Ust delavcev v vzgojnoizobraževalnih zavodih SR Slovenije
Ljubljana, 18. junija 1976 - Številka 12
Picasso: Umetnik je tudi politično bitje, ki se ves čas svojega življenja zaveda pretresljivih, strastnih ali srečnih dogodkov in se jim odziva na vse načine. Slikarstvo je orožje za napad in za obrambo pred sovražnikom — (Na fotografiji: Picassojevo oko)
Janko Messner

j
Cankar in Slovenci onstran meja
Cankar je bil zvest, nepodkupljiv ocenjevalec družbenih razmer svojega časa in prostora. Tudi v čistih literarnih besedilih je družbeno angažiran, predan družbeno in osebno ponižanim, brezpravnim. In tudi v pi-S|nih ni drugačen.
Kdor je njegova dela prebral in zna opazovati današnji svet okrog sebe — bodisi tostran Karavank ali on-s*ran njih — lahko kaj kmalu ugotovi, da se ta svet zaradi njegove literature ni obrnil za 180 stopinj. Tudi ^unaj se zaradi Karla Krausa in njegove »Bakle« ni. Narobe: tam cveti družbena laž čedalje bolj bujno, ®dkar se odeva z umetnimi vlakni tvrdke Bruno Kreisky in Co. Enemu teh umetnih vlaken se pravi »demokratični socializem«. Kakšna je ta avstrijska tkanina, koroški Slovenci živo občutimo: od hladu se pod njo stresamo, kakor ovce v nevihti na Obirju.
Gotovo literatura, pa naj je še tako družbeno prizadevna, stvari tega sveta ne spremeni čez noč. Prav teko pa je tudi res, da jih spreminja v daljšem roku, če pride resnično med ljudstvo, v šolske klopi, v klopi z,vjjenja; če jo socializiramo, kritično prilagodimo za sodobna življenjska vprašanja, skratka, če duha črke °rivimo. Kajti — kako drugače pa bi bile sicer nastale Prešernova, Cankarjeva in Gregorčičeva brigada — ter naredile kar so?
Zato mislim, da bi moralo naše vprašanje za Cankarjevo stoletnico rojstva biti: KAJ BI DEJAL IVAN ANKAR DANES? Gotovo bi svojo ljubljeno dolino šentflorjansko s pogledom ošvrknil in ugotovil, da se *Jub pomembnim spremembam, kljub nacionalni in socialni osvoboditvi slovenskega ljudstva, morala Medčloveških odnosov ni kdo ve kako dvignila... Cankar bi ugotovil, da slovensko provincialno amaterstvo na nekaterih bistvenih gospodarskih in kulturnopolitičnih področjih še ni manj drobno karirano, akor je bilo v njegovem času. Med literati še vedno živi literarno kartelovstvo raznih Ganglov, Funtkov in
Cimpermanov. Se vedno velja Župančičev: »Jaz hvalim tebe, ti hvališ mene...« Ugotovil bi, da se mu tista želja z belo krizantemo kljub tridesetim letom svobode še ni izpolnila.
Da, in še o slovenskem sodobnem hlapčevstvu, o slovenski ekonomski migraciji naših dni, v kateri ne velja več »s trebuhom za kruhom«... Le kaj bi dejal Cankar o tem, o Slovencih (in sploh Jugoslovanih) s klobukom pod pazduho pred tistimi, ki so jim stregli po življenju?
In kaj bi rekel o slovenski narodni in kulturni politiki? O amerikanizaciji in tirolizaciji slovenske ljudske kulture, o odtujevanju lepega slovenskega jezika?
In kaj bi dejal Ivan Cankar o današnji situaciji na Koroškem? O slepomišenju povojnih avstrijskih vlad? O današnji avstrijski socialdemokraciji in o tem, za kakšno ceno jo je dr. Bruno Kreisky uvedel v vlado. In kaj bi dejal predstavnikom koroških Slovencev, ki se vozarijo h Kreiskemu čisto po nepotrebnem, celo sebi v škodo, saj bi morali spoznati, da s svojimi »pogajanji« samo polnijo časopisne stolpce. Ali ne bi spet dejal — kakor je svoje dni — naj pustimo Avstrijo v lastnem blatu? Smo mar bili koroški Slovenci kdaj v zgodovini ekspanzivni? Ali pa nacisti? Imperialisti?
Ali ne bi pokazal Cankar na NOB — češ, kakor tedaj, tako bodite složni koroški Slovenci tudi danes. Ali ne bi svaril svojih rojakov na obeh straneh Karavank: »Bojte se Judeževih poljubov in njegovega denarja...« Bojte se CIA, tega pošastnega pajka, ki prede svoje nevidne mreže povsod, kjer je možno zanetiti spor. Ali ne bj pozval svojih rojakov na obeh straneh Karavank, naj varujejo najdragocenejše, kar so si pridobili s krvjo padlih rojakov v zadnji vojni: svobodo in enakost.
(Odlomki iz prispevka za Cankarjev simpozij pri CK ZKS, 30. V. 76)

Stabilizacija ni samo odrekanje
- -
O materialnem položaju vzgoje in izobraževanja, ki je bil kdo ve kolikokrat obravnavan na sejah republiškega odbora Sindk-kata delavcev vzgoje in izobraževanja, je 2. junija razpravljalo tudi predsedstvo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije. Hkrati je obravnavalo program stabilizacijskih ukrepov, ki jih je predlagala izobraževalna skupnost Slovenije in jih sprejelo kot svoja stališča.
Kratek pregled polpretekle zgodovine razvoja vzgojnoizo-braževalne dejavnosti je podal predsednik republiškega odbora Sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja Geza Čahuk.
Dejstva so znana: delovne organizacije na področju vzgoje in izobraževanja so v skladu z našim družbenim razvojem dopolnjevale svojo organiziranost v skladu s sprejetimi dokumenti, sledile zahtevani po stabilizaciji in racionalizaciji, izboljševanju kakovosti in učinkovitosti vzgojnoizobraževalnega dela. Neskladja med zahtevami in možnostmi, med programi in materialnimi sredstvi so v marsičem razvrednotila vzgojnoizo-braževalno delo, in sicer ne samo v materialnem, pač pa tudi v najširšem družbenem pomenu. Vzgojnoizobraževalna dejavnost doslej pravzaprav ni imela priložnosti soočiti svoj materialni položaj z resničnimi potrebami in z možnostmi združenega-dela, saj ni bilo razvojnih načrtov, ki bi temeljili na objektivnih potrebah združenega dela po strokovnih kadrih. Pomanjkanje denarja za investicijsko vzdrževanje zgradb in obnavljanje osnovnih sredstev sp problemi, stari kot naše šolstvo. Za ponazoritev tile podatki: razmerje med osebnimi dohodki in materialnimi izdatki je bilo nekdaj na srednjih šolah 70:30, sedaj pa je 85:15. In v osnovni šoli: nekdaj 80:20, sedaj 90:1Q. Kljub visokemu odstotku, porabljenem za osebne dohodke, dosegajo osebni dohodki prosvetnih delavcev komaj 88% poprečnih osebnih dohodkov v gospodarstvu, računano na pogojno nekvalificiranega delavca.
NAZAJ
PRED KATEDER?
Nagrajevanje po delu je stara želja, ki pa jo je brez izdelanih
Prvi zakon o pravnem položaju verskih skupnosti je bil sprejet leta 1953 in je veljal v zveznem merilu z določenimi popravki v letu 1965, vse do danes. Vključeval je: svobodo veroizpovedovanja in združevanja vernikov in verskih skupnosti — prepoved izrabljanja verskih čustev, opravil in obredov v politične namene — pravice verskih skupnosti do nemotenega opravljanja verskega pouka in izdajanja verskega tiska —- pravice do organiziranja šol za vzgojo duhovnikov in pravico zbiranja sredstev za verske namene.
Leta 1966 so predstavniki jugoslovanske vlade in Vatikana podpisali protokol, ki izrecno poudarja, da so odnosi med državo in cerkvijo urejeni z jugoslovanskimi.ustavnimi in zakonskimi akti.
Z novo ustavo je prešlo v pristojnost republik tudi urejanje odnosov med samoupravno družbo in verskimi skupnostmi in pokazala se je potreba po novem republiškem zakonu o pravnem položaju verskih skupnosti.
Novi zakon postavlja natančnejše meje med verskim in ne-verskim delovanjem s tem, da povzema večino določb starega zakona, vnaša pa tudi nekaj novosti.
Kaji s6 Verske skupnosti? So5
meril težko uresničiti. Celo nagrajevanje po obsegu dela, ki se je uveljavilo v ljubljanskih občinah, je šlo v pozabo (spet zaradi pomanjkanja denarja), »nova« merila upoštevajo spet samo izobrazbo in službena leta. Geza Čahuk je ob tem dejal: Opozoriti želim na dejstvo, da nas tak način nagrajevanja prosvetnih delavcev lahko zelo hitro vrne nazaj pred katedre, kjer se bo vrednotilo le učno, ne pa tudi širše vzgojno delo. To pa lahko nadalje ogrozi uresničevanje širših družbenih smotrov, ki si jih je naša družba postavila v vzgoji in izobraževanju.
Vzgojnoizobraževalna dejavnost se mora čimprej vključiti v združeno delo. To zahtevo vsebuje tudi osnutek zakona o združenem.delu; po tem zakonu mora biti izhodišče za svobodno menjavo dela spoznanje, da so v dohodku, ki ga pridobivajo TOZD v materialni produkciji, vsebovani tudi rezultati delavcev v vzgoji in izobraževanju. Šolstvo mora vzgajati kadre, kakršne potrebuje združeno delo, niso pa možne polovične rešitve, namreč: da bo združeno delo zahtevalo toliko, kot potrebuje, dajalo pa toliko, kolikor ima na voljo.
Omenili smo že, da so v razpravi obravnavali tudi program stabilizacijskih ukrepov, ki jih je sprejela izobraževalna skupnost Slovenije. Ker sta vzgoja in izobraževanje tesno povezana z gibanji v gospodarstvu in glede financiranja podrejenh ekonomskim gibanjem, zahtevajo vsakršni racionalizacijski in stabilizacijski ukrepi na področju gospodarstva ustrezno ravnanje tudi na področju vzgoje in izobraževanja. To je izhodišče. Na seji so poudarili, da je te ukrepe treba jemati kot usmeritev, da bomo pri razvoju usmerjenega izobraževanja ob upoštevanju
združbe zasebnopravne skupnosti, katerih delovanje je ločeno od vseh oblik družbenega, samoupravnega in javnega delovanja občanov, zlasti še od procesa vzgoje in izobraževanja. Primerjave bodisi z društvi ali samoupravnimi interesnimi skupnostmi niso dopustne.
Pomembna novost je določba, da je prepovedano v okviru verske skupnosti organizirati ali opravljati dejavnosti, ki jih ustava in zakon opredeljujeta kot dejavnosti splošnega ali posebnega družbenega pomena. Gre torej za področje osnovnega, srednjega in visokega šolstva ter izobraževanja ob delu, zdravstveno, socialno in otroško varstvo, kulturno dejavnost, razne športne in rekreacijske dejavnosti, kkomunalne storitve, določene gospodarske in druge dejavnosti. Na teh področjih verske skupnosti, verniki z verskega vidika ne morejo sodelovati, kar pa ne izključuje njihove enakovredne udeležbe v združenem delu in porabi dobrin, ki iz njega nastajajo.
Vse verske skupnosti morajo biti registrirane pri pristojnem republiškem organu; verske šole za vzgojo duhovnikov lahko organizirajo občasne oblike ustreznega izobraževanja za osebe, ki pomagajo duhovnikom pri verskih obredih ali verskem pouku.
' K^ČNijA.P^feŽEČJ ; ' '	'
potreb gospodarstva šolali kadre, ki so v resnici potrebni — pa tudi zato, da mladina po končani šoli ne bo ostala brez zaposlitve. Namen ukrepov je zaustaviti nenadzorovano širjenje obsega dejavnosti, posebno tam. kjer je očitno nesorazmer je med potrebami in številom šol. (To širjenje je. v preteklosti resno ogrozilo materialni položaj šol, in rečeno je bilo, da tudi gospodarstva.)
RAZUMNO IN NAČRTNO
Drugi pomemben smoter je usmeriti nadaljnje izobraževanje mladih na tista področja, za katera nam primanjkuje delavcev. Zato bo republiška izobraževalna skupnost zlasti pospeševala vpis na proizvodno tehnične smeri na vseh stopnjah izobraževanja, pri tem pa bo upoštevala potrebe, ki jih bo ugotovilo združeno delo. Pospeševala bo tudi vpis na šole, ki izobražujejo kadre za potrebe vzgoje in izobraževanja ter zdravstvene delavce. Skratka: razvoj vzgoje in izobraževanja je treba bolj razumno uravnavati in ga tudi načrtno usklajevati s potrebami.
Poudarili so, da glavni namen ukrepov ni »zmanjšati vsote denarja, namenjene šolstvu, ampak doseči večji učinek tudi na tem področju.«
Slovenske Konjice
Občinski odbor Sindikata delavcev vzgoje in-izobraževanja v občini Slovenske Konjice je po dveh letih zopet organiziral dan prosvetnih delavcev (15. maja). Povabljenih je bilo 253 aktivnih članov tega sindikata, povabili pa so tudi vse upokojene prosvetne delavce.
Dopoldanski program je bil namenjen strokovno-političnemu delu, popoldne pa je bilo družabno srečanje.
Ob deveti uri so se zbrali uči-teji in drugi zaposleni iz vzgojno-varstvenih zavodov, osnovnih šol in posebne šole Slovenske Konjice v avli osnovne šole Dušan Jereb, kjer se je začelo zborovanje. Tega so se udeležili vidni predstavniki republike in občinski funkcionarji, posebno dobrodošel gost pa je bil podpredsednik izvršnega sveta SRS dr. Avguštin Lah. Govoril je o osnovni temi tega dne, in sicer o današnjem položaju prosvetnih delavcev v združenem delu.
Dr. Avguštin Lah je prosvetnim delavcem nazorno in strokovno razložil današnji položaj in vlogo prosvetnih delavcev v združenem delu.
Govoril je o tem, kako pojmovati vzgojnoizobraževalno delo kot sestavni del združenega dela, kakor je opredeljen v osnutku zakona o združenem delu, ki je sedaj v razpravi. Na mnogih primerih je učiteljem dokazal, da dela na področju vzgoje in izobraževanja nikakor ne moremo in ne smemo ločevati od dela v materialni proizvodnji, saj je vendar njen sestavni del. Statistično je prikazal prispevek in rezultate dela učiteljev osnovnih, srednjih in visokih šol k združenemu delu na osnovi rezultatov in uspehov šolanja ene populacije.
Opozoril je na velik razkorak med strokovnjaki, kijih daje šola in tistimi, ki jih potrebuje združeno delo. Danes občutimo veliko pomanjkanje strojnih inženirjev, zdravnikov splošne prakse, učiteljev vseh vrst itd. Teh pa naše visoko šolstvo ne daje dovolj.
Vse področje vzgoje in izobraževanja od osnovne šole do Vključno najvišiega šolstva bo morafb ’ f?risfunnit'i ' pbt/eb^m
Gre torej za pomembne zahteve: doseči stabilizacija, racionalizacijo, intenzivirati delo, uresničiti menjavo dela, predpisano v ustavi in uresničiti enakopravni položaj prosvetnega delavca v združenem delu. Na seji so nenehno opozarjali, da to ne pomeni le izenačevanje dohodka, ampak tudi odgovornost za večjo kakovost dela. Težave v našem gospodarstvu so na dlani, oporekati tudi ni mogoče dejstvu, da jih občutijo na svoji koži tudi druge dejavnosti in ne samo šolstvo. Eno pa je gotovo: če hočemo uresničiti smotre kongresov in resolucij inTžvesti reformo, potrebuje šolstvo ustrezen denar. Velikopotezni ukrepi, naložbe v šolski prostor in kadre, potrebne za uvedbo usmerjenega izobraževanja, pa bodo zahtevali veliko vsoto.
Na vseh področjih našega življenja so prizadevanja za stabilizacijo očitna, toda stabilizacija — tako so poudarili na seji predsedstva — pomeni tudi, da je treba nadoknaditi zamujeno, popraviti položaj dejavnosti, ki so dobile ob delitvi celotnega dohodka manjši kos. Posebno zato, ker take dejavnosti — mednje sodi nedvomno tudi šolstvo — že postajajo resna ovira bolj ustvarjalnega dela tudi v gospodarstvu.
MARJANA KUNEJ
združenega dela, saj je vendar njegov sestavni del. Iz njega izhaja in vanj se mora spet vračati. Kakega drugačnega šolstva združeno delo tudi ne bo financiralo.. Zaradi vsega tega je reforma šolstva od osnovnega do najvišje tudi naša materialna nujnost.
Ta vprašanja pa je,dr. Avguštin Lah v drugem delu svojega izvajanja povezal z novim načinom načrtovanja. Srednjeročni načrti ne morejo in ne smejo biti več samo želje, temveč konkretne materialne zadolžitve posameznih organizacij združenega dela in interesnih skupnosti. Osnovne celice načrtovanja so skupno z usmerjevalci odgovorne za uresničitev načrtov.
Svoje predavanje je dr. Avguštin Lah končal z razlago o pomenu preosnove srednjega šolstva v usmerjeno izobraževanje. Poudaril je nujnost in potrebo, da o oblikovanju posameznih stopenj usmerjenega izobraževanja razmišljajo vsi večji proizvodni centri, kajti vso izobraževanje je prav delu namenjeno.
Predsednik republiškega odbora Sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja Geza Čahuk je seznanil člane s temeljnimi vprašanji, ki so sedaj pred tem sindikatom. Poudaril je povezanost in nujen enakopraven položaj prosvetnih delavcev do položaja delavcev v drugih- sferah proizvodnje.
Hardvik Pirnovar,' predsednik skupne komisije za samoupravno sporazumevanje na področju vzgoje in izobraževanja, pa je učitelje konjiške občine seznanil s problemi tega sporazumevanja, s pridobivanjem in delitvijo dohodka, o nazivih prosvetnih delavcev in o delovnih mestih v osnovnih šolah.
Dan prosvetnih delavcev občine Slovenske Konjice je bil velik dan za vse, ki se v konjiški občini ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem. Prosvetarji so povabili medse tudi svoje upokojene tovariše. Seznanili so se z novimi kolegi in proslavili napredek v izobrazbi tistih kolegov, ki so diplomirali ob delu.
FRANfJČ) rvlAROŠtK
Novi republiški zakon o pravnem položaju verskih skupnosti
Dan prosvetnih delavcev
V gasilskih društvih v Sloveniji je nad 8 tisoč aktivnih članov, stari od 7 do 14 let. Na VIII. kongresu Gasilske zveze Slovenije, ki je bil 5. i 6. junija v Novi Gorici, sol ugotovili, da so na nekaterih osnovnih šola že ustanovili pionirske gasilske odrede, da pa bo omogočila še večji rt zmah te zelo pomembne vseljudske dejavnosti, celodnevna osnova šola. Gasilske pionirske skupine naj uvajajo na osnovnih šolah zato, <1 bodo učence in učenke že v tej starosti vzgajali z mislijo »V nesre spoznaš prijatelja«, pa tudi zato, da se že v mladih letih navadijo pazi na družbeno lastnino. Na sliki: vse prepogosto je potrebno prijeti v rok to najpreprostejše orodje za gašenje gozdnih požarov, ki ga je nosil: skupina mladih na povorki enot gasilskih društev in civilne zaščite Novi Gorici. — (Foto: Stane Jesenovec)
Obnavljamo šole
Vsako leto zgradimo in obnovimo s samoprispevkom določeno število osnovnih šol in vzgojnovarstvenili zavodov. Potres, kije pred leti huje prizadel tudi šole na Kozjanskem, je v tistem predelu pravzaprav pospešil obnavljanje šol. Ne trdim, da so potresi neke vrste pospeševalci obnavljanja naših šolskih zgradb — pač pa poudarjam, kar v sodobnem hitenju za osebnimi dobrinami vsak dan huje pogrešamo: solidarnost še živi! Kadar je stiska zelo velika, skoraj ni človeka, ki tudi z dejanji (ne le z besedami) ne bi bil pripravljen podpreti sočloveka. Mu pomagati. To se pravi: v takih primerih nam je povsem jasno, da lahko napredujemo samo kot celota, kot družba, kot samoupravna socialistična skupnost.
Letošnji potres je prizadejal šole in druge učnovzgojne objekte v občinah Tolmin (16 zgradb), Nova Gorica (13 zgradb), Ajdovščina (2 zgradbi) ■in Idrija (2 zgradbi — vendar lažje). Za vse te je treba najti najustreznejšo rešitev, da bo vsaj jeseni pouk potekal povsem nemoteno. Poškodovane zgradbe sta si-skrbno ogledali dve komisiji: strokovna — gradbena (6 članov) in strokovna - prosvetna (5 članov). Nujno je bilo namreč treba ugotoviti, katere zgradbe je možno — ali bolje povedano, še rentabilno — obnoviti, katere pa je bolje opustiti, podreti in čimprej zgraditi nove. Vlaganje denarja v stare in že tako dotrajane zgradbe bi bilo gotovo zgrešeno. Zato so se v vseh takih primerih odločili za gradnjo novih poslopij. Šolski center v Tolminu bo (začeli so ga graditi pred potresom) s pospešeno dograditvijo pravzaprav rešil vprašanje šol v Tolminu. Poleg tega bi bilo treba — v vseh treh prizadetih občinah - zgraditi 10 šol. (Ponekod je bila gradnja novih poslopij že predvidena in imajo delno tudi že zbran denar iz samoprispevka). Drugod so nujne večje ali manjše adaptacije: utrditi je treba predvsem strope, najbolje
pa vse lesene zamenjati z armirano betonskimi. Drugod spel bodo novejšim delom šolskilj zgradb dozidali nove trakte, itn;
V nekaterih primerih pa se j£ prosvetna komisija odločila zlj ukinitev šole. To je v krajih kjer je prva večja šola blizu (oddaljena od dva do tri kilo- 1 metre), ali kjer je otrok res tako1 1 malo, da je vzdrževanje zgradb« in še samostojnega učitelja veljj kanski strošek (od 6 do 1-1 otrok). V takih primerih bo pai| . svojo vlogo odigralo prevažanj« otrok v večje šole. Vemo, daj« 1 to zelo dvorezno: kraj izgub! kulturno središče; pa tudi ra2J mere na naših cestah niso tak| ^ ne, da bi starši mimo poslali t svojega prvošolca na avtobus) a Da, priznajmo si: stanje prd . metne varnosti otrok (posebne,, majhnih) je vedno težja duševni j; obremenitev staršev. (Prav zadj r nji čas začenjamo to pospešen«) ^ reševati).
