komunikacije, njih zakonitosti in dejavnosti v razredu, v skupinah, motivacija zase in za druge, osvečitev znanja tujega jezika, novosti in izkušnje, so snov dandanašnjih seminarjev.
Znašli smo se v vlogi učencev, naenkrat in nezavedno smo se. prelevili v čisto nekaj drugega od tistega, kar smo sicer med šolskim letom. Nismo »igrali« učencev, bili smo učenci, dobri, slabi, nestrpni, obupani, naveličani, prekipevajoči, plahi in pogumni, molčeči in polni besed; učili smo se poslušati, sodelovati, spominjati. Ustvarjalnost je prenikala v novih motnostih, pomagali so gibanje, smeh, risanje, glasba in - napake. Kako se šele učitelji bojimo napak! Svojih napak, ki menda utegnejo rušiti ugled. K vragu, pa tak ugled! Motili smo se, razen kakšnega smeha se ni zgodilo nič, le še bolje smo si zapomnili. Pri členih smo se potili, podobno je bilo s predlogi; včasih smo ugibali namesto vedeli, intonacija ni zmeraj kazala, da je stavek sklenjen, pa vendar to niso bile takšne ovire, da bi nas Angy, Marc, Paul in Craig ne vzljubili, nas: razne Fanike, Majde, Jožice in še kup imen, predvsem ženskih imen, saj moških ni bilo veliko. To pa ni bilo prav nič hudo, četudi je bil Miro kot Prime minister sila imeniten, pa vendar je Milojka kot ministrica za izvoz naredila kupčijo, ki bi ji jo zavidal vsak resnični minister. Pri kriminalki smo bili vsi v kaši, ni šlo, ne in ne, ne bi je rešili brez Marcove pomoči. Zato [a smo se bolje izkazali pri televizijski reportaži, obilo smeha je bilo, pa še načrt, kako lahko popestrimo lekcije iz naših učbenikov, je bil zanimiv in nov. Pri pantomimi je bilo hudo težko,
Z risanko je šlo lažje, spominjati smo se učili z vizualizacijo, v vse pa nas je Angy uvajala z vajami ogrevanja ali umirjanja, nas znova opozorila na pomen imaginacije in nam odpirala možganske sposobnosti, ki so dokaj zanemarjene, ker se tako mi nismo učili. Učni pripomočki so bili karseda preprosti, največ je bilo fotografij iz raznih revij, ki pa seveda ne bi prav nič pomagale, če bi nas naši učitelji ne bili znali vpeljati v dejavnost tako osebno, prijetno in zavzeto.
»Where is my sun?« je vzkliknila Angy sredi podajanja
zgodbe. Tistega oblačnega torka in v sredo se je prikazalo sonce in je ozračje še otoplilo, Paulovi Zgledi govorjenega in pisanega registra jezika so nam odprli novo zavedanje in željo po večjem znanju. Beseda »shibbo-leth«, ki pomeni karkoli, kar uvrsti človeka v razred, je bila spočetka kaj bodeča, navsezadnje pa je tudi ameriškim učiteljem dobro znan izraz »moonlighting« - dodaten zaslužek. Kako bi zvedeli za toliko živih, aktualnih fraz brez Craiga, ki nam je mimogrede dokazal, da ne zname-opa-zovati, ker takoj vrednotimo, ker se pač tega ne učimo. Opazujemo lahko le na znanstven način, z ugotavljanjem dejstev, s pravili, ki usmerjajo naše vedenje in z natančnim zapisovanjem. Potem nismo užaljeni, ni zamere, saj v drugem opazujemo le sebe. Tako naj bi rasli kot učitelji kot kolegi po šolah, v medsebojnem opazovanju. Potem podana žogica, ob metu katere smo povedali svoje ime, ne bi obstala v rokah enega, marveč bi vrnjena nosila tudi svoje ime. Tako smo pri Angy, pa ne le pri njej, tudi delali. Spoznavanje je povečalo zaupanje, komunikacije so se krepile, večerje in kosila so postajali družabnejši, prosti čas med delavnicami dragocenejši, tkale so se nove vezi, besede niso padale kar tja v en dan, smeh in kakšna solza so bili spontani, ganjenost resnična, simulacije pa vse bolj stvarne (Marc).
MARUŠA GUZEU
Zavod SR Slovenije za šolstvo, organizacijska enota Dravograd, je za učitelje svojega območja 29. in 30. avgusta 1988 pripravila pedagoške dneve, na katerih so predavali priznani strokovnjaki. Dr. Anica Kos je razgrnila problem trpinčenih otrok, pred katerim vse preradi zatiskamo oči, čeprav je dokazano, da je polovica trpinčenih otrok prav osnovnošolskih. Dr. France Strmčnik je poglobljeno osvetlil učno diferenciacijo in individualizacijo. Njegova trditev, da je naš pouk metodična revščina, je prav gotovo v slehernem učitelju sprožilo razmišljanje, kaj storiti, da bo njegovo podajanje učne snovi zanimivejše in bolj življenjsko. Z zanimanjem smo prisluhnili tudi dr. Ladislavu Bognarju iz Osijeka, ki je spregovoril o zasnovi samoupravne šole. Izhajal je iz dejstva, da današnja šola, takšna kakršna je, ni priljubljena ne med učenci ne med starši, še celo med učitelji ne. Kaj je torej narobe z našo šolo, kaj z učitelji? Dr. Bognar je nastopil proti naši storilnostno usmerjeni šoli, v kateri prevladuje vertikalna komunikacija.
^zavzemal pa se je .za takšno obliko šole, v kateri bo lahko učenec v sproščenem ozračju najbolj razvil svoje sposobnosti, za šolo, ki naj učenca pripravlja za življenje. Skratka, slišali smo veliko novih zamisli, temelj vseh pa je predvsem human odnos do učencev, razumevanje njihovih težav, iskanje vzrokov neuspeha ...
Dipl. psih. Jožica Fras je v predavanju o sodobnih raziskavah kognitivnih stilov poučevanja opozorila, da se učenci po svojem spoznavnostnem slogu med seboj razlikujejo in da moramo učitelji te razlike v vzgojno-izobraževalnem procesu upoštevati.
V plenarnem delu so učitelji pohvalno ocenili tako obliko strokovnega izobraževanja učiteljev in izrazili željo, da bi postala permanentna. Žal smo se lahko teh predavanj udeležili le nekateri učitelji. Prav bi bilo, da bi bili pedagoški dnevi organizirani za vse učitelje, saj je permanentno strokovno izobraževanje imperativ sodobnega časa.
MILENA SEČNJAK
Ali poznaš svoj značaj?
Srečno otroštvo - vrednota, ki prihaja za nami
Da postaja strokovno dogajanje v medicini in defektologiji vse bolj enakovredno v družbeni skrbi in odgovornosti za človekovo duševno in telesno zdravje, je bilo čutiti iz prvega srečanja slovenskih defektologov v petek, 30. septembra 1988 v Vzgojnem zavodu Elvira Vatovec v Strunjanu. Zbralo se nas je nekaj sto. Po aktualnem predavanju prof. dr. J. Šinkovca o ustavnih spre-
membah ter družbeni in državni učinkovitosti Slovenije je imel zelo zanimivo in duhovito predavanje dr. Vili Ščuka na temo Ali poznaš svoj značaj.
Zakaj duhovito?
