Satansko sovraštvo. Laži-svobodomiselnim inteligentom ni po godu, ako se v javnosti govori o fronti satanovi. Kakor da bi se jim začela oglašati vest nekje v zadnjem kotičku! In vendar je satanova fronta dejstvo, ki ga ne more zanikati nikdo, kdor sledi pojavom in dogodkom v posameznih delih sveta. Jasno je ta fronta postavljena zlasti v tistih državah, kjer vlada brezfoožni komunizem. Učinki tega boja se poleg Rusije zlasti kažejo v ndcdaj rdeči Španiji. Od dneva do dneva se na širše odgrinja zastor, ki je prej zakrival satansko budobna in strahovita dela preganjanja, uničevanja in pobijanja. Namen španskih rdečkarjev (socialistov, komunistov in anarhistov) je bil za vedno uničiti v Španiji vero, cerkev in vsako bogoslužje. Število uničenih cerkva je v Španiji znašalo do leta 1937 (do pastirskega lista španskih škofov): 20.000 podrtih cerkva. Samo v Kataloniji, ki je bila najbolj prizadeta, je podrtih 4000 cerkva, v glavnem mestu Barceloni sami 220 cerkva. Kakor poroča španski duhovnik Ludovik Carreras v nedavno izdani knijgi, so podirale cerkve posebno za to določene čete rdečih miličnikov. Ko so razrušile in požgale večje cerkve, so se lotile župnišč, nato manjših cerkva, kapelic in znamenj. Ko so opravile razdejanje po mestih, so zadivjale po podeželju. Liturgične obleke, podobe in kipe so sežgali, cerkve oskrunili, vse, kar je predstavljalo kako večjo ceno, pa vzeli s seboj. Za svetinjicami, svetimi podoba- mi, rožnimi venci so stikali tudi po zasebnih hišah. Na stotine in stotine ljudi so urnorili samo radi tega, ker so pri njih našli kakšen rožni venec ali svetinjico ali sveto podobo. Duhovnike in redovnike so pa kar streljali in pobijali po načrtu od kraja do kraja. Podrobni podatki o tem bodo šele zdaj prišli na dan. Sramotenje presv. Rešnjega Telesa, blagoslovljenib podofo in kipov, bogoskrunsko zasmehovanje svetih obredov se da raztolmačiti samo kot satanska hudobija, ki ji je težko najti primere. Svoje satansko sovra&tvo so ti boljševiški divjaki ohranili do zadnjega hipa, ko so ga še sploh mogli pokazati. To zadnje dejanje se je zgodilo tik ob španskofrancoski meji. Žrtve te satanske zlobe so našle francoske obmejne straže v obHki 42 mrtvih, grdo nakaženih človeških trupel. Ugotovijeno je, da so to mrtva trupla tistih ubežnikov, ki so bili na potu v Francijo, pa so ob meji padli v roke rdečim. Dognano je, da je med njimi 20 častnikov, ki so branili mesto Teruel, teruelski škof in nekaj duhovnikov. Ko so rdeči zavzeli Teruel, so ti možje padli v roke boljševikov, ki so jih odpeljali v Barcelono. Ob bližanju Francove vojske Barceloni, se je tem uj€ftnikom posrečilo zbežati. Pred francosko mejo pa so zopet padli v roke rdečkarjem, ki bo jib. strahovito mučili in naposled vse pobili in postrelili. Komunistične mučilnice. Komunisti in njihovi liberalni prijatelji v ljudski fronti nimajo dovolj besed obsodbe nad mučili srednjega veka, ki so služila kot sredstvo za dognanje krivde. Da ni mučflniea za to nobeno pripravno ali irpravičeno sredstvo, je danes izven vsega dvoma, v srednjem veku pa so sodnije in vsi pravoznanci mučenje zagovarjali in izvrševali. Danes se kaj takega ne bi več smelo goditi in se tudi v resnici ne godi tam, kjer je doma kultura. Ih vendar se to dogaja pod komunistično oblastjo, ia sicer z veliko večjo grozovitostjo in učinkovitostjo kot v srednjem veku. Dokaz za to je boljševiška Rusija, kjer so grozovitosti na dnevnem redu. Dokaz za i je tudi rdeča Španija. Ko so nacionalistične čete zavzele glavno katalonsko mesto Barcelono, so prišle na dan strahote, ki so jih komunisti uganjali po ječah. Inozemski časnikarji so dobili priliko, da so si ogledali ječe in boljševiške mučilnice ter so o tem poročali svojim listom. »Ogledali smo si,« tako piše časnikar, »ječo v Kopernlkovi ulici, kjer je 32 jetniških celic. Vse so pobarvane z neko čudno morskozeleno-modro barvo z močno lesketajočimi se rishami. Jetnika so vrgli popolnoma nagega v celico. Vse je potem tako urejeno, da bi jetnik ne mogel spati Tla so pokrita z ostrim, v cement zalitim kamenjem. Spalna deska je vsa postlana s kamenitimi in železnimi ostricami. Na jetnike pa je stalno nastavljen izredno močan žaroraet, ki povzroča vedno hujšo nervoz»oet in končno spravi jetmka v biaznost. Druge celice žarometa nimajo, pač pa je visoko pod stropom nek čuden stroj, M povzr©ča stafen rezko ©dmevajoč ropot, ki jetnika v dveh dneh spravi v blaznost. Vse te »naprave« se še nahajajo na svojih prostorih, tako da smo si jih lahko natančno ogledali. Po celicah ležijo še vsevprek verige, biči, stiskalnice, s katerimi so jetnikom zdrobili prste na rokah in nogah, posebne vrste klešče, s katerimi so jim zdrobili spodnjo čeljust. Zares, Dante (slavni italijanski pesnik) bi moral priti semkaj, da bi dal pravi popis teh peklenskih dvoran.«