OCENE IN POROČILA Jezik in slovstvo, letnik 66 (2021), št. 1 Michal Habaj, Dana Hučková idr.: Modernizmus v pohybe. Bratislava: VEDA Vydavateľstvo SA V , 2019. V monografiji Modernizem v gibanju (Mo- dernizmus v pohybe) so predstavljene študije primerov modernizma v slovaški literaturi, napisani v obdobju od začetka 20. stoletja do vključno 40. let 20. stoletja. Osredotoča se na oblike, težnje in vidike modernizma v slovaški literaturi v interakciji s štirimi področji: z vprašanji modernizma, zlasti z vlogo žensk, ženske emancipacije, vlogo mesta, človeka ter množice, s posodobitvijo literarnih vrst in zvrsti (poezije, proze ter drame) in z modernizacijo podob. Zadnja po- glavja so namenjena premisleku o institucio- nalizaciji modernizma, natančneje nastanku revij, skupin, društev in gledališča v tem obdobju. Čeprav je poudarjeno, da so per- spektive izbranih pristopov in interpretacijska orodja posameznih avtorjev tega obdobja različni, skupaj kažejo sintetizirajoč pristop k temi modernizma. Vsekakor je monografija poglobljeno delo, ki široko in celostno po- sega na vsa pomembnejša literarna področja (tistega) časa in poskuša na novo osvetliti obdobje modernizma v Slovaški literaturi. Monografija namreč odraža široko razume- vanje izraza modernizem, ki vključuje več različnih pomenov, kar poskušajo različni avtorji tudi identificirati v več poglavjih. Dokazujejo, da percepcija izraza moder- nizem izhaja iz pomembne preobrazbe, ki je vplivala na celotno evropsko kulturo in civilizacijo v tistem času, saj so mnoge ra- dikalne spremembe ob prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njegovi prvi polovici vplivale na tvorbo sodobne estetike in umetnosti ter pomembno vplivale na oblike slovaške lite- rature. Slovaško kulturo in umetniško okolje je določil spopad med nacionalnim ter sve- tovljanskim, ki je v monografiji interpretiran tudi kot konflikt med konservativizmom in modernizmom. Konflikti so nastajali zaradi želje po nacionalnem značaju slovaške kulture na eni in avtonomnim položajem umetnosti na drugi strani, ki so jo zahtevali modernistični umetniki. Drugi problem raziskovanja mo- dernizma, ki ga izpostavlja monografija, je njegov odnos do tradicije. Čeprav je zgodnji modernizem še sledil tradiciji romantizma, se je več vej poznega modernizma od njega radikalno ločilo, saj je romantika postala sinonim za konservativnost, zato modernizem ni več videl smisla v razvijanju določenega odnosa s preteklostjo niti ni želel črpati iz nje. Ravno nasprotno so zagovarjali idejo po ločitvi od nje in neodvisnosti pri uveljavljanju v sedanjosti. Publikacija je razdeljena na dva dela. Prvega z naslovom Preobrazbe in novosti, ki vključuje članke, povezane z novimi temami, pa tudi z razvojem in oblikami izbrane modernistične poetike, ter drugega z naslovom Procesi in okoliščine, ki presega tradicionalni literar- nozgodovinski okvir sledenja kronologiji in zgodovinski kontinuiteti ter se pomika k 132 Ocene in poročila jedru problema identifikacije modernizma. Pristop k interpretaciji izbranih besedil in raziskovanju njihovih poetik, podob ali te- matsko-motivnih kompleksov pomaga pre- poznati modernistične paradigme, opredeliti elemente usmeritve, ki jih delijo, ter zajeti tipološke oblike modernizma, katerih naravo in značaj je mogoče bolje razumeti, če se pri tem upoštevajo pogoji, okoliščine ter kon- tekst modernizma, ki se je takrat vzpostavil v slovaškem kulturnem okolju. V tem smislu monografija ne prispeva le k slovaški literarni zgodovini, temveč posega na polje kulturne zgodovine. Dana Hučková se v poglavju Ženska eman- cipacija kot literarna tema ukvarja s femi- nizmom in tako imenovano žensko proble- matiko, ki prodira v organizem