Ker smo pač v kriznih časih in v posebnih razmerah, ko vsevprek tožimo o najhujšem. Mnogi postajamo nestrpni, razdražljivi, ranljivi, brezčutni, žaljivi... Še bi lahko naštevali tovrstne oseb-
ZIMSKi KRANJ
Staro mestno jedro in parada zasneženih velikanov Kamniških Alp: Kočne, Grintovca in Kalškega grebena. Belina mesta se zarisuje na temnem ozadju. Zvonika sta vertikali, višinski vzgon nad panoramsko horizontalo. Stari februarski Kranj nas s svojo tišino spominja na tisti zimski dan, ko je v tem mestu ugasnilo življenje pesnika Prešerna. Leta minevajo, Slovenci pa zmeraj znova prepevamo: »Žive naj vsi narodi...«
Slika in besedilo: M. Kambič
JUBILEJ UČITELJICE MARICE MOKOREL
Raznoliko in bogato življenje
Učiteljica Marica Mokorel praznuje letos pomemben življenjski jubilej - osemdesetletnico. Prebrala sem njen življenjepis, ki je shranjen v arhivu naše osnovne šole. Njena življenjska pot je bila zelo težavna. Po službeni dolžnosti je morala zamenjati veliko krajev na Slovenskem.
Jeseničanka je in na Jesenicah je tudi obiskovala osnovno in meščansko šolo. Nato je končala Državno žensko učiteljišče v Mariboru in septembra 1922 se je začelo romanje iz kraja v kraj.
• Kje vse ste službovali? sem jo vprašala, ko sva obujali spomine na njena minula desetletja.
- Ker je bila velika brezposelnost, sem prvo leto svojega učiteljevanja brezplačno delala na Jesenicah. Potem sem službovala v Bohinjski Bistrici. Ovsišah pri Podnartu; po potrebi so me premeščali v Radovljico, na Koroško Belo, Jesenice. Leta 1932 sem prišla na osnovno šolo
v Breznici. Tam sem se tudi poročila in opravljala delo do leta 1936. Zaradi naprednega mišljenja in delovanja na šoli sva z možem postala nezanesljiva in sva bila po službeni dolžnosti, ki je bila pravzaprav kazen, premeščena v Prekmurje - tedanjo »slovensko Sibirijo«. V Prekmurju sva ostala le eno leto, saj sva zaradi moje očesne bolezni prosila za premestitev. Tudi Zgornji
Leskovec v Halozah je bil odmaknjen od prometnih poti. Tam so prebivali revni, a dobri ljudje, ki so bili povečini viničarji, delavci. Bilo pa je seveda tudi precej veleposestnikov in nemčurjev. V odmaknjeni vasici sva bila Z možem do druge svetovne vojne.
• Spoznali ste veliko ljudi, pa tudi njihove običaje, navade, težave in radosti. Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin ali vas celo spodbudilo k delu?
- Najbolj so mi ostali v spominu preprosti ljudje, mali kmetje. Za nas je bilo dobro poskrbljeno, ljudje so bili dobri. Nikoli se nisem mogla popolnoma navaditi na govorico, saj se je v Prekmurju govorilo tudi madžarsko. Šola je bila majhna, bilo je težko učiti, spodbud pa pravzaprav ni bilo. V Halozah je bilo malo boljše; otroci so bili vedoželjni, v težkih okoliščinah so hodili v šolo. zjutraj so že pred poukom gnali na pašo; mi prinašali jagode, gobe... Zelo dobri so bili. Veliko njihovih staršev je
bilo zaradi težkih razmer podvrženih alkoholizmu.
Šolske razmere so bile dokaj primerne, bili smo izredno dober kolektiv. Čeprav smo bili odmaknjeni od drugih šol, smo bili zelo povezani in smo se pogosto sestajali. Kljub različnim pogledom na politiko, smo bili dobri kolegi.
•	Tudi vojna nam ni prizanesla. Prav gotovo je bilo to obdobje najtežje v vašem življenju. Kakšne spomine imate?
-	Leta 1941 sva bila z možem izseljena. Mož se je povezal s partizani, sama pa sem tako kot druge napredne vaške ženske pomagala partizanom. Mož je padel leta 1944 na Kočevskem in ostala sem sama z otrokom na tem območju do konca vojne.
•	Po letu 1945 ste v rojstnem kraju začeli poučevati na gimnaziji in osnovni šoli. Kakšno je bilo to obdobje?
-	Po končani vojni sem našla dom v hiši staršev, kamor sem prišla brez vsega, le z otrokom. Na gimnaziji sem učila zgodovino in zemljepis. Poučevanje je
Dragi biološko-kemijski raziskovalni tabor Podravja
s
Od 24. junija do 1. julija 1988 je bil 2. biološko-kemijski raziskovalni tabor učencev osnovnih šol Podravja v Jurovskem dolu. Udeležili so se ga učenci 7. in posamezniki iz 8. razredov, ki so bili uspešni na območnem in republiškem tekmovanju iz znanja kemije, sodelovali in vodili so biološko-kemijske krožke, delali v naravoslovnih dejavnostih in bili uspešni tudi pri pouku. Skupaj 24 osnovnošolcev in dve učenki srednje šole.
Program letošnjega tabora je bil dopolnjen tako, da so učenci poleg raziskave tal in vode spoznavali naravoslovno fotografijo, fiziologijo in oglašanje živali, ek-strakcijske metode s kromatografijo, pomen in vrednotenje rezultatov dela za strokovne analize in ocene območja občine Lenart v Slovenskih goricah.
Na prvem taboru 1987 so učenci poleg metodologije raziskovalnega dela nabirali, klasificirali, preparirali organizme in jih pripravili za šolsko zbirko, letos pa so vse organizme, ki so jih posneli na video kasete, fotografirali in sami izdelali diapozi-
tive, vrnili v njihove življeD prostore. S tem pa so spo2 pomen in vlogo organizmov' otopu in opozorili javnost na noše, ki so v naravi.
Vsebinsko in organizacijsl bila tudi letos nadvse prizade Anica Zupan, predmetna ui Ijica biologije jn kemije v Ju skem dolu, nadalje mentorji štituta za biologijo Univerze Kardelj v Ljubljani, VTO otehniške fakultete v Ljublj Tehniške fakultete v M arih učitelji in še kdo.
Kljub izredno naglemu smo ob koncu tabora pripf bilten, diapozitive in vide< sete ter tako dopolnili prirč prvega tabora v Jurovskem' 1987.
Sklepna prireditev je bila nji dan, ko so učenci predst program tabora v sliki in be z željo, da bi »mislili, gle' živeli ustvarjalno«.
Enotno sta tabor podprli braževalna skupnost Lenaf Raziskovalna skupnost n' Maribor.
ROMANA JAZBEC
nostne živčne odklone tudi v nas odraslih. Vse pripisujemo posledicam trenutnih razmer - predvsem družbenogospodarskemu položaju. In če je res tako, se mi postavlja vprašanje, ko razmišljam o že zgodovinsko dognani trditvi, namreč da okolje izredno vpliva na razvoj in oblikovanje osebnosti. In ker le-to najmočneje vpliva prav v otroštvu, je »srečno otroštvo« največkrat vrednota, ki prihaja za nami, ko že nismo več otroci, kot spomin, kot zavest, pogosto kot odločilen temelj vsega našega nadaljnega življenja. Torej gre za dediščino, ki smo jo prinesli z otroštvom in je sokriva, da v današnjih razmerah trpimo bolj, kot bi sicer v boljših časih, torej za prirojene in pridobljene dejavnike (s srečo vred), ki so potrebni za harmonično sozvočje v otrokovi rasti in razvoju.
