kritika Slika 2: Podzemni plavalni bazen v Helsinkih, foto: LWSdm, www.flickr.com Na površini vidna geološka zgradba hriba, ter položaj plasti in razpok, je ugodna za globalno stabilnost grajskega pobočja zahodno od predora. Vsekakor pa bi bilo treba geološko zgradbo notranjosti hriba preveriti s strukturnim vrtanjem ter spremljajočimi geološkimi, geotehničnimi in hidrogeološkimi raziskavami. Opredelitev hribinskih kategorij in tehnologij gradnje podzemnih prostorov Osnovna podlaga za oceno hribinskih kategorij gradnje je geološko geotehnična presoja razmer, ki so prisotne v t.i. obrobju grajskega hriba, kjer naj bi bila garaža umeščena v prostor, kot je prikazano na Sliki 1. Iz geološko geotehnične interpretacije je razvidno, da so geomehanske lastnosti hribinske zgradbe relativno ugodne in dajejo dobro podlago za nadaljevanje načrtovanja podzemne gradnje garaže. To pomeni, da bi gradnja potekala predvsem v trdnih in geomehansko stabilnih kamninah z minimalnimi deformacijskimi vplivi na okolico. Ta dejstva imajo velik vpliv na druge para- metre načrtovanega posega. Pri tem se naslanjamo na ugotovitev, da je območje zahodnega in južnega dela grajskega hriba, grajeno v pretežni meri iz peščenjakov, ki so v stabilnostnem in nosilnostnem pogledu primerni za tovrstne posege. Na osnovi navedenega so predvidene naslednje hribinske kategorije: - Kategorija 1 predstavlja kompaktno visoko nosilno hribinsko območje iz peščenjakov z manjšimi deleži meljevca z ugodnimi geotehničnimi karakteristikami in nezahtevnimi hidrogeološkimi razmerami. Osnutek izkopnega profila in podporni sistem sta prikazana na Sliki 1a. -Kategorija 2 je zasnovana na hribinskih razmerah, ki jih sestavljajo peščenjaki in delno meljevci s srednje pogostimi diskontinuitetami. Prav tako je za to hribinsko kategorijo upoštevana možnost nastanka manjših zruškov in časovnega razvoja deformacij. Izkopni profil z vrisanimi podpornim sistemom je podan na Sliki 1b. -V hribinski kategoriji 3 so upoštevane hribinske razmere, ki jih narekujejo tektonsko poškodovani peščenjaki in meljevci z manjšimi vključki skrilavih glinavcev, kar pomeni da imajo nižjo nosilnost, ter da obstoja možnost nastanka večjih porušitev na čelu izkopa brez dodatnih stabilizacijskih ukrepov ob možnosti manjšega izcejanja podzemne vode v izkopni prostor. Poleg tega so za to kategorijo ocenjene takšne geološko geotehnične razmere, ki bi povzročale časovni razvoj deformacij in s tem pogojeno intenzivnejše podpiranje izkopnega profila, kot je prikazano na Sliki 1c. Tehnologija gradnje podzemnih prostorov bi zajemala tiste postopke izkopa in primarnega podpiranja, ki so okolju praktično neškodljivi v vseh pogledih predvsem pa ne povzročajo dinamičnih učinkov na okolico (miniranje), ne onesnažujejo podzemne vode in ne povzročajo pretiranega hrupa oz. izpustov prahu in zdravju škodljivih plinov. Da bi bilo to doseženo, bodo uporabljeni rezalni stroji, ki omogočajo rezanje hribin, nakladalci in kamioni za odvoz izkopanega materiala, ki bo v pretežni meri uporaben za vgradnjo v nasipe ali za podobne namene. Pri tem je treba poudariti, da bo dovoz materialov potrebnih za gradnjo omogočen skozi vstopne rampe, ki bodo izdelane najprej. Za zagotavljanje stabilnih razmer gradnje bi bili uporabljeni jekleni podporni elementi, brizgani cementni beton, jeklene žične mreže (armaturne mreže), hribinska sidra različnih dolžin. Izkop bi potekal v t.i. deljenem profilu, odvisno od rezultatov geološko geotehnične spremljave, kar bo vplivalo tudi na intenzivnost in časovni potek vgradnje podpornih elementov. Pred vgradnjo notranje obloge iz cementnega betona bo izdelano odvodnjevanje objekta ter na izravnano podlago primarne obloge nameščena hidroizolacijska folija, ki bo preprečevala precejanje podzemne vode v garažne prostore. Sledila bi vgradnja notranje obloge in talne AB