Naša solidarnost bo pripo ^ mogla tako k čim hitrejši ti ^ gradnji in obnovi prizadetih šol) |-kot tudi k izboljšanju cest. Sol . cialistična zveza delovnega ljub ^ stva pa si prizadeva, da bi tudi 1 manjši kraji obdržali (ali spe1! f dobili) svoja kulturna središčaj
N. MAURER
Nova telovadnica
v Žireh
Če bo šlo vse tako, kot predvidevajo, bodo v Žireh že letošn; jega septembra odprli eno najj sodobnejših telovadnic v Slove! niji. Telovadnica bo (po sedanjem osnutku) dolga 34, široka p: 16 metrov. Kabineti, sanitarij« garderobe in prostor za teloi vadno orodje bo seveda posebel vendar funkcionalno povezan I osrednjim telovadnim prostd
i

rom. Pod streho telovadnice b| j. tudi tribuna, ki bo lahko sprejel? n 500 gledalcev.
Poleg telovadnice bodo zgraj u dili jeseni v Žireh še nov vzgoj Sj novarstveni zavod.	s
-tu-
z
Obvestilo	;
---—-------------------------------------- v
UNIVERZI V LJUBLJANI IN MARIBORU sta v četrtek n dne 10. 6. 1976, objavili v posebni prilogi DELA razpis i1 ti sprejem v študentske domove	v Ljubljani.	^
Razpis univerze v Ljubljani bo objavljen tudi v Večeru i( ^ Ljubljanskem dnevniku.
Naknadni razpis prostih delovnih mest
Šole in druge vzgojnoizobraževalne zavode obveščamo, da bo izšel naknadni RAZPIS PROSTIH DELOVNIH MEST v zadnji številki Prosvetnega delavca v letošnjem šolskem letu, 2. julija.
UREDNIŠTVO
> i >s t a
i J
y\
I
tari S.i olu jirs ovr o, d sre1 iazi rok osil ite
mi-;pel skiki itn :e j« t zJI
ijih' lizt ilo-ako db« /e It
pij
Obojestranska odgovornost
Od lanskega novembra pa do letošnjega aprila se je poslovilo od ljubljanske pedagoške akademije 262 diplomantov. Naše osnovno in Posebno šolstvo ter domovi učencev srednjih šol so dobili 262 novih učiteljev, vzgojiteljev, knjižničarjev in administrativnih strokovnjakov.
Tem diplomantom je bila namenjena slovesnost 1. junija v Klubu delegatov v Ljubljani, olepšana z nagovori in s petjem Slovenskega okteta.
Uspešno potovanje po strokovnem prostoru naše osnovne šole in drugih vzgojnoizobra-ievalnih zavodov je zaželel diplomantom dekan akademije Ciril Brezovec in dejal, da bo to »potovanje« uspešno le tedaj, če bodo diplomo pojmovali kot začetek obveznosti za nenehno nadaljnje izobraževanje in strokovno izpopolnjevanje. Pri tem bodo sodelovali s pedagoško okademijo kot enim izmed dejavnikov strokovno metodičnega in Idejnopolitičnega usposabljanja Prosvetnih delavcev.
Član izvršnega komiteja predsedstva CK Zveze komunistov Slovenije in predsednik univerzitetnega sveta Emil Rojc je označil ta dan kot praznik slovenske prosvete, saj bodo novi diplomanti že jeseni okrepili njene vrste, zapolnili del njenih vrzeli in vnesli v Pedagoško prakso bogastvo nove Ustvarjalnosti, izvirnosti pedago-
ških postopkov in iskanj ter vztrajnost v krepitev samoupravnih prvin učnovzgojnega procesa.
Svoje delo začenjajo v pomembnem obdobju, ko doživlja področje vzgoje in izobraževanja korenite spremembe, v času prizadevanj za bogatejši, idejno enoten, družbeno angažiran in samoupravno prežet vzgojnoizo-braževalni proces. V tem procesu reforme našega šolstva pa prosvetni delavci ne ostajajo več edini nosilci odgovornosti. Skrb za vsebinsko preosnovo vzgoj-noizobraževalnega procesa — je poudaril Emil Rojc — postaja neločljiva sestavina odgovornosti vsega združenega dela. Žal pa je še veliko takih, ki se ne zavedajo, da pomeni zasnova združenega dela obojestransko odgovornost, vzajemno in enakopravno soočanje interesov, samoupravno načrtovanje kadrovskih potreb, učnih in študijskih
programov ter dogovarjanje o prvinah cene izobraževalnega dela in drugih vidikih svobodne menjave dela. Prav pri oranju ledine, iz katere naj bi vzniknili novi družbenogospodarski odnosi med šolstvom in drugim združenim delom, lahko prosvetni delavci veliko pripomorejo.
Rešitev tega vprašanja je tudi kažipot k smotrom, ki jih želi doseči naša družba: k temu, da bodo delavci združenega dela v resnici vplivali na vsebinske spremembe v šoli, da bo uveljavljen nov enakopravnejši družbenogospodarski položaj prosvetnega delavca v združenem delu in za to, da bo naša družba več vlagala v materialne temelje slovenskega šolstva.
In kakšne naloge čakajo sedanje diplomante? Ena izmed pomembnih nalog, s katero se ukvarjajo že sedanji prosvetni delavci, je uresničevanje družbene in pedagoške zasnove celodnevne šole, boj proti tistim, ki si še želijo šolo tradicionalnih odnosov, vase zaprto, s samoupravnim in družbenopolitičnim Življenjem kraja nepovezano
šolo; proti tistim, ki želijo celotno odgovornost za socialistično vzgojo zvrniti le na učitelja in ne želijo videti in sprejemati svojih obveznosti do socialistično angažirane vzgoje.
Emil Rojc je opozoril še na pomen integracijskih procesov v našem šolstvu, pomen povezovanja z združenim delom, uporabniki kadrov, temeljnimi in drugimi organizacijami združenega dela ter govoril o nalogah prosvetnih delavcev v krajevni skupnosti, samoupravnih interesnih skupnostih in družbenopolitičnih organizacijah.
Čestitke diplomantom so izzvenele v priznanju za izredno vztrajnost, saj so mnogi, posebno tisti, ki so študirali ob delu, kljub obremenitvam na delovnem mestu, družinskim obveznostim, družbeni dejavnosti in kljub veliki oddaljenosti od akademije, diplomirali v predvidenem roku. Zaradi pomembnosti poklica, ki ga opravljajo, je njihov delovni uspeh hkrati tudi uspeh akademije, za naše šolstvo pa je toliko novih učiteljev — velika pridobitev.
MARJANA KUNEJ
Ocenjevanje učencev po starem ne more biti sestavina sodobnega pouka fizike v prvem razredu usmerjenega izobraževanja
(Nadaljevanje iz prejšnje številke)
Trditve, ki jih Prof. Kvaternik navaja v svojem članku, so natančno nasprotne tistemu, kar smo tolmačili na aktivu in kar je v učnem na-črtu. Povsem nesmiselna je tudi primerjava obravnavanega uč-ne§a načrta z drugimi učnimi načrti ali celo učbeniki. Dogovorili smo se, da bi novi učbenik obsegal le okrog 80 strani. To je zgovoren podatek. Nihče °d načrtovalcev ni nikoli po-jnislil, da bi „se ista snov, ki se Je doslej obravnavala v 3. ali 4. razredu gimnazije", obdelala v paloti v prvem razredu. Če pa »odo učitelji fizike prenesli mentaliteto fizike višjih razre-
dov - sedanje gimnazije v prvi razred, potem resnično ne moremo pričakovati uspeha. To je bistveno, kar smo na aktivu podarili in česar nekateri ne morejo razumeti. Ne pozabimo, da bodo imeli učenci — naravoslovci še dovolj ur, s katerimi bodo lahko dosegli raven sedanjih gimnazij (ali morda še višje ). Zato ni treba, da bi učno snov trpali v prvi razred.
Presenečeni smo nad trditvami, da učenci od 15. leta dalje še doživljajo izrazit kognitivni razvoj. Dobro je namreč znano, da se razvijajo zlasti specifična znanja. Taka znanja so za razumevanje fizike predvsem
a Za napredno reformo ^ pouka fizike
ršni ---------------------------
^ V USMERJENEM IZOBRA ŽE VANJU
lan Pod tem naslovom piše F. a p' Kvaternik v 10. številki Prosvetni ne8a delavca o predlogu za učni eloj nQčrt fizike v devetem letu be) ^Merjenega izobraževanju, ki je in čil predstavljen aktivu fizikov v sto) “PKlu.
. Ker sem se tudi sam udeležil ■e|j te8a sestanka, lahko trdim, da niegovo tolmačenje ni pravilno.
Predvsem ne gre za to, da bi ’ra učenci ne bili ocenjevani Nato) sprotno! Načrt predvideva sProtno in občasno preverjanje znanja.
Res je, da obravnavamo sede Podobno snov v tretji in četn pmnaziji. Ker pa bodo v usmei leno izobraževanje vključen vsi, tudi tisti ,,manj sposobni ai teK. voljni za delo", je razum i v ‘livo, da obravnava snovi ne bi l?ka, kot je zdaj v gimnazij, j ji Niov bo obravnavana predvsen volitativno, na eksperimenta In °snovi in naj celotni populacij ' Poda na primeren način spo zadnja iz nihanja, valovanja ii komike. Načrt predvideva l ake tri ali štiri formule v vsen to! Za tiste, ki se bodo tako Poklicno usmerjali, bo to na) 3 jis^. n‘vo, za one, ki bodo iz toli poklice, za katere je po lrebna višja izobrazba, pa bo l^fnejših letih sledila peglo ‘tev tega začemega znanja. Poleg tega bo prav gotove °sežen „eden od glavnih smo
N
trov šole, ki je: vzgoja za delo, iz dela in z delom “. Načrt predvideva tudi fizikalne vaje za učence, pripravljanje kratkih seminarjev in seveda veliko eksperimentalnega dela.
Hkrati s piscem se bojim, da „mora ta učni načrt zanesljivo doživeti brodolom", vendar le v primeru, če šole ne bodo ustrezno opremljene. Oprema za ta načrt je draga. Zato načrt za usmerjeno izobraževanje tudi predvideva, da morajo imeti šole vsaj 5 do 6 oddelkov, da se jo bo splačalo nabaviti.
Predlagam, naj bi po vzoru reforme fizike v osnovni šoli ali biologije v gimnazijah tudi za fiziko v usmerjeni šoli skupaj nabavili opremo, ki bo omogočila uspešno delo. Komisija pri zavodu SRS za šolstvo (v kateri sodeluje tudi zastopnik DMFA) mora izdelati tudi načrt za opremo, pri izobraževalni skupnosti SRS pa je treba doseči, da bo projekt za modernizacijo financirala.
Mnenju, da bi bilo treba načrt prej na več šolah preskusiti kaže pritrditi. Delno lahko vzamemo za preskušanje že razrede za pedagoške poklice. Seveda pa je treba tudi te šole prej primerno opremiti; šele potem bomo lahko sodili o primernosti ali neprimernosti načrta. DUŠAN MODIC
znanja matematike. Toda matematična znanja sploh niso pomembna pri uresničitvi tega učnega načrta. Treba bo znati nekaj preprostih enačb. Osnovna šola nudi dovolj matematičnega predznanja za načrtovano fiziko. Zato menimo, da so učenci pri 15. letih dovolj zreli za osvajanje načrtovanih učnih vsebin.
PREŽIVELO
Posebno pa se prof. Kvaternik zoperstavlja našim razmišljanjem o ocenjevanju znanja fizike v devetem letu šolanja. Ocenjevanja ne opuščamo, temveč ga vključujemo v mnogo širši spekter učnih situacij, kakor je bilo doslej v navadi. Ob tem imamo v mislih razne oblike testiranja, predvsem pa ocenjevanja aktivne udeležbe učencev v učnem procesu. Odklanjamo torej le tisto vrsto ocenjevanja, katere težišče je bil le verbalni odziv učencev in ki se je pogosto sprevrgel v preverjanje pomne-nja narekov v zvezkih ali tekstov v učbenikih, za sošolce pa je bila to dolgočasna mora in čas popoldne nedejavnosti.
Tisto, kar smo imeli predvsem pred očmi, da bi lahko govorili o resničnem uspehu
reformnih teženj pri fiziki, je to, kar pomeni aktivni pouk v najširšem pomenu. Formalno ocenjevanje bo potem brez prave vrednosti. Če bomo znali učence v aktivnih metodah pritegniti k sodelovanju, če bodo učenci ta predmet vzljubili ali če bo pouk privlačen, kar fizika s svojimi možnostmi vsekakor omogoča, potem metoda strahovlade negativnih ocen kot
preživela metoda ne pride v poštev. Z nasprotnim mnenjem se ne moremo strinjati.
Prvi razred po našem mnenju ne more biti selektiven, če naj omogoči učencem dopolniti svoja znanja iz osnovne šole, zlasti predmetov, ki bodo pri nadaljnjem šolanju v njegovi usmeritvi temeljna. Prvi razred naj omogoči le pravilno usmerjanje učencev v drugem razredu , kar pa zanesljivo ne bomo opravili z negativnimi ocenami. To bi pomenilo nenormalen osip v prvem razredu, kar je v neposrednem nasprotju z nameni reforme usmerjenega izobraževanja. Nekaj nam mora biti jasno! Učenec, ki se bo odločil za tehnično ali naravoslovno smer, bo pokazal za fiziko živo zanimanje, ker bo od tega znanja fizike in znanja fizike 7. in 8. razreda bistveno odvisen uspeh v 2. razredu in potem v drugi fazi. Učencev, ki se bodo odločili za družboslovne usmeritve ali poklicne in tehniške usmeritve, kjer fizika ne pomeni osrednjega predmeta, pa nezadostne ocene gotovo ne bodo spodbujale k delu. Če učencev ne bomo znali pridobiti z vsemi možnimi oblikami, ki jih zlasti ponuja izredno atraktivna in pestra učna snov po predloženem učnem načrtu, potem o uresničitvi globjih smotrov ne moremo govoriti. O teh zadevah smo na aktivu jasno opredeljevali svoja stališča in ne moremo razumeti, kako jih je mogoče razumeti drugače.
Ob koncu naj omenimo še, da smo pozvali kolege na obeh aktivih (škoda, da prof. Kvaternik ni vztrajal do konca naše razprave na aktivu DMFA v Ljubljani), da s pismenimi prispevki in ustno na aktivih (prof. Kvaternik na aktivu ni dal nobenih pripomb) s konstniktivno kritiko in pripombami pomagajo pri naši skupni reformi pouka fizike. V imenu komisije lahko zagotovim, da bomo upoštevali pri nadaljnjem delu vse tiste zamisli in predloge, ki jih bomo dobili na naslov komisije za fiziko (ZŠ SRS). Tisto, kar od takih predlogov želimo, pa je, da so v skladu s sodobnimi težnjami in da gradijo in ne podirajo.
ALEKSANDER KREGAR
GRAFOSKOPSKE PROSOJNICE SVETOVNO GOSPODARSTVO: Sava film je pripravil deset kompletov grafo-skopskih prosojnic SVETOVNO GOSPODARSTVO avtorja Slavka Brinovca, in sicer: Proizvodnja žitaric, Proizvodnja oljnic, Tropske rastline. Industrijske rastline in volna, Živinoreja in ribolov, Energetski viri. Rudna bogastva, Industrija, Promet, Zunanja trgovina in turizem. S pomočjo grafo-skopskih prosojnic lahko ustrezno predstavimo najpomembnejše proizvajalce dobrin, prometno povezanost in trgovino, pogoje in vzroke za razvoj posameznih gospodarskih panog ter probleme sodobnega svetovnega gospodarskega razvoja. Kompleti so uporabni v osnovni šoli pri geografiji v 7. razredu pri obravnavi učne teme Pred zemljevidom sveta in v srednjih šolah. Cena vseh kompletov je 1.160,00 din, na voljo pa so pri Sava filmu in pri Državni založbi Slovenije — oddelek za učila.
DIAPROJEKTOR LIESEGANG: OZD Iskra (prej Vega) izdeluje že nekaj let (v kooperaciji) kakovosten diaprojektor Liesegang. V ležišče lahko namestimo 30 diapozitivov, diaprojektor pa omogoča tudi daljinsko upravljanje. Priporočamo ga vzgojnovarstvenim zavodom, osnovnim in srednjim šolam ter domovom učencev. Kupite ga lahko pri Slovenija lesu ali Državni založbi Slovenije — oddelek za učila. Cena: 3.400,00 din.
LESENE HIŠICE: OZD Ciciban iz Mirna pri Gorici je pričel izdelovati lesene igrače, ki so funkcionalne in lepo oblikovane. Lesene hišice lahko sestavljajo ter jih razporejajo otroci od 2. do 6. leta. Pri Mladinski knjigi v Ljubljani stane komplet v prosti prodaji 139,45 din. Vzgojnovarstveni zavodi dobijo komplete ob večjem naročilu ceneje, lahko pa jih naročijo tudi neposredno pri OZD Ciciban.
TEHNIČNE SESTAVLJENKE FISCHER UT: Tovarna Fischer iz ZRN je izoblikovala poseben UT (Untericht Technik) sistem, kije uporaben pri tehničnem izobraževanju v osnovnih in srednjih šolah. Pri Državni založbi Slovenije — oddelek za učila sta na voljo dve zbirki, in sicer UT 1, ki jo glede na sedanje učne načrte za tehnično vzgojo in na predvideno usmerjeno izobraževanje uporabljamo od 2. do 10. leta šolanja. Zbirke je mogoče kombinirati z elementi, kijih učenci oblikujejo iz naravnih materialov. Praksa kaže, da pripomore uporaba omenjenih zbirk k boljšemu razumevanju tehničnih načel od osnov tehnike do zahtevnih sestavljenih sklepov z več funkcijami, npr. upravljanje in avtomatska regulacija, stimulira funkcionalno in kritično mišljenje učencev ter razvija njihovo ustvarjalnost. Zbirka omogoča kakovosten tehnični pouk tudi v šolah, ki imajo slabše prostorske razmere in daje možnosti za tehnično dejavnost v prostem času. En komplet naj bi pri pouku uporabljala po dva učenca. Za vsak komplet je treba odšteti 423,60 din.
čim bolje se
bomo
Zakaj ni učiteljev?
Ob koncu letošnjega šolskega leta je na območju petih ljubljanskih občin obiskovalo 44 osnovnih šol in 34 podružničnih šol kar 30.608 učencev in učenk. Tako kot na mnogih podružničnih osnovnih šolah je tudi v osnovnih šolah v mestu primanjkovalo prostora.
Z enajstimi osnovnimi šolami — zgrajene so bile s pomočjo samoprispevka, nekaj šol pa še gradijo — se bo v prihodnjih nekaj letih prostorska stiska sicer nekoliko omilila, toda v večjih mestnih središčih je prav gotovo ne bo mogoče odpraviti.
Hujši problem kot pomanjkanje prostora postaja pomanjkanje učiteljev. V zadnjih dveh ali treh letih je osnovne šole samo na območju petih ljubljan- -skih občin zapustilo več kot sto prosvetnih delavcev. Najnovejši podatki kažejo, da primanjkuje po sistematizaciji in zasedenosti delovnih mest v vseh ljubljanskih osnovnih šolah in njihovih podružnicah kar 239 prosvetnih delavcev.
O problematiki vzgoje in izo-
železo je toplo
V železarskem izobraževalnem centru Jesenice imajo organizirane vse oblike izobraževanja. Redne šole so: poklicna kovinarska, metalurška in elektro šola (3 leta), šola za metalurške delavce (2 leti) ter tehniška metalurška in strojna šola (4 leta). Letos jih je obiskovalo okrog 440 učencev v gospodarstvu in dijakov. Poleg teh imajo tudi večerno tehniško šolo strojne in metalurške smeri (okrog 100 slušateljev), delovodsko (strojna, metalurška) ter dislocirani oddelek montanistike iz Ljubljane. Poleg celoletnih šol imajo številne tečaje: jezikovne, za posamezne poklice ozkega profila, specializacijo itn. Že sedaj je pri njih v celoti uvedeno izobraževanje za delo in ob delu. l^Jihove redne šole obiskuje več kot 700 ljudi.
— V katere šole naj bi se vpi-salo več mladih?
„Vsekakor v poklicne in metalurško. V teh izobražujemo strojne mehanike, ključavničarje, varilce, orodne ključavničarje, strugarje, vodovodne inštalaterje ter obratne elektrikarje v prvi skupini šol in talilce pri plavžu, SM peči in elektro peči, valjavce, žičarje, hladne valjavce _pa v drugi šoli. Vsem tem je Železarna Jesenice pripravljena dati štipendije, pa tudi druga kovinarska podjetja iz vse Slovenije bi jih rada sprejela. Učenci imajo tudi ugodnosti pri prebivanju v dijaškem domu, regresiranju malice, nakupu delovnih oblek, učil itn.,“ nam je povedal ravnatelj strokovnih šol Jaka Soklič.
— Kje poteka njihov pouk?
