SLOVENSKA BČELA.
-«ai©ii»t-
Izdana 15.januarja 1851.
Kolednica. *)
l^-oledniki hodijo! Sim cula njih pesme doneti. Od hiše do hiše gredo, Za svečo darove bero, Po šegi od nekadaj sveti. Kaj čakam, kaj jaz se mudim? Le berž se, perute, razpnite! Le berž me za njimi nesite! Koledvat i jaz poletim.
Novo leto nosim, Vas darova prosim! Prečudna na nebesu zvezdica sveti, Iz sivih oblakov prelepo žari; Sim slišala Vile prerokinje peti: Deželi slovenski se blagor rodi. Le urno na noge, nikar ne mudite! Otresite sanje, se berž opašite! Al vidite zvezdo, kak miga lepo ? Le urno! za lučjo nebeško gremo! Od Boga poslana popelje nas zvesto, Da pridemo v sreče zaželjene mesto, Da novemu kralju češčenje damo. Novo leto nosim, Vas darova prosim! Naj solnce jasno, blagodarno sija , Bogato rodi nograd in polje! Nebeški dež obilno naj polija, Kar sini kolj Slovenije sade. Na skalo se nam sloga vkorenini; Kar nam je bratov v dragi domovini, , Ljubezen ena v djanje jih zjedini. Daj Bog prijatlom našim dni vesele ; Obvari milostno jih smertne strele, Za čast in srečo ki gore dežele. Kar sejejo, naj vidijo zoreti, V resnico želje svoje razcveteti, Med zvezdami naj se njih hvala sveti. Al ki nam derzno kujejo pogubo,
*) Tole novoletnico smo la x. list prepozno dobili. Zalorej jo šele dans prinesemo.
Naskakvajo domovje naše ljubo, Da nas krivic i sile teh ubrani, Z ognjenim mečem kmalo Samo vstani. Novo leto nosim, Vas darova prosim! Dopela sini pesem, le dajte dari, Skazujte se možke, ne bod'te skopi! Gorica je tebi obilno rodila; Ti imaš zaklade pšenice rumene; In tebi bogastva nebrojena sila Dohaja na ladijah Save zelene: Na vas je obilnost posode izlila, Toraj naj ne hodim od vas brez darila, I vaših se vež ne zapri mi nobena! Smem bližati tebi se, deklica zala, K'oziraš se tako prijazno na me 1 Kaj toliko prejmem od tvoje roke! Velika za lepo darilo ti hvala! Kaj hočem pa tebe, prijatel t prositi, Ki nisi mogočen, ki nisi bogat ? Z pozemskim bogastvom ne smeš se hvaliti, Al drugi darovi, še bolj imeniti, Od Boga umerjeni so ti zaklad. Oblastneje misli perute so dane, So vdihnjene duhu silneje moči: Ko viha po zemlji i morji leti, Po orlovo meri višave neznane. Da bi ga deržala, ni stvarjena graja, Ni brezdna, pustinje, ni skritega kraja, Kamor ne nosile perute bi ga Po času, ki bil je, ki bode, vesla, Odkrita celo mu lepota je raja. Iz loke tedaj, ki ti vanjo zahaja, Le rožico daj mi — je vse kar želim, 1 potlej veselo naprej poletim. Novo leto nosim, Vas darova prosim. Slavenska cerkev je velika , Enake skor pod solncem ni, Oblaka s kupijo se dotika, Od morja k morju so strani. Vse krasno, vse je veličastno, Kar vidiš koli v cerkvi tej; Pobožna groza tu oblastno, Trepet ti dušo grabi v njej. Glej ! kaka je že v žarnem lesku; Kakova bode v solnca blesku! Za svečo dam , kar bom nabrala, J sveča v cerkvi tej bo stala. Kadar se boste tu sošli, Vam bode sveča ta gorela;
Ponašali se boste vi; Al tuja, dalnih tal kardela, Ko jim svetloba zablišči, Se iuči bodejo čudila, Tako bo sveča ta svetila! Al moja radost bo brez mere, Ce voska kapljico samo Med grude druzih tisučere Nožice moje prineso.
Podgorski.
Vladimir i Košara*
(Dalje.)
Ko se zasvila, i svetlo dneva strašno zgubo noči razodene, hočeSamuil v pervej togoti Vladimira s kopjem prebosti. Koliko vajščakov je ležalo ubitih, kaj težav se je zavolj njega prestalo! Vendar lepota mladenča, slava imena i del, naj bolj pa veliki up, od starca Petrislava dežele i bogastva za odkup prejeti, ukroti carju serdito serce. Ali obsodi ga v globoko ječo, i sam ga prati — tako imeniten rob se mu zdi! — poveljstvo druzemu izročiv, v Ternovo, svoje glavno mesto. Na konja posajen, brez orožja, brez tovarša, ktere je moč z življenjem zapustila, jezdi Vladimir molče na strani Samuila. Gosta četa moli, spred i zade, bojna kopja v zrak. Kraljiča ne krepi sen, ne je, ne pije; oterpel gleda pred — se. Ko železo mu leži na sercu, i zdi se mu, ko bi svilo vse persi stoterno preprezalo; v glavi se vse pusto meša.
Ali v Ternovu se raznaša glas od dobljene zmage i vjetja Vladimira. Že zdavno se vse čudi neznanej hrabrosti, slavnim delom; i žalost mar-sikake grenke zgube je mnoga serca posedla. Tim večja radost sedaj vse vname; tim bolj gorijo, i junaka viditi, i zlastnimi očesi prepričati se resnice, da je dolge zabave konec. Trumama se vsipajo skozi vrata prišelcom naproti; mladi i stari hito iz mesta; ženske pa i hromi napolnijo okna hiš i gradov, kjer je imel car z ujetim priti. Tudi lepa Košara se pripravi gledat, ter željepolna na čardaku carskega grada čaka. Nezmerni hrup oznani prihod. Ljudstvo razgraja, prah se vzdiga — car z Vladimirom prijezdi. Kjer je derhali brez čisla i mere bilo, se počasi pomikajo. Eni se čudijo krasnemu mladenču; drugi ga kolnejo ubijavca
svojih: vsi pa občno veselje očitajo. Dojdejo carski grad. Košara, viditi ga, ostermi i v pogled vsa vtopljena stoji, ko podoba, ki jo kipar prislone. Brez volje se vertita glava i oko za njim, i ko je že davno iz pogleda bil, je oko še vedno uperto. Komaj, ko je hrup vtih-nul, se zave, ter počasi um iz dolzega stermenja zbere.