plošče. Po končanih gradbenih delih bi bila vgrajena elektro-strojna oprema vključno prezračevalnim sistemom. Pri tem je pomembno dejstvo, da bodo možni dovodi svežega zraka skozi vstopne rampe, izrabljenega pa skozi posebej za to izdelane jaške v grajskem hribu, kar bo omogočalo hitro redčenje plinov ter praktično nobenega škodljivega vpliva na okolje tako v pogledu ohranjanja naravnega reliefa hriba kot tudi v okoljevarstvenem pogledu. etnološki pogled na ljubljansko tržnico od tradicije do kulturne dediščine mestnega in meščanskega spomina damjan j. ovsec Iz zgodovine in etnologije tržnice »Trg«, živilska tržnica v staromestnem jedru, je živ avtentični »spomenik«. Ima svojo dolgo zgodovino, razvoj, pomen in simboliko. Gojiti pripadnost mestu je nekaj naravnega in nič manj pomembnega kakor vzdrževati pripadnost svoji družini. Naj ponovno spomnim na besede znamenitega sodobnega filozofa in sociologa Petra Sloterdijka, ki v zvezi s stanjem v mestih pravi: »Če se peščica tradicionalistov ne bi upirala razprodaji mest, danes ne bi več prepoznali niti enega zgodovinskega tlorisa mestnega jedra.1 Oskrba meščanov z živili je bila za mesto od nekdaj življenjskega pomena. Konec 19. stoletja so v okviru tedenskih in dnevnih trgov večino živil prodajali na drobno pred ljubljansko mestno hišo, zato da so lahko mestne oblasti, nastanjene v magistratu,to dejavnost skrbno nadzorovale. Povsem enako je bilo tudi drugod po Evropi. Za določene vrste živil in nekatere stvari za vsakdanjo rabo, pa so bili tržni prostori tudi na drugih mestnih lokacijah. Ljubljanski živilski trg je imel v obdobju med letoma 1920 in 1940 svoje središče na Vodnikovem in Pogačarjevem trgu ter na Adamič – Lundrovem nabrežju. Njegove površine so rasle vzporedno z mestom. »Prodajalci, ki so kritika bili neposredni producenti ali trgovci in obrtniki, so na njem prodajali svoje oziroma tuje blago Prihajali so iz mesta ter ožje in širše mestne okolice. S prodajo so se ukvarjali predvsem nižji socialni sloji. V tistih časih je bil trg predvsem prostor žensk, naj je šlo za prodajalce ali kupce. Življenje na trgu je potekalo v dnevnih, tedenskih, mesečnih in letnih ciklusih. Trg je deloval po predpisanih tržnih redih in drugih predpisih, za izvajanje le-teh pa je skrbelo tržno nadzorstvo. Prodajalci so prihajali na trg peš, z vozički (»cizami«), vozovi, sanmi, kolesi, tricikli, vlaki in avtobusi«.2 Ljubljanski živilski trg je, tako kot trgi drugih evropskih mest, eden od specifičnih mestnih prostorov. »Njegovo funkcioniranje v letih 1920 – 1940 kaže na njegovo povezanost s preteklostjo in daje zasnove za prihodnost. Pomemben je bil tako za prebivalce mesta kot za bližnjo in daljno okolico«.3 Živilski trg je z mestom povezoval ljubljanske »forštate« (predmestja) in kmečko prebivalstvo bližnje okolice. Povpraševanje meščanov je močno vplivalo na obe okolji, ker so za prodajo na trgu gojili raznovrstne pridelke in cvetje. Trnovo si je zaradi intenzivnega pridelovanja dobrih vrst solat zaslužilo vzdevek »Solatendorf«. Radij, s katerega so prihajala živila na ljubljanski živilski trg, pa je bil zelo širok že v omenjenem obdobju, saj je obsegal tudi druge dele Slovenije in tudi južne predele nekdanje Jugoslavije. To velja še danes, čeprav se je krog stalnih, posebej pa občasnih prodajalcev močno povečal, njihova struktura pa delno spremenila. Neposrednih pridelovalcev iz nekdanje Jugoslavije ni več. Poudariti je treba, da je mesto vedno bilo močno povezano s svojim zaledjem, podeželjem. Bilo je stična, hierarhično višja točka, a z jasno zavestjo, da drug brez drugega ne moreta. Tudi zdaj ne moreta, a se pretvarjamo, da lahko. Trg je bil v vseh časih tudi družabno središče, pred razmahom časopisja sploh edini vir novic! Etnologi, zgodovinarji in geografi4 v svojih raziskavah poudarjajo, da je živilski trg eden najbolj občutljivih in