367176 UDK911.3(082) ISSN 0354-0596 Oddelek za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani Department of Geography, Faculty of Arts, University of Ljubljana DELA 12 SOCIALNOGEOGRAFSKI PROBLEMI SOCIOGEOGRAPHICAL PROBLEMS POSVEČENO 70. LETNICI PROF. VLADIMIRJA KLEMENČIČA DEDICATED TO PROF. VLADIMIR KLEMENČIČ AT HIS 70 ™ ANNIVERSARV LJUBLJANA 1997 Izdajateljski svet — Publishing Board Borut Belec, Andrej Čeme, Anton Gosar, Marijan M. Klemenčič, Jurij Kunaver, Mirko Pak Odgovorni urednik — Responsible Editor Mirko Pak Uredniški odbor — Editoral Board Andrej Čeme, Anton Gosar, Marijan M. Klemenčič, Darko Ogrin, Mirko Pak Urednik — Editor in Chief Marijan M. Klemenčič Namizno založništvo — Desktop Publishing Danica Jakopič Prevodi v angleščino— English Translations Branka Klemene Tisk — Printed by VB&S d.o.o. Ljubljana Izdano s finančno pomočjo Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani Naklada 500 izvodov CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna univerzitetna knjižnica, Ljubljana 911.3(082) SOCIALNOGEOGRAFSKI problemi = Sociogeographical problems / [urednik, editor in chief Marijan M. Klemenči^. - Ljubljana : Oddelek za geografijo Filozofske fakultete, 1997. - (Dela / Oddelek za geografijo Filozofske fakultete - Faculty of Arts, Department of Geography, ISSN 0354-0596 ; 12) ISBN 961-6200-53-4 I. Klemenčič, Marijan M. 67650560 Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-267/97 mb z dne 28. 5. 1997 štejejo Dela med proizvode, za katere se plačuje 5 % davek od prometa proizvodov. VSEBINA - CONTENTS Uvodnik.........................................................................................................................5 Gosar Anton Življenje = geografija.............................................................................................9 Klemenčič Marijan M. Geografski prehod...............................................................................................15 Schaffer Franz Interaktive Sozialgeographie Zur Konzeption einer praxisbegleitenden Implementations-Forschung.............31 Ruppert Kari Landschaftspflege im Blickfeld angevvandter Geographie..................................59 Černe Andrej Geografija - prostorski koncepti in planiranje.....................................................81 WoIfKlaus Der Beitrag der Geographie zu Raumforschung und Raumordnung..................95 Ravbar Marjan Odsev globalnih družbenih sprememb na vsebino regionalnega prostorskega planiranja......................................................................................103 Plut Dušan Slovenija in oblikovanje sonaravne razvojne strategije Evropske zveze..........119 Velikonja Joseph Slovane "Diaspora" in the United States...........................................................133 Bufon Milan Prostorski aspekti manjšinske problematike v luči slovenske socialne geografije in politične geografije proučevanja..................................................143 Maier Joerg Strukturwandel oder Strukturbruch im Grenzraum. Bevolkerungs- und Wirtschaftsveranderungen im Bayerischen und Bohmischen Grenzland..............................................................................163 Belec Borut Hrvaška zemljiška posest v občini Lendava kot sestavina mejne problematike......................................................................................................183 Vrišer Igor Družbeni proizvod slovenskih mest..................................................................195 Pak Mirko Vpliv univerze na razvoj Ljubljane...................................................................215 Rebernik Dejan Model morfološke in socialnogeografske zgradbe urbanega prostora na primeru Celja, Kopra in Ptuja.......................................................................229 Radinja Darko Kmetijsko obremenjevanje slovenskega alpskega sveta na izbranem primeru..............................................................................................................249 Lovrenčak Franc Značilnosti prsti na pobočju Tičnice na Rakeku...............................................265 Mojca Doigan-Petrič, Ida Knez-Račič, Janja Turk Bibliografija prof dr.Vladimirja Klemenčiča...................................................275 UVODNIK Predstavitev raziskovalnih dosežkov članov Oddelka za geografijo ima v 12. številki DELA še posebno težo in pomen, ker na tak način želimo proslaviti 70-letnico kolege, učitelja in mentorja, prof dr. Vladimirja Klemenčiča. S svojim delom, idejami, usmerjanjem in vodenjem je vtisnil neizbrisen pečat ne le Oddelku za geografijo, ampak vsej slovenski geografiji, s pomembnimi prispevki pa obogatil tudi mednarodno geografijo. Zato smo k sodelovanju povabili nekatere njegove doktorante in sodelavce iz Slovenije in tujine. Zaradi omejenega prostora je bilo treba močno skrčiti število povabljenih sodelavcev; "krivec" za to je predvsem prof Vladimir Klemenčič, ki je razpredel izredno široko mrežo mednarodnega sodelovanja in bil mentor številnim doktorantom in magistrantom. Predstavljena tematika je zelo široka in sega od družbene do fizične geografije, od splošnih do zelo konkretnih obravnav, od teoretičnih do uporabnih. Zelo dobrodošla so spoznanja in izsledki gostov iz tujine, ki pomembno širijo strokovna obzorja. V vsebinskem pogledu se prispevki uvrščajo v več skupin. Teoretsko naravnani prispevki so večinoma usmerjeni v obravnavo pomena geografije za prostorsko načrtovanje. Iz njih je jasno razvidna družbena odgovornost geografije za opredeljevanje najpomembnejših pokrajinskih problemov in iskanje možnosti za njihovo rešitev. Prispevki o obmejni in narodnostni tematiki se dotikajo zelo pomembnega in obsežnega strokovnega opusa prof Klemenčiča. Jubilantovo angažiranost za opredeljevanje pomembnih širših geografskih problemov je našla odmev tudi v prispevkih, ki obravnavajo okoljske probleme, probleme slovenskih mest itn. Na koncu je dodana bibliografija prof Vladimirja Klemenčiča, ki zaradi izredne raznovrstnosti njegovega dela še ni popolna. Ko prof Vladimirju Klemenčiču izrekamo zahvalo za njegovo delo na Oddelku za geografijo mu želimo, da bi s svojim notranjim žarom in energijo še dolgo netil ustvarjalni nemir v slovenski geografiji. Zahvaljujemo se avtorjem prispevkov, posebno še povabljenim iz Slovenije in tujine, Mojci Dolgan-Petrič, Idi Knez-Račič in Janji Turk in za pripravo bibliografije, prevajalki Branki Klemene, Danici Jakopič za namizno založništvo, kartografoma Veroniki Leskovšek in Blažu Repetu, tiskarni VB&S d.o.o., še posebno Znanstvenemu inštitutu Filozofske fakultete za sofinanciranje zbornika ter vsem drugim, ki so kakorkoli pripomogli k izdaji DELA 12. Urednik dr. Marijan M. Klemenčič PROF. DR. VLADIMIR KLEMENČIČ AMBASADOR REPUBLIKE SLOVENIJE V ZNANOSTI ŽIVLJENJE = GEOGRAFIJA Ein Leben lang Geographie lieben Geography - A Life Long Love Anton Gosar O jubilantu, upokojenemu rednemu profesorju dr. Vladimirju Klemenčiču in njegovem delu, smo geografi objavili vrsto prijaznih, vsebinsko bogatih zapisov. Njegovemu znanstvenemu in pedagoškemu delu bo posvečena utemeljitev ob priliki imenovanja v naziv zaslužni profesor; bibliografska priloga v tem, njemu posvečenem 12. zvezku oddelčnega glasila, pa že dopolnjuje in vzporedno bogati vedenje o njem in njegovem delovanju v okviru stroke. Ob pisanju tega uvodnika zato ne čutim potrebe po razčlenitvi vsega njegovega strokovnega opusa in delovanja. Nanizati želim le nekaj pogledov na njegovo osebo in delo, kot sem to občutil sam, skozi tri desetletja najinega poznanstva. Ta razmislek naj bo antiteza brezosebnim, suhim zapisom o kolegih, s katerimi smo pogosto preživeli nekaj desetletij, včasih kar pol našega življenja. Zdi se, kot da se sramujemo napisati, da so nas (obdobno) plemenitih, da smo se nanje (obdobno) jezili in/ali pa, da smo se iz sobivanja z njimi marsikaj naučili/izučili. Ne priznamo, da so nas sooblikovali kot osebnost in kot strokovnjaka. Ne priznamo, da zna biti naše sedanje oportuno ali heretično delovanje posledica prav tega/takega individualnega sobivanja. Žal prepogosto ob takih priložnostih o njih - jubilantih - ne zmoremo zapisati nič drugega kot to, da so razvi(ja)li stroko. Moj pogled na profesorja Klemenčiča se je oblikoval skozi štiri cikle sodelovanja: študentskega, sodelavskega, strokovnega in kolegialnega. Splet "podrejenosti", "odvisnosti" in "enakopravnosti" je oblikoval najino zvezo skozi čas. Presenetljivo je, da navidezne, z moje strani gojene hierarhičnosti, podedovane po prvem medosebnem stiku, ni z leti zamenjal bolj pristen odnos. Zame je bil jubilant vseskozi "profesor Klemenčič" in nič čudnega se mi ne zdi, daje, po tridesetih letih poznanstva, vikanje še vedno najina ustaljena pogovorna oblika. Nekateri kolegi v stroki mi zamerijo "ameriško" neposrednost in mi le zaradi spleta okoliščin tolerirajo tikanje, napram jubilantu pa mi tikanje ne gre. Vendar tako, rekli bi mu lahko arhaično komuniciranje ni omejevalo razumevanja in skupnega delovanja, prednostno v stroki in službi. Iz osebnega izkustva tega intenzivnega, več kot četrtstoletnega sodelovanja izhaja poznavanje njegovega življenja, dela in razmišljanja. Na osnovi tega vedenja in poznavanja ugotavljam, daje profesor Klemenčič posvetil življenje prednostno enemu Dr., izr. prof. Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, SI 1000 LJubljana, Slovenija cilju: geografiji. Geografija je oblikovala življenje, življenje se je podrejalo strokovnim ambicijam! Profesor Klemenčič mi pripisuje pragmatizem. Za človeka te vrste velja - tako Verbinčev slovar - da je zanj "merilo uspeha objektivna merljivost, uspešno zaključena akcija, takoj uporabljiv znanstveni izsledek". Iz svoje kože ne morem niti tokrat, kajti prav jubilantovo delovanje mi daje možnost, da teorijo o pragmatičnosti, ob naštevanju zaslug in del, podkrepim na njegovem primeru. Zapisi ob (okroglih) obletnicah jubilanta v Geografskem vestniku in drugod, biografija v ULBB in že omenjena bibliografska priloga v tem zvezku dajejo dober vpogled v Klemenčičevo "ljubezensko razmerje" do geografije. Njegove raziskovalne in organizacijske dosežke povzema okrog 250 zapisov oziroma bibliografskih enot. Avtor le-teh, profesor Klemenčič, velja z 68 objavami v tuji strokovni literaturi za najbolj plodovitega in po SCI najbolj citiranega slovenskega geografa. Največ njegovih del je zaslediti v Nemčiji (31%), kjer je objavil tudi svojo prvo, v tuji periodiki objavljeno študijo. Po časovnem vrstnem redu objav njegovih člankov si sledijo objave na Poljskem (4%), Slovaškem (2%), Madžarskem (12%), v Italiji (15%), Avstriji (16%), na Nizozemskem (6%), v Rusiji (3%), Švici (3%), Franciji (4%)), Veliki Britaniji (3%.) in na Cipru (2%). /Navedbe v oklepaju opredeljujejo delež objav v tujem tisku./ Z mentorskim delom je pripeljal do doktorata 15 geografov iz Slovenije, Hrvaške, Jugoslavije in Poljske, obenem pa je bil mentor številnim avstrijskim, italijanskim, poljskim, avstralskim in ameriškim štipendistom, ki so pri nas zbirali in dopolnjevali znanje za lastno raziskovalno delo. V Inštitutu za geografijo Univerze je zaposlil več kot 41 mladih strokovnjakov, kolegom raziskovalcem je omogočil študijsko izpopolnjevanje v tujini; mnoge je kot mentor in poznavalec raziskovalne sfere in politične "klime" pripeljal do uglednih položajev v šolstvu, v raziskovalnih institucijah, politiki in gospodarstvu. Bil je iniciator in soorganizator devetih mednarodnih strokovnih srečanj - simpozijev, med katerimi je treba izpostaviti predvsem sestanke delovnih skupin Mednarodne zveze geografov (IGU). Bilateralne (poljsko-jugoslovanske, nemško-slovenske, avstrijsko-slovenske, madžarsko-slovenske), trilateralne (nemško-hrvaško-slovenske, nemško-makedonsko-slovenske) in druge internacionalne posvete oziroma konference je pomagal uspešno izvesti v domovini in sosedstvu. Pri tem so mu dodobra pomagali kolegi in prijatelji iz drugih delov federalne države; Crkvenčič, Panov, Vasovič in drugi. Profesor Klemenčič je bil izvoljen za častnega člana številnih slovenskih in inozemskih geografskih društev ter strokovnih institucij po Evropi. Izpostaviti gre častno članstvo v hannoverskem uradu za prostorsko načrtovanje, nemškem društvu za proučevanje JV Evrope ter mariborskem, italijanskem, makedonskem in monaškem geografskem društvu. Predaval je v 12 deželah sveta, poleg Evrope tudi v Ameriki in 10 Avstraliji. Vse to je ves čas uspešno povezoval s svojim osnovnim pedagoškim delom, ki ga je začel opravljati kot asistent po diplomi 1951. leta, nadaljeval kot docent (1960), izredni profesor ( 1966) in redni univerzitetni profesor od 1972. leta na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Profesor Klemenčič je bil soustanovitelj dveh znanstvenih institutov: SLORI-Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu in Inštituta za geografijo Univerze (IGU) v Ljubljani. Dve desetletji dolgo, od ustanovitve leta 1962 do leta 1980, je kot direktor usmerjal delo in oblikoval kadrovsko politiko na IGU. Inštitut je za svojo znanstveno-strokovno smer delovanja, pretežno po njegovi zaslugi, izbral pojave in procese v domeni družbene oziroma socialne geografije. Neposredna aplikacija znanstvenih dosežkov je bila pomembna vrlina njegovega delovanja. Umestna je zato prispodoba o Klemenčiču kot očetu socialne geografije na Slovenskem. Še posebej zato, ker je inštitut v šestdesetih letih prek jubilanta navezal pristne odnose z miinchensko socialno-geografsko šolo ter najbolj eminentnima predstavnikoma te strokovne smeri Hartkejem in Bobekom. Številni somišljeniki oziroma sodelavci (iz vse Jugoslavije) so se zahvaljujoč prijateljstvu med jubilantom in Karlom Ruppertom ter njegovim krogom učencev na WG1 (Ekonomsko-geografski inštitut miinchenske univerze) strokovno kalili na Bavarskem. Vrh tega sodelovanja predstavlja nedvomno skupno nemško-slovensko-makedonsko terensko delo ob Ohridskem jezeru ter sosledna študija. Objave drugih, v obdobju uveljavljanja te strokovne smeri za mnoge nesprejemljivih znanstvenih izsledkov, je na Slovenskem omogočala strokovna revija Geographica Slovenica. Mirko Pak je pred desetimi leti o njem zapisal, da ... "vedno znova odkriva prostorske probleme in raziskovalno vznemirja ter drami slovensko geogra//"/o..."(Geografski vestnik 58, str. 148; podčrtal avtor). Značilno za Klemenčiča je namreč bilo, da je znanstveno oziroma raziskovalno raje provociral ter strokovno deloval na robu (do tedaj ustaljenega) polja geografske stroke, kot pa da bi se umestil (v sredo) tradicionalnih tokov v njej. Imel je smisel (nos) za odkrivanje raziskovalnih niš in neopredeljenih delovnih polj znanosti. Svoj nemimi duh, problemski pristop in vsestransko zanimanje za stroko je razširil in izpričal že v svojih prvih raziskovanjih. Zaoral je ledino pri obravnavi suburbanizacije, dnevne in sezonske migracije delovne sile, problematike delavsko-kmečkih gospodinjstev, demografskem odmiranju, obravnavi popisnih rezultatov (prednostno na avstrijskem Koroškem), celični proizvodnji, obravnavi manjšin in njihovi prostorski vlogi, ter geografskem proučevanju obmejnega prostora ter prekomejnega součinkovanja oziroma etnični in politični geografiji (na Slovenskem). Tako je, pogosto že mnogo poprej, predno so se teh tem lotile druge stroke, geografijo izpostavil v znanosti in družbi. Njegova vztrajnost, vrtanje in neposrednost seje izplačala, saj seje že sredi sedemdesetih let v regionalno-planerski praksi (takrat komunistične Jugoslavije) dodobra uveljavila (zahodno-evropska) metoda in filozofija nemško-avstrijske socialne geografije. 11 Socialna geografija je nenazadnje po njegovi zaslugi dobila domovinsko pravico tudi med uveljavljenimi, toda (pre)pogosto statičnimi in okrnelimi vejami geografije. Na začetku devetdesetih letih je profesor Vladimir Klemenčič pomagal vpeljati novo usmeritev na Oddelku za geografijo ljubljanske univerze. Smer "Politična in etnična geografija" je ena izmed šestih "izveskov" s katerimi se na tej ustanovi upravičeno hvalimo (žal, še brez ustrezne katedre). Klemenčič je sprejemal odličnost v stroki le, če seje ta izkazala v neposredni konfrontaciji s svetovno geografijo. Svoje prepričanje o tem je dokazoval tudi tako, da je izsledke lastnih raziskav in študij kolegov dal na rešeto mednarodnih konferenc oziroma jih je plasiral v tuje strokovno časopisje. Nemški prijatelji in kolegi Ruppert, Maier, Schaffer in Wolf ter sosedje iz zamejstva Seger, Backe in Valussi so se posebno radi odzvali takemu izzivu. Za svoje delo je jubilant prejel 18 priznanj države in stroke. Odličje "Ambasador Republike Slovenije v znanosti" ga uvršča med peščico promotorjev Slovenije, priznanji Univerze v Ljubljani in Ministrstva za šolstvo in šport za življensko delo pa ustrezno umeščata njegov trud na pedagoškem področju. Kot dokaz njegove nikoli prekinjene zvez z delovanjem na terenu, predvsem med slovensko manjšino v Italiji in Avstriji, omenimo še priznanje slovenskega kulturnega društva Kanalska dolina, ki ga je prejel pred dvema letoma. Ljubezen do Koroške je oblikovala njegov zasebni in strokovni svet. Je avtor številnih študij o Slovencih na avstrijskem Koroškem, izdal je prvo sodobno, dvojezično karto tega ozemlja, 33-krat je vodil študijsko potovanje maturantov Zvezne gimnazije za Slovence iz Celovca po Sloveniji oziroma Jugoslaviji. Na Koroškem je našel tudi svojo življensko družico Berto, kije desetletja dolgo razumevajoče spremljala njegovo delo in dobrohotno sprejemala njegovo (prvo) ljubezen - geografijo. Ljubezen do stroke in dela je vcepil tudi sinu Matjažu, ki na področju zgodovine odkriva nove razsežnosti te stroke v izseljeništvu in "polpreteklosti". Nihče drug od sodobnikov v stroki ni ljubil oziroma ne ljubi vedo - in z njo povezane dobrote in grenčice (!) - tako kot profesor Klemenčič. V tej svoji privrženosti stroki je dosegal svojega učitelja Antona Melika in se dokazoval ob rivalu Svetozarju Uešiču. V dokazovanju geografije (in sebe), navzven in navznoter, je ostajal dostikrat nerazumljen - heretik. V stroki so mu očitali uporništvo in (pre)zgodnjo, pretirano ambicioznost. Zaradi tega ni dočakal članstva v Akademiji. Morda izhaja iz tega tudi njegova obdobna zagrenjenost. A kdo si upa dandanes še reči, da je bogastvo idej kaznivo in vizionarstvo nedopustno? To je vrednota. Značilno za Klemenčiča je namreč bilo, da je razmišljal in raziskoval neukalupljeno. Včasih še sam ni v popolnosti doumel inovacije, v katero je silil stroko, a nek notranji čut mu je dejal, da ima vsebina, pogled prihodnost. Nihče mu ni bil kos v oblikovanju novih delovnih polj, vzpostavljanju mednarodnih strokovnih zvez in oblikovanju armade mladih, v stroki ambicioznih geografov! 12 K gornjemu, pragmatičnemu dokazovanju jubilantovih zaslug, želim dodati še nekaj osebnih videnj dela in druženja s profesorjem Klemenčičem. Študentje smo v medsebojnih pogovorih in na brucovanjih ironično izpostavljali jubilantov pri predavanjih pogosto uporabljen izraz "problem". Izraza ni razumeval v nedovršni obliki kot "vprašanje", ali dovršni obliki v smislu "resnice/dogme", ampak v smislu procesa, akcije, in nenazadnje, v razumevanju smeri (bodočega) delovanja stroke. V nakazovanju teh poti je bil vztrajen, ponavljajoč se - vse dotlej, dokler posameznika ni prepričal o pravilnosti svojih izhodišč. Z inovativno idejo je vztrajal, dokler se nekdo izmed nas študentov (in kasneje sodelavcev) ni odločil, dajo bo obdelal v diplomski nalogi, magistrskem ali doktorskem delu oziroma raziskovalnem projektu. Številne jubilantove, vedno znova porajajoče se ideje so med nami, (takrat) mladimi sodelavci oblikovale prepričanje, da bi moral "profesor Klemenčič imeti toliko asistentov, kot je dni v letu". Nekateri se njegovemu šarmu, vztrajnosti in bolj ali manj mamljivim ponudbam nismo uspeli upreti. Zdaj smo tu! Na in v geografiji. Jo ljubimo, vendar nam (še ?) ni postala življenje - tako kot je njemu! Ko gledam danes, pri 52.letih v preteklost se zavedam, da sva sodelavca že dobrih trideset let. Še dobro se spominjam zadnjih let študija, ko sem bil pri njem primoran moledovati za vpis inskripcije in frekvence v indeks, saj sem bil zaradi delovanja v turizmu posebno v poletnem semestru pogosto zdoma. Pripravljen je bil spoprijeti se z (mojo) idejo o takrat heretični diplomski nalogi, ki bi naj opredelila učinke neke delovne organizacije - v tem primeru Kompasa - na prostorsko stvarnost. Inovacije (ki jih je preizkusil tudi na meni) so se kasneje izkazale za pravilne in so dodobra zaznamovale prihodnost geografije na Slovenskem. Njegovo življensko filozofijo, ki mu je narekovala reagirati na "prvo žogo", dobro opredeljuje tudi najin prvi poslovni odnos. Po diplomi, ko sem imel vse niti napeljane v turizem in sem si za rezervo in socialno varnost omislil še delovno mesto na gimnaziji v Idriji, me je septembra leta 1971 srečal na hodniku Filozofske fakultete. Pred oglasno desko mi je ponudil delo asistenta/mladega raziskovalca na Gospodarsko-geografskem inštitutu v MiJnchnu, le odločiti bi se moral v tednu dni. Takoj, naslednji dan, sem rekel da, obesil perspektivo turizma na klin, pedagoškemu poklicu v srednji šoli rekel ne in se za dve leti naselil med mladež in umetnike v Schwabingu. To je bil začetek moje akademske kariere. Prijeten, nikoli ga nisem obžaloval! Klemenčiču je postalo življenje geografija. Temu življenju je dal prednost. Geografijo in življenje je oblikoval po svoje. Ni se prepustil zvabiti na utečena oziroma bolj lagodna pota. Hodil je po svojih. Pogosto mi je dejal: "... s tem, ko se pustiš zvabiti in slediš smernicam drugih ljudi, da bi dosegel nek cilj, se odpoveduješ samemu sebi, svojemu življenju ... to potem nisi več ti, si suženj (ideologije, stroke, okolja) ... Postaviti si moraš lastno vizijo in samozavestno slediti tej, svoji zvezdi! Profesor Klemenčič! Za vse obrobne in dobronamerne napotke ljudem, ki so bili in delali z Vami, predvsem pa za znanstveno širino in prispevke k moderni 13 organiziranosti stroke ter strokovno bogastvo, ki ga puščate nam, geografom: hvala! Geografi Vam v sedmem desetletju Vašega življenja, ki se je začelo 10. julija 1996, želimo klenosti in samosvojskosti - kot ste jo kazali skozi vse življenje = peografiio! 14 GEOGRAFSKI PREHOD * Marijan M. Klemenčič Izvleček UDK 910.1 =^863 Prispevek opozarja na pomen geografskih elementov v fazi prehoda z ene na drugo razvojno stopnjo, in sicer na primeru demografskega, gospodarskega in družbenogospodarskega prehoda, atomizacija družine, mešanih delavsko-kmečkih gospodinjstev, sodobnega preloga in urbanizacije. Izpostavljena je ideja o geografskem prehodu. Ključne besede: Geograf ski prehod, paradigma, družbenogospodarski prehod, sodobni prelog. GEOGRAPHICAL TRANSITION Abstract The paper emphasizes the significance ofgeographical elements in the phase of transition from one stage of development to another, presented through a čase study of demographical, economic and socioeconomic transition, family atomization, mixed worker-peasant households, contemporary fallow and urbanization. The primary stress is given to the idea of geographical transition. Key words: Geographical transition, Paradigm, Socioeconomic transition, Contemporary fallow. Dr., doc. Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, SI 1000 Ljubljana, Slovenija 15 Marijan M. Klemenčič_Geografski prehod UVOD Neprestano spreminjanje zemeljskega površja poteka po približno enakem scenariju, ki je zmes linearnega in krožnega razvoja. Z linearnim razvojem si predstavljamo napredek, torej spreminjanje v višje, bolj zapletene oblike, s krožnim razvojem pa stalen tok kroženja materije. Enega in drugega razvoja ne najdemo v čisti obliki; v geografiji izraz geografski proces predstavlja ravno to kombinacijo obeh vrst razvoja, ki se v povprečju kaže v razvoju pokrajine v obliki odprtih krogov oz. spirale (Vrišer, 1992, s. 93). Namen prispevka je pokazati na nekatere skupne značilnosti geografskih elementov in celotnega zemeljskega površja na prehodu z ene na drugo razvojno stopnjo. Poseben razlog za omenjeno obravnavo je v tem, da Slovenija doživlja zelo močne prehode na različnih področjih, ki usodno vplivajo na razvoj slovenske pokrajine. Predstavitev tematike je le fragmentarna v upanju, da bo v prihodnje možno tovrstnim teoretskim in metodološkim vprašanjem možno nameniti več pozornosti in podati zaokroženo sliko prehajanja geografskih elementov iz ene v drugo obliko. OBRAVNAVA ZAKONITOSTI RAZVOJA POKRAJINE V GEOGRAFIJI Diskusije o naravi geografije, predmetu proučevanja in o zakonitostih razvoja pokrajine so med geografi že vse od nastanka sodobne geografije. Posebno živahne so bile v 60. in 70. letih, ko je v geografijo prodirala matematizacija in z njo povezana potreba po bolj objektivnem proučevanju - kakorkoli že razumemo objektivnost. Za obravnavano tematiko je bistveno vprašanje, ali geografija proučuje posamezne primere (ki so vsak zase enkratni, neponovljivi), ali pa je v ospredju iskanje splošnih zakonitosti. Hartshome, ki je z delom The Nature of Geography (1939) dodobra poživil zanimanje za teoretska vprašanja geografije, se ni mogel dokončno opredeliti za eno samo varianto. Na eni strani se je trudil dokazati, da je CBD v Minneapolisu drugačen od tistega v Chicagu, da je New York edinstveno mesto itn. Na drugi strani je trdil, da bo geografija, ki je zadovoljna le s proučevanjem značilnosti posameznih pojavov in njihovih odnosov in ni uporabila vsake možnosti, da bi razvila lastne koncepte in splošna načela, propadla na enem od glavnih standardov znanosti (Guelke, 1977). Zelo pozno je prišlo do odziva na Hartshornovo neodločno mnenje. Schaeffer ga je dopolnil, da je za razlaganje pojavov potrebno poznavanje splošnosti, 16 Marijan M. Klemenčič_Geografski prehod na primer v obliki zakona (Schaeffer, 1953, s. 227). Njegova zasluga je, da je geografija prešla od preučevanja kraja k preučevanju prostora, kar je pomenilo premik k bolj splošnemu obravnavanju zemeljskega površja. Matematizacija oziroma "kvantitativna revolucija" je prinesla v geografijo zahtevo po "znanstveni objektivnosti". Tako je Burton (1963), ki ga imajo nekateri za močnejšega retorika kot logika (Guelke, 1971), trdil, da je kvantifikacija element večje znanstvenosti geografije. Dokončen poraz zagovornikov proučevanja edinstvenosti posameznih krajev ali pojavov je dosegel Bunge leta 1966. Trdil je, da kraji niso edinstveni in jih je torej možno primerjati. Znanost je, po njegovem mnenju, smrten sovražnik edinstvenosti, posploševanje pa je znanstveno orožje pri našem neskončnem krčenju edinstvenosti (Bunge, 1966, s. 375). To gledanje seje utrdilo pri Haggettu in Chorleyu (1967, s. 26), ki izpostavljata paradigme kot stalne načine znanstvenega dela. Pomemben vpliv na razumevanje in uveljavljanje vloge paradigme v geografiji je imel Kuhn, ki se je ukvarjal s filozofijo znanosti. Po Kuhnu paradigma postavlja okvir, znotraj katerega znanost napreduje, in sicer tako, da naznačuje najprej dejstva, nato probleme, ki jih je potrebno razrešiti in končno postopke za reševanje problemov. Znanost vključuje torej reševanje problemov, ki odkrivajo nova dejstva, na katerih slonijo naslednja vprašanja (Johnston, 1978, s. 190). Širšo primerljivost geografije z drugimi vedami je želel doseči Harvey, in sicer tako, daje postavil geografijo na močnejše filozofske temelje. Glede zakonov je trdil, da ob strogih znanstvenih kriterijih le v fiziki in kemiji lahko govorijo o zakonih. Geografske pojave oz. procese naj bi torej lahko obravnavali le v okviru splošnih zakonov (Harvey, 1969, s. 108). Kljub temu se je več avtorjev ukvarjalo z geografskimi zakoni, jih razpoznalo in opredelilo (Kalesnik, 1964; Golledge, Douglas, 1968; Culling, 1988). 17 Marijan M. Klemenčič Geografski prehod POKRAJINA V "PREHODU' Opazovanje pokrajine ali njenih elementov v daljšem časovnem obdobju je pokazalo na ponavljanje približno enakega scenarija; na stalno spreminjanje oblik prek bolj ali manj kratkotrajnih prehodnih obdobij. Oglejmo si nekatere primere. Demografski prehod To je razvojna stopnja prebivalstva neke države, med katero se smrtnost "modernizira" (hitro zmanjša), medtem ko nataliteta ostaja "arhaična", to je visoka (Brunet, Ferras, Thery, 1992, str. 444). Na ta način demografski režim prehaja z ene ničelne stopnje rasti na drugo, vendar je med njima pomembna kakovostna razlika: primitivni demografski režim sloni na visokih stopnjah rodnosti in smrtnosti, sodobni pa na nizkih. V prvem primeru je prebivalstvo izrazito mlado, v drugem (relativno) staro. Vmesna, prehodna stopnja, ki jo pogosto označujemo z demografsko eksplozijo, izredno močno zaznamuje sodobni svet s številnimi neposrednimi učinki (pomanjkanje hrane, stanovanj, itn). Graf 1: Model demografskega prehoda The demographic transition model -rodnost/f ertity - - - - srTTtnost/rrDrtality ; Ma/years Slovenska družba je po stopnji rodnosti in smrtnosti sodeč že zaključila demografski prehod, čeprav s številnimi "motnjami": izseljevanjem prebivalstva, vojnimi žrtvami, pospešeno industrializacijo, polstoletno intenzivno politično indoktrinacijo itn. 18 Marijan M. Klemenčič Geografski prehod Družbenogospodarski prehod Fourastier (1963) je opredelil razvojne stopnje pri spreminjanju deležev v posameznih gospodarskih sektorjih zaposlenega prebivalstva. Slovenija sledi temu modelu, čeprav s poudarjenimi posebnostmi, to je z zelo močno industrializacijo (Klemenčič M.M., 1993). Nekako na prelomu tisočletja naj bi slovenska družba prešla približno pol stoletja trajajoče prehodno obdobje, v katerem je agrarno obdobje prešlo v terciarno. Posebno iz slovenske perspektive, ko je šlo za zelo hitro in močno industrializacijo, lahko postavimo, da je industrializacija le vmesna, prehodna stopnja med agrarno in terciarno (postindustrijsko) dobo. Zaradi skokovitega in prostorsko razpršenega razvoja industrije po drugi svetovni vojni je vsako desetletje obeleženo s skokovito spremembo družbenogospodarske sestave slovenske družbe: leta 1960 je sekundami sektor dosegel primamega; leta 1970 je terciarni sektor dosegel delež sicer že močno oslabelega primarnega sektorja, a je hkrati nakazal bližnjo relativno in absolutno prevlado: ob popisu leta 1991 je postal že relativno najmočnejši sektor. Prepričani smo, da je sredi 90. let terciami sektor presegel 50 % in tako nakazal, da slovenska dmžba v tretje tisočletje vstopa v novi, terciami "preobleki". Graf 2: Družbenogospodarska sestava Slovenije 1850 - 1991 Socio-economic structure of Slovenia, 1850 - 1991 INDUSTRIJSKA STOPNJA INDUSTRIAL STAGE TERCIARNA STOPNJA TERTIARV STAGE terciarni sektor tertlary ¦ sekunda ni sektor seconda y »ektor 1850 1953 1961 1971 1981 1991 2000 Vir: Klemenčič M.M., 1989. Marijan M. Klemenčič Geografski prehod Atomizacija družine Z gospodarskimi spremembami se je spreminjala tudi velikost družine in njena notranja sestava. Agrarna družba je slonela na velikih družinah, ki so za svoje člane opravljale vse za življenje potrebne dejavnosti: od zaposlitve do socialne varnosti. Predvsem z industrijo uveljavljena splošna delitev dela in prenos socialnega skrbstva (izobraževanja, zdravstvene oskrbe, zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja itn.) na državo se je pojem funkcionalnosti družine močno spremenil: od velike družinske skupnosti, ki je bila pogoj za preživetje njenih članov, je v zadnjih desetletjih prišlo do oblikovanja družin z majhnim številom članov. Ob zmanjšanju števila otrok se je družina razbila na osnovno enoto: starše z otroki. Vse bolj pa narašča število posameznikov, ki živijo sami. Graf 3: Starostna sestava družin na samotnih kmetijah The age structure of the families at sohtary mountain farms OBMOCJE ME21CE. 1985 MEŽICA AREA,1«BS OBMOČJE ČRNE, 1884 ČRNA AREA, 1884 O 10 20 30 40 50 60 70 BO 80 100 110 Krnilo družin numbMorfHiillai 10 20 30 40 50 60 70 80 80 100 110 itovilodniiin numberoffsrnUlM 1 - družine z vsemi člani starejšimi od 70 let (families with ali their members older than 70 years); 2 - družine z vsemi člani starejšimi od 50 let (families with ali their members older than 50 years); 3 - družine z vsemi člani starejšimi od 25 let (families with ali their members older than 25 years); 4 - družine s člani starimi od 25 do 50 let (families with members from 25 to 50 years old); 5 - družine s člani vseh starostnih skupin (families with members of aH age groups); 6 - družine z vsemi člani mlajšimi od 60 let (families with ali their members younger than 60 years); 7 - družine z vsemi člani mlajšimi od 30 let (families with ali their members younger than 30 years). Vir: Klemenčič M.M., 1988. 