Tako čudovito in duhovito nas je dr. Vili Ščuka popeljal v svet otroštva, nam osvetlil tiste zasnove osebnosti, skozi katere smo dobili vpogled v svoj značaj. In ko je povedal (to kažejo znanstvena spoznanja), da se opredeljujejo za socialno-zdravstvene in terapevtske poklice ljudje z »depresivno« osebnostno sestavo, je bilo v dvorani kar precej smeha. Še veliko bi lahko razmišljala in povedala o nadvse prijetnem in strokovno koristnem predavanju dr. Ščuke. O predavanju, ki nam je dalo misliti predvsem o odnosu: človek - okolje - odrasli.
Sprašujem se torej, ali odrasli
bilo težko, snov je bilo treba iskati, ni bilo knjig. Zato je bilo delo zelo oteženo, toda otroci so se radi učili. Po reorganizaciji sem prišla spet na osnovno šolo Prežihov Voranc, kjer sem učila spoznavanje družbe, zgodovino, matematiko, kar je bilo pač treba.
•	Na Jesenicah ste zelo znani, priljubljeni in spoštovani, saj ste vso življenjsko moč posvetili izobraževanju mladih. Vas na ta čas vežejo kakšni posebni spomini?
-	V tistem obdobju smo imeli vsi veliko dela, veliko smo se pripravljali, vodili krožke, hodili na spopolnjevanje, seminarje - vse zato, da bi pridobili znanje.
•	Prebrala sem, da ste bili za svoje delo odlikovani z redom dela tretje stopnje. Verjetno pa ste prejeli še druga priznanja za požrtvovalno delo. Katera?
-	Dobila sem medaljo za zasluge- za narod in medaljo za delo.
•	Ali ste se po upokojitvi še kaj ukvarjali z otroki?
-	Zaradi težav z očmi sem morala omejiti svojo dejavnost- De-
v kriznih časih zagotavljamo Šim otrokom najdragoceJ dediščino, do katere imajo naravno pravico - pravico zdravega življenja. In zdravo živeti v nezdravem ' lju? Vemo, da inteligentno: edino merilo za prilago' okolju, temveč da so pri tein pomembni osebni nemerljiv javniki in seveda družba, v k ta človek živi.
Ker ima pojem »zdravo« Ijenje široke razsežnosti, si v njem prepletajo prvine m cinskih, psiholoških, soc ških, pedagoških, defektolc in drugih znanosti, menim, < bila podobna predavanja ristna še za profile, ki imajo kor koli opraviti z bitjem, 1 razvija in odrašča. Navseza pa bi vsakemu odraslemu koristilo, da bi potrkali na značaj. Morda bi tako dobili odgovore na čisto določna v šanja, ki jih včasih tako n ' doma postavlja pred nas ži 2 nje.
Videti je, da je v 20. sto ” bolj kot kdaj koli prej potre -da bi socialno-zdravst stroke še naprej uspešno £ i tudi svojo vzgojno, a ne le < nostično in terapevtsko po / stvo. Ker bodo v prihodnje c < slovenskih defektologov v j leto, upam, da bomo lahko i tegnili k sodelovanju še vi ; odličnih strokovnjakov iz ti l cinskih krogov.	^
GENIJA LIPAR KADUN<j ]
/ovala sem v raznih društvih- / upokojitvi sem še eno leto M / nadomeščala, če je bilo ( trebno, potem pa sem veliko , dila na izlete, potovanja, v , nine, za kar prej ni bilo časi ,
•	Katero obdobje vašega i
Ijenja je bilo najlepše?	■
-	Najlepše je, ko si mlad, J , veselja do dela. Lepa so bilo , službovanja v Breznici, do , nas niso začeli preganjati, it : vojni obdobje novega dela.
•	Kaj bi radi spremenili v
jem življenju in življenju ^ okrog sebe?	s
-	Najrajši bi spremenila 1	'
loške razmere, neurejenost, c nago; potrebno bi bito tudi * igrišč za otroke.
•	Bi bili še enkrat učiteljic! 1
bi vam bilo dano?	i
-	Da, še enkrat bi bila 0	1
Ijica. Očetu sem zelo hvale ‘ ker mi je omogočil šolanje 1 poklic.	p
a
JANINA	s
novindrski krožek	s
Osnovne šole	r
Prežihov Voranc Jesenice r
-»■
vljeJ spoi nov st na
cijsk
zadt
la
v Ju itorji /erzf TO j ubij arib
nu
>ripf
v\dc[
irird
em
5ila edst i be glei
Drli
maf1
m
amc
Dcea
najo
vice
i
;m
tno:
igo(
tem
-Ijiv
v k
ro«
, Si s n soc tole n,
'ja
lajc n, ' eza* m na bili ia v > n
Črno na belem
Po starih zapisnikih brska Berta Golob
Učenci so čitali pesem Mornar zelo izrazito, brez onega priskutnega šolskega tona.
Kakšna pohvala je morala biti to za gospoda učitelja in iz j kakšnega testa je bil ta šolnik, da ni hotel več tičati v železni srajci. Šolsko branje kot fenomen je, prekucuh, spremenil i v nekakšno izrazito in povsakdanjeno posvetno življenje. Sploh pa je uganjal še drugačne burke. Opazil sem, piše šolski preglednik, da postopa razrednik metodično čisto pravilno, ko daje otrokom le na pol nakazane naloge, drugo pa dodajo otroci sami. Vsi otroci imajo pri roki cenik domačih pridelkov, kar je zelo važno in hvalevredno.
Lahko temu gospodu razredniku. Tovariš razrednik si kaj takega ne more privoščiti, in to je tudi vzrok, zakaj danes pouk računstva ne more biti več povezan z življenjem. Ceniki se spreminjajo iz ure v uro, šola pa s svojo tehnologijo tej naglici ni kos. Upoštevajoč nedeljo, ko nič ne zaslužijo, morajo pa vseeno jesti, so računali celotedenski prebitek s pomočjo desetic, tj. kovačev. Pri takih nalogah, ugotavlja preglednik, se goji tudi socialno čustvo in učenci spoznajo, kako težko se sluzi denar.
Menim, da bi potrebovali kako novo matematiko, ki bi današnje učence naučila računanja s sedanjo plačilno enoto. Bolj ko premišljujem, manj vem, ali je to para ali dinar ali kovač ali jur ali kaj drugega. V nekih delovnih zvezkih je do pred kratkim še nastopala para, a je bilo na nekem seminarju rečeno, naj se tozadevno ravna prilagodljivo (fleksibilno) in prožno. Menda tistih nalog, v katerih so nastopale pare, ni bilo treba računati. Kaj takega se v nekdanji šoli ni mdglo zgoditi, vsaj meni ni bilo naklonjeno nikakršno veselje, da bi se mi zaradi bolj ali manj uspešne denarne enote ne bi bilo treba mučiti z računskimi kupčki. Kako ata strašansko težko zasluži denar, sem pa dobro vedela. Dinar se je takrat delil na pare, v mojem hranilniku so ropotale samo te in nazadnje se jih je nabralo toliko, da sem zanje dobila hranilno knjižico, na kateri je bila narisana čebela in napisano moje ime. Ta moj prvi pomembnejši dokument je uničila vojna in prihranki so šli po zlu. Ko sem čez mnogo let kasneje učila življenjskih modrosti svoje učence, so se mi samo režali. Zdaj je pa tako, da se niti režijo ne več.