zato izrazito diferenciranih mestnih prostorov, ker reflektira spremembe v družbi, pa tudi gospodarske in politične razmere. Na trgu potekajo najrazličnejše komunikacije. Posameznik je neposredno vključen vanje, zato vzpodbujajo tudi specifični vidik duševnega in socialnega življenja. Razgovori ne potekajo le med prijatelji in znanci. Tržnica pospešuje in neguje ozaveščanje sicer ponotranjenih vsebin (neposredno izveš o usodah in zgodovini, počutju, stiskah in revah ter dilemah širših znancev, branjevk in branjevcev, razmišljaš o kakovosti pridelkov, ceni, splošnih in tržnih razmerah itn.), na tržnici lahko ljudje drug drugega občutijo in razveseljujejo. Čeprav gre za nakupovanje, ni le-to nikoli omejeno na odtujeno konzumiranje, kakršno poteka v velikih nakupovalnih centrih. Na tržnici se dogaja svobodni, čustveni angažma kupcev in prodajalcev, kar je v Ljubljani absolutno enkratno, pomembno in značilno. Ljubljanska tržnica ne omogoča svoj stvene identitete samo glavnemu mestu, ampak tudi vsem obiskovalcem, ki so brez skrbi, da bodo dobili, kar potrebujejo za uresničitev individualne filozofije svoje kuhinje. Imajo izbiro in jih ne terorizirajo standardizirani, anonimni nadomestki nakupovalnih centrov. Človeku, ki se zaveda filozofije kulinaričnega uma in njegovega daljnosežnega vpliva na vse življenje, tržnica na Vodnikovem trgu omogoča identiteto, veselje in spokojnost. Neposredno trgovanje zahteva odgovornost in kvaliteto in ti dve solidni lastnosti vzdržujeta avtentično življenje na tržnici. Na tržnici vsak spozna, da od občudovanja ne živimo. Tržnica goji enakopravnost in avtonomijo, značajskost in vljudnost – vse to pa generira kompleksnost življenja na njej. Zaradi osrednje živilske tržnice imamo Ljubljančani torej določen in specifičen način življenja, tisto čemur Francozi pravijo la qualité de la vie. In prav to je v življenju nenadomestljivo, mar ne? Sprehod na trg nas nagovarja k širšemu razmisleku o mestu, njegovi zgodovini in o nas samih, pa tudi o vseh tistih okoljih, od koder vozijo pridelke na trg, saj je nevsiljiv posrednik. V nič nas ne prisiljuje, ne vsiljuje se nam, ne bombardira nas z vsiljivimi informacijami, kar se nam dogaja sicer na vsakem koraku, vseeno pa nam širši pogled omogoča. Neposredno spoznamo razmere v mestu, na podeželju, tudi v posameznih slovenskih pokrajinah in segmente življenja ožje in širše mestne okolice. Preko pridelkov in izdelkov, ki jih prinašajo na trg, lahko ugotovimo, kaj v posameznih krajih gojé, s katero domačo obrtjo se ukvarjajo itn. Treba se je strinjati z mislijo Nene Židov,5 da trg ni le zrcalo mesta, ampak tudi relativno širokega prostora. Svoj pečat mu vsekakor daje določen čas. Prav pričevalnost je eden od razlogov, zaradi katerih si radi ogledujemo živilske trge v tujih mestih. Živilska tržnica je pomemben del naše kulturne dediščine V etnološkem in zgodovinskem pogledu je ambient živilskega trga pomemben iz več razlogov, ne nazadnje predstavlja kontinuiteto častitljive tradicije sejmarstva (kot oblike občasnega spontanega kupčevanja). V Ljubljani se je to izročilo rodilo v srednjem veku in predstavlja ob fevdalnih in cerkvenih institucijah tretjo ključno sestavino, pomembno za pridobitev mestnih pravic oziroma statusa mesta. Pravica do organiziranja sejma se je podeljevala z ukazi lokalnega fevdalca ali celo deželnega suverena, torej je bila že tedaj več kakor le krajevnega pomena. »Tedenski sejmi so bili od 13. stoletja dalje dovoljeni le v mestih. Iz teh oblik tedenskih sejmov so se kasneje razvile mestne tržnice kot oblika vsakdanje prodaje …«7 Urejali so jih s posebnimi tržnimi predpisi. V Ljubljani je tako ta izjemna tradicija živa še danes, docela naravno in brez pritiskov prilagojena sodobnim potrebam, kakor je dokumentirano npr. v fotografskih monografijah Joca Žnidaršiča in besedilih Željka Kozinca. Integrirani, pa