„V učilnicah, ki žal zaradi pomanjkanja prostora še niso urejene po kabinetnem sistemu, v delavnicah za praktični pouk in na mnogih delovnih mestih. >jihovo delo ni zgolj „šolsko“, saj so rezultat njihovega ustvarjanja tudi stroji, vredni do 280.000 din. Center skuša nenehno izpopolnjevati učila. Aprila smo kupili šolsko televizijo za čmo-beli in barvni program. Zanjo smo do sedaj odšteli več kot 400D00 din. Letos smo kupih tudi nekaj novih strojev in drugih drobnih predmetov. Za vse to smo dah sko-n' 5 milijonov," jepojasnjeval
braževanja je bilo veliko povedanega že na nedavni seji občinske konference ZKS Ljubljana-Šiška, kjer so še posebej poudarili, da je materialni položaj prosvetnih delavcev v Ljubljani že več kot kritičen. Od skupne vsote denarja, namenjenega za družbene dejavnosti, ostane le borih sedem odstotkov za materialne stroške. S tem denarjem res ni mogoče vzdrževati družbenih objektov, zato nastaja velika družbena škoda. Ne samo zaradi teh, temveč tudi zaradi še nekaterih drugih pomanjkljivosti zapusti učiteljski poklic vsako leto več sposobnih učiteljev. Samo podatek iz občine Ljubljana-Šiška zgovorno pove, da bo treba v prihodnje prosvetnim delavcem bolje prisluhniti, uresničiti nekaj sicer zelo dobro zamišljenih akcij, če hočemo, da v prihodnjih letih ne bomo imeli še večjih težav s pomanjkanjem kadrov. O tistih mestih, ki so že nekaj let nestrokovno zasedena, raje ne govorimo, saj moramo biti, žal, celo zadovoljni, da sploh imamo — učitelje.
TONE URBAS
direktor centra Severin Gol-majer.
— Mnogi vaši učenci in dijaki niso doma z Jesenic ali neposredne okolice. Kje prebivajo med šolanjem?
,Jmamo dijaški dom z 152 ležišči. Železarna gradi tudi nov samski dom. V njem lahko bivajo naši učenci, potem ko se že zaposlijo. Tudi stanovanjsko problematiko rešujemo na Jesenicah kar dobro.
Gojenci so v dijaškem domu pod skrbnim vodstvom vzgojiteljev. Mnogi med njimi izrabijo prosti čas za dejavnost v športnih in drugih klubih."
— Ah so obeti, da bi šola prešla na kabineten pouk?
.JDograditi nameravamo še eno nadstropje, v katerem bo deset kabinetnih učilnic. To bo tudi omogočilo, da bo center prešel na usmerjeno izobraževanje," je poudaril Jaka Soklič.
— V vašem centru združuje delo 82 predavateljev, imate pa tudi več kot 300 zunanjih sodelavcev. Ali je dovolj učiteljev za vse predmete in stroke, ki jih poučujete?
„Pri nekaterih strokovnih predmetih imamo še vedno težave. Nekaj časa nismo imeli dovolj strojnih inženirjev, še večje je pomanjkanje metalurgov. Z usmerjenim štipendiranjem in šolanjem zaposlenih skušamo odpraviti te pomanjkljivosti. To se nam vedno ne posreči, ker ljudje, ko doštudirajo, pogosto odidejo v železarno. Tam dobijo primernejši položaj in seveda ustreznejši osebni dohodek," je odgovoril Severin Golmajer.
STANE JESENOVEC
Učenci si želijo sprememb
/ \
Osnovna šola ,Alojz Kebe“ Šentvid je naredila v zadnjih dveh letih precejšen korak v razvoju vzgojnoizobraževalnega dela. To jim je med drugim omogočil prehod na enoizmenski pouk, manjše število učencev in učiteljski zbor, ki povsem ustreza zahtevam akta o sistematizaciji delovnih mest. O tem razvoju smo se pogovarjali z učiteljico tehnične vzgoje Mileno Učakarjev o, učiteljico 1. razreda Cito Prpičevo in ravnateljem Vladimirom Lapajnetom.
— Večina razprav v zadnjih dneh je posvečena osnutku zakona o združenem delu. Ste se tudi na vaa osnovni šoli vključili v to razpravo?
VLADIMIR LAPAJNE: „Zadnjo razpravo na delovni skupnostsmo posvetili osnutku družbenega načrta 1976-1980 občine Ljubljana-Siška. Delegati posameznih samoupravnih interesnih skupnosti so poročali o programih teh skupnosti v naslednjih letih. Posebno pozornost smo posvetili tistim skupnostim, ki bi nas morale vključiti v svoj program. Člani delovne skupnosti podpirajo akcijo za ponovno uvedbo samoprispevka za izgradnjo vzgojno-izobraževalnih objektov od leta 1977 naprej. Za načrt izgradnje vrtcev menimo, da je glede na denar, ki je na voljo, optimističen. Sprašujemo se., če bo lahko uresničen.
Samoupravni sporazum o osnovah načrta občinske izobraževalne skupnosti predvideva tudi razvoj celodnevnih osnovnih šol v občini. Imamo že dve, ki sta z vsemi razredi prešli na celodnevno osnovno šolo, naša pa je z drugim polletjem vključila v celodnevno osnovno šolo 1. razred. Z naslednjim šolskim letom bosta imela celodnevni pouk 1. in 2. razred. Ob tem se sprašujemo, zakaj v sporazum ni vključena obnovitev in povečava jedilnice in kuhinje ter igralnice na naši šoli. Po izračunih bi za to potrebovali okrog 4,5 milijona dinarjev. Taka vsota bi morala biti navedena v sporazumu. Če bi imeli te prostore primerno urejene, bi lahko prešli na celodnevno osnovno šolo vsi razredi.
Predvidevamo, da bo telesno-kulturna skupnost vključila v svoj program III. fazo — dokončno ureditev igrišča za našo šolo. Temeljito smo razpravljali tudi o programu stanovanjske skupnosti. Zavzemamo se za razširjeno gradnjo družbenih stanovanj. Cimprej moramo rešiti stanovanjsko problematiko naših učiteljev, ker bo v nasprotnem primeru še marsikdo od njih zaloputnil za sabo šolska vrata.
O osnutku zakona o združenem delu bosta razpravljala ta teden sindikalna in partijska organizacija, naslednje dni pa delovna skupnost."
— Z drugim polletjem sta prešla dva oddelka 1. razreda na celodnevno osnovno šolo. Je bila uvedba te oblike pouka prenagla?
CIT A PRPIČ: ,,Z materialnega vidika da, s stališča otrok in staršev pa ne. Nimamo ustrezne jedilnice, igralnica zadošča za 15, ne pa za 56 otrok. Neusklajenost urnika med 1. razredom in drugimi povzroča preglavice enim in drugim. Med samostojnim delom učencev 1. razreda odhajajo drugi domov, seseda ob primernem trušču in vrišču. Naš rekreativni čas je tedaj, ko imajo drugi učenci tretjo učno uro. V razredih nimamo prostora za bralne mizice. Menim tudi, da v razredu ne bi smelo biti več kot 20
učencev. Učiteljice nimamo svojega kabineta, zato težko primerno (v zbornici) izrabimo čas, ki ga imamo za priprave.
Ta oblika pouka je v veliko olajšanje staršem, pa tudi otrokom. Skrbi me sicer 1. polletje v 1. razredu, ker imamo premalo časa za samostojno delo in zato nekaterim učencem težko damo dopolnilno pomoč. Neprijeten občutek imam tudi tedaj, ko razmišljam, ali bomo lahko prosile starše, naj otroci doma preberejo to ali ono.
Že v teh nekaj mesecih pa ugotavljamo, da se otrokom primerno razvija čut za kolektiv, navajajo se na medsebojno pomoč, tovarištvo, bolje se odzivajo na skupne akcije. Tudi samostojno delo že kaže svoje odlike."
— Učiteljicam 1. razreda pomagajo pri interesnih dejavnostih učiteljice likovne, glasbene in tehnične vzgoje. Kako preživite čas s temi učenci in kako oni sprejemajo menjavanje učiteljic?
MILENA UČAKAR: „Naša temeljna naloga je neopazno voditi učence in učenke v sprostitveno ustvarjalno dejavnost. Opažamo, da se učenci zanimajo predvsem za igre z žogo, lego kockami, risanje, dekleta pa zelo rade igrajo ,gumi tvist", rišejo in berejo. Raznovrstnost bi nam omogočila večja igralnica.
Prihodnje šolsko leto bom skušala uvajati delovne igre z lesom, žico, papirjem.
Verjetno menjavanje učiteljic učence moti, a menim, daje to po strokovni strani primerna rešitev."
Pred dvema letoma ste pričeli uvajati oddelčne konference, letos ste imeli dan mladih samoupravljavcev, vključili ste se v pohodno enoto ,,Tone Tomšič". Vse to govori o delavnosti vaše pionirske in mladinske organizacije
VLADIMIR LAPAJNE: Na
dnevu mladih samoupravljavcev so se učenci seznanili z vsemi poklici, ki so na šoli. Po razpisu so zasedli vsa delovna mesta in delo opravljali vestno, resno in povsem pripravljeno. To nas le deloma čudi, ker pričakujemo, da so učenci željni sprememb, predvsem pa uresničevanja nekaterih učnih snovi v vsakodnevnem delu in življenju."
MILENA UČAKAR: Ugotavljamo, da smo letni program dela mladinske organizacije povsem izpolnili in da smo morali dodati še nekatere nove akcije. Med temi naj navedem, da smo predavanje o samoupravljanju raje oživili v dnevu mladih samoupravljavcev, da so člani mladinske organizacge povsem uredili igralnico, ustanovili smo četo in se priključili pehotni enoti „Tone Tomšič".
K vsej tej dejavnosti pa mnogo pripomorejo oddelčne konference, ki neposredno zainteresirajo učence in učitelje za učno in vzgojno delo ter akcije in prireditve, ki jih organiziramo."
STANE JESENOVEC
Na sklepnih prireditvah 19. srečanja gledaliških skupin Slovenija bilo je od 31. maja do 5. junija na Vrhniki, je sodelovala tudi Pionirski gledališka skupina DPD Svobode Pekre—Limbuš. Skupino sestavljajo učenci tamkajšnje osnovne šole. Vodi jih dramski igralec drame SN6 Maribor Peter Ternovšek. »Soviča oka« Svetlane Makarovič je bila 1 njihovi izvedbi iskrena, sproščena, domiselna in je doživela izredei sprejem pri gledalcih. Vsi mladi ljubitelji odra so prvič nastopili na odr skih deskah. Mnogi jim bodo prav gotovo ostali zvesti. Delovno načel« šole in igralske skupine je, naj vsako leto nova igralska skupina pripra' eno gledališko predstavo. Tako se več otrok seznani z gledališko um el nostjo, jo vzljubi in zna ceniti, Na sliki: igralci pionirske gledališke skl); pine DPD Svoboda Pekre—Limbuš — (Foto: Stane Jesenovec)
Kranj
Še vedno veliko pomanjkanje_______________:
Letošnjo jesen bodo začeli na Planini v Kranju graditi nov vzgojnovarstveni zavod, v katerem bo prostora za 220 predšolskih otrok. V prizidku novega vzgojnovarstvenega zavoda bo prostor za dojenčke, in centralna kuhinja, ki bo v prihodnje rabila vsem šestim vzgojnovarstvenim zavodom na levem bregu Kokre, kolikor jih namreč nameravajo v prihodnje zgraditi. Predvidevajo, da bo gradnja stala 15 milijonov dinarjev, toda ves denar še ni zagotovljen.
V trinajst vzgojnovarstvenih zavodov in njihovih oddelkov so samo letos prijavili Kranjčani 770 predšolskih otrok in kar 200 dojenčkov. Odkloniti so morali kar 544 prošenj za sprejem.
Kljub temu, da se bližajo po-
»Ta roka bo kovala svet« * V
Ob letošnjem praznovanju meseca mladosti so se mladi iz Slovenske Bistrice še posebno izkazali. Že od aprila pa vse do prvih dni junija so v tej občini potekale številne prireditve, od športnih do delovnih akcij pod geslom »TA ROKA BO KOVALA SVET«.
V delovnih akcijah so mladi začeli urejati okolje, ceste, vodovod in še nekatere druge komunalne objekte na območju vse slovenskobistriške občine. Več kot 2.000 se jih je udeležilo parade po ulicah Slovenske Bistrice, kjer so mladi pokazali, s katerimi dejavnostmi se ukvarjajo v šolah, društvih in delovnih organizacijah.
Obiskali so številna spominska obeležja NOB in pripravili krajše kulturne programe. Ocenili so tudi vsa dosedanja prizadevanja mladih v občini, najprizadevnej-šim pa so podelili posebna občinska priznanja.
letne počitnice, se povpraševanje po prostih mestih v vzgojnovar- , , stvenih zavodih ne zmanjšuje. Jeseni pričakujejo v Kranju ponoven naval. Najnujnejše primere bodo sicer poskušali rešiti s j prevozom otrok v manj zasedene: območne vzgojnovarstvene za-| vode, kar pa seveda ni trajna re- -šitev.
Jeseni
celodnevna šola -
Na eni izmed zadnjih sej ob-l činske konference SZDL Tržič1 so med drugim razpravljali tudi o uvajanju celodnevne šole v trži-: ški občini. Člani koordinacij-’ skega odbora, ki skrbijo za to področje dejavnosti, so že v za-; četku opravili pomembno delo. Jeseni bodo prvi štirje razredi osnovne šole Kokrškega odreda v Križah že imeli celod- , nevni pouk.
To bodo namreč prvi razredi na območju tržiške občine, ki bodo imeli celodnevno šolo. Na . seji predsedstva občinske konference SZDL so menili, da j« , treba v prihodnje zagotoviti j ustrezne možnosti za prehod na j celodnevno šolo tudi drugim ra- 1 zredom osnovne šole v Križah in ( seveda vsem osnovnim šolam v t občini.	s
S prehodom prvih štirih razre- s dov osnovne šole v Križah na ce- ' lodnevno šolo bo ob začetku prihodnjega šolskega leta imelo ^ modernejši pouk okoli 10 od- J stoikov šoloobveznih otrok trži", ške občine. V prihodnjih letih naj bi bil ta odstotek precej večji . zato si bodo prizadevali, da bi kat ^ največ šol v občini dobilo mož- j nosti za prehod na celodnevno šolo. O tej problematiki bodo razpravljali tudi vsi zbori občin' ske skupščine na eni izmed pri' < hodnjih sej.	'
tem bolje bomo OGldli

f
ije
A-
aj<
vd
a' lei dr el«
L3 V1
ie('
k«
Je
J- ,
je.
o-
'i-
is
ne
a-
e-
3-1
;ič
o
:i-
j'
to
di
i-
di
ki
U
e-
je
iti
ia
a-
in
v
'i-
lo
d-
ii-
ih
ji.
at
ž-
10
Jo
li-
ri'
>■
18. junija 1976 — St. 12
C
RADIO IN ŠOLA
Pionirji-novinarji na srečanju na Pokljuki
Nagrada Pionirskega tednika
vsi gostje na Pokljuki zadovolj-
Za redno sobotno oddajo Pionirski tednik lahko brez pretiravanja rečemo, da ima med najmlajšimi poslušalci največji odziv in da se lahko ponaša z največjim številom mladih sodelavcev. Redno tedensko prispe na uredništvo tudi po 100 in več pisem iz najrazličnejših koncev Slovenije. Nekateri se oglašajo samo občasno, zelo Stok pa je krog tistih pionirjev — dopisnikov, ki se javljajo prav vsak teden in to celo z več prispevki. Ni treba posebnih spodbud, pionirji v svojem tedniku radi sodelujejo, tudi drugim bi radi povedali, kaj je pri njih novega. Veseli smo, ko potem ugotavljamo, da so prispevki iz tedna v teden boljši, da mladi novinarji sproti ugotavljajo svoje napake in jih skušajo popravljati in opuščati. Zato ostane nam v uredništvu zelo malo popravkov in za marsikaterega Pionirja — novinarja lahko rečemo, da piše v, imenitnem novinarskem stilu, v pravilni slovenščini in da zna izbrati zanimive in aktualne dogodke in probleme iz svojega kraja in iz okolja, v katerem živi. Veliko je takih, ki bi bili odlični dopisniki za marsikateri časopis.
Precej pionirjev — novinarjev začne sodelovati v Pionirskem tedniku že v drugem, tretjem razredu in potem nam pišejo redno tja do osmega razreda, občasno pa se oglašajo tudi kasneje. Tudi dmge jugoslovanske radijske postaje imajo take ali podobne vrste oddaj,
kot je Pionirski tednik in v katerih lahko pionirji sodelujejo, zato je že tradicionalno vsakoletno srečanje pionirjev — novinarjev vseh jugoslovanskih radijskih hiš. Na teh srečanjih, ki so pravzaprav desetdnevne počitnice, sodeluje že od vsega začetka tudi Radio Ljubljana in sodelavci Pionirskega tednika se redno udeležujejo teh desetdnevnih izletov.
Dogovorjeno je, da vsako leto organizira tako srečanje, take počitnice, druga radijska postaja. Letos smo spet na vrsti mi. Pionirje novinarje in urednike otroških in mladinskih oddaj smo povabili na Pokljuko, kjer bodo deset dni preživeli v prelepem Šport hotelu. Več kot 80 jih bo prispelo iz Beograda, Zagreba, Novega Sada, Skopja, Prištine in seveda tudi iz vseh okoliških krajev. Na Pokljuki bodo v desetih dneh — tako kot je že navada — sklenili kup novih prijateljstev, spoznali veliko novih krajev in izkoristili priložnost, da se bodo lahko srečali in pogovorili s poklicnimi novinarji in jih povprašali za nasvet. Dejstvo je namreč, da bi se številni izmed eh malih novinarjev tudi kasneje odločili za novinarski poklic, vendar bi jih bilo treba k temu spodbujati in jim pomagati. Prav zato pa so ta vsakoletna srečanja toliko bolj dragocena, saj lahko pionirji — novinarji združijo prijetno s koristnim. In prav gotovo bo obojega dovolj in bodo
ni.
Iz Slovenije potuje deset nagrajencev. Zelo težko je bilo izbrati res najboljše, najbolj vestne, najbolj iznajdljive — skratka, najnajboljše. Vse leto smo natančno prebirali vsa pisma naših pionirjev — novinarjev. Pisma smo vpisali v knjigo dopisnikov, vsako pismo posebej smo točkovali, seštevali smo točke, premišljevali, izbirali. Pet tistih, ki so si nabrali največ točk, smo izbrali za letovanje na Pokljuki, ostalih pet pa smo po dolgi izbiri in temeljitem premisleku izbrali tako, da smo skušali ugotoviti vse objektivne in subjektivne težave, ki so
morda pripomogle k temu, da se niso tako redno oglašali, da pa so bili res vse leto pridni in da so bila pisma in sestavki res kakovostni. Čeprav smo se zelo trudili, vemo, da smo marsikomu storili krivico, ampak imamo pač omejeno število nagrajencev. Vse pionirje — dopisnike, predvsem pa tiste najbolj redne in vestne, tudi osebno poznamo, se večkrat med letom pogovorimo z njimi, poznamo njihove razmere in možnosti; zato smo se prav gotovo odločili tako, kot je najbolj prav.
Že nekaj dni pred koncem šolskega leta bosta dva avtobusa odpeljala najmlajše jugoslovanske novinarje na Pokljuko, na del njihovih počitnic, ki bo sicer minil tudi precej delavno, a vendar tako zelo lepo - v to smo prepričani — da se jih bodo radi spominjali ne samo letos, pač pa tudi kasneje.
TANJA PIRŠ
ARMADA SMO VSI
★ ★ ★ ★ ★
I	^1
V vojaške akademije se lahko vpišejo kandidati, jugoslovanski državljani, ki so končali katero izmed srednjih šol ali šol za poklice v gospodarstvu. Prijave sprejemno občinski organi uprave za ljudsko obrambo do 30. junija.
V---------------------------------------------J
Vojaške akademije JLA
ske vojske se pripravlja poveljniški kader - častniki z visoko vojaško strokovno izobrazbo za potrebe rodov kopenske vojske: pehote, topništva, oklepnih enot, inženirije, protizračne obrambe, enot za zveze, enot ABKO in geodetske službe. Šolanje traja štiri leta.
Vojaške akademije SC Visokošolske, vzgojnoizobraževalne in Znanstvene ustanove jugoslo-vanske ljudske armade. V teh se 'zobražuje stareš inski kader -častniki z visoko vojaško strokovno izobrazbo — in med °Pravljanjem delovnih dolžnosti ^ndi izpopolnjuje. V podsistemu vojaških šol predstavljajo vojaške akademije take v°jaške šole, v katerih si gojenci ' Prihodnji podporočniki, pridobijo osnovno in temeljito visokošolsko (fakultetno) izobrazbo.
V vojaških akademijah traja ^Isko leto od 1. oktobra do tk septembra. Deli se na dva Pestra ali tri trimesečja. Aktivnega pouka je tedensko Poprečno 32 ur.
Študenti vojaških akademij opravljajo izpite iz vsakega ncnega predmeta pri predava-J^tju (do trikrat) in pred izpitno onrisijo (četrtič). Ocene so ovrednotene s številkami od 5 do io.
Jugoslovanska ljudska arma-da ima &st akademij: vojaško akademijo kuponske vojske
{SžCgrsdb tehniško vojaško — * - . ; _ akademijo kopenske vojske (Zagreb), letalsko vojaško akademijo (Zadar), letalsko tehniško vojaško akademijo (Rajlovac -Sarajevo), mornariško vojaško akademijo (Split) in ekonomsko vojaško akademijo (Beograd).
V vojaški akademiji kopen-
Ta akademija je ena najsodobnejših vojaških visokošolskih ustanov v J LA.
Teoretični pouk dopolnjujejo zimska in poletna taborjenja. Na njih se gojenci uče in usposabljajo za razne vsakodnevne naloge, ki jih bodo kot starešine reševali v enotah JLA.
Za posamezne, prej naštete
Gojenci letalske vojaške akademije pri pouku tujega jezika — (Foto: Dom JLA)
* A v 4 A 4	4
rodove, se prično v posebnih centrih usposabljati v 3. in 4. letniku. Smer študija je odvisna od želje gojenca, njegovih psihofizičnih lastnosti, učnega uspeha in potreb JLA. Ob koncu šolanja dobe slušatelji čin podporočnika in odidejo na delovno dolžnost v enote rodov, za katere so se šolali.
