1072
Andrej Blatnik
Večerni koncert
Spominjam se jasno tistega prekrasnega večera, ko je bil koncert na vrtu »Narodnega doma«, piše Ivan Cankar iz Pulja 4. julija 1898 Ani Lušinovi, sedemnajstletni gojenki nunske šole v Ljubljani. Jaz sem bil ves izgubljen in očaran od sreče; z vrta so prihajali glasovi godbe, noč je bila jasna in luna je sijala, — ah, kako bi se jim moglo ubraniti, da bi trenutki obstali, da bi ne zbežali tako hitro! — Glej, in jaz sem hotel vliti v oerze vso opojno krasoto tistega oečera, — a ko sem prečital pesem drugo jutro, zdelo se mi je, da je en sam Tvoj pogled lepši in oboževanja vrednejši, kakor vse moje poezije. Tistega, fear bi povedal najrajši in česar je polna moja duša, ne morem izreči; kadar se čut spremeni v besedo, obledi in postane hladen in nejasen.
V Ljubljani te vrstice čakajo poštno ležeče, naslovljene z Ana 17; očim ne sme vedeti ničesar. To je prvo pismo; veliko jih je še, veliko pisem od tega dne dalje, dokler se ni strastna korespondenca polagoma ohlajala in se 18. aprila 1907 dokončno pretrgala. Lep pozdrav, je napisano na zadnji razglednici; podpisan je Ivan Cankar in še nekdo nerazberljiv, neznan. Naslovljeno ni bilo več poštno ležeče, niti ni pisano velecenjena gospodična Ana Lušin; naslov se glasi (prepisujemo z originala, ki ga hrani rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice s kataloško številko 1150, kakor sploh vso Ivanovo pisarijo Ani): Veleč, gospa Ana Bregant.
Ana je namreč že poldrugo leto poročena s svojim stanovskim tovarišem Hinkom Bregantom, učiteljem na vaški šoli pri sv. Benediktu v Slovenskih goricah. Tisti, ki išče Sv. Benedikta (danes samo Benedikta) na zemljevidu, naj se zaveda, da pri merilih, večjih od 1 : 500 000, išče zaman; pri manjših naj bo pozoren na naselja, ležeča ob cesti, ki vodi iz Maribora v Gornjo Radgono. Majhna vasica je to, nikomur posebno mar, razen tistim, ki tam živijo; Anina usoda nam v spomin prikliče Olgo Kacjan, v Splavu Meduze izgubljeno nekje sredi vojvodinske ravnine. In vendar je njena usoda drugačna. Zdi se, kot da se drži nasveta, ki ji ga je Cankar poslal z Dunaja, 7. marca 1904: Omoži se! Vzemi človeka, ki bo imel toliko, da bosta živela za silo.
1073
Večerni koncert
Mirno bodo tekli dnevi, še otrok dobita morda —¦ in kaj je drugega treba? Nič ni treba misliti in nič sanjariti; človek je žival in edino srečen je, kadar živi popolnoma kakor žival. Ne, za otroka ni časa, za življenje ne volje, Ana piše Ivanu: imam dosti strupa pri hiši, a da bi se zastrupila, ne tega pa ne. In res, 3. februarja 1910 umre, kakor se umira v času moderne: za jetiko. Pokopana je v skupnem grobu s sestro Minko, prav tisto Minko, v katero se Cankar, zvest svojemu malobrižnemu ljubezenskemu načinu, ki sili njegove biografe k zarde-vanju, pred odhodom na Dunaj zagleda. Zdi se, da za to (nekoliko posmehljivo) posmrtno združitev ne gre kriviti zgolj naključja, temveč vnovič učinkuje arhetip, izražen v tistih dveh suhoparnih in znamenitih besedah Eros — Thanatos, ki razkazujeta premoč označenca nad označevalcem. (Kaj ni prav Cankarju desetletja kasneje posvečena smela trditev, da o nečem takem, kar naj bi se imenovalo spolnost, erotika, itn., sploh ni mogoče govoriti, še posebej ne na način pesni-kunstva?)