tudi ekološko neoporečni pridelki iz vse Slovenije, ne samo iz ožje ljubljanske okolice, so posebnost in dragocenost, s kakršno se mnogi kraji, preplavljeni z industrializirano kmetijsko proizvodnjo, kjer se natančnejšega porekla hrane niti ne da ugotoviti, ne morejo pohvaliti. V Zahodni Evropi domače pridelke večinoma prodajajo le ob posebnih prilikah. Tudi v tem pogledu je ljubljanski pojav enkraten.Vodnikov trg s tržnico je torej izjemno pomemben del ljubljanske kulturne dediščine, mestnega, meščanskega in slovenskega spomina. Neprecenljive vrednosti je zato, ker je tako rekoč edini ambient v središču našega glavnega mesta, ki še avtentično živi in nepretrgoma funkcionira. Na tržnici se odvija resnično življenje, ki ga niso uničile revolucije, reforme in defekti reform. To ni le prostor, kjer ljudje kupujejo, ampak se srečujejo v takem okolju, ki jim omogoča, da se drug drugega začutijo. Predpogoj da človeku omogočimo emocionalno potrditev, je prav to, da ga začutimo, kar omogoča atmosfera na trgu, še posebej ob kolonadah, tej Plečnikovi starogrški stoi. Tržnica, ki sama ustvarja kvalitetno zapolnjen prostor, s prodajalnami, lokalčki, stojnicami, dežniki, drevjem in izrednimi vedutami, dobesedno narekuje osebne družabnosti, ki se odvijajo preko tedna in posebej ob sobotah, ko odhod na trg mnogim Ljubljančanom pomeni celo poseben obred. Kolikokrat v življenju smo že izrekli dogovore: dobimo se na trgu, vidimo se na trgu, gremo na »plac«. Na trg hodimo peš! Morda s kolesom. To temu prostoru daje dodatno, prav posebno vrednost, ker ustvarja določeno umirjenost in sproščenost. Takšna je pot na »pl’c«, kakor so govorili stari Ljubljančani in nekateri to še ohranjajo. projekti tržnica 33 34kritikaPred nekaj leti je bila tržnica že prenovljena in ji prav nič ne manjka. To je izdelan in zaokrožen prostor. Prav tržna ploščad je tista, ki povezuje vse ambiente! Uteleša arhetip, antropološko konstanto doživetja, projekcije, predelovanja vsebin in vedenja, kar smo že omenili. Enostavno rečeno: obnavlja nam življenje. Nameravani posegi v Vodnikov trg nam bodo vse to onemogočili, nam življenje postavili na glavo. Že agresivni vsadek v po- dobi Mesarskega mostu bo povzročil precejšnjo spremembo.8 Podobna agresivnost, ki priča o nemoči arhitekturne vizije, nesposobnosti slediti arhetipičnemu temelju mesta, o zanikovanju potreb mestnih prebivalcev, o ignoriranju urbanosti v pravem pomenu besede, se bo samo preselila na Vodnikov trg, kjer bomo spet priča manjšim in večjim nesmislom. Zakrinkani interesi po profitu bodo postali vsakomur jasni, vendar kaj, ko bo prepozno, kakor je v našem mestu prepozno že za marsikaj. Že misel na to, da kupuješ hrano nad stotinami avtomobilov, je zelo neprijetna. Še bolj neprijetno je spoznanje, da se MOL krčevito oklepa gradnje garaže pod tržnico v edin- stvenem, a subtilnem in krhkem srednjeveškem mestnem jedru. Vendar ne gre le za objesten poseg v fino tkivo tega prostora. Danes vemo, da sodo- bne evropske urbanistične smernice umikajo promet iz mestnih središč na obrobja mest in skušajo staromestna jedra ohraniti čimbolj nedotaknjena, mi pa želimo vanje nagrmaditi avtomobile. Pri tem je kapiteljska garaža, lučaj od trga, prazna, na bližnjem Kongresnem trgu pa že gradimo novo veliko podzemno garažo. O mestotvornem, čistem, hitrem, subtilnem javnem pro- metu, ne razmišlja nihče.Tramvaj uvajajo tudi manjša mesta v Evropi (npr. Padova), da o električnih avtobusih ne govorimo.9Garaže pod tržnicami so se gradile pred dvajsetimi, tridesetimi leti. Stalna sklicevanja privržencev garaž pod tržnico predvsem na Parmo in Barcelono, mesti, ki naj bi že imeli takšne garaže, so iracionalna, obupen poskus bran- jenja interesov, ne pa reševanja mestnih prometnih težav. Poleg tega gre za popolnoma različni mesti z drugačnimi strukturami in drugačnimi problemi. V