Konec carskega grada je stal visok stolp. Kakor za večnost zidane so kipele černe stene v oblak. Tudi pogledati ga je grozno bilo. Majhna okenca, ali gosto omrežena, so branila blagej luči vhod, i le kradoma je žarek v gnezdo teme proderal, nesrečnikom medlo tolažbo prinesti, ki so v groznih temnicah počase smerti umirali. Semkaj pripeljejo mladega vjetega Vladimira. Železna vrata čudno zavrazijo, da tudi čuvaje groza preleti. Odpre se temno žrelo. Zaraščen ječar prejme jetnika ter ga vede globoko po ostrih stopnicah v tesno, mračno stanico, i tam zaklenši ga, zopet odide. Težki koraki gredočega se polagom razbob-ne, i širno rožljaje se zaprejo vrata. Tu še le začne Vladimir svojo strašno osodo premišljevati. Nenavadno, nemo stanovje ga iz neobčut-nosti, iz topega razinišljenja spet zbudi. Ogleduje. Od zgorej po dolgej, tesnej luknji, se plašno, kakor bi se kraja bal, vriva skopi dan; stene so mahovite i gnjusne, i po mokrih tleh se razgrinja trohla slama. Kraljevič ne ve iz začetka, bi li stal, al sedel; trudno telo, kterega pred ni čutil, tirja pokoja; al nesnage se mu studi, i groza ga strese, samo tal se dotaknuti. O Petrislav, dragi oče! o sladki dom. Zdihuje zapored vitih rok. Zdaj stoji; zdaj sem ter tje po ječi stopa; pogleduje zdaj gori, zdaj strani i tla; kakor sokol se verti, kterega tičar na prostej planini v razpete mreže vjame, i ga pervikrat v železen zapor dene, mu sladki dar svobode vzemši. Trikrat srečne imenuje tovarše, ki so se v strašnej noči z življenjem tudi terpljenja znebili; i večkrat ga obhaja želja, nebili z glavo ob terdi kamen udaril in za njitni unkraj hitel. Al misel na Boga, ki samomorstvo čerti, ali poterplenje obilno oblagodaruje, i sladke vezi življenja, ki jih narava tako terdno spleta, s kterimi vsa bitja šiloma na beli dan priklepa, ubranijo tudi njega smerti. Uda se, kolikor je mogoče v neogibljivo nujo. Počasi mu ugasne svetlo dneva, i med černe stene leže černeja noč. Dremota mu napade truplo, prestavše toliko strahot i trudov, ki se verh tega ni z jedjo krepilo, neti, kar je enako neuterpljivo, spanja vživalo. Šiloma ga vlečejo na slamo obnemogli udi, oči se stisnejo. Pa tudi spe ni imel miru. Zmedene sanje se mu čudno homatajo po možganih, i zdaj se v boju najde, med sovražnimi meči, i vidi tovarše moriti, i bi rad, al nemore pomagati. Zdaj ga vežejo, i grozi mu nastavljen meč; al se vidi sred divje derhali, človeške podobe, turoroge, zinijoglave, i vidi kije vzdigati, žela švigati, iskre leteti —vse grozno proti sebi. Pa se
mu oče Petrislav pokaže, ga milo po imenu klicaje, i roke sire, ga objeti; i vidi solze izpod sivih, srebernih obervi kapati—on se oglaša klicanji, razteza roke, leti naproti, ali zbudivši se iz prežive sanje v prosterto naročje, namesto drazega života, prazno temo oklene. Take prikazni ga mučijo, i ne dajo trudnu telesu pokoja.
Ali starec Petrislav zbera med tem novo vojsko, ter se spravlja na boj. Težko je čakal v svojem Belogradu vesti z bojišča. Serce ga nekako boli, nima miru ne po dnevu ne po noči, kakor bi mu nekaj vedno djalo: Boj se za sina! Pamet ga sicer tolaži, da se je mnogo-gokrat zdrav vernul i slavo dobil; al serce ostane neverno, ter tolažbe nepbsluša. Kes i skerb se lotista Petrislava, ki naraščata, ko se raznese glas, da se je vojska razdelila. Ko pa nazadnje celo povedo, da je Vladimir obdan; drugi pa raztrešeni, se starec ne more več zderžatL Ukaže bobne biti, bandera razvijati, vse ostale junake po slih i listih sozvali. Nevarnost kraljeviča, prejeta nesreča vse omaje. Sivi knezi, stari junaki, i komaj do meča dorastli mladenči vrejo pod zastave. Petrislav se da na konja djati, ter uzaine v odvajeno roko meč, ko mla-deneč vnet i skerben, čeravno je kri po ostarelih žilah leno tekla. Ali, ko je za odhod vse spremno bilo, pridirja skokoma žalosten sel, ki oznani, da je pomoč prepozna, da je vojska razbita, Vladimir pa vjet. Strah i tuga preletislaj, verste. Petrislava slabota prime; černo se mu dela pred očmi, lice postane enako belim lasem, i s konja so ga mogli vzeti. Ali komaj se mu ubegla moč poverne, si terga obleko, ruje lase ter Vladimir! moj sin, Vladimir! v gluho sapo vpije. Ali ko se je bila žalost v tužnih glasovih i potem v toku solz pervo zgubila, tadaj vstane, prostor dobivši, tudi žeja osvete. Vse veli, z orožjem razbiti Vladimirovo temnico, ter v bulgarskej kervi sramotno zgubo utopiti; naj bolj pa priganja starec Petrislav; zakaj dvojno gaje teža nesreče zadela. Vojska se tedaj vzdigne naprej, osvete žareča, kakor oblak, ki blisk i točo nese.