Letalska vojaška akademija vzgaja iz generacije v generacijo sposobnejše pilote za vojno le-tslstvo. Usposablja pilote za različna letala, hslikOptCriC p§ tudi nadzvočna reaktivna letala. Šolanje na tej akademiji traja štiri leta. Že po tretjem letniku dobe slušatelji čin podporočnika in naziv pilot. Poleg pi-lotaže vadijo slušatelji tudi skoke s padali. Po končanem šolanju odidejo v letalske in helikopterske enote.
Letalska tehniška akademija ima dve smeri študija: letalsko-strojno in elektronsko. Šola ima dve stopnji šolanja: prvo visokošolsko stopnjo v Rajlovcu (3 leta) in drugo visokošolsko stopnjo v Beogradu (Žarkovo, 2 leti). Gojenci, ki končajo prvo stopnjo te akademije, pridobijo naslov vojaškega inženirja določene smeri; tisti, ki končajo drugo stopnjo, pridobijo strokovni naslov diplomiranega vojaškega inženirja določene smeri.
Tehniška vojaška akademija kopenske vojske šola tehniški kader — diplomirane vojaške inženirje za potrebe rodov enot
Nenavadni pogovori
18.	8. 1976 ob 9.05 I. program MAMIN SINČEK
Nekateri otroci se posebno v prvih letih šolanja zelo težko pnlagodijo v skupinah vrstnikov. Včasih so socialni odnosi tako zelo moteni, da se otrok počuti tujca med sošolci. Nato se začne bati vrstnikov, česar pa se večkrat ne zaveda. To doživlja ponavadi kot strah pred šolo, zato skuša izostajati. Išče razne izgovore, da bi ostal doma, neredko pa se pojavijo tudi različne psihosomatske motnje. Taki otroci med vrstniki niso priljubljeni, sicer pa so pasivni in brez pobud. Svoj prosti čas preživijo največkrat pred televizorjem, pomagajo mami pri gospodinjstvu in podobno. Ne hodijo na dvorišče, šolski izleti so jim zoprni. Tak otrok se počuti najbolje doma ob materi. Čim dalj časa vztraja v takem stilu življenja, tem večji je prepad med njim in drugimi. '
Osnova tej motenosti je ponavadi simbiotičen odnos med materjo in otrokom. Se pravi, da izredno močna vez med materjo in otrokom povzroči, da oba vzajemno zadostita svojim potrebam po medosebnih odnosih in se izolirata; okoli njiju se ustvari socialno prazen prostor. Tak odnos je bil normalen v obdobju, ko je bil otrok še majhen in je v njegovem svetu prevladovala mati, ki je lahko zadostila vsem otrokovim potrebam. Pri opisani motnji pa tak odnos vztraja še naprej tudi potem, ko bi se otrok moral osamosvajati in si nabrati nove socialne izk šnje. V takem simbiotičnem odnosu srečamo največkrat matere, ki niso našle zadovoljstva v zakonskem življenju, ne pri delu niti na drugih področjih. Edini vir zadovoljstva in sreče jim je otrok, kateremu namenijo vse svoje moči,
svoja čustva, upe in ga temu ustrezno tudi varujejo in vežejo nase.
25 . 8. 1976 ob 9.05,1. program
ČE BOŠ TAKŠEN,
BOM ŽALOSTNA
Tema s tem naslovom je dokaj pogost vzgojni prijem v slovenskih družinah, ki velikokrat napravi več škode kot nekoliko bolj surovo kaznovanje otrok. Za kaj gre?
V procesu socializacije učijo starši otroka, da se prilagaja zahtevam in pričakovanjem okolja, v katerem dorašča. Otrok mora zapustiti svojo osnovno izrazito egocentrično usmeritev, se pravi, da se mora odpovedati uresničitvi mnogih želja in teženj, ki niso v skladu z željami njegovega okolja.
Glavna metoda socializacije otroka je represija. Ta je posredna ali neposredna. Pri p?vi sledi otrokovi neubogljivosti agresivna kazen staršev, pri drugi pa uporabljajo bolj zapletene in posredne načine kaznovanja. Pri tem uporabljajo tehnike, ki povzročijo pri otroku občutja krivde; agresivni potenciali otroka pa so v takem primeru obrnjeni zoper samega sebe. Take tehnike uporabljajo posebno rade matere, ki nastopajo pogosto v vlogi mučenice, se žrtvujejo za svoje otroke in ne zahtevajo zase ničesar. Taka mati ne kaznuje neposredno ne prepoveduje, ampak le nenehno opozarja otroka na to, kako jo je prizadel in razžalostil, ker ni upošteval njenih želja. Otrok doživlja samega sebe ob taki materi kot nehvalžnega in nevrednega njene ljubezni; misli, da je moralno slab, izgublja samospoštovanje in razvija občutja krivde, manjvrednosti in depresivnosti.
za zveze in enot ABKO ter za potrebe tehniške in prometne službe JLA. Ta akademija ima tele smeri študija: motorji in motoma vozila, oborožitev.
grafska, raketno-topniška, tor-pedno-podmomiškaj minska, za zveze, itdn.
Na tehniški smeri mornariške vojaške akademije si poleg čast-
Kolona samohodnih topov po uspešno končani nalogi — (Foto: Dom JLA)
elektromica, rakete m raketne naprave, pirotehnologijo, prometna smer. Šolanje traja 9 ali 10 semestrov odvisno od smeri.
Mornariška vojaška akademija vzgaja pomorski in momari-ško-tehniški starešinski kader — častnike za potrebe naše vojne mornarice. Šolanje na pomorski smeri traja štiri leta, na tehniški pa leto dlje. Ni pomorski smeri se izšolajo pomorski častniki za začetna delovna mesta komandirjev borčevskih odredov. Po končani šoli in opravljeni praksi se lahko opredelijo za tele specializacije:	navigacijsko-hidro-
niškega čina pridobijo še naslov diplomiranega (strojnega, elektrotehničnega) vojaškega inženirja.
Na ekonomski vojaški akademiji (vojna akademija rodova kopenske vojske in intendant-ske službe) študirajo (častniki) ekonomisti in tehnologi za in-tendantsko službo JLA. Po končanem študiju so kot častniki intendatske službe JLA lahko razporejeni na delovna mesta v kopenski vojski, vojnem letalstvu ali vojni mornarici.
S.	J.
Analiza 30. člena samoupravnega sporazuma
Objavljamo analizo 30. člena, za katero prosimo, da jo šole proučijo skupaj s sindikalno podružnico in ugotovijo, ali so med šolami, ki morajo do 30. 6. 1976 popraviti svoj samoupravni sporazum.
Nekaj besed še o odnosu nekaterih šol do dela skupne komisije. Ob zaključnem računu v februarju bi morale vse šole poslati komisiji štiri obrazce.
Šest šol še do danes ni poslalo komisiji niti enega od teh štirih obrazcev.
Te šole so: OŠ Stročja vas, OŠ Jarenina, OŠ Dvorjane, OŠ Prestranek, OŠ Dobovec pri Rogatcu in OŠ Petra Skalarja Bovec. Komentar ni potreben.
In dalje:
28 šol še ni poslalo obrazca OD—75-TDM
40 šol še ni poslalo obrazca BU-OD—75
22 šol še ni poslalo obrazca S-OD—75
42 šol še ni poslalo vprašalnika o uresničevanju sporazuma.
Ali naj objavimo tudi imena teh šol? Verjetno jih bomo. Še bolj gotovo pa je, da bomo začeli uporabljati določila 72. in 73. člena sporazuma ter izvajati posledice, ki iz tega izhajajo.
Gotovo je, da se lahko zgodi, da se kaka pošta izgubi, saj 420 pisem ni malo. Čudno pa je, da se imena nekaterih šol neprestano pojavljajo med izgubljeno pošto.
Prosimo vse šole, da v prihodnje upoštevajo roke in redno pošiljajo podatke, za katere jih prosimo.
Še obvestilo o skupnem sporazumu, ki je v pripravi. Koordinacijska komisija je pripravila dve tretjini osnutka in bo v tem mesecu izdelala osnutek do konca. V jeseni bomo poslali osnutek v razpravo. Tako bo časa dovolj za pripombe in razprave.
Najverjetneje je, da bomo osnutek objavili v Prosvetnem delavcu. V dosedanjih pogovorih o 30. členu samoupravnega sporazuma smo govorili o kompromisnem razreševanju nagrajevanja po delu in kakovosti dela. Da bi ugotovili, kako so šole iskale nove rešitve za to, smo s posebnim vprašalnikom prosili, naj nam napišejo tista določila iz svojih samoupravnih sporazumov o delitvi OD, ki razrešujejo to problematiko. Od 420 podpisnic je do 30. maja vrnilo vprašalnike 378 šol. Od tega je 297 šol uporabilo jgoraj omenjeni kompromis, 42 šol kljub opominom še vedno ni odgovorilo, 81 šol pa je iskalo v okviru nakazanega kompromisa nove rešitve. Samo nekatere med njimi so šle po izvirni poti.
Analizo smo izdelali, da bi ugotovili uresničevanje 30. člena sporazuma.
Šole, ki bodo ugotovile v svojih sporazumih pomanjkljivosti, navedene v naslednjih pripombah, prosimo, da svoje sporazume popravijo.
1.	Šole, ki priznavajo delavcem dodatke na vseh delovnih mestih, kjer se kakovost dela za sedaj ne da meriti drugače kot z delovnimi izkušnjami, po enakem principu, ravnajo prav. Če neko kategorijo delavcev izločijo iz tega sistema, so uzakonile neenakost.
PRIMER: Učitelju s srednjo izobrazbo na delovnem mestu razrednega učitelja priznava sporazum dodatek za kakovost po 15 letih delovnih izkušenj po lestvici vse do 414 točk. Predmetnemu učitelju na predmetni stopnji tega sporazuma ne priznava, čeprav dela tako kot učitelj na delovnem mestu, kjer se zahteva izobrazba alternativno. Razlika je le v tem, da je v prvem primeru zahteva po izobrazbi srednja ali višja izobrazba, v drugem pa višja ali visoka izobrazba. Šole, ki so to storile, so kršile načelo, ki velja v ustavi, da so delavci v združenem delu enaki v vseh pravicah, ki izhajajo iz dela. To bo treba takoj popraviti.
2.	V nekaterih samoupravnih sporazumih šol manjka določilo, da se dodatek prizna le za eno stopnjo. Npr.: 18, 30, 42 in 56 točk, ne pa tudi 36, 60, 84 in 112 točk. Kjer tako določilo manjka, ga je treba dodati.
3.	Pet šol je našlo boljši kompromis, kot so doslej znani. Navedli bomo dobesedno člen, za katerega mislimo, da je tak:
»Delavcu, ki ima nižjo strokovno izobrazbo alistrokovnousposobljenost, kot se zahteva na delovnem mestu, na katerem dela, oziroma dela na delovnem mestu, kjer se zahteva izobrazba alternativno, in je opravil strokovni izpit, se odbije, če ima: nad 30 let delovnih izkušenj — 10% nad 25 let delovnih izkušenj — 30 % nad 20 let delovnih izkušenj — 50 % nad 15 let delovnih izkušenj — 70 %
do 15 let delovnih izkušenj —100% od razlike med številom točk med zahtevano in njegovo dejansko izobrazbo.
Odbitki se preračunajo v dodatke v točkah in se prištevajo k točkam po strokovni izobrazbi, ki jo delavec ima.
Dodatek se lahko prizna samo za eno stopnjo izobrazbe.
Če ravnatelj ali strokovna služba zavoda SRS za šolstvo ugotovi, da je kakovost njegovega dela večja oziroma manjša kot določa lestvica iz tega člena, lahko poda zahtevo za zvišanje ali znižanje stopnje izkušenosti ali kakovosti dela.
Pismeni predlog o priznanju in oceni kakovosti dela z utemeljitvijo je treba predložiti odboru za medsebojna razmerja delavcev v združenem delu, ki o predlogu odloči.«
To se nam zdi najbližje tistemu, kor ^;;rno doseči in kar lahko sedaj sionino spričo načina financiranja. Pa ne samo financiranje, tudi miselnost prosvetnih delavcev je bližja taki rešitvi. Šele v procesu nastajanja se bo tudi razumevanje za nove odnose na področju delitve bolj nagnilo k ustavnim rešitvam.
Določbe tega člena so dobre zato, ker učitelje, ki delajo na vseh delovnih mestih, kjer se zahteva izobrazba alternativno, po določenem obdobju obravnavajo povsem enako.
Druga dobra stran pa je, ua šoto obvezuje k temu, da prične iskati merila Ugotavljanje kakovosti dela.
Tretje, kar obvezuje: lestvica »po letih« bo polagoma izgubljala svoj smisel in bo končno povsem odpadla. Uvodoma smo namreč rekli, da je lestvica le kompromis, ki ga bomo upoštevali vse dotlej, dokler ne bo izdelanih meril za kakovost.
To je del vprašanj glede nagrajevanja kakovosti.
Gre za to, da je treba najti merila za merjenje kakovosti dela vseh delavcev, ki poučujejo na razredni in predmetni stopnji. Mislimo, da bomo ta vprašanja razrešili z nazivi, ki ji morajo pripraviti republiški komite za vzgojo in izobraževanje, zavod SRS za šolstvo in pedagoški inštitut, vsak od imenovanih seveda glede na svoje pristojnosti. Odprta vrata za to puščata 26. in 82. člen samoupravnega sporazuma.
Da povzamemo:
Menimo, da je predlog boljši od doslej znanih iz več razlogov:
1.	Določilo je v skladu z drugim odstavkom 30. člena samoupravnega sporazuma, ki terja izobraževanje.
2.	To določilo je usmerjeno k cilju: nagrajevati po delu.
3.	Delovno skupnost sili k iskanju novih oblik uresničevanja ustave.
4.	Omogoča bolj prožno kot drugi predlogi vsaj delno razreševanja nagrajevanja po kakovosti dela, upoštevajoč nagrajevanje po delovnih izkušnjah, kar je treba šteti kot prehodno obliko nagrajevanja kakovosti dela.
5.	Hkrati, ko vse našteto poskuša, upošteva tudi ekonomski položaj družbe s tem, da pristaja na kompromis med nagrajevanjem po delu in delovnimi izkušnjami po letih, ki so bile doslej splošno priznano merilo za priznavanje kakovosti.
4.	Na nekaj šolah so lestvico za delovne izkušnje premaknili navzdol do 5 let. Po njihovem pravilniku delavec po 5 letih pridobi za kakovost, npr. 9 točk in tako naprej vsakih 5 let višje do 54 točk. To ni povsem v skladu z drugim odstavkom 30. člena in ne z namenom, zaradi katerega smo se odločili za kompromis.
5.	Poleg kompromisne rešitve iz 3. točke je še ena, nekompromisna:
Tri šole so napisale, da nagrajujejo po delu. Pri njih velja: delovno mesto učitelja za razredni pouk 420 točk po AODM ter delovno mesto učitelja za predmetni pouk 480 točk po AODM z običajnim odbitkom 25 % za začetnike.
Ni kaj reči. To je najbližje tistemu, kar je načelno prav, če delavci enako kakovostno delajo.
Morali pa bi izdelati še:
a)	merila za kakovost in
b)	izločiti iz mase sredstev za OD npr. 15 do 20 % za nagrajevanje kakovosti dela.
Če bi imeli v sporazumu določeno to dvoje, bi morali reči, da je to pravilna rešitev, tako da je kljub vsemu samo polovična.
6.	Nekatere šole so v svoje sporazume vnesle dodatke za opravljene izpite in absolvente. Načelno to ni prav. Kdor opravi izpit, lahko dobi nagrado, ne more pa dobiti zaradi opravljenih izpitov višjega osebnega dohodka. To je treba popraviti.
Merilo opravljeni izpit, polovica ali več ali manj, ne more biti zajeto v AODM. Tega ne delajo nikjen
Bolje je, da izrednega študenta razbremenimo s šolskim delom in mu omogočimo, da študij čimprej konča. Tako pa — ga nagrajujemo za počasni študij. To ni v skladu z ničimer.
7.	Šoli, ki sta napisali, da nagrajujeta po izobrazbi in ne po sporazumu, zavestno kršita sporazum in morata to takoj popraviti.
8.	In še o šolah, ki dajejo dodatke za izobrazbo vsem profilom z utemeljitvijo: Kdor nima ustrezne izobrazbe (!), dobi 420 ali 480 točk, kdor jo ima (!), pa dobi še 10% za izobrazbo. Predvsem: Ustrezno izobrazbo imajo vsi učitelji, ki imajo diplomo (!). Minus 10% od 420 ali 480 točk je 42 ali 48 točk. V AODM je v merilu znanje zajeta tudi izobrazba, torej kategorija »da jo ima«, ne sodi v nikakršen sistem in ni v skladu s sporazumom. To je-treba takoj popraviti.
9.	Šole, ki dajejo učiteljem s srednjo izobrazbo, če poučujejo na višji stopnji, poseben dodatek, ne delajo prav. Če bi rešile nagrajevanje po delu, kot je nakazano v 1., 2. in 3. točki prejšnjega poglavja, bi bilo jasno, da to ni mogoče. Stimulirati je treba študij, ne ne pa vztrajanje pri nižji izobrazbi. Kajti v tem primeru gre res za nižjo strokovnost, ki pa je ne kaže nagrajevati.
10.	Nekatere šole so uvedle načelo neenakih odbitkov. Učiteljem odbijajo manj kot predmetnim učiteljem. Ni razumljivo zakaj. Na tej osnovi izdelane lestvice kršijo načelo enakosti v pravicah; to je treba takoj popraviti. To je še posebno nerazumljivo sedaj, ko trdimo, da je višja stopnja izobrazbe praviloma tudi zagotovilo za bolj kakovostno delo.
11.	Šola, ki dodaja vsem trem profilom (U, PRU, P) enake odstotke kot dodatek za izkušenost, krši načelo nagrajevanja po delu. Kot merilo pridobivanja OD upošteva izobrazbo — to pa je v očitnem nasprotju z ustavo.
12.	Šola, ki daje učiteljem dodatke v celoti, socialni delavki pa le polovico tega dodatka, ne dela v skladu s sporazumom, kajti socialna delavka dela na delovnem mestu, kjer se izobrazba ne zahteva alternativno. Tako socialna delavka ne sodi v kategorijo delavcev, ki jih obravnava 30. člen samoupravnega sporazuma. Če pa nima ustrezne izobrazbe in dela uspešno in kakovostno opravlja, jo je treba obravnavati tako kot druge delavce.
13.	Šole, ki priznavajo dodatek za izkušenost samo delavcem, ki imajo nižjo izobrazbo od zahtevane, ne priznajo pa pravice do nagrajevanja po delu delavcem, ki imajo sicer ustrezfio izobrazbo, vendar delajo na delovnih mestih, kjer se zahteva izobrazbo alternativno, kršijo sporazum. Še bolj narobe je, če delavcem, ki nimajo ustrezne izobrazbe, priznajo dodatek časovno prej kot delavcem, ki imajo ustrezno izobrazbo, ali pa celo prvim priznajo višje dodatke (!).
14.	Določilo: »Učitelj s srednjo izobrazbo, ki poučuje na pred-
metni stopnji, dobi poprečno točkovno vrednost kot PRU, minus 10%, po 15 letih delovne dobe pa po 30. členu s poprečno točkovno vrednostjo za srednjo izobrazbo«, ni v skladu s	da bi
tega učitelja pripravili ^ ^'uuiju.
1Š. Učiteljem s PA, ki imajo skupino za razredni pouk, žal, po sedanjem pojmovanju ne smemo priznati dodatkov, ker delajo na delovnih mestih, kjer se zahteva izobrazba alternativno in imajo oni najvišjo možno izobrazbo na tem delovnem mestu.
16.	Administrativnim delavcem in drugim se da izmeriti kakovost dela in ne kaže, da bi jih zaradi »solidarnosti« nagrajevali po delovnih izkušnjah po letih kot prosvetne delavce, kajti ugotovili smo, da je to le začasna rešitev za učitelje.
17.	Odbitki zaradi manjkajoče (!) izobrazbe pri tehničnem osebju niso primerni.
18.	Določilo: »Če delavec nima le zahtevane smeri izobrazbe, ima pa isto stopnjo izobrazbe, znašajo dobitki le polovico odbitkov iz prejšnjega člena« je nejasno, poleg tega pa ni logično, če smo prav razumeli. To je treba odpraviti.
19.	Urejanje OD na osnovi pojmovanja, da mora biti predmetni učitelj na sredini med učiteljem in profesorjem, ni ustrezno in ni v skladu s 30. členom sporazuma, ker tako urejeno določilo nagrajuje po izobrazbi in ne po delu.
20.	Odbijanje točk za manjkajočo stopnjo izobrazbe po različnih lestvicah za srednjo ali višjo izobrazbo ni umestno, ker vzdržuje izobrazbo kot kriterij za pridobivanje OD, če pa temu dodamo še člen, ki predvideva dodatke na izobrazbo za učitelje s PA na razredni stopnji in profesorja na višji stopnji, je to v očitnem nasprotju s 30. členom samoupravnega sporazuma.
21.	Določilo, ki delavcem, ki ne morejo opraviti strokovnega izpita, vendar pa delo učitelja uspešno opravljajo 5 let, priznava poseben dodatek za delovne izkušnje 20 točk, dokler ne opravijo izpita, ni na mestu. Zakon o osnovni šoli celo pravi, da delavec, ki po petih letih ne
opravi strokovnega izpita, ne more več opravljati poklica. Mi bi ga nagrajevali za to, ker ne more opraviti izpita! Kdor nima pedagoške izobrazbe, naj izredno študira! To mu je treba omogočiti, ne pa upoštevati, da ne more opraviti izpita in to posebej nagraditi.
22.	Neusklajeno s sporazumom je tudi tole določilo:
1.	Učiteljem s srednjo izobrazbo nad 25 let delovne dobe, ki poučuje od 1. do 4. razreda, se doda 10 točk.
2.	Učiteljem 5. razreda s srednjo izobrazbo in učiteljem, ki poučujejo v višjih razredih in nimajo ustrezne izobrazbe za pouk predmetov, se doda 20 točk.