Barceloni je pet velikih tržnic, stara zaščitena osrednja tržnica na Ram- blasu pa seveda nima podzemske garaže. Spet gre za manipuliranje, da bi z nedejstvi zameglili za mesto in tržnico porazne ideje. V Ljubljani smo pred nedavnim spet gostili strokovnjake iz Padove, ki že več desetletij opazujejo mesto in tržnico. Zaradi napovedane gradnje garaže pod njo so se zgrozili, ker vedo, da bo povzročila fatalni zastoj življenja, ki se ujema z resničnim bistvom našega enkratnega deželnega mesta. Naročili smo jim mnenje o posledicah posega. Zakaj v Ljubljani uničevati nekaj, česar nikjer na svetu ni? Kakšen barbarski instinkt bi si želel uničiti individualnost mesta in zakaj se zdaj še čudi, če ga dojemamo kot agresorja? Tudi če novodobni barbari, kakor jih imenuje analitični psiholog J. Hillman, samo odgovarjajo na zahteve globalnega sveta, na ta način uničujejo individualne eksistence posameznih mest. In to je arhitekturni totalitarizem narcisoidnih megalomanov. »V dobi, ki je á tout prix usmerjena izključno na razširitev življenjskega prostora kot tudi na povečanje racionalnega védenja, je največji izziv zavedati se svoje enkratnosti in omejenosti. Enkratnost in omejenost sta sinonima. Brez njiju ni nobene zaznave neomejenega in zato tudi nobenega ozaveščanja, temveč zgolj iluzorna identiteta s tistim, kar se izraža v omamah velikih števil in v moči politične oblasti«. Čeprav v pričujoči številki o tem podrobneje pišejo drugi pisci, želimo ponovno opozoriti na predvidevanja številnih strokovnjakov, ki jim je jasno, da bodo posegu sledili (ne)predvidljivi zapleti. Najprej bodo tu številne arheološke najdbe, med njimi stari samostanski grobovi. Nadaljevalo se bo s posedanjem ali poplavljanjem izkopanega terena (spomnimo se Vile Ur- bane!). Do sedaj niso opravili še nobenih geoloških in drugih raziskav. Pro- jekt se bo časovno močno zavlekel. Se podražil. Vsa problematika bo zavita v nepropustno folijo starih političnih problemov in novih »nedolžnih« man- datov. Nemočni bomo opazovali, kaj vse so nam požrle obljube nekdanjih politikov? V prihodnosti nihče ne bo odgovarjal za nastale evidentne napake, pogubne odločitve. Ali kdaj še kdo je? Bodimo resni! Da je vedno vse drugače od dogovorjenega, da investitorji lahko izsilijo nedoumljive spremembe nagrajenih in sprejetih projektov, da je politična volja za urejanjem stvari manjša od gorčičnega zrna, vse to ni nič novega. Samo Ljubljano pohabljamo znova in znova! Same znane o jari kači in steklem polžu; ne le novi kliniki, am- pak tudi obnova Drame, Opere, most na Barjanski cesti s »tundra parkom«, »arhitektura« Trnovega, pa Kolizej, kvarjenje Plečnikove ureditve Ljubljanice, pa Plečnikov stadion, Tivoli, Ilirija, Emonika itn., itn. Kako si ti graditelji še upajo pričakovati podporo, tistih ki vedo za kaj gre. Za gradnjo NUK–a II, ni bilo nobene politične volje, ne denarja, garažo, ki bo uničila tržnico, pa bi radi začeli graditi že jutri. Kakšna izdajalska mrzličnost! To seveda ne pomeni, da ne bi smeli na živilski tržnici tega in onega izboljšati, spremeniti in nadgra- diti, npr. slepo fasado Mahrove hiše. Vendar ne uresničujmo projektov tistih arhitektov, ki se niso razvili kot individuumi, ampak so obdržali mentaliteto mase, kar se vidi po njihovi narcisoidni drži, ki ni sposobna individualne odgovornosti. Ker so bili nenehno deležni ugodnih sugestij družbenega miljeja, niso doživeli nobene v globino segajoče spremembe svoje notran- josti. Zato pa tudi niso sposobni najti arhitekturnih rešitev, ki bi mestne za- gate spremenile v arhitekturo, ki funkcionira, ljudi, ki jim služi pa bi sproščala in povzdigovala. Taki »strokovnjaki« so v mestu že glasno prihajajoč masovni problem. Kolikokrat že smo jih zalotili pri »rešitvah«, s katerimi so neverjetno hitro zdrsnili v »otroški raj« brezbrižnosti in neodgovornosti in se vdali zah- tevam