20 Marijan M. Klemenčič Geografski prehod Sodobna proučevanja sestave družin so pokazala, da so slovenske družine že nekaj časa "modernizirane", pri čemer ni razlik med mesti in podeželjem. V nekaterih primerih prvi hip preseneča velik delež trogeneracijskih družin, a gre le za lokalne razmere, pa tudi za določene znake ohranjanja ali celo obnavljanja trogeneracijskih družin zaradi različnih skupnih interesov. Na Finskem na primer oblasti že nekaj časa priporočajo, naj ostareli starši ostajajo v domači, torej družinski oskrbi, ne pa v domovih za ostarele. Grafična prikaza starostne sestave družin v zaledju Črne in Mežice bolj ali manj jasno prikazujeta demografske in gospodarske probleme sodobnih družin, predvsem njihovo krhkost oziroma ranljivost. Gre zlasti za ostarele družine, ki prej ali slej potrebujejo zunanjo pomoč. Tudi mlade družine so večkrat v stiski zaradi nezaposlenosti, varstva otrok itn. Gospodarski prehod Delitev sveta na gospodarsko manj in na gospodarsko bolj razviti del je posledica prehoda državnih gospodarstev od tradicionalnih (agrarnih) k "sodobnim", kakor označujemo gospodarstva z uveljavljenim industrijskim načinom proizvodnje. Prvi tip gospodarstev je močno samooskrben in sloni na predelavi lokalnih surovin in Graf 4: Zunanja trgovina Mehike 1968 - 1992 Mexico, total imports and exports, 1968 - 1992 -¦— skupaj izvoz/export ¦ - skupaj uvoz/import Vir: GormsenE., 1995. uporabi lokalnih energijskih virov, izdelki se pa večinoma tudi porabijo na lokalnem območju. Industrijska proizvodnja je zaradi velikopoteznosti v osnovi odprta navzven, 21 Marijan M. Klemenčič_Geografski prehod na meddržavni oziroma na svetovni trg. Prehod iz starega v nov gospodarski sistem je lepo viden iz obsega in sestave zunanje trgovine neke države. Lep primer je Mehika, ki je koncem 70. let začela zelo hitro povečevati vrednost zunanje trgovine. V prvem obdobju je bila to posledica močno povečanega izvoza nafte, čez dobro desetletje pa je nadaljno povečevanje zunanje trgovine šlo na račun preobrazbe gospodarstva. Gospodarstvo seje odpiralo tujemu, predvsem ameriškemu vplivu. Poleg nafte so stroji in prevozna sredstva postali najpomembnejše izvozno blago. Tovrsten razvoj se pospešuje z oblikovanjem severnoameriškega prostega trgovinskega območja (NAFTA). Proizvodnja hrane je eden izmed slikovitih kazalcev širše gospodarske preobrazbe neke družbe. Nigerija je sicer zaradi dohodkov od nafte doživljala izjemno močne pretrese v povpraševanju in v ponudbi hrane, vendar je vsaj približno takšna slika značilna za številne države Tretjega sveta. Nekaj podobnega je doživljala tudi nekdanja Jugoslavija v 70. letih, ko je morala pšenico in koruzo celo uvažati, in to kljub temu, da je veljala za eno izmed žitnic Evrope. Po ugotovitvah nekaterih strokovnjakov naj bi revno (in lačno) prebivalstvo 80 % zaslužka namenilo nakupu hrane. Če vemo, da je jugoslovansko prebivalstvo trpelo močno pomanjkanje hrane med vojno in še nekaj let po njej, ter da se je s hitro industrializacijo močno povečal dohodek, potem lahko razumemo skokovito povečevanje povpraševanja po hrani. Podobne piemike (prehode) lahko ugotovimo pri precejšnem številu držav Tretjega sveta, posebno tistih, ki doživljajo visoke stopnje gospodarskega razvoja. Seveda pa se sestava zunanje trgovine med posameznimi državami močno razlikuje, kar je posledica številnih dejavnikov: naravnih razmer oziroma razpolaganja z naravnimi viri, družbenopolitične ureditve, dosedanjega gospodarskega razvoja, pripadnosti kulturnemu krogu itn. Pri nomotetičnem pristopu moramo torej biti sila previdni, da ne zagrešimo prevelikega posploševanja. Gospodarski prehod se pogojno konča, ko se gospodarstvo neke države enakopravno vključi v gospodarstvo razvitih zahodnih držav. Najnovejši primer je Singapur, pred tem pa Japonska; preostali azijski "tigri" so na najboljši poti, da se jima priključijo. Ta dosežena stopnja ni končna, ampak omogoča drugačne, nadrejene odnose z dobršnim delom gospodarsko manj razvitega sveta. 22 Marijan M. Klemenčič Geografski prehod Graf 5: Nigerija, izvoz in uvoz hrane 1955 - 1985 Nigeria, food export and import, 1955 - 1985 uvoz import presežek hrane surplus of food IZVOZ export pomanjkanje hrane deficit of food 1955 1960 1965 1970 1975 I I 1980 1985 Mešana (delavsko-kmečka) gospodinjstva V razvoju mešane strukture gospodinjstev - zlasti po drugi svetovni vojni - lahko sledimo dvema časovno različnima fazama. V prvi fazi se spreminjajo čista kmečka gospodinjstva v mešana zaradi eksistenčne nujnosti, saj majhna posest ne more preživeti vsega kmečkega prebivalstva. Druga faza pomeni preobrazbo mešanih gospodinjstev; ta opuščajo obdelavo zemlje in prehajajo v nekmečka gospodinjstva, ali pa intenzivirajo proizvodnjo na kmečkem gospodarstvu in si s tem povečajo dohodke (Klemenčič M.M., 1974, str. 71). Slovenska družba je že prešla, razen v delih severovzhodne in vzhodne Slovenije, prehodno obdobje. Kljub temu se je polkmečka struktura gospodinjstev v manjši meri ohranila po vsej Sloveniji, podobno kot jo srečamo tudi v gospodarsko najbolj razvitih državah. 23 Marijan M. Klemenčič_Geografski prehod Ugotavljamo, da je široko uveljavljena polkmečka struktura izraz družbenogospodarskega prehoda, medtem ko je občasno močnejše pojavljanje polkmetov posledica kriznih položajev v družbenogospodarskem razvoju. Sodobni prelog Prelog, ki pomeni občasno neobdelano (neizkoriščeno) površino, je trajen sestavni del rabe tal. Takšni primeri nastanejo zaradi bolezni ali snu-ti lastnika, gospodarske nerentabilnosti rabe zemlje, neugodnih naravnih razmer itn. V Sloveniji je v 70. letih prišlo do zelo močnega opuščanja obdelave kmetijskih površin. Osnovni vzrok je bila družbenogospodarska preobrazba agrarne družbe, zaradi cesarje prišlo do temeljitega prevrednotenja odnosa med družbo in naravo (Klemenčič M.M., 1975). Pojav je po logiki pojavljanja podoben polkmečki strukturi gospodinjstev. Tudi prelog v različnih oblikah (socialni, ekonomski, tehnični, funkcijski it.) je odraz posebnih družbenogospodarskih razmer; zdi se, da se obseg površin v prelogu poveča, ko se zmanjša delež polkmečkih gospodinjstev in obratno. Urbanizacija Tudi pri urbanizaciji ugotavljamo več oblik, ki so posledica predvsem gospodarskega in tehnološkega (prometna sredstva) napredka. Še večje spremembe, posebno v globalnem pogledu, doživlja način poselitve. Svet se hitro urbanizira. Pol svetovnega prebivalstva živi v mestih. Število mestnega prebivalstva skokovito narašča predvsem na račun urbanizacije Tretjega sveta. Pred našimi očmi se obličje sveta temeljito spreminja: iz podeželskega v mestno. Proces, ki se je v gospodarsko razvitih državah odvijal poldrugo stoletje, se v Tretjem svetu skrajšuje na pol stoletja. Ta prehod poteka izredno živahno in je eden najpomembnejših preoblikovalcev zemeljskega površja v zadnjih desetletjih. Urbanizacija poteka po zelo razpoznavnih splošnih zakonitostih, od klasične urbanizacije, prek suburbanizacije, dezurbanizacije do (bolj ali manj še hipotetične) reurbanizacije (Berg in sod., 1982). Na primeru razvoja urbanizacije v osrednji Sloveniji je Vladimir Klemenčič že leta 1960 izdelal preprost model, ki predstavlja potek "urbanizacije" podeželja (Klemenčič V., 1960). Smatramo, da se je omenjeni model v slovenski geografiji premalo uporabljal in se dograjeval do višje stopnje posploševanja; posebno še, ker je eden izmed zelo redkih (in prvih) poskusov opredelitve konkretnih geografskih pojavov v Sloveniji na modelni način. 24 Marijan M. Klemenčič Geografski prehod Graf 6: Tipi naselij in gravitacijska območja gospodarsko razvitih in močno urbaniziranih pokrajin Development stages of settlements under the urbanization /' ' ' // / / / ^ / / / / I / / / / / / / / / / ^ / / / Y / / / / / \ / / / / / '^•^ / / / / / \/ / / / / \ y %y / / / / / / >^,^ *////// X //////// /\ / / / / //Kis / / / /\ / / / / / / / / \ VI i y / / / / \ /////// /j //////////! / / ////// ///////// /////// / / / / / /^.-^ / / '/ / / / / /"v.. / / ^/ / / / / / /////// / / / /^'-¦ 9 / / / / / / / / / / / / >s,^ / / / / / 1 J / / / \ / / / / -_®_-'<. X ./ — r' / —/ / / / / / / / / / / / / / / / 1 - območja, kjer prevladujejo agrarna naselja; 2 - območja, kjer prevladujejo poiagrarna naselja; 3 - območja, kjer prevladujejo polurbanizirana naselja; 4 - makrocenter, industrijsko-upravni mezo- ali submezocenter; 5 - industrijsko-upravni mikrocenter; 6 - agrarno-upravni submikrocenter; 7 - industrijsko-upravni submikrocenter. Vir: Klemenčič V,, 1960. , 1 D© 6 7 GEOGRAFSKI PREHOD Izraz je nastal z analogijo demografskega ali družbenogospodarskega prehoda (angl, transition) in pomeni prehodno stanje med dvema (sosednjima) razvojnima oblikama pokrajine. Izhajamo iz izkustvenih spoznanj, da je za razvoj pokrajine značilna izmenjava obdobij uravnoteženega in neuravnoteženega razvoja. Gre za prehod iz "kvantitete v kvaliteto". Čeprav iz filozofije prevzeto trditev v vsakdanji uporabi sprejemamo kot aksiom, pa Brunet opozarja, da gre za pretirano poenostavljanje filozofskih spoznanj. Določena kvantiteta lahko na določeni stopnji dovoli kvaliteti, 25 Marijan M. Klemenčič_Geografski prehod da se spremeni v drugo kvaliteto. Tako se kvantiteta ne spremeni v drugo kvaliteto, ampak se kvaliteta preko spremembe preobrazi v drugo kvaliteto; pravilno bi bilo torej reči: sprememba kvalitete pod učinkom kvantitete (Brunet, Ferras, Thery, 1992, str. 370). Tovrstno gledanje se nam z geografskega vidika zdi sprejemljivo, nasprotno pa se "prehod iz kvantitete v kvaliteto" kot vsakdanji način preobrazbe pokrajine ali njenih elementov zdi že kar metafizičen. Če kot osnovne dejavnike razvoja pokrajine smatramo naravo, družbo in tehnologijo, pri čemer je družba prek vse večjih možnosti preoblikovanja geografskega okolja (vsaj navidezno) dejavnejša od narave, potem je opredeljevanje razvojnih stopenj pokrajine sorazmerno enostavno. Široki lok razvoja družbe, od ljudstev na najnižni civilizacijski stopnji, do civilizacijsko (tehnološko) najbolj razvite zahodne družbe, zapušča na zemeljskem površju različno močne "odtise". Tako lahko sledimo številnim stopnjam preobrazbe pokrajine, od komaj kaj spremenjenega naravnega okolja pri primitivnih ljudstvih na eni strani, do izrazito antropogenega (tehniziranega) okolja v gospodarsko najbolj razvitih državah. Če vzamemo ta razvojni lok kot napredek, si razvoj pokrajine lahko predstavljamo kot vzpenjajoče stopnice. Za pokrajino na višji razvojni stopnji smatramo tisto, za obstoj katere je potreben bolj celovit in zapleten splet razvojnih dejavnikov, kot pa za pokrajino na nižni razvojni stopnji. SKLEP Prehod z nižje na višjo razvojno stopnjo je silno zanimivo stanje, ko nove razvojne sile odločilno posegajo v pokrajino, pri čemer stari razvojni dejavniki bolj ali manj dolgo puščajo v nji sledove svojega delovanja, oziroma preostanke preteklosti, kot jih imenuje Ilešič (Ilešrč, 1965). To je izredno dinamično obdobje, za katerega je pomembno, da znamo razpoznavati "znamenja časa". Zato je potrebno neprestano spoznavati razvojne mehanizme; le na ta način bo geografija sposobna razlagati, ne le opisovati pokrajino. V francoski geografiji večkrat uporabljajo izraz diagnosticiranje pokrajine, ki nakazuje potrebo po poznavanju "bolezni" in njenega poteka. Za prehodne stopnje v pokrajini lahko rečemo, da čeprav so prehodne, niso nič manj pomembne od razvojnih stopenj. Gre za oblike, ki so bolj zapletene in hitro se spreminjajoče ter običajno krajše od razvojnih stopenj, ki so praviloma strukturno enostavne in pregledne. V prispodobi lahko rečemo, da so prehodne oblike kot klanci v pokrajini, ki vodijo z ene na drugo ravnino. Za potovanje so ravno ti deli 26 Marijan M. Klemenčič_Geografski prehod najpomembnejši, ker so najtežavnejši. Ker pa pri premagovanju strmine, ko si "grizemo kolena", vidimo le majhen košček poti, smo na vrhu klanca pogosto presenečeni nad pokrajino, ki se nam nenadoma pokaže. Prispevek želi opozoriti, da se je tudi "sredi klanca" treba občasno razgledali in tako celo z veliko stopnjo verjetnosti predvideti nadaljni razvoj. To pa omogočajo širša, splošnejša spoznanja v geografiji, opredeljena z modeli, paradigmami, pa tudi s filozofijo stroke. LITERATURA Berg in sod., 1982: Urban Europe. Oxford, Pergamon. Brunet R., Ferras R., Thery H., 1992: Les mots de la geographie. Pariš, Reclus. Bunge W., 1966: Locations are not unique. Annals of the Association of American Geographers 56, s. 375-376. Burton L, 1963: The quantitative revolution and theoretical geography. The Canadian Geographer 7, s. 151-162. Culling W.E.H., 1988: A new view of the landscape. Transactions, Institute of British Geographers 13, 3, s. 345-360. Fourastier L, 1963: Le grand espoir du siecle. Pariš, Gallimard. Golledge R., Douglas A., 1968: On Laws in Geography. Annals of the Association of the American Geographers 58,4, s. 760 - 774. Gomisen E., 1995: Mexico. Gotha, Klett-Perthes. Guelke L., 1971: Problems of scientific explanation in geography. The Canadian Geographer 15, s. 38-53. Guelke L., 1977: The role of laws in human geography. Progress in Human Geography I, 3, s. 376-386. Haggett P., Chorley R.J., 1967: Models, paradigms and the new geography. V: Models in Geography (ur. Haggett P., Chorley R.J.). London, Methuen, s. 19-41. Hartshome R., 1939: The nature of geography. Lancaster, Penn., Association of American Geographers. Harvey D.W., 1969: Explanation in geography. London, Amold. Ilešič S., 1965: Preostanki preteklosti v pokrajini kot element resničnega geografskega okolja. Geografski vestnik 36, s. 3-12. Johnston R.J., 1978: Paradigms and revolutions or evolution? Progress in Human Geography 2, 2, s. 189-206. Kalesnik S. V., 1964: General geographie regularities of the Earth. Annals of the Association of American Geographers 54, 1, s. 160-164. 27 Marijan M. Klemenčič_Geografski prehod Klemenčič M.M., 1974: Socialna in ekonomska struktura mešanih delavsko-kmečkih gospodinjstev na kmečkih gospodarstvih. Geografski vestnik 46, s. 61-74. Klemenčič M.M., 1975: Sodobni prelog v SR Sloveniji. Geografski vestnik 47, s. 75-89. Klemenčič M.M., 1989: Družbenogospodarski prehod v Sloveniji. Dela 6, s. 230-243. Klemenčič M.M., 1993: Družbenogospodarski razvoj obmejnih območij v Sloveniji. Dela 10, s. 127-134. Klemenčič V., 1960: Problemi gospodarsko-geografske klasifikacije slovenskih naselij. Geografski vestnik 32, s. 111-130. Schaeffer F.K., 1953: Exceptionalism in geography: a methodological examination. Annals of the Association of American Geographers 43, s. 226-249. Vrišer I., 1992: Uvod v geografijo. Ljubljana, Filozofska fakulteta. GEOGRAPHICAL TRANSITION Summary A landscape and its elements are subject to constant changes from the less involved forms to the more complicated ones. These changes of forms are especially rapid and, therefore, also well visible in a social subsystem. The transition from one developmental stage to another is gradual, via an intermediate, i.e. the transitional phase, which can be of different length and intensity. There are numerous cases of transitional fornis of geographical elements in the geographical space, vvhich essentially influence the function of a landscape, as well as its appearance. The most famous, probably, is demographical development which has indirectly critically marked the entire Earth surface with the population explosion. The socioeconomic transition or the transition from agrarian to postindustrial society is, similar to the demographical transition, one of the basic industrialization effects, vvhich has resulted in the thorough change of the style of living and space organization. The family size, vvhich has essentially reduced, ranks within the frame of socioeconomic changes, as well as the economic structure of family (transition from agricultural, via mixed, to non-agricultural families). 28 Marijan M. Klemenčič_Geografski prehod The transition from traditional to contemporary market economy can be followed, for example, in the value changing of export and import, as well as in the heavily increased demand for food. The socioeconomic changes are reflected in various ways in a landscape. Urbanization in different transitional forms is a very general, global phenomenon, which most complexly and visibly manifests the transition from an agrarian to a postindustrial society on the Earth surface. The contemporary fallow in the agrarian landscape is an indicator of changes in the socioeconomic structure of the owners, which influence the non-interest of the latter for the land cultivation. The foregoing and numerous other cases lead towards more comprehensive theoretical considerations about the role and significance of the transition from one developmental stage to another, in the fonn of a model, for example, or a paradigm. In it, we are directly concerned with the theoretical discussions in geography, about the suitability of nomothetic and ideographic approaches, about the significance of uniqueness of a certain plače on the one hand and the necessity of generalization on the other, etc. In the fmal phase, the geographical transition should be determined as the presentation of complex changes on the Earth surface during the transition from one stage to another, a more complex developmental stage. In this transitional period, the old structure is giving way to the newer ones, which results in a certain (apparent) disorder and disparity in a landscape. The level of civilization reached by a certain society is the decisive factor of forming developmental stages in a landscape. Therefore, the landscape in which a primitive society lives, differs very much from the landscape in which an agrarian or a postindustrial society acts. 29 INTERAKTIVE SOZIALGEOGRAPHIE Zur Konzeption einer praxisbegleitenden Implementations-Forschung Franz Schaffer* INTERAKTIVNA SOCIALNA GEOGRAFIJA Izvleček UDK 911.3=30 Obravnavani so teoretični in metodološki vidiki socialne geografije, usmerjene v iskanje razvojnih potencialov in prilagojene potrebam prakse. Ključne besede: Socialna geografija, aplikativna geografija, kvantitativne metode, kvalitativne metode, Nemčija, Bavarska. INTERACTIVE SOCIAL GEOGRAPHY Abstract The theoretical and methodological aspects are discussed, of social geography which is oriented into the finding of developmental potentials, and adapted to the needs ofpractice. Key words: Social geography: Applied geography; Quantitative methods; Qualitative methods; Germany; Bavaria. Dr., prof., Lehrstuhl fiir Sozial und Wirtschaftsgeographie, Universitat Augsburg, Universitatsstrasse 10, D - 86135 Augsburg, Deutschland 31 Franz Schaffer_Interaktive Sozialgeographie 32 1. EINFiJHRUNG UND FRAGESTELLUNG Untersuchung der Implementation Nach den idealtypischen Vorstellungen eines kontinuierlichen Erkenntnisprozesses lassen sich in der soziaivvissenscliaftlichen Forschung drei Abschnitte unterscheiden: Exploration, verbunden mit Problemanalyse, Hypothesengewinnung und Theoriebildung; Evaluation und Bewertung des Konzepts der Problemlosungen; Implementation und Umsetzung entsprechender MaBnahmen. Die Evaluations- und Implementations-Forschung entwickelte sicii bereits in den 30er Jaiiren in den USA im Bereicli der Sozialpolitik. Im deutschsprachigen Raum konnte die noch junge empirische Disziplin vor allem in der Padagogik, Psychotherapie, Psychiatrie, ArbeitspsychoIogie und in zahlreichen Feldern der Politikforschung erste Erfolge verzeichnen (Bortz und Doring, 1995). Auf dem Gebiet der Raumplanung und Angevvandten Geograpliie sind jedoch bei einer vergleiclibaren Implementations-Forschung erhebliche Defizite zu verzeichnen (Schaffer, 1993). Speziell fiir die Verwirklichung von raumbedeutsamen MaBnahmen mit den angemessenen rechtlichen, sozialen und fmanziellen Mitteln, die daran anschlieBende Erfolgskontrolle bis hin zur Bewertung der Lemprozesse und Umsetzungsfolgen gibt es im 'management of change' in der deutschen Fachtenninologie nicht einmal einen klar umrissenen Begriff. Gerd Albers (1995) schlagt deshalb vor, fiir den vielschichtigen Aufgabenbereich die aus dem Lateinischen abgeleitete Bezeichnung 'Implementation' (implere = erfUllen) zu venvenden. In diesem umfassenden Sinn, konfomi mit dem Englischen, wird im folgenden der Begriff Implementation vervvendet. In der Raumplanung und Angewandten Geographie vereinigen sich hierin ganz unterschiedliche Zusammenhange. Dazu gehoren beispielsweise ein zweckmaBiger zeitlicher Ablauf der Umsetzung von MaBnahmen, Beachtung kultureller und sozialer Normen, angemessene Verwendung knapper Ressourcen, verschiedene Strategien des Managements fiir die Erreichung eines angestrebten kiinftigen Zustandes. Aus der Uberlagerung von sehr gegensatzlichen Zielsetzungen und Zeithorizonten ergibt sich ein Charakteristikum der Implementation mit wechselnden Moglichkeiten einer BeeinfluBbarkeit und Steuerung. Das resultiert aus der Vielfalt der Lebensvvelt der Individuen, der beteiligten 'Akteure' und Tnstitutionen', der Wandelbarkeit politischer Prioritaten und einer gelegentlich raschen Veranderung von vvirtschaftlichen Rahmenbedingungen. Franz Schaffer_Interaktive Sozialgeographie 33 Qualitative Explorationsstudien Die sozialraumlichen Prozesse der Implementation von MaBnahmen raumplanerischer Konzepte werden am Lehrstuhl fiir Sozial- und Wirtschaftsgeographie der Universitat Augsburg in einem langfristig konzipierten Forschungsprogramm untersucht. Im Miltelpunkt stehen dabei die Umsetzung von MaBnahmen in der Dorf- und Stadtentvvicklung sowie der Einfiihrung neuer Landnutzungskonzepte. Die Untersuchungen werden in enger Zusammenarbeit mit dem Bayerischen Staatsministerium fur Landesentvvicklung und Umvveltfragen, den Direktionen fiir Landliche Entwicklung in Oberbayem und Schwaben sowie verschiedenen Landkreisen und Stadten durchgefiihrt. Die erforderliche Begleitforschung (Schaffer, 1986) erfolgt an konkreten Leitprojekten in regelmaBigem Austausch mit freischaffenden Planem. Methodische Aspekte Aus dieser Forschungs-Praxis-Kooperation werden im folgenden drei qualitative Explorationsstudien skizziert. Das Ziel ist hier zunachst nicht die theoretische Erklarung der auftretenden Prozesse sondern eine interpretierende Beschreibung, die auf der teilnehmenden Beobachtung des Forschers beruht. In der qualitativ-hemieneutischen Forschung, insbesondere der Beobachtung von Individuen in ihrer Lebenswelt, dienen diese Untersuchungen nicht dem Test von Hypothesen wie in der deduktiv-nomologischen Wissenschaftstheorie, sondem der Entwicklung von Hypothesen wahrend der Erforschung der Implementationsprozesse. Zweck ist nicht die Infomiationssammlung fiir die zu priifenden Theorie, sondem die 'zweite Sozialisation' des Forschers in die Lebenswelt von Individuen, die von der Umsetzung der MaBnahmen betroffen sind. Aus diesem praxisbegleitenden ForschungsprozeB, den dabei standig neu anfallenden empirischen Befunden, soli auf induktivem Wege eine entsprechende 'grounded theory' (Gerdes, 1979), d.h. eine 'Theorie der Praxis' entwickelt werden. Mit dem Anspruch solcher 'qualitativen Explorationsstudien' sind Wesensunterschiede in der sozialwissenschaftlichen Methodik angesprochen und die Beantvvortung folgender Fragen bat mit groBer Sorgfalt zu erfolgen: Kann man ausschlieBlich auf dieser induktiven Form des Erkenntnisgewinns tragfahige Theorien entwickeln? Kann gegebenenfalls auf die deduktive Priifung von Hypothesen verzichtet vverden? Aus der sozialgeographischen Perspektive ist der Autor zunachst einmal davon ausgegangen, daB bei der Untersuchung von Implementationsvorgangen Theoriebildung nur aus der standigen Kontrolle iiber die eigene empirische Feldforschung zu verantvvorten ist. Franz Schaffer_Interaktive Sozialgeographie 34 Im kulturanthropologischen Ansatz der hier vorgelegten Studien bedeutet Feldforschung das Vorgehen des Wissenscliaftlers in einem soziairaumlichen Bereich, dem „Feld", das durch den direkten Kontakt zu den von der Umsetzung betroffenen Mensclien beschrieben wird (Kapitel 2). Methodologisch ist die 'freie Feldforschung' aufs engste mit der Rezeption des Symbolischen Interaktionismus verbunden (Mead, 1934; Blumer, 1973; Sedlacek, 1989). Danach wird der Symbolbegriff auf die Gesamtheit des zwischenmenschlichen Verhaltens bezogen. Die eigenen Handlungen des Individuums werden aus der Sicht seiner Interaktionspartner interpretiert. In dieser Integration der Lebenswelt lauft menschliches Verhalten nicht in einem (behavioristischen) einfachen Reiz-Reaktions-Schema ab. Vielmehr ist hier eine Ebene 'symbolischer Bedeutungen' im 'Verhaltensrepertoire' zwischengeschaltet. Fiir den 'Begleitforscher' sind Interaktionsanalysen unter Einbeziehung der Lebensvvelt mit einer Reihe von Problemen verkniipft. Dazu gehoren der Zugang in die Gruppe der Entscheidungstrager, die Frage der Anpassung an deren Lebenswelt, aber auch der rechtzeitige Riickzug aus dieser Situation. Die wichtigsten Komponenten der 'freien Feldforschung' sind 'Offenheit' und 'Kommunikation'. Nach dem Prinzip der 'Offenheit' besteht am Beginn der Beobachtungen des Implementationsprozesses noch kein exakter Forschungsplan. Das angemessene Verfahren entwickelt sich vvahrend der Arbeit 'im Feld', bestimmt durch die Interaktionen zwischen den handelnden Individuen, Akteuren und Institutionen. Daraus ergibt sich die Entvvicklung und Modifizierung von Hypothesen fiir die Begleitforschung bis hin zum Management der Umsetzung. Dariiber hinaus ist die Orientierung der Handelnden bei der Umsetzung von MaBnahmen eine 'kommunikative Leistung', die auf verschiedenen Ebenen der Interaktion zvvischen Planer/Begleitforscher und Lebensvvelt der Individuen einerseits, und den regionalen Akteuren und Institutionen andererseits bis zu einem bestimmten Ausmafi 'organisiert' (Kapitel 3) und 'mobilisiert' (Kapitel 4) werden kann. Dabei ist der Stil der Kommunikation von den betreffenden Menschen, Akteuren und Institutionen zu iibemehmen. Die Identitat von Begleitforscher und Beobachter ist hier unerlaBlich. Jiirgen Habermas (1981) hat die dabei zu beobachtenden Zusammenhange in seiner 'Theorie des kommunikativen Handelns' herausgearbeitet. Entscheidend sind Dimensionen und Ebenen der 'kommunikativ Handelnden', ob sie in der 'subjektiven' (als die Gesamtheit der priviligiert zuganglichen Erlebnisse), in der 'sozialen' (als die Gesamtheit aller legitim geregelten sozialen Beziehungen) oder in der 'objektiven Welt' (als die Gesamtheit aller Zusammenhange, iiber die wahre Aussagen moglich sind) miteinander in Kontakt treten. Habermas weist auf den 'Diskurs' als eine Fonn der umgangssprachlichen Koirununikation hin, in der 'Verstandlichkeit', 'Wahrhaftigkeit' und 'Richtigkeit' zu unverzichtbaren Anspriichen gehoren. Franz Schaffer__Interaktive Sozialgeographie 35 2. INTEGRATION DER LEBENSVVELT Umsetzung neuer Landnutzungskonzepte Aus Langzeit-Erfahrungen mit der privaten und kommunalen Umsetzung von neuen Landnutzungskonzepten konnte Lothar Zettler aufschiufireiche Ergebnisse uber jetzt abgeschlossene Implementations-Projekte vorlegen. Sie resultieren aus seiner langiahrigen Praxis als freischaffender Landschaftsplaner und systematischen sozialgeographischen Begleituntersuchungen bei der Verwirklichung von Projekten des Biotopverbundes, z.B. in den Gemeinden des Naturparks Altmiihltal, im Hopfenanbaugebiet der Hallertau, in den Ackerbau- und Griinlandgemeinden des Lechfeldes und im Unterallgau. Veranschaulicht vverden die Aussagen an einem konkreten Beispiel der Biotopvernetzung im Unterallgau, am Projekt in Klosterwald (Zettler 1997). Das Untersuchungsgebiet liegt auf der Iller-Lech-Platte unweit des Marktes Ottobeuren und gliedert sich in das Tal der Westlichen Giinz, Hangbereiche mit zahlreichen Seitentaichen und die bevvaldete Hochflache. Bei vorherrschender Griinlandnutzung ist die Flur stark parzelliert in mittlere und kleinere SchlaggroBen mit giinstiger Voraussetzung fiir VernetzungsmaBnahmen. Fehlende Akzeptanz als Herausforderung Um die Ziele der Landschaftspflege und Freiraumvemetzung zu erreichen, hat man in Bayern eine differenzierte Planungshierarchie aufgebaut. Das wichtigste Instrumentarium stellt der kommunale Landschaftsplan dar. Auf der Ebene der Gemeinden fomiuliert er Ziele und MaBnahmen zu Schutz und Entvvicklung der Ressourcen. Dies geschieht seit 20 Jahren, doch mit vvelchem Erfolg? In fast 50% aller Gemeinden sind diese Plane erstellt oder in Vorbereitung. Doch die Erfahrung zeigt, daB die Umsetzung