V šolskih sobah in vežah naj bi se pometalo trikrat na teden, je svetoval že tolikokrat omenjeni šolski preglednik. Bogve na kakšno svinjarijo je naletel, da se je odločil za tako strog ukrep. Ali pa je bilo vse preveč čisto in se mu je zazdelo škoda, da se po nepotrebnem obrabljajo čistilne naprave. Mislim, da • je bila to v takratnih časih metla in na imenitnejših šolah še opielo. Zapisano je, da so pritegnjeni učenci k delu pri vseh opravilih in se praktično udejstvujejo v sadjarstvu in vrtnarstvu pod vodstvom učitelja vrtnarja. V domači drevesnici cepijo vsako leto določeno število divjakov. Škarje za obrezovanje drevja je dobil v dar učenec Golmajer Janko kot najboljši vrtnar in sadjar.
Nezaslišano nazadnjaški časi! Spomin nanje je bil še živ, oziroma »močno prisoten«, kot se reče po domače, še takrat, ko sem jaz začela poučevati. Naš učiteljski zbor se je začel prizadevati za to, da bi nekdanji in tedaj že upokojeni nadučitelj P. J. učil šolarje vrtnarstva in sadjarstva. On je to namreč znal, drevja je bilo povsod okoli (še) na pretek, a kaj je bilo hujšega kot predlagati tako zastarelo dejavnost. Ustrezni forum nam je dal vedeti, da smo nazadnjaški, dobesedno reakcionarni element in nas bo treba v dobro nove domovine imeti majčkeno na očeh, kajti kdor prihaja na dan s tako preživelimi nazori, je za našo stvarnost nevaren. Bolj ko premišljujem kolo zgodovine, bolj sem zmedena. Danes raste okoli iste šole vsaj sto sadnih dreves, učitelji pa postajajo poljedelci in so zaradi tega spet napredni.
ALBERT PAPLER
Konkretna pedagogika
Moralno-humoristična vzgoja
Šele pri šestnajstih se mi je posvetilo, da mora nemirni in predrzni dijak znati malo več, kot je povprečna zahteva - če hoče izdelati. To zlato navodilo se kajkap mladim ne da dopovedati ne zlepa ne zgrda, ampak znameniti profesor Ivan Dolenc je bil izjema. Rad je zahajal na svobodna, nešolska področja. Z vprašanji nas je veselo razburjal. Na primer:
»Ali na šoli doživljate krivice?«
Razred je to takoj potrdil. Posamezni so jih začeli kar naštevati, in ko je zadnji povedal, da je krivičen profesor Mencelj, ki silno zamuja, požira pa zato vse pavze, da ga mora največkrat naslednji učitelj pregnati iz razreda, nas je presenetil:
»Da! Tudi to je krivica, toda po šoli ne boste doživeli nikjer več tolikšne pravice! To vem zelo natanko, ker sem bil državni poslanec.«
Zelo na kratko je razložil odvetniško službo:
»Odvetnik in pisatelj dr. Ivan Tavčar je brani! mojega očeta v pravdi zaradi dveh posekanih dreves. Ko sta prišla pred sodnijo v Ljubljani, ga je ustavil, da mu je razložil: »Gospod Dolenc! Pred sodnikom molčite, lagal se bom samo jaz!«
S primerom je razložil umetnostno tatvino - plagiat. Najprej je prebral odlomek iz Salomonove Visoke pesmi, kako stražar ponoči hrepeni po jutranji zori, nato pa verz iz Župančičeve Dume - Jutranja zarja! Kličem te z glasom stražarja, ki šteje ure, ko noč leži.
Ves razred mu je zaverovano sledil, in če je le še kdo kazal znake, da v razred ne spada, se mu je diplomatsko med razlago približal in prav njemu, ne da bi pretrgal govor, zavzeto nekaj časa razlagal.
Bil pa je mož zelo gorak do takratnih politikov, in ko smo ga vprašali, ali bi nam kaj povedal o edinem in pravem kandidatu Stojadinoviču, je citiral - ker je poučeval latinščino - po latinsko apostola Pavla: »Bodi mrzel ali gorak - če si pljunek, te izpljunem!«
Nato je prosvetna oblast takoj po volitvah izpljunila njega z dekretom v Mostar. Zato smo dijaki začeli premišljati, zakaj se pravzaprav naš pravi kralj imenuje osvoboditelj, drugi pa zedi-nitelj.
Lepote supliranja
Na vseh šolah se dogaja, da za ukazani predmet ni pravega po-učevalca. Potem ravnatelj po svoji presoji naprti ta predmet tistemu, ki ima premalo obveznih ur. Tako je v šolskem letu 1932/ 33 moral sprejeti in poučevati higieno mož manjše postave, pustega obraza in vsega naveličan. Pouk si je poskusil olajšati z zelo debelo knjigo o boleznih; dijaki so jo morali brati na glas.
Najprej je branje prevzel ubogljivi Milan, ki je bral najslabše. Higienik je pač nasedel množičnemu predlogu razreda, ker je fant ječal in se močno zatikal. No, njega to ni motilo: oberoč se je držal za glavo, ki mu je lezla vedno niže; nato je zadremal.
»Daj sem!« je kar na glas predlagal Jure, Milanu odvzel knjigo in začel brati tako, da je preskakoval vrstice, tudi strani. Posrečilo se mu je nato prebrati:
»Tujek v očesu odstranimo tako, da bolno nogo namočimo v slani vodi, utopljenca pa najprej postavimo na glavo.«
Močen smeh je spečo avtoriteto predramil; ugotovil je, da se je prebudil in se mu smejimo, ker je zaspal. Nato je naredil prvo veliko napako: odprl je redovalnico in v dnevnik zapisal tri najslabše, češ da se iz njega norčujejo. Ko je vpisal, se je odpravil v razred in pregledoval, kaj imamo na klopeh. Na Stojanovi mizi je zagledal leseni motek brez sukanca in napravil drugo malo napako: brez besede ga je vzel in ga vtaknil v žep. Zato je, potem ko je
razred zapustil, suhi Samo predlagal:
»Fantje! Kaže, da zbira špulce! Nekaj mu jih moramo prinesti za naslednjo uro!«
Prinesli smo mu jih enajst in mu jih zložili na kateder. Ko jih je zagledal, je pred njimi obtičal,
Ce bi vozila avto nazaj, da bi prišla naprej...
Naše življenje je skupek pravilnikov, pravil, členov. Tudi vsakdanje življenje. Žal. Vstajamo praviloma zjutraj, po pravilniku o delovnih razmerjih in po biološkem zakonu o ohranitvi moramo na šiht za osem ur, in tudi tam počnemo vse po nekih pravilih, pravilnikih, ne da bi se jih sploh zavedali. Če bolje premislimo, poteka tudi od tu naprej naše življenje po določenih smernicah, nedoslednosti si ne moremo privoščiti, če pa si jih. smo hitro i! takšnih ali drugačnih škripcih. Uveljavljeni predpisi in pričakovanja, ki so mnogokje in mnogokrat le še vnuki tradicije, nas bi ob takšnih pregrehah postavili v kaj čudno luč. In potem bi nas spraševali, kaj je narobe Z nami, da ne moremo uspošte-vati zakonov in pravilnikov o pravilnem človekovem življenju in vedenju, uzance bi poiskale vzrok in nas »začopatile«.