masovnega trenda profitarstva. Čeprav se eni pokrijejo z akademsko distanco, drugi z vzvišenostjo »strokovne ustvarjalnosti«, tretji pa brez po- sluha za slovensko Ljubljano reciklirajo globalne rešitve virtualnih nebes, se na koncu vsi sprenevedavo dajo zapeljati denarju, brez razmisleka o posledicah in brez sočutja do vseh, ki bodo morali trpeti njihove »umetnine«. Očitno je, da bi gradnja garažne hiše pod tržnico prinesla precej več problemov, kot naj bi jih rešila. Odločitve MOL- a zato ne gre razumeti drugače, kakor z dejstvom, da nekateri trmasto rinejo z glavo skozi zid, kar lahko opravičujeta le dva ra- zloga. Prvi je ta, da je bila podzemska garaža na tem mestu načrtovana sko- raj pred dvajsetimi leti - prav takrat je bil ponovno načrtovan tudi most čez Gradaščico v podaljšku Barjanske ceste - zato je treba izpolniti stare politične obljube, ne glede na vso zdravo pamet, strokovna opozorila in današnje poznavanje problematike. Drugi razlog je verjetnejši. Za načrtovana (dva) hotela v Kresiji in ob Mahrovi hiši so potrebna parkirišča, sicer investitor ne bo vlagal sredstev. Torej gre zgolj za »kšeft«. Najhuje je, da ne z MOL- om ne z mediji ni mogoč dialog. Celo v evropskem letu dialoga ne! Takšen nedemokratični odnos do izjemno pomembne in subtilne mestne problematike ter do prizadetih meščanov, je daleč od vsake demokracije, zato je za današnjo evropsko komunikacijo ravnanje župana in podžupana, da drugih ne omenjamo, naravnost nezaslišano in zastrašujoče. Nezainteresiranost in neodzivnost medijev, ki sicer tedne pišejo o tem, kako se neka ministrova žena vozi po nakupih s službenim avtom, pa ne priča zgolj o morebitnih manipulacijah in pritiskih nanje, ampak tudi o tem, da v uredništvih ni prav veliko prostora za kritičen in poglobljen odnos do glavnega mesta. Življenjski tok na trgu bo surovo pretrgan in kdo ga bo zacelil? Življenjski tok, ki ga omogoča izredni ambient živilske tržnice, bo za vse čase pretrgan. Prodajalci, s katerimi se vsi poznamo in so za mnoge, kot rečeno, prijatelji, kar je posebna in pomembna vrednota, se bodo preusmerili dru- gam, prav gotovo pa bo kdo tudi prenehal s prodajo. Ker bodo drugam odšli tudi kupci, bo resničnega življenja, ki se je tam odvijalo organsko in spontano, konec. Na tak brutalen način so uničili dušo mnogim ljubljanskim prostorom. Opozarjamo na veliko razliko med avtentičnim življenjem in vsiljeno igro življenja, ki bo s »prenovo« sledila in žal ne bo imela drugega smisla kakor konzumatorstvo in ekonomski trg. Efemerni načrti prenove arhetipične tržnice ne bodo spoštovali nič substancialnega, saj bodo le intelektualistično preigravanje oblik in nepoznavanje življenja, saj pri mnogih intelektualcih leva roka ne ve, kaj dela desna roka. Taka nevrotika v povezavi s tistimi, ki 34kritikaPred nekaj leti je bila tržnica že prenovljena in ji prav nič ne manjka. To je izdelan in zaokrožen prostor. Prav tržna ploščad je tista, ki povezuje vse ambiente! Uteleša arhetip, antropološko konstanto doživetja, projekcije, predelovanja vsebin in vedenja, kar smo že omenili. Enostavno rečeno: obnavlja nam življenje. Nameravani posegi v Vodnikov trg nam bodo vse to onemogočili, nam življenje postavili na glavo. Že agresivni vsadek v po- dobi Mesarskega mostu bo povzročil precejšnjo spremembo.8 Podobna agresivnost, ki priča o nemoči arhitekturne vizije, nesposobnosti slediti arhetipičnemu temelju mesta, o zanikovanju potreb mestnih prebivalcev, o ignoriranju urbanosti v pravem pomenu besede, se bo samo preselila na Vodnikov trg, kjer bomo spet priča manjšim in večjim nesmislom. Zakrinkani interesi po profitu bodo postali vsakomur jasni, vendar kaj, ko bo prepozno, kakor je v našem mestu prepozno že za marsikaj. Že misel na to, da kupuješ hrano nad stotinami avtomobilov, je zelo neprijetna. Še bolj neprijetno je spoznanje, da se MOL krčevito