O Cankarju je znano vse, ali vsaj zelo blizu vsemu. O Ani le, kar je pomembnega za njeno zvezo s Cankarjem. Njegovih pisem se je ohranilo štiriinštirideset (ohranila jih je Ana), njena tri. Za Cankarjeva pisma je pisano, da sodijo med najlepše ljubezenske izpovedi v slovenski literaturi in med najbolj dovršeno ljubezensko korespondenco slovenskih ustvarjalcev, če ne v sam njen vrh. O Aninih si je besedo privoščil samo Ivanov manj znani bratranec, in še ta piše le, da so pisana s svinčnikom. Cankar je izšel, še izhaja in bo najbrž izhajal tudi v prihodnje v številnih knjigah, zbranih in izbranih delih, v posebni knjigi je na voljo celo bibliografija; Ana je objavila eno samo črtico v Domačem prijatelju Zofke Kvedrove, ki se ga piscu teh vrstic ne zdi plodno izsledovati po zaprašenih arhivskih policah. (Na tem mestu se zazdi, da je fraza tu zato, da prikrije resničnost: v resnici polic sploh ni več, in na njih ni kaj iskati.) Tako pač je, pod prevleko časa se ohranijo drobci, ostalo se porazgubi, potone, izgine, se prelije, minula stoletja
se zdijo kot današnji dnevi-----------in že smo, recimo, v slavističnem
seminarju, kjer študentke, kakor piše naš zanesljivi poročevalec, z zapisovanjem počasi zradirajo v drobno popisane zvezke dokončnih zavezanosti; o Ani Lušinovi vedo, da ima nekakšno povezavo s Cankarjevo Ano Rudovo, ki ji je v drugem dejanju Jakoba Rude nasveto-vano: Taki ljudje, kakršen je on {on, to je slikar in boem Dolinar, podoben tudi kakšnemu drugemu boemu, manj slikarju, pa bolj pisatelju), so lahkomiselni in gledajo samo na zabavo. Kakor je delal najbrž z drugimi, tako bi napravil s teboj. Kratkočasil bi se, dokler bi mu ugajala, in potem bi te mirno odslovil. Tako delajo. In on je vrh tega umetnik.. . Vedo, da je tako, ta dekleta, zgrbljena v klopeh predavalnice, vedo, da so umetniki kot po pravilu nezanesljivi, celo zapiti ljudje, morda niti nadarjeni niso, neprimerni za navezavo torej, ampak nekaj jim vendarle natiho šepeta, da bi bilo lepo uiti zanesljivosti oštevilčene študijske klopi v NUK...  O hrepenenje,  o  Lepa
1074
Andrej Blatnik
Vida! Naj se ne izpolni, da bo lahko trajalo, prvi pomladni dnevi so, popki se razpirajo, popis atmosfere se komajda lahko izogiba zadnji meji dobrega okusa, in komajda je mogoče slediti zavzetemu semi-naristu, ki navaja, da je ohranjenih pet rokopisov Cankarjeve pesmi, sprva naslovljene Večerni koncert, pozneje poimenovane po prvi vrstici, vsaj še dva pa sta izgubljena, med njima prvi. Aškerčeva, Regali-jeva in Golarjeva varianta se sicer razlikujejo dovolj za tekstno kritiko in analizo, za naš namen pa ne, pravi nekoliko prenaglo, skorajda nevrotično besedujoci študent, in takoj primakne, da je prva od obeh v tem seminarju obravnavanih variant datirana s 16. julijem 1898 in poslana Ani na njeno željo dne 27. avgusta istega leta, skupaj s pripombo: hotel sem opisati tisti krasni večer, ko je bil koncert na vrtu Narodnega doma in si prišla v park, da sem govoril s Tabo. A kako daleč je od teh verzov do resnice.. . Fant razdeli ciklostilne liste, s katerih prepisujemo:
Jaz sem Te čakal Ob poznem mraku . . . In z mano so čakali Beli cvetovi. In tam nad vrhovi So tiho plakali Mehki glasovi Oddaljenih strun ...