Kdor ne stopa skozi življenje po predpisanih pravilih, pri tem sploh ne mislim hudih grehov, ki res zaslužijo grajo in kazen, ta je čudak, čuden, bolan na duši, saj se ne ujame z današnjim trenutkom sveta in življenja, ker se ne usklajuje z množico, ki je sprejela pravilnike, pravila, zakone kot del svojega obstoja in možnosti Zanj.
Poznam umetnika, ki živi od Prodaje slik, odvisen je torej od drugih ljudi, njihovih žepov in svoje nadarjenosti. Ta pa je včasih neizmerljiva, takšna, da je roke, barve in čopiči niti ne morejo dohitevati, kadar hoče umet-
nikova notranjost s preveliko naglico vreči občutke na platno. Včasih pa prav ta umetnik tedne in tedne crkava in trpi, ker je izčrpal svojo notranjo umetniško slo. Pa ga okolje, ožje, odklanja, ker mimo vseh pravil ni nikjer zaposlen, ker vstaja, kadar se mu zljubi, ker dela, kadar se mu zdi potrebno, ne pa vsak dan po osem ur, ker ne slika portretov pomembnežev, temveč grčave obraze preprostih ljudi, okolje zapuščenih gričev, bajt, ovelo cvetje na pokopališčih, nevihte... Oni pa bi hoteli lepe obraze, ljudi v lepih oblačilih in v prijetnem okolju, zabetonirana dvorišča hočejo imeti tudi na platnu, želeli bi umetnika, ki svojega slikarskega nemira, ne bi sproščal v rovtah, temveč v civiliziranem okolju.
Ko je nekoč na Elektru priznal, da bo plačal elektriko tedaj, ko mu bo padel cvenk v žep, čeprav bo vsota velika za en obrok, so mu električno energijo odklopili. Odtlej piše tudi razmišljajočo prozo. Pravi, da ga je Elektro rešil. Kadar ne more slikati, ne obupuje. Tedaj slika Z besedami. Naše življenje namreč. In se kislo nasmiha, ko pokaže priznanja za svoja dela, razstavljena v tujini. Ko mi je za rojstni dan poslal sliko, mi je šlo na jok. »Ubogi hudič, še poštnino je plačal,« sem si mislila, ko sem si ogledovala darilo. V priloženem pismu je pisalo: »Uspel ' sem. Končno. Toda prav zato spet ne spadam v svoje okolje. Tudi če uspeš, to ni po njihovih pravilih.«
Tokrat sem se kislo nasmehnila jaz. Korak vstran - v eno ali drugo smer ni primeren. Če pre-sežeš pričakovanja okolja, nisi sprejet, če si pod pričakovanji, te odklanjajo. Kako torej? Samo strogo po pravilnikih, zakonih, pravilih - obojih umetno skova-~ nih in ne naravno izoblikovanih.
Mar to življenje ne ve, da niso vsi ljudje »podnajemniki« zakonov, in da je večina prav zato, ker nima druge izbire, ubogljivi »izvrševalec« neštetih pravil?
Le kaj bi dejali, če bi nekega dne začela voziti avto nazaj, da bi prišla naprej?
SONJA VOTOLEN


$
'»asčjSgL.
globoko vdihnil, odšel k oknu, ga odprl in jih vrgel na tratico med gimnazijo ter ograjo. Potem je spisal najprej koncept, nato ga je prepisal v dnevnik in razrednik je nato kar po vojaško vsakemu petemu dodelil ukor.
Za naslednjo uro je izumil nabriti Jernej posebnost. Od doma je prinesel glasbeno skrinjico, ki je navita milozvočno cingljala Sveto noč, blaženo noč. S pritiskom na gumb je muzika utihnila, s pritiskom je spet igrala.
Recitator je nato začel brati o bruhanju dojenčkov. Nenadoma je utihnil in morali smo vsi popolnoma utihniti, nič se premikati, da se je mila viža oglasila ter higienika počasi dvignila in usmerila proti viru. Počasi se je približeval in tri metre pred skrinjico je muzika utihnila. Takrat je najbrž še mislil, da je izvirala ta pobožnost od nekod drugod. Ko je spet sedel in velel brati naprej, se je bralec spet ustavil in spet se je začelo iskanje. Toda muzika je bila takrat že drugje. Manever smo mu ponopili že četrtič, potem je podivjal: z debelo knjigo o zdravju je tolkel po glavah in vpil. Ko se je nazadnje zatekel za kateder, je muziko pobral s tal Boris, ker jo je bilo treba naviti - in to je bilo konec akcije: zaplemba skrinjice in ukor po ravnatelju za Borisa, ker je bil zaloten pri navijanju.
Neizmeren srd razreda je rodil nato poslednjo neumnost. Milan je prinesel v šolo pasje bombice,
in ko je higienik vpisoval v dnevnik, je priletela prva v tablo. V trenutku je odrinil stol in se skril za kateder. Sledila je kano-nada, in ker je mislil, da je že nekajkrat prestreljen, je pobegnil izza katedra ter se vrnil z ravnateljem in z razrednikom.
Naslednji dan za naš razred ni bilo pouka. Razrednik je vsakega klical v svoj kabinet, da je podal in podpisal izjavo na zapisniku. Nogometnik Slavko je na primer izjavil:
»Bombic nisem prinesel. Ko je počilo, sem se zbudil. Včeraj sem imel težko tekmo.«
Šest sošolcev so izključili, in so nadaljevali šolanje v Novem mestu, ubogi higienik pa ni smel več poučevati. Nazadnje smo zvedeli, da je bil »ozdravljeni« alkoholik, naš razred pa »kriv« da se je spet zapil.
Doslej še ni nihče ugotovil, kako je treba suplirati, da s skrbno in zavzeto razlago ne dokažeš svoje pedagoške večvrednosti. Dijaki namreč nato poročajo supliranemu kolegu o sijajni razlagi - pa imaš sovražnika!
Modrosti o supliranju je odkril nekega ponedeljka strašno zmečkani profesor, ki je kolegom v zbornici, preden je odšel poučevat, rekel:
»Zdaj grem pa samega sebe su-plirat!«
(se nadaljuje)
Toni Gašperič
Ostani
dostojanstven
Z najvišjih repiških političnih vrhov je slišati zadnje čase tale stavek: »Ostanimo dostojanstveni.« Ob njem sem se poskušal spomniti,'kolikokrat v življenju sem bil dostojanstven.
~ Učiteljica v osnovni šoli mi je dala pri slovenščini namesto trojke, ki sem jo zaslužil, dvojko. Tovarišici sem mislil v ksiht reči, da je koza, a sem ostal dostojanstven. Pogoltnil sem slino, oče pa je doma zlomil na meni palico, urezano na Zeleni gori. Dostojanstvo sem plačal z batinami.
-	V osmem razredu so me obdolžili tatvine. Učiteljica biologije je pred vsem razredom izjavila, da ni ukradel nalivnega peresa nihče drug kot jaz. Bil sem prizadet, toda ostal sem dostojanstven. Izkazalo se je, da ja zmaknil nalivnik sin bogatega obrtnika. Takratno dostojanstvo sem plačal tako, da so me komaj sprejeli v srednjo šolo, kajti pri vedenju je pisalo: manj primerno.