oklepa gradnje garaže pod tržnico v edin- stvenem, a subtilnem in krhkem srednjeveškem mestnem jedru. Vendar ne gre le za objesten poseg v fino tkivo tega prostora. Danes vemo, da sodo- bne evropske urbanistične smernice umikajo promet iz mestnih središč na obrobja mest in skušajo staromestna jedra ohraniti čimbolj nedotaknjena, mi pa želimo vanje nagrmaditi avtomobile. Pri tem je kapiteljska garaža, lučaj od trga, prazna, na bližnjem Kongresnem trgu pa že gradimo novo veliko podzemno garažo. O mestotvornem, čistem, hitrem, subtilnem javnem pro- metu, ne razmišlja nihče.Tramvaj uvajajo tudi manjša mesta v Evropi (npr. Padova), da o električnih avtobusih ne govorimo.9Garaže pod tržnicami so se gradile pred dvajsetimi, tridesetimi leti. Stalna sklicevanja privržencev garaž pod tržnico predvsem na Parmo in Barcelono, mesti, ki naj bi že imeli takšne garaže, so iracionalna, obupen poskus bran- jenja interesov, ne pa reševanja mestnih prometnih težav. Poleg tega gre za popolnoma različni mesti z drugačnimi strukturami in drugačnimi problemi. V Barceloni je pet velikih tržnic, stara zaščitena osrednja tržnica na Ram- blasu pa seveda nima podzemske garaže. Spet gre za manipuliranje, da bi z nedejstvi zameglili za mesto in tržnico porazne ideje. V Ljubljani smo pred nedavnim spet gostili strokovnjake iz Padove, ki že več desetletij opazujejo mesto in tržnico. Zaradi napovedane gradnje garaže pod njo so se zgrozili, ker vedo, da bo povzročila fatalni zastoj življenja, ki se ujema z resničnim bistvom našega enkratnega deželnega mesta. Naročili smo jim mnenje o posledicah posega. Zakaj v Ljubljani uničevati nekaj, česar nikjer na svetu ni? Kakšen barbarski instinkt bi si želel uničiti individualnost mesta in zakaj se zdaj še čudi, če ga dojemamo kot agresorja? Tudi če novodobni barbari, kakor jih imenuje analitični psiholog J. Hillman, samo odgovarjajo na zahteve globalnega sveta, na ta način uničujejo individualne eksistence posameznih mest. In to je arhitekturni totalitarizem narcisoidnih megalomanov. »V dobi, ki je á tout prix usmerjena izključno na razširitev življenjskega prostora kot tudi na povečanje racionalnega védenja, je največji izziv zavedati se svoje enkratnosti in omejenosti. Enkratnost in omejenost sta sinonima. Brez njiju ni nobene zaznave neomejenega in zato tudi nobenega ozaveščanja, temveč zgolj iluzorna identiteta s tistim, kar se izraža v omamah velikih števil in v moči politične oblasti«. Čeprav v pričujoči številki o tem podrobneje pišejo drugi pisci, želimo ponovno opozoriti na predvidevanja številnih strokovnjakov, ki jim je jasno, da bodo posegu sledili (ne)predvidljivi zapleti. Najprej bodo tu številne arheološke najdbe, med njimi stari samostanski grobovi. Nadaljevalo se bo s posedanjem ali poplavljanjem izkopanega terena (spomnimo se Vile Ur- bane!). Do sedaj niso opravili še nobenih geoloških in drugih raziskav. Pro- jekt se bo časovno močno zavlekel. Se podražil. Vsa problematika bo zavita v nepropustno folijo starih političnih problemov in novih »nedolžnih« man- datov. Nemočni bomo opazovali, kaj vse so nam požrle obljube nekdanjih politikov? V prihodnosti nihče ne bo odgovarjal za nastale evidentne napake, pogubne odločitve. Ali kdaj še kdo je? Bodimo resni! Da je vedno vse drugače od dogovorjenega, da investitorji lahko izsilijo nedoumljive spremembe nagrajenih in sprejetih projektov, da je politična volja za urejanjem stvari manjša od gorčičnega zrna, vse to ni nič novega. Samo Ljubljano pohabljamo znova in znova! Same znane o jari kači in steklem polžu; ne le novi kliniki, am- pak tudi obnova Drame, Opere, most na Barjanski cesti s »tundra parkom«, »arhitektura« Trnovega, pa Kolizej, kvarjenje Plečnikove ureditve Ljubljanice, pa Plečnikov stadion, Tivoli, Ilirija, Emonika itn., itn. Kako si ti graditelji še upajo pričakovati podporo, tistih ki vedo za kaj