Sence globoke So se razdelile, Tvoje plašne roke So razgrnile Zaveso temno ... Kako sva se ljubila
V poljubih vročih,
V besedah polglasnih, šepetajočih . Visoko na plavem polji
So vztrepetavale
Srebrne zvezde,
In naokoli
So pesmi zaljubljene plavale . ..
Odprla se je čudovita noč . Tisto noč so zapeli Zmagoslavni zvonovi; Kako so vstajali Čudoviti glasovi Pod zvezdami drhtečimi, Kako so prihajali
1075
Večerni koncert
Bliže in bliže
S koraki šumečimi. . .
Ana — Anica — ljubica moja —
To je najina duša, Anica!
Duša najina plava na perotih neizmernih
V teh pesmih večernih.
Po neskončnem nebu,
In vsa ta čudovita noč naokrog —
To je poezija, to je bog.
To je najina duša, Anica ...
In luna je vstajala .. . Strune so sanjale Arijo mehko Iz »Margarete« . . .
To pesem, hiti razvneti mladenič, je Cankar poslal v objavo Aškercu za Ljubljanski zvon, kar dvakrat jo je poslal, a brez uspeha, Aškerc pesmi ni objavil, prvič je natisnjena šele v drugi izdaji Erotike leta 1902. Ta varianta, zatrjuje seminarist, pa je spremenjena, celo osupljivo drugačna. Prepišimo jo s ciklostiranega tipkopisa, kakor smo storili s prvo.
Jaz sem te čakal ob poznem mraku in z mano so čakali beli cvetovi in tam nad vrhovi so tiho plakali mehki glasovi oddaljenih strun.
Sence globoke
so se razdelile,
tvoje plašne roke
so razgrnile
zaveso temno ...
Kak sva se ljubila
v poljubih vročih,
v besedah polglasnih, šepetajočih.
Visoko na sinjem polji
so vztrepetavale
srebrne zvezde
in naokoli
so pesmi zaljubljene plavale.
1076
Andrej Blatnik
Odprla se je čudovita noč. Tisto noč so zapeli zmagoslavni zvonovi; kako so vstajali njih prešerni glasovi pod zvezdami drhtečimi, kako so prihajali bliže in bliže s koraki šumečimi . . .
Ana, Anica, ljubica moja,
to je najina duša, Anica!
Duša najina plava na perotih neizmernih
v teh pesmih večernih
po neskončnem nebu,
in vsa ta čudovita noč naokrog
to je ljubezen, to je Bog,
to je najina duša, Anica . . .
Luna je vstajala, strune so sanjale arijo mehko iz Margarete.