-	Dostojanstvo v srednji šoli me je veljalo ponavljanje tretjega letnikp. Pri matematični šolski nalogi so vsi prepisovali od Jožeta, le jaz ne. Vsi so pisali pozitivno, jaz cvek. Razred sem ponavljal dostojanstveno, sošolci pa so se mi režali tako v obraz kot tudi za hrbtom.
-	Zaradi dostojanstva sem izgubil prvo dekle.
-	Ker sem bil dostojanstven, so Švabi v Portorožu poleg mene glasno žalili repiško socialistično ureditev in njenega predsednika.
-	Dostojanstveno sem prenesel ponižanje, ko je mladi Francoz pred mojim nosom zažgal repiških petsto dinarjev in si z njimi prižgal cigareto. Nisem mu polomil reber.
-	Verjemite mi, da sem bi! dostojanstven tudi takrat, ko sem videl nekega italijanskega huligana, kako si briše nos v repiško zastavo.
-	Mojega dostojanstva ne more žaliti niti nizek osebni dohodek, še manj visoke cene.
Dostojanstven sem povsod in ob vsakem času.
-	Dostojanstven sem, ko mi lažejo z leve in desne.
-	Dostojanstven sem, ko zmanjka bencina.
-	Dostojanstven sem, če ki kdo prebuta otroka.
-	Verjetno bi ostal dostojanstven celo tedaj, če bi vedel, da se kdo mečka z mojo lastno in edino ženo. Dostojanstven bi bil, častna beseda...
To moje dostojanstvo je opazil tudi moj dobri južnorepiški prijatelj Nenad Nenadovič. Odprtih besed, odprtega pogleda in razširjenih rok mi je rekel: »Ti si bedast.«
In zdaj res dvomim: naj verjamem sebi, ki se imam za dostojanstvenega, ali njemu, kj me ima za neumnega?
Popravek
V prejšnji številki Prosvetnega delavca sta bila na zadnji strani v razdelku Vprašali ste v tiskarni po pomoti zamenjana naslova. Kot ste najbrž že sami opazili, spada naslov Kako je z izrednimi dopusti prosvetnih delavcev,... k prvemu vprašanju, naslov Katere pisne naloge so predpisane, pa k drugemu.
Piscem in bralcem se za napako opravičujemo.
Oto Jurgec: Brez besed




RAZREDNIKI OSMIH RAZREDOV
IN SOLSKI PSIHOLOGI!
Na zalogi imamo še nekaj izvodov brošure IZBIRAM SVOJ POKLIC (izdane februarja 1987).
Naročite jih lahko neposredno na naslov: Časopisno podjetje Pavliha, Kardeljeva 4, Ljubljana. Prodajna cena: 990 din.
Kjer je volja, je tudi uspeh_____________________
Ob 20-letnici obstoja šentjurske glasbene šole
Bogata vokalno-instrumen-talna tradicija, ki je segala po zaslugi skladateljev in zdravnikov Ipavcev - dr. Benjamina, dr. Gustava in dr. Josipa, šentjurskih rojakov, že v drugo polovico prejšnjega stoletja se je po osvoboditvi na vokalnem področju nadaljevala, na instrumentalnem pa je začela usihati. Triindvajset let po osvoboditvi so pri Delavski univerzi spodbudili ustanovitev glasbene šole. Vadbene prostore so uredili v prostorih nekdanjega dijaškega doma, vpisalo se je 32 učencev: 23 za harmoniko, 9 za klavir. Poučevali so jih trije glasbeni pedagogi - honorarno. Naslednje
leto je bilo 47 gojencev, med temi že 6 kitaristov. Jeseni leta 1970 je bila Delavska univerza ukinjena, glasbena šola je prišla pod upravo osnovne šole. Šola je kakovostno napredovala v šolskem letu 1973/74, ko se je vselila v stavbo, kjer je bil prej vrtec. V tem šolskem letu je dobila prvega redno zaposlenega glasbenega pedagoga prof. Edija Goršiča, ki je postal ravnatelj; isto leto je bil ustanovljen tudi dislociran oddelek na Ponikvi. Januarja 1976 je šola izpolnila vse pogoje za verifikacijo in postala samostojna. Dobila je tudi ime: Glasbena šola skladateljev Ipavcev. V naslednjih letih so
ustanovili še oddelke za godala, pihala in trobila ter dislocirani oddelek v Slivnici; v njen sklop je prišla tudi godba na pihala.
Jubilejno leto 1988 je bilo za šolo izredno pomembno, saj je doživela popolno prenovo in ima zdaj 8 učilnic, pisarno, dvorano s 100 sedeži, zbornico, garderobo s sanitarijami za učence in zaposlene.
V njej je redno zaposlenih 9 učiteljev in 4 honorarci. Pouk obiskuje 151 učencev v instrumentalnih oddelkih, 44 jih je v pripravnici, 22 pa v na novo uvedeni mali glasbeni šoli.
Ravnatelj šole, glasbeni pedagog Janez Slana, ki je prevzel šolo leta 1979, si je skupaj s kolektivom zelo prizadeval za njeno opremljanje, za nakup instrumentov, učil in učnih pripomočkov, avdiovizualih sredstev, notnega gradiva, učbenikov, priročnikov in drugega strokovnega slovstva. Po 20 letih obstoja se je šola vsestransko uveljavila, saj nastopajo njeni učenci ob najrazličnejših priložnostih v občini in na območju, na različnih koncertih in prireditvah. Učenci so prejeli tudi nagrade na republiškem in zveznem tekmovanju. Glasbena šola je s svojim kulturnim in glasbenovzgojnim poslanstvom postala tako pomembna, da si brez nje ni več mogoče zamisliti kulturnega in še posebno glasbenega življenja v občini. Nadarjene učence vzgaja in usmerja v nadaljnji študij glasbe, in si tako zagotovi učitelje, obenem pa vzgaja tudi prihodnje pevce pevskih zborov ter instrumentaliste za godbo na pihala in različne ansamble.
ERNEST REČNIK
Po sklepu 14. redne seje Sveta
CENTRA SREDNJEGA USMERJENEGA IZOBRAŽEVANJA JESENICE
ponovno razpisujemo prosta dela in naloge
- UČITELJA TELOVADBE za določen čas (nadomeščanje delavke, ki je na porodniškem dopustu) s polnim delovnim časom
Začetek dela takoj, do vrnitve delavke s porodniškega dopusta, predvidoma do sredine aprila 1989.	: -
Kandidati morajo poleg splošnih pogojev, ki jih predpisuje Zakon o usmerjenem izobraževanju, izpolnjevati še tale pogoj; visoka izobrazba - profesor telovadbe.
Prijave z dokazili o izobrazbi pošljite v osmih dneh po objavi razpisa na naslov: Svet Centra srednjega usmerjenega izobraževanja Jesenice, Cesta bratov Rupar 2. Kandidati bodo o iz-■ biri obveščeni v 15 dneh po sprejemu sklepa.
OBVESTILO
ZBIRKE LOŠKEGA MUZEJA V ŠKOFJI LOKI SO ODPRTE VSAK DAN, RAZEN PONEDEUKA OD 9. DO 17. ure.
Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije - izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Izdajateljski svet CZP Prosvetni delavec: predsednik Aleš Golja,
Tea Dominko, Marjana Kunej, Jože Miklavc,
Vida Nered, Alenka Pučko, Marija Skalar, Janez Sušnik, Stanko Šimenc, Slava Šarc.
Direktor: Stanko Šimenc.
Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko Troha, Stanko Šimenc, Marija Velikonja, Majda Vujovič.
Ji;
'20
S|q
LENDAVA
40 let organizirane predšolske vzgoje in varstva
Letos mineva 40 let od začetka družbeno organizirane predšolske vzgoje in varstva v Lendavi. Štirideset let ni veliko, vendar ko prebiramo ta (dobesedi) vpis v Kroniko, ki ga objavljamo kot zanimiv vpogled v zgodovino predšolske vzgoje in varstva, se zdi, da je bilo to že tako davno, da z današnjim stanjem nima nič več skupnega. Ali pa? Nekateri od nas se teh hudima spodbudnih časov še bežno spominjamo, večini pa je takratno stanje popolnoma tuje. Kronika se bere kot dokumentarni zapis iz kake irealne družbe in časa.
PISALI SO TAKOLE:
LETO 1948 - Poleg graditve socializma nam mora biti najvažnejša naloga vzgoja naših najmlajših.
To je bilo geslo organizacije AFŽ v Lendavi. Na svoji seji dne 3. 9. 1947 je organizacija AFŽ s svojo okrajno sekretarko Maršuljo Elizabeto sklenila, da se ustanovi v Lendavi »DOM IGRE IN DELA«. Z ustanovitvijo Doma igre in dela bomo pomagale materam, da se bodo lažje vključile v proizvodnjo in tako doprinesle svoj delež k graditvi socializma v naši domovini. Našim najmlajšim pa bomo poleg vzgoje nudile srečno otroško življenje. Tako so razpravljale članice okr. tajništva AFŽ in takoj začele z delom potom inciativnega odbora v katerem so bili sledeči člani oziroma članice: Rade Alenka - personalni areferent OLO. Cetinski Ida - referent za socialno skrbstvo, Simonka Francka - zaščitna sestra v zdravstvu, Kuštrin Stane - poverjenik za prosveto in kulturo Lendava, Marta Benko - članica okr. tajništva AFŽ Lendava.
Na prvi seji iniciativnega odbora se je razpravljalo o prostorih, ki bi najbolje odgovarjali za Dom igre in dela. Odbor je prišel do zaključka, da so v Lendavi najbolj primerni prostori za DOM v hiši. ki je last šolskih sester. Odbor se je takoj obrnil s prošnjo na mestno stanovanjsko komisijo za dodelitev te hiše in obenem predlagal, da naj se šolske sestre preselijo v Turnišče z ozirom na to, ker so imele v Turnišču tudi svojo dovolj veliko hišo na razpolago.
Po štirih mesecih je odboru uspelo dobiti v najem in v uporabo hišo šolskih sester. S tem je inciativni odbor svoje delo končal.
S 1. februarjem 1948 leta je bila nastavljena za upravnico Doma iger in dela Marta Benko, katera je bila do takrat v službi kot trahomska sestra v Zdravstvenem domu v Lendavi.
Začetek je bil zelo težaven. Prostori so bili umazani in popolnoma brez inventarja. Upravnica se je lotila dela z veseljem in z ljubeznijo do najmlajših. Organizirala je, da so pleskarji Lendave udarniško prebelili prostore. Žene mesta Lendava pa so s prostovoljnim delom počistile vse prostore.
Za ekonoma je bil nastavljen Cipot Martin doma iz Sr. Bistrice. Ekonom je pomagal upravnici, da sta skupno na terenu nabrala 1.000.-kg krompirja, 108 kom jajc. 15 kg masti ter do 300.-kg bele moke. Vse to so pomagale po vaseh zbrati tudi frontne iz AFŽ organizacije.
Otvoritev Doma igre in dela je bila dne 8. marca leta 1948. Otvoritveni govor je imel tovariš Kuštrin Stane, poverjenik za prosveto in kulturo OLO-Lendava. V svojem govoru je prisotnim povedal o delu in namenu Doma igre in dela v novi, Titovi Jugoslaviji. Za tovarišem Kuštrinom je v imenu mestne orgnaizacije AFŽ govorila sekretarka Brulc Kristina. V svojem govoru je povdarila potrebo in važnost Doma igre in dela zlasti še radi tega, ker je pretežni del v Lendavi in njeni okolici Madžarske manjšine. S tem je dana otrokom možnost, da se naučijo že v predšolski dobi slovenskega jezika. Ob koncu svojega govora je pozvala žena Lendave, naj prevzamejo patronat nad Domom igre in dela. Otvoritve se je udeležilo lepo število Lendavčanov.
Prva vzgojiteljica je bila Šum Vera - učiteljica pripravnica, katera je do takrat poučevala na osnovni šoli v Hotizi. V dom igre in dela je bila nastavljena kot vzgojiteljica 1. aprila 1948 leta. Od otvoritve doma to je od 8. marca 1948 do 1. aprila 1948 je bilo vpisanih samo 10 otrok. Vzrok temu nizkemu številu vpisanih otrok je bil ta, ker so bile matere silno nezaupljive do mlade ustanove. Bivše šolske sestre so namreč širile sovražno propagando proti novo ustanovljeni otroški ustanovi. Mate-
ram so pripovedovale, če bodo svoje otroke dale v Did, bodo njihove otroke poslali v Rusijo in jih tam vzgojili v Komuniste. V domu bodo jedli samo koruzne žgance, itd. Upravnica doma je na vsakem koraku pobijala to lažno propagando in po nekaj mesecih ji je uspelo z dejanji dokazati, da so bile vse te govorice le sovražna propaganda. Število otrok je raslo. Matere so vedno bolj z zaupanjem gledale v mlado ustanovo, katera je v kratkem času postala prijeten domek njihovih malčkov.
Na koncu leta je bilo vpisanih 57 otrok. OLO Lendava je dal za prvo leto na razpolago din 50.000.- Prispevek starašev je bil 100 do 300.-dinarjev na mesec. Otroci so imeli v domu celodnevno hrano. Uprava je takoj v začetku zaprosila za zemljišče od mestnega ljudskega odbora za lastno ekonomijo. Zemljišče je bilo dodeljeno Didu v površini 25. arov. S takojšnjo orgnaizacijo ekonomije je upravi uspelo, da je bila hrana zadostna in dobra.
Otroci so imeli svojo prvo prireditev v hotelu »Krona« za delavce Proizvodnje Nafte. Prireditev je zelo lepo uspela in tudi to je bila ena od pozitivnih propagand za vzgojno ustanovo, ki si je vedno bolj utirala pot med Lendavčane in njeno okolico.
Novoletno jelko so otroci Dida in tudi ostali predšolski otroci, ki niso obiskali DID. proslavili skupno v Domu igre in dela. Tudi njihove mamice so se za ta dan zbrale v domu in dedek Mraz je vse otroke obdaril z lepimi darili, katere je pripravila uprava Doma igre in dela. Poleg teh daril je bilo tudi veliko kolektivnih igrač za otroke v domu.
V	tem letu je bilo sprejetih v dom tudi 10 otrok sirot. Ti otroci so bili v domu v popolni oskrbi.