der vvichtigsten Ziele und MaBnahmen in der Praxis in ganz groBem Umfang hinterher hinkt. Woran liegt das? Wohl offensichtlich an der fehlenden Akzeptanz bei den betreffenden Grundstiickseigentumern, Landvvirten, Biirgermeistem und der Bevolkerung selbst. Fiir die Umsetzung von neuen Landnutzungen ist von besonderer Bedeutung, unter vvelchen Voraussetzungen die Grundeigentiimer sich bereit erklaren, - ohne oder auch mit Entschadigungszahlungen - eine umvveltvertragliche Nutzung zuzulassen oder durchzufiihren. Aus den vorliegenden empirischen Befunden wird auf zwei Zusammenhange hingevviesen, die fiir die Implementation der einzelnen MaBnahmen ausschlaggebend waren; die besondere Berucksichtigung der personlichen Lebensvvelt der betreffenden Landvvirte fiir Problemlosungen einerseits, und dem Controlling, d.h. der schrittvveisen Steuerung und Bevvertung aller Phasen im Forschungs- und UmsetzungsprozeB einschlieBlich der Kosten, Ziele und Termine aller an der Implementation Beteiligten andererseits. Franz Schaffer_Interaktive Sozialgeographie Verbindung von Problemlosung und Lebenswelt Die freiwillige Flachenbereitsteliung liangt deutlich von der Eigentumsverschiebung durch kontinuierliche Hofaufgaben ab. Mit dem fortschreitenden Generationsvvechsel bei den zunehmend auBerlandwirtschaftIichen Grundstuckseigentiimem wachst nicht nur die psychologische Distanz, sondern auch der raumliche Abstand zu den eigenen Grundstiicken. Die Distanzierung wird von Generation zu Generation groBer. Es gibt immer mehr Eigentiimer, die ihre Fiachen nicht selbst kennen und ledigiich wissen, daB ihr Grund und Boden in der einen oder anderen Gemeinde liegt. Betriebsleiter, die aus Weilern stammen, in denen eine groBe Anzahl von Hofen im Vollerwerb auf der Grundlage der Pacht vveiter existiert, verhalten sich deutlich reservierter als die Betriebsleiter aus jenen Weilem, wo der Strukturwandel schon viele Hofe aufgelost hat. Bei genauerem Hinsehen laBt sich aber erkennen, daB die agrarstrukturelle Entvvicklung die Bereitschaft zur Abgabe von Grundstiicken jedoch nur tendenziell beeinfluBte. Vielmehr zeigen sich eklatante Unterschiede, bedingt durch die jeweilige Personlichkeitsstruktur der Pachter und Grundstuckseigentiimer. Die Begleitforschung zur Umsetzung muB hier mit der Individual- und Gruppenpsychologie zusammenarbeiten. Lothar Zettler entwickelt fiir seine Projekte eine Pers6nlichkeitstypologie, verkniipft mit Entscheidungsdispositionen, deren genaue Kenntnis letztlich zum Erfolg in der Umsetzung der EinzelmaBnahmen fuhrte. Eine ebenso wichtige Rolle spielen das soziale Umfeld des Betriebsleiters und die sozialen Netze im personlich-familiaren Bereich: So lieB sich in Klostenvald nachweisen, daB Betriebsleiter, deren Frauen aus der Landwirtschaft stammen und sich jetzt sehr stark um den Hof kiimmem, in der Verhandlungsfiihrung eher zuriickhaltend agierten oder sich gar verweigerten, obwohl sie der Sache an sich auBerst aufgeschlossen gegeniiber standen. Der sich beschleunigende agrarsoziale Wandel hat den Existenzkampf der kleinen Familienbetriebe jedoch kraftig verscharft. Dadurch sind die personlichen Lebenslaufe noch unsicherer und weit vveniger kalkulierbar geworden. Die regionale Zukunftsexploration ist deshalb sehr eng mit der Biographie der Menschen vor Ort zu verkniipfen. Es geht um die Herausarbeitung wiinschbarer HandlungsanstoBe. So kann die Beschaftigung mit den eigenen Chancen und Problemen die Grundeigentiimer zur Einsicht fiihren, daB "Zukunft" nicht nur in weit entfemter Zeit beschlossen, sondern in der Regel im Gestem und Heute, im Rahmen der alltaglichen Lebensvvelt, vorentschieden vvird. Raumorientierte Szenarien - z.B. der Landnutzung - sind deshalb gezielt als Zukunftsbearbeitung durch die unmittelbar Betroffenen zu verstehen. Der Weg von der Vision zur Realitat kann aber nur dann gelingen, vvenn jeder Einzelne Innovationsfahigkeit besitzt, gleichberechtigt mitvvirken kann, aber auch zum Konsens bereit ist. Es geht um eine Balance von Distanz und Nahe zvvischen den Akteuren, die 36 Franz Schaffer_Interaktive Sozialgeographie Management der Umsetzung und Controlling Bei der Erarbeitung einer abgestimmten Strategie ist fiir den Planer aber zusiitzlich von Bedeutung, welche Schritte im Ablauf der Implementation konkret aufeinander folgen, und wie die sozial vvirksamen Krafte in die Vorgehenvveise des Controlling einbezogen werden: - Kennzeichnung der Situation der betroffenen Hofe im agrarsozialen Wandel, - parzellenscharfe Darstellung der moglichen Naturschutz- und Verbundmafinahmen in einfach lesbaren Karten, - Aufzeigen der Flachenverfiigbarkeit und kunftigen Besitzverhaltnisse, - Berucksichtigung der Personlichkeitsstruktur und familiaren Situation der Eigentiimer, - besondere Beachtung der Mitsprache der Ehefrauen, - Aufzeigen des Zeitrahmens fiir die Umsetzung, - klare Festlegung der Zuschiisse und Ausgleichszahlungen durch den auftraggebenden Landkreis, - Organisation der konkreten Arbeiten durch Vertreter des Jungbauem- und Jagerverbandes, des Naturschutzes und des Technischen Hilfsvverkes, - Sicherung einer kontinuierlichen Offentlichkeitsarbeit durch das Engagement von Schiilerinnen der benachbarten Klosterwald-Realschule, - Darstellung der Erfolge durch regelmaUige Berichte in den lokalen und regionalen Medien. Vertrauen und Zusammenarbeit ftirdert. Aus seiner Berufspraxis mit der Umsetzung von Landschaftsplanen vervveist Lothar Zettler auf die besondere Bedeutung emotionaler Visionen, die es mit den betroffenen Menschen ganz personlich zu entvverfen gilt. Solche gefiihlsbetonten Visionen sollen vor allem drei Kriterien erfullen: Antwort auf die heute anstehenden Probleme geben; L6sungswege aufzeigen, die in den Kopfen und Emotionen der Menschen nachvollzogen werden und die von einigen lokalen Akteuren moglichst rasch vervvirklicht werden. So muB gerade bei einer umsetzungsorientierten Forschung und Planung der Mensch mit seinen Schvvachen, Angsten und Gefiihlen, d.h. mit seiner personlichen Lebenswelt besonders berucksichtigt und angesprochen werden. Ehrlichkeit und Vertrauen vverden dabei zu schonungslosen Erfolgskriterien der Planung und Umsetzung. Planer und Begleitforschung konnen das innere Kriiflefeld der Lebensvvelt der Betroffenen am besten dadurch aktivieren, indem sie sich zeitlich befristet in das soziale Netzvverk ihrer Akteure integrieren. Sie erarbeiten mit den Grundstuckseigentiimem und Politikem vor Ort ihre gemeinsamen Vorstellungen und Visionen von der Landnutzung. Dies geschieht z.B. durch Gruppenarbeit mit mehreren Landvvirten oder Beratung von Arbeitskreisen, durch Moderation, Mediation und ahnliche Formen der sozialen Interaktion. 37 Franz Schafter_Interaktive Sozialgeographie Resultat: Innerhalb von nur vier Jahren konnten mehr als 90% der BiotopverbundmaBnahmen umgesetzt werden und die Folgen ihrer Umsetzung waren durch die abgelaufenen Lemprozesse bei allen Beteiligten durchvvegs positiv beurteilt worden. 3. FORUM DER UMSETZUNG Schule der Dorf- und Landentwicklung Die ziigige Umsetzung von Pilotprojekten wie in Klosterwald kann nur dann gelingen, vvenn die Betroffenen und regionalen Akteure zu eigenem Engagement auf Dauer gewonnen werden. Das geschieht jedoch nicht mit fest vorgegebenen Programmen und Verordnungen seitens der Behorden, sondern nur durch die Mobilisierung lokaler Krafte. Aus solchen Uberlegungen sind Anfang der 90er Jahre in Bayem die Schulen der Dorf- und Landentvvicklung entstanden (Schaffer 1993). Bewul3t wird davon ausgegangen, daB bei der Implementation von Planen Betroffenheit oder gar Proteste alleine nicht zu kompetenten Problemlosungen fiir das eigene Dorf fiihren konnen. Ganz bewuBt werden jene Personlichkeiten im Dorf und in der Region angesprochen, die bereit sind. Konflikte auszutragen, um dadurch zu tragfahigen Losungen aktiv beitragen zu konnen. Orientierung des Handelns Die Schule im schvvabischen Thierhaupten, an deren Griindung und Konzeption der Autor mitvvirken konnte, versteht sich als Begegnungsstatte fiir jene, die ein Verfahren fur Dorf- und Landentvvicklung beginnen, durchfiihren oder abgeschlossen haben. Dazu gehoren in erster Linie die Planer mit ihren Arbeitskreisen, die Biirgermeister mit ihren Gemeinderaten, die Vorstiinde von sogenannten Teilnehmergemeinschaften. Aus dem friihen Dialog von Experten, Politikem und Dorfbiirgem, dem vvertbezogenen und interdisziplinaren Informationsaustausch, sollen einerseits die Fachleute in ortsbezogene Lemprozesse eingebunden und andererseits die Aufmerksamkeit fiir die erarbeiteten Planungskonzepte bei der 38 Franz Schaffer Interaktive Sozialgeographie Tafel 1.: Schule der Dorf- und Landentwicklung (SDL) Thierhaupten e.V. Forum der Umsetzung* Organigramm und Konzeption Mitglieder-Versammliing Gebietskorperschaften Juristische Personen Naturliche Personen Aufgabe: Wahl das Vorslandes, Beschlul3 ubet Haushall und Jahresprogramm _1_ __ Vorstand Geschattsstelle ^ Prasident des Bezirkstages von Schwaben (Vorsitz) Prasidenlen der Direktionen fur LSndlictie EntwicWung Landtagsabgeordnete und BiJrgermeister Landeskonservalof und Vertreter der Handwerkskammer Bayerischer Bauemverband, Bayer1scher Sparkassen- und Glroveibaf>d Atitgabe; Zielrtchtung der SDL PolitischG Vertretung DIplomgeographln (GeschaftsfiJhrung) Sekretariat _\_ Fachbeirat HauptausschuB Leiter der Abteilung 'Landliche Entwicklung-im Bayerischen Staafsminislerium tur Emahrung, Landwirtschaft und Forsten (Vorsitz) Mltglieder: Kompetenle VerlrBter von Amiern, Belidrden, vvissenschaftlichen Einrichiungen. Der Fachbeirat hat die Aulgabe, alle in Betracht kommerxlen Institutionen fiir die Ziele des Vereins zu interessieren sowle jahilich eioen Programmvorschiag lur die SDL zu erarbeiten. Sozial- und Wirtschaftsgeograph (Vorsitz) l^dll^erRaum^^^^"^'^^ Akademie Vorsllzender der Baverischen Architektenkammer Geschatlstuhrer dar BayWa AG Freischaffender Landscnaftsplaner Aufgabe: Konzeptionelle En1wicklung der SDL r T T T T Undvvirlschaft Handwerk —r~ Bauen/Planen —r— Okologie —r~ Oftentichkeitsarb. -T-- Stammrererenten - Fachrefereriten - Moderatoren Aufgabe: Vorberertung und Durchfuhmng der Veranstaltungen 1 ArbeHski^s ¦ Arbeitskreis ¦ Arbeitskreis ¦ Arbeilskreis ¦ Arbeitskreis ¦ Arbeltskreis Kultur/Soziales Intomieren - Motivieren - Bildan Jahresprogramm SDL: Seminare, Exkursionen, Tagungen, Kontaktpflege. ErfolgskontroHe, Medienarbeit Dialog der Personen: Klausurtagungen. Eigenverantwortung, Umgang mit DIssens, Partizipation, Identiukation. Motivation, Modermion. Mediatbn, Konsens. Kommunikation Intranet 'Land-Info': interaktiver Informations-Verbund im Landtichen Raum durch Computer-VemeUung bei Erfahrungsaustausch und Projektentwicklung Internet SDL: http://\vww.geo.uni-augsburg.de/geo/sowi/sdl/$dl.htm Praxis der Omsetzun Integration der Lebenswelt Management der Implementiervng von MaBnahmen Orientierung der Handdnden im.Netzwerk der Akteure und Instituthnen Interaktion • 'SocialMobilization' • Implementation Auslosung von Lemprozessen ¦ Veihaltensšnderungen ¦ Fotgen der Umsetzung Erforadtung der Umsetzung Imptementations-forschung der Dorf- und Landentwicklung, Gestaltung der Kulturlandschatt Hohe Interdisziplinaritat, Umsetzungsorientienjng, Planungsbezup, Praxisrelevanz, DynanvscherAnsatz, Herstetlen von Zusammenhangen zvvischen Raumstruktur und Funktion der Kulturtandsd)aft, standige Abstimmung der Strategie von Forschung, Umsetzung undBildung: lnterai(tions-Analyse • Erklarung derLemprozesse ¦ Foigenabschštzung •Theorie undEmpirie Methodische Grundsatze: ¦ Ausgleichvontopdovm-undbottomup^Ansatzen ¦ Eigene Indikatoren, Monitoring-undManagement- ¦ BerudOr ig Ab 1IH nicht irmti ilt 2.0 OVIht LF) ALO-UntMrf biw. Biftob« Jtaf 3 ha LF il zuaMzIlchM- BewlrtschaftungaKuflagMi Nm. 3. ¦). 3. b) k&tirMn n 4. Baiondara DMrirtichaftunga- lorm«n zum SctmU von Boden, Wus»r und lum ErhaH dtr KulturiMidKtun (30 Jahra) Im Rahman atn«* •I Bm*1icrwhjng duMlonairlllal aul faalgalagtan rMtm DOngung aowla Ucftanlak- •fSOtiiifemb - 35 - 49% - abSO% nah» dw F6rtaiwio abhfciglg von M 0 Ei*«gtmefli»hl (EMZ): Ul Mn« EUZ von 30 O/Ontand OM «00.- Ackartand DM 500,- dvObar H EMZ-PvM DM 10,- n Zali Nt 01.03. sat' ScMHitHpunkt t dam IS. Juni ind VarbchI mJ mlnanlKta N-DOngung 400,- undlagUc^ M »rUng von Oa<»«aMn> ud •omloan *anrt4wi Batatctian DM 500,- wid VaFikhl auf charM- rs; ngaull.savilialinai ltcf> m dal Pnvam« «M>aM«n (1 .aVI. O) 1*91 t^ bal I. ¦) Zw»ncWig «1 Dl ¦ ntFantMtMMgamn 66 Kari Ruppert Landschaftspflege im Blickfeld ... Tabelle Ib ticbitt-iie-i vom 27.01 mu J. "^ESiii'.) w BAVERISCHES KULTURLANDSCHAFTSPROGRAMM - nach den Richtlimen des Bayenschen Slaaisministenums liJr Ernahmng, Landwirlscha(t und Forslen - Teil B: Weide-/A1m-/Alpwirtschaft Votliug (tos GM8Ua( lur FStOarung d«r biiy«[iKh«n L¦rK)wm^c^Hll (Art. 21. 22 und 2*) SOII durch dw Taligkei Ptiega und Gaglatlung dar Kultu rt« ridicHatt 3«w«hrlai»i«i wrdcn_ schaHiichBr Belnebe die San«ri,if|. Erticlmig. Gegensland der F6rdi>rung Neubau, Reparaturen, Verbesasrungen von Alm-/Alpgab«uden auf ancrlunnlen Al man' Alpan 2.2 n VVeide-•Inrlehtunfltn (i. B. Vleh-scnutzhaittn. W«ldeiXu-ne. VttiOttout. Wa>»er-varaofgungji aut ai>er-kannltn Alman/Alp«i auch dif WI«d«rhBr«1el- Bau von Anachlunvnagen Im Beralch artarhanmar Almen/Alpan Baachariung von tabrlk- heumatchliMn I Orundvaraorgung v. blalbandar LIchtmeide- | anarkannlan Almen/ tlicha nach Trennung Alpan mil Mubachraubor von Wald und Wald« Zuivenflungs-ampranger - LandvvinschaflliclK: Untemehmer m Sinne des § i des GeseUes 01 - Inhabet von landftirtschafllichan 8elrioban unler die&er Greri/e, we Kfin baiiBiben, Kooperalionen (r B Alm-/Alp-/Wakteijanosaanschallan) im Namen unr) ! Aliershille fjr Landwiile (GAL). eine Holslelle mil Beirlebsgebaudan besilien und Landtvinschall eindeulig zu Lfwcrbsiwek Autlrag ihrar anlraBsbetecNipIgr) MitpHeder Forderungs-vorausMtzungen - Sotern 0.8 Gesamtkoslsn 20 000 DM nicht uborsla.gen. Kannan Reparaiuran, Verbeaaarungan gam«f3 Nr 2.1 sow.e MaRnafirneft gamSf) Nr 2.2 ond Mascmren oerran Ni 2 4 nacti Antragsietlung bagoonan b/w angeschaftt werden Die ufcrigen MalJnahmen durlan arsl nach Ger^afimigung zum vorioiligen MafJnahmebegJin in Ang-iH genommon werdon. - LF dos Einielunleir«>limers bzw. Gosarntrieil aller LF der M.lgiiedsbelriobe amer Kooparat.on moO Obarvviagend innerhalb benachtailiglar Gabiatc iiegen. - LF der Kooporalion muli mindeslons 10 ^a Almpen/Alpen bztv. 5 ha VVoiden (eKtensiva Viehhallung) jmlassen. il Kooperalionen mu!i berbelfiebllctie Zusamrnenarbell vertraplich geregeH sein (beliebige Baehlslomi). , ma.. 20 000 DM WaidB bis Zu 100'A der zij«en-OungslAhkien Koaien ma«. 40 000 DM_ 700 DM je Molormaher 900 DM |e Motorneuma-schine 500 DM ]e Anbauheu- 800 DMje kn Zaun uls einmallg« Pauschale bis zu 50%oerzijwer.-dungslahigen Autw«riOuti Tabelle Ic Bayerisches Kulturlandschaftsprogramm - Teil C 2.2 2.4 Gaganstand dar Forderung Anlag«/Ern rungw SchuUpdanzungan. F»ld9aWI«n, Slreuobal-baalirKlan. emscUi^aich Aniage von Waldsagmga-»tllachaftan aut de* lano-wirtschafthchen B«r*b«ll»-cha, ausg»nomrT>an to'5t-w.nschattlg«n urid F«Wo«h61i«n zur Erhaltung und Srcheiung emat (unimonsserechien Sestan-des MaOnahman zur Slcha-fur>g istanalvar lar>d«rin-•chaftttchar NuUung«. lorman. z. 9. Enitu-schungen. sow« Arvlaga aonitlgar nutzungibaio-ganar LaruJachantba-¦Undtelle Umwandlung von Ackai-land In Grunlar>d em-schl«0lich Anlage von Grunta nd ais Randstraifen an Ge».assern. lorsl«r1-schatlich g«rwtn«n Flj-Chan und sonstigen nul-lunosbezogenBn Land-sctiatistiestandteilBn UbBrbBtrleblIcha MaD-nahman zur Erhaltung. Pflaga und Gealaltung der Kulturlandachafi - bei Strauobstanlagen «ind Mostaptel. MoittMr-na. Walnufi. Spa>ef1>r^. Ebaraache. Vogaikir- - b«' Waklsaumg«sal1-schahen standorlheimi-Eche Gahdize; der VVUdsaum Pflagekonzspt dar Ab(a>-lung B 1 das Amtas lur La^dwIrtsc^af w)m 01 07.9* bil 30,06,95 ©StMLU Ziele der Landschaftspflege miissen mit dem Leitbild der jeweiligen Gemeinde im Einklang stehen, wobei eine Dialogbereitschaft aller Betroffenen erforderlich ist. Mitwirkungsm6glichkeiten fur eine angewandte Geographie Iiegen auf der Hand. Inzwischen setzt ein BewuBtseinswandel in der Gesellschaft ein, aber noch ist es keine Selbstverstiindlichkeit, daB der Landvvirt nicht nur Nahrungsmittelproduzent oder Lieferant fiir Baugrundstucke ist, sondern seine Arbeitskraft auch zur Pflege von Fiachen sozialer und okologischer Nutzung zur Verfligung stellt. Dieses grundsatz-liche Umdenken fallt verstandlicherweise innerhalb einer Landvvirtschaft schvver, die seit Menschengedenken einzig und allein dem Aspekt der Nahrungsmittelproduktion gevvidmet vvar. Ein vveiterer Schritt der regionalen Entvvicklung, ein konsequentes Fortschreiten landlicher Raume aus der Ruralitat in die Regionalitat vvird sichtbar, vvobei die Qualitat der Landschaft in Zukunft immer mehr Aufmerksamkeit erfahrt. Gleichzeitig vvird durch die politische Entscheidung der Honorierung landespflegerischer Leistungen -solange fmanzielle Mittel vorhanden sind - die Existenz landvvirtschaftlicher Betriebe gestarkt, deren Uberleben sonst infrage gestellt vvare. 9- 75 Kari Ruppert_Landschaftspflege im Blickfeld ... Der gesellschaftliche EntvvicklungsprozeU bringt es mit sich, daB die Aufgaben der Landvvirtschaft nicht mehr nur in der Nahrungsmittelproduktion zu sehen sind. Als Dienstleistung iibemimmt sie auf vveiten Strecken die Pflege der Kulturlandschaft. Mit der Anerkennung dieser Leistung vvird auch eine Aufgaben spezifizierung und Honorierung als Leistungsentgelt verbunden. In Bayern vverden seit Mitte der 90er Jahre altere staatliche Initiativen durch das "Neue Bayerische Kulturlandschaftsprograimn" 1994 und "Das Bayerische Vertragsnaturschutzprogramm" 1995 abgelost und ervveitert. Erstmals vvird ohne gebietliche Begrenzung ein Bevvirtschaftungsentgelt gezahlt. Damit vvird aber auch eine nicht problemfreie starke Abhangigkeit der landvvirtschaftlichen Betriebe von der Honorierung durch die offentliche Hand sichtbar. Insgesamt ist die Vielfalt der Forderprogramme von Staat/Kreisen/ Gemeinden heute kaum mehr iiberschaubar. LITERATURHINVVEISE I.Klemenčič V., 1986: Sozialgeographische Probleme der Arbeiter-Bauern-Struktu ren unter besonderer Berucksichtigung der Situation in Jugoslavvien. Miinchner Stu-dien zur Sozial- und Wirtschaftsgeographie Bd. 4, S. 75 ff. 2.Haber W., 1978: Grundsatzliche Anmerkungen zum Problem der Pflege der Landschaft. Tagungsber. Akad. fiir Naturschutz 5, S. 87 ff. Prievvasser R.,: Agrarische Landschaftspflege Wirkungen auf die Umweltqualitat von Erholungsraumen und Abgeltungsfragen. DISP 105, S. 15 ff. GieBubel R., 1988: Ausgleichszahlungen an die Landvvirtschaft. ARL, Hannover. Mayerl D., 1990: Die Landschaftspflege im Spannungsfeld zvvischen gezieltem Eingreifen und natiirlicher Entvvicklung. Natur u. Landschaft 4, S. 167 ff. Landschaftspflege als Aufgabe der Landvvirte und Landschaftsgartner, Laufener Seminarbeitrage 1/1980. 3.Ruppert K., 1985: Freizeitverhalten als Flachennutzung. Klagenfurter Geographische Schriften 6, S. 93-106. 4.Ammer U., Probstl U., 1991: Freizeit und Natur. Hamburg. 5.Pevetz W., 1989: Landvvirtschaft in Naturschutz und Landschaftspflege. Bundes- anstalt fiir Agrarvvirtschaft, Schriftenreihe Nr. 56, Wien. 6.Ruppert K., Deuringer L. Maier J., 1971: Das Bergbauemgebiet der deutschen Alpen WGI-Berichte z. Regionalforschung 7. ZUSAMMENFASSUNG 76 Kari Ruppen_Landschaftspflege im Blickfeld ... UREJANJE KRAJINE V LUČI APLIKATIVNE GEOGRAFIJE Povzetek Že pred 30 leti je jubilant v zborniku posvečenem Hartke-ju zapisal, da je "prostor ogledalo družbenega razvoja". Zapisano ugotovitev je utemeljeval na primerih preslajanja klasične v industrijsko družbo na Slovenskem. Rast tamkajšnjih delavsko-kmečkih gospodinjstev je posledično spremenila rabo in funkcijo površin v agrarni rabi in vplivala na preoblikovanja podeželja nasploh. Na Slovenskem, kot tudi drugod v Evropi, je obsežna socialno-geografska preslojitev posledično udejanila naslednje: • funkcija prostega časa je pridobila enakovreden tretma v sklopu preostalih: dela, (pre)bivanja, pre/oskrbovanja, • nove oblike prostorske (iz)rabe so, skladno z dvojnostjo bivanja (počitniška bivališča), odločilno (pre)oblikovale podeželje; ' Pripravil in prevedel dr. Anton Gosar 77 V.BStfELuF (Hrsg.), 1996: Bayerischer Agrarbericht 1996. Munchen. BMfELuF (Hrsg.), 1997: Agrarbericht der Bundesregierung 1997, Bonn. 8.Zum Stand Ende der 80er Jahre vgl. K. Ruppert: Agrarlandschaft unter dem EinfluB raumvvirksamer Staatstatigkeit, DELA 6, 1989, S 80 ff. 9.BStfELuF (Hrsg.), 1994: Das neue Bayerische Kulturlandschaftsprogramm, Agrarpolitische Informationen 4. lO.BStfLEuU: Richtlinien iiber Bewirtschaftungsvertrage des Natur schutzes und der Landschaftspflege auf landwirtschaftlich nutzbaren Fiachen (Bayerisches Vertragsnaturschutzprogramm) vom 7.4.1995 Nr. 7011-6/64-20766, Anderung vom 4.3.1996. 11 Landschaftspflege-Programme in Osterreich, Umweltforum 3,1991. 12.Zeller W.„1992: TirokDirektforderung der Landwirtschaft durch Gemeinden. Auf der Alpe 3, S. 23. Der Autor vvidmet diesen Artikel seinem Freunde Vladimir Klemenčič in herzlicher Verbundenheit und in Erinnerung an zahllose vvissenschaftliche Kontakte und gemeinsames Bemiihen um eine gedeihliche Entvvicklung raumlicher Strukturen. Herzlicher Dank fiir die Hilfe bei der Materialsuche gilt den Herm Ministerialraten Wackerl und Attenberger sovvie Herm AR Treftler im BStfELuF, ferner Herm Min.Rat Eisenried, BStfEuU in Miinchen. Kari Ruppert_Landschaftspflege im Blickfeld ... 78 • porast zavedanja okoljske problematike in naravovarstvene zahteve so podeželjskemu in mestnemu prostoru dale povsem novo funkcijo in podobo. Podeželjska pokrajina je vedno pogosteje videna kot rekreacijski potencial, kot prostor v katerem je moč udejanjati različne aktivnosti v (dela) prostem času. Vse oblike rabe prostega časa smemo, tako kot kmetijstvo (svojčas in deloma tudi danes) uvrščati v dejavnost (iz)rabe površin na podeželju. Intenzivnost te rabe je posledica različnih dejavnikov naravnogeografskega in socialnogeografskega značaja. Raziskave na obrobju Miinchna so denimo pokazale, da obiskovalci pogosteje obiskujejo gozdne jase in gozdni rob kot obsežnejše, strnjene z gozdom zarasle površine. Nekateri raziskovalci menijo, da je 50-70% delež gozda razmerje, ki odgovarja izletnikom. Zavedati se moramo, da naraščajoča rekreativna dejavnost (enakovrednost drugim funkcijam življenja!) lahko ogrozi ravnovesje v prostoru v katerem se udejanjajo socialno-geografske funkcije. Podobno lahko preslojitveni procesi vplivajo na izgled in rabo pokrajine. Ekvilibrij med kmetijsko in prostočasnimi dejavnostmi obeta zaustavitev procesa degradacije pokrajine iz strani obeh dejavnikov preobrazbe podeželja. Kmetu je potrebno priznati njegov delež pri urejanju in negovanju kulturne pokrajine. Taka pokrajina sme, posledično, v vsej svoji pestrosti služiti (tudi) skrbno zasnovanim prostočasnim dejavnostim. Okoljevarstveni principi morajo biti sestavni del tako zasnovanega modela. Že na začetku osemdesetih let so na Bavarskem za negovanje krajine namenili letno okrog 3 - 5% deželnih investicij, te pa so zadevale okrog 10% kmetijskih površin. Sredi devetdesetih let se v Nemčiji s tovrstnim investicijskim denarjem neguje, oplaja oziroma izboljšuje kar 20% do 50% podeželjske pokrajine. V nadaljevanju članka avtor podrobno predstavi organizacijske oblike pokrajinskega negovanja na Bavarskem. Predvsem izpostavlja pozitivne učinke te politično vodene akcije, ki utrjuje podeželje v socialnogeografskem in prostočasnem pogledu. Kmetu je zagotovljena eksistenca navkljub, iz strani (evropske) federacije diktirani, limitirani kmetijski proizvodnji. Na Bavarskem izvajajo dvoje v negovanje kultume krajine usmerjenih zakonov. Ne da bi upoštevala pokrajinske dejavnike/omejitve (pri kmetijski produkciji) namenja dežela kmetom sredstva za negovanje lastnih, kmetijskih površin. Sredstva dežele, države in federacije že zdavnaj presegajo prihodke, ki jih kmetje ustvarjajo s proizvodnjo hrane. To (nam) daje nova izhodišča za razpravo. Današnji podeželjski prostor moramo videti in obravnavati kompleksno, v vsej njegovi funkcijski in prostorski pestrosti. Predvsem ne sme postati predmet izključno proizvodne funkcije/obravnave. V času postinduslrijske družbe je v tem prostoru opaziti enakovredno prisotnost storitvenih dejavnostmi - turizma/rekreacije. Ta je (dohodkovno) lahko zanimiva toliko časa dokler ohranja kulturno (po)krajino Kari Ruppen__Landschaftspflege im Blickfeld ... 79 negovano. Negovanju odmerja država/družba ustrezna sredstva, katerih pretiran dotok sproža nove dileme in probleme. GEOGRAFIJA - PROSTORSKI KONCEPT IN PLANIRANJE Andrej Černe * Izvleček UDK 911:711=863 Članek je namenjen razmišljanju o geograjiji kot znanosti, njeni konceptualni prostorski zasnovi, geografskemu vidiku ter geografskim metodološkim izhodiščem, ki tvorijo temeljno podlago za njeno tvorno vključevanje v različna področja planiranja. Ključne besede: Geografski pristop, prostorski koncept, prostorsko planiranje. GEOGRAPHV- A SPATIAL CONCEPTAND PLANNING Abstract The purpose of this paper is to present certain considerations about geography as a science, its conceptual and spatial plans, the geographical aspect, and the geographical methodology which jorm a basis for an active role ofgeography in the various fields ofplanning. Key words:. Geographical approach; Spatial concept; Spatial planning. Dr., izr. prof, Oddeleic za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, SI 1000 Ljubljana, Slovenija 81 Andrej Čeme_Geografija - prostorski koncept in planiranje GEOGRAFSKI PRISTOP Geografa spoznamo med drugim ne samo po tem, kaj proučuje, marveč tudi po tem, kako proučuje. Pri proučevanju družbe deli geograf skupne interese z drugimi znanstvenimi disciplinami, vendar z drugačnega zornega kota oziroma vidika. Z drugimi besedami, ekonomisti in geografi si zastavljajo različna vprašanja glede istih pojavov. Eno temeljnih izhodišč geografskega pristopa je v tem, da je prostorski. Geografe zanimajo vprašanja, na kakšen način so človekove dejavnosti razporejene in urejene na zemeljskem površju in kateri procesi so vodili k taki prostorski razporeditvi, ter seveda kako to vpliva na spreminjanje funkcije in podobe pokrajine. Organiziranje človekovih dejavnosti z namenom zadovoljevanja potreb družbe je v nekem nasprotju z razmeroma skromnimi naravnimi in ostalimi dobrinami, ki nam jih nudi narava sama. V bistvu gre za tisto, kar so ekonomisti 19. stoletja imenovali "parsimonija narave". Narava je z vidika zadovoljevanja številnih človekovih potreb "skopa", saj lahko le manjši del teh potreb zadovoljujemo neposredno z naravnimi viri. Preskrba z "naravnimi viri" je brez dvoma ena izmed temeljnih in hkrati tudi najbolj kritičnih postavk razvoja družbenega sistema, čeprav se je družba vedno soočala in se bo še v večji meri tudi v prihodnosti s temeljnimi vprašanji omejitev prostora, časa, virov in znanja. Ravno na področju prostorskega razvoja mora družba pokazati vse svoje znanje in spretnosti, da bo ustvarila tak sistem, ki bo omogočal racionalno in smotrno rabo prostora kot omejene dobrine, ter "skopih" naravnih virov ter vseh ostalih razvojnih potencialov. Pod temi pogoji postaja sistem mnogo bolj kompleksen in zapleten, saj se omejenost in redkost dobrin pojavljata tako v razmerju človeka do narave, kot v razmerju do človekovih potreb in želja. Zapletena razmerja med gospodarskim, socialnim in prostorskim razvojem se kažejo tako na globalni, mednarodnih in regionalnih, kot na čisto lokalnih ravneh. Bilo bi napak, če bi mislili, da imajo vsi geografi glede tega enotno, skupno stališče. Stališča geografije so se spreminjala. Razlike so obstajale in tudi obstajajo, ne nazadnje zaradi različnih filozofskih in metodoloških pogledov in pristopov. Skozi razvoj geografije od srede 19. stoletja pa vse do druge polovice 20. stoletja pa vendarle lahko izluščimo nek skupni osrednji predmet zanimanja geografov, ki se v temeljih razlikuje od drugih družboslovnih in humanističnih ved. To osrednje področje zanimanja se nanaša na prostor kot tak, čeprav je ta izraz prišel v splošno, široko uporabo šele v zadnjih desetletjih. Prejšnje generacije geografov so namesto "prostor" bolj uporabljale izraze kot so: območje, regija, kraj, pokrajina, čeprav ti izrazi niso resnično pravi sinonim za prostor "per se". Lahko pa bi rekli, da so neka posebna oblika ali vidik prostora. 82 Andrej Černe_Geografija - prostorski koncept in planiranje Geografija ima številne in različne obraze, vsak od njih pa vendarle povuarja prostorska razmerja. Ekonomska geografija proučuje učinke naravnih in družbenih dejavnikov geografskega okolja na dejavnike proizvodnje, potrošnje in menjave; socialna geografija proučuje prostorske vplive na vzorce socialnih odnosov; politično geografijo zanimajo učinki lokacije na poliUčna dejanja. Za geografa je temeljnega pomena to, da imajo vse človekove dejavnosti prostorsko komponento oziroma razsežnost. Za proizvodnjo in potrošnjo je značilna prostorska dispariteta. Vse dejavnosti so tudi takšni ali drugačni "porabniki" prostora, in sicer ne glede na to, ali gre za kmetijsko proizvodnjo na 100 ha površin ali za tovarno na 200 m2. Tudi človek sam je "porabnik" prostora v katerem živi. Menjava proizvodov in storitev zahteva neko obliko gibanja, in za premagovanje razdalj v prostoru potrebujemo čas, energijo in denar. Družbeni sistem ima torej prostorsko razsežnost, kije primarno področje zanimanja geografov. Berry (1964) celo trdi, daje geografski vidik prostorski vidik. Geografija je bila v njeni otroški dobi obremenjena s številnimi ' informacijami o razporeditvi pojavov in procesov na zemeljskem površju. Namen in bistvo geografije je bil v prikazu prostorske razporeditve naravnih virov, proizvodnje in potrošnje itd. Tak pristop je velikokrat vodil tudi v prepričanje, da so vsi geografski pojavi enkratni in, da so posploševanje, sinteza in teorija nepomembni oziroma v skrajnosti celo nemogoči. Zato je bila v tridesetih in petdesetih let osrednja pozornost geografije usmerjena v tisto kar je Hartshome (1939) imenoval "teritorialno (prostorsko) razlikovanje". Pomembne so bile razlike med kraji, pojavi in procesi na zemeljskem površju, ne pa skupne poteze. Nezadovoljstvo s takim pristopom je koncem petdesetih let vodilo k temeljnim spremembam. Za takratno vzdušje je tipična kritika tega pristopa, ki jo je zapisal Ballaboan (1974): "....geografija potrebuje večjo trdnost pri določanju konceptov, večjo natančnost pri meritvah, aplikativnost pri sklepih.....". Lahko bi rekli, da je bila geografija, za razliko od drugih ved "šibka v teoriji a močna v dejstvih". V razvoju geografije je zaznati velik napredek od proučevanja, kje in kako so pojavi in procesi razporejeni na zemeljskem površju, k bolj splošnim vprašanjem, zakaj so ti pojavi razporejeni in organizirani na zemeljskem površju tako kot so in ne drugače. Geografijo ne zanimajo samo vprašanja o tem, kje je kaj v prostoru in kakšno je, marveč predvsem, zakaj je tam, kako se je to zgodilo, kakšne so posledice in ne nazadnje, kako ravnati v bodoče. Geografi pri tem niso usmerjeni zgolj v "prostorski vzorec", marveč predvsem v proučevanje pojavov in procesov, ki so privedli do takega prostorskega vzorca in posledic le-tega. Pri tem se soočajo s temeljnim probleinom, ki izhaja iz dejstva, da imajo vsi ekonomski pojavi vedno določen prostorski vzorec, vzroki oziroma procesi, ki so privedli da takega prostorskega vzorca, pa seveda niso vedno in edino prostorski. Zato tudi ne moremo pričakovati, da bi geografi našli odgovore na vsa prostorske probleme samo v prostorskem smislu. 