nacionalne literature, ter s kulturno razpravo, ki so jo sprožila literarna dela in javni govori Hane Gregorove. Izpostavlja namreč, da se je na Slovaškem vprašanje ženske emancipacije oblikovalo v diskurzu slovaškega nacional- nega gibanja. Slovaško žensko gibanje je bilo del nacionalnega gibanja, vendar je imel nacionalizem vseeno prednost, zaradi česar je feminizem ohranjal drugoten pomen. Feministični diskurz je prvi uvajal Ivan Kasko z romanom Naši (Naši), ki je bil objavljen že leta 1907 in v katerem je podajal literarno različico resničnega predavanja o oblikah sodobnega ženskega gibanja v praški družbi. V poglavju z naslovom Modernistične težnje Katarína Cupanová razmišlja o dramah Jožefa Gregorja Tajovskega Novo življenje (Nový život) in Greh (Hriech). Razmišlja o premiku avtorske poetike Tajovskega v prvem deset- letju 20. stoletja k modernistični drami. Kot dramatik se Tajovsky osredotoča na etična vprašanja, moralni boj in dramatičen razvoj posameznih protagonistov. Njegov poudarek je na življenjski resničnosti. V slovaški dramski produkciji obe prej omenjeni drami predstavljata novo vrsto t. i. analitične drame, ki ima še vedno nekatere elemente realistične upodobitvene metode, toda vsebina, teme, motivi, izrazna sredstva in liki napredujejo premike v smeri modernistične drame. Te- meljijo na kritični situaciji, tragični zgodbi ženskega lika, ki se bori s svojim delom. V poglavju Človek, DA V in mesto: Nekrofilični in vitalistični vidiki poetike DA V v povezavi s podobo družbene resničnosti Michal Habaj preučuje dinamiko modernizma v slovaški poeziji, napisano v 20. letih 20. stoletja, na podlagi raziskovanja izvirnega pisnega vira in novega branja avtorjev DA V . Ugotavlja, da je desetletju po državnem udaru leta 1918 sledilo obdobje civilizacijskega razcveta in moder- nizacije Slovaške z urbanizacijskimi procesi ter kulturnimi in družbenimi preobrazbami, ki so se v glavnem kazale v Bratislavi. Re- alnost sodobnega mestnega življenja je v slovaško poezijo v spoštljivo obliko vnesla pesniška zbirka Jána Smreka Galopski dnevi (Cválajúce dni) leta 1925. Nadrealizem kot avtonomni tip poetike v kontekstu slovaškega modernizma v 30. in 40. letih 20. stoletja predstavlja Jaroslava Šaková v poglavju O novostih nadrealizma v modernistični literaturi in likovni umetnosti. Osredotoča se na razjasnitev odnosov med slovaškim nadrealizmom in češkim nadre- alizmom ter na sodelovanje med likovnimi umetniki in nadrealističnimi pesniki. Ker se je sestava nadrealistične skupine s časom spreminjala, si postavlja vprašanje, ali lahko vizualne umetnike zaradi njihovega poseb- nega položaja šteje za člane skupine. Drugi del monografije Procesi in okoliščine se osredotoča na področje literarnega in kul- turnega življenja ter evolucijske oblike drame. V poglavju Revija Hlas in njeno poslanstvo modernizacije na področju literature in umet- Ocene in poročila 133 nosti Andrea Draganová s posebnega vidika obravnava gibanje Hlas in njegovo dejavnost na prelomu stoletja. Načini oblikovanja in formuliranja njihovega manifesta ter oblike polemik o vsebini in usmerjenosti slovaške literature ter kulture, ki se jim je v obdobju med leti 1898–1904 pridružila skupina Hlas, opozarjajo na dejstvo, da je bilo izpolnjevanje teh ciljev manifesta prej ideološko in estetsko kot pa razlikujoče ter strukturirano glede na posebne, delno opredeljene ravni. Poglavje Oblikovanje združenj kot element družbene modernizacije: Poklicne organi- zacije in interesne skupine slovaških pi- sateljev po nastanku Češkoslovaške Dane Hučkove sledi procesom institucionalizacije literarnega ter kulturnega življenja v prvem desetletju po državnem udaru. Z ustano- vitvijo Češkoslovaške republike je