gre. Za gradnjo NUK–a II, ni bilo nobene politične volje, ne denarja, garažo, ki bo uničila tržnico, pa bi radi začeli graditi že jutri. Kakšna izdajalska mrzličnost! To seveda ne pomeni, da ne bi smeli na živilski tržnici tega in onega izboljšati, spremeniti in nadgra- diti, npr. slepo fasado Mahrove hiše. Vendar ne uresničujmo projektov tistih arhitektov, ki se niso razvili kot individuumi, ampak so obdržali mentaliteto mase, kar se vidi po njihovi narcisoidni drži, ki ni sposobna individualne odgovornosti. Ker so bili nenehno deležni ugodnih sugestij družbenega miljeja, niso doživeli nobene v globino segajoče spremembe svoje notran- josti. Zato pa tudi niso sposobni najti arhitekturnih rešitev, ki bi mestne za- gate spremenile v arhitekturo, ki funkcionira, ljudi, ki jim služi pa bi sproščala in povzdigovala. Taki »strokovnjaki« so v mestu že glasno prihajajoč masovni problem. Kolikokrat že smo jih zalotili pri »rešitvah«, s katerimi so neverjetno hitro zdrsnili v »otroški raj« brezbrižnosti in neodgovornosti in se vdali zah- tevam masovnega trenda profitarstva. Čeprav se eni pokrijejo z akademsko distanco, drugi z vzvišenostjo »strokovne ustvarjalnosti«, tretji pa brez po- sluha za slovensko Ljubljano reciklirajo globalne rešitve virtualnih nebes, se na koncu vsi sprenevedavo dajo zapeljati denarju, brez razmisleka o posledicah in brez sočutja do vseh, ki bodo morali trpeti njihove »umetnine«. Očitno je, da bi gradnja garažne hiše pod tržnico prinesla precej več problemov, kot naj bi jih rešila. Odločitve MOL- a zato ne gre razumeti drugače, kakor z dejstvom, da nekateri trmasto rinejo z glavo skozi zid, kar lahko opravičujeta le dva ra- zloga. Prvi je ta, da je bila podzemska garaža na tem mestu načrtovana sko- raj pred dvajsetimi leti - prav takrat je bil ponovno načrtovan tudi most čez Gradaščico v podaljšku Barjanske ceste - zato je treba izpolniti stare politične obljube, ne glede na vso zdravo pamet, strokovna opozorila in današnje poznavanje problematike. Drugi razlog je verjetnejši. Za načrtovana (dva) hotela v Kresiji in ob Mahrovi hiši so potrebna parkirišča, sicer investitor ne bo vlagal sredstev. Torej gre zgolj za »kšeft«. Najhuje je, da ne z MOL- om ne z mediji ni mogoč dialog. Celo v evropskem letu dialoga ne! Takšen nedemokratični odnos do izjemno pomembne in subtilne mestne problematike ter do prizadetih meščanov, je daleč od vsake demokracije, zato je za današnjo evropsko komunikacijo ravnanje župana in podžupana, da drugih ne omenjamo, naravnost nezaslišano in zastrašujoče. Nezainteresiranost in neodzivnost medijev, ki sicer tedne pišejo o tem, kako se neka ministrova žena vozi po nakupih s službenim avtom, pa ne priča zgolj o morebitnih manipulacijah in pritiskih nanje, ampak tudi o tem, da v uredništvih ni prav veliko prostora za kritičen in poglobljen odnos do glavnega mesta. Življenjski tok na trgu bo surovo pretrgan in kdo ga bo zacelil? Življenjski tok, ki ga omogoča izredni ambient živilske tržnice, bo za vse čase pretrgan. Prodajalci, s katerimi se vsi poznamo in so za mnoge, kot rečeno, prijatelji, kar je posebna in pomembna vrednota, se bodo preusmerili dru- gam, prav gotovo pa bo kdo tudi prenehal s prodajo. Ker bodo drugam odšli tudi kupci, bo resničnega življenja, ki se je tam odvijalo organsko in spontano, konec. Na tak brutalen način so uničili dušo mnogim ljubljanskim prostorom. Opozarjamo na veliko razliko med avtentičnim življenjem in vsiljeno igro življenja, ki bo s »prenovo« sledila in žal ne bo imela drugega smisla kakor konzumatorstvo in ekonomski trg. Efemerni načrti prenove arhetipične tržnice ne bodo spoštovali nič substancialnega, saj bodo le intelektualistično preigravanje oblik in nepoznavanje življenja, saj pri mnogih intelektualcih leva roka ne ve, kaj dela desna roka. Taka nevrotika v povezavi s tistimi, ki projekti tržnica