83 Andrej Černe_Geografija - prostorski koncept in planiranje GEOGRAFIJA IN PROSTORSKI KONCEPT Geografija uporablja tako absolutni kot relativni prostorski koncept. Hartshome (1939) je celo trdil, da bi morali geografijo obravnavati kot horološko vedo, torej vedo o razporeditvi geografskih elementov v prostoru. S tega vidika so prostor upoštevali kot poligon za nameščanje človekovih dejavnosti v prostoru. Geografija kot "primerjalna korelacijska disciplina" naj bi uporabljala karte za medsebojne primerjave in spoznavanje "funkcijske integracije pojavov in procesov" v prostoru. Številni so ugovarjali takim stališčem o enkratnosti pojavov in procesov in poudarjali, da so "za geografijo pomembna samo prostorska razmerja". Omenjena razmišljanja so imela pomemben vpliv na razvoj bolj formalne prostorske znanosti. Šele v poznih 40. in zgodnjih 50. letih je prostorski koncept postal del modeme geografske znanosti. Številni geografi so prostor obravnavali, čeprav seveda ne enotno, kot "temeljni organizacijski koncept za geografijo". Blaut (1961) je ločil absolutni prostorski koncept, kjer je prostor "predvsem jasna fizična stvamost ali empirična celota oziroma bistvo samo po sebi". Relativni prostorski koncept pa obravnava prostor zgolj kot "razmerja med pojavi in procesi ali zgolj kot prostorski vidik teh pojavov in procesov". Zato je prostor podvržen času in procesu. Ločevanje absolutnega in relativnega prostora je bilo samo po sebi izredno pomembno za razvoj splošnih teoremov prostorske organizacije. Če je namen geografije namreč v posploševanju (generalizaciji), potem mora geografija spoznanja o skupnih značilostih prostora utemeljevati s posameznimi primeri pojavov in procesov. Zaradi tega mora geografija uporabljati relativni koncept prostora. V stvamosti moramo oba koncepta obravnavati skupno: prostorske strukture stvamega sveta so preprosto začasni procesi, ki pa imajo dolgoročen pomen. Številni geografi so se pridružili tem razpravam in obravnavali geografijo predvsem v morfološkem smislu. Pri tem so ohranjali tisto, kar je Sack (1980) kasneje opredelil kot "prostorski separatizem". V bistvu so številni posamezniki seveda že pred 'tem trdili, da geografija ne more temeljiti zgolj na geometriji. Za fizično znanost in čisto fizične procese, ki jih proučujejo tudi geografi, je bila in je geometrija prostora žal pogostoma tudi geometrija razlage. Pri razlagi človekovega obnašanja v prostoru, njegovega odnosa do prostora pa dejstva, ki se nanašajo samo na geometrične značilnosti prostora, niso najbolj primeren in ustrezen način razlage. Ravno v tem obdobju je napredek pri razvoju metod znotraj prostorskih analiz pomembneje vplival na razmerja med geografijo in modeli prostorske organizacije. Številne tehnike za opredeljevanje prostorskega vzorca in prostorskega časovnega napovedovanja so omogočile spoznanja o nekaterih pravilnostih razporeditve pojavov in procesov v prostoru. Kakršna koli razlaga prostorskih struktur pa mora biti seveda zaobsežena tudi v negeometričnem smislu. 84 Andrej Černe_Geosrafija - prostorski koncept in planiranje Prostorske analize predstavljajo kvantitativni postopek pri lokacijskih analizah. Pojem so uporabljali tudi kot sinonim za same lokacijske analize. Prostorske analize vsebujejo proučevanje treh medsebojno povezanih vsebin: prostorske organizacije, prostorsko-časovnih procesov in napovedovanje bodočega prostorskega razvoja. S prostorsko organizacijo razumemo prostorske značilnosti razporeditve pojavov in procesov v pokrajini: lego, položaj, (absolutno in relativno lokacijo) zunanjo podobo naselij, prometnic, industrijskih obratov itd. Prostorski analitiki so praviloma opredeljevali te pojave v obliki točk, linij in območij (arealov) in pri tem poudarjali predvsem geometrične oziroma morfološke značilnosti teh pojavov. Unwin (1981) je označil prostorske analize za raziskave o razporeditvi točk, linij, območij in površja na kartah (analize prostorskih vzorcev). Tako sta sistemizacija in klasifikacija pri morfometričnih analizah zgrajeni na podlagi geometričnega, prostorskega koordinatnega sistema. Prostorska razporeditev naselij upošteva naselja kot točke v prostoru, kar pomeni, da zanemarja njihovo velikost in funkcije. To pa vendarle omogoča analizo omrežij in raziskave na področju oblik in prostorskih značilnosti razporeditve naselij. Morfometrične analize torej lahko vodijo k določenim tipom prediktivnih in simulacijskih modelov. S poznavanjem geometričnih pravil teorije o centralnih naseljih, gostote prebivalstva in velikosti ter lokacije dveh centralnih naseljih je možno "napovedati" ostala naselja v sistemu centralnih naselij. V ekstremnih primerih je to pomenilo, da so geografi posvečali pozornost predvsem prostorski razporeditvi pojavov v pokrajini, ne pa samim pojavom. Čeprav le malo geografov uporablja tehnike, ki so bile razvite za potrebe splošnih linearnih modelov, pa vendarle številni zagovarjajo stališče, da vsebuje prostorska analiza predvsem reševanje statističnih problemov, ki se v večji meri nanašajo na opredeljevanje metod in postopkov, ki so namenjeni analizam številčnih podatkov. Prostorske analize so tesno povezane s pozitivistično razlago v geografiji, saj gre pri njih najpogosteje za formalne modele prostorske organizacije in upoštevanje predpostavk in stvarnega poznavanja prostorske organizacije (ureditve) in prostorsko-časovnih procesov. Do neke mere kot reakcija napram takemu načinu razlag pa je pri tako imenovanem humanističnemu vidiku v ospredju manj formalen pristop pri proučevanju organizacije človekovih dejavnosti v prostoru. Strukturalisti dodatno pojasnjujejo, da mora biti naše proučevanje v večji meri usmerjeno ne toliko v stvarno prostorsko zgradbo kot proces, marveč moramo gledati na "globjo zgradbo" ki je podlaga človekovim dejavnostim in njihovim razmerjem. Tako humanisti kot strukturalisti imajo odklonilen odnos do "geometrične konfiguracije človekovih dejavnosti na zemeljskem površju". Humanisti zaradi tega, ker prostorske analize negirajo človekov "živi svet" izkušenj in pomen okolja za človeka. Poleg tega so ljudje v prostorskih analizah upoštevani kot stvari, ki pa imajo enkratne izkušnje in določen odnos do prostora, v katerem živijo. Strukturalisti pa so nezaupljivi do prostorskih analiz zato, ker opisujejo samo navidezno ali "površinsko" zgradbo, ne pa razmerij, ki so bistvena za družbo kot celoto. 85 Andrej Černe_Geografija - prostorski koncept in planiranje Vprašanja, ki si jih geografi zastavljajo o lokacijah, gibanju prebivalstva, krajih, naseljih, so vprašanja o dogodkih v primarnem, fizičnem prostoru. Analize prostorskega vzorca točk, prostorska avtokorelacija in prostorska difuzija so izražene v preprosti Evklidovi geometriji. Geografske razlage lahko vsebujejo geometrične lastnosti prostorske razporeditve pojavov in procesov, ne smejo in ne morejo pa biti zasnovane zgolj na njih. Geometričnim razmerjem moramo pripisati gospodarski, socialni, prostorski, fizični, naravni ali biološki pomen, predno postanejo lahko pojasnjevalna. Čeprav je lahko geometrija pomembno orodje pri geografskih raziskavah, ne more predstavljati teoretičnega okvira, ker je geometrična analogija z geografskimi pojavi in procesi zasnovana skozi določene logične strukture in ne skozi pojasnjevalno dedukcijo (Human Geography, 1994). "Problem slabše konceptualizacije prostora je bil rešen z upoštevanjem prostora skozi družbeno prakso. Z drugimi besedami: ne obstajajo odgovori na filozofska vprašanja, ki izhajajo iz narave prostora - odgovori leže v družbeni praksi. Vprašanje, kaj je prostor, je potrebno nadomestiti z vprašanjem: kako to, da različne družbene prakse ustvarjajo in uporabljajo različne koncepte prostora" (Sack, 1980). To pa narekuje oziroma zahteva tisto, kar je Harvey (1969) poimenoval "pogled prostorskega razmerja", v katerem je prostor zaobsežen v predmetih le, v kolikor predmet vsebuje in predstavlja znotraj samega sebe razmerja do drugih predmetov. Taka opredelitev pomeni združevanje dveh osnovnih načel: objektivnega prostora (stvarnega, fizičnega) in družbenega (socialnega) prostora. Pri vsakem poskusu raziskovanja družbenega prostora je potrebno izhajati ne iz "predmetov v prostoru", marveč iz proučevanja ustvarjanja prostora za človekov obstoj, znotraj katerega se lahko odvija družbena praksa. Analize družbenega prostora niso bile osredotočene na abstraktno geometrijo, marveč na razmerja med različnimi skupinami prebivalstva in njihovimi značilnostmi, ki se izražajo, ter so delno tudi določena skozi njihovo prostorsko razporeditvijo: kraje, regije in pokrajine (Gregory, 1993). GEOGRAFIJA IN PLANIRANJE Tudi področje planiranja moramo obravnavati znotraj splošnih konceptov. Vedeti moramo namreč, kakšen pojav moramo proučevati, katera vprašanja si moramo zastavljati in, kakšna filozofska stališča morajo usmerjati naše raziskave. Planiranje potrebuje omejitve in samo konceptualna definicija lahko take omejitve tudi omogoča. Planiranje ima časovno, geografsko, funkcijsko in institucionalno razsežnost (Heide, 1992). Časovna razsežnost izhaja iz usmerjenosti planiranja v prihodnost. V planerskem procesu gre za neko obliko kontinuirane poti, ki se začne v sedanjosti in 86 Andrej Černe_Geografija - prostorski koncept in planiranje nadaljuje v možne prihodnosti. Planiranje je dejavnost, ki je usmerjena v prihodnost, iz preteklosti pa izbira tiste elemente in dejavnike, ki so temeljnega pomena za analiziranje obstoječih pogojev nadaljnega razvoja oziroma za opredeljevanje možnih in zaželjenih sprememb ter, kako do teh sprememb priti (Friedmann, 1987). Planiranje je usmerjeno k pogledom v preteklost zaradi skupne zgodovine in v prihodnost zaradi skupne usode. Vse znanje, pridobljeno z uporabo znanstvenih metod proučevanja, je več ali manj znanje o preteklih dogodkih. Planerji potrebujejo seveda nekaj vedenja tudi o prihodnjih dogodkih, zato se ukvarjajo tudi z napovedovanjem in projekcijami oziroma snovanjem prihodnosti glede na želje in razvojne možnosti. Vprašanje je seveda, katere predpostavke pri tem upoštevati, posebno v obdobjih hitrih strukturnih sprememb, in sicer zaradi zahtev in potreb, da bi to znanje o preteklosti uporabili tudi kot primerno znanje za poznavanje prihodnosti. Preteklost lahko spoznamo, prihodnost pa si lahko le zamišljamo. Prostor kot fizična stvarnost je "materialni predmet planiranja". Odločanje o "posegih v prostor" pa je "formalni predmet planiranja". Končni namen planiranja je seveda v vplivanju na spremembe materialnega predmeta - prostora. Poudarjanje pozornosti na formalni predmet planiranja je temeljni korak pri planiranju: plani niso "načrti na papirju" marveč temeljni okviri za sprejemanje odločitev. Osrednji predmet prostorskega planiranja (s predmetom mislimo na predmet planiranja oziroma bolje na tisto, kar se planira) je izrazito prostorski. Opravka imamo seveda s številnimi tipi planiranja, ki so "prostorski". Prostorski pa so vendarle samo v tem smislu, da jih zanima prostorska organizacija dejavnosti na zemeljskem površju. Za prostorsko planiranje pa sta značilni več-razsežnost (multidimenzionalnost) in več-ciljnost. Prostorsko planiranje se ukvarja namreč s prostorskimi vplivi številnih in različnih razvojnih dejavnikov. To je tisto, kar ločuje prostorsko planiranje od številnih drugih oblik planiranja, katerih pristop bi lahko na splošno označili kot planiranje s prostorsko komponento. Prostorsko planiranje zanimajo seveda tisti procesi, ki se nanašajo na prostor. Besedo prostor uporabljamo v njegovem najširšem pomenu, saj ni omejena samo na trodimenzionalno prostorsko evklidovo geometrijo, marveč se nanaša tudi na ekonomski prostor (stroške premagovanja razdalj v prostoru) ali psihološki in zaznavni prostor. Najpogosteje zanima prostorske planerje prostorska razsežnost gospodarstva in družbe kot celote. Še prav posebej jih zanimajo prostorska razmerja med socialnimi in gospodarskimi dejavnostmi oziroma struktura prostora, kjer se te dejavnosti odvijajo. Planerji morajo poznati velikost in lokacijo gospodarskega prostora, kakor tudi njegove funkcije oziroma prostorska razmerja med dejavnostmi. Ne glede na to, kako je stvarni prostor lahko popačen zaradi ekonomskih ali psiholoških dejavnikov, mora biti osrednji predmet zanimanja prostorskih planerjev proučevanje medsebojnih prostorskih razmerij v stvarnem (geografskem) prostoru. 87 Andrej Černe_Geografija - prostorski koncept in planiranje Predmet prostorskega planiranja je seveda zemljišče kot prostorska enota. Njena relativna lokacija je opredeljena s človeškimi in/ali naravnimi dejavniki, ki povezujejo zemljišča med seboj v različne prostorske razsežnosti od parcele, lokacije, območja, do sveta kot takega. Prostorsko planiranje je zato neposredno povezano s funkcijsko razsežnostjo planiranja. Zemljišča služijo hkrati različnim funkcijam, imajo lahko različne lastnike in/ali uporabnike, ki imajo velikokrat zelo različne interese glede enega in istega zemljišča. To pa vodi v vprašanja o reševanju oziroma usmerjanju in urejanju teh konfliktov oziroma k institucionalni razsežnosti planiranja. Ob tem pa je potrebno še posebej poudariti, da imamo opravka s spremembami. Kvaliteta zemljišč se seveda spreminja, poleg tega se spreminja tudi njena relativna lokacija in končno se spreminja tudi njihova geografska razsežnost. Gre za konceptualizacijo predmeta planiranja, strukture prostora in prostorskih razmerij, ki poteka tudi skozi institucionalne okvirje. To daje neke vrste drugačen pogled na domeno prostorskega planiranja kot na dejavnost za reševanje vseh vrst razvojnih vprašanj. Prostorsko planiranje uporablja splošne metode planiranja za izdelavo prostorske zasnove bodočega razvoja. Zaradi tega je prostorsko planiranje usmerjeno v veliki meri k procesom, ne pa k izdelavi enega plana ali plana končnega stanja. Njen pravi predmet proučevanja je pravzaprav tisti del geografije, ki proučuje urbane in regionalne sisteme. Prostorsko planiranje predstavlja danes le manjši del planiranja in tudi na tem področju je tradicija "fizičnega planiranja" v večji meri nadomeščena z znanstveno zasnovanimi analizami, ki vsebujejo modeliranje, projekcije in prostorske sinteze, vključno z opredeljevanjem njihovih razvojnih vplivov in posledic. Prostorsko planiranje se ukvarja z vprašanji prostorskega nameščanja razvoja, ne s splošnim preprečevanjem tega razvoja, vendar ob spoznanju, da ima prostor oziroma naše fizično okolje omejene sposobnosti za nameščanje razvoja kot rasti. Bilo bi zelo nevarno, če bi se prostorsko planiranje ločilo oziroma odmaknilo od razvojnih interesov. To stališče lahko soočimo s tako razvpitim pojmom kot je "sustainability". Pogosto je namreč koncept trajno uravnoteženega razvoja povezan z doseganjem ciljev na področju varstva narave, naravnih virov, okolja itd. Vendar pa je potrebno pvdariti, da je bistvo trajno uravnoteženega razvoja ravno v integraciji teh ciljev s prostorskim razvojem, ne pa v njihovem ločevanju. Kljub temu, daje koncept o trajno uravnoteženem razvoju star že več kot 10 let, je šele Brundtlandova komisija zavrnila argumente o tem, da se gospodarski razvoj in kvaliteta okolja izključujeta. Za trajno uravnotežen razvoj je temeljnega pomena dolgoročno vzdrževanje vsesplošne kvalitete življenja, ohranjanje trajnega dostopa do naravnih virov in izogibanje trajne degradacije okolja (WCED, 1987) Modema planerska praksa je družben in političen proces, v katerem številni dejavniki, ki predstavljajo številne različne interese, sodelujejo v jasni delitvi dela. Planerska praksa v modernem pomenu besede se je začela v prvih desetletjih tega stoletja, 88 Andrej Černe_Geografija - prostorski koncept in planiranje čeprav segajo njene ideološke korenine v 18. stoletje. Planiranje kot oblika usmerjanja družbe izhaja iz Francije in Saint-Simonovih pristašev, posebno pa še Auguste Comta, katerega "znanost o družbi" naj bi po njegovem vodila svet po vami poti k družbenemu napredku. Inženirji so bili prvi predstavniki znanstvenega planiranja. Na žalost so zapadli pod vpliv pozitivizma v 19. stol., saj so precenjevali moč znanja. V tem so jih najprej prerasli, nato pa nadomestili geografi z njihovo "družbeno geografsko" tradicijo. Družbeni geografi niso bili sami očitni pozitivisti, marveč so bili tudi prepričani, daje planiranje neke vrste aplicirana geografija. Nekateri celo poskušajo dokazovati, da je prostorsko planiranje pravzaprav neke vrste aplicirana geografija. Številni seveda odločno nasprotujejo takim stališčem, čeprav hkrati tudi priznavajo oziroma poudarjajo pomen aplikativnosti geografskega znanja. Prostorsko planiranje mora brezpogojno vsebovati tudi številne druge vidike, ki pa jih ne najdemo znotraj geografije: pravna razmerja, gradbeništvo, arhitekturo. Med temi velja še prav posebej poudariti študij samega procesa planiranja, načine kako izvajati nadzor nad razvojem in kako ga usmerjati v tiste smeri, ki bodo služili doseganju človeških ciljev. Pri tem je potrebno podčrtati "fenomenološki" vidik, ne pa konvencionalni "pozitivistični" vidik znanja (HaJl, 1992). Pred 19. stoletjem so bile v prevladi zelo različne oblike planiranja. Ker je planiranje temeljilo več ali manj na geometričnem redu v prostoru, so tak pristop poimenovali "ortogonalna zasnova" (Hali, 1995). Za številne planerje so bile ravne linije in pravi koti klasični primeri racionalne urejenosti v prostoru. Prostorska zasnova je klicala k "pravilnemu (urejenemu) pristopu", v katerem so posamezne funkcije povezane med seboj v prostoru tako, da je njihova logika postala vidna in ustvarjala koherenten sistem prostorskih razmerij (Houghton-Evans, 1980). Ortogonalna zasnova se je v prvi vrsti nanašala na fizično razporeditev dejavnosti v dvo ali tridimenzionalnem prostoru, namenjena pa je bila statičnemu, hierarhičnemu svetu, ki je bil zgrajen kot del hannoničnega reda. Prostorsko planiranje je bilo dolgo časa zelo podrobno in izčrpno, saj se je izražalo najpogosteje v prostorski obliki natančnih dispozicij vseh vrst rabe prostora. Pristop v planiranju je bil zasnovan na podlagi "analize pred planom", ideje, ki je v glavnem prišla iz Nemčije, čeprav jo pripisujemo P.Geddesu. V večji meri so tudi geografi zagovarjali ta pristop. Prostorski plani so podrobno prikazovali prostorsko zasnovo nekega zaželjenega stanja v prihodnosti. Filozofija takega pristopa je bila osredotočena h konceptom priprave splošnega, generalnega ali "master" plana. Ideja, da morajo biti plani zasnovani na trdnih temeljih, na analizi pred planom, je vzbudila veliko pozomosti med planerji. Pomenila je eno izmed najbolj prepričevalnih planerskih načel prve polovice tega stoletja. Analiza je bila namenjena opredeljevanju stanja in obstoječih razvojnih teženj. Poleg opredeljevanja bodočega željenega razvoja, je bila na ravni analize obvezna tudi geografska sinteza. 89 Andrej Černe_Geografija - prostorski koncept in planiranje Planiranje v obliki "analiza pred planom" je temeljilo na stališču, da je planiranje stvar poznavanja "dejstev". Nastajali so plani kot kvazi-zakonski dokumenti, ki so v diagramatični obliki prikazovali bodočo rabo zemljišč. Sama regulativa pa naj bi zagotavljala učinkovitost planiranja. Implementacija planov je bila več ali manj stvar izvajanja plana. Tudi samo planersko izobraževanje je bilo sprva namenjeno pripravi in izdelavi prostorskih planov, ne pa izobraževanju s področja planerskih metod. Prvi, ki so si sploh resneje zastavljali ta vprašanja, niso bili učitelji fizičnega, prostorskega planiranja, marveč učitelji na področju planiranja za potrebe industrijskih družb v ameriških poslovnih šolah (C. Bernard, P. Druker, H. Simon). Izobraževanje se je razvilo v znanost o tem, na kakšen način prhi do najboljših odločitev. Nova "filozofija" tako imenovanega"podjetniškega planiranja" je pričela v 60. letih pomembneje vplivati na usmerjenost in vsebino izobraževanja na področju prostorskega planiranja Stare ideje o planiranju kot o proizvodnji "načrtov na papirju" so prerasle v ideje o planiranju kot neskončnem kontinuiranem nadzoru razvoja. Opustitev deduktivnega pristopa je izhajala iz spoznanja o omejenosti človekovega znanja in problemih obvladovanja številnih informacij ter vlogi politične izbire pri opredeljevanju problemov. Nova razmišljanja so predstavljala neke vrste sistemski pristop v planiranju. Pristop je bil osredotočen v cilje plana in različne možne koncepte za doseganje teh ciljev. Vse to pa je bilo predstavljeno prej v pisni obliki, kot pa v obliki podrobnih tematskih kart. Poudarek je bil na iskanju možnih posledic alternativnih prostorskih konceptov za bodoči razvoj. Planersko delo se je pričelo z zasnovo ciljev razvoja. Analize so vodile v obsežne raziskave. Nato so sledili modeli rabe zemljišč, projekcije bodočih potreb, splošne alternative, vrednotenje itd. V 70. letih je pomenil racionalni vseobsežni pristop naslednje korake v planerskem procesu: zasnova ciljev, alternative, vrednotenje, izbor plana, program in izvajanje plana. Na področju analiz pa je planiranje sledilo trem stopnjam: • opisni stopnji opredeljevanja problema, vključno z analizo celotnega območja; • analitični stopnji raziskovanja medsebojnih razmerij in temeljnih razvojnih teženj; • stopnji sintetiziranja spoznanj v koncepte kot podlage za zasnovo bodočih prostorskih struktur. Inženirji niso poznali metod za združevanje in sintetiziranje različnih elementov v planu. Podobno kot arhitekti, so tudi inženirji razumeli zadnji korak pri zasnovi plana kot ustvarjalni napor (domislek), zato so ga prepuščali arhitektom, ki so opravili sintezo elementov v splošno prostorsko zasnovo. 90 Andrej Černe_Geografija - prostorski koncept in planiranje Urbanisti so vztrajali pri tem, da je planiranje sinteza, ki mora biti prežeta z vizijo. Vizija pa je sposobnost posameznikov. Številni so kritizirali tak pristop, češ, da je intuitivni pristop k dmžbenim problemom neustrezen, da so temeljne raziskave upoštevane več ali manj instrumentalno, da je v preveliki meri posvečena pozornost zgolj končnemu produktu, ne pa različnim možnostim prihodnjega razvoja. Številni planerji so gledali na planiranje kot na dejavnost, ki je namenjena zasnovi načrta za bodoči prostorski razvoj v prostorsko-fizični obliki. Planiranje naj torej vzpodbuja tak prostorski razvoj in upošteva taka merila za nadzor tega razvoja, ki bodo v kar največji meri zagotavljala izvedbo zaželjenega razvoja v prihodnosti. Zavedati pa se moramo, da prostorske oziroma fizične razsežnosti razvoja družbene skupnosti, ne glede na to kako jo opredeljujemo, ne moremo zaobseči in omejevati zgolj na raven prostorske predstavitve. LITERATURA Blaut J., 1961-: Space and Process Professional Geography, Vol. 13, str. 1-7. Friedmann J., 1992: Empovverment The Politics of Alternative Development. Blackwell, Oxford. Friedmann J., Weaver C, 1979: Territory and Function: The Evolution of Regional Planning. Edvvard Amold, London. Gatrell A. C, 1983: Distance and Space. A geographical Perspective. Contemporary Problems in Geography. Claredon Press, Oxford. Gregory D., 1993: Geographical imaginations. Blackwell, Oxford. Hali p., 1995: Cities of Tomorrow. An Intelectual History of Urban Planning and Design in the Twentieth Century. Blackvvell, Oxford. Hali P., 1992: Urban and Regional Planning. Peter Hali, Routledge, London. Hartshome R., 1939: The Nature of Geography: A critical survey of current thought in the light of the past. Association of American Geographers, Lancaster. Harvey D., 1969: Explanation in Geography. Edward Arnold, Bristol. Heide H., 1992: Diagonal Planning: Potentials and Problems. Planning Theory Newsletter, Nr. 7/8, str. 135-134. Hougton-Evans W., 1980: Schematia in British New Town Planning V: Shaping an Urban World. Gordon Cherry, St.Martin's Press, New York, str. 101-128. Johnston R. J., 1980: On the Nature of Explanation in Human Geography, Trans. Inst. Br. Geogr., n.s. 5, str. 402-412. Lefebvre H., 1991 The Production of Space. Blackvvell, Oxford. Pavlovič B. U., 1978: Filozofija prirode. Naprijed, Zagreb. Sack R. D., 1980: Conceptions of Space in Social Thought. Minneapolis Univ. Press, Mcmillan, London. 91 Andrej Černe_GeoRrafija - prostorski koncept in planiranje World Commission on Environment and Development (WCED) (1987) Our Common Future (Brundtland Commission), Oxford Univ. Press, Oxford. GEOGRAPHV - A SPATIAL CONCEPT AND PLANNING Summary From the mid-19th century until the second half of the 20th centiiry, the central object of geographers' interesi in the development of geography was space as such, although this specific term has penetrated into the general, vvidespread use only in the last few decades. It is of crucial importance for a geographer to assimilate a fact that ali human activities comprise a spatial component or dimension. A great progress can be noticed in the development of geography: from the study of where and how phenomena and processes are distributed on the Earth surface, to more general questions of why these phenomena are distributed and organized on the Earth surface as they are and not in some other way. Geography is not only interested in the questions of where in space is something and how it looks like but, above ali, why it is there, hov/ it happened, and of what kind the effects are and, last but not least, how to act in the future. However, geographers are not oriented into the "spatial model" only but, above ali, into the study of phenomena and processes which have resulted in such spatial model, and the effects of the latter. In doing so, they have to face a basic problem proceeding from the fact that ali phenomena and processes always follovv a certain spatial pattem, while the causes and processes which have made this spatial pattem are not always, and not only spatial. Therefore, it can not be expected that geographers could fmd the answers to aH spatial problems only in the sense of space. The planning has a temporal, a geographical, a functional and an institutional dimensions (Heide, 1992). The temporal dimension proceeds from the planning orientation into the future. There is a certain form of continuous path in the planning, which starts in the present and continues into the possible futures. The planning is a future-oriented activity selecting from the past elements and factors which are of crucial importance for analysing the exisiting condhions of further development, or determining the possible and the desired changes, and fmally it offers the method of how to effectuate these changes (Friedman, 1987). The planning is oriented via the aspects of the past due to the common history into the future because of the common destiny. Ali the knowledge acquired by using the scientific methods of research is, more or less, the comprehension of the past events. But the planning experts, moreover, need certain knovvledge about the forthcoming events; therefore, they are concerned vvith prognoses and projections about the desired and the possible future 92 Andrej Černe_Geografija - prostorski koncept in planiranje development. There is a question, of course, vvhich are the premises to be taken into consideration, especially in the period of fast structural changes, because of the reqiiirements that a comprehension of the past vvould provide for the iinderstanding of the futiire. Nevertheless, vve can get acqiiainted vvith the past, but the fiiture can only be anticipated. A geographical dimension refers to space as such. To the actiial space, to the space of geometrical or formal relations, to the four-dimensional space. The space as a physical reality is the "material object of planning". While deciding on the "interventions into the space" is the "formal object of planning". The final purpose of the planning is, of course, to influence the changes in this material object - the space. An emphasized calling of attention to the formal object of planning is a basic step in the planing; the plans are not "just the plans on the paper" but the basic frames for taking decisions. The central object of spatial planing (the 'object' means the object of planning, or, that vvhich is planned) is explicitly spatial. There are, of course, numerous types of planning, vvhich are "spatial". Hovvever, they are spatial only in the sense of being interested only in the spatial organization of activities on the Earth surface. On the other hand, tw(?- elements are typical of spatial planning: multidimensionality and multipurpose character. The spatial planning, namely, deals vvith the spatial effects of numerous and diverse factors of development. This is the essence vvhich represents distinction betvveen the spatial planning and other forms of planning and the approach of vvhich could generally be defined as the planning vvith a spatial component. 93 DER BEITRAG DER GEOGRAPHIE ZU RAUMFORSCHUNG UND RAUMORDNUNG Klaus VVolf PRISPEVEK GEOGRAFIJE K POKRAJINSKEMU VREDNOTENJU IN PROSTORSKEMU NAČRTOVANJU Izvleček UDK911.711=30 Prispevek obravnava pomen sodobne socialne geografije za pokrajinsko vrednotenje in prostorsko načrtovanje. Izpostavljen je geografski pristop v trikotniku: opis - razlaga -uporaba. Ključne besede: Sociabui geografija, uporabna geografija, prostorsko načrtovanje A CONTRIBUTION OF GEOGRAPHV TO THE LANDSCAPE EVALUATION AND SPACE ORDERING Abstract The paper discusses the significance of contemporaij social geography for the landscape evalution and .space ordering. Exposed is the geographical approach in triangle: description-explanation-application. Key tvords: Social geography, Applied geography, Space ordering. Dr., prof.. Institut fiir Kulturgeograptiie, Stadt - und Regionalforscliung, Joliann Wo]fgang Goetlie - Universitat, Senckenberganlage 36, D-60325 Frankflirt am Main, Deutscliland. 