Taka formulacija očitno diskriminira izobraževanje in ne upošteva nagrajevanja po delu.	_______
Ob zaključku laho rečemo: šole so se v glavnem oprijele nagrajevanja kakovosti v kompromisni obliki, ki je v tem trenutku še najbolj sprejemljiva.
Med 81 šolami, ki so spreminjale kompromis, je večina pravice iz dela določala kot nakazuje kompromis, pri tem pa so zaradi domačih razmer neenako upoštevali delavce, kar je treba popraviti.
Iz rešitev, ki so jih našli delovni kolektivi, vidimo, da šole v glavnem v praksi ugotavljajo, da sta na šoli vsaj dve delovni mesti. Hkrati lahko opazimo tudi to, da nekateri razmišljajo celo o več delovnih mestih. Vprašanje delovnih mest se očitno resno zastavlja kot problem, ki ga bo treba strokovno pravilno rešiti.
Običajno je tako, da cela območja (občine) delajo isto napako, kar kaže, da so šole usklajevale sporazume, ker je končno prav. Sedaj je treba le še doseči to, da bodo izhodišča sporazumov šol usklajena s sporazumom, ki je služil kot osnova za sestavljanje šolskih sporazumov.
Mislimo, da smo o 30. členu že toliko povedali in napisali, da je sedaj treba samo še ukrepati.
Vsa odprta vprašanja je treba reševati na ravni, kjer se nesporazum pojavi. Prožnosti pa ne gre pojmovati tako, da lahko vsakdo dela po svoje.
Skupna komisija naroča vsem šolam, ki opazijo v svojih sporazumih — na osnovi pripomb, ki so v analizi naštete — da jih takoj začno odpravljati.
Rok za popravek sporazumov o delitvi OD v šolah je 30. junija 1976. Do tega roka nam tudi pošljite nova besedila členov, ki niso usklajeni s sedanjim tolmačenjem 30. člena.
Razmišljanja, ki gredo v to smer, češ: nismo financirani po sporazumu, ni denarja in podobno, nam ne samo onemogočajo, da bi pokazali, kako zelo neenakopravno nas obravnavajo, ko se dogovarjajo o skupni porabi, temveč prav to neenakopravnost še podpirajo, ker pač sami iščemo rešitve v okvirih proračunske logike.
Mi pa hočemo doseči drugo: svobodno menjavo dela. Če hočemo to, moramo jasno povedati, koliko premalo nam priznajo za naše delo. Od tod naprej bomo seveda ugotavljali, da je za manj denarja manj naših storitev.
Če danes osip na šolah naglo pada, potem to pomeni, da kakovost našega dela naglo raste. Ne poznamo ekonomike, ki bi ne stimulirala kakovost dela.
SKUPNA KOMISIJA UDELEŽENCEV SAMOUPRAVNEGA SPORAZUMEVANJA ZA OSNOVNE ŠOLE
Vabilo
.
Maturanti 5. B, Učiteljišča iz Maribora (zaključek 1961. leta), vabljeni na 15. obletnico mature, ki bo v Moravcih v Prekmurju 3. 7. 1976. Zbrali se bomo ob 15. uri v Murski Soboti (avtobusna postaja).
Informacije in prijave: Berden Pavel, Velika Polana 106/a, 69232 Črenšovci — ali telefon 069 75-070.
Odbor za medsebojna delovna razmerja TEHNIŠKE ŠOLE ZA LESARSTVO V LJUBLJANI
razpisuje prosta delovna mesta:
—	pomočnika ravnatelja (vodstveno mesto)
Pogoji: visoka izobrazba
—	opravljen strokovni izpit
—	5 let učnovzgojne prakse
—	družbeno politična neoporečnost
—	učitelja angleščine Pogoj: visoka izobrazba
—	učitelja lesarskih predmetov Pogoj: diplomirani ing. lesarstva
•s asisieni pri laboratorijskih vajah Pogoj: lesarski tehnik
Rok za prijave je 15 dni po objavi razpisa. Pismene ponudbe z dokazili o izpolnjevanju zahtevane strokovnosti sprejema Odbor za medsebojna delovna razmerja Tehniške šole za lesarstvo Ljubljana, Aškerčeva 7/1. Nastop dela 1. IX. 1976.
prosveto!delavec
List izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja SRS in izobraževalna skupnost SRS - Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom - Ureja uredniški odbor. Direktorica in glavna urednica Neža Maurer, odgovorna urednica Marjana Kunej, tehnična urednica Tea Dominko.
Naslov uredništva:	Ljubljana, Poljanska 6/1, telefon
315-585. Naslov uprave: Ljubljana, Nazorjeva 1/1, telefon 22-284, poštni predal 355-VIL Rokopisov in fotografij ne vračamo.
Letna naročnina: 50 din za posameznike, za šole in druge ustanove 80 din. Št. tek. računa 50100-101-16915.
Tiska ČZP Ljudska pravica. ISSN 0033-1643 Po mnenju republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je list „Prosvetni delavec” prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu).

Ob razstavi v slovenskem šolskem muzeju
Dijaški in študentski domovi
Dijaški domovi, nekdaj tako Zelo zapostavljeni, dobivajo vedno pomembnejše mesto ne samo v našem vzgojnoizobraže-valhem sistemu, ampak tudi na lestvici pozornosti našega vsak-danjega življenja. Obravnavani so bili na številnih sejah, sestankih, v publikacijah in časopisju, Posneti na filmski trak in predstavljeni na manjših razstavah v domovih in raznih območjih. V vseh obdobjih razvoja, posebno Pa v zadnjih letih, so bile razmere v dijaških domovih prikazane s številnimi podatki, ki opozarjajo na materialno stanje, dotrajane stavbe, kadrovske težave pa tudi na uspehe: na spremenjeno vsebino in organizirano vzgojno dejavnost, na to, da postajajo središča vzgoje takega mladega člo-veka, kakršnega želi naša družba vZgojiti in kakršnega bo potrebo-vala na svoji razvojni poti.
Celoten pregled njihove zgodovine, od prvih začetkov v preteklih stoletjih pa do današnjih dni je tokrat zbral in predstavil slovenski šolski muzej v Ljublja-tti. Ob slovesnem odprtju razstave je pedagoški svetovalec zavoda SRS za šolstvo Andrej klojčnik v uvodni besedi pouda-fil, da je to prva tovrstna razstava Pri nas in prvi poskus, kako celotno —za vse slovensko ozemlje Prikazati dijaške domove. Izrekel je priznanje ravnateljstvu muzeja, ki s to razstavo opozarja slovensko javnost na zgodovinsko vlogo dijaških domov v preteklosti, hkrati pa tudi na pomembnost domov v naši družbi pri usmerjanju in usposabljanju mlade generacije za naloge pri nadaljnjem
razvijanju naše samoupravne socialistične družbe. Ob tej priložnosti je A. Klojčnik znova opozoril na družbeno pomembnost domov, ki ne rešujejo samo socialnih vprašanj, ampak omogočajo tudi izobraževanje mladini, ki se šola zunaj kraja stalnega bivanja, in s tem zmanjšujejo še dokaj veliko socialno razlikovanje. Hkrati je poudaril njihove pomembne funkcije, ki jih kot ustanove družbenega pomena opravljajo pri oblikovanju mlade, samostojne in samou-pravljavsko usposobljene socialistične osebnosti. Vzgoja učencev poteka po sodobnem družbeno verificiranem programu: učenci se samoupravno vključujejo v domsko življenje, sodelujejo pri oblikovanju vzgojnih programov, organiziranju prostega časa in interesnih dejavnostih.
Pravo nasprotje podobe današnjega domskega življenja pa je bilo življenje gojencev domov v preteklosti. To nam je orisala ravnateljica slovenskega šolskega muzeja Slavica Pavličeva: domovi preteklih stoletij, ki so jih upravljale dobrodelne družbe in dobrohotni meceni, internati pri samostanskih šolah z usmerjeno versko vzgojo, sirotišnice. In kot posebna zanimivost: učiteljski dijaški dom za otroke učiteljev, ki so službovali zunaj Ljubljane in učiteljski dom v Mariboru; v obeh so bili gojenci deležni sodobne vzgoje. Študentom je bil namenjen en sam dom v Ljubljani, Orožnov študentski dom, srednješolkam pa Mladika, ki je sprejemala tista dekleta, ki niso hotela v internatsko oskrbo ver-
J\
Alojzij Hreščak - 90-letnik
Že petdeset let živi v Ljubljani, zadnje desetletje v domu upoko-
ncev na Taboru, skromno in umirjeno, da ga mlajša generacija ■omaj pozna, saj ni imel nikdar visokih in donosnih položajev; bil je prosvemi delavec, predvsem pa borec za pravice delavcev v prosveti.
Rojen v Sežani 30. 4. 1886, kot sin čev.jarja, je tudi dokončal
ljudsko šolo in pripravnico za učiteljišče, učiteljišče pa je obiskoval
v Kopru in tam opravil z odliko zrelostni izpit leta 1905. Učiteljsko službo je dobil v Lokvi pri Sežani. Doba študija na učiteljišču in prva leta učiteljske službe na Krasu - to je čas, ko se j tržaško delavstvo, med katerim je bilo mnogo Kraševcev, v krvavih stavkah borilo za svoje pravice. Mlado učiteljstvo je živo in zavzeto sprem-mo ta boj. Ivan Cankar je takrat zapisal svojo dramo „Hlapci“. Kraško učiteljstvo se je čutilo s to dramo prizadeto, ker ni bilo navajeno služiti vaškim klerikalnim ali liberalnim magnatom. Dokaz temu: ko je sežanski okrajni šolski odbor odklonil predlog za skromno povišanje bornih, učiteljskih plač, je sežansko učiteljsko društvo na Hreščakov predlog soglasno sprejelo resolucijo, v kateri izraža svoje zaničevanje članom okrajnega šolskega odbora (l. yl4). v „Naših zapiskih" (1914) pa je Hreščak očital vodstvu tveze jugoslovanskih učiteljskih društev v Ljubljani, da s svojo nenačelno stanovsko politiko zavaja učiteljstvo, da se izpostavlja za koristi buržuazije, ne išče pa zaslombe pri ljudstvu, delavcu in kmetu. V ..Učiteljskem tovarišu" se je ob vprašanju programa zveze vnela polemika.
Prva svetovna vojna je prekinila to razčiščevanje in šele po vnm[ ko so se pridružili učitelji begunci s Primorsko --- Vnrn(i-P 'L ]’p ^Prla mva stran v	in delu učiteljske organizacije s cdj-
ueKiaracijo. V prepričanju, da se bo učiteljstvo otreslo hlapčevanja s poglobljeno politično izobrazbo, je dal pobudo za prirejanje tzobraževalnih tečajev in krožkov. Za študij v krožkih je napisal brošuro ..Kapitalizem".
Bil je dobro razgledan po marksistični literaturi in sociologiji, da la lahko svetoval ustrezna dela za študij. Že leta 1913 je poskrbel, da je okrajna učiteljska knjižnica v Sež oni nabavila tedaj dostopno Marksistično literaturo, ker so tedaj v okrajnem učiteljskem dru-stvu imeli napredno usmerjeni učitelji večino v odboru in so neka-tari obiskovali politična predavanja v Delavskem domu v Trstu.
Med italijansko okupacijo - pred nastopom fašizma - je na 'Vegovo pobudo organiziralo primorsko učiteljstvo študijske krož-ke in izobraževalni tečaj v Tolminu. Zaradi intenzivnega dela med Učiteljstvom bi moral biti premeščen na Vojsko nad Idrijo; temu se lf uprl, moral pa je iz Lokve na Gorjansko pri Komnu. Pod fa-s}zmom je moral pustiti učiteljsko službo na Krasu; odšel je v 'drijo, kjer je bil štiri leta direktor ..Delavskega konsumnega dru-yja“. Zaradi vedno večjega fašističnega pritiska je moral oditi iz drije leta 1926; prišel je v Ljubljano in dobil učiteljsko službo na yedini. V stanovski organizaciji je skrbel za poglobitev učitejf ffa 'Zobrazbe, za delo v društvih kmečkih fantov in deklet; 'Giel je tudi oSn 2 ,d}!akJ _n“sredniih šojah, kar pa so mu neyateri ramatein
vaZ lllJ č,eŠ: da zT]a mkl im> v komuntKm. Veliko je sodelo-d/Sl lzdeklv\ucnih načrtov za osnovn- Me Kotupravnik ,Ma-
Mhri^	[e v sJjdelovan]u * pisatelji pripravil bogato žetev
m	Ilterature. Veliko ye za šolo, za učiteljstvo za delo
dovinn ?e po ?zaJd nP- posebnega priznanja, toda objektivna zgo-PrisD s!°* * * * vf.nske šole in učiteljstva mu bo morala priznati velik Kljub™- ■ ga ,e dalm n,un mpredek v prvi polovici 20. stoletja, no ■'isoki starosti še vedno spremlja z zanimanjem in razumeva-ToZ vse naše družbeno in gospodarsko življenje, zlasti na področju
K 90-letnici mu iskreno čestitamo in želimo trdno zdravje in T^zadovoljstvo!
skih redov. Nekaj študentov je stanovalo v akademskem kolegiju, v Gradišču pa je 27 študentk dobilo svoj drugi dom. Drugi so morali najemati sobe pri zasebnikih.
Skozi vso zgodovino dijaških domov — ta je natančno predstavljena še v posebni publikaciji, ki jo je izdal slovenski šolski muzej—nas popelje nova razstava. Fotografije 60 domov za učence srednjih šol in 8 študentskih domov prikazujejo materialno stanje. Leta 1951 je bilo v 177 domovih 17.330 učencev. Sedaj jih je v šestdesetih 12.817. Petindvajset objektov je iz prejšnjih stoletij. Po vojni je bilo zgrajenih 22 objektov, od teh pa jih je bilo le 15 grajenih namensko, za študente pa 7 od sedanjih 8.
Razstava zadeva torej v »živo«. Opozarja na zanemarjeno, pa tudi na široko zasnovano druž-
beno akcijo v zadnjih letih, za izboljšanje razmer, na prizadevanja za gradnjo novega in že dokaj vidne dosežke. Šolska središča: Ljubljana, Maribor, Celje in Kranj kažejo na posebnem zemljevidu prednostno število domov, slikovno gradivo, literatura, od prvih znanih literarnih virov do danes, poročila, glasila domov, ki so se na prioritetni listi gradnje uvrstili na prva tri mesta.. Sledilo jim bo dvajset novih.
Zbirateljsko in proučevalno delo, ki zajema tako obsežno problematiko, je bilo nedvomno zahtevno opravilo. Nadroben pogled v zgodovino in imenitna predstavitev sedanjega — tako bi lahko ocenili razstavo, ki zasluži, da si jo ogleda čim več obiskovalcev ne samo iz naših šol, ampak tudi iz drugih področij dejavnosti.
MARJANA KUNEJ
Beseda o dveh uglednih Mariborčanih iz Studenec_________________________________________
Učiteljica Marija KONTLERJEVA, ki so jo imenovali „maribor-ska Marija Montessorijeva", je umrla letošnjo pomlad v 78. letu starosti. Doma iz Baranje je delila s svojim soprogom, znanim pedagoškim delavcem Julijem Kontlerjem, dobro in hudo, od službenega mesta v prekmurskih Vidoncih, Prihove, Koprivnika na Ko čevskem do Studencev v Mariboru, med NOB pa v Bobnam v Baranji in kot vojna vdova, spomeničarka in članica ZB v Luči in Petlovcu v Baranji. Od l. 1946 pa do upokojitve je živela v Studencih. Materinsko je vzgajala in poučevala najmlajše osnovnošolce. S svojimi naravnimi sposobnostmi in s čudovitimi odnosi ter dolga leta z uspešno fonomimično metodo je z lahkoto približala svojim učencem slovensko učno in mladinsko knjigo. Starši otrok in učitelji iz vse Slovenije pa so občasno, hospitirali v njenem razredu in v razredih njenih kolegic, ki jih je uvedla v to metodo.
Ogromno spremljevalcev na njeni zadnji poti na pobreškem pokopališču, predvsem njenih poklicnih upokojenih in aktivnih kolegov, nekdanjih učenk in učencev, ter otrok, ubrano petje studenških šolarjev - besede govornikov, mnogo šopkov in vencev, železničarska godba iz Studencev - vse je dokazovalo globoko spoštovanje in ljubezen prebivalcev do njihove učiteljice.
Drugi ugledni Studenčan 80-letni slavljenec, prosvetni delavec, mestni šolski svetovalec Ciril HOČEVAR je praznoval svoj visoki jubilej v Klubu upokojenih mariborskih prosvemih delavcev. K jubileju sta mu čestitala tudi nekdanji mariborski župan v. p., Karl Rakuša in predsednik mariborskih upokojencev Albert Žerjav. Studenške organizacije so mu priredile na predvečer slavje. Vse je bilo zelo prisrčno in iskreno: besede predsednice kluba Metke Mihevove in številne čestitke. Ciril Hočevar pač v resnici zasluži priznanje: kot izobraževalec mladine in odraslih pri nekdanjem Sokolu, pozneje Partizanu, pri Ljudski ali Delavski univerzi, kot dolgoletni vodja tabornikov „Ukročena reka", kot predsednik učiteljskega društva, kjer je bil odbornik ljubljanskega in beograjskega JUU. V težkih časih reakcionarne JRZ, je bil odbornik Jugoslovanske počitniške zveze že od l. 1913, opravljal pa je tudi druge pomembne funkcije. Murska Sobota in Krog in Studenci od decembra 1930. leta do upokojitve, to so njegova službena mesta. Napisal je veliko člankov v fizkultume, strokovne in napredne politične liste in revije, in bil soavtor knjižice „Taborne igre" (MK 1953, 81 strani). Po pregnanstvu v Dudovici in Arandjelovcu po okupatorju in kjer je bil ustanovitelj OFSN, predsednik in zaupnik SNOS, se je vrnil l. 1945 spet v Maribor-Studenci. Postal je član MLO, profesor na nižji gimnaziji v Studencih in svetovalec za osnovne šole. S humanim in strpnim nastopom je veliko prispeval k napredku vzgoje in pouka, s svojimi bogatimi življenjskimi in poklicnimi, organizacijskimi in društvenimi izkušnjami pa je bil učiteljstvu in miadim javnim delavcem najboh^ rte n tor. Šolska mladina pa si ga je posta-2a vzornika. Zvezne, republiške, okrajne in mestne politične oblasti in društva so mu podelila razna častna imenovanja, priznanja in odlikovanja. Med drugim je prejel red dela H. stopnje ter zasluge za narod s srebrnim vencem in Bloudkovo nagrado za teles-nokulturno dejavnost za leto 1968. Tovariš Ciril, še na mnoga zdrava in ustvarjalna leta!
Članice in člani Kluba mariborskih upokojenih in aktivnih pro vetnih delavcev
150 let šole na Polzeli
Na Polzeli je bila ustanovljena Župnijska šola leta 1826. Njen ustanovitelj je bil takratni župnik Ivan Stroj, ki je z organistom /;• cerkovnikom Andrejem Kfiemen_ Čičem prvi pričel Poučevati. Prvi posvetni uči[^[j	Mežnar
jeprišČ, na šolo leta 1829. Do leta ^ 831 so imeli pouk v privatni hiši, tistega leta pa so se preselili v dozidano prvo nadstropje mežnari-je. Leta 1885 so zgradili novo šolsko poslopje in šolo razširili v dvorazrednico. Kljub večkratnim prezidavam šolski prostori niso več ustrezali rastočemu številu oddelkov in zato so leta 1906 Zgradili novo šolsko stavbo.
Tik pred prvo svetovno vojno se je v kraju hitro razvijala industrija. Tovarniški uradniki in nekateri domačini so s pomočjo nemške šolske družbe Schulve-rein ustanovili leta 1912 najprej
enorazredno i>\ nato še dvora_ zredno n^^gg šolo. Za to šolo so Pleuredili staro gostilniško poslopje. Nemško šolo so obiskovali večinoma otroci tistih staršev, ki so imeli v tovarni tanina svoj zaslužek.
V začetku druge svetovne vojne je bila šola šestrazredna z 266 učenci. Pouk so imeli v stavbi, Zgrajeni leta 1906, v stari stavbi pa so bili nastanjeni nemški vojaki. Pouk na Polzeli je bi! v nemškem jeziku, zaposlili pa so okupatorjeve učitelje. Slovenski učitelji so bili večinoma preseljeni ali internirani.
Leta 1971 so šolski stavbi, zgrajeni leta 1906, dogradili nov trakt z učilnicami za kabinetni pouk. saj ima šola v 17 oddelkih okoli 500 učencev.
SLA VICA PA VL1Č
Prirodoslovni muzej je z razstavo proslavil 50-letnico Juliane__________________________________
Ob zgornjem toku Soče, nad cerkvico sv. Marije, pod vršiškimi serpentinami, je pred petdesetimi leti začel nastajati, tako v Sloveniji kot v Jugoslaviji, prvi alpski botanični vrt, alpinum, ki je bil postavljen v naravno okolje. Ustanovitelj Albert Bois de Chesne (1871 do 1954) ga je imenoval Ju,liana. Leži v osrčju Julijcev. „Dolina in gore Trente z vseh strani gledajo vanj", je zapisal dr. Julius Kugy. V njem srečamo dobre znanke, ki nas pozdravljajo na izletih po Julijskih Alpah, Karavankah, Savinjskih Alpah, po predalpskem hribovju in tudi na Krasu. Na razstavi jih vidimo na osemdesetih diapozitivih in na črno-belih fotografijah. Ogledamo si lahko shematičen prerez višinskih pasov rastlinstva z značilnimi združbami in napravimo tako bežen sprehod iz doline do najvišjih vrhov.
Ogled razstave priporočamo vsem razredom osnovne in srednje šole, v katerih se učenci seznanjajo z rastlinskimi združbami. Posebej je zanimiva za planince, člane gorske straže in tabornike.
Muzej je odprt vsak dan, razen ponedeljka, poleti od 9. do 13. ure, pozimi d 10. do 12. ure, v sredo in petek poleti tudi od 16. do 19. ure, pozimi od 16. do 18. ure.