Ali v Ternovu veselje razsaja. Vsa gospoda, ki zastran let alj imenitnih opravil ni na vojsko šla, se je zbrala na carske gosli, da slavi dobljeno zmago. Debeli ovni, telečje četerti, i karkoli lov ponuja, se ali na ražnjih verti, ali, slastno pečeno, po dolzih mizah od gosta do gosta podaja. Caše, z vinom do verha kitjene, se praznijo, i zopet natakajo, sluge tekajo, vsega dobra je dosti. Na čelu perve mize, med zgovornimi gosti sedi car, najzgovornejši vsih. Zdaj težave boja razlaga, zdaj bulgarsko hrabrost povzdiga, ne zabiv sovražne; zdaj bogate upe razklada. Ne zmanjka mu besed, se smeja, ponuja. Na božjo slavo je pervo čašo pil; potem nazdravlja po letih i gospostvu i nazočej gospodi,
i nepričnim junakom, ki so deleč od doma v tujih zemljah vojskine tru-de terpeli, po imenu hrabre pominjaje. Pred mestom pa, na širokej trati, se zbera veselo Ternovsko ljudstvo. Kar ima zdrava noge, se mesa med radostne zbore, kterih eni, zbrani v okrozih, pevce pdsiii&ajo, ki s petjem i goslimi slavijo dan i bulgarsko junaštvo; drugi so igre začeli , kamne z ramena metaje; ali tekom hitre noge, strelom umne roke skušaje; zakaj car sam pošle tistim nagrade, kteri bi v častni stavi druge prestregli. Ali naj bolj vleče gledavce kolo plesavcov i plesavk. Perve lepote mesta so se zbrale tukaj, ter se z mladimi junaki, vilinske pesmi pojoč, v mične kroge sučejo. Ali ene pogrešajo vsi, ene, kije sicer kolo vodila, perve plesom i lepotoj — carjevne Košare ni bilo. Kakor so lepe bulgarske deklice; ali tisti čas ni bilo ene Košari enake. Bila je v letih , ko se pervikrat vsa ženska lepota razgane; podobna roži, ki je ravno na solncu hladnega jutra polni popek prosterla; ko še nobeni list sopara ne vene; nobeni se memo druzih ponosno ne razšo-pirja. Rast i obraz sta nebeške slike, i ko bi rajda spremljevavk ne bila carjevne razodevala, bi jo bil marsikdo gorsko vilo čislal. Vse se je veselilo, kadar je imela na plesišče priti; zakaj vsacemu je dobro djalo, v njenej bliži biti. Dnes je komaj čakajo. Ko pa ne pride, jih nekaka tesnota obide; kje je ? praša vse radovedno i skerbno, —jeli zbolela? Al se je kaka nesreča pripetila? Bog varuj deklice, kakoršne danas v bulgarskej nema!—Ali ona pohaja po gradu sama. Ni se je sicer bolezen lotila, katerej sploh tako pravimo; vendar jo ogenj pali, ne manjši vročinskega, i rano na sercu nosi, ktere bilje ne zleči. Oni mladeneč, ki sedaj v globoci ječi zdihuje, je zasadil strelico ljubezni v nežne persi, i odkler je vidila krasnega junaka, ji je pokoj serca vbežal. Delo je več ko pred ne zabavlja; vreteno se neče napresti, začeta ve-zila zastajajo; i tisti dan, ko je celo Bulgarsko veselja ukalo, od veselih družic beži: v samoti njega misli, njega gleda, vanj je vsa utopljena. Tudi v molitev se prederzno meša njegova podoba. Kadar tiha noč razgerne krila, je ne krepi več, ko prešne čase, sladko spanje; največkrat dočaka brez sna rane zorje, ter trudneja, ko je legla, iz postelje vstane. Ali če kakikrat trud premaga, i se oči malo sklenejo; kakor bi dan premalo storil, tudi sanje ne dajo mirti. Včasi ga vidi visoko na žrebcu, v blesku orožja memo jahati; ali išče plesaje njegove roke, ktero ji uteza; včasi se ji prikaže v ranah i kervi, proseč pomoči; ali osorni čuvaji strašanskih obrazov ne pustijo do njega. Tako terpi. Pa znamenja serčne bolezni se razodenejo kmalo tudi na obrazu i telesu. Cvetje lica opada, okrogla podoba sahne, vene, kakor tanka jela na gori, kterej hudobna roka skrivaj globoko v mozeg rano zaver-ta: verh rjavi, živo zelenje vej se zgublja. Ki so okoli nje, zapazijo
kmalo čudno premembo, prašajo, strežejo, poročajo carju; pride tudi vrač: ali oserčja nikdo ne vidi, dokler se samo, ne odpre; i mater, ktera be naj lože bolezen spoznala, je že davno hladna zemlja zagrebla.
(Dalje sledi.)
V
Čudna prigodba.
IVa južnem Štajarju blizo horvatske meje je živel pred 12 letmi siroma-ski bajtar. Vertec, na kterem se zdaj hišica stoji, in košček zemlje je bilo vse njegovo imetje. Bil je sila marljiv sadjorejec . Kerkolj je praznega mestica zapazil, ga je na mestu s kakim cepežem zasadil. Marljivost mu je pa tudi verlo koristila. Ako mu polje obrodilo ni, je imel dostikrat sadja na kupe.—
Al pri vsem tem ni bilo pri njem nobenega teka, nobenega blagoslova. Kak marljivo je po zemlji ruval, ineprenehama po gorah i dolinah za živežem plazil: ravno tako ne nevljuden i neotesan je proti sosedom bil. Ni mu smela kaka živad pred steno priti, ne živinče na trato stopiti, je ga že po vsih žilah strašna jeza lomiti začela; klel je vselej, če je mislil, da se mu kaka škoda godi, i hrup besedi se je grozovitno po vesi razlegal. Rekli so mn zato povsod, da je »sivi hitrec." —
Na enkrat začne bolehati. Hudi kašelj se ga prime, od dne do dne bolj oslabuje na persih — jezik vendar ni nehal po stari navadi se gibati. Mnogokrat so mati pripovedali, kako seje »sivi hitrec" sklučen i polaman po celem truplu težkoma vlačil pod drevje, i ko je sadje dozrevalo, pol dneva tamo čepel, i marljivo poslušal, kadar i kde bi vetrič zapihnil, i kaki sad iz vejice stresil. Kar je okolj njega ležalo, si je s berglami k sebi privabil, kar pa doseči ni mogel, nad tem je skerbljivo čuval, kot mačka, ki vlovljeno miš pisano ogledava, dokler se je polastiti nemore. Ce se je pa velika nesreča pripetila, da se je neumno živinče zaželjeno stvar ukrasti prederznilo, ga je mahom neizrečeni jad na noge vzdignil, i bezupno na persa se bijoč je začel vpiti i preklinjati, da je bilo groza no strah ga poslušati. — Tako je živel ovi človek, nesrečna žertva svojih divjih strasti, skoz tri leta v tem tužnem stanju. Zadno leto mu počne vedno hujše prihajati, i pred ko rumeni žarki poletnega sonca zemljo ogrejejo , se ni več s postelje geniti mogel. Zdaj so še le domači starca s celo njegovo sitnostjo spoznali. Nigdo mu ni mogel vstreči: gnjevljivost, s ktero se je čez vsako naj manjo stvar, ce mu ni po volji izšla, razljutil, je bila znak grozovitnega raz-
pora, ki ga je v sercu grizil. Med tim nastopi jesen. S vsakim dnevom postaja vetrije n<;ugodnije, listje na drevju požuti,—pa tudi, bolnikov obraz obleduje i upada od dne do dne.