95 Klaus Wolf_Der Beitrag der Geographie zu... 96 Vladimir Klemenčič gehort zu der Generation von Geographen in Europa, die die Bedeutung der Geographie, vor allem der Human-Geographie, fiir die zukiinftige Ordnung des Raumes nicht nur erkannt haben, sondern ihre Forschung in konsequenter Verfolgung dieser Erkenntnis auf die Bearbeitung von Fragen ausrichteten, die „anwendungsorientiert" sind. Etwa um das Jahr 1970, damals noch Assistent, kam ich zum ersten Mal nach Ljubljana und konnte die Gedankengiinge Klemenčič, sei es zu Fragen der Agrar- und Siedlungsgeographie, der Bevolkerungsgeographie, vor allem zu Fragen der Ethnischen Minderheiten, kennenlernen - immer vvieder fielen mir die anwendungsorientierten Fragestellungen auf und haben meine eigenen Arbeiten auf den Gebieten der Stadtgeographie, der geographischen Erforschung der Freizeit und des Tourismus, besonders auch zur Entvvicklung von Agglomerationen angeregt. Gerade die vvissenschaftlichen Diskussionen auf gemeinsamen Seminaren, Symposien oder Kolloquien, die besonders auch durch meine intensive Kooperation mit Klemenčič's Schiiler Mirko Pak gefordert vvurden, haben zu intensiven vvechselseitigen Anregungen gefuhrt. Vor dem Hintergrund dieser Diskussion vvill ich versuchen, aus meiner Sicht zu formulieren, vvorin ich den Beitrag einer modernen (Human-) Geographie zur Raumforschung und Raumordnung sehe. Wenn die moderne Humangeographie Handlungen der Menschen auf der Erdoberflache in ihrer Verbreitung, ihrer Durchfiihrung und in ihren „erdraumlichen" Konsequenzen (materielle Artefakte) zum Gegenstand hat, sind daraus fur die konkrete vvissenschaftliche Bearbeitung eine Reihe von Fragen abzuleiten: • vvas ist unter „geographisch" relevantem Handeln zu verstehen, • ist dieses Handeln „nur" zu beschreiben, auch zu erkMren, oder gar konzeptionelzu bevverten, d.h. auf ein bestimmtes Ziel hin zu formulieren? • sind demnach daraus auch Leitziele und MaBnahmen fiir „erdraumliches" Handeln abzuleiten. Bevor ich zur Ableitung „des Beitrags fiir Raumforschung und Raumordnung" komme, vvill ich versuchen, die gestellten Fragen in aller Kiirze zu beantvvorten: Handlungsorientierte Geographie geht dabei iiber bisherige Ansatze hinaus. Nicht die Artefakte abgeschlossener Handlungen des Menschen stehen im Vordergrund der Analyse, sondern Handeln, auch soziales Handeln, vvird verstanden als menschliches Verhalten, das mit einem subjektiven Sinn verbunden ist und sich an sozialen Normen und Werten orientiert - insovveit folgt diese Auffassung Max WEBER (vgl. MESSING u. HENNEN 1989, 264 ff). „Geographisches Handeln" bedeutet dabei das sinngerichtete Verhalten, das raumliche Strukturen in das Handeln einbezieht, ob explizit oder implizit, im Grunde hat damit jedes Handeln eine geographische Komponente. Ob der Mensch vvirtschaftlichen Tatigkeiten nachgeht, sich um seine Wohnung kiimmert, seine Freizeit verbringt, immer trifft er Entscheidungen, die Klaus Wolf_Der Beitrag der Geographie zu... 97 bestimmte Flachen der Erdoberflache, bestimmte Standorte im Sinne der Bevvertung fiir sein sinnhaftes Handeln auf ein intendiertes Ziel hin bevverten. Dabei richtet er sich nach bestimmten Normen und Werten. Diese konnen durch staatliche Gewalt, andere Machtfaktoren vorgegeben sein, es konnen aber auch ethische Werte vvie Solidaritat, Toleranz, Sozialbindung das Handeln bestimmen. Ein erster vvichtiger Schritt einer handlungsorientierten Geographie ist nun sicher, dieses raumbezogene-geographische Handeln zu beschreiben. Beschreiben heiBt dabei haufig, erst einmal bevvuBt zu machen, daB viele oder sogar die meisten menschlichen Handlungen in ihren raumlichen Implikationen nicht „mitgedacht" vverden und die raumlichen Folgen leider auch auBer acht gelassen vverden. Schon in der Verdeutlichung dieser Raumbeziige kann ein vvichtiger Beitrag der handlungsorientierten Geographie zur Raumforschung und Raumordnung bestehen. Sie muB aber auch noch vveitere Schritte gehen, hin zur Erklarung und zu konzeptionellen Ansatzen. Schon die Erklarung sinnhaften Handelns in seinen „geographischen" Implikationen bereitet methodische Probleme der Bearbeitung. Es kann nicht mehr mit „Zahlen", „Kartieren", aueh kaum noch mit standardisierten Befragungen gearbeitet vverden; denn es sollen ja Zusammenhange aufgezeigt vverden, vvarum, d.h. mit vvelcher Intention der oder die Handelnden vvelche Handlungen voUzogen haben oder, vvas im Sinne einer anvvendungsorientierten Raumforschung und Raumordnung noch vvichtiger erscheint, mit vvelchen Intentionen Handlungen vorbereitet vverden. Fiir die Erklarung kommen nun vveitgehend nur sogenannte hermeneutische Verfahren in Betracht, die Sinnzusammenhange verstehend interpretieren. Sie gleichen manchmal kriminalistischer Kombination und bedienen sich vom Quellenstudium, z.B. aktueller Quellen vvie Berichten in Zeitungen und Rundfunk und Femsehen, bis hin zu intensiven problemorientierten Gespriichen mit den sog. Handlungstragern, die interpretierend verarbeitet vverden. So kann versucht vverden, die mit bestimmten Absichten verbundenen Handlungen in ihrem Handlungsverlauf und in ihren Ergebnissen zu erklaren. Haufig kann so nachgevviesen vverden, daB z.B. auch und gerade raumrelevantes Handeln sog. „Aushandlungsprozessen" verschiedener Interessengruppen, die nach Interessenausgleich, nach Kompromissen streben, entspringt und daher haufig von einer rein rationalen optimaleren Entscheidung vveit entfemt ist. Das „Erklaren" dieser Zusammenhange konnte man auch als evaluatives Verfahren zur Bevvertung abgelaufener rauinrelevanter Prozesse bezeichnen, aus dem zumindest Erkenntnisse gevvonnen vverden konnen, vvie moglichervveise bei ahnlich gelagerten Interessen iihnliche „Aushandlungsprozesse" zu ahnlichen, vvenig raumvertraglichen Ergebnissen kommen. Klaus Wolf_Der Beitrag der Geographie zu... 98 Diese „evaluativen" Erkliirungen sind aucli ein guter Grundstein fiir die zielorientierte konzeptionelle Bewertung. Dabei ist allerdings unausweichlich, daB konzeptionelle AuBerungen selbst vvieder an Leitbildern, Werten orientiert sein sollten, d.h. anvvendungsbezogene handlungsorientierte Geographie unterscheidet sich explizit insovveit von herkommlichen Ansatzen, als sie ihre Leitbilder und Wertekategorien offenlegen muB. Nur vvenn sie dazu bereit ist, kann sie einen Beitrag zu Raumforschung und Raumordnung leisten. Was verstehen vvir unter Raumforschung und Raumordnung? Zvveifellos ist die Raumforschung eine facheriibergreifende Disziplin, deren Gegenstand, Methoden, Verfahren und Arbeitsvveisen interessantervveise auch in jungeren (deutschsprachigen) Nachschlagevverken haufig nur relativ kurz und allgemein definiert vvird. Wahrend in der 8. Auflage des DIERCKE W6rterbuch der Allgemeinen Geographie (1995, 125) nur gesagt vvird: „1. Allgemein Erforschung des Raumes durch Geo- und Biovvissenschaften, vor allem die Geographie, sovvie verschiedene Praxisbereiche" und „2. heute vvird Raumforschung iibervviegend bezogen auf die Raumordnung, innerhalb derer die Raumforschung als Methode zur Bestimmung der Bedingungen des Lebensraumes fur dessen Weiterentwicklung durch die Raumplanung bzvv. Raumordnung" gilt, dann zeigt dies doch eine zu oberflachliche Auseinandersetzung mit dem Begriff der Raumforschung, vor allem auch hinsichtlich der zu pauschalen Heraushebung der Geo- und Biovvissenschaften, so daB dadurch gerade im Konzert der raumforschungsrelevanten Disziplinen der Geographie ein schlechter Dienst ervviesen vverden konnte. Im Sinne einer gerecht gevvichtetenden Bevvertung des Beitrags der Geographie zur Raumforschung und Raumordnung viel hilfreicher ist hier die Auffassung LENDLs (1995, 627) im Handvvorterbuch der Raumordnung der Akademie fiir Raumforschung und Landesplanung: „Die Ermittlung des Ist-Zustandes vvie auch der trendmaBigen raumlichen Entvvicklung ist eine Aufgabe der Raumforschung. Sie hat zu bestimmen, nach vveichen Kriterien der Ist-Zustand des Raumes zu beschreiben und zu verstehen ist. Ebenso gehort zu ihren Aufgaben, die raumlichen Entvvicklungskrafte zu erfassen und die raumlichen Veriinderungen vor dem Hintergrund des Ist-Zustandes sovvie der prozeBhaften raumverandemden Faktoren zu prognostizieren und also die trendmaBige raumliche Entvvicklung darzustellen." Im Forschungsdesign der Raumforschung ist also das Nonnative, die auf zukiinftige Entvvicklung ausgerichtete Setzung angelegt - alle Fragestellungen der Forschung stehen unter dem Leitbild der Handlungsorientierung und beziehen sich auf den Raum - vvobei im Rahmen dieses Beitrags eine vveitergehende Exegese iiber den Raum unterbleiben soli. Insovveit vvird zvveierlei deutlich, daB je nach Setzung bestimmter Leitbilder ganz unterschiedliche Disziplinen an der Raumforschung - von den Wirtschafts- und Sozialvvissenschaften, und darunter auch die Humangeographie -, bis Klaus Wolf_Der Beitrag der Geographie zu... 99 hin zu naturvvissenschafttichen Disziplinen zu beteiligen sind und daB nur eine handlungsorientierte (Human-) Geographie im eingangs beschriebenen Sinn einen vvirklichen Beitrag zur Raumforschung leisten kann. Solange Geographie nicht in dem Dreiklang : Beschreibung - Erklarung - Entvvicklung konzeptioneller Soll-Zustande raumbezogenen Handelns angesiedelt ist, kann sie zu einer vvissenschaftlich betriebenen Raumforschung nichts beitragen. DaB es schon seit geraumer Zeit andere Ansatze im Sinne dieser Abhandlung gibt, zeigen z.B. die vvissenschaftlichen Beitrage Vladimir Klemencic's. Bleibt noch zu kliiren, vvie sich Raumforschung und Raumordnung aufeinander beziehen. Einmal vvird der Begriff Raumordnung im Grundgesetz der Bundesrepublik Deutschland in Artikel 75, Nr. 4 benutzt, indem dem Bund das Recht eingeraumt vvird, eine Rahmengesetzgebung fur die Raumordnung zu erlassen, erlautert oder bestimmt vvird der Begriff aber nicht. Heute vvird der Begriff in unterschiedlicher Bedeutung gebraucht: • als tatsachliche raumliche Struktur eines Gebietes, • als eine leitbildgerechte Ordnung des Raumes oder • als die Tatigkeit, durch die eine angestrebte raumliche Ordnung venvirklicht vverden soll^ERNST 1995, 752). Raumordnung ist also vveitgehend die normative Komponente zur zukiinftigen Ordnung des Raumes und der Findungs- und DurchsetzungsprozeB fur die Implementierung dieser angestrebten raumlichen Ordnung. Mit LENDI (1995, 627) kann nun zvveifelsfrei angenommen werden, daB Raumordnung im gerade beschriebenen Sinn aus den Forschungserkenntnissen, so sie konzeptionell, leitbildorientiert ausgerichtet sind, der Raumforschung hervorgehen. Ihre Implementierung unterliegt dem politischen Willensbildungs- und DurchsetzungsprozeB. Daher ist auch zu verstehen, daB Vertreter raumforschungsorientierter Disziplinen nicht selten vvenig zufrieden sind mit dem aus „ihren Forschungserkenntnissen" abgeleiteten raumordnungspolitischen Setzungen -zvvischen substantieller vvissenschaftlicher Erkenntnis und raumordnungspolitischer Handhabung besteht eben keine geradlinige Ableitung! Klaus Wolf_Der Beitrag der Geographie zu... Literatur Diercke W6rterbuch der Allgemeinen Geographie. Band 2. N-Z (hrsg. v. H. Leser u.a.) Miinchen, 1995. Ernst W., 1995: Raumordnung. In: Handvvorterbuch der Raumordnung, hrsg. v.d. Akademie fiir Raumforschung und Landesplanung, 752-758. Hannover. Hennen M., 1989: Handlungstheorie. In: W6rterbuch der Soziologie, Bd. 1, 266-271. Stuttgart. Lendi M., 1995: Leitbild der raumlichen Entvvicklung. In: Handvvorterbuch der Raumordnung, hrsg. v.d. Akademie fiir Raumforschung u. Landesplanung, 624-629. Hannover. Messing M., 1989: Soziales Handeln. In: W6rterbuch der Soziologie, Bd. 1, 264-266. Stuttgart. WeberM., 1984: Soziologische Grundbegriffe, 6. Aufl., Tiibingen. 100 ZusammengefaBt konnen vvir feststellen: • handlungsorientierte, an Werten und Normen ausgerichtete, auf den Raum bezogene, konzeptionell-normativ arbeitende (Human-) Geographie ist in hohem MaBe eine bedeutende Teildisziplin der interdiszipliniiren Raumforschung. • Je nach Zielsetzung entvvickelt sie Fragestellungen, beschreibt, erklart raumbezogenes Handeln und liefert konzeptionelle Szenarien zukiinftiger Sollzustande, vveitgehend auch und gerade mit der Vermittlung geeigneter MaBnahmen zur hnplementierung. • Handlungsorientierte (Human-)Geographie leistet so nicht nur einen essentiellen Beitrag zur Raumforschung, sondern auch zu dem ProzeB der der politischen Willensbildung untervvorfenen Raumordnung. Klaus Wolf_Der Beitrag der Geographie zu... Povzetek Geografija si je pogosto zastavljala vprašanja o pravem, geografsko relevantnem raziskovanju. Pri tem je poizkušala razjasniti dilemo v koliko naj pojave in procese "le" opisuje, oziroma do kod jih "sme" še razlagati. Sodobna geografija se dandanes sooča še z večjo skušnjavo: ali sme določen problem ovrednotiti tako, da bo ustrezal opredeljenim koncepcijskim predpostavkam in bo znanstvena obravnava vodila k povsem določenim ciljem? Prispevek je, skladno z nakazanim izhodiščem, v celoti posvečen "geografskemu ukrepanju" ("geographisches Handeln") oziroma aplikaciji geografskega raziskovanja. Geografija izhaja iz registracije zapaženega in opisovanja prostorskih procesov. Obojno videno kot učinek oziroma rezultat v pokrajinski stvarnosti. Sodobni raziskovalec pa spoznava, da prostorska stvarnost ni le izključno stvar množice (pojavov, učinkov, ... ) in medsebojnih prepletanj temveč, da je končni rezultat (človekovega) delovanja v prostoru (lahko) povsem iracionalne narave. Zastavlja se vprašanje pod kakšnimi pogoji se je sprožil proces, kateri intenciji je sledil in katerim kompromisnim rešitvam je podlegel? Geograf s tradicionalnim raziskovalnim aparatom ne zna oziroma ne zmore razložiti omenjene kompleksne povezave. Kartiranje in seštevanje iz statistike in ankete pridobljenih števil mu pri tem nič ne pomaga. Tudi soočanje problemskih vsebin (na karti s prekrivanjem, ali v empirični korekciji) je poprej balast kot razlaga obstoječega. Kako naj torej ukrepa? V kolikor želi biti verodostojen mora priznati, da izhaja iz povsem predvidljivih modelov oziroma koncepcijskih predpostavk. Sebi mora najprej odgovoriti na vprašanje kako umeva geografske raziskave (Raumforschung) in kako opredeljuje prostorsko urejanje (Raumordnung). LENDI (1995, 627) v svojem priročniku za prostorske načrtovalce trdi, da je "ugotavljanje zatečenega stanja (der Ist-Zustand), kot tudi z njim povezanih prostorskih procesov, naloga geografskih raziskav, ki naj upoštevajo lastne, problemu aplicirane kriterije ... " Izhajajoč iz povedanega ugotavljamo, da geografijo lahko vidimo le v dopolnjujočem trikotniku "opisovanje -razlaga - aplikacija". V kolikor ne predvidi koncepta zaradi česar deluje, v kolikor torej ne opredeli "naj stanja" /der Soli - Zustand/ ne služi znanosti, še najmanj pa prostorskim načrtovalcem. Jubilant seje tega dobro zavedal. Prostorsko urejanje (Raumordnung) pojmujemo v sodobnosti kot normativni člen dokončne urejenosti krajine. Zato je potrebno, da si že v tej fazi razjasnimo dvoje: ' Pripravil in prevedel dr. Anton Gosar PRISPEVEK GEOGRAFIJE K POKRAJINSKEMU VREDNOTENJU IN PROSTORSKEMU NAČRTOVANJU 101 Klaus Wolf_Der Beitrag der Geographie zu... 102 prvič, izhodišče (kje smo); ter drugič, uveljavljanje oziroma implementacijo (kaj želimo) - skladno z družbeno-politično koncepcijo razvoja. Dejanska implementacija je posledično, navkjub vsemu, izraz politične volje in zmožnosti. V kolikor našega, izhodiščno-ciljnega geografskega stališča ni, so (lahko) naša dejanja - raziskave le samemu sebi namen. V skladju z gornjim razmišljanjem lahko izpeljemo naslednje zaključke: • aplikativna, vrednostno in nonnativno ter konceptualno/ciljno opredeljena družbena geografija (Human-Geographie) je pomembna znanstveno-raziskovalna veja v interdiciplinarnem proučevanju prostora; • po gornji definiciji opredeljena stroka odstira probleme, opisuje in opredeljuje prostorske procese ter, nenazadnje, posreduje scenarije razvoja, v smeri t. i. naj-stanja; • aplikativna družbena geografija s takim delovanjem ne bogati le vedo oziroma prostorsko načrtovanje (Raumordnung), temveč odločilno sooblikuje proces političnega odločanja in temu podrejenega regionalno-prostorskega planiranja. ODSEV GLOBALNIH DRUŽBENIH SPREMEMB NA VSEBINO REGIONALNEGA PROSTORSKEGA PLANIRANJA Marjan Ravbar Izvleček UDK 911.3:71 =863 Ob kratkem pregledu družbenogospodarskih sprememb in razvojnih stopenj regionalnega prostorskega planiranja v Sloveniji po drugi svetovni vojni avtor obravnava metodološka izhodišča pri regionalnem prostorskem planiranju. Ključne besede: Regionalno prostorsko planiranje, Slovenija, prostorska struktura, endogeni razvoj. REFLECTION OF GLOBAL SOCIAL CHANGES IN THE CONTENTS OF REGIONAL SPATIAL PLANNING Abstract r Following a short overview of socioeconomic changes and developmental stages of regional spatial planning in Slovenia a/ter the 2'"' World War, the paper discusses the methodological approaches in regional spatial planning. Key words: Regional spatial planning; Slovenia; Spatial structure; Endogenous development. Dr., znanstveni svetniic, InštiUit za geografijo. Trg francoske revolucije 7, SI 1000 Ljubljana, Slovenija 103 Marjan Ravbar Odsev globalnih družbenih sprememb. UVOD Cilj vseh regionalnih prostorskih planov in strategij regionalnega razvoja je ponuditi poti za izboljšanje življenjskih razmer. Pogoji se s časom spreminjajo, odvisni so od globalnih sprememb v družbi. Slovenija je v povojnem razvoju zaradi modernizacije celotne družbe, deagrarizacije, industrializacije, urbanizacije bistveno spremenila gospodarsko in prebivalstveno strukturo. Prebivalstvo se je v tem času povečalo za četrtino. Dežela je ob dinamičnem razvoju že v začetku osemdesetih let dosegla raven srednje razvite industrijske države. Delež kinečkega prebivalstva se je zmanjšal na komaj dvajsetino. Od prevlade primarnega sektorja je v strukturi aktivnega prebivalstva prišlo najprej do prevlade sekundarnega sektorja, posebej v zadnjih letih pa že prevladuje delež terciarja in kvartarja. Tabela 1: Delež zaposlenih v Republiki Sloveniji po sektorjih gospodarskih dejavnosti (1953-1996). Sektor gospodarskih dejavnosti leto leto leto leto leto leto 1953 1961 1971 1981 1991 1996* Primarni sektor 53,6 38,9 27,2 15,8 13,7 9,9 Sekundami sektor 28,7 37,1 45,7 48,3 45,6 42,0 Terciami sektor 9,5 9,8 14,8 20,5 18,4 21,3 Kvartami sektor 8,2 14,2 12,3 15,4 22,3 26,7 SKUPAJ 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 * Podatki za leto 1996 so povzeti po Statističnih informacijah, št. 17/97, Statistični urad RS in niso povsem primerljivi s predhodnimi podatki, ki temelje na popisnih rezultatih. Industrializacija ni povzročila le povečanja materialne proizvodnje in zaposlenosti, marveč ima tudi daljnosežne posledice v degradaciji okolja (Plut, 1987) in v poslabševanju bivalnih razmer. Pod vplivom vseobsežnih družbenih sprememb je prišlo tudi do prostorskih sprememb v poseljenosti. V zgodnji fazi so bile to selitve s podeželja v mesta. Kot povsem nov se je zlasti v sedemdesetih in osemdesetih letih pojavil močan dotok priseljencev iz delov nekdanje skupne države, ki so se najprej začasno, vse pogosteje pa tudi stalno naseljevali. Priseljenci iz nekdanje skupne države predstavljajo desetino stalnega prebivalstva države. Naseljeni so praviloma v mestih s prevladujočo ekstraktivno in/ali delovno intenzivno proizvodnjo. V zadnjem desetletju se je slovensko prebivalstvo pričelo razseljevati iz mest na širša in ožja obmestja, kar pomeni, daje tudi Slovenijo zajel pojav suburbanizacije. (Ravbar, 1995) 104 L S I §> I I t ti ^ lil -I = Si: C y I -§ Š s o ^ 3 > =: ¦e S.I - i 1 lxr liti lili lilili it C r a .s D -a > i ¦o o ON -i l'I . I 1 gJž i i 11 I ¦ ¦ ¦ S -6 ^ .!S 1^ ¦•- ^ ^ tX) N ¦2,'-5 :S I =5 I lit •s s L ^ -S o >i Marjan Ravbar_Odsev globalnih družbenih sprememb... Spremembam družbenega okolja se je bila prisiljena prilagajati tudi politika regionalnega razvoja in s tem tudi dejavnost prostorskega planiranja. Primeri globalnih socialnoekonomskih sprememb v družbi so zato vplivali tudi na značaj, metode in položaj prostorskega planiranja. Le-to je bilo v stalni preobrazbi in dokazuje svojo kompleksno in aktualno naravnanost za usmerjanje razvojnih tokov. Regionalno prostorsko planiranje v slovenskih razmerah izhaja iz urbanističnega načrtovanja. Zato je povsem razumljivo, da se je v začetnem obdobju oplajalo z vplivi s področja arhitekture oziroma urbanizma in graditve naselij. Pozneje so se arhitektom pridružili še posamezniki iz sorodnih disciplin, med njimi tudi geografi. Za razvoj regionalnega prostorskega planiranja so značilni mejniki, povezani z družbenimi razmerami in stanjem v razvoju stroke ter s pravnimi vidiki, oz. sprejetjem zakonskih nonn, ki so oblikovale določena in dogovorjena pravila igre. Povojno obdobje običajno delimo na štiri faze (gl. preglednico). Prvo obdobje obsega čas do sprejetja zakona o regionalnem prostorskem planiranju leta 1967. Označuje ga centralizirano državnoplansko planiranje, kjer pa so vendarle tudi zaznavni zametki regionalnega prostorskega planiranja, izhajajočega iz elementov urbanističnega planiranja. To obdobje temelji na koncentraciji gospodarstva v mestih, ki sta ga spremljali intenzivna deagrarizacija in praznenje podeželja. Drugo - najkrajše -obdobje pomeni sicer čas institucionalizacije regionalnega prostorskega planiranja, vendar je trajalo premalo časa, da bi se le-to lahko dokončno uveljavilo. Pred četrt stoletja je bila poleg decentralizacije uprave sprejeta še politika skladnega regionalnega razvoja, ki je s policentrično zasnovanim konceptom razvoja postopno zmanjševala razlike na regionalni ravni. Tretje obdobje predstavlja čas asimilacije regionalnega, prostorskega in urbanističnega planiranja s samoupravnim družbenim planiranjem. Zadnje obdobje pomeni začetek novih izzivov za regionalno prostorsko planiranje, ki ga sproža privatna lastnina, uvajanje tržnega modela gospodarstva in liberalizacija gospodarstva. V zadnjih letih smo poleg decentraliziranega privatizacijskega vala priča .še razrastu drobnih obratov. Veliki gospodarski (industrijski) sistemi se postopno preoblikujejo oz. razpadajo v manjše samostojne obrate. Ob tem se poraja potreba po oblikovanju aktivnega modela v prostorskem planiranju namesto varovalnega, kakršno je bilo uveljavljeno doslej. Pregled odnosov v povojnem prostorskem planiranju nas opozarja, da se je ob "urbanističnem" planiranju že v zgodnjih obdobjih uveljavil še tim. "socialni organizem" in ga na nekakšen način "oplemenitil" ter urbanističnem planiranju dodal še "regionalne razsežnosti". Če posplošimo, potem čas do sredine sedemdesetih let lahko poimenujemo tudi "prilagoditveno" planiranje, katerega poglavitna naloga je zaradi velike dinamike splošnih družbenih sprememb bila v odpravljanju regionalnih 106 KRATEK PRESEK RAZVOJA REGIONALNEGA PROSTORSKEGA PLANIRANJA V SLOVENIJI Marjan Ravbar Odsev globalnih družbenih sprememb... neskladij (med pokrajinsko različnimi deli in med mesti in podeželjem). Uvajalnemu obdobju regionalnega prostorskega planiranja sledi zastoj, ki ga obeležuje družbeno planiranje. Sistemu družbenega planiranja pa gre poglavitna zasluga, da je vzpostavil sicer zelo razvejan in zato prekompliciran sistem koordinacije razvojnih ciljev in planskih nalog. Temu obdobju gre zahvala, da so se začele vzpostavljati natančne evidence o razmerah v pokrajini. Za obe obdobji je tudi značilno večje ali manjše vpletanje politike v strokovne odločitve ter sorazmerno slab "odziv" znanosti pri sprejemanju odločitev. Tretje obdobje pri urejanju regionalne ravni prostorskega urejanja lahko poimenujemo kot "perspektivno" planiranje, čigar zametki so bili že v začetku devetdesetih let (Slovenija 2000, Ljubljana 2000, Maribor 2000, Dolenjska 2000...). Ta čas, ki še ni zaključen, označujejo velike spremembe pri planerskih pristopih, v nalogah, vsebini in metodologiji regionalnega prostorskega planiranja. Iščejo se novi interdisciplinarni prijemi, uporablja se sodobnejša terminologija, bolj angažirana je tudi vloga naravoslovne in družboslovne znanosti. Poglavitne značilnosti razlik v pristopih v povojnem obdobju označuje spodnja preglednica: ČASOVNI PRESEK FAZ V RAZVOJU PROSTORSKEGA PLANIRANJA V SLOVENIJI IN POGLAVITNE ZNAČILNOSTI časovno prilagoditveno družbeno planiranje perspektivno planiranje obdobje planiranje poglavitne (do sredine 70 let) (do leta 1990) (po letu 1990) značilnosti naloge jodpravljanje neskladij joblikovanje okvirov prostorskeg jv regionalnemiza koordinacijo a planiranja jrazvoju; irazvojnih silnic i ipretežno na občinski j iravni; izbor postopkov m natančno tehtanje željenih ciljev; poglavitni cilji prostorskeg a planiranja i AKTIVNO I planiranje; i poj mi: napredek, i urbani razvoj, i "prostorska" i dinamika, geslo: I "zgrabi prihodnost" jOMEJEVALNO JPLANIRANJE pojmi:i [napredek, urbani! irazvoj, "prostorska" i dinamika, geslo: i"zgrabi prihodnost" VAROVALNO PLANIRANJE; pojmi: zdravo, organsko, humano, "mehko", trajnostno, ekološko, uravnoteženo, sonaravno^ "sustainable developement" ipogojno "obdavčljivo", scenarijsko planiranje |nasledi prognostično : planiranje socialno- inetržnost, jnetržnost, ekonomski i"neobdavčljivost" i"neobdavčljivost" vidik RPP iplaniranih posegov,jplaniranih posegov, jzato pogojnoizato pogojno iprognostično jprognostično \ vloga upravejvmešavanje uprave vjučinkovanje upravejskrb uprave pri pri jobrambi žariščjna življenjske pogojejoblikovanju družbenih 107 Marjan Ravbar Odsev globalnih družbenih sprememb... oblikovanju jnevarnosti poglavitnih | ciljev iprebivalstva ipogojev, i j "urbani menagement" s i iprimesjo "dnevne i jpolitike" strokovno kompetentna in socialno angažirana I vloga ekspertov - oblikovanje strategij; losredotočenje na reševanje ključnih problemov, joblikovanje instrumentov (npr. davki); iplaniranje na podlagi enotnih prostorskih i informacijskih sistemov (planski elementi, lenotni kazalci, "GIS"...); i"public private partnership". planerska orodja-bistvo planiranja oblikovanje pravnega sistema javnosti v prostorskem planiranju; eksperti za "tehnična i in umetnostna" i področja; jsektorsko - ciljni Razmerje RPP politike ipolitika doi "pravilnost" iplaniranja potrjujejpolitika potrjuje j razsodniška j "pravilnost" i politike iplaniranja funkcija razmerje RPP znanosti i "posamezni" dol stiki ipomoč znanstvenih i razsodniška jdognanj iznanosti; funkcija METODOLOŠKA IZHODIŠČA PRI REGIONALNEM PROSTORSKEM PLANIRANJU Vsebina, oblika in poglavitni elementi regionalnega prostorskega plana se tudi v deželah z daljšo regionalnoplansko tradicijo v zadnjem desetletju spreminjajo in dopolnjujejo tako zaradi splošnopolitičnih izhodišč v družbi, kot tudi zaradi dinamičnega postindustrijskega razvoja in novih metodoloških prijemov, povezanih s potrebami in spreminjajočimi se zahtevami znotraj samega prostorskega planiranja. Nezanemarljiva je tudi ugotovitev, da se odnos družbe, politike ali uprave do regionalnega prostorskega planiranja spreminja nekako v valovih (od popolnoma odklonilnega odnosa do absolutne podpore prostorskemu planiranju). Obdobna nihanja politične (ne)naklonjenosti do prostorskega planiranja imajo svoj odsev tudi v slovenskem okolju, še posebej do regionalnega prostorskega planiranja, ki kljub nekajkratnim poskusom še vedno ni zaživelo, še manj pa da bi bilo ustrezno regulirano s predpisi. Vsebina regionalnega prostorskega planiranja je tako podzavestno odsev širokih družbenih dogajanj. Klasične politike regionalnega razvoja, ki so jih uvajali v sedemdesetih letih so težile predvsem k oblikovanju različnih ekonomskih."kompenzacijskih" mehanizmov na področju socialne politike in izenačevanja načinov življenja. Vsebovale so tudi 108 Marjan Ravbar__Odsev globalnih dnižbenih sprememb... 109 prostorsko relevantne elemente (npr. investicije v prometno in komunalno infrastrukturo, agrarna politika). Pri določanju vsebin v regionalnem prostorskem planiranju so kmalu poleg funkcij v omrežju naselij in namenske rabe površin ter demografskih in ekonomskih indikatorjev razvoja pričeli uporabljati še kazalce razvitosti družbenega standarda m kazalce infraslruktume opremljenosti, ipd. Na poselitvenem področju je bila sprejeta politika policentričnega regionalnega razvoja, čigar postulat naj bi bila "uravnotežena prostorska distribucija prebivalstva, poseljenosti in ekonomske moči v predhodno dogovorjenih regijah". V sodobni paradigmi prostorskega in regionalnega razvoja potekata sočasno dva nasprotujoča si procesa: "globalizacija" kot odraz mednarodne prepletenosti gospodarskih in političnih tokov, nasproti "drobnim" lokalnim in/ali regionalno političnim interesom, čigar cilji temelje na uravnoteženem ali samonosilnem regionalnem razvoju, lokalnih ekonomijah, uravnoteženem krogotoku produkcije in surovin ter povezanosti (lokalnega) regionalnega omrežja v enotno mrežo središč. Na vsebino regionalnega prostorskega planiranja vpliva tudi politika regionalnega razvoja. Gospodarski razvoj regije pomeni "ne le kvantitativno rast bruto socialnega proizvoda, marveč nanj vplivajo tudi strukturne spremembe v gospodarjenju in spremembe v načinu življenja (Walter, 1983). Tradicionalni instrumentarij regionalne politike se je ^-razen v obdobju visoke konjunkture (1970-80) - pokazal kot nezadosten. Deloma tudi zato, ker ni bilo potrebne koordinacije med ukrepi regionalne in drugih politik (industrijska, kmetijska, zaposlitvena ...), deloma pa zato, ker je regionalna politika premalo upoštevala razlike med naravnimi pogoji pokrajin in neekonomskih faktorjev (socialnih, demografskih, izobrazbenih, podjetniških). Sodobne regionalne politike zahtevajo homogenizacijo pokrajine, ki so posledica upoštevanja osrednjih problemov regije, izgube prostih površin in upoštevanja interesov avtohtonega prebivalstva... Primemo regionalno politiko je možno doseči s pomočjo avtonomije finančnih odločitev na regionalni ravni. Na socialnoekonomskem področju igra odločujočo vlogo kvalifikacijska in izobrazbena struktura, s katero se povečujejo možnosti vključevanja v inovacijske gospodarske tokove, kajti "od znotraj" določena regionalna identiteta in sociokultuma kreativnost so brez dvoma najmočnejši argumenti za vsebinsko (pre)oblikovanje regionalnega prostorskega planiranja. Z ustrezno izobrazbeno strukturo prebivalstva se oblikuje ustvarjalno okolje, ki praviloma tvori prostorsko zaključeno skupnost, pri čemer so administrativne meje manj pomembne oz. ne predstavljajo nekega posebnega "razpoznavnega" kriterija, marveč so to homogenost v načinu ravnanja in zmožnost prilagajanja. Pregled poglavitnih razlik v pristopih razreševanja vsebinskih regionalnih problemov na globalni ravni prikazuje spodnja preglednica: Marjan Ravbar Odsev globalnih družbenih sprememb... POGLAVITNE RAZLIKE MED KLASIČNIMI IN SODOBNIMI PRISTOPI V REGIONALNEM PROSTORSKEM PLANIRANJU* klasična regionalna politika: = nudenje pomoči na podlagi klasičnih produkcijskih in lokacijskih faktorjev Inovativna regionalna politika: = socialno in kulturno okolje = oblikovanje (med) regionalnih omrežij } ustvarjalno okolje prometna in energetska infrastrul}xicirihraen 176 Joerg Maier, V. Dittmeir Strukturwandel oder Strukturbruch im Abb. 3 Beschiiftigtemuckgang im sekundaren Sektor im Zeitraum 1980-1994, in % Pilsen-Sud Pilsen-Nord Cheb Karlovy Vary Rokycany Westb6hmen Domazlice Klatovy Sokolov Pilsen Stadt Tachov 153 152 352 141 140 140 139 13^ 148 45 60 30 35 40 45 50 55 60 Quelle: Tschechisches Stat. Amt, 1982 und 1995, eigene Berech-nungen Entsprechende positive Auswirkungen der Grenznahe auf die Wirtschaftsstruktur lassen sich auch in bezug auf den Tertiarisierungsprozefi beschreiben. So fallt der Beschaftigtenzuwachs im tertiaren Sektor in den grenznahen Bezirken Tachov (+ 106 %), Domazlice (72 %), Sokolov (67 %) und Klatovy (+ 65 %) deutlich starker aus als im vvestbohmischen Durchschnitt (+ 63 %). Die moderaten Steigerungsraten in den Bezirken Karlovy Vary und Cheb sind u.a. Ausdruck der historischen Bedeutung des Badervvesens und des dadurch bedingten hohen Stellenwerts der Dienstleistungen bereits schon vor der Transformation. Die Stadt Pilsen fuhrt im Hinblick auf die Beschaftigtenentvvicklung im Dienstleistungsbereich die Rangfolge unter den vvestbohmischen Bezirken an und unterstreicht somit als drittgroBte Stadt in der Tschechischen Republik ihre Headquarterfunktion. 