Za jubilej alpiniuma je izšla tudi knjižica Nade Praprotnik: Ju-liana v Trenti, kot 65. zvezek iz zbirke vodnikov po kulturnih in naravnih spomenikih Slovenije, ki jo izdaja zavod SRS za spomeniško varstvo.
Razstava bo odprta do konca oktobra.
Jožetu Grašerju v slovo
V Rogaški .Slatini je našel svoj zadnji dom Jože Grašer, profesor likovnega pouka Njegova življenjska pot je bila uspešna, a dostikrat tudi hudo grenka. Slovenec iz Klopinja ob Klopinjskem jezeru se je šolal doma, v Celovcu in na Dunaju, kjer je postal profesor risanja.
Po plebiscitu se je umaknil v Jugoslavijo, ker ni prenesel poraza stvari, za katero se je boril. Med obema vojhump, )e poučeval risanje in matematiko na učiteljišču v Mariboru, na meščanski šoli v Celju ter bil pred upokojitvijo leta 1946, ravnatelj obrtne šole v Žalcu. Vendar pa se nemirnega duha ni dalo upokojiti. Preselil se je v Rogaško Slatino, kjer je delnfi najprej v steklarski šoli, nato pa na nižji gimnaziji v Rogaški Platini in Šmarju pri Jelšah ter končno na osnovni šoli v Rogaškft Slatini vse do leta 1961, ko je imel že več kot sedemdeset le j. Toda ko je zapustil šolo, ni nehal delati, ampak je še naprei 'dkovno ustvarjal in delal kot taborniški in šahovski starosta, v kraju.
lože Grašer je vse življenje izžareval svojo energijo kot likovni, šahovski in taborniški pedagog. Ni prenašal strogih utesnjevalnih pravil meščanske družbe in njene šole. Zaradi svobodnjaških pedagoških nazorov je prihajal navzkriž s šolskimi oblastmi in si ustvarjal spoštovmje in ljubezen med šolsko mladino. Njegovo delo je lahko povsem zaživelo šele po osvoboditvi. Zato se ni ne maral ne mogel umakniti iz šole, iz življenja, v katerem je našel potrditev njegov nemimi temperament. Pomagal je vsakemu učencu, vsako likovno hotenje je podprl, slehernemu otroku je dal možnost, da se je uveljavil Toda samo delo v šoli mu ni bilo dovolj, zato je zbiral okrog sebe za šahovsko mizo ali sredi narave mlade in stare. Skav-tarstvo mu je bilo že od nekdaj priljubljeno in po vojni je bil med prvimi, ki so ustanavljali taborniške enote - najprej v Šmarju pri Jelšah, nato pa še v Rogaški Slatini. Bil je starešina odreda in hodil je z otroki od prostranih gozdov domačih hribov do globokih voda Donave. In še, ko je telesno izčrpan ostajal v glavnem v domačem kraju, je rad prišel med otroke in prenašal nanje tradicije in izkušnje.
Od mladih nog je bil Jože Grašer zapisan tudi šahu. Bil je med ustanovitelji šahovskega kluba v Celju, pozneje pa je več kot dve desetletji vodil klub v Rogaški Slatini. Bil je šahovski organizator, igralec in sodnik. In ko se je življenje iztekalo iz onemoglega telesa, je rad v šali dejal, da je mnogokrat druge postavljal pred mat, zdaj pa ga bo življenje matiralo in odšel bo v večna lovišča.
Odšel je. Mnogim rodovom pa je zapustil lepo misel, vero v življenje in zmago nad težavami. Ostal je z nami kot izročilo preteklih generacij, da bomo črpali iz njegove zakladnice.
JOŽE LIPNIK
Da bi omogočili našim državljanom, ki delajo in živijo v tujini, in njihovim organizacijam, kot tudi tujim državljanom in organizacijam, da izrazijo svojo solidarnost pomagati po potresu prizadetemu prebivalstvu v Posočju pri obnovi, je republiški odbor Rdečega križa Slovenije odprl tudi devizni račun, na katerega je možno nakazovati prispevke v devizah, in sicer:
50100-620-107-32002-285, republiki odbor RK Slovenije, Ljubljana, Milje 19, z oznako: za pomoč in obnovo Posočja.
Obenem sporočamo, da je dinarska sredstva možno nakazati na žiro račun:
50103-678-51579, republiški odbor RK Slovenije Ljubljana, Mirje 19, z oznako: za pomoč in obnovo Posočja.
RDEČI KRIŽ SLOVENIJE
Oteženo delo zavodov za usposabljanje v Posočju
Nesreče nimajo počitnic
Potres, ki je v noči 6. maja 1976 močno zamajal tudi naše Posočje, je močno prizadel tudi oba zavoda za usposabljanje duševno prizadetih otrok in mladostnikov na tem območju, in sicer posebni vzgojni in izobraževalni zavod v Tolminu in po-'sebno osnovno šolo v Novi Gorici. Zavod v Tolminu je bil ustanovljen leta 1957. V tem šolskem letu je v njem 91 učencev, 75 od teh pa jih prebiva v internatu (domu). Na lepem prostoru v Tolminu ima ta zavod dve poslopji, in sicer internat in šolo. Potres je močno prizadel starejšo stavbo internata (doma); 75 otrok, ki so v njej prebivali, je bilo treba nujno premestiti v varnejše prostore.
Novejša šolska stavba je ostala k sreči kolikor toliko nepoškodovana; vanjo so zasilno prenesli postelje in jo uredili za bivanje otrok, da niso ostali brez strehe. Ob potresu so nastale v stavbi internata po ste-» nah, kotih in po nadstropjih večje in manjše razpoke, zato so pristojne komisije bivanje v njih prepovedale. Premestitev otrok v vame prostore je bila nujna, nekdanji internat pa bo treba podreti. Pouk nadaljujejo v sosednjih prostorih vzgojno-varstvenega zavoda. To je seveda le izhod za silo, ker primanjkuje razredov, ob menjalnem delu pa zelo težko doseglo zaželene vzgojno-izobraževalne smotre. Že za prihodnje šolsko leto bo treba resno razmišljati, kam z velikim številom otrok in mladostnikov, Id obiskujejo ta zavod in stanujejo v njegovem domu. Nujno bo sezidati nov bivalni prostor. Z lokacijo ne bo težav, potreben je le dober načrt za internat, namerijvJi približno 80 gojencem.
V Novi Gorici so razmere še slabše! Posebna osnovna šola je bila ustanovljena leta 1961, svoje šolske prostore pa je imela v Solkanu, v nekdanjem samostanu oziroma v poznejših zaporih, ki so jih preuredili za šolske namene. Glede na starost in odsluženost stavbe so bili učni in drugi vzgojnoizobraže-valni prostori (delavnice, prostori za gospodinjski pouk, za telesno vzgojo, kuhinja, ipd.) še kar prijetni. Razumljivo pa je. Ja že na prvi pogled opazimo, kako dotrajana je stavba. Prav iz tega razloga so v Novi Gorici nujno razmišljali o modemi šolski stavbi za delo z učljivimi duševno prizadetimi otroki in mladostniki, ki je bila v načrtu za katero izmed prihodnjih let. Potres je opravil svoje! Sprehod skozi hodnike in razrede ter pomožne prostore posebne osnovne šole kaže kaj žalostno podobo: v stenah in na stropih nevarne razpoke, koti so razmajani, vsepovsod kupi odpadlega ometa, na mestih, kjer je bil prej omet, zija preperel les ali preperelo kamenje — znaki starosti in dotrajanosti. Pristojne komisije, Id so si ogledovale takoj po nesreči škodo v Posočju, med drugim tudi poslopje posebne osnovne šole v
Novi Gorici, so prepovedale vsako nadaljevanje pouka in dela v razmajani stavbi, ki jo bo treba podreti. Okrog 130 učencev je v trenutku ostalo brez sleherne možnosti za nadaljnje šolanje na tem območju. Prizadevni ravnatelj in učitelji so si pomagali z zasilnimi ukrepi. V kraju bivanja, to je v Novi Gorici, trenutno ni možnosti za nadaljevanje pouka, zato bo nujno misliti na gradnjo novega šolskega poslopja z internatom za dejavnost posebne osnovne šole. Do konca šolskega leta bo pouk v prostorih delavske družine v gasilskem domu, v zdravstveni in glasbeni šoli v Šempetru, za učence Goriških Brd pa v osnovni šoli v Dobrovi in v gasilskem domu v Dobrovi, z območja Kanalske doline v oddelku glasbene š ole v Desklah, z območja Čepovansko-Banjške planote in Grgarja v osnovni šoli Grgar, z območja srednje Vipavske doline v osnovni šoli v Dornberku, z območja Šempasa v osnovni šoli Ajševica, z Renč pa v osnovni šoli Bukovica.
Ob vsem tem je treba poudariti, da gre v vseh navedenih primerih za časovno in delovno omejen kombinirani pouk, kar še posebno priča o težavnosti pouka, dela in šolskega življenja za učence, učitelje in tudi tiste šole, po katerih domujejo kombinirani oddelki	posebne
osnovne šole. Učenci 8. razredov so na delovni praksi, ki jo bodo prihodnji mesec nadaljevali učenci sedmih razredov. Družbenopolitične organizacije in izobraževalna	skupnost
občine Nova Gorica so seznanjeni z nastalo težko situacijo. Prikazana organizacija pouka je skrajno težka in je kot taka predvidena le za vojno stanje. Prav iz tega razloga teče pri izobraževalni	skupnosti
akcija za izdelavo gradbene dokumentacije po hitrem postopku, ki naj bi se začela že jeseni leJa 1976. Ob vsem tem ostaja odprta vprašanje, kako organizirati pouk' v samostojnih oddelkih (torej breZ kombiniranih razredov) na območju mesta Nova Gorica v prihodnjem šolskem letu 1976/77. Prav je, da zve tudi širša slovenska javnost, kako je z zavodi za usposabljanje na potresnem območju ob Posočju, saj moramo vsi pomagati prizadetim staršem, otrokom in prosvetnim delavcem, ki jih je potres tako zelo oškodoval.
ALBIN PODJAVORŠEK
»Ženitev«
Šolske poletne počitnice. Otrokom v veselje, učiteljem v zaslužen poletni počitek. Šolske počitnice pa niso le veselje, zabava, rekreacija, sprostitev, šport, taborništvo, kolonije, potovanja in morda še kaj. Čas šolskih počitnic, mesec pred njimi in mesec zatem, pa je za prometno varnost otrok tudi najbolj nevaren čas v letu.
Spomnimo se, koliko je bilo med letom, posebno na nekaterih šolah, storjenega za prometno vzgojo otrok. Poleg redne, programirane prometne vzgoje, je potekalo še več drugih dejavnosti, kot npr. že tradicionalno tekmovanje »Kaj veš o prometu«, predvajanih je bilo več prometno vzgojnih filmov itn. Ves ta čas so statistike prometnih nezgod beležile dokaj ugodne rezultate varnosti otrok v cestnem prometu. Prav ta statistika pa je sočasno opozorila na tiste mesece v letu, ki so za otroke najbolj nevarni.
V razdobju od leta 1970 do vključno leta 1975 je bilo največ prometnih nezgod, pri katerih so bili udeleženi otroci in mladoletniki v mesecu avgustu: 961 nezgod. Po številu prometnih nezgod je na drugem mestu mesec junij s. številko 918, na tretjem julij s številko 892 in na četrtem september z 860 nezgodami.
Kako si lahko razlagamo te večletne enake rezultate prometnega nezgodništva otrok? Morda tako, da si mesec junij predstavljamo kot mesec pred počitnicami, ko so glavne šolske skrbi otrok (med njimi tudi prometno-varnostne) že v »drugem planu«. — Morda tako, da sta meseca julij in avgust meseca brez slehernih šolskih skrbi, zato je dovolj časa za »proste dejavnosti«. (Tudi na cesti.) — In nazadnje: mesec september je mesec začetka šolskega leta, ko se otroci še niso umirili in privadili običajnega ritma življenja, povezanega z vsakdanjimi obveznostmi in delom. Sklepamo, da so take okoliščine morda res spremljajoči sopotnik prometnih nezgod otrok. Saj prej omenjeno število teh nezgod v poletnih mesecih nekako potrjuje, da naše misli niso daleč od resnice. Vendar...
Vendar bi bilo popolnoma napak jemati kot glavnega krivca za varnost otrok v prometu le otroka. Kaj nam še pokaže podrobnejša analiza stanja prometne varnosti v poletnih mesecih? Pokaže nam, da tudi druge vrste prometnih nezgod in njihove posledice naraščajo: več mrtvih, več ieiešfiG poškodovanih, večja materialna škoda. Torej je poletno »prometno obdobje« nasploh bolj nevarno, kot preostali letni časi. Zakaj? Prav gotovo zato, ker je tedaj na cestah največ prometa vsake vrste, ki je eden izmed poglavitnih dejavnikov razmere prometne varnosti.
In če sedaj nekako združimo ta dva vzPPka povečane nevarnosti za otroke v pjometu v tem času, potem mnogo iaZe najdemo sredstva, oblike in metom? ukre-panja, da bi tako sedaj znane poletne prometne nevarnosti napravili manj nevarne.
Med organi in organizacijami, ki imajo poleg staršev veliko
Na gimnaziji Brežice je tudi letos deloval dramsko recitacijski krožek. Dijaki so sodelovali na več proslavah, pripravili recital Garzia Lorce poezije in za konec leta postavili na oder komedijo Nikolaja Vasiljeviča Gogolja »Ženitev« Največ zaslug za uspelo predstavo ima prof. Marija Lelič, mentorica dramske skupine in režiser te komedije. Pohvaliti pa je treba tudi vse nastopajoče, ki so se zares potrudili. Igra je doživela premiero v aprilu pred avditorijem gimnazijcev. Potem so se vrstili nastopi v Brežicah, Krškem in Sevnici. Povsod so bili lepo sprejeti, zato ni nobenemu »igralcu« žal ur, ki jih je vložil v to igro. Smeh v dvorani je bil plačilo za pregarane ure. Zato lahko pričakujemo, da ta amaterska dejavnost na gimnaziji ne bo tako kmalu izumrla.
vlogo v prometnem vzgajanju otrok in mladine, je najbolj v ospredju šola. Saj je prometna vzgoja, kot je znano, vključena v redni sistem izobraževanja v vzgojnovarstvenih zavodih, malih in osnovnih šolah. Tako najdemo tu najbolj idealno priložnost, da v mnogočem poskrbimo za varnost otrok tudi v počitniških dneh, ko nimamo z
njimi več vsakdanjega stika: poučimo otroke in seznanimo starše z vsakoletno problematiko prometne varnosti otrok v počitniških dneh.
V dneh pred poslovilnim srečanjem z otroci in starši je nujno treba spregovoriti o močno povečanem cestnem prometu, predvsem avtomobilskem. Spregovoriti je treba, kaj pomeni po-
polna sproščenost otrok med počitnicami, ki se izraža tudi med prometom. Povedati je treba, da ceste in promet in s tem tudi nevarnost ne poznajo počitnic, da so tudi tisti, ki odhajajo na počitnice, včasih prav tako raztreseni kot otroci ali pa od vožnje utrujeni in izčrpani od poletne vročine; zato postanejo drug do drugega manj pazljivi. Vse te mno-gostranske slabosti v poletnem prometu nam dajo seštevek povečanega števila nesreč in žrtev otrok. To je treba povedati.
Veliko vzgojiteljev in učiteljev bo med počitnicami obdržalo stik z otroki, predvsem v kolonijah in na taborjenju. Tu se bodo otroci znašli v novem okolju. Spet bo zanje marsikaj nevsakdanjega, čemur se ne bodo mogli takoj prilagoditi. Skrb za njihovo varnost bo še bolj potrebna.
V nobenem primeru ne bi smeli o varnosti in vzgoji otrok zamuditi pogovora s starši. Take priložnosti se ponujajo prav ob koncu šolskega leta. Menimo, da je treba starše otrok seznaniti s temeljnim razlogom — zakaj je treba prometni varnosti otrok v poletnih mesecih posvetiti posebno skrb. Nadalje: starši so prvi poklicani, da storijo vse za varnost svojih otrok, starši ne smejo nikoli dajati slabega zgleda v prometu, otroka naj ne prepuščajo »popolni svobodi gibanja« od jutra do večera, češ naj se naužije sproščenih počitnic. Zaposleni starši naj v svoji odsotnosti »zaposlijo« tudi svoje otroke in naj jim povedo, da so ponosni nanje, če jim pomagajo doma urediti to ali ono. Vedno pa naj dajo otrokom že doma pameten, stvaren , koristen prometni nasvet.
MARJAN METLJAK



»'»tol0®
G. R.
> t
- ,v ^
f s r c r s )’• r
I
»Skromnosti smo vajeni...«
Zapis ob obisku osnovni šoli Jelšane -----------------------------------------------------------------
Glas škržatov reže majsko jutro. Veter. Cvetoče drevo ob kamniti ograji. In nizko, negibno nebo nad vročim asfaltnim trakom, ki razpolavlja vas. Vzvalovila je v hrib in dolino —rdeča zemlja, ukradena vetru. Ograjena s kamni. Vse je kamen: strehe, hiše, ograje. Še cerkveni zvonik je kamnit. Kamen, težak in trd kot življenje na krasu. Tudi obrazi so kot izklesani iz kamna — trdi in zdržljivi. Morda zato, ker skrivajo toliko čustev, toliko želja...
Ljudje dajejo kraju podobo: so sedanjost in pomemben kos zgodovine. Sredi vasi kipijo tri zelene stoletne lipe. To je izrazita kraška vas —Jelšane, le dober kilometer proč od naravne meje s Hrvaško, na cesti, ki pelje proti Reki.
v pedagoški poklic, saj se je v zadnjih letih pet tukajšnjih učenk posvetilo učiteljskemu poklicu.
VIDEZ LAHKO VARA
Prikupen zunanji videz jelšan-ske osemletne šole je hudo varljiv, saj takoj ob vstopu vanjo ugotovimo veliko prostorsko stisko. V dveh večjih učilnicah, ki sta hkrati skladišči za vsa mogoča učila in glasbila, in v eni tesni učilnici (preurejeni iz nekdanje
;
)
)
1
»ŠOLE NE DAlViO«
V starih ali obnovljenih hišah, včasih tudi pod streho, narejeno iz pločevinastih sodov, živijo pretežno delavske družine. Novogradenj skoraj ni. Razumljivo, saj v vasi ni nobenega obrata, ni trenutno nobene možnosti zaslužka. Na zavodu za zaposlovanje se daljša spisek prijavljenih, proračun je »tesen«. Obstajajo le želje krajanov in občine, ki je revna. Mladi pa odhajajo za kruhom v Ilirsko Bistrico, še pogosteje na Reko. V zgornjem delu vasi je šola. Le kaj bi brez nje? Je kot veliko srce, kjer ntripljejo njihove želje, njihova hotenja in vera v boljši jutri. Krajani so tesno povezani s šolo, šola pa z njimi. Zato bodo tudi glasovali za samoprispevek, da pomo-rejo šoli iz najtežje prostorske stiske. »Šole pa ne damo,« mi je rekla neka mati, in ob besedi »šola« so se ji zasvetile oči. Starši otrok, največkrat nekvalificirani
&
Osemletna šola v Jelšanah
delavci, dobro vedo, da si šolski kolektiv prizadeva za kvalifikacijo vsakega učenca in ga spremlja vse do poklica. In kar je treba poudariti: vsak otrok te šole nadaljuje šolanje in povsod dobro uspeva. Pa še nekaj: šolski kolektiv skrbi tudi za usmerjanje
(Foto: Justina Princ, 8. razr., fotokrožek o. šole
drvarnice), v mlečni kuhinji brez shrambe, ki zavzema 3 kv. metre, se zvrsti vsak dan 114 učencev od 7. ure zjutraj do 17. ure popoldne.
V zimskem času se veliki učilnici segrejeta le do plus tri stopinje, ker majhne peči ne morejo ogreti tako velikih prostorov. Da bi težke razmere enakomerno »porazdelili«, uporabljajo metodo »kolobarjenja«, tako da ne trpijo vedno isti učenci. Šola ima prostorček, ki rabi hkrati za zbornico, ravnateljstvo in računovodstvo (dobrih 6 kvadratnih metrov). Tu se sestaja 10 pedagoških delavcev — v vsem kolektivu jih je 13.
Jasno je, da šola ne premore telovadnice, natelovadijo se pa že, ko »adaptirajo« večjo učilnico v ta namen. Podaljšanega bivanja nimajo, ker ni prostora; za malo šolo. ki jo obiskuje 13 predšolskih otrok, pa so poskrbeli z najetim prostorom v privatnem stanovanju. Šola nima ne
kleti in ne podstrešja, ima pa vedno skoraj suh žiro račun...
Upajo, da bodo s samoprispevkom lahko dogradili prostore za vzgojnovarstveni zavod in za oddelek male šole.
BOGATA OBŠOLSKA DEJAVNOST
Začudimo se, koliko naredijo na tej šoli kljub nemogočim delovnim razmeram.
Izredno razvita in razvejana je obšolska dejavnost, saj je v raznih krožkih več kot 100 učencev. Krožki se vrstijo prek celega dne; učenci sodelujejo v modelarskem, dramskem, literarnem, gospodinjskem, planinskem in fotokrožku. Udeležujejo se tudi vseh tekmovanj in dosegajo lepe uspehe v občinskem in medobčinskem merilu. Otroci so zelo prizadevni in uspešni, čeprav delajo v veliki prostorski stiski in so prisiljeni hraniti skoraj vse svoje izdelke doma.
ŽIVLJENJE ŠOLE
IN NJENA POVEZAVA Z OKOLJEM
Izrazito ženski kolektiv na šoli je homogena skupina skromnih, delovnih učiteljic, ki dokazujejo, da znajo biti tudi ženske roke ■čvrste in trdne. Kadrovska zasedba na šoli povsem ustreza strokovnim zahtevam. Uspešnost učencev je bila v prejšnji redovalni konferenci 84%, kar je gotovo rezultat poudarjenega individualnega dela z učenci. Tako individualno delo je možno le ob manjšem številu otrok (kar jim včasih očitajo). Čeprav nimajo kabinetnega pouka zaradi pomanjkanja prostorov, se to pri znanju učencev ne kaže, saj imajo zelo dobro organiziran dopolnilni pouk in tudi dvakrat tedensko medsebojno pomoč za učence-vozače.