Tako, neučakano krili z rokami govorec, zdaj vidimo, ne bodimo malenkostni, nekatere razlike lahko izpustimo, v pismu je Cankar začenjal vsako vrstico z veliko črko, bil je estet, zapisan tudi vizualnemu sprejemu besedil, česa vsega ni počel s svojimi rokopisi, ob rob dramskim tekstom je izrisoval podobe nastopajočih, nesrečnemu Schwentnerju je natančno sporočal, kakšen naj bo papir za natis, kako naj bo narejena naslovka. (Dovolimo si opombo: kasneje neki veliki zgodbar mimogrede zapiše: biti se pravi biti fotografiran.) In česa ne moremo izpustiti? Vidite, Cankar je v prehodu iz prve v drugo varianto (kolikor nam je znano, sta to, historično gledano, druga in sedma varianta) interpunkcijsko znamenje treh pik (». . .«) kar sedemkrat spustil oziroma zamenjal z drugim, manj vpadljivim . . . Storil je še nekaj manjših, tako rekoč lepotnih popravkov, ampak — tu navdušenec tekstne analize za trenutek zastane, kakor zahteva cezura dobre dramaturgije — ampak poglejte, v prvi varianti se 31. verz glasi Ana — Anica —• ljubica moja —, le kje so meje slabega okusa, bi se lahko reklo, zdi se skoraj nemogoče, da bi bil prvi mož naše literature zapisal tako sladkobno neslanost. Druga varianta Ana, Anica, ljubica moja, je v tem pogledu že bolj kultivirana. V 37. verzu je poezija spremenjena v ljubezen, bog pa v Bog, kar se zrcali s spremembo Te v te v prvem verzu. In konča se prvič z »Margareto«, drugič z Margareto. Ampak povrnimo se znova k 31. verzu, povzdigne glas besedujoči,
1077
Večerni koncert
kot da mu ne bi bilo tuje upanje, da zbudi v zdolgočasenem publikumu zanimanje za še nerazkrite strani slovenske literarne zgodovine. Zamislimo si Ivana in Ano v parku poletnega večera, sugerira, tema, v daljavi godala ubirajo nežne melodije, sama sta, scenografija je dovolj zgovorna, sledimo loku pesmi, čakanje belih cvetov, razdelitev senc, roke razgrnejo zaveso, vroči poljubi, vztrepetavanje zvezd, odpre se čudovita noč. . . bolj ali manj nedvoumno je, kaj ta veriga v svojem metaforičnem jeziku pravzaprav označuje, in nato so zapeli zmagoslavni zvonovi; kako so vstajali čudoviti glasovi pod zvezdami drhtečimi, kako so prihajali bliže in bliže s koraki šumečimi. . . Vse je jasno, s stisnjenim glasom izreče seminarist, nato, po prelomnem 31. verzu, se stopnjevani notranji ritem umiri, kakor bi bilo v skladu z našimi predvidevanji pričakovati, v sedanjih okoliščinah se verz Ana — Anica — ljubica moja — zdi povsem umesten, beremo ga kot pristen ostanek neartikulirane govorice ob trenutku spolnega viška; za njim kajpada sledi umiritev. Torej, preleti poročevalec svoje poslušalstvo z zvedavim pogledom, v četrti kitici prve variante pesmi ugotavljamo po vseh dramaturških in fizioloških pravilih zabeleženo poročilo o spolni združitvi.
V drugi varianti pa se naše domnevanje že zdi pretirano in ne-osnovano, pohiti študent, ko se v ozadju sliši nevsiljivo, pa vendar zaznavno profesorjevo pokašljevanje. Poprejšnja sugestivnost izgineva. Zakaj ta sprememba, se vpraša govorec, in že v isti sapi pojasnjuje: morda gre za Cankarjev samocenzurni poseg v besedilo? Odnos do obravnave tako kočljivih tem v tistem času je znan, Cankar ga je lahko izkusil sam, devetnajstodrugega se še ni povsem ugasila žerjavica Jegličevega ognjišča, na katerem je preminilo sedemsto od tisoč izvodov Erotike, izšle konec marca 1899 in požgane v začetku aprila. (Zdaj pisec tega besedila dviguje pogled s tipkovnice pisalnega stroja in jemlje s knjižne police enega izmed preostalih primerkov; previdno jo tehta na dlani in nejeverno zmajuje z glavo — kaj je v tej knjižici takega, da jo je bilo treba sežgati, in kaj takega, da jo je bilo treba, prvenec, pokupiti tristo izvodov v borih nekaj dneh? Pisec ne razume, uvršča zvežčič nazaj med druge in se razmišljen vrača k rokopisu.) Ogenj s tega pogorišča še danes odseva na mnogih obrazih; Cankar pa si zanesljivo ni želel, da bi tudi drugo izdajo doletela usoda prve in je morda temu primerno previdno ravnal.