območje slovaške kulture dobilo močan in obsežen zagon, ki ga običajno označujejo kot kulturni razcvet. Ustanovljene so bile številne nove institucije, vključno z različnimi društvi in združenji. Pisatelji in drugi umetniki so bili zainteresirani za poklicno združevanje. Jeseni 1919 je bilo ustanovljeno Društvo slovaških umetnikov, leta 1921 Forum slovaških umet- nikov in leta 1923 Društvo slovaških pisa- teljev. Monografija poudarja, da ni nobenega dvoma, da je periodika literature, umetnosti in kulture izpolnjevala ključno funkcijo pri spodbujanju modernističnih idej ter prizade- vanjih v takratnih literarnih razmerah, vendar položaj modernističnih revij in kritik v so- dobnem literarnem diskurzu nikoli ni bil raziskan kot celota. Poglavje Modernizacijske tehnike kot tema v slovaški medvojni literaturi v revijah DAV in Elán Karla Chibe se osredotoča na predsta- vitev narave ključnih člankov, razprav in polemik, ki odražajo oblike modernističnih estetskih tehnik v slovaški medvojni literaturi. Na primeru levičarske revije DAV raziskuje obdobje 1924–1935, medtem ko je revija Elán z rekonstrukcijo modernističnih estetskih pogledov in s širšim ideološkim dometom zaznamovala obdobje 1930–1938. Pravi, da je imel DAV od samega začetka ideološko ločen pregled, kjer so družbena in politična vprašanja oblikovala tematiko estetike in določala odnos do estetskih in literarnih problemov, revija Elán pa po drugi strani ni bila usmerjena v predstavitev določenega estetskega ali ideološkega manifesta. Način, na katerega so razumeli modernistično umet- nost, je bil veliko bolj svoboden, osredotočen na celo vrsto obstoječih estetskih pobud z ambicijo vključevanja informacij o tuji, predvsem pa o slovaški umetnosti in literaturi. Csiba ugotavlja, da so razpravam in člankom, objavljenim v obeh revijah, skupne tematike sodobne družbene literature ali poetizma. Preobrazbe v tipu poetike slovaške drame po nastanku Češkoslovaške in v naslednjih desetletjih ter odnos med njimi in razvojem gledališča na Slovaškem raziskuje Dagmar Kročanová v poglavju Institucionalizacija slovaškega gledališča in moderne slovaške drame med leti 1920–1948. Profesionalno slovaško narodno gledališče je bilo usta- novljeno leta 1919 v Bratislavi kot ustanova, ki naj bi pomagala pri promociji češkoslovaške kulture v narodno in jezikovno raznolikem mestu. Navdihi za razvoj slovaške drame in gledališča so pogosto prihajali iz češkega okolja, ki je bilo povezano z državnostjo, konceptom češkoslovaštva, vključno z je- zikovnim vprašanjem. Češki gledališčniki so v 20. letih 20. stoletja slovaško okolje uvajali v poetiko gledališkega ekspresio- nizma, v 30. letih pa v poetiko in gledališke poskuse praškega gledališča D-34. V obdobju 1920–1948 je slovaška drama doživela proces odstopanja od realizma. Med pomembnimi temami so bili pomisleki in dvomi glede 134 Ocene in poročila usmeritve družbe in človeštva. Več predstav je obravnavalo problem družbe in jaza. Po drugi strani je bila dramatika povezana s sodobno poezijo in prozo, saj so se vse zvrsti podobno odzivale na estetska ter literarna gibanja. Slovaška literarna veda modernizem kot širšo oznako uporablja za literaturo prve polovice 20. stoletja, kamor vključuje moderno, mo- dernizem in avantgarde, v ožjem smislu pa pojem modernizem uporablja za tendence po letu 1918. Monografija tako celostno in poglobljeno pristopa k večkrat obravnavanem vprašanju tega obdobja ter hkrati na novo osvetljuje in prevprašuje njegov razvoj ter vplive v slovaškem prostoru. Gre za poglo- bljeno, interesantno delo, ki vabi k branju in širšemu razumevanju slovaške literature ter kulture. Ana Rakovec Filozofska fakulteta Univerza v Ljubljani ana.rakovec22@gmail.com