Zvezda.
»Kaj pač  plačeš, dete moje, dete moje, zlato raojel«
»»Mamica, poglej  je  zvezde lepe, svetle  na večeru: pa sem  jo tak lepo prosil, pa sem jo tak glasno  klical, pa seni  vabil  jo zvezdico, da bi prišla k  meni doli, da se ž njo bi poigral. Pa nalaiČ me noče čuti,
noče priti doli  k  meni; le smeji se nagajivo lepa moja zvezdica!««
»Oj  ti norček, mali norček, veš, ta zvezda je  visoko in ne  more priti k  tebi.«
Pa je moja mama bila dobra, zlata mama moja — in ko še boli scm zaplakal, bilo je  i njej hudo:
»Oj ti dete, dete moje,
ti še drugih  zvezd  boš videl:
vse  lepč bleščeče,  jasne.
Pač po  njih  boš  stezal  roke,
kdove kod  za njimi hodil,
a za prošnje bodo mrzle
in za vzdihe  tvoje nerae . . .<¦
Cvetko Gorjančev.