Druga, nič manj preprosta možnost je, da je Cankar, ko se je sčasoma njegova ljubezen shladila, preprosto videl zvezo z Ano povsem drugače, pravi razgreti mladenič, a videti je, kot da bi se nekoliko sključil, in zdaj prvič zalista po besedilu, ki leži pred njim. Ne nazadnje, nadaljuje, velja opozoriti na omembo arije iz »Margarete«, ki napoveduje slab iztek zadeve, saj je Marjetica od Goetheja naprej simbol tragične ljubezni, in res, iz Cankarjeve biografske skušnje se vsaka zveza z njim izkazuje kot tragična; Ana Lušinova ni izjema. In kakor nastopa »Margareta« v prvi varianti v narekovajih, torej le
1078
Andrej Blatnik
kot ime arije, kot dejstvo zunajliterarne resničnosti, je v drugi varianti že brez narekovajev, torej simbol; nesreča ljubezenske zveze je že povsem razvidna.
Upoštevati je treba, dodaja referent, zdaj že z mnogo tišjim glasom kot spričetka in kot bi dovoljeval razpotegnjeni prostor pritlične, obcestne predavalnice, upoštevati je treba, da je prva varianta navezana na konkretno skušnjo, ni časovne distance, zato je usmerjena bolj v verističen popis, ali je tak vsaj dopuščen (nasmihamo se ob misli, da se ubogi fant s tem spušča v negotov bestiarij psihoanalize!) v polju neizgovorjenega, ki se med drugim odpira tudi z interpunkcij-skimi znamenji, s tremi pikami. .. Druga varianta se bolj nagiba k alegoričnemu, tako rekoč platonskemu doživetju ljubezni. Temu v prid govori tudi zamenjava z veliko pisanih besed, prvič Te in bog, drugič te in Bog. V čutnostni varianti Ženska seveda prevlada nad bogom (zdi se, kot da se tedaj v zadnji vrsti sedeči profesor prizanesljivo nasmehne) in ima tudi v formalni izpeljavi hierarhično višje mesto, v drugi varianti pa čutnost prepušča prostor sentimentu in ženska zdrsne po hierarhični lestvici navzdol, je poročevalec neprizanesljiv. In še (zdaj seveda ni več mogoče odnehati, se zaveda seminarist, naj bo ekskurz še tako zgrešen): v prvi varianti Ana kot konkretna oseba še prevladuje in je važnejša od zgolj erotične združitve, ki jo pooseblja bog — in vsa ta čudovita noč naokrog — to je poezija, to je bog —, pozneje je položaj spremenjen. Bog je sicer še bolj nedvoumno simbol za erotično združitev — in vsa ta čudovita noč naokrog, to je ljubezen, to je Bog, to je najina duša, Anica —, vendar stopi ženska kot celovito bitje v ozadje, v ospredju je njena erotična komponenta oziroma tisti njen del, ki se združi s pesnikom v skupno dušo, sklene študent sunkovito, s komaj še slišnim glasom, pritajeno zasope, pograbi svoje liste in se nanagloma, ne da bi opravil formalnost in povprašal po vprašanjih, požene v zavetje svoje klopi. Profesor se lenobno privzdigne, ozre se po učilnici, no, rudi tako je mogoče, reče brez posebnih poudarkov in zlagoma, z drsajočimi koraki zapusti prostor; vrata pusti odprta, seminar je končan.