177 Joerg Maier, V. Dittmeir Strukturvvandel oder Stnikturbmch im Abb. 4 Beschaftigtenzuvvachs im tertiaren Sektor im Zeitraum 1980 bis 1994 in % Pilsen Stadt Tachov Domazlice Sokolov Klatovy VVestbohmen Rokycany Cheb Pilsen-Nord Karlovy Vary Pilsen-Siid - I 106 104 272 "167 165 -163 100 120 Quelle: Tschechisches Stat. Amt, 1982 und 1995, eigene Berechnungen ZUSAMMENFASSLNG Modeme Industriegesellschaften sind durch einen Wandel der Strukturen gekennzeichnet, von Fourastie und Clark als Ubergang von der Industrie- zur Dienstleistungsgesellschaft beschrieben, von den Vertretem der Regulationstheorie als Ubergang vom Fordismus zum Postfordismus zur Erklarung von Ursachen und Ablaufen von Krisen interpretiert. Dieser Strukturvvandel fmdet schon seit den 70-er Jahren, verstarkt dann in den 80-er Jahren im altindustrialisierten Oberfranken statt, nach der Sonderkonjunktur durch Grenzoffnung und deutsche Wiedervereinigung in den letzten 3 Jahren in fast dramati-scher Weise. Dennoch kann im Sinne des Regulationsansatzes kein Strukturbruch festgestellt vverden, vielmehr zeigen sich schubhafte Entvvicklungen, besonders in den dominanten altindustrialisierten Branchen. In vvenigen Jahren stieg etvva die Arbeitslosenrate von rd. 7 % auf uber 10 % an und verharrt seither auf diesem hohen 178 Joerg Maier, V. Dittmeir_Stmkttirwandel oder Stmkturbmch im Niveaii. Ziidem zeigt sich eine verstarkte Verlagerung des Schwergewichts der Wirtschaftstatigkeit vom produzierenden Bereich zu den Dienstleistungen. Vor dem Hintergrund ganzlich veranderter Rahmenbedingungen der Transformationsprozesse zeigen sich in Westb6hmen Strukturwandlungen in Form eines Bedeutungsverlustes der Landvvirtschaft und der Industrie, andererseits spiegeln sich diese aber auch in einer zunehmenden Relevanz der Dienstleistungen vvieder. Bei dem Versuch, den Ubergang von einer plan- zu einer marktwirtschaftlichen Pro-duktionsvveise in ausgevvahlten Bereichen VVestbohmens zu evaluieren, gilt es zu beriicksichtigen, dafi es sich um Betriebe handelt, die nach der Privatisierung nicht aufgelost vvurden, so dalJ sich diese Erkenntnisse nur auf die erfolgreichen Untemehmen konzentrieren. Aus den Untersuchungen laUt sich ersehen, daB nicht nur die Bevolkerungs- und Wirtschaftsstruktur, sondem auch diese erfolgreichen Betriebe einen Wandel erlebt haben, der nicht nur in einer neuen Eigentiimerstruktur seinen Ausdmck fmdet. Neben einem Abbau von personellen Uberkapazitaten sind die Schvverpunkte der betrieblichen Umorganisation sicherlich in der Suche neuer Absatzmarkte und dem innerbetrieblichen Strukturvvandel in Form einer Zunahme der Dienstleistungsbemfe zu sehen. Jedoch zeigen sich innerhalb der einzelnen Industriezvveige unterschiedliche Entvvicklungsverliiufe: Wahrend etvva die Textil-und Bekleidungsindustrie oder die keramische Industrie am Ende des Produktlebenszyklus steht, ergeben sich deutliche Wachstumsimpulse insbesondere im Bereich Maschinenbau und der Elektroindustrie, die von der Nahe zu den vvesteuropaischen Markten profitieren konnten. Alles deutet jedoch darauf hin, daB sich der Ubergang zur Marktvvirtschaft in der vvestbohmischen Wirtschaft als langsamer und komplexer ProzeB vollzieht, der noch Jahrzehnte andauem vvird. Grund des bisherigen moderaten Wandels ist sicherlich in den relativ niedrigen Lohnen zu sehen, vvahrend sich die Armahme eines langsamen Transformationsprozesses aus dem noch enonnen Investitionsbedarf in der vvestbohmischen Industrie ableitet. Hierbei handelt es sich um Investitionsbedarfe, die von den Untersuchungsbetrieben nur in vvenigen Ausnahmefallen bereits in Angriff genommen wurden, vvahrend sich der GroBteil der einbezogenen Betriebe auf ein not-vvendiges MaB an Erhaltungsinvestitionen beschrankt bzvv. beschranken muB. 179 Joerg Maier, V. Dittmeir_StrulcMrwandel oder Strukttirbruch im AUSGEVVAHLTE LITERATUR CoUegium Carolinum, Tschechoslowakei, in: Landerberichte Osteuropa III, Munchen 1977. Hruza J., Anderle A., 1993: Die Besiedlung der Tschechischen Republik. In: Raumforschung und Raumordnung, Heft 2-3, S. 142 150. Koli R., Deutsch, S.,1995: Wachstumszentren in Bayern: Riickkehr zu raumlichen Entwicklungsmustem friiherer Jahre. In: IFO Schnelldienst, Heft 22-23/95, S. 25 -35. Maier J., Amal B., Birk F. et al., 1992: EUREGIO EGRENSIS - Binationaler Verflechtungsraum der Zukunft. Heft 100 der Arbeitsmaterialien zur Raumordnung und Raumplanung, Bayreuth. Ders., Stettberger M., 1995: Raumliche Wirkungen der Privatisierung in der Tschechischen Republik - das Beispiel des Einzelhandels in Pilsen. 1995, in: Dokoupil J., Matuskova A. (Hrsg.): Geografie Mest (Stadtgeographie). Jubilaumsschrift zur Griindung der Stadt Pilsen, Bd. 4 der Reihe Miscellanea Geographica Universitatis Bohemiae Occidentalis, Plzen S. 40 - 53. Paraskewopoulos S., 1991: Erklarungsansatze der Systemtransformation. In: Transformationsprozesse in sozialistischen Wirtschaftssystemen. Hartvvig. K.-H., H. J. Thieme (Hrsg), Heidelberg. Teichova A., 1988:Wirtschaftsgeschichte der Tschechoslowakei I9I8 -1980. Wien. SOCIALNOGEOGRAFSKA PREOBRAZBA OZIROMA DRUŽBENOGOSPODARSKI PRELOM V BA VARSKO-ČEŠKI OBMEJNI REGIJI Povzetek Družbeni in gospodarski napredek pogojujejo posamezne socialne skupine, njihove zamisli o napredku, ki ga pogojujejo razvojne možnosti okolja in nenazadnje tudi pogoji, ki jih razvoju zastavlja družbena/državna ureditev. Ceško-bavarska obmejna regija se sooča s priložnostmi in riziki ter soslednimi prostorsko-strukturnimi spremembami, ki sta jih sem zanesla odprta meja in jirocesi združevanja dveh nemških Pripravil in prevedel dr. Anton Gosar 180 Joerg Maier, V. Dittmeir_StnikUinvandel oder Strukturbruch im držav po letu 1989. Izziv nove geopolitične ureditve omogoča geografom raziskati preobrazbo v obmejnem prostoru in oblikovati ustrezno pokrajinsko oziroma občinsko strategijo razvoja. Proces tranzicije v Vzhodni Evropi je postal element vsesplošnega strokovnega zanimanja. Posebno pozornost vzbuja tamkajšnja hitra družbena in gospodarska preobrazba. Za sodobne države in njih gospodarstva je značilno preslajanje tamkajšnje industrijske družbe v družbo storitvenih dejavnosti oziroma je zanje značilno postopno prehajanje od fordizma k postfordizmu. Ob upoštevanju FOURASTIE -jevih oziroma CLARK - ovih teoretičnih izhodišč se zdi, da gre v primeru zahodnočeškega obmejnega prostora bolj za prelom v ekonomskem in socialnem smislu, kot za klasično družbenogospodarsko preobrazbo regije. Bolj umirjene trende razvoja oziroma socialnogeografskega preslajanja izkazuje sosednja Zgornja Frankovska na Bavarskem, katere preobrazbo je po letu 1989 izrazito usmerjal razvoj v sosednji državi. Pospešeno preobrazbo je na Bavarskem zaznati že od sedemdesetih let tega stoletja dalje. Toda tako dramatičnih sprememb, kot smo jim bili v priča v staroindustrijskem območju Zgornje Frankovske po padcu Berlinskega zidu, ni poprej doživljala nobena deželna regija. V treh letih po padcu "železne zavese" in združitvi obeh Nemčij je delež nezaj^oslenosti porasel s 7% na preko 10%. Gospodarsko se je iz pretežno proizvodnih preusmerilo v pretežno storitvene dejavnosti. Izjemno gospodarsko konjunktumo obdobje je bilo obdobje med letoma 1990 - 1992, normalizacijo razmer pa doživlja regija po letu 1993. Deželna regionalna politika je razmeram sledila in udejanjala ukrepe, ki blažijo učinke preobrazbe. Zaradi teh ukrepov se je kmetijstvo obdržalo in v gospodarskem pomenu krepilo, industrija pa se zlagoma usmerja v nove proizvodne programe oziroma se preslaja v storitvene dejavnosti. Preobrazba gospodarstva in družbe v zahodno-češkem obmejnem prostoru poteka še bolj intenzivno in ponekod izrazito anarhično. Kmetijstvo in industrija izgubljata na pomenu, storitvene dejavnosti dajejo vedno intezivnejši pečat tukajšnji kultumi pokrajini. Prehod iz planskega v tržno gospodarstvo je dodatno zapletlo vprašanje reprivatizacije. Vsesplošnih družbenogospodai skih sprememb marsikatera gospodarska veja v tem območju ni preživela. Preobrazba v tranzicijskem obdobju po letu 1989 je bila tako intezivna, da lahko govorimo o prelomu socialnih in ekonomskih struktur. Ukinjanju delovnih mest je sledilo iskanje novih tržišč izven in dopolnjevanje dotlej izrazito slabo razvite mreže terciarnih dejavnosti v navedenem območju. Tradicionalna tekstilna, obutvena in keramična podjetja so tik pred propadom. Strojegradnja in industrija elektrotehničnih naprav beležita uspehe in plasma proizvodov na zahodnih tržiščih. Pomanjkanje investicij, nizka raven osebnih dohodkov, nezaključen reprivatizacijski proces in druga neksladja dajo slutiti, da bo tranzicijsko obdobje v zahodnočeškem prostoru dolgotrajen proces. 181 HRVAŠKA ZEMLJIŠKA POSEST V OBČINI LENDAVA KOT SESTAVINA MEJNE PROBLEMATIKE Belec Borut* Izvleček UDK 911.3:347.235=863(497.4 Lendava) Predstavljena je narava hrvaške zemljiške posesti v občini Lendava s poudarkom na zemljiščih ob Muri. Odmik reke od katastrskih meja, po katerih od leta 1991 poteka državna meja s Hrvaško, je povzročil težave pri njenem določanju in sožitju obmejnega prebivalstva. Enakovredna zamenjava dvolastniških zemljišč omogoča ustreznejši potek mejne črte po rečnem toku. Ključne besede: Državna meja, zemljiško dvolastništvo, Slovenija. CROATIAN REAL ESTATES IN LENDAVA MUNICIPALITY AS A CONSTITUENT OF THE BORDER PROBLEMS Abstract Presented is the nature of Croatian real estates in Lendava municipality, with the emphasis laid on the estates along the Mura. Since the Mura has shijted from cadastral borders which formed a basis /br establishing the state border with Croatia in 1991, troubles have begun in determining this border and consequently, in the coexistence of the people living in these border areas. An eguivalent exchange ofthe lands stretching beyond the state border provides for the more practicable borderline whichjbllows the river course. Key words: State border; Real estates stretching beyond the border; Slovenia. Dr., prof.. Oddelek za geografijo. Pedagoška fakulteta Univerza v Mariboru, Koroška c. 160, SI 2000 Maribor, Slovenija 183 Borut Belec_Hrvažka zemljiška posest v... Med obmejnimi občinami severovzhodne Slovenije je hrvaška zemljiška posest v občini Lendava najizrazitejša. To velja zlasti za vasi neposredno ob hrvaški meji. Izstopata dve območji dokaj strnjene posesti - vinogradov v Lendavskih goricah ter njiv, travnikov in gozdov v mejnem pasu s Hrvaško ob Muri. Potek sedanje državne meje po upravnih mejah, tj. mejah katastrskih občin, je zaradi premikov struge postal neživljenjski, povzroča mnoge lokalne obmejne probleme ter zahteva ustrezne korekture. Spremeniti ga je mogoče z recipročno zamenjavo zemljišč in določitvijo nove meje po sedanjem živem ali reguliranem toku reke in to bi gotovo pripomoglo k oblikovanju ustreznejšega mejnega režima in odpravilo težave v povezovanju obmejnega prebivalstva. Avstrijsko-ogrska meja tu ni potekala po Muri kot med Radgono in Ljutomerom, zato so bili stiki prebivalstva med Lendavskim Dolinskim in Hrvaškim Medjimurjem ob dolgoletni zgodovinski pripadnosti Ogrski zelo tesni. Zemljiška posest se je pomešala ne le v naseljih, ki leže neposredno ob Muri, temveč prav tako v vinorodnih Lendavskih goricah. Prispevek prikazuje hrvaško zemljiško posest po letu 1991 v občini Lendava ter posebej v k.o. Petišovci, Pince, Hotiza in Dolina, ki se v pogledu dvolastništva znatno razlikujejo. Hkrati iz njega razberemo tip čezmejne zemljiške posesti v primerjavi z drugimi mejnimi območji severovzhodne Slovenije. 1. SPREMEMBE TOKA IN REGULACIJA MURE Slovensko-hrvaška meja poteka v občini Lendava po reguliranem toku in mrtvih meandrih Mure od slovensko- madžarsko-hrvaške tromeje ob izlivu Ledave v Krko do mejnega naselja Gibina v občini Ljutomer, nedaleč od izliva Ščavnice. Naravni premiki reke in posegi v njen tok so znani že iz srednjega veka, zaradi katerih so na Murskem polju v 16. stol. izginile vasi Poljana, Pirovci, Pipovci in del sedanje Stare vasi, ki jih v 15. stol. še omenjajo (Kovačič, 1926). Tudi ogrski zakon iz leta 1655 je določal nadaljevanje gradnje nasipov za preprečitev poplav. Kasneje so regulacijska dela opravljali na temelju posnetka struge iz leta 1753, ki gaje dala predvsem zaradi plovbe izdelati Marija Terezija. Leta 1810 so presekali meander pri Razkrižju. Znano je, da je leta 1822 reka pri Murskem Središču zapustila staro strugo in si na levem bregu izdelala novo. Tamkajšnji most je ostal na suhem, vendar so Muro naslednje leto vrnili v prvotno korito. Pomembna je bila tudi gradnja razbremenilnega kanala Ledava - Krka in prestavitev izliva Ledave v Krko okrog leta 1850. V obdobju 1847-91 so Muro regulirali do Veržeja, naprej pa so dela le počasi napredovala in niso mogla preprečiti vsakoletnih poplav. Leta 1935 je pri Dolnji Bistrici in Hotizi spremenila tok in obstajala je nevarnost, da se bo vrnila v staro 184 UVOD Borut Belec_Hrvaška zemljiška posest v... 2. POTEK SLOVENSKO HRVAŠKE MEJE NA MURI Pri določanju državnih meja se v mednarodni praksi uporabljajo različni kriteriji in merila, med njimi upravne in naravne meje, kot so meje katastrskih občin in vodotoki. Večkrat se upoštevajo tudi zgodovinski, geografski, gospodarski, prometni, ekološki in podobni kriteriji, tik ob mejni črti tudi želje in potrebe prebivalstva. Izhodišče za določitev meje med Slovenijo in Hrvaško je upoštevanje njihovega stanja na dan 25. junija 1991. Najpoinembnejši kriterij pri tem so po dogovoru ekspertnih skupin obeh držav leta 1992 na Otočcu občinske oz. katastrske meje, vendar je Slovenija kot dopolnilni kriterij predlagala tudi smiselno upoštevanje naravnih meja po vodotokih. Ob geodetski primerjavi katastrskih meja pa so bila zaradi dvojne lastniške evidence in geodetsko izpuščenih območij ugotovljena neskladja, ki zahtevajo predhodno uskladitev, novo določitev mejne črte na reki in zamenjavo zeinljišč (Graj, 1997). Zaradi odmika rečnega toka od katastrskih meja kot posledici meandiranja in regulacij danes državna meja večkrat prestopi reko. Na območju tromeje preide na levi breg in v ozkem pasu celo seka k.o. Pince, pri Podtumu, kjer je blizu 7 ha slovenskega ozemlja, pa se globoko zaje na hrvaško stran. Manjše površine so še med Ferketincem in Križevcem, Petišovci in Murskim Središčem ter Gaberjem in Hlapičino. Ob tem ugotavljamo, da je potek meje na Pregledni karti občine Čakovec in karti Županija Medjimurska v primerjavi s Pregledno karto občine Lendava in Atlasom Slovenije občutno generaliziran na račun slovenskega ozemlja. Med Murskim Središčem in Hotizo se meja močno zaje na slovensko stran. Pri Hotizi in Kapci sega do prvih vaških hiš in magistralne ceste Murska Sobota - Lendava, na odseku od Hlapičine do Murskega Središča, kjer poteka po sredi mostu čez Muro, pa trikrat prestopi levi breg (sl.l). 185 Strugo. Posebno visoka voda je nastopila maja 1938, ko je Mura poplavila zemljišča številnih muropoljskih vasi. Leta 1958 je pričel delovati razbreinenilni kanal Ledava - Mura, postopoma pa so regulirali in zajezili tudi pritoke Mure. Zgradili so visokovodne obrambne nasipe pri Dolnji Bistrici, Razkrižju in na odseku Lakoš-Kot ter rekonstruirali nasip med Petišovci in Benico. Muro na odseku Hotiza - Kot - Gaberje so regulirali leta 1974, med Gaberjem in Lakošem pa v obdobju 1975-80. Takrat so uredili tudi izlivni odsek Ščavnice pri Razkrižju (Podlesek, 1985). Zaradi odmika Mure od katastrskih meja so bili obrambni nasipi na levem bregu reke zgrajeni tudi na ozemlju hrvaških katastrskih občin, npr. pri Hotizi in Petišovcih. Do leta 1991 je namreč veljalo načelo, da obe državi urejujeta brežine vsaka na svojem bregu ne glede na potek občinske oziroma republiške meje. Ker Hrvaška obrambnih nasipov ne vzdržuje grozi nevarnost poplav. Borut Belec Hrvaška zemljiškii posest v... Slikal: Meja na starem meandru pri Petišovcih 3. ZEMLJIŠKO DVOLASTNIŠTVO V OBČINI LENDAVA V lendavski občini je leta 1992 iinelo 2963 zemljiških lastnikov iz Hrvaške 805 ha zemlje ali 3.1 % površine. Pri tem so zavzemale 360 ha njive, 5 ha sadovnjaki, 104 ha vinogradi, 228 ha travniki, 46 ha pašniki, 18 ha gozdovi in 44 ha nerodoviten svet. Na posestnika je odpadlo 0.27 ha zemlje. Od 34 k.o. je bila hrvaška posest razširjena v 23 občinah. V dveh k.o. je njen delež presegel 10 % površine, v dveh je znašal od 2 do 5 %, v štirih od 1 do 2 %, v dveh od 0.5 do 1 % in v trinajstih manj kot 0.5 % (Belec, 1993). Izstopale so zlasti k.o. Pince, Petišovci, Dolina, Dolnja Lendava, Gaberje in Čentiba. Pri kasnejših analizah, ki so zajele tudi mešano slovensko-hrvaško posest, se je izkazalo, da je teh zemljišč več. V k.o Pince, Petišovci in Dolina merijo 866 ha, od tega je 414 ha njiv, 4 ha sadovnjakov, 55 ha vinogradov, 229 ha travnikov, 104 ha pašnikov, 15 ha gozda in 45 ha nerodovitnega sveta. Njihov delež je zelo visok, saj dosega 27 % njiv, 9 % sadovnjakov, 51 % vinogradov, 43 % travnikov, 44 % 186 Borut Belec Hrvaška zemljiška posest v... pašnikov, 8 % gozda in 10 % nerodovitnega sveta ali četrtino skupne površine teh občin. Podatki o obsegu slovenske posesti na Hrvaškem niso bili dostopni, znano je le število lastnikov. Iz 24 k.o. je imelo na Hrvaškem zemljo okoli 800 lastnikov, med njimi več kot 600 z Dobrovniškega in Osrednjega Dolinskega, zvečine iz Hotize, Velike in Male Polane, Kapce, Dolnje in Gornje Bistrice ter Odrancev (karta I). Karta I. Zemljiški lastniki iz občine Lendava na Hrvaškem Pomen čezmejne hrvaške posesti v občini Lendava je razviden iz njenega nadpovprečnega deleža v primerjavi z drugimi mejnimi občinami v severovzhodni Sloveniji. Njena osredotočenost v Lendavskih goricah oz. na Lendavskem Dolinskem predstavlja po metodologiji dvolastništva (Belec, 1996) tip močne, tj. stoodstotne razširjenosti in visokega deleža hrvaške posesti, saj je zastopana v vseh devetih k.o. tega območja. V štirih k.o. je njen delež nizek ( do 2 %), v treh zmeren ( 2 do 5 %) in v dveh visok (nad 10 %). Na Dobrovniškem in Osrednjem Dolinskem hrvaške posesti ni veliko. Med 25 k.o. tega območja zavzema v širinajstih manj kot 0.5 % površine, s šestinpetdesetno odstotno razširjenostjo pa ga uvrščamo v tip zmerne razširjenosti z 187 Borut Belec_Hrvaška zemljiška posest v... 4. HRVAŠKA ZEMLJIŠKA POSEST OB MURI IN V LENDAVSKIH GORICAH NA PRIMERU IZBRANIH KATASTRSKIH OBČIN K.o. Petišovci Zavzema ravnino ob Muri. Meri 1153 ha, od tega odpade dobra polovica na njive, četrtina na travnat in petina na neploden svet. Gozda je malo. 61 % zemljišč je družbenih, pri tem dve tretjini vseh njiv. Zemljiški lastniki iz Hrvaške imajo 138.6 ha ali 31 % zasebne zemlje, več kot polovico vsega travnatega sveta ali 12 % celotne površine občine (tab.l). Tabela 1: Hrvaška posest v k.o. Petišovci (v ha) _Vrsta_eosesti_____Nj__Ša___Vi____fr___Pa__Go_ _Nerl___Šk_ Čista 29.6 0.3 0.2 53.0 18.4 0.3 19.5 121.3 _Me_šana______4.6___-____-___5.5__2.3__0.4__4^__173_ Skupaj 34.2 0.3 0.2 58.5 20.7 0.7 24.0 138.5 %odzasebne 15.4 2.4 - 39.8 85.5 30.4 45.2 31.0 jgosesti_______________________________________ Vir: Cafnik, 1995. Lastnikov iz Hrvaške je 722, pretežno iz medjimurskih naselij Križovca (311), Čakovca (133), Murskega Središča (132), Peklenice 97, Vratišinca (35) in Miklavca (32). Tri četrtine gospodinjstev ima manj kot 0.5 ha zemlje. Zemljišča leže zvečine ob Muri, kjer katastrska meja med k.o. Petišovci in Križovec večkrat prestopi rečni tok. Najbolj sklenjena so v neposredni bližini Križovca in Peklenice, odkoder je skupaj 408 ali več kot polovica lastnikov. Dostop do zemljišč omogoča križovski brod. Zemljo na Hrvaškem ima 46 prebivalcev Petišovec (karta 2). 188 nizkim deležem hrvaških zemljišč. Lendavsko Dolinsko lahko primerjamo z razmerami na območju Razkrižja v Slovenskem Medmurju, le da tam ni občin z nizkim deležem, Dobrovniško in Osrednje Dolinsko pa s tistimi na Murskem polju, v Spodnji Sčavniški dolini in Zahodnih Ljutomersko-ormoških goricah. Lendavsko občino kot celoto lahko tako prištevamo k tipu zmerne razširjenosti hrvaške posesti s prevlado njenega nizkega deleža ter z manjšo zastopanostjo zmernega in visokega deleža. Hrvaško posest ima 23 ali 68 % k.o., 18 k.o. je z nizkim, tri so z zmernim in dve z visokim deležem. Kot dvolastniški zemljiški lip je občina Lendava še najbliže razmeram v Vinorodnih Halozah, le da je tam slovenska čezmejna posest zanemarljiva. Borut Belec HrvaŠka zemljiška posest v... Karta 2: Hrvaška posest med Petišovci in Križovcem. Primer zapletenega poteka državne meje ob Muri, kjer katastrske meje v zračni razdalji 5 km petkrat preidejo na levi in trikrat na desni breg reke. K.o. Petišovci. Zasnova: dr. Borut Belec Izdelava: Blaž Repe Oddelek za Geografijo. FF, 1997 189 Borut Belec_Hrvaška zemijiškii posest v... K.O. Hotiza Podobno kot Pince in Petišovci je tudi Hotiza mejno naselje ob Muri. Njen tok se je tod prestavil proti jugu, državna meja pa poteka po starem rečnem rokavu v neposredni bližini naselja in cestnih povezav. Po njem je bila začrtana katastrska meja že v preteklem stoletju, kar med dmgim dokazuje katastrski načrt iz leta 1864. Ker mrtvi meander ni predstavljal posebne naravne ovire, se je vaško zemljišče kot nekakšna eksklava razširilo čezenj, tj. v hrvaško k.o. Martin na Muri, skupna administrativna pripadnost obeh bregov Mure Ogrski pa je takšen razvoj še pospeševala. 190 K.O. Pince Občina s površino 1746 ha, stisnjena med slovensko- hrvaško mejo na Muri in slovensko-madžarsko mejo na Ledavi, je pretežno ravninska, sega pa tudi še v skrajni konec Lendavske goric. Okoli tretjino površine zavzemajo njive in gozdovi, petino travnat svet. Družbenih zemljišč je slabih 5 %. Za razliko od k.o. Petišovci je hrvaška posest zastopana v večji meri. Zemljiški lastniki z desnega brega imajo kar 41.8 % vse zasebne zemlje, slabi dve tretjini njiv, vinogradov in travnikov ter tri četrtine pašnikov ali 39.8 % celotne površine k.o.(tab.2). Tabela 2. Hrvaška posest v k.o. Pince (v ha) _Vrsta posesti_____Nj__Ša___Vi____fr___Pa__Go _ _Nerl___Šk_ Čista 396.1 0.2 32.4 163.0 82.9 10.1 18.6 676.3 _Mešana_______9^___-___L1___5.8__0.4__0.7__2.1__19j5_ Skupaj 378.6 0.2 33.5 168.8 83.3 10.8 20.7 695.9 %odzasebne 66.7 2.7 60.0 63.5 92.9 1.9 15.2 41.8 jgosesti______________________________________ Vir: Deutsch, 1996. Zemljišča so ekstremno razdrobljena, dve tretjini od 1494 hrvaških gospodinjstev ima manj kot 0.5 ha in ena četrtina 0.5 do 1 ha zemlje. Med vsemi gospodinjstvi z manj kot 0.5 ha zemlje je več kot tri četrtine hrvaških, med tistimi od 0.5 do 1 ha pa nad 90 %. Lastnikov iz Hrvaške je 1758. Nad dve tretjini jih živi v medjimurskih naseljih Podturen, Novakovec, Križovec in Miklavec. Njihova zemljišča so osredotočena na tri območja: vinorodne Lendavske gorice, pretežno njivski svet med Ledavo in Muro (Murišča) ter travišča med Mursko šumo in Muro. Prehod čez reko omogoča razen tistega pri Križovcu brod pri Podtumu. Čezmejno posest ima le pet vaščanov Pinc. Borut Belec Hrvažka zemljiškii posest v... Zemljo na Hrvaškem ima 225 lastoikov, med njimi nekateri vinograde v Medjimiirskih goricah, hrvaških lastnikov v k.o. Hotiza pa je komaj 7 s skupaj 0.8 ha zemlje (Prendl, 1993). Muro so na tem odseku regulirali in zemljišča z obrambnimi nasipi zaščitili pred poplavami. Na njem leži pet hišnih številk Hotize (zaselek Brezovec) s slovenskim življem, čez pa vodi dostop do broda, ki povezuje naselje z Martinom na Muri. Tu je razen tega locirana betonama in v sosednji Kapci nogometno igrišče. Prav ti primeri sodijo v sklop aktualne obmejne problematike, ki zahtevajo življenjski pristop pri njihovem razreševanju (si.2). Slika 2: Meja tik ob naselju Hotiza K.O. Dolina Zavzema del Dolinskega in Lendavskih goric. Od 668 ha je skoraj polovica v njivah, desetino zavzemajo vinogradi. Družbena je več kot polovica površin. Hrvaškim lastnikom pripada 21 ha ali tretjina vseh vinogradov, ki predstavljajo dve tretjini njihovih tukajšnjih zemljišč. Ta so zelo razdrobljena, za razliko od k.o. Pince pa tudi bolj lastniško pomešana. Zavzemajo 10 % zasebnih zemljišč v katastrski občini. Med 1029 lastniki jih je 405 ali 39 % iz Hrvaške, pretežno iz Križovca (66), Miklavca (52), Peklenice (47), Gornjega Kraljevca (44), Podtuma (40), Murskega Središča (30), 191 Borut Belec_Hrvaška zemljiškii posest v... Belec B., 1993: Prekomejna zemljiškoposestna pomešanost in zaposlovanje -primer obmejnih občin SV Slovenije s Hrvaško. Dela 10, Ljubljana, str. 75 -77. Belec B.. 1996: Tipi obmejnih območij ob slovensko-hrvaški meji v Spodnjem Podravju s Prlekijo. Spodnje Podravje s Prlekijo. Ljubljana, str. 318-319. Diplomske naloge oddelka za geografijo PEF : Cafnik, N. 1995, Deutsch, S. 1996 in Prendl, S. 1993. Graj R., 1997: Vidiki meje, pravne osnove, kriteriji, problematika in stališča pri določanju slovensko- hrvaške meje. Seminarska naloga. FAGG Ljubljana. Kovačič, F. 1926: Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. Maribor, str.22, 252. Podatki o površini in lastništvu zemljišč za leto 1991. Geodetska izpostava Lendava. Podlesek K., 1985: Urejanje Mure, Lendave in Ščavnice. Razvoj vodnega gospodarstva Pomurja in Podravja. Vodnogospodarsko podjetje Maribor, str. 51 -56. CROATIAN REAL ESTATES IN LENDAVA MUNICIPALITV AS A CONSTITUENT OF THE BORDER PROBLEMS Summary Lendava municipality ranks among those border municipalities where the real estates stretching beyond the state border are quite numerous. Especially outstanding are the estates in the area along the border vvith Croatia, located by the Mura and in the Lendavske gorice vinegrovving hills. Their great number is due to historical reasons; namely vvithin the Austro-Hungarian monarchy„ this territory vvas in Hungary, in Zala district, vvhere the river was not delineating the Austrian and the Hungarian parts of the state. Thus, the lifes of the people on both banks of the Mura vvere closely connected from time immemorial. Also vvithin the frame of Vugoslavia, ali until the gaining of independence of Slovenia, the inner border betvveen the provinces and later on, the border betvveen Slovenia and Croatia on the Mura did not impede the contacts betvveen the people living on the opposite banks. 192 Ferketinca (28), Vratišinca (21), Čak ovca (18) in Sivice (18). Razen treh imajo vsi manj kot 0.5 ha zemlje. Zemljo na Hrvaškem imata le dva lastnika (Prendl, 1993). VIRI IN LITERATURA Borut Belec_Hrvaška zemljiška posest v... 193 There are about 3000 Croatian land owners in Lendava municipality, vvith 900 ha of lands; their estates extend in tvvo thirds of cadastral comrnunes and in some of them, they occupy 2 to 10 percent of the area. Slovenian land ovvners in Croatia are fevver, about 800, and their estates extend along the Mura and in the Medjimurske gorice vinegrovving hills. That the real estates of the ovvners from the settlements along the Mura stretch beyond the state border is not only due to the proximity of these settlements, but also due to the Mura vvhich shifted from the cadastral borders because of meandering and regulations. Parallel vvith the shifting of the river course, Slovenian and Croatian real estates have gradually grevv larger at the cost of the respective cadastral communes located on the opposite bank of the Mura. The existing cadastral borders vvhich originated in the past century on the living Mura river course have thus become impracticable after the gaining of independence of Slovenia and they affect the coexsistence of the border population, and among other things, also agricultural activities on the real estates stretching beyond the border. Therefore, a solution should be searched for in establishing more practicable course of the border line. In Pince and Petišovci cadastral communes vvhich lie by the bordering Mura, there are 834 ha of lands ovvned by the people from the nearby Croatian settlements, vvhile in Hotiza cadastral coimnune and in sorne other ones, a considerable percentage of Slovenian lands lies on Croatian territory. Therefore, based on equivalent exchange of lands, corrections of the state border vvould be sensible, particularly in those sections of the river vvhere its natural or regulated course cuts through the bordering dead meanders and the real estates vvhich stretch beyond the state border. A nevv borderline could thus be dravvn on the living Mura course in certain narrovver areas, vvithout any significant changes of its existing configuration. Major changes in the ovvnership of estates stretching beyond the state border could start vvith a sale or exchange of lands, vvhich vvould be triggered by an impracticable border regime. Thus, the strivings for the formation of the so-called open borders are even more important, because it vvould provide for the more favourable economic and cultural coexistence of the border population. DRUŽBENI PROIZVOD SLOVENSKIH MEST Igor Vrišer* Izvleček UDK 911.375:330.54=863(497.4) Na podlagi podatkov o družbenem proizvodu ustvarjenem v slovenskih mestih 1. 