Bilo je na večer vseh svetnikov. Iz treh cerkov ravno zadoni milo petje zvonov, probudivši v persah kerščenikov sladko sočutje do onih , ki že v maternem krilu zemlje počivajo. Na jasnem nebu migla tisuč i tisuč svetlih zvezd, iz vsakega okna se bliska vesela luč, i po hišah se sliši žuborenje molečih ljudi. Tihi mir pokriva gore i doline. Le tedaj pa tedaj zahrumi slovezno bučanje zvonov, ki ga je veter po zraku zibal. Zdaj se začne bolestnik u bajti počasi iz postelje vzdigavati, malo se počine, potem se ozira s jasnim licem okolj sebe, i prosi blizo stoječe, naj mu z postelje pomorejo. Ko stopi na noge, čini dva tri ko-roke, i k vratam se krene. Zet se inu hoče vstaviti, ga pita, kam da če iti. Starec mu glasno i serdito odgovori, zakaj tak neumno pila? Ali ne ve, da je bolniku zdravo, ako se u čistem zraku maličkaj odeh-ne ? Vsi potihnejo, starec zapre vrata za seboj — gre vun — i došel ni nigdar več nazaj. Nekoliko trenutkov čakajo in čakajo, i ko ga le na-\ zaj ni, grejo s lučjo za njim, iščejo okolj voglev krog i krog—pa od %i, v starca ni bilo ne duha ne sluha. Strašen hrup vzdignejo zdaj vsi, kličejo sosede na pomoč, i pripovedajo jim, kaj se je ravno zgodilo. Ovi se s pervega smejijo, ker se jim je nemogoče zdelo, kako bi bil njihov stari sosed, ki se že tako dolgo s postelje genil ni, zdaj na enkrat tako šibke noge dobil. Gledajo, kličejo ga po imenu na vse gerlo, preiščejo vse kote, — al vse zastonj. Zdaj začnejo tudi ti s glavami kimati i vsaki plašljivo leze v svojo hišo. Ko se beli dan zazori, je že bilo vse na nogah. Spet ga grejo iskat, preveržejo vsako slamico; potem se podajo k vodi, ki blizo te vesi teče i katera ni veča, ko sreden potok, Iščejo tudi ovde gor i dol, al najti ni bilo nič. Čudno se sadaj vsiin dozdevati počne, stermo ogledava eden drugega. Pregledajo tudi bližno hosto. Pa vse je bilo zastonj. Nikjer ga ni bilo najti. Ova grozna novica, ko da jo je veter raznesil, se koj pa dalnih i bližnih krajih razširi. Od mnogih strani, kakor se vselej pri tacih slučajih godi, se je glasilo, tu i tam smo ga videli. Pa vendar tudi to iskanje je bilo brez uspeha. Ja še zdaj ti neve nigdo od njegovih sosedov, ako ga pitaš, kamo li je ta te človek zginil, drugega odgovoriti, kakor: »H — i je prišel po njega.«
Tudi jaz, ki sim tedaj še doma pri svojih stariših bil, i starca soseda sam dobro poznal, ti neznani na tvoje radovedno pitanje, kako i kam se je zgubil, drugači odgovoriti, kakor si ravno čital, i kakor mi
je še le pred nekoliko mesci njegova še zdaj živa hči pripovedala. —
— g —
— 25 — Slavjani.
Na izhodne) polovici Evrope leži grozni i silni velikan, strašno velik orijaš. Njegovo teme se kople u Jadranskem morju; njegove noge se upirajo na severni led i sneg; u rnočnej, skoz serce turškega car-stva segajocej desnici nosi Cerno morje; u levej skoz serce Nemčije raztegnjenej roci derži Baltiško morje. Njegova glava je srednja Ilirija, njegova persa Vogerska, njegove grudi Karpatske planine, njegovo serce je pod starimi Tatrami, njegov želodec Polske ravnine, njegov terbuh i noge neizmerni prostori Ruski. — Kdo je te orijaš, kdo je te grozni i silni velikan, praša Danica ilirska od leta 1835 ? Te orijaš je naš narod, —narod u Evropi naj večji, —narod Slavjanski; kosti i meso tega orijaškega telesa so brati Slavjani, i kerv, ktera to orijaško telo oživljuje, je jedna kerv naše matere Slave.
Ni še dolgo, kar ni bilo nič slišali nič čitati (brati) od tega orija-ša,—od Slavjanov,— od slavjanskega naroda. Ali ura je prišla: -— slavjanski orijaš se zbuja, gible, ustaja;—slavjanski narod stopa na veliko igrališče te zemlje i korača k visokemu cilju i koncu, kterega je mu božja previdnost odločila. — Tudi mi Slovenci smo koleno Slavjanov, tudi mi smo kerv i meso Slavjanskega orijaša, tudi mi slišimo u neizmerno kolo Slavjansko!