V	letu 1948 je bilo zaposleno v domu sledeče osebje:
1.	Šum Vera, vzgojiteljica,
2.	Bezjak Krista, vzgojiteljica (nastavljena v oktobru)
3.	Copot Martin, ekonom
4.	Krašovec Marija, kuharica
5.	Copot Cecilija, snažilka
6.	Graj Aga, snažilka
7.	Benko Marta, upravnica
LETO 1949 - V tem letu je bila
v domu tudi šolska kuhinja, v kateri so prejemali celodnevno hrano šolski otroci, za 8. marec, ki je ustanovni dan DIDa. so predšolski otroci uprizorili igrico. Rdeča kapica. V mesecu aprilu je bila premeščena vzgojiteljica Šum Vera na okr. Komite ROS Slovenije. Na njeno mesto pa je bila nastavljena vzgojiteljica Dobošič Klara.
Od Prosvetnega Ministrstva v Ljubljani je dom prejel nakazilo za 10 otroških posteljic, 20 ležalnikov, radio aparat znamke »Kosmaj« in 10 žogic
Podjetje Nafta je v kuhinjo napeljalo plinsko kurjavo. Uprava je nabavila tudi razne vrste igrač.
To leto je bilo v ustanovi 10 otrok brez staršev v celotni oskrbi. Dom je dobil tudi pomoč od MDT v mleku in masti.
V	vrtcu je požrtvovalno in brezplačno pomagala upravnica upokojenka Koser Marjana.
V	tem letuje obiskovalo DID 56 otrok. Okr. Prosveta je dala ustanovi na razpolago klavir za glasbeno vzgojo otrok. Novoletno Jelko so praznovali vsi predšolski otroci iz Lendave v Domu igre in dela. Dedek mraz jih je to leto prvič obiskal ter jih obdaril s slaščicami.
Leto 1950 - V tem letu je bila celotna zgradba od zuanj in od znotraj generalno popravljena in prepleskana. Popravilo je bilo zelo nujno, saj se je zunanji zid zgradbe rušil. Popravila se je tudi terasa, katera je bila v zelo slabem stanju.
Izvršena je bila tudi kanalizacija in odstranjena razpadajoča zidna ograja ob pločniku. Namesto zidne ograje je bila napravljena lepa žična ograja.
Število otrok je znašalo v tem letu
67. Stalnih gojencev v domu ni bil° več. Socialno skrbstvo okraja Le11’ dava je vse te otroke poslalo v tist( domove, v katerih so se oskrboval' samo stalni gojenci. Pomoč MDT j‘ bila to leto ukinjena.
Otroci so tudi v tem letu uprizoril' zelo uspelo igrico »Sneguljčica«, If' jih je naučila vzgojiteljica Doboši‘ Klara.
Na novo so bile nastavljene vzgoji' teljice Vučko Marija in Lebar Anica
Domu je bila dana na razpolag0 tudi stavba, v kateri je bila kataster ska uprava. V teh prostorih se j* postavil oder s kulisami za naše naj' mlajše igralce.
1. IX. je bila poslana upravnic* Marta Benko v politično ekonomsk0 šolo za dobo šest mesecev. V tei* času jo je po nalogu OLO Lendav* nadomeščala tov. Koser Marjana^ upokojenka.
Novoletno Jelko so otroci praZ' novali v domu. Dobili so poleg slaš' čic tudi lepa darila v blagu.
Dom iger in dela je to leto financi" ral OLO Lendava.
Leto 1951 - To leto je bilo bogat0 raznih dogodkov.Takoj v začetk0 leta je bilo v domu 110 predšolskih otrok. Dom igre in dela so obiskoval' otroci tudi iz bližnjih vasi kot: Tri' mlinov. Dolge vasi. Lendavskih 1° Dolgovaških goric. V Didu so otrod dobivali celodnevno hrano in to ta; korekoč brezplačno, oziroma prot' majhnemu prostovoljnemu pri' spevku saršev.
Za 1. maj so otroci dobili lep vrtiljak. Izdelal ga je gradbeni tehnik Lenok. Denarna sredstva za vrtiljak so prispevale množične organizacij0 in to AFŽ, ZB, Okr. Kom. KOS ir tovarna Dežnikov v Lendavi V tednu Matere in otroka so otroci it Did-a obiskali predstavnike ljudski oblasti in predstavnike političnih organizacij. Povsod so bili prisrčno sprejeti in bogato pogoščeni.
Na letni učiteljski konferenci sta bili od Okr. poverjeništva za pro; sveto in kulturo pismeno pohvaljen' in denarno nagrajeni za požrtvovalno in uspešno delo v Didu upravnica Benko Marta in vzgojiteljic* Dobošič Klara. Po nalogu Okr. Po verjeništva za prosveto in kulturo s° je preimenoval Dom iger in del* v Otroški vrtec.
Meseca oktobra tega leta je izšl* uredba, da mora tudi vrtec preiti n* samostojno financiranje. S to uredb0 so bila čez noč ustanovi odvzeta vs* finančna sredstva, ki so bila po pro računu tega leta zagotovljena. Vrte* je bil s tem postavljen pred težko finančno vprašanje kako in kje dobijl denarna sredstva za nadaljnji obstoj Uprava vrtca je našla rešitev v te®' da je takoj odpustila iz službe tehnično osebje razen ene kuharice i* ene snažilke. Prav tako so tudi stari' otrok morali prispevati za hrano p° 600.-din do 800.-dinarjev mesečnoi Uprava vrtca se je za denarno pomoč obrnila tudi do raznih organizacij i"; ustanov. Prvo tako pomoč smo dobili iz Ljubljane od Ministrstva z*| socialno skrbstvo LRL v zneskni 18.000.-din.
Radi obveznosti plačevanja prispevka za vrtec, je število otrol padlo od 110 na 60 otork.
Pripis
Vzgojno-varstvena organizaj cija Lendava ima danes 50 odj delkov s 1005 otroki in s 17 enotami pokriva celotno občino Lendava. Posebnost VVO Lendava je tudi to, da ima 10 enot n* narodnostno mešanem območja (slovensko-madžarsko), kjer deluje 28 dvojezičnih oddelkov s 543 otroki. V teh oddelkih so združeni otroci slovenske ih madžarske narodnosti, vzgojno-varstveno delo pa poteka v obeh jezikih.
In še to. Kdor pozna katerega, v kroniki imenovanega nekdanjega sodelavca, naj ga na članek opozori in mu pove, da bi se zdajšnji delavci zelo radi na praznovanju obletnice srečali z njim. za to pa potrebujejo njegov naslov. Javi naj se na naslov: VVO Lendava, ulica heroja Mohorja 1, 69220 Lendava.
Besedilo izbrala JANA KOLARIČ Zavod SRS za šolstvo, OE Morska Sobota
Uredništvo:	Stanko Šimenc,
glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Lučka Lešnik, novinarka - urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104.
Rokopisov in fotografij ne vračamo.
Naročnina za leto 1988 znaša 12000 din za posameznike in 20000 din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških smeri znaša naročnina 9000 din na leto.
Posamezna številka stane 800 din.
Številka tekočega računa: 50101-603-46509.
Tiska ČTP Ljudska pravica, ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega komi' teja za vzgojo in izobraževanj® je časnik »Prosvetni delavec-prost temeljnega prometneg® davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 36 člena zakona o obdavčevanj® proizvodov in storitev v prometu).