1990, kijih je zbral Zavod Republike Slovenije za statistiko, je prikazan: 1. pomen in delež v mestih ustvarjenega družbenega proizvoda v Sloveniji, 2. koliko družbenega proizvoda je prišlo na mestnega oziroma podeželskega prebivalca, 3. katere dejavnosti so največ prispevale k ustvarjenemu družbenemu proizvodu, 4. izvedena je bila funkcijska opredelitev mest glede na dejavnostno strukturo v mestih ustvarjenega družbenega proizvoda in 5. primerjava s podobno analizo iz leta 1966 je pokazala spremembe v pomenu mest, ki so nastale pod vplivom povojnega družbenoekonomskega razvoja. Ključne besede: Družbeni proizvod, Slovenija, dejavnostna sestava mest. GROSS DOMESTIC PRODUCT OF SLOVENIAN TOWNS Abstract On the basis of data on the GDP produced in Slovenian towns in 1990, gathered by the Statistical Office of the Republic of Slovenia, the fbllowing topics are presented: (1) the importance and percentage of Slovenian GDP produced in towns; (2) the percentage of GDP per an urban or rural inhabitant; (3) the activities which have contributed the most to the produced GDP; (4) a functional defmition of towns was made according to the activity structure (primary, secondary, tertiary, quaternary) of the GDP produced in towns: (5) a comparison with a similar analysis of1966 showed changes in the significance of towns, which was due to the influence ofthe post-fVar socio-economic development. Key tvords: GDP: Slovenia, Activity structure oftowns. Dr., prof., v pokoju, akademik, Oddelek za geografijo. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, SI 1000 Ljubljana, Slovenija 195 Igor Vrišer_Družbeni proizvod slovenslcih mest 196 Z letom 1991 se je v Republiki Sloveniji končalo obdobje socialistične družbene ureditve. Restitucija kapitalističnega sistema in izvedena osamosvojitev Slovenije pomenita izjemen družbeni prelom, ki ga bomo v zgodovini, geografiji, družboslovju, ekonomiji itd. podobno vrednotili kot npr. 1. I9I8, ko se je Slovenija izločila iz Avstroogrske, ali pa 1. 1945, ko je pričela socialistična era. S tem letom se je pričelo uvajati nove gospodarske in statistične instrumente, ki ustrezajo tržnemu gospodarjenju in slede metodam razvitega kapitalističnega sveta, še posebej Evropski Uniji, žal pa niso vedno primerljivi s prejšnjimi. Navedeno leto je glede na to zelo primerno bodisi za različne analize družbenih in gospodarskih razmer v preteklem petinštiridesetletnem obdobju ali pa kot izhodišče za ocenjevanje razvoja osamosvojene Slovenije. V pričujoči študiji smo poskušali na podlagi gradiva o ustvarjenem družbenem proizvodu napraviti krajše ovrednotenje vloge oziroma pomena slovenskih mest ob koncu socialističnega obdobja. V njem smo prikazali, kolikšen delež ustvarjenega družbenega proizvoda je nastajal v mestih in koliko na podeželju, katere dejavnostne skupine so največ prispevale in kakšna je bila njegova dejavnostna sestava po slovenskih mestih. Izsledki naj bi podali oceno, kako globoko je segla povojna urbanizacija in industrializacija in kakšno težo ji lahko pripišemo; hkrati pa bi bili uporabno izhodišče za morebitne kasnejše primerjave, ki bodo analizirale slovenski družbeni razvoj po 1. 1990. Gradivo. Podatke o družbenem proizvodu ustvarjenem v mestih Republike Slovenije za 1. 1990 je zbral Zavod RS za statistiko po tedaj veljavni metodologiji po naročilu avtorja. Gradivo je obsegalo naslednje podatke: 1. družbeni proizvod po občinah in 2. družbeni proizvod po področjih dejavnosti ustvarjen v mestih in drugih mestnih naseljih Republike Slovenije (Zavod RS za statistiko, 1994). Za vsako teritorialno enoto so bili podatki razčlenjeni na 14 panog: 01 industrija in rudarstvo, 02 kmetijstvo in ribištvo, 03 gozdarstvo, 04 vodno gospodarstvo, 05 gradbeništvo, 06 promet in zveze, 07 trgovina, 08 gostinstvo in turizem, 09 obrt in osebne storitve, 10 stanovanjska in komunalna dejavnost, II finance in druge poslovne storitve, 12. izobraževanje in kultura, 13 zdravstvo in socialno varstvo in 14 družbene organizacije in skupnosti. Vrednost ustvarjenega družbenega proizvoda je bila podana v tisočih dinarjev. Z metodološkega stališča je zbrano gradivo v več pogledih vprašljivo. Pomisleke vzbujajo predvsem izpisi družbenega proizvoda po majhnih teritorialnih enotah, ne le po mestih, ampak še posebej po obmestnih naseljih. Odprto je ostalo vprašanje, kako razdeliti in komu dodeliti družbeni proizvod združenih podjetij, kot so npr. pošta ali železnica. Takratna metodologija zajemanja družbenega proizvoda je vrednotila predvsem proizvodnjo, le deloma pa je zajela tudi različne storitve, kar še posebej velja za storitve kvartamega sektorja. Glede na to je bilo mogoče gradivo členiti le na tri skupine: na primame, sekundame in terciame dejavnosti; v zadnjo so bile vključene tudi kvartame dejavnosti. Nekatere pomisleke je npr. vzbujala lokacijska Igor Vrišer__Družbeni proizvod slovenskih mest 197 opredelitev primarnih dejavnosti: v mnogih primerih so jo pripisali mestom, kjer so bili sedeži velikih kmetijskih posestev in agroživilskih kombinatov. Zaradi tega seje v nekaterih slovenskih mestih pojavil primarni sektor z zelo visokim odstotkom (Ptuj, Murska Sobota, Radlje, Kočevje), kar ni smiselno, saj kmetijstvo in gozdarstvo nista urbani dejavnosti. Končno, ne kaže spregledati, da je bilo 1. 1990 glede na gospodarsko in politično krizo takratne Jugoslavije dokaj nenonnalno in da so tudi izračunani podatki bržkone spačeni, saj je bila takrat vrsta podjetij v težkih razmerah. Te pomanjkljivosti in metodološke napake moramo upoštevati pri vrednotenju rezultatov. Zato cenimo izsledke razprave le kot verjetne, nikakor pa ne kot dokončno ovrednotenje gospodarskih razmer. Prostorske enote. Poseben problem je bila opredelitev mest. Do 1. 1994 Slovenija uradno ni imela mest, saj so ta pravni pojem opustili v šestdesetih letih po uvedbi komunalnega sistema. Ker je vendarle obstajala potreba po določitvi mest, je takšno opredelitev izdelal republiški zavod za statistiko pod pojmom "mestna naselja" (Zavod za statistiko, 1991, 1994). V spisek so vključili vsa večja naselja, ki so bila v preteklosti že priznana kot mesta, njim so dodali še občinska središča in nekatera mestom bližnja urbanizirana naselja ter večje turistične kraje. Spisek so občasno spreminjali glede na upravne spremembe ali večanje urbanizacije v obmestjih. Opredelitev mest pa so dodatno zapletle nekatere upravne vključitve obmestnih naselij, ki so jih izvedle občinske oblasti. Tako so npr. v osemdesetih letih inkorporirali v mesta okoliška urbanizirana naselja v Ljubljani, Celju, Kopru, Novem mestu, ne pa npr. v Mariboru, Kranju, Novi Gorici ali Ptuju. Posledice se v naši analizi občutijo predvsem pri velikostni kategorizaciji mest ter v nuji, da smo tudi drugim mestom prišteli bližnja mestna naselja ter jih tako vsaj deloma izenačili (Vrišer, 1994). Zaradi teh razlik smo podatke podali na dva načina: seznam A obsega zgolj mesta brez okoliških naselij (v ilustracijo: v primeru Nove Gorice niso vključeni Kromberk, Pristava, Rožna Dolina in Solkan), seznam B. pa v mestni obseg vključuje tudi okoliška mestna naselja, ki jih navaja statistični seznam. Iz strokovnih vidikov je B seznam nedvomno pravilnejši in daje bolj smiselne podatke. Vendar pa kaže upoštevati, da je opredelitev mest tudi v varianti B kompromis. Praviloma bi morali preveriti vsa mestom bližnja mestna naselja in ne le tista, ki jih je izločila statistična služba. Seznam "mestnih naselij" smo spremenili še v enem pogledu: iz njega smo izpustili osem krajev, ki so šteli ob zadnjem popisu manj kot 2000 prebivalcev (Čatež, Vipava, Kranjska Gora, Brestanica), pa čeprav so bila občinska središča (Mozirje, Pesnica, Šmarje pri Jelšah), ali so jih občasno smatrali za mesta (Bovec). Glede na kriterij 2000 prebivalcev pa smo v seznam uvrstili Črno, Muto, Radeče in Radence. Na ta način je seznam obsegal 73 krajev, med njimi 58 pravih mest in 15 mestnih (urbaniziranih) naselij. .> ,. <>!.; Igor Vrišer_Družbeni proizvod slovenskih mest 198 Obdelava podatkov. Zbrane podatke o družbenem proizvodu smo obdelali na tri načine. Najpreje smo jih razdelali glede na velikostne kategorije mest. Ločili smo pet skupin: v prvo smo uvrstili Ljubljano in Maribor, v drugo srednje velika mesta, ki so imela 1. 1991 ob popisu prebivalstva med 20.000 in 100.000 prebivalcev, skupino malih mest pa smo razdelili na tista z 10.000-20.000 prebivalci, s 5.000-10.000 in z 2.000-5.000 prebivalci. Zaradi sprememb, ki jih je povzročila "priključitev" obmestnih urbaniziranih naselij k nekaterim mestom, so nastale razlike v velikostni kategorizaciji mest. Tako sta se po B seznamu uvrstili v kategorijo 20.000 do 100.000 prebivalcev poleg Celja, Kopra, Kranja, Novega mesta in Velenja tudi Jesenice in Nova Gorica. V kategorijo 10.000-20.000 prebivalcev pa se je poleg Domžal, Izole, Murske Sobote, Ptuja, Ško^e Loke in Trbovelj vključil še Kamnik. V kategorijo s 5.000-10.000 prebivalci pa sta z navedenimi inkorporacijami prišla tudi Tržič in Medvode. Pri obdelavi smo proučili tudi odnos med ustvarjenim družbenim proizvodom in mestnim prebivalstvom. Uporabili smo končne podatke popisa prebivalstva 1. 1991 in takratno upravno ureditev po naseljih (Zavod za statistiko, 1994). Zbrano gradivo je omogočalo razčlenitev družbenega proizvoda po skupinah dejavnosti. V skupino primarnih dejavnosti smo uvrstili družbeni proizvod, ki je bil ustvarjen v kmetijstvu, gozdarstvu in vodnem gospodarstvu. V skupino sekundarnih dejavnosti smo šteli družbeni proizvod ustvarjen v industriji z rudarstvom, gradbeništvu ter obrti in osebnih storitvah. Poslednje sicer niso sodile med proizvodne panoge, vendar jih ni bilo moč izločiti iz obrti. Ker je v tej panogi vendarle proizvodna obrt največ ustvarila, smo jo uvrstili med sekundame dejavnosti. Vse ostale panoge so tvorile terciame dejavnosti, med njimi tudi kvartame dejavnosti, ki pa niso veliko prispevale k družbenemu proizvodu. Izsledki. Iz podatkov je razvidno, da so 1. 1990 v mestih ustvarili 77.07% (varianta A) oziroma 80.3% (varianta B) vsega družbenega proizvoda Republike Slovenije v letu 1990 (glej tabelo I). Na preostale kraje na podeželju je prišlo le 22.92% oziroma 19.68%) družbenega proizvoda. Ta razporeditev je bila v znatnem razhajanju z razmestitvijo prebivalstva. Le-tega je bilo v mestih in mestnih naseljih 46.41% (varianta A) oziroma 50.37% (varianta B). Očitno je bila urbanizacijska stopnja v gospodarstvu znatno večja kot pa pri prebivalstvu. Koncentracija družbenega proizvoda v mestih je potrjevala že večkrat izraženo misel, da je Slovenija glede na svojo stopnjo razvitosti populacijsko premalo urbanizirana in da izkazuje nekakšno hipourbaniziranost, ki jo drugod, v podobnih družbenoekonomskih razmerah, ne poznajo. Rezultati celo kažejo, da se stopnja urbanizacije, ki jo večidel merimo z deležem mestnega prebivalstva, v zadnjih desetletjih ne povečuje in da v poselitvi še vedno prevladujejo suburbanizacijske težnje, ko veliko slovenskega prebivalstva daje Igor Vrišer Družbeni proizvod slovenskih mest večjo prednost bivanju v obmestju ali v predmestjih kot pa nastanitvi središčih. mestnih Druga temeljna ugotovitev se nanaša na razporeditev ustvarjenega družbenega proizvoda po veliltostnih kategorijah mest. Na obe veliki mesti je prišlo okoli 30% družbenega proizvoda, na srednje velika mesta (20.000-100.000 prebivalcev) 15-18%, na številčno veliko skupino malih mest (2000-20.000 prebivalcev) pa okoli 31%. Tudi tuje bilo razhajanje glede na razporeditev prebivalstva znatno, vendar večje v primeru velikih mest, kjer je bilo razmerje 30% DP napram 18,86% (varianta A) oziroma 20.10%) (varianta B) prebivalstva, nekoliko manjše pri srednje velikih Tabela I. Prebivalstvo (1. 1991) in družbeni proizvod v slovenskih mestih (1. 1990) Population (1991) and gross domestic product (1990) in Slovenian towns and cities Mesta - Mesta brez bližnjih mestnih naselij Mesta z bližnjimi mestnimi naselji Towiis & Tbvvn.v & Cities only Towns & cities with peri-urhan cities Varianta A settlements - VariantaB Velikostne Štev. Število Družbeni Stev. Število Družbeni kategorije- mest - prebivalcev proizvod - mest - prebivalcev proizvod - Town-size No. of - Number of Grais No. of Number of Gros.i dome- categories town.s inhabilant.i dome towns inhahitants stic product -Stic product Ljubljana - Maribor 2 370 969 45 635 918 2 395.122 46 106 023 % od RS 18.86 30,27 20.10 30.58 20000- 5 151 540 22 879 807 7 199517 27 531 573 100000 7.70 15.17 10.15 18.26 %RS 10000- 8 109 703 12 773 669 7 106 921 5.44 12 722 08 20000 5.58 8.47 38,44 % od RS 5000- 23 156 531 19 349 538 23 171 907 8.74 19 161 995 10000 % 7.96 12.83 12,71 od RS 2000-5000 35 123 697 15 536 953 34 116 903 5.94 15 513 897 % od RS 6.29 10.30 10,29 Mesta- 73 912 440 116 175 73 990 370 121 057 180 skupaj % 46.41 885 77.07 50.37 80,30 od RS Podeželje 1 53 546 34 554 536 975 616 29 673 241 % od RS 53.58 22.92 49.62 19.68 R. 1 965 986 150 730 1 965 986 150 730 421 Slovenija 100,00 421 100.00 100.00 100.00 199 Igor Vrišer_Družbeni proizvod slovenskili mest 200 mestih (15-18% DP napram 7.70%) oziroma I0.I5%o) in občutno pri malih mestih (31%) DP napram 19.8% oziroma 20.1% prebivalstva). Iz tega bi lahko sklepali, da sta: I.) oba pojava, prebivalstvo in družbeni proizvod, v določeni medsebojni odvisnosti in 2.) da obstajajo pri ustvarjanju družbenega proizvoda v Sloveniji ne le regionalne razlike, ampak tudi razlike med mesti in podeželjem ter med samimi mesti. Opisano dihotomijo bi laliko pripisali dvema razlogoma: prvemu, da je delitev dela v večjih mestih na višji ravni in da se z njo ustvari več družbenega proizvoda. Bolj verjetna pa je druga razlaga, da v večjih mestnih naselbinah dela zelo veliko zaposlenih iz okolice, njihov delovni učinek pa gre v korist mest. V Sloveniji, kjer je te delovne migracije zelo veliko, je bržkone treba predvsem tu iskati razlog za te razlike. Glede odnosa med ustvarjenim družbenim proizvodom in prebivalstvom je iz podatkov razvidno, da je obstajala dokaj tesna soodvisnost. Izračunana linearna regresija med obema pojavoma potrjuje to domnevo, saj je znašal determinacijski koeficient med družbenim proizvodom in številom prebivalstva za 73 mest r2j^y=0.984, kar je izredno visoka stopnja. Za podeželje smo dobili znatno nižjo korekcijsko odvisnost: 0.530. Leta 1990 je znašal v R Sloveniji družbeni proizvod na prebivalca 76.669 tisoč din. V mestih je bil znatno višji: dosegal je po varianti A 128.500 tisoč, po varianti pa B 120.200 tisoč din, kar pomeni, daje bil za okoli 67 oziroma 54 indeksnih točk višji od slovenskega poprečja. V dokaj svojski luči pa se pokažejo ti podatki, če jih obravnavamo po teritorialni razporeditvi. Med občinami je bil najvišji v Ljubljani (112,4), Celju (110,2), Velenju (108,9), Krškem (101,3), Novi Gorici (100,3), Mariboru (92,4), Kranju (91,9), Kopru (91,1) in Trbovljah (93,0 tisoč din na prebivalca). V primeru mest pa so pri izračunanih koeficientih družbenega proizvoda per capita prišle do izraza nekatere posebnosti, kot so pri nekaterih mestih majhno število mestnega prebivalstva ob veliki koncentraciji proizvodnje, prisotnost dejavnosti, ki so gospodarsko uspešne, ali pa nasprotno, majhna osredotočenost proizvodnje v mestih, zastarela in usihajoča proizvodnja, prevlada dohodkovno manj donosnih panog itd. Posledica so dokaj različni rezultati. Tako so nadpovprečen družbeni proizvod per capita izkazovala mesta Ribnica, Ormož, Lendava, Ajdovščina, Medvode, Sežana, Zreče in še nekatera, za katera prav gotovo ni mogoče trditi, da so nadpovprečno razvita ali da izkazujejo izjemno proizvodno strukturo. Nasprotno temu sta obe veliki mesti Ljubljana in Maribor, pa tudi srednje velika mesta, izkazovala vrednosti družbenega proizvoda na prebivalca, ki so bile blizu povprečja za mesta, čeprav bi pričakovali, da bodo dosegla višje koeficiente. Te navidezne nesmisle si lahko razložimo edinole z mislijo, da so številna majhna mesta uspela v preteklosti osredotočiti relativno velike proizvodne zmogljivosti ob šibkem večanju števila prebivalstva in so obenem gradila svojo prosperiteto na račun dnevnih migrantov, ki so hodili v te centre na delo (Ribnica, Ajdovščina, Onnož, Medvode, Lendava). V nekaterih primerih se je ta uspešnost opirala na trgovino (Sežana), na izjemni in Igor Vrišer_Družbeni proizvod slovenskih mest 201 uspešni položaj določene dejavnosti (Krško, Zreče, Šoštanj), ali pa na monopolni položaj v pretežno agrarni okolici brez konkurenčnih centrov (Murska Sobota, Ptuj, Lendava). Nižje številke beležimo prav v primeru mest, kjer se je z urbanizacijo izvršila tudi decentralizacija proizvodnih kapacitet (Domžale, Radovljica, Dravograd). Pri irmogih mestih je bil nizek družbeni proizvod na prebivalca posledica usihajoče ali vsaj stagnantne industrije oziroma rudarstva (Trbovlje, Jesenice, Hrastnik, Izola, Mežica, Idrija). Mesta so dosegala znatno večji socialni produkt na prebivalca kot pa okoliško podeželje. Razmerje med družbenim proizvodom na mestnega prebivalca in družbenim proizvodom na podeželskega prebivalca je bilo na manj razvitih območjih nekajkrat višje kot v razvitih občinah (v murskosoboški občini npr. 1:15, ljutomerski 1:19, lenarški 1:11; v Ljubljani pa je bila nasprotno razlika 1:4,8, v kranjski občini 1:3,0, koprski 1:4,6 itd.). Pri večini slovenskih mest je bila prosperiteta odvisna predvsem od industrije kot glavne proizvodne dejavnosti. Njena uspešnost, panožna sestava in prodornost je v pretežni meri odločala o višini družbenega proizvoda na prebivalca. Tretje vprašanje, ki smo ga obdelali, je bilo, katera skupina dejavnosti je bila najpomembnejša pri ustvarjanju družbenega proizvoda v mestih. Glede na metodo zbiranja podatkov o družbenem proizvodu smo lahko določili le tri skupine: primarne, sekundarne in terciarne dejavnosti. Kot razmejitvene vrednosti med njimi smo uporabili kar odstotne deleže za celo državo. Razlika med deleži za mesta in za celotno državo je bila majhna in zato ni imelo smisla uporabiti mestno dejavnostno strukturo, kot je sicer primer v tovrstnih študijah: Tabela 2:. Odstotni deleži dejavnostnih skupin za R Slovenijo in za slovenska mesta Percents of Slovenian GDP per group of activities Dejavnosti - Activities_R Slovenija Mesta - Towns primarne dejavnosti - Primary activities 3.46yo 2,79% sekundarne dejavnosti - Secondary activities 55.43% 54.15% terciarne dQ]avnosi\ - Tertiary activities 41.10% 43.05% Členitev na tri dejavnostne skupine in uporaba povprečnih procentualnih deležev dopušča, da pri opredelitvi mest ugotovimo ali so usmerjena zgolj v eno dejavnostno skupino ali pa so hkrati usmerjena v dve skupini. Ta razmerja najlepše izkazuje grafikon v obliki trikotnika. Igor Vrišer Družbeni proizvod slovenskih mest TERCIARNE DEJAVNOSTI TERTIAR Y A CTIVITIES 41.1°' PRIMARNE DEJAVNOSTI 'RIMARY ACTIVITIES 100% ^3.4% S 100% SEKUNDARNE DEJAVNOSTI SECONDARY ACTIVITIES P= primame dejavnosti - primarj activities S= sekundame dejavnosti - secondary activities T= terciame dejavnosti - tertiary activities PS= primamo-sekundame dejavnosti - primary-secondary activities PT= primamo-terciarne dejavnosti - primary-tertiary activities ST= sekundamo-terciarne dejavnosti - secondaij-tertiaij activities Za slovenska mesta lahko rečemo, da so glede na ustvarjeni družbeni proizvod, izrazito sekundarno usmerjena. Kot nekakšna posebnost nastopa pa tudi nekaj mest s primamo orientacijo. Razmeroma slabo so zastopana terciamo usmerjena mesta. To je nedvomno anomalija, saj so mesta v tržnih gospodarstvih prvenstveno usmerjena v storitvene dejavnosti. Pripišemo jo lahko omejenemu pomenu trga v socialistični družbeni ureditvi in pretirani industrializaciji, ki se je izvajala vso povojno dobo. Sestava slovenskih mest je bila glede na strukturo ustvarjenega družbenega proizvoda naslednja: 202 Igor Vrišer Družbeni proizvod slovenskili mest Tabela 3. Dejavnostna usmeritev slovenskih mest glede na ustvarjeni družbeni proizvod Activity orientation of Slovenian towns as to the produced GDP Dejavnostna usmeritev-Activity orientation Mesta brez bližnjih mestnih naselij - Towns & cities only A varianta Mesta z bližnjimi mestnimi naselji -Totvns with peri-urban settlements B varianta Število - No. % Percent Število - No % -Percent primarna usmeritev 5 Al -primary orientation 4 5.5 4 primamo-sekundama usmeritev -primary-secondary 23 31.50 orientation 22 30.1 primamo-terciama usmeritev -primary-tertiary 10.95 orientation 9 12.3 8 sekundarna usmeritev -secondary orientation 28 38.4 30 41.09 sekundamo-terciama usmeritev —secondary- tertiary orientation - - ~ ¦ terciarna usmeritev - -tertiary orientation 10 13.6 8 10.95 skupaj 73 100.0 73 100.0 Primamo usmerjena so bila mesta: Čma, Kočevje, Ptuj in Radlje. To usmerjenost je treba verjetno pripisati dejstvu, da so tu bili sedeži večjih kmetijskih podjetij. V sekundame dejavnosti so bila usmerjena mesta: Ajdovščina, Domžale, Grosuplje, Hrastnik, Jesenice, Kamnik, Kranj, Lenart, Lendava, Litija, Ljutomer, Medvode, Mengeš, Metlika, Mežica, Muta, Radeče, Radenci, Radovljica, Ravne, Rogaška Slatina, Slovenske Konjice, Tržič, ŠkoQa Loka, Trbovlje, Velenje, Vrhnika, Zagorje, Zreče, Železniki. Tudi pri tej uvrstitvi je več pomislekov. Taki primeri so Rogaška Slatina, Grosuplje, Lenart, Ljutomer, Radenci, Radovljica ali Domžale, za katere bi pričakovali ali pretežno terciamo ali vsaj sekundamo-terciamo usmeritev. Dokaj številna je bila primamo-sekundama usmeritev; v njo so sodila mesta: Cerknica, Čmomelj, Gomja Radgona, Idrija, Krško, Laško, Logatec, Novo mesto, Ormož, Pivka, Prevalje, Ribnica, Ruše, Senovo, Sevnica, Slovenj Gradec, Slovenska Bistrica, Šempeter, Šentjur, Šoštanj, Trebnje, Žalec, Žiri. V skupini so bila mesta, ki 203 Igor Vrišer_Družbeni proizvod slovenskih mest 204 bi jim ne pripisali večjega pomena na področju primarnih dejavnosti (npr. Slovenj Gradec, Idrija, Laško, Senovo itd.) Med terciarno usmerjena mesta so se uvrstila: Celje, Ilirska Bistrica, Koper, Ljubljana, Lucija-Portorož, Maribor, Nova Gorica in Piran. Očitno so v to skupino prišla vsa večja mesta, na kamijonski promet navezana Ilirska Bistrica ter dve povsem turistično orientirani mesti (Piran, Lucija-Portorož) Posebno skupino so tvorila v primamo-terciame dejavnosti usmerjena mesta: Bled, Brežice, Dravograd, Izola, Murska Sobota, Postojna, Sežana in Tolmin. Vsi navedeni kraji so bili nedvomno terciarno usmerjeni, vendar so imeli tudi določeno vlogo v kmetijstvu kot središča agrarnih ali gozdarskih okolišev. Če bi vzeli kot merilo za razmejitev med dejavnostmi povprečja za 73 obravnavanih mest in mestnih naselij, to je 2.79% za primarne, 54.15% za sekundarne in 43.0% za terciarne dejavnosti, se slika ne bi bistveno spremenila. Med primarno usmerjene bi se uvrstila 4 mesta, primamo-sekundamo 26, primamo-terciamo 10, sekundarno 26 in terciarno 7. Uporabljeno dejavnostno opredelitev mest bi lahko poenostavili, če bi zanemarili primarno usmeritev, saj z dobrimi 3 odstotki res ne pomeni veliko. Ob tako poenostavljenih merilih bi se uvrstilo med sekundarno usmerjena mesta po varianti A (mesta brez bližnjih mestnih naselij) 52 in med terciarno usmerjena 21 mest oziroma mestnih naselij, po varianti B (mesta z bližnjimi mestnimi naselji) pa 55 oziroma 18 mest, upoštevajoč razmerje med sekundarnimi in terciamimi dejavnostmi, ki je veljalo za celotno Slovenijo: 57.42% - 42.57% (brez upoštevanja družbenega proizvoda primarnih dejavnosti). Kakšna je bila koncentracija dejavnosti v mestih? Primerjava med družbenim proizvodom ustvarjenim v državi in tistim, ki je bil proizveden v mestih po posameznih panogah, pokaže, da so bile najbolj urbane dejavnosti: stanovanjsko-komunalna dejavnost, izobraževanje in kultura, finance in druge poslovne dejavnosti ter gradbeništvo, saj je znašal- mestni delež preko 90%. Nekaj manj, 80-90%) od celotnega državnega družbenega proizvoda, sta ustvarili v mestih trgovina in obrt. Industrija v mestih je proizvedla 76.8% od celotnega industrijskega družbenega proizvoda, kar potrjuje tezo, da industrija vendarle ni prava urbana panoga. Glede na velikostne kategorije mest so bile v obeh mestih z več kot 100.000 prebivalci osredotočene naslednje dejavnosti: gradbeništvo, trgovina, gostinstvo, obrt, stanovanjsko in komunalno gospodarstvo ter še posebej finance in izobraževanje ter kultura. Njihov delež je znatno presegal 30.81%, kolikor je od celotnega v državi ustvarjenega družbenega proizvoda odpadlo na ti dve mesti. Kategorija mest z 20.000-100.000 prebivalci, ki je bila udeležena z 18.25% pri ustvarjenem družbenem Igor Vrišer_Družbeni proizvod slovenskili mest 205 proizvodu v državi, je imela nadpovprečen delež v stanovanjskem in komunalnem gospodarstvu ter poslovnem življenju; navedeni povprečni delež pa so presegale tudi dejavnosti: gradbeništvo, promet ter zdravstvo. Iz tega lahko razberemo, da so bila slovenska srednje velika mesta dokaj mešane sestave in da so bile nekatere tipične mestne dejavnosti dokaj slabo razvite (npr. trgovina, obrt). Podobno ugotovitev lahko navedemo tudi za velikostno kategorijo 10.000-20.000 prebivalcev. Njen delež je bil v celotnem državnem družbenem proizvodu 8.44%; presegle so ga dejavnosti kmetijstvo (!), gradbeništvo, trgovina in zdravstvo. Bolj zanimiva je bila kategorija malih mest (2000-10.000) prebivalcev. Njen delež v državnem družbenem proizvodu je znašal 23.09%), presežen je bil pri industriji, kmetijstvu, gozdarstvu in gostinstvu. Iz tega lahko povzamemo, da so bila mala mesta prvenstveno industrijske naselbine ter agrarna središča. Za primerjavo navedimo še podatke o podeželju, to je o ustvarjenem družbenem proizvodu v nemestnih naseljih. Njihov delež je znašal 19.41%); znatno so ga presegli v industriji, kmetijstvu in gozdarstvu. Iz opisanih razmer je mogoče sklepati, da sta bili zares pravi urbani središči edinole obe veliki mesti. Srednje velika mesta so bila slabše razvita in brez izrazito poudarjenih urbanih dejavnosti. Manjša mesta pa lahko opredelimo v prvi vrsti kot industrijska središča, saj so bila večidel brez nadpoprečno razvitih urbanih funkcij v trgovini, obrti, financah in poslovnem življenju, izobraževanju in zdravstvu. Primerjava z letom 1966. Podatki o družbenem proizvodu ustvarjenem v slovenskih mestih v 1. 1966, ki jih je zbral republiški zavod za statistiko in jih je obdelal avtor v posebni razpravi (Vrišer, 1974) omogočajo, glede na podobno metodološko zasnovo in podoben izbor mestnih naselij, primerjavo dveh razdobij: ob višku industrialiazacije, ki jo je doživljala Slovenija sredi šestdesetih let, ter ob koncu socialističnega obdobja. Primerjava pokaže, da se je delež urbanih središč v ustvarjenem družbenem proizvodu v teh petindvajsetih letih še povečal in sicer od 76.0%o na 80.3%). Obenem je prišlo do preporazdeditve deležev med velikostnimi kategorijami mest. Obe veliki mesti, Ljubljana in Maribor, sta zadržali svoj 30% delež. Znatno seje povečal delež srednje velikih mest, od 1.3% na 18.26%, kar je mogoče pripisati rasti, pa tudi določeni krepitvi njihovega pomena. Nasprotno temu se je delež malih mest znižal od 37.8%) na 31.43%). Upad je zlasti očiten v kategoriji mest z 2000-5000 prebivalcev, na katero je sprva odpadlo 18.5%, sedaj pa le še 10.29%. Igor Vrišer Družbeni proizvod slovenskih mest Tabela 4.: Delež mest v ustvarjenem družbenem proizvodu države po dejavnosti 1. 1990 v 000 din Percentages of Slovenian GDP produced in towns by individual activities in 1990 (inOOOofdinars) Dejavnosti Družbeni proizvod Družbeni proizvod 73 % DP ustvarjenega Activities Slovenije - mest z bližnjimi naselji v mestili - Percen GDP of Slovenia GDP of 7} towns tages ofGDP produced in towns Skupaj - Total 150 730 421 121 479 101 80.59 Industrija- Manufacturing 72 685 088 55 851 552 76.84 Kmetijstvo- Agriculture 3 353 957 2 024 818 60.37 Gozdarstvo- Forestry 1 556 149 1 052 602 67.64 Vodno gospodarstvo- Water 302 974 302 974 100.00 management Gradbeništvo- Construction 6 926 181 6 535 785 94.36 Promet in zveze- Transport 10 288 299 8 143 873 79.16 Trgovina - Trade 33 629 135 27 814 445 82.70 Gostinstvo-turizem 4 718 753 3 718 660 78.80 Catering & tourism Obrt-osebne storitve - Crafi 3 951 388 3 433 162 86.88 & private services Stanovanj s .komunal ne 2 838 333 2 737 958 96.46 dejavnosti Housing & puhlic Utilities Finance-poslovne dejavnosti 7 971 995 7 594 299 95.50 Finacial & business activities Izobraževanje-kultura - 1 631 489 1 569 537 95.96 education & culture Zdravstvo-socialno varstvo - 876 680 699 436 79.78 Medical care & social security 206 Igor Vrišer Dnižbeni proizvod slovenskih mest Tabela 5.; Primerjava ustvarjenega družbenega proizvoda v slovenskih mesti 1966 in 1990 v 000 din The comparison hetween the GDPs produced in Slovenian towns in 1966 and 1990 in 000 din Mesta Družbeni Družbeni % družbene- % družbenega % mestnega % mestnega Towns & proizvod proizvod 1. ga proizvoda proizvoda 1, prebivalstva 1, prebivalstva 1, cities 1966-GDP 1990- GD/^y. 1. 1966- \990-Percent \966-Percent 1990 -Percent y. 1966 1990 Perceiit of ofGDP in year of urban of urban GDP in year 1990 population population 1966 1966 1990 Slovenija 14 350 437 150 730 421 100,0 100,0 100.0 100,0 Mesta- 10 906 869 121 057 180 76.0 80,3 42.8 504 Towns > 100.000 4 428 948 46 106 023 30.8 30,6 19.0 20,1 20000- 1 045 535 27 521 573 7.3 18,3 3.6 10,1 100000 10000- 1 483 155 12 722 083 10.4 8,4 5.3 5,4 19999 5.000- 1 936 698 19 161 995 13.5 12,7 7.5 8,7 9.999 < 5.000 2 003 533 15 513 897 13.8 10,3 7.0 5,9 Opisani razvoj dovoljuje sklep, da se je urbanizacija v Sloveniji v tem petindvajsetletnem obdobju nekoliko povečala in je potekala v korist večjih urbanih naselij. K temu je nekaj prispevala obča prerazmestitev prebivalstva: nadaljevanje migracij s podeželja v mesta, populacijska rast večjih mest, še posebej tistih z več kot 20.000 prebivalci, ter uvedba komunalnega sistema, ki je dajal prednost občinskim središčem napram ruralnemu podeželju. Vendar je na preporazdelitev družbenega proizvoda nedvoinno vplivala tudi rast proizvodnih zmogljivosti in storilnosti, ki je bila izrazitejša in uspešnejša v večjih mestih. Do določenih sprememb je prišlo tudi glede osredotočenosti nekaterih dejavnosti v mestih. L. 1966 so bile najbolj "mestne" stanovanjske in komunalne dejavnosti (100%), promet (97.1%)), trgovina (94.1%)) in gradbeništvo (90.1%)), 1.1990 so to bile stanovanjsko-komunalne dejavnosti (96.5%), finance in poslovne dejavnosti (95.3%), gradbeništvo (94.4%o) ter obrt in storitve (86.9%o). Zmanjšala pa se je koncentracija prometa (na 79.2%o), trgovine (na 82.7%)) in industrije (od 85.5% na 76.8%) v mestih. K zmanjševanju osredotočenosti dejavnosti v mestih je verjetno veliko prispeval obči dvig življenjskega standarda na podeželju, postopna decentralizacija, ki je spodbujala razvoj manjših podeželskih središč, ter politika skladnejšega regionalnega razvoja, ki je blažila pretirane razlike med bolj in manj razvitimi. 