Treba je taj, da se mi Slovenci s svojimi brati soznanimo, da svoje slavjanske predstariše poznamo; treba je, da vemo, kje so nekdaj prebivali i kje sedaj prebivajo; treba je, da vemo kakšni so naši predstarši bili, ktere vlastnosti so na sebi imeli, da bomo vedili, dobre i lepe vlastnosti posnemati, slabih i gerdih se pa varovati; treba je, da vemo, kako se je Slavjanom dosedaj godilo, zraven pa tudi pre-vdarimo, kako se jim zanaprej morebiti godilo bode.— To bodem jaz poskusil, tukaj kratko i resnično popisati. Se ve, da se pri tej reči ne da kej novega skovati; kar nepristranska dogodivščina priča, kar so učeni gospodi u debelih i dragih knjigah povedali, — le samo to naj tukaj stoji! —
§. I. Kje so stari Slavjani prebivali?
To zamoremo le tako zvedeli, ako poslušamo, kaj stari pisatelji od Slavjanov pravijo. Ti vsi pa pričajo, da so Slavjani že u naj starejših časih bili narod veliki, široko po svetu razprostranjen. Polibius piše: »Kar je še druge zemlje pri Jadranskem morju, to ima neki drugi starodavni narod. Imenujejo se Veneti (Slavjani), i govorijo drugi od
4
galskega različen jezik." Polibius je živel skoraj dve sto let pred Kristusovim rojstvom, i že tedaj je pisal, da je slavjanski narod: »starodavni narod." Tudi Tacitus i Ptolomaeus terdita, daje narod slavjanski že ob njunem času bil prevelik narod. Jornandes, ki je živel blizo leta 552 po Kristusu to jasno pove rekoč: »Po neizmernih prostorih prebiva preljudnati narod Vinidov (Slavjanov). Ako ravno so njih imena različna po različnih plemenih i mestih, se vendar posebno Slavjani i Anti imenujejo." Prokop pise okolo leta 552 po Kr: takole:" Odtod proti severju so rodovi Slavjanov, jih je, kolikor listja i trave." Slavni Nemec Herder u svojej knjigi:" Jdeen zur Philosophie der Geschichte der Menschheit, leta 1792 piše sledeče:" Slavjani so pod svojo oblastjo imeli neizmerni prostor od Dona do Labe (EIbe>, od Baltiškega (Ostsee) do Jadranskega morja. Na tej strani karpatskih gor so njihove zemlje segle od Lineburga skoz Meklenburgsko, Pomorsko, Braniborsko, Saksonsko, Lužice, Cesko, Moravsko, Silesko, Polsko i Rusko; na unej strani karpatskih planin, kjer so u Vlaškem i Moldav-skem že prej stanovali, so se dalej i dalej razširjovali tako dolgo, da je jih cesar Heraklius tudi u Dalmacijo vzel; tako so sčasoin postale kra-lestva: Slavonija, Bosnija, Serbija i Dalmacija. Tudi u Panoniji so ravno tako narastili; iz Frijulskega so tudi prišli u južno-izhodni kot Nemčije, tako, da je tudi Štajersko, Koroško i Kranjsko bilo slavjanska zemlja i lastnina."
Iz tega se vidi, da so stari Slavjani prebivali po neizmernih prostorih. Vse te dežele, kjer Slavjani še sedaj prebivajo, so že od starodavnih časov čisto slavjanske zemlje; zraven so pa še Slavjani posedeli velik kos sedaj nemških dežel, postavim: Porusije, Saksonije, Bojarije, Meklenburga, Tirolskega i Solnogradskega. Kar nemški i slavjanski pisatelji povejo, ravno to pričajo slavjanske starine, ki se še sedaj po tistih nemških deželah najdejo. Tshoppe's i StenzeTs Urkundensammlung zur Geschichte des Ursprunges der Staedte in Schle-sien und der Ober-Lausi/z, 1832 lakole pravi: »Le samo dogodivščina še nam donaša kake povesti od starih slavjanskih prebivavcev; le nektere še sedaj navadne besede, imena veliko krajev i nekterih žlahtnih rodovin nam kakor stare razvaline živo pričajo, da je u tej zemlji nekdaj drugi narod živel, ki je pa sedaj čisto zibnil, i svoje mesto drugemu odstopil.8
Ni dolgo, kar so u Meklcnburgu na Nemškem bogove starih ajdovskih Slavjanov i druge starine izkopali; naš preslavni pesnik gosp: Kolar je bil leta 1850 iz Dunaja u Meklenburg poklican, da slavjanske starine prejišče i razlolmači.
Obširna i velika je slavjanska domovina! ,>Ona piše Herder obseze največji prostor na zemji, ki ga je jeden narod u Evropi nekdaj obsedel, j večidel se sedaj obsedi."	(Dalje sledi,)
Slovenski običaji.
II. Kole da.
Zvečer pred božičem, pred novim letom i pred praznikom svetih treh kraljev je koleda. Cerkevni ali tudi drugi pevci grejo po celej vesi od hiše do hiše, se pred hišnimi vrati vstavijo i zako ledovajo, to je: za-pojo pesem koledniško. Pri Žili grejo koledovat pubi, mladenči, v Žabnicah devojčice do dvanajst let stare. Pri Žili pojo obično sledečo staro, po vsej Slovenii znano cerkevno pesem:
Je eno dete rojeno, aj rojeno, (Notri u mestu Betlehem.)
V enej priprostej štalici, aj štalici, (V enih oslovih jaslicah.
Spoznal ga je oslič, volek; oslič volek, (Da je to dete pravi Bog.)
Kije stvaril zemljo, nebo; zemljo nebo. (Človeku dal dušo, telo.)
Pastirci na polji pasejo, aj pasejo, (Angelsko petje poslušajo )
Tu so prišli kralji trije, kralji trije, (Gašpar, Melhar in Boltažar.)
In so dari mu prinesli, aj prinesli, (Miro, kadilo, čisto zlato.)
Pa darujejo Jezusu, aj Jezusu, (Aj le kralju nebeškemu.)
Za rojstvo mi zahvalimo, zahvalimo, (Rožo devico Marijo.)
Ker je rodila Jezusa, aj Jezusa, (Zveličarja vsega sveta.)