Šola premore vsa osnovna avdiovizualna sredstva, ki jih nenehno uporablja. Je izredno dobro povezana s krajevno skupnostjo, sodeluje s krajevnim prosvetnim društvom in prevzema večji del kulturnih programov tudi v okoliških vaseh ob kulturnih in državnih praznikih. Vse pedagoške delavke na šoli sodelujejo pri akcijah krajevne skupnosti, pri društvih in aktivno delajo tudi v delegatskem sistemu. Očitno je dobra povezava s starši, ki radi pomagajo. Težave se kažejo le z otroki staršev alko-
pogled skozi
šolsko okno
0 možu otožnih oči
Med nemško ofenzivo oktobra in novembra 1943 je naš 1. bata-Ijon 15. brigade ostal sam sredi sovražnikovih motoriziranih kolon. Štab se ni znašel in posledica je bilo razsulo, v katerem se je razšlo skoraj dve tretjini moštva. Po končani ofenzivi so bataljon preimenovali v „drugi“ in mu dodelili kot popolnitev ostanke raznih zalednih enot. Tedaj, nekako konec novembra, je prišel s skupino novincev v štab bataljona tudi za naše takratne nazore, saj nas je bila večina starih pod dvajset let, malo starejši mož. V bataljonskem štabu so novince razdelili po četah, v eno več, v drugo manj, tako da bi vsaj približno postale vse enako močne. Mož je prišel v našo, 1. četo, komandir pa ga je dodelil 1. vodu, v katerem sem bil Politični delegat.
Naš vodnik je bil preprost kmečki fant, star partizan. To kar je bil, je postal zaradi poguma in nekaj skromnega vojaškega znanja, pridobljenega na vsakdanjih ..vojaških urah“. Ko je zvedel, da so bili novinci prej v zalednih enotah ali na „terenu“, se je razhudil, češ tam ste lenarili, zdaj boste že videli hudiča. Dodelil jih je za pomočnike mitraljezcem. To je pomenilo, da bodo med napornimi pohodi poleg svojih nahrbtnikov morali nositi še zabojčke s 300 naboji, težke vsaj deset kilogramov.
Mož z otožnimi očmi ni ugovarjal, molče si je oprtal neroden zabojček, zapuščino propadle italijanske vojske. Spominjam se ga, kako je nekoliko upognjen v pasu, vdano kot vol pred plugom, stopal v koloni, ki je kot velikanska stonoga gomazela skozi poznojesensko belokranjsko blato. Z neba je pršelo, deževnica je možu curljala s titovke na čelo, obraz in za ovratnik, ter se mešala s kapljicami potu. Trpel je, saj očitno ni bil vajen hudih naporov in prenašanja bremen kot utrjeni kmečki možje in fantje, ki jih je bilo Padi pri nas pretežna večina.
Pri patrizanih smo gojili tovarištvo tudi tako, da smo pomagali drug drugemu nositi mitraljeze in strelivo. Ne glede na to, kaj je bil kdo. Tudi komandanti in komisarji bataljonov so včasih pomagali nositi ranjence, mitraljeze in strelivo ... Meni se je zasmilil mož z otbžhirhi bčtni'in'pdmagcd sem-mu hositčzctbojček s strelivom.
Vsakič se mi je zahvalil, včasih samo s pogledom.
Potem pa so nam nekega dne ukazali, da moramo nemudoma sestaviti sezname partizanov po vodih ter jih oddati četnemu političnemu komisarju. Dobili smo navodilo, kaj naj vsebuje seznam, med drugim tudi podatke o izobrazbi in poklicu.
Mož z otožnimi očmi je izjavil, da je Venceslav Winkler, da je končal učiteljišče in da je bil učitelj. Malo presenečeno sem ga pogledal: učitelj verjetno rezervni oficir, zdaj pa nosi pri nas zabojček s strelivom in hodi na stražo ter v patrulje, pogosto mora v kuhinjo lupit krompir in podobno. Na to, da bi lagal, niti pomislil nisem. Pri partizanih se kaj takega ni zgodilo.
Winkler? Venceslav? Ali sem ta priimek in ime že nekje slišal? Toda kje? Menda sem premišljeval več dni in se nikor nisem mogel spomniti Nenadoma pa me je kar prešinilo: saj to je slovenski pesnik, pisal je pesmice v mladinski reviji Vrtec. Nanjo so bili naročeni nekateri moji sošolci, mi pa na Naš rod, toda takrat smo bili še otroci in se še nismo začeli razdvajati po svetovnem nazoru. Zato smo si revije in časopise posojali.
Ko sen Winklerju povedal, da sem se spomnil njegovih pesmi, se je prvič nasmehnil. Začel sem mu pripovedovati, da sem bil dijak v Ljubljani - in da sem naravnost iz šolskih klopi moral k partizanom. Razživel se je in poslej sva ure in ure kramljala. Med dolgimi pohodi in na obrambnih položajih, kjer smo čakali na sovražnika, sva imela pač zadosti časa, povedal mi je, da ima na Krki ženo -učiteljico in otroka, da je bil v internaciji, pred tem pa je bil že od enainštiridesetega aktivist Osvobodilne fronte. Ko se je ob italijanski kapitulaciji vrnil, je bil spet aktivist v stiškem okrožju. Med nemško ofenzivo se je s tovariši umikal v Suho krajino. Ko so nemške čete preplavile osvobojeno ozemlje, se je skupina aktivistov, v kateri je bil, sklenila začasno pridružiti kaki brigadi. Tako so se znašli ravno v naši. . .
Toda ofenzive je bilo že zdavnaj konec in začel sem ga spraševati, zakaj je še vedno pri nas. Vedel sem, kaj pomenijo „terenci“ za naše gibanje, vedel tudi, da bi učitelj in pesnik lahko delal tudi kaj pomembnejšega, kot da nosi zabojček s strelivom in hodi na stražo. Zdaj mi je povedal, da niti njega niti tovarišev ne pustijo več iz brigade, ker je za odpust iz vojske pristojen nekdo „visoko zgoraj". Preden pa tisti to naredi, preteče dosti vode, saj so zveze slabe in upravno poslovanje počasno.
Bili smo že dlje časa v Beli krajini, čakali smo ukaz za premik. Ta je bil povezan s premiki drugih enot in je bila zatorej zamuda ene enote vzrok podvojeni zamudi druge, in tako naprej. Med čakanjem je nekomu prišlo na um, da bi organizirali miting. To nalogo ■ smo ‘dobili politični funkcionarji. Tedaj sem se spomnil na Winkler-
holikov, toda to urejajo s pomočjo socialne službe. Sicer so vaški otroci že po videzu čisti in urejeni, v šoli pa marljivi.
Treba je povedati, da prihaja 70% učiteljic iz Ilirske Bistrice, ker šola in kraj ne premoreta stanovanj za učitelje, šola je sicer za eno učiteljico, ki živi v najslabših razmerah, namensko vezala sredstva v solidarnostni sklad stanovanjske skupnosti, vendar dvomijo, da bodo lahko
je vsak uspeh sad skupnih prizadevanj njenega kolektiva.
»Ne hvalite me,« me je prosila, »veste, takih učiteljev je še veliko...«
Zato naj mi ravnateljica Stanka Štumf oprosti, če bom vse, kar sem o njej zvedela, strnila z njenimi skopimi stavki:
» V teh letih sem na vasi opravljala že vse poklice, le pri porodu še nisem bila,« pravi z vedrim nasmehom. Nato se ji zableščijo oči
»Če bi se še enkrat rodila, bi bila spet učiteljica,« pravi ravnateljica Stanka Štumf
zbrali potreben denar... To je prav gotovo kolektiv, ki ne govori veliko, več pa dela. »Skromnosti smo vajeni,« pravijo.
»TAKIH
UČITELJEV JE ŠE...«
Prekaljena revolucionarka, ki se je borila vseh 2 5 let, odkar je na šoli, medtem skozi dve mandatni dobi ravnateljevanja. Taka je tudi danes: trdna in borbena. Ne uporablja velikih besed, govori le o dejstvih in nenehno poudarja, da
ob besedah: » Veste, če bi se še enkrat rodila, bi postala spet učiteljica ...«
Misli ji nenehno preskakujejo iz preteklosti v sedanjost, ko mi vneto zatrjuje: » Kmalu bo pri nas lepše, kmalu bo stekla asfaltna pot tudi po vsej vasi. Vse smo že uredili.« Poslovili sva se na cesti. Odhitela je na delo. V meni pa je kot iskren spomin nanjo ostala misel: ljubezen do ljudi je v nenehnem dajanju...
TEA DOMINKO
ja in omenil, da imamo v našem vodu takega in takega človeka: Že je bil Winkler oproščen straže in patrulj in že je režiral, učil, iskal primerne ljudi za posamezne točke.
Miting je bil tak, kakršnega pri nas v brigadi še nismo doživeli. Za Winklerja so zdaj zvedeli v brigadnem štabu. Že so ga začeli obletavati „kultumiki“, nekaj učiteljev in dijakov višjih razredov. Nazadnje je nekdo povsem uradno predlagal, naj bi Winklerja vzeli medse. Toda Winkler je to odklonil, ostal je pri nas.
Pozneje mi je povedal zakaj. Počasi se polzele iz njegovih ust besede, zaradi katerih sem ga začel še bolj ceniti. Da, pri „kultur-nikih“ bi bilo veliko laže kot je v četi, bil bi na toplem in na varnem... Toda vseeno raje ostane tu, kjer je. Hoče poskusiti vse tisto, kar prestajajo tisoči in tisoči naših ljudi. Če je učitelj in pesnik, ni zaradi tega neko vzvišeno bitje, ki bi imelo pravico zahtevati zase kako olajšavo. Mesto izobraženca je med ljudstvom. Tam naj pokaže, kaj zna in kaj je. Če je res pametnejši od drugih, bo njegova okolica to brž ugotovila in mu dala delo, kjer bo lahko največ koristil skupni stvari.
Komaj nekaj dni je preteklo, ko me je sam poiskal. Povedal je, da odhaja. Poslovil se je tudi od vodnika, ki mu je ob prihodu s tako ihto naložil zabojček s strelivom in ga obkladal s pikrimi pripombami.
Preteklo je nekaj mesecev. Naša brigada, izčrpana in razredčena v hudih zimskih bojih, je bila premeščena na drugo, mirnejše območje, da bi si opomogla in se številčno okrepila. Zelo sestradani smo bili, saj v revnih hribovskih vaseh po Suhi krajini ni bilo dosti hrane, kruha nismo videli včasih cele tedne.
Tako smo počasi korakali po cesti skozi neko vas. V njej je bil štab ali nekaj podobnega. Brigada, ko je šla skozi vas, je vselej pomenila doživetje in nikoli ni manjkalo gledalcev. Nenadoma me je nekdo potegnil iz vrste v gručo ob cesti. Presenečeno sem se ozrl in zagledal Winklerja. Bil je videti svež in spočit, nosil je lepo uniformo. Takoj sem pomislil, da je najbrž nekje „visoko‘‘. Pozneje mi je potrdil, da je „nekaj“ pri Slovenskem narodnoosvobodilnem svetu.
Vprašal me je, če sem kaj lačen in me povabil v bližnjo hišo. Na mizi se je kadila velika skleda koruznih žgancev, zabeljenih s pravimi ocvirki. Taka reč je pomenila takrat za nas več kot danes gostija. Sicer pa primerjava sploh ni mogoča, ker zdaj ni nihče, vsaj pri nas ne, tako sestradan, kot smo bili takrat mi.
Brez besed sem planil na žgance in jih pomlatil do zadnje mrvice, ves čas v strahu, kaj bo rekel četni komandir, ker sem izginil iz vrste. Winkler me je gledal in najbrž uganil moje skrbi. Potolažil me je, naj se izgovorim nanj. Še nekaj besed sva spregovorila, povprašal me je po tem in onem v četi in že sem stekel za brigado.
MILE PAVLIN
IzberiteMedNovimiKnjigami
Vlada Uroševič
Neko drugo mesto
V seriji, ki sicer nima posebnega imena, in v kateri skuša Državna založba Slovenije predstaviti sodobno poezijo jugoslovanskih avtorjev, je izšla pesniška zbirka Neko drugo mesto, ki jo je napisal eden najbolj znanih makedonskih pesnikov srednje generacije: Vlada Uroševič.
Pesnik —raziskovalec sveta —realnega in irealnega, natančno opazuje in zaznamuje sleherno podrobnost žive in nežive narave. Njegova poezija je polna skrivnostnega, želi si k novim svetovom, toda te najde Že v zemeljskih stvareh. Iz resničnosti, ob raziskovanju obstoječih prvin se rojevajo nova spoznanja, v sanjah se snujejo nove podobe, nove zvezde. Nazorno se meša s fantastiko, v obstoječem svetu odkriva še nek drugačen svet, v mestu neko drugo mesto, v sicer navadni pokrajini pa skrivnostna znamenja in sledove nedojemljivega. Resnično se dozdeva neresnično, o ničemer se ne moreš prepričati. Ljudje našega sveta ne morejo živeti mirno. Razen nekaterih — to so »spalci«, ki spijo. Nasprotje teh so »sanjalci«, ki jim sen odkriva pot v svobodo. Tisti, ki se jim zdi povsem razumljivo in preprosto hkrati, da plovejo proti toku, pozabljajo spomine in jih ne sprejme noben čas. Oni sanjajo, molčijo; v veliki škatli prenašajo svoje skrivnosti.
Mateja Matevski pravi, do sega pesnik s primerjavo spalcev in sanjal-cev v jedro umetnostne ustvarjalnosti. Zakaj sanjalci so ustvarjalci. So raziskovalci, vizionarji in graditelji poezije. Tak raziskovalec, iskalec je Vlada Uroševič, eden izmed redkih v makedonski literaturi. Z njegovimi verzi so vstopili v poezijo novi svetovi, nove pokrajine in nova ozvezdja. In lahko rečemo, da nam je prav čudoviti prevod te zbirke (prevedel jo je Veno Taufer, zanjo pa prejel Sovretovo nagrado) tega pesnika v resnici približal. Njegova poezija bo še posebno blizu mladini — zaradi svežih prispodob, odvržene sentimentalnosti in modernega jezika.
Borislav Stankovič
Nečista kri
Tako kot Slovenci Cankarja so v Srbiji letos počastili 100-letnico rojstva Borislava Stankoviča, velikega srbskega realista, ki je s svojimi deli zaslovel po vsej Evropi.
Ob tej obletnici je Državna založba Slovenije znova obudila spomin na tega ustvarjalca: izdala je njegovo največje delo, roman Nečista kri, ki je srbsko realistično prozo uveljavil v svetu.
Borislav Stankovič, poetični opisovalec starega Vranja, lepote in ljubezni riše v tej knjigi reliefno podobo starega propadajočega bogataškega sveta in zmago prihajajočih vaških bogatašev. Roman je obsodba okamenelega družbenega reda, Borislav Stankovič —izviren poznavalec človeške duše, pa nam v romanu še posebno pretresljivo oriše brezpraven položaj srbske žene ob koncu 19. stoletja, hkrati pa nam odpira pogled v zgodovinske in etnografske nadrobnosti, kulturo in socialne razmere. Kot psihoanalitik razčlenjuje pretrese in drame, ki jih doživljajo ljudje v tem grobem, pa vendar romantičnem svetu. Poetični opisi, barvite podobe in lirska govorica bodo prav gotovo pritegnili tudi današnjega bralca. Knjigo je prevedel Franc Albreht, opremila pa jo je Nadja Furlan.
Kristina Brenkova
Dobri sovražnikov pes
Zgodba je sestavljena iz zaokroženih poglavij in je izšla v zbirki »Matjaževa knjižnica« (PARTIZANSKA KNJIGA). Dogaja se v horjulskih hribih — a lahko bi se tudi kjerkoli drugje. Bistvo je: velika, že kar sanjska želja preprostega dečka, da bi imel resničnega psa, na primer bernardinca; ne takšnega pseta, kakršnih je polno v vasi. —Nasproti temu svetlemu otroškemu svetu pa je vojna, fašisti, ki so se zalezli v sleherno vas in preganjali tako odrasle kot otroke, če so ti mislili drugače, kot so terjali oni.
Pripoved o neki mladosti, o igrah, hotenjih in razočaranjih, pa tudi neopazna pripoved o naši domovini, ljubezni in predanosti do nje. Tega se niti prav ne zavedamo, dokler nismo postavljeni pred odločitev. Deček Jernej je tako v tistem času osvobodilne vojne kljub svoji mladosti — ali prav zaradi nje —postal partizanski kurirček. Take pa Nemci pobijajo. Tudi njega bi, če bi ga našli. A on je majhen in se zna dobro skrivati. Za njim pošljejo velikega policijskega psa. Ta ga najde. Srečata se pes, ki so ga naučili ubijanja in silna dečkova želja po takšnem lepem, velikem psu. Pes je začutil to željo, dečkovo naklonjenost, ki je že prehajala v ljubezen — in dečka oblizal in ogrel.
Zgodba je napisana umetniško izbrušeno; po vsebini pisana na kožo otrokom. Odrasli pa si lahko samo brez utehe želimo, da bi kdaj tudi ljudje čutili kot psi. Tako pa v teh večnih vojnah (odkar živimo, divjajo vojne) pobijajo napadalci z vsemi znanimi sredstvi in orožji: da si pridobijo oporišče, tržišče, nadvlado. Treba je, da pride pes, da začuti, da so tisti, ki jih pobijajo, tudi ljudje.
Branko Žužek
0 lisici deklici
po srbski ljudski pravljici
Nekdaj so si ljudje ob dolgih zimskih večerih pripovedovali zgodbe in pravljice. V pravljici se dogajajo nemogoče stvari — in vendar vselej priča o najgloblji človeški resnici: o želji, da bi bilo vse, kar je dobrega in poštenega, nagrajeno in da bi bilo zlo kaznovano.
To je tudi naša sedanja želja. Iščemo jo v knjigah, radijskih in televizijskih zgodbah. Tudi v življenju jo iščemo, pa je ne najdemo vselej. Pesnik Branko Žužek je srbsko ljudsko pravljico prelil v verze. Tako je pred nami ljubka zgodba o treh bratih in deklici, ki —začarana v lisico — reši fantu življenje. Seveda se konča tako, kot želimo: dobro je poplačano.
Knjiga je bogato ilustrirana (ilustrator Marjan Manček).
Karel Grabeljšek
Mladinski spisi____________________________________________
Kot peta knjiga IZBRANIH DEL Karla Grabeljška so izšli njegovi mladinski spisi — vsi s partizansko tematiko. Večina od njih je že izhajala v mladinski periodiki. Nekatere zgodbe so izšle kot samostojne slikanice — vendar takole zbrane v knjigi predstavljajo novo vrednoto: preprosto, tenkočutno in vsakomur (tudi otrokom) razumljivo pripovedujejo o človeški plati našega junaškega boja za svobodo. Večino zgodb preveva svež humor. Avtor pravi, da so bridke stvari in dogodki za mladino tako dosti bolj dojemljivi in privlačni.
V	knjigi so zbrane: Zgodbe kurirja Tinčka (11 zgodb), Partizanski obrazi (15 zgodbic), Moja partizanska oprema (12 zgodbic) in Najmlajši partizan.
Založba PARTIZANSKA KNJIGA je dala z izdajo Grabeljškovih IZBRANIH DEL slovenskemu bralcu dragocene knjige. Posebno v naših šolah ne bi smelo manjkati te, pete knjige, ki je »napisana mladini na kožo«.
N. MAURER
Janez Švajncer
Med kolovozi_______________________________________________
Zgodba o kmečkem življenju v samotni vasi, sočasno pa tudi zgodbe posameznih usod dokaj svojevrstno začrtanih značajev. Krajnikova Matjaž in Berta delata na svoji zemlji. Šest deklic imata — skrbeti je treba zanje; pomagajo jima še ne kaj prida. Majhne so. V to osnovno zgodbo je vpletena gospodinjina sestra Zofka, ki je odšla za denarjem in srečo v Nemčijo. Hvali se, kako je našla oboje in prihaja domov kot srečna gospa Mtiller. Nazadnje se izkaže — kot je to zares v mnogih primerih in v mnogih naših povestih o zdomcih — da je bilo vse skupaj lepa pravljica za domačo vas in stare znance. Zofka se pač povrne domov z otrokom; a to je njen nezakonski fantič. Odslej živi pri sestri in ■svaku. Sinku da ime Matjaž — ker ima sestra same deklice.
V	usode kmečkih žena se vrašča delo in hotenje vaške babice Kna-pove Linde: izobražena, spretna in požrtvovalna jim je v veliko pomoč. Mnogo otrok spravi na svet — a sama ne more imeti otroka z možem. Tako se kot po naključju splete vez med njo in Krajnikovim Matjažem. In obrodi sad: Linda bo dobila otroka. Zdaj Matjažu odkrito pove, da je bil to njen smoter. Ona se umika v svoj zakon. A njemu ni lahko.
Dogodki tečejo poljudno, pripovedno, za razglabljanje ali poglabljanje ni prostora. Knjiga je izšla pri ČZP Kmečki glas.
Franc Potočnik
Koncentracijsko taborišče Rab______________________________
Knjiga je izšla v počastitev 30-letnice osvoboditve (izdala LIPA Koper). To italijansko taborišče, kjer je toliko naših ljudi izbiralo od lakote, nesnage in golazni, z leti ne tone v pozabo. Nasprotno: vse bolj pretresljiva postaja resnica, da je moralo toliko naših mladih ljudi umreti, ker niso imeli skorje kruha.