Zato pa naša zgodba še traja in bo trajala še 48 tipkanih vrstic, dokler se nanagloma ne konča (in prične neka nova, bi porekli, če bi hoteli prekomerno modrovati); nedolgo zatem, ko se gruča študentk in nekaj študentov slavistike prerine skozi vrata predavalnice, vidimo fanta, čigar besede smo maloprej zapisovali, kako počasi korači vzdolž Titove ceste v smeri proti Bežigradu; spremlja ga dekle, najverjetneje kolegica s fakultete, vendar nam mrak poznega večera že preveč zakriva poteze njenega obraza, da bi mogli z gotovostjo presoditi. Topel večer je, a komaj kdo na ulicah — kakor da bi vsi spremljali kak mednaroden nogometni spopad prek migetajočih zaslonov, bi pomislil tisti, ki ljubi nezapletene razlage. Molčita, naša sprehajalca, zavijeta pod svetleči se optikov izvesek in prečkata travnato površino; fant je potegnjen vase, skrbno motri tla pred sabo in si prižema roke
1079
Večerni koncert
k telesu, dekle gleda strmo predse in ga le občasno oplazi z naglim, pritajenim pogledom. Fant zavije s poti, kar nenadoma sta v zaslonu grmičevja, na zadnjem dvorišču stare stavbe, fant zaokroži po širokem zidu, ki se boči pred njima, in na katerem ni niti enega razsvetljenega okna, roka mu zastane v zraku, ko spregovori.
Vidiš, tukaj je stanovala.
Nato zastane, pomolči, pa nadaljuje.
Tukaj je bil v Aninem času velik park, poln različnega okrasnega drevja, preprežen s kostanjevimi drevoredi. Tu sta se dobivala, tam počez pa je igrala godba. Pri Narodnem domu. Tudi tistega večera sta se dobila. Prav tu.
Dekle se molče pomakne globje v temo, stisne se k zidu.
Okna stanovanja so gledala na drugo stran, proti Tivoliju, reče on bolj zase, ona se je izmuznila, najbrž skozi stranski izhod, Cankar jo je čakal v parku ...
Ona se obrne k njemu, popravi si lahko poletno krilo in čaka, naslonjena z dlanmi na grobi rdečerjavi omet.
Ni več tega parka, nobene godbe ni nocoj, oba sta že umrla, ampak večer je prav tako tih, zvezde na nebu nič drugačne . . . poizkuša on nekaj izreči, pa se zdi, da niti sam ne ve, čemu pravzaprav vse to govoričenje, ki ga noče in noče biti konec. Končno se zazre svoji spremljevalki v obraz, odpre usta, na kratko zasope, kot bi hotel zadržati izrekanje neizrekljivega, potem pa se le odloči in razločno izgovori svoje vprašanje.
Ali tudi ti misliš, da je vseeno, če tedaj sta ali nista?
(In upam, bralec, da tudi ti skupaj z menoj in tem ubogim slavistom lahko začutiš, kako počasi minevajo trenutki, kako nestrpno pričakujejo odgovora, ko dekle napne svoje telo in prične razpirati ustnice, kako zares gre, ko čakamo njenega odgovora, naj se nam — nam vsem, razen spraševalca — zdi še tako nepomemben, upam, da ta trenutek tudi ti z njim spoznavaš, kako vse, kar je bilo in minilo, nekako nedoumljivo še zmeraj, še zda/ obstaja — v vsakem in vseh trenutkih, upam, da s tem spoznanjem pomirjen, pričakuješ njen odgovor, kajti ona spregovarja!)
Prideš? vpraša.
VIRI:
Bernik, France: opombe k Ivan Cankar, ZD II, DZS 1968
Borges, lorge Luis: The Book of Sand, Penguin 1980
Cankar, Ivan: Erotika, L. Schwentner 1902
Jakob Ruda, L. Schvventner 1900
Pisma II, ZD XXVII, DZS 1971
Cankar, Izidor: opombe k Pisma Ivana Cankarja, DZS 1948
Godina, Karpo: Splav Meduze, Viba film/RTV Beograd 1980
Juvan, Marko: Preda(va)nje, Sodobnost 6—7/1982
Koren, Evald: predavanja iz literarne retorike na FF, 198)/83
Munda, Jože: opombe k Ivan Cankar, ZD XXVII, DZS 1971
Problemi-razprave, 163—168/1976