V temu času božičnemu, božičnemu, (Aj bodi dete hvaleno.)—
V	tej pesmi se druga red ponavlja. Ta pesem se najde tudi v knjigi: Pesmarica cerkevna. U Celovcu 1846 s napevom
V	Rožju zapojo koledovavci radi sledečo pesem:
Je nova zapoved unkej sva,	Od cesarja Avgusta,
Te den je svet,	Te den je svet, te den je vesev,
Te den je vseha veselja živ.
Jožef se spravla v Betlehein — Po cesarjevej zapovdi.--
Jožef se vzihne in mi hre, — Osliča jezdi, volič za njim hre.--
Jožef Marijo na pvaci pusti, — Herperje išče, za njo skerbi.---
Jožef per Mariji obstoji, — In svoje rjeve ji razodi.--
Jožef Marijo na osliča posadi, — Hresta iz mesta se že mrači.--
Jožef šitro ohenj stori— In štalico lepo pokadi.--
Jožef vzeme barihelco — In hita po frišno vodico. — -
Marija je rodiva Ježiša — In ha povoživa v jaselca. —
So vse hore zvate ble, So vse vode z vinain takle. -
Jožef pa šitro pertače, — Mariji svadko vince pernase. —
4*
Hresta po anej hiriajnici, Pridata k bornej štalici
Jožef štalico šilro odpre, — —	Ježiš v jaselcah rojan je.--
Pastirci štalco vahlajo, — Anhelci nad štalico pojo. — — poje po napevu 40. u knjigi: Napevi k pesma-
Ova pesem se rici cerkvenej.
Nekada zapojo tudi nektere druge pesni božične. Hlapčiči trije oblečejo se včasi kakor trije kralji u belo srajce, postave si na glavo papirnato, visoko s zlatim ali sreberniin papirjem olepšano kapo, okolo srede se pripno s rudečo opašo; v roki imajo leseno sabljo—jeden izmed njih nosi zvezdo. Koledovavci iz Goriškega posebno iz Belca tudi radi zagodejo sledečo pesem, ktera je tudi v Rožju znana:
S angelcizapojem, hvaležno čestim, Veselje oznanim, vsem ljudem povem, (Da se v Betlehemu Mesija rodi, Bode tamo rojen en kralj vsih ljudi.)
Tam najdejo Marijo in Jožefa ž njo, Detece zahvalijo in ga molijo, (Nad nami se je vsmilil, nebesa odperl, Milost dodelil, da bo za nas vmerl.)
Posebno lepa i stara je dovaje pojo namreč: K temu letu novemu K temu rojstvu božjemu; K temu letu novemu K temu rojstvu božjemu (Marija je rodila Jezusa!)
Angelci nebeški mu slavo pojo, Pastirci na polji jih poslušajo, (Hitro in veselo sdaj totej gredo, K jaslicam v Betlehem dari neso.)
Oh grešnik sem pridi in zgrevaj se li Pred kraljem nebeškim, ki v jaslih leži, (Povzdigni oči in skleni roče, Pripogni kolene, daruj mu serce.)
(Marija spleta krancel zlat) To ni nobeden krancel zlat To je le Marija s Jezusam; (Marija je rodila Jezusa!)
(Marija terga rožmarin) To ni nobeden rožmarin, To je le Jezus Marijin sin. (Marija je rodila Jezusa!)
pesem, ktero u Žabnicah devojčice kole-
(Marija terga lep marijon) To ni nobeden lep marjon To je le Marijin zlati iron. (Marija je rodita Jezusa !)
(Marija terga lilijo) To ni nobena lilija, To je le nebeška zarija. (Marija je rodila Jezusa!
(Marija terga nagelne) To niso nobeni nagelni, To so le nebeški angeli. (Marija je rodila Jezusa!)
(Dalje sledi.)
Nekaj od ljudskih šol na Krajnskem*
Da dobro osnovane ljudske šole mnogo mnogo pripomorejo k ljudskej omiki in torej k njih časnemu in večnemu blagru, je že zdavno spoznana resnica. Od te resnice prepričani zakonodaji so tudi postavo dali, da mora slehern otrok od šestega do dvanajstega leta v šolo hoditi, ter so prelomivcu te postave razne kazni zažugali. Lahko pak se spolnujejo
take naredbe, kjer je šol dovolj. Kjer jih pa manjka, so zastonj vse postave, zastonj vse kazni. In ravno tako pomanjkanje—ljudskih —šol je pri nas na Krajnskem. V celej kronovini jih je komaj devetdeset, med tem, ko jih je na Koroškem v nekdanjem Celjovškem okrožju, če sini prav slišal 120, in v Beljaškem 130. In če število prebivavcev na Krajnskem primerimo z drugimi, najdemo, da je krajnska dežela zastran ljudskih šol naj ubožniša zmed vsili naše carevine. Vpraša se: Od kod pa toliko uboštvo, ir* kaj nas je zaviralo, da smo toliko drugim deželam zaostali'? Nujmo in ob kratkem preglejmo!
Prva in, kakor se meni zdi, naj imenitnejša opovira je bila dosedajna vladija s svojo jedino zveličavno nemščino. Domač jezik je bil brez veljave, in zavrnjen v nizke koče prostih seljakov, in dasiravno je bil od leta 1826 slovenski jezik v ljudskih šolah zapovedan, je vendar ta zapoved tako malo koristila, da se je od tistega leta število šol od J06 do 90 pomanjšalo. Kar je pravo naravno. Gospodaril je namreč samo nemški jezik, torej je vse slovensko književstvo, razun nekterih molitvi-nih bukvic, zatrto ostalo. Kmetu se je od vradov le nemško pisarilo. Potreboval je torej tolmača. In če je že hotel svojega sina v šolo dati, ga je dal v bližnjo tržno ali mestno nemško šolo. Če pa tega storiti ni mogel, ga je rajše z živino na pašo gonil, rekši: Čemu ga bom v šolo—ljudsko — pošiljal, krajnščino že tako zna.
Ko bi bila pa slovenščina povsod svojo pravico vživala, bi bil prosti krnel spoznal potrebo znanja domačega jezika, bi se bil poganjal za domače ljudske šole in ne po ptujem hrepenel, med tem ko je doma v lastnem srcu hiral. Hinc illae lacrimae!