Italijani so nameravali izseliti — in koncentrirati na Rabu — vse za boj sposobne slovenske ljudi (na ozemlju, ki so ga okupirali). Tako bi se izognili vsaki možnosti, da bi jim »streljali v hrbet«. Tja so nameravali prepeljati tudi Žide. Ni mogoče dobiti natančne številke, koliko naših ljudi je trpelo na Rabu —po splošnih ocenah pa je bilo tam okrog 15.000 Slovencev in Hrvatov. Tiste, ki so se jim zdeli nevarnejši, so Italijani večkrat premeščali.
Z lego taborišča — na močvirnem predelu med dvema zalivoma, vendar odmaknjeno od morja —so hoteli Italijani pospešiti telesno in duševno propadanje internirancev. Tu je bilo največ kmečkih družin — seveda so odrasle moške ločili — manj delavcev, obrtnikov in intelektualcev. Taborišče, nabito polno ljudi, skoraj brez vode in hrane, je hitro mlelo; prvi so umirali otroci. Mnogo ljudi je otopelo in obležalo v ušivi slami. Le telesno in duševno najkrepkejši so imeli nekaj možnosti, da preživijo. Jeseni 1942 in v zimi, ki je sledila, so ljudje množično umirali. Italijani niso vodili evidence; taboriščni knjigi je priložen seznam 1009 žrtev — ata seznam ni popoln. Res pa je, da je v božični noči leta 1942 umrlo 89 ljudi in v novoletni noči 80. Druge noči — ali dnevi — niso bili izjema. Zaradi takih posledic so Italijani odprli prvo bolnišnico, ki pa je bila bolj pesek v oči kot pomoč. Dalje — interniranci so se polagoma vključevali v delo. Dotok novih je bil manjši kot umiranje ali razseljevanje v druga taborišča. Tako je nekaj naših ljudi le preživelo. In ob prvem upanju, da bo Italija propadla, se je v taborišču oglasila slovenska pesem. Po kapitulaciji so interniranci organizirali Rabsko brigado.
Ivan Cankar
Pehar suhih hrušk
Morda je pretirana pomisel, a vendar: bližajoče stoletnice rojstva našega največjega pisatelja naj bi bili brez jubilejne preobleke deležni tudi najmlajši bralci - skozi Cankarjevo črtico „Pehar suhih hrušk“. Čeprav pisatelj ni pisal za mladino, a je dosti izpovedal o svoji mladosti, je odbrana črtica dojemljiva za cicibane in popestrena s slikovitimi barvnimi ilustracijami Lidije Osterc. Tudi ta knjižica je iz serije Knjižnice Čebelica.
Nove strokovne knjige
1.	Svetislav Ivanovič: Pedagoška funkcija vannastavne aktivnosti učenika. Beograd, Prosvetni pregled 1976. Cika Ljubina 18—20.
2.	Nikola Vučenov: Socijalne implikacije obrazovanja. Beograd, Prosvetni pregled. Cika Ljubina 18—20.
3.	Avguštin Lah: Šolski sistem in vzgojnoizobraževalno delo na
poti preosnove. V Ljubljani, Univerzum, Parmova 39.	i
Temelji marksizma
Ta publikacija zavoda SRS za šolstvo bo rabila kot zčasno gra- j divo učencem srednjih šol pri uveljavljanju novega vzgojnoizobra-ževalnega področja - samoupravljanja s temelji marksizma. Knjižico, ki vsebuje 126 strani gradiva, je prevedel hrvaški avtor prof. Zlatko Čep, direktor inštituta za zgodovino delavskega gibanja Hrvatske. Bo dobrodošla pomoč učiteljem pri njihovem delu na tem novem in zahtevnem področju.
Jasno je, da publikacija ne rešuje celotnih vprašanj tega predmetnega področja, saj to tudi ni njen namen. Je pa prav gotovo velik prispevek k vsebinski utrditvi predmeta. Vsekakor je primernejša od vsakega klasičnega priročnika, saj je hkrati spodbuda učiteljem ' in učencem za dopolnjevanje in izboljševanje tega področja, ki se nenehno razvija in krepi iz žive družbene prakse.
Poudariti je treba, da izhaja teoretična zasnova gradiva iz revolucionarno usmerjenega marksizma. Avtor je v vsebino uspešno vpletel dodatni temi „Problemi sodobnega sveta“ ter položaj in perspektive mlade generacije", kar je brez dvoma spodbuda mladim za angažirano, ustvarjalno razvijanje in sooblikovanje socialističnih samoupravnih odnosov v prihodnosti.
Dragan Taškovski
Resnica o makedonskem narodu
Drobna knjižica, ki je pravzaprav informativni priročnik za vse, ki jih zanima zgodovina makedonskega naroda, njegov boj za obstanek in narodno uveljavitev, je znanstveno, poljudno napisana razprava, hkrati ; pa tudi polemika zoper sodobne ponarejevalce makedonske zgodovine.
Zgodovinski oris prikazuje, kako se je makedonsko ljudstvo upiralo j številnim zavojevalcem — Bolgarom, Bizantincem in Osmanom, pa ; tudi prodor kapitala na Balkanski polotok, začetek procesov, ki so pripomogli h konstituiranju makedonskega naroda in začetke boja za na-cionalno enotnost.
Posebno pomembno je obdobje, ko so Makedonci spoznali, da se morajo nasloniti na nove družbene sile, na delavski razred in nacio- ; nalno gibanje.
Čas med obema vojnama je pisec posvetil stališčem komunističnih I partij do nacionalnega vprašanja, zadnje poglavje pa opisuje čas med drugo svetovno vojno, ko so Nemci, Italijani in Bolgari izvajali nad ‘ makedonskim narodom strahoten teror.
Kot pomembna prelomnica v zgodovini makedonskega naroda je 2. zasedanje A VNOJ; tedaj je prvikrat v njegovi zgodovini neko državno i telo priznalo Makedoncem pravico do državnosti. A vnojski sklepi so še • bolj razvneli boj makedonskega naroda proti fašističnim okupatorjem, j hkrati pa utrli pot za postavitev temeljev makedonske državnosti. j
Knjigo je izdala Državna založba Slovenije, izvirnik in dopolnitve pa je prevedla v slovenščino Angela Bratko.
•I
Vesele in zdrave počitnice
(Izdala: Zveza prijateljev mladine Slovenije)
Pritožujemo se, da pismena beseda izgublja veljavo, da jo spodrivajo \ radio, televizija in film. Po drugi strani pa bi skoraj lahko ugotovili, da pismeni besedi pripisujemo že kar magično moč: vsako stvar, ki jo želimo izboljšati, teoretično do potankosti obdelamo, opišemo, izdamo ; knjigo ali brošuro — in prepričani smo, da je zadeva uspela.
V resnici pa smo tukaj šele na začetku poti. Tako je tudi s knjigo » Vesele in zdrave počitnice«. To je izredno dobro — tako strokovno kot organizacijsko — napisan priročnik za vse, ki se ukvarjajo z letovanji, taborjenji in drugimi počitniškimi dejavnostmi otrok. In s tem se nas uk- 1 2 3 varja večina: ali smo udeleženi kot starši, ali kot prosvetni delavci, ali pa kot drugi delavci, morda celo sosedje takega otroškega taborjenja.
Knjiga »vpije« po dobrih izvajalcih vsega tega, kar je zapisano. Zato \ naj, če bomo imeli dovolj dobrih ljudi, bodo počitnice naših otrok res vesele in zdrave. (Seveda ne smemo pozabiti tudi na denar.)
Šolske in druge knjige__________________________________
Pri Državni založbi Slovenije so izšle šolske in druge učne knjige, katerih ni treba posebej priporočati — kdor jih potrebuje, jih tako ali tako mora kupiti.
Prav pa je, če naše naročnike seznanimo z novimi knjigami: Šesto berilo, Vaje in naloge iz matematike za VII. razred osnovne šole (Jože Žabkar), Spoznavanje družbe za IV. razred (Bogdan Binter), Spoznavanje družbe za V. razred (Bogdan Binter), Biologija I —učbenik za srednje šole (Golčer-Sušnik-Vesel), Laboratorijske vaje iz fizikalne kemije za kemijske tehniške šole (Jelena Komar-Kansky), Fundamenta latina II (Ana Šašel), Slovenska stenografija I. del —poslovno pismo (Rudolf Rakuša) in Knjigovodstvi I. del (Majda in Edvin Dobeic).
Evripides
Trojanke_______________________________________________________
Prvič se v slovenskem prevodu seznanjamo s ..Trojankami", tra- | gedijo starogrškega književnika Evripida. Gre za eno tistih dramskih stvaritev, ki je morda dandanes po svoji vsebini in ideji bolj moderna kot v času Evripididosovega življenja; prikazuje namreč čas takoj po zmagi nad Trojo ali drugače povedano: čas zmagovalca in tragiko vojne brutalnosti in neprizanesljivosti nad poraženimi. V tem krogu vsebine se giblje Evripidovo spoznanje o nesmi- j selnosti vojne, o krutosti zmagovalca in nemoči zmaganega. Lahko | bi dejali, da človeški ratio, ki je zrasel iz trpljenja vojne, ni nič 1 manj spametujoč kot vsakikrat, ko znova izbruhne vojna, vendar so to misli, ki jih starogrški mojster nakaže in ponudi bralcu (gle- ! dalcu!) v premislek. Za slovenski prevod je poskrbel Marijan Tavčar, ki je tudi napisal pregledno, dojemljivo spremno študijo, na koncu pa je podal še po abecedi urejene pripombe. „Trojanke“ so izšle pri založbi Obzorja v zbirki Iz antičnega sveta. Zelo ustrezno in estetsko polno knjižno opremo pa je napravil Janez Vidic. Spodbudno bi bilo, ko bi se prevajalec lotil še katere neprevedenih Evripidovih tragedij.
I. G....................................................'
M
VIATO R
VAM NUDI
PRIJETNA POTOVANJA
ŽENEVA- LAUSANNE LUGANO-
BERN-
30. 6.1976 (5 dni), 2.250.-din
KNEŽEVINA LIECHTENSTEIN	2.7. (3dni), 1.195,-din	
DUNAJ	3.7. (2 dni).	710.-din
BUDIMPEŠTA	3.7. (2 dni).	770.-din
GROSSGLOCKNER	26.6. (1 dan).	245.- din
BENETKE	26.6. (1 dan),1	195.-din
T uristična agencija Ljubljana, Trdinova 3 tel. 310-933,314-544
NA VOLJO SO VAM PROGRAMI ZALETNI ODDIH
#	POREČ (hotel Lotos, Bellevue, hotelsko naselje Pi-
cal in Lanterna)
#	UMAG (hoteli skupine Zagreb in hotelsko naselje
Polinesia)
#	ŠIBENIK (hotelsko naselje Solaris)
#	VRSAR (hotel Fontana)
ZAUPAJTE NAM IN SE OGLASITE V NASI POSLOVALNICI!
	
	A scena
Ljubljana, Cigaletova 8a, tel. 312- 577
KAKO PRAVILNO OSVETLITI PRIZORIŠČE
ŠOLSKIH
PRIREDITEV
V eni izmed prejšnjih številk smo predstavili najprimernejša odrska svetila, ki jih bodo šole lahko uporabile na različnih internih prireditvah. Da bi organizatorjem olajšali izbiro, posebno še tedaj, ko nimajo z odrsko razsvetljavo dovolj izkušenj in ko denarne možnosti ne dovoljujejo večjega nakupa, bomo v pričujočem sestavku zelo na kratko obdelali osnovne pojme o odrski razsvetljavi.
1 ■ Vsaka prireditev zahteva primerno osnovno osvetlitev, tako imenovano razpoloženjsko luč, ki mora dati vsemu prizorišču pravilno izbran psihološki učinek. Dosežemo ga z enakomerno razlito svetlobo, ustrezne barve in intenzitete. V ta namen je treba namestiti nad prizoriščem ustrezno število petdelnih so-fitnih korit (SK-150—1), strnjenih v kolono. V tej so posamezni predelki z istim barvnim filtrom spojeni v en tokovni krog, tako da je mogoče sočasno prižgati in ugašati vse žarnice z isto barvo svetlobe (modra ali rumena, ali rdeča ali bela). Namesto sofitnih korit rabijo lahko enako dobro tudi halogene svetilke (HH-1000—3), vendar je treba barvne filtre sproti menjavati. Obe vrsti svetil sta primerni tudi za osvetljavo horizonta (navpično ozadje), čeprav bo treba pri večjih površinah izbrati halogene svetilke.
2.	Ko je scena (prizorišče) že »razpoloženjsko« osvetljena, pride na vrsto osvetljevanje detajlov, s čimer sproti poudarjamo posamezne elemente dogajanja, tako kot zahteva narava predstave. S to vrsto svetlobe dandanes nadomestimo večino nekdanjih kulis in podobnega dekora.
Izbrali bomo dve vrsti svetil. Za osvetlitev ozadja so najprimernejši reflektorji s plankonveksno lečo (R-500 do R-2000), ki dajejo mehke svetlobne prehode na robovih osvetljenih površin. Prednji del prizorišča bomo osvetljevali z reflektorji, katerih svetlobni snop je na robovih ostreje začrtan (RSHk-650, RSHd-650 in RS-1000). Pri vseh navedenih reflektorjih se da uravnavati širina snopa, imajo pa tudi nastavke za vlaganje barvnih filtrov. Reflektorji RSHk-650 in RSH-650 imajo poleg iris zaslonke za zoževanje in širjenje svetlobnega snopa tudi kotne zaslonke za modulacijo preseka svetlobnega snopa v poljubnih geometrijskih likih. S steklenimi diapozitivi (toplotno odporno steklo) lahko projiciramo na oder slike dekora, kar predstavo popestri z majhnimi stroški, saj s tem prihranimo izdatek za kulise itd.
Reflektorje montiramo tako, da osvetljujejo dogajanje na odru pod kotom okrog 45 stopinj v navpični ali vodoravni smeri. Praktično je, če so med predstavo dostopni zaradi menjave barvnih filtrov in usmerjanja.
3.	Uravnavanje svetlobe je pomemben faktor svetlobne inscenacije. Šele, ko je jakost svetlobe posameznih svetil pravilno dozirana, zaživi odrsko dogajanje polno. Zato reflektorjev ni mogoče neposredno prižigati in ugašati, ker bi s tem razbijali odrsko dogajanje na grobo ločene sekvence, obenem pa vsak reflektor lahko tako sveti le s polno močjo, kar ponavadi ni zaželeno.
Regulatorji svetlobe rabijo za zvezno spreminjanje svetilnosti žarnic v reflektorjih od 0 do 100%. Z njimi lahko prižigamo in ugašamo reflektorje počasi ali hitro, posamično ali v skupinah (kadar lahko reguliramo več kanalov). Končno jakost posameznega reflektorja lahko posebej vnaprej določimo. Večji regulator daje tudi možnost, da vnaprej pripravimo posamične programe kompletne svetlobne scene z zveznimi prilivi iz tekočega v naslednji svetlobni program. Poleg naštetih ima regulacija tudi to prednost, da se nekajkrat poveča življenjska doba sorazmerno dragih reflektorskih žarnic.
SCENA, Ljubljana
...zato,da lahko otroci sprašujejo in starSi odgovarjajo!
I
Matematika in logika sodita med znanosti »kabinetnega« tipa. Če matematike na splošno ne cenimo, ker jo potrebujemo tako rekoč na vsakem koraku (pri tem seveda zamenjujemo matematiko z računstvom), pa bolj malo vemo o logiki, čeprav jo imamo kar naprej na jeziku. Knjigi STARŠI SPOZNAVAJO NOVO MATEMATIKO in STARŠI SPOZNAVAJO NOVO LOGIKO na izredno vznemirljiv in hkrati pristopen način popeljeta bralca v svet matematike in logike
starši odkrivajo
Nova matematika si tudi pri nas utira pot v osnovne in srednje šole. To pa ne zahteva samo izjemnih naporov od učiteljev, ampak tudi od staršev, ki so mnogokrat prisiljeni pomagati svojim šolarjem. Avtor knjige ni le strokovnjak za matematiko, logiko in kibernetiko, temveč tudi odličen popularizator, ki zna opisati in razložiti še tako abstraktno snov privlačno in razumljivo. Knjiga je opremljena z barvnimi ilustracijami, poleg vsebine pa daje še navodila in nasvete, kako približati novo matematiko učencem in staršem. 150 barvnih risb, 300 strani
starši odkrivajo
Matematika in logika sta neločljivo povezani in odvisni druga od druge. Sodobna logika se vedno bolj uveljavlja kot sestavni del učnega programa matematike.
Knjiga STARŠI SPOZNAVAJO NOVO LOGIKO je opremljena z mnogimi grafičnimi ponazoritvami logičnih sklepanj in z nalogami, ki bralcu omogočajo, da sproti preverja svoje razumevanje snovi. Zato bo brez izjeme v pomoč učiteljem in staršem; način mišljenja, ki ga prinaša nova logika, bo prav gotovo koristil učencem ne samo pri matematiki in logiki, temveč tudi pri drugih šolskih predmetih. 150 barvnih ilustracij, 300 strani
Q
a.
(0
o
c
>o
o
r
Nepreklicno naročam
•	komplet obeh knjig	(600.— din)
•	Novo matematiko	(320.— din)
•	Novo logiko	(320.— din)
*
Znesek...........bom poravnal
Naročilnica PD
DRŽAVNA ZALOŽBA
SLOVENIJE
Mestni trg 26, Ljubljana
•' takoj
• v zaporednih mesečnih obrokih po 100. — din Knjigi pošljite na naslov:
(Ustrezno, prosimo, označite! Datum:
Naročilnico izpišite s tiskanimi črkami!) Podpis:
V ii > t« J j
*■ !
v ,t
*'	* L 6	'
JMlvJJJJf lllllll11111
TOKRAT V POSTOJNSKO JAMO DRUGOD	■ •
POT
DIVERZANTOV
LEGENDA
pot diverzantov' požig bencina
PO POTI XXXI. DIVIZIJE SKOZI SISTEM POSTOJNSKE JAME
Ob 30-letnid osvoboditve je uvedla Postojnska jama novo turistično ogledno pot z namenom, da ob odkrivanju podzemskih lepot čim širši javnosti oživlja tudi tradicijo NOB. Sledimo poti, ki jo je v noči od 23. na 24. april 1944 opravila skupina 11 diverzantov — borcev XXXI. divizije skozi labirint podzemskih hodnikov do glavnega vhoda v Postojnsko jamo, kjer je imel okupator uskladiščene znatne zaloge goriva in eksploziva. Vstop v podzemlje je v Črni jami, katere ogled sicer sploh ni vključen vjdasični obisk Postojnske jame. Posebno mikavnost ustvarja dnevna svetloba, ki pronica v jamske prostore pod vhodno steno in se meša s sijem reflektorjev Črna jama je bila raziskana v letih 1850—1853 in že od takrat poznana kot domovanje Proteusa — človeške ribice. Po 495 m dolgem predoru — Partizanskem rovu dosežemo naravne hodnike Ruskega rova v Postojnski jami. Skozi Ruski rov pelje pot obiskovalca pod Lepimi jamami, ob podnožju Velike gore v Staro jamo. Ko se pod razsežnimi jamskimi oboki bližamo Koncertni dvorani, se za kratek čas ustavimo še pri bazenu s človeškimi ribicami. V Koncertni dvorani stopimo na jamski vlak. ki nas pelje proti izhodu, kjer je v času narodnoosvobodilnega boja zagorel najveličastnejši partizanski kres na Notranjskem.
Umik: ogled jame -Po po« XXXI. divizije« je vsak dan od 1. III. do 30. XI. ob 9.30 in 13.30. Obisk traja 2 uri. Za obisk jame »Po po« XXXI. divizije« je potrebna rezervacija, ob prihodu pa se mora vodnik javiti pri blagajn! Postojnske jame. Vstopnina je enaka kot za ogled Postojnske jame. Informacije In rezervacije: Postojnska jama, 66230 Postojna, tel. (067) 21-841 in 21-172.

VSEM ŠOLAM V IZGRADNJI, REKONSTRUK-' OJI, ADAPTACIJI IN ZA VZDRŽEVANJE
prehrambene artikle: meso, testenine, maščobe, kavo, čaj, med, sladkor, kakav, mleko, desert, sadje in zelenjavo, brezalkoholne pijače in drugo prehrambeno bla-
industrijsko blago: posodo, gospodinjske pripomočke in naprave, kuhinjski in jedilni pribor, vedra, cevi za brizganje šolskih vrtov, električna svetila, žarnice, neonske cevi, radijske aparate in televizorje, magnetofone, sesalce za prah, čistilna sredstva in drugo industrijsko blago.
Pri grosističnem nakupu dajemo posebne ugodnosti.
Založba Borec je založila.
Zavod SRS za šolstvo pa je izdal
literarnoteoretski priročnik za profesorje književnosti, dijake humanističnih razredov nove usmerjene srednje šole, študente in vse, ki jih književnost zanima kot predmet razmišljanja, opazovanja, vsakdanje radovednosti. Avtor Matjaž Kmecl ga je napisal tako, da bo uporaben na različne načine; besedilo, ki ga je nad 400 strani, je razporejeno v tri vzporedne pasove, ki se informacijsko medsebojno dopolnjujejo. Skrajno levo besedilo prikazuje literernoteoretska vprašanja kot strnjen sistem; dopolnjen je s številnimi zanimivimi podrobnostmi, zastranitvami in primeri, zaradi preglednosti pa opremljen tudi s tabelami, povzetki in podobnim. Ob njem teče pas tako imenovanih zapiskov: različni primeri k prejšnjemu besedilu, različne bolj ali manj duhovite definicije, ustrezne domislice znanih avtorjev, sem in tja opozorila na možne didaktične vaje, vmes pa je prazen prostor za dodatne pripombe. Skrajni desni pasje namenjen najnujnejšemu literarnoteoretske-mu leksikonu, kjer je posameznim geslom in njihovim razlagam dodana ustrezna razpoložljiva slovenska literatura o predmetu. Razpored gesel je usklajen s strnjenim besedilom na levi, pojme pa je mogoče poiskati s predmetnim registrom na
saktnostjo in porabnostjo, pa z modernimi in marksistično utemeljenimi informacijami gotovo nepogrešljiv svetovalec za vse, ki se za književnost zanimajo bodisi