Druga jednako imenitna opovira je bilo dozdanje odvetništvo. (Pa-tronalsvvesen). Pri stavljanju in vstanovljenju šol je imel odvetnik (pa-tron) ' fara ali župnija ' , in zemljišna gosposka V;i plačati. Da je pri takem stanu odvetniku naj nerajši denar spod palca šel, se ve. Vse ugovore je dobil, vse zgovore poiskal, in se šolam z dušo in s telesom upiral. Kaj pa je laglje bilo, kakor pa šolam se ubraniti, posebno še, ko je tudi župljane nepovoljno: Plačaj! zadelo. Tako je naj rajše beseda tistih obveljala, ki so rekli: Čemu šola, motika pa rovniea je za terpfna. Ve se dogodba, kjer je morala fara, ki je na vsako vižo šolo imeti hotla, pismeno se vsake odvetnikove pomoči odreči.
Tretja opovira je bila dozdanja res slaba plača učiteljev. Kdor je kolikanj vedel in znal, kdor je količkaj zamogel, si je k drugemu stanu pomagal. Torej se je zgodilo, da so k temu stanu, ki mu je na leto samih 130 ali še menj gold. ponujal, le učenci, dovršivšitretji ali četerti klas, ali pa nesrečni iz prvih latinskih šol pribežali. Jedno ali clo pol leta se je pripravljal, se za silo nekaj orgljati naučil, pa je bil dober. Od ta-cih, ko bi bili še tako pridni in vneti za svoj stan, se dosti pričakovati ne more, tim menj pa še, ko je le redko kdo svoj stan nastopivši, kako knjigo njega zadevajočo v roke vzel',' in si tako prizadeval važnost in iinenitnost učiteljskega stanu pa tudi dolžnosti spoznati. Tako sta učenček in učitelj v šolo hodila, ker že drugače bili ni moglo.
Naposled je tudi sem ter kje jedna imenitnejših opovir bila ta, da se nekteri duhovni niso ne le za šole poganjali, ampak se velikoveč vpeljavi šol zoperstavili. Bali so se namreč uciteljerv zavoljo mnogih prigodb, od kterih so kje slišali. In če ie drugač ni bilo, so pa rajše,
sami obljubili, da bojo otroke brati učili, in to, da so se vsak teden otroci v farovž gledat šli, bi bilo šolo nadomestiti imelo. Posebno pa je še to tam lahko bilo, kjer v cerkvi orgelj ni; ali pa, če so, in je v fari kakšen orglarček, kteri kako pesem prav po mačje zažvrgljati zna. Kar bi vse lahko iz djanskih dokazov prepričalo, in še tako trdovratnemu razvidno storilo. Od tod žalostno stanje in čutljiva pomanjkljivost ljudskih učilnic po Kranjskem!
Opovire razgledovanje in premišljevaje se še ozrimo: Ali bo to še tako ostalo, 'ali pa se bo premenilo"? Upanje nam ostane, da bo enkrat tudi ljudskim šolam zarja boljše prihodnosti napočila. Ker smo pa šolske opovire zgorej popisali, jih še preglejmo, ali bodo še vedno take ostale, ali pa če se bodo premenile.
Rekli smo, da prva opovira je bila dozdanja gospodovavna nemščina. Zdaj pa je nam popolnoma jednakopravnost zagotovljena, in ako ravno se včasi lainne meglice na slovenskem obnebju prikažejo, vendar, če je vse res,-kar se piše, nikar ne obupajmo, teinuč zaupajmo in zvesto se držimo cesarjeve besede in padla bo - pasti mora popolnoma ta opovira. Z njo tudi vsi krivi zaumeni prostih seljanov.
Druga opovira je že sama na sebi nehala. Tukaj je le na tem ležeče, da se umni za dobro vneti možje v županijah zvolijo. Ti bodo spoznavši dolžnost svojega poklica si prizadevali, rane, ktere je nam preteklost udarla, zaceliti.
Zastran tretje opovire se je že mnogo govorilo in pisalo, storilo pa še nič, kar bi plačo in s tim učiteljski stan poboljšalo. Dokler se pa to ne stori, se tudi k učiteljstvu umni in prebrisani možje podali ne bodo. Vemo in spoznamo, da se z enim mahlejem vse storiti ne zamore, ravno zato pa tudi mirno in potrpežljivo pričakujemo. Vlada, ktera tako mastno svoje vradnike plačuje, se bo tudi jedenkrat z milostivim očesom na revne zapuščene učitelje ozrla. Poslednja opovira pak bo toliko poprej zginula, kolikor poprej bo duhovščina svoj imenitni poklic spoznala in po tem spoznanju delala, ter odstranila vse osebujne zadeve in namene, in si prizadevala splošni blagor, ki iz vednost, osnovanih na krščanskem temelju, izvira, narodu popolnoma nakloniti.
Vi pa, mili rojaki, možje bistrega uma, kteri nadloge spoznate, opovire razvidite, pomagajte pri stavljanju novega poslopja na narodno, domačo podlago! Jednako bučelam, ki sladkoto cvetlic nabiraje, jo v ule nanašajo, delajte tudi vi. Iz nabranih zakladov presadite vednosti v vrte domače. Beseda je lepa, teče gladko. Seljan pa želi že hrane slovenske. Zapuščene vabite k viru splošne omike; in hvaležnost vnukov bo obilno plačilo.	Jakoslav Prifarski-
Zmes*
Suvarov in Katarina.
Rimski junak C. Julius Cesar je nekdaj hitro i slovesno svojega protivnika zmagal, ter svojo zmago takole u Rim oznanil: Veni, vidi, vici, po slovensko: sem prišel, vidil, zmagal. Tudi ruski general Su-
varov je na kervavem bojišču pri Pragi na Polskem (4. 9bra. 1794) zmagal, in to carici Katarini II. u Petrograd takole oznanil: »Hurrah! Praga! Suvarov!" Carica Katarina je ga hitro povišala, i mu to ravno tako kratko oznanila: »Bravo, gospod general, polni maršal«!
Sin piše starišem.
Jeden učenec, nadepolni sinček svoje ljube matere, kateremu je dnarja vselej manjkalo, je takole svojim starišam pisal:
Ljubi stariši!
Jaz Vam dnes v pondelek pišem. Zjutri vtorek bote moje pismo > dobili in se prepričali, da veliko dnarja potrebujem. V sredo bote mogli meni pisati in mi dnarjev poslati. V četertek bom odgovor na moje pismo pričakoval in ako v petek dnarja ne dobim, bom se v saboto na pot podal in v nedeljo bodete svojega ljubega sinka doma imeli.
Mecl i pelin.
*	Tukajšne visokovredne gospe nune Uršulinarce so že pretečeno leto nektere deklice u slovenskem jeziku podučevale. Veselo je blo pri skušnji mlade deklice — tverde Nemke — viditi i slišati, gladko slovensko brati, lepo i pravilno na tabli pisati, celo slovensko slovnico iz glave povedo ati. Na mizi je tudi ležalo nekaj knjižic (thek), ki so jih pridne deklice s lepimi sostavki bile napolnile. Sle so te zale knjižice od rok do rok, i vse se je čudilo, da se deklice tako hitro slovensko učijo. Letaš se je še črez 20 učenk za slovenski navk oglasilo; se ve, da celo mesto od lega govori, i vsi, posebno starejši deklic, za to visokovredne gospe hvalijo. — Slovenski pridigovavec i nunski spovednik, visokovredni gospod Janez Kometar je to hvalevredno reč na noge spravil, i pri tem nauku gospe nune podpira. —
*	Matija Majar nam takole pise: »Ruska slovnica, ktero marljivo spisujein, in s ktero imam čedalje več veselja, bode pisana v v ilirs-kom narečju, kakor moja Pravila in bode imela sledeči naslov; Železnica iz ilirskega narečja v narečje rusko, to je: Slovnica Slavenščine jugo-iztočne".
*	Iz Štajerskega se piše nam vesela vest, da so si: Občina Ja-renina, občina Vajgon, občina Polička in občina Ivaniža slovenske pečate napravile. Slava in hvala jim i ondašnjim predstojnikom!
*	„Bčela" se s svojim »medom" prav prikupi vsakemu ; lake lepe stvari donaša glede slovenščine. Učilišča so za nas naj iinenitnejša stvar i kdor jih podpira i v njih slovenščino upeljuje, je vsakako očitne hvale vreden! Naj je tudi drugim na izgled. Spustite »Bčeiico" še k ostalim Slovencem u Štajersko, Krajnsko i Goriško, da nam tudi od ondot takega, sladkega medu prinese i nam vlastence imenuje, kteri se za slavenstvo trude. — Saj se še povsod znajdejo verli vlaslenci, kteri bi Bčeli take kratke i zanimive vesti drage volje priobčivali. *)
Da mi pa nikdo ne bode očital, da druge opomenjam, sam pak zaostajem, tu le nekaj za »Bčeiico":
*) Prosimo, Vred.
Duša u učilisču je vsigdar vlastenoc; celo ueilišce se na bolji spremeni, ako se ga vlastenec zanzame. To se jasno vidi u Sent-Štefanu pri Žili. Naš domoMfdec g. Boštjan Radičnik, tamošnji kaplan i kakor ljubitelj slavenstva hvalevredno znan, s veliko marljivostjo ne uči samo keršan-ski nauk v lepej slovenščini, temoč blizo vsak d en ide u ucilisce, opo-inenja i podučuje mladino u materinskem jeziku. Zato ga pa tudi ljudi ljube i visoko spoštujejo. Bog mu zato daj srečo i zdravje!
M. M.
P r o s II j a.
Neizrečena radost me obhaja, viditi koliko marljivosti, koliko veselja za domorodne stvari je že med mnogimi naših celovških slovenskih učencev. Njihov list: »Slavija«, ki dvakrat v tednu izhaja, donaša od dne do dne lepših pesniških in prozaiških cvetlic. Tudi njihova knjižnica, ki šteje nekaj čez 80 knjig, ne zaostaja. Pa žalibog! še veliko sila potrebnih bukev jim pomanjkuje. Sini večidel nepremožnih sta-rišev si jih ne morejo toliko nakupiti. Zatorej se obernem, od njih na-prošen, na vse častile rodoljube, to domorodno i koristno podvzetje po mogočosti ali v denarjih ali v bukvah kakoršnega koli slavenskega narečja podpirati. Tako bi se dalo še za prihodne čase učencem našega gimnazija potrebno berilo priskerbeti. Poslane darila bomo po »bčeli« razglasili. —
Pa pa tudi posameznim učencem druzih gimnazij v: Gradcu, Mariboru, Celju, Ljubljani, Gorici in v Terstu kaj veselja storimo, hočemo ža to leto dvema naj pridnišima pa nepremožnima učencama na vsakem teh učilišč »slovensko bčelo« zastonj pošiljati. Samo to še želimo, da jo obdarovani svojim součencem brati dajejo. Častite gospode učitelje slovenščine v dotičnili mestih pa poprosimo, nam itnena teh učencev sko-rej na znanje dati.
A. J a n e ž i č.
Pogovori v r e d n i s t V a.
P. N. g. N. u L. Lepa Vam hvala za poslano pripovedko. Prihodnjič bode natisnjena. — G. P. K. u V. Poslane nenavadne besede so nam prav po volji. — G. L. u C. Vaša pesem nam prav dopade. Le tako naprej. Prihodnjič. G. B. St. v G. Vaše pesme bojo malo predelane po redu sledile; — G. J. M. v G. Vaš spis nam prav dopade. Kmalo ga bomo uverslili. — G. T. u C. Vaše droblince so nam zlo všeč. — G. F. u C. Hvala Vam za poslane smešnice. Presvetih pesem pa ne moremo v bčelo jemati. — G. P. v K. G. Prav razveselilo je nas, tudi od vas kaj dobiti Voljite nas večkrat počastiti. Prihodnjič bomo Vaš sostavek uverstili. — G. R. v K. g. Verlo bo nam drago, če jih nam še več pošlete. To samo prosimo, da vselej pristavite, čej da so zapisane. — G. P. u z. P. Kakor bo hitro prostora, bo Vaša pripovest natisnjena.
Na koncu se še iskreno zahvalimo za dosedajno ponioe, i popri-simo častite pisatelje, tudi dalej bčele ne pozabiti.
Odgovorni izatelj in tiskar: Ferd. žl. Kleinmajr.