207 Igor Vrišer_Družbeni proizvod slovenskih mest Vrišer I.; 1974: Mesta in urbano omrežje v SR Sloveniji, Značilnosti njihovega razvoja in družbeno gospodarskega pomena s posebnim ozirom na mala mesta. Geografski zbornik, XIV/3, Ljubljana. Vrišer L, 1994: Opredelitev mest in mestnih občin v Republiki Sloveniji. Državni zbor Republike Slovenije. Ljubljana. (Razmnoženo). Zavod Republike Slovenije za statistiko, 1991: Pregled naselij po občinah Republike Slovenije in pregled občin SFRJ. Metodološko gradivo, št. 3/91. Ljubljana. Zavod Republike Slovenije za statistiko: Družbeni proizvod po mestnih naseljih in področjih dejavnosti za leto 1990 v tisoč din. Ljubljana, 1994 Zavod Republike Slovenije za statistiko: Družbeni proizvod po področjih dejavnosti za leto 1990 v tisoč din (po občinah). Ljubljana, 1994. Zavod Republike Slovenije za statistiko, 1994: 32. Pregled mestnih naselij., 32.1 Prebivalstvo, gospodinjstva in stanovanja v mestnih naseljih ob popisu 1991. Statistični letopis Republike Slovenije. Ljubljana. Zavod Republike Slovenije za statistiko, 1994: Pregled po občinah, 33-3 Prebivalstvo ob popisih. Statistični letopis Republike Slovenije. Ljubljana. 208 VIRI IN LITERATURA Igor Vrišer Družbeni proizvod slovenslcih mest Priloga: Družbeni proizvod ustvarjen v mestih (1. 1990), mestno prebivalstvo (1. 1991), družbeni proizvod na prebivalca, delež v mestih ustvarjenega družbenega proizvoda od skupnega družbenega proizvoda občine in dejavnostna opredelitev mest glede na ustvarjeni dmžbeni proizvod Mesta Mesta brez bližnjih Mesta z bližnjimi % v mestu mestnih naselij mestnimi naselji ustvarjene- Dejav- DPv Število DPna Rang DPv Število DPna Rang ga DP nostna 1000000 prebi- prebi- 1000000 prebi- prebi- odDP oprede- din valcev valca din valcev valca v občini litev Ajdovščina 1412.5 6116 230.9 5 1413.2 6523 216.6 4 87.9 S Bled 630.5 5664 111.3 43 630.5 5665 111.3 38 32.2 PT Brežice 650.9 6856 94.9 54 650.9 6856 94.9 53 63.6 PT Celje 6319.8 40710 155.2 20 6319.8 40710 155.2 19 88.5 T Cerknica 418.4 3445 121.4 35 418.4 3445 121.4 33 44.4 PS Čma 48.2 2535 19 73 48.2 2535 19 73 2.4 P Črnomelj 435.7 5462 79.7 61 458.9 5817 78.9 62 58.5 PS Domžale 626.6 11023 56.8 65 1297.4 16011 81 60 47.9 T Dravograd 178.8 3502 51 67 178.8 3502 51 67 33.4 PT Gor. Radgona 744.5 3778 197 10 744.5 3778 197 9 55.6 PS Grosuplje 496 5522 89.8 57 568.8 5602 101.5 48 51.6 s Hrastnik 667.7 6673 100 51 667.7 6673 100 50 91.6 s Idrija 582.3 6171 94.3 55 582.3 6171 94.3 54 43.2 PS 11. Bistrica 635.9 4880 130.3 31 635.9 4880 130.3 26 69.4 T Izola 860.8 10284 83.7 59 877.2 12119 72.3 63 80.1 PT Jesenice 1309.9 18807 69.6 62 1372.2 21702 63.2 65 82.7 S Kamnik 1718.3 9695 177.2 15 2030.2 12988 156.3 18 85.4 S Kočevje 1098.9 9265 118.6 38 1102.9 9958 110.7 39 96.6 P Koper 3503.5 24704 141.8 25 3503.5 24704 141.8 24 84.7 S Kranj 5280.3 36456 144.8 24 5375.2 41978 128 27 80.7 S Krško 1267.1 7085 178.8 14 1273.3 8033 158.5 17 43.7 PS Laško 489.5 3641 134.4 28 391.5 3641 107.5 42 43.3 PS Lenart 304.9 2531 120.4 36 304.9 2531 120.4 34 66.4 s Lendava 944.5 3807 248.1 3 954 4571 208.7 7 71.3 S Litija 326 6510 50 68 550.2 7900 69.6 64 69.6 T Ljubljana 33622.5 267008 125.9 33 33767.3 270513 124.8 30 93.3 T Ljutomer 557.9 3651 152.8 21 557.9 3651 152.8 21 82.5 S Logatec 536.9 6411 83.7 59 536.9 6411 83.7 59 95.8 PS Maribor 12013.4 10961 115.5 40 12338.6 124609 99 51 90.7 T Medvode 1038.1 4655 223 6 1246 6004 207.5 8 3.4 S Mengeš 520.1 5186 100.3 50 5201 5186 100.3 49 19.2 PS Metlika 550.5 3309166 166.3 18 648.8 3633 178.3 13 91.6 s Mežica 160.7 3747 42.9 69 160.7 3747 42.9 69 8.1 s Mur. Sobota 2668.4 13857 192.5 11 2821.8 15098 186.9 11 82.6 PT 209 Igor Vrišer Družbeni proizvod slovenskih mest Muta 249.7 2419 103.2 47 249.7 2419 103.2 45 29.6 S Nova Gorica 1975 14638 134.9 27 3184.5 20753 1534 20 53.6 T Novo mesto 3801 22333 170.2 16 3801 22333 170.2 14 79.3 PS Ormož 533.5 2298 232.1 4 533.5 2451 217.6 3 75.9 PS Piran 179.4 4788 37.4 72 179.4 4788 37.4 72 13.2 T Pivka 277.7 2105 131.9 29 281.4 2396 1174 36 17.9 S Portorož-Lucija 869.6 8499 102.3 49 869.6 8499 102.3 47 64.1 T Postojna 904.6 8238 109.8 45 904.6 8238 109.8 41 57.8 PT Prevalje 532.4 4352 122.3 34 532.4 4352 122.3 32 27 PS Ptuj 2259.7 11269 200.5 9 2352.9 19019 123.7 31 59.9 P Radenci 324.6 2215 146.5 22 324.6 2215 146.5 22 24.2 S Radeče 93.2 2452 38 71 93.2 2452 38 71 10.3 s Radlje ob D. 299.9 2640 113.6 41 299.9 2890 103.7 44 35.6 p Radovljica 353.7 6117 57.8 64 718.5 9065 79.2 61 36.7 T Ravne na K. 1034.8 8863 116.7 39 1080.8 9587 112.7 37 54.9 S Ribnica 840.6 3302 254.5 2 840.6 3302 254.5 2 78.6 PS Rog. Slatina 538.9 4904 109.9 44 538.9 4904 109.9 40 56.5 s Ruše 755.2 4705 160.5 19 755.2 4705 160.5 16 73.8 S Senovo 106.7 2531 41.1 70 106.7 2531 42.1 70 3.6 PS Sevnica 636.7 5040 126.3 32 636.7 5040 126.3 28 65.5 PS Sežana 1037.6 4866 213.2 8 1037.6 4866 213.2 6 55.3 PT Slov. Gradec 699.8 6714 104.2 46 1046.7 8317 125.8 29 78.8 PT Slov. Bistrica 1129.4 6683 169 17 11294 6683 169 15 72.9 PS Slov. Konjice 680.5 4882 139.4 26 680 4983 136.5 25 44.4 S Šempeter p.G. 1064.7 3910 272.3 1 1064.7 3910 272.3 1 17.9 PS Šentjur p. C. 464.8 4518 102.8 48 464.8 4518 102.8 46 85.3 PS Šoštanj 562.3 2950 190.6 12 562.3 2950 190.6 10 12 PS Škofja Loka 1387.4 12340 112.4 42 1656.6 15442 107.2 43 574 S Tolmin 196.8 3851 51.1 66 197.1 4035 48.8 68 16 PT Trbovlje 1685.5 17485 96.4 53 1685.5 17485 96.4 52 93.7 S Trebnje 262.8 2804 93.7 56 262.8 2804 93.7 55 36.3 PS Tržič 554.4 4206 131.8 30 692.8 8250 83.9 58 87.3 s Velenje 3975 27337 145.4 23 3975 27337 145.4 23 854 s Vrhnika 100.7 7019 99.8 52 7966 8689 91.6 56 78.1 s Zagorje 445 7428 . 59.9 63 445 7428 59.9 66 56 s Zreče 630.3 2952 213.5 7 630.3 2952 213.5 5 41.1 s Žalec 638.5 5314 120.1 37 638.5 5314 120.1 35 28.9 PS Železniki 569.4 3129 181.9 13 569.4 3129 181.9 12 19.7 s Žiri 300.4 3437 87.4 58 3004 3437 874 57 104 PS Skupaj 116176 912440 127.3 121072 991611 122 80.3 T 210 Igor Vrišer_Družbeni proizvod slovenskili mest 211 GROSS DOMESTIC PRODUCT OF SLOVENIAN TOWNS Suinmary With the year 1991, the period was temiinated in Slovenia of the socialist administration and economy. Thus, the year 1991 is very convenient, so for various analyses of social and economic conditions in the past, 45 years' post-War period, as for a starting point for evaluating the development of independent Slovenia. Our attempt in the current study vvas to evaluate, on the basis of the data on the gross domestic product, the role and importance of Slovenian tovvns at the end of the socialist era. Presented are the shares of GDP that vvere contributed by tovvns and agricultural rural areas, respectively, as vvell as the groups of activities that vvere the most important. The fmdings should offer the evaluation of hovv deep the post-War urbanization and industrialization reached, and vvhat vveight can be ascribed to them. Materials: The data on the gross domestic product made in Slovenian tovvns in 1990 vvere collected by the Statistical Office of Slovenia in accordance vvith the then applicable methodology. The materials included the follovving data: (1) GDP per comiTiune, and (2) GDP per activity, produced in tovvns and other urban settlements in Slovenia. The data for each territorial unit (i.e. settlement) vvere divided into 14 branches.The value of GDP vvas stated in thousands of dinars of the then value. From the methodological point of vievv, several aspects of the collected materials are questionable. Above aH, the data on GDP per small territorial unit raise doubts. According to the then methodology of calculating GDP, it included production in the first plače, and partly only also various services, vvhich particularly refers to the Services of quatemary sector. Territorial units. The specification of tovvns vvas a special problem. Betvveen 1966 and 1994, Slovenia officially had no "tovvns", since this legal tenn vvas abandoned in the 60's, after the introduction of the "communal" system. Because the need to specily tovvns stili existed, such specification vvas made by the Republic's Statistical Office and occurred under the name of "urban settlements" (Zavod Republike Slovenije za statistiko, 1991, 1994). The list included ali bigger settlements that had already been recognised as tovvns in the past, and some intensely urbanized settlements that vvere close to the tovvns. In this way, the list comprised 73 settlements, 58 of vvhich vvere true tovvns and 15 vvere urbanized settlements. Data analy$is. The collected data on GDP vvere analysed according to the size categories of tovvns. Three groups vvere discemed: the first one comprised the tvvo major tovvns, i.e. Ljubljana and Maribor, the second one medium-sized tovvns, and the third one smaller tovvns. Gross domestic product vvas divided into three groups of activities. The group of the primary activities includes the GDP produced in Igor Vrišer_Družbeni proizvod slovenskih mest 212 agriculture, forestry and water management. The group of the secondary activities includes the GDP produced in the manufacturing and mining Industries, building industry, crafts, and private services. Ali other branches are comprised in the tertiary activities, and the quatemary ones as well (graph). Results. It is evident from the data that the towns produced 80.3% of the total Slovenian GDP in 1990, which is a rather high percentage. Other settlements and agricultural areas produced the remaining 19.7%) of GDP. This distribution of GDP did not correspond vvith the distribution of the population at aH. Namely, the percentage of the population in tovvns and urban settlements amounted to 50.37%). Obviously, the level of urbanization in economy vvas substantially higher than that in the population. The second basic fmding refers to the distribution of the GDP by tovvn-size categories. The tvvo major tovvns produced about 30% of GDP, medium-sized tovvns (20,000-100,000 inhahitants) 18%, and small tovvns (2,000-20,000 inhahitants), vvhose number vvas very great, about 31%. Also in this čase the disproportion to the population distribution vvas considerable; it vvas greater in the tvvo major tovvns vvhere the ratio vvas 30%o of the GDP to 20.1% of the population, slightly lovver in medium-sized tovvns (18% to 10.15%)), and considerable in small tovvns (31% to 20.1%). The above described dichotomy could be ascribed to tvvo reasons; 1) the division of labour is at a higher level in bigger tovvns, and consequently, a greater GDP is produced. 2) a lot of people from surrounding areas are employed in bigger urban settlements and their vvork is registered to the benefit of the tovvns. There is abundant labour migration in Slovenia, and most probably, the cause for these differences should be searched for in this, above ali. In 1990, the average GDP per capita in Slovenia amounted to 76,669,000 dinars; it vvas substantially higher in tovvns (120,200,000 dinars), vvhich vvas by 54 index points higher than the Slovenian average. Regional differences betvveen the developed and less developed areas can be illustrated by another piece of. Information. Tovvns achieved a substantially greater GDP per capita than the surrounding rural areas. The ratio betvveen the GDP per urban inhabitant and the GDP per rural inhabitant vvas by several times greater in the less developed areas (1:10-15) than in the developed communes (1:3-5). The third issue vve have dealt vvith vvas: Which group of activities vvas the most important in producing the GDP in tovvns? With regard to the method of collecting the data on GDP, only three groups vvere relevant: the primary, the secondary and the tertiary activities. They are expressed in percents of the entire Slovenian GDP: primary activities 3.46%o, secondary activities 55.43%, tertiary activities 41.10%). By division into three groups of activities and the use of the average percents it became Igor Vrišer_Družbeni proizvod slovenslcih mest 213 possible to include numerous towns not only into one but into tvvo groups at the same time (graph). We can say that Slovenian tovvns vvere explicitly oriented into secondary activities, as to the GDP they produced. As a kind of peculiarity, a few towns occur which were oriented into the primary activities. Towns oriented into the tertiary activities vvere relatively poorly represented. As to the activity of GDP, the situation in Slovenian tovvns vvas as follovvs; primary 4 (5.4%), primary-secondary 23 (31.5%)), primary-tertiary 8 (10.9%), secondary 30 (41.1%), tertiary 8 (10.9%). The comparison betvveen the total Slovenian GDP and the GDP produced in tovvns by individual branches shovvs that the follovving activities vvere the most urban (over 90%): housing and puhlic Utilities, education and culture, financial and other business activities, and construction. Slightly less, 80-90%) of the entire Slovenian GDP in relating fields vvas produced in tovvns by trade and crafts, vvhile manufacturing industry in tovvns produced 76.8% of Slovenian industrial GDP.It can be concluded from the above stated facts that the tvvo major tovvns vvere the only true urban centers. Medium-sized tovvns vvere less developed and they lacked explicit urban activities. Smaller tovvns can, in the first plače, be defmed as industrial centers, because they mostly lacked typical urban functions, developed above the average in trade, crafts, financial and business activities, education and medical čare. Comparison with the year 1966. Thanks to a similar methodologic approach and a similar selection of urban settlements, the data on the GDP produced in Slovenian tovvns in 1966 (Vrišer, 1974) render possible to compare the tvvo periods: the peak of industrialization that Slovenia vvas undergoing in the mid-60's, and the end of the socialist era. The comparison reveals that the share in Slovenian GDP, produced by urban centers, increased in these 25 years from 76% (in 1966) to 80.3% (in 1990). The tvvo major tovvns, Ljubljana and Maribor, kept to their share of 30%o, vvhile the share of medium-sized tovvns considerably increased, from 7.3%) to 18.26%). As a contrast, the share of smaller tovvns decreased from 37.8%o to 3I.43%o. VPLIV UNIVERZE NA RAZVOJ LJUBLJANE Mirko Pak Izvleček UDK 911.375=863(497.4 Ljubljana) Univerza v Ljubljani, ustanovljena leta 1919, vključije 27 fakultet in visokih šol ter nekaj umetniških akademij s skupno 33000 študentov. Po drugi svetovni vojni je edina slovenska univerza vplivala na razvoj Ljubljane: • njene ustanove zavzemajo precejšen del mestnih površin in so poseben element mestnega razvoja (prostorsko in funkcijsko), kar je razvidno iz njihove lokacije; • z zaposlenimi in študenti je pomembno zaznamovala gospodarsko strukturo mesta; • vključena je v družbeno-kulturno strukturo mesta; • vplivala je na zgostitev raziskovalnih kapacitet in ustanov z njihovimi znanstvenimi in raziskovalnimi dejavnostmi. Ključne besede: Univerza, mesto, urbanistično planiranje. Ljubljana. THE INFLUENCE OF UNIVERSITV ON THE DEVELOPMENT OF UUBUANA Abstract The University of Ljubljana, fbunded in 1919, includes 27 faculties and higher schools, as vvell as some academies of art, with 33,000 students altogether. After the 2'"' World War, the onlv Slovenian University influenced the development of Ljubljana for manyyears: • its institutions occupy a significant part of town areas and represent some specific elements of town development (spatial and functional), which is evident from their locations: • it has significantly influenced with its employees and .students the economic structure ofthe town; • it is integrated in the socio-cultural structure ofthe town; • it has influenced the concentration of research capacities and institutions with its scientific and research activities. Key words: University; Town; Urban planning; Ljubljana. ' Dr., prof.. Oddelek za geografijo. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, SI 1000 Ljubljana, Slovenija 215 Mirko Pak_Vpliv Univerze na razvoj Ljubljane Univerza je stara institucija, ki je v vsem svojem razvoju na pomenu in pojavnosti le pridobivala. Čeprav najpogosteje mislimo na njeno intelektualno in izobraževalno funkcijo, pomeni v vseh porah socialnega, ekonomskega, kulturnega, znanstvenega, regionalnega življenja in razvoja pomemben, v številnih sredinah pa temeljni funkcionalni in razvojni dejavnik. Po svetu so univerzitetna središča vodilni razvojni poli, ustanavljanje novih univerz po Evropi v šestdesetih in sedemdesetih letih pa je bilo največkrat namenjeno podpiranju regionalnega razvoja. Poučen primer tega je prestrukturiranje Porurja. Končno se mesta ponašajo s svojimi univerzami in pridevnik "univerzitetno" mesto nekaj pomeni ne le v kulturi, znanosti, intelektualni sredini in imidžu mesta, temveč tudi v poslovnem svetu globalnih razsežnosti. Univerza niso le študentje in učitelji ter drugo osebje, univerza pomeni tudi številne druge vzporedne institucije, obsežno infrastrukturo, prostor, promet, potrošnjo in v srži obsežno ekonomijo. Še posebej novejši čas prinaša univerzi izzive in probleme, ki zahtevajo njeno neposredno vključevanje v gospodarske tokove oziroma tržno gospodarstvo. To zahteva njeno drugačno organizacijo ter vključevanje v mesto, regijo in državo. To so bili razlogi, da je Univeza v Amsterdamu organizirala marca 1966. leta zelo širok mednarodni simpozij z naslovom Urban Universities and their Cities. Ob tej priložnosti je nastala tudi osnova pričujočemu prispevku o Univerzi v Ljubljani in mestu. (Pak, 1966) Tudi v Ljubljani je Univerza znatno vplivala na družbeni, gospodarski in prostorski razvoj mesta. Razvoj Ljubljane je temeljil v prvi vrsti na upravnih, trgovskih, prometnih in drugih terciarnih funkcijah, med katerimi je bila visokošolska ena od pomembnejših vse od ustanovitve Univerze 1919 leta. Ker je bila vse do leta 1961, ko je bil visokošolski študij uveden tudi v Mariboru, to edina visokošolska ustanova v Sloveniji, je k njej gravitirala vsa slovenska študentska populacija. Zaradi boljših zaposlitvenih, eksistenčnih in drugih možnosti so številni diplomanti ostajali v Ljubljani. S tem je bil povezan hitrejši in kvalitetnejši razvoj Ljubljane in razvojni razkorak med Ljubljano in drifgimi slovenskimi mesti se je večal. Univerza je tudi pogojila nastanek številnih samostojnih znanstveno-raziskovalnih inštitutov, ki formalno še danes niso povezani z Univerzo, funkcionalno pa zelo tesno s pretokom znanja in kadrov ter raznimi posrednimi in neposrednimi oblikami izobraževanja na dodiplomskem ter podiplomskem študiju. Pomen ljubljanske Univerze je zato seveda mnogo večji v funkcionalnem kot v formalnem pogledu, neposredno in posredno pa je na njene delovne, pedagoške in raziskovalne dejavnosti vezanih še veliko več kadrov, infrastrukture, administracije in tudi prostora. Splošni pomen Univerze v mestu se zato v posameznih elementih ujema 216 UVOD Mirko Pak_Vpliv Univerze na razvoj Ljubljane NAGEL PORAST ŠTUDENTOV Čeprav je evropska orientacija študija ter s tem povezano soočenje s problemi kvalitete, mobilnosti, kompatibilnosti, intenzivnosti in drugega v visokošolskem izobraževanju prisotno že od srede osemdesetih let, pa je rast števila študentov dodiplomskega in še posebej podiplomskega študija v okviru specialističnega, magistrskega in doktorskega študija najmanj tako izrazit in pomemben proces. Od leta 1975 do 1996 se je število študentov podvojilo od 15.254 na 35.634, še močneje pa število programov podiplomskega študija. Temu ustrezno se je povečalo tudi število diplomantov dodiplomskega študija za 70,9%, magistrskega in doktorskega pa celo za več kot štirikrat. Visoke raste nista omilila niti povečanje študentov na mariborski univerzi in številnejši odhodi na študije v tujino. Vzrokov za tolikšno povečanje je več, prednjačijo pa potreba prakse po visokošolsko izobraženih kadrih, povečan splošni interes za študij, pa tudi težave z delovnimi mesti. Pred letom 1990 mnogo močneje limitirano število študijskih mest v dodiplomskem študiju, ki pa je bil mnogo bolj kot danes podprt s štipendijami, seje močno povečalo. Povečano število študentov podiplomskega študija pa gre v veliki meri na račun akcije "2000 mladih raziskovalcev", s čemer bi obogatili slovenski znanstvenoraziskovalni potencial. To je močno povečalo tudi število zaposlenih na univerzi in na številnih raziskovalnih institucijah. Samo število učiteljev se je povečalo od 847 1980. leta na 1585 leta 1994, kar pomeni skupaj z mladimi raziskovalci na drugih institucijah veliko v razvoju mesta (Rezultati, 1995). Neposredno se je to manifestiralo v hitrem ustanavljanju inštitutov in rasti števila zaposlenih v njih, v širjenju infrastrukture in v pritisku na stanovanja v mestu in okolici. Mladi pedagoški in raziskovalni delavci so številni med kandidati za neprofitna stanovanja, pa tudi pri adaptacijah podstrešij v mestnem središču. Po letu 1990 seje samo v šestih letih število študentov povečalo za 42,5% oziroma za 7,7%o letno, od teh rednih le za 31%), izrednih pa kar za 137%). Porast slednjih gre v 217 z Braunovimi navedbami o Free University v Berlinu, realno pa gre kar za precejšnje relativne razlike v prid funkcije in pomena ljubljanske univerze (Braun, 1995). Neposredno se vloga ljubljanske univerze manifestira v rasti števila študentov, s tem povezanim razvojem zaposlenosti na univerzi, v razvoju pedagoško-raziskovalne infrastrukture, v prostorski ekspanziji univerzitetnih ustanov ter v ekonomski zgradbi in razvoju mesta. Veliko sprememb je prinesel že razvoj v drugi polovici osemdesetih let, še hitrejše pa osamosvojitev Slovenije 1991. leta. Mirko Pak_Vpliv Univerze na razvoj Ljubljane 218 veliki meri poleg splošnih gospodarskih trendov pripisati spremenjeni šolski zakonodaji, kar je med drugim v zadnjih šestih letih za okrog 60% povečalo število študentov družboslovnih in naravoslovnih študijev. Zaradi manjših omejitev vpisnih mest, prevladujoče ženske populacije in zaradi večanja študijskih smeri, se je število študentov najbolj povečalo na družboslovnih fakultetah. Poleg za nekdaj nepopularne študije (bibliotekarstvo, obramboslovje, itd.), za katere so se odprla nova delovna mesta, se je močno povečal interes za študij jezikov, geografije, novinarstva, ekonomije in drugega. Močno povečana državna uprava, pa tudi vrsta drugih državnih in zasebnih iniciativ, povezanih z odpiranjem delovnih mest, so močno povečale povpraševanje po tovrstnih strokovnjakih. Velik del diplomantov se zaposli prav v Ljubljani, kjer potrebe hitro naraščajo, tudi v številnih tujih upravnih in gospodarskih predstavništvih. Po rasti števila študentov so na drugem mestu zelo razvejani naravoslovni študiji. Skupaj z diužboslovnimi se je kazalo tudi za naravoslovje manjše zanimanje v času večje gospodarske recesije koncem osemdesetih let. Povpraševanje po teh kadrih je bilo takrat majhno, brezposelnost znatna in zato za študij ni bilo večjega zanimanja. Obratno velja za kadre tehnične stroke, za katere je bilo v času gospodarske recesije večje zanimanje in zato je bil vpis na bolj prespektivne tehnične študije večji, še posebej računalništva, elektrotehnike. Po osamosvojitvi Slovenije seje stanje obrnilo, saj je tehniške stroke prizadela deindustrializacija z viškom koncem osemdesetih let, kar seje takoj poznalo pri vpisu na posamezne študijske smeri. Že v obdobju 1970-95 je povečanje števila študentov na tehniških fakultetah zaostajalo za drugimi področji, v zadnjih letih pa je celo nazadovalo. Še najbolj enakomerno rast števila študentov so doživele medicinske študije. Poprej umirjeno povpraševanje po tovrstnih kadrih se je v zadnjih letih povečalo. Močna privatizacija zdravstva sama zahteva številne kadre, ki zato manjkajo v družbenih zdravstvenih ustanovah. To je zanimanje za študij medicine in število vpisnih mest povečalo. V Ljubljani pride en študent na 10 prebivalcev, kar opozarja na pomembno funkcijo Univerze v življenju, razvoju in zgradbi mesta. Ker je le 35 - 40%) študentov Ljubljančanov, je velik tudi neposredni vpliv univerze na širšo regijo in na celotni državni teritorij. Pomen Univerze še posebej povečuje okoli 1100 mladih raziskovalcev, ki iz vse Slovenije, pretežno pa iz Ljubljane študirajo magistrski ali doktorski študij na ljubljanski univerzi. Kar 60% teh je na univerzitetnih ustanovah tudi zaposlenih, preostali pa pretežno na inštitutih. Ob intelektualnem je pomemben tudi ekonomski potencial okrog 1700 učiteljev, sodelavcev in raziskovalcev, h katerim je treba prišteti še okrog 800 pogodbenih sodelavcev. Mirko Pak_Vpliv Univerze na razvoj Ljubljane PROSTORSKI RAZVOJ UNIVERZE Za Ljubljano je značilna disperzna razmestitev univerzitetnih ustanov od središča do obrobja mesta, prvenstveno v smeri sever - jug. V glavnem se ujema s časovno rastjo Univerze in predstavlja kompromis med podedovanim stanjem, možnostmi, potrebami in zelo raznolikimi pogledi na prostorski razvoj Univerze. Sicer so na njen prostorski razvoj najbolj vplivali država kot investitor, mesto kot planer razvoja mesta ter Univerza in visokošolski zavodi sami s svojimi heterogenimi pogledi. Materialne posledice tolikšne heterogenosti so tudi štiri temeljne lokacije ; • na južnem robu mestnega središča so različne fakultete, od družboslovnih do tehniških; • južni rob mesta zasedajo tehnične in naravoslovne fakultete; • družboslovno središče je na severnem robu mesta; • na vzhodnem robu mestnega središča pa izstopata Medicinska fakulteta s Kliničnim središčem ter Fakulteta za šport. Ob vseh štirih središčih se je razvila tudi potrebna infrastruktura z močnim težiščem v mestnem središču. Tolikšna disperznost na štirih osnovnih lokacijah, ki seje začela pogljabljati z gradnjo novih fakultet in inštitutov koncem petdesetih let, zaseda s prek 100 ha površine dejansko in funkcionalno velik del mestnega teritorija. Nekateri osnovni problemi takšne lokacije so naslednji: • prostorske možnosti ne sledijo naglemu porastu števila študentov; • pomanjkanje prostora za širitev; • raztresenost univerzitetnih ustanov; • neorganiziranost; • pomanjkanje parkirišč; • premajhna kapaciteta in razpršenost študentskih domov in s tem povezani problemi racionalnega pedagoškega in učinkovitega raziskovalnega dela. 219 Zaradi rasti števila študentov in sodelavcev, novih, posodobljenih ter vedno bolj aplikativno naravnanih študijskih programov, rasti števila diplomantov, dviga njihove kvalitete in še posebej že v osemdesetih letih začetega načrtnega razvoja mladega znanstvenega naraščaja, se funkcija in pomen univerze nedvomno krepita. S tem sovpadajo njena prizadevanja za večjo avtonomijo, njenega formalnega pomena v slovenski družbi in za porast mednarodnega povezovanja, kar daje dodaten pomenski in kvaliteten prispevek k razvoju Ljubljane. Mirko Pak Vpliv Univerze na razvoj Ljubljane Karta 1: Univerzitetne institucije v Ljubljani v "'^i^S42sf'if^ tvf^ II družboslovne fakultete ?->H*^ - !*^ti.-f»^go^.^- ^^^J^S^Vf # naravoslovne fakultete »?!!^^ [.^1 »i" -^^ \ %^ t © iehni kefakultete L VS'^^™^?'^^"-:«!^« i-\ »1 © medicinska fakulteta ^ "^-"viL ril'-'^'^ druqe fakultete druge .iS. ik^^ .¦^¦v,^^ O raziskovalni instituti l;,*^-!^^ „-¦^}--^.: ® dmge univerzitetne institucije študentska infrastruktura L 7-y.-_~!- ?iie ¦ ^ Študentski domovi 220 Mirko Pak _Vpliv Univerze na razvoj Ljubljane ^ Ljubljanska Univerza združuje 27 fakultet, visokih strokovnih šol in umetniških akademij, med njimi Fakulteto za pomorstvo in promet v Portorožu. Karta 1 pokaže veliko gostoto univerzitetnih ustanov v Ljubljani, močno razpršenost, pa tudi močno koncentracijo v mestnem središču. Od skupno 26 visokih šol' jih je v središču mesta kar 10 s posebno močno koncentracijo ob Aškerčevi cesti z najbolj razvejano znanstveno-raziskovalno infrastrukturo (vse pomembnejše knjižnice, galerije in podobno). Leta 1996 je tukaj 49% študentov obiskovalo družboslovne fakultete, 23%) naravoslovne in 17% tehniške (Predpisi, 1995). Najstarejši univerzitetni predel, ki je nove fakultetne stavbe dobil po 1960 letu se še nadalje izgrajuje s prizidki, z novo univerzitetno knjižnico in z vrsto dislociranih enot, ki se v mestnem središču še množijo. Zaradi bližine mestnega središča problem študentske infrastrukture ni tako pereč. Pomembna pa je povezava univerzitetnega študija s kulturno funkcijo mesta. Glede na to je očitno, da tudi najnovejši prostorski razvoj Univerze vztraja pri policentrizmu, ki se manifestira v investicijah, ki so po 1991 letu še posebno številne tako v gradnjo novih prostorov, kot v infrastrukturo (Zupančič, 1991). Lokacija novih fakultet in inštitutov je bila usmerjena na mestno obrobje, kjer je bilo več razpoložljivega zemljišča. To velja za lokacijo tehniških in biotehniških fakultet ter največjih tehniških inštitutov koncem petdesetih in v šestdesetih letih na južnem robu mesta, kjer študira 48% študentov tehniko in 41% naravoslovje, kot tudi za družboslovno središče na severnem robu mesta v sedemdesetih in osemdesetih letih (vse visokošolske ustanove imajo družboslovne smeri). Ker se obe lokaciji še nadalje razvijata in krepita tudi svojo infrastrukturo, postajata funkcionalno tudi z visokošolskega vidika vedno bolj specifična mestna predela. Sem je šlo v obdobju 1992-1996 kar 70% od skupno 2432 milijonov tolarjev investicij v ljubljanske univerzitetne ustanove (51% za fakultete in 49% za študentske domove), za Bežigrad 40,2%) (vključujoč Družboslovno središče) in na Vič 30,9% (vključujoč Biološko središče). Fakultete v Centru so bile kljub velikim prostorskim problemom deležne le 20,3%o in v Mostah 8,6%) investicij. To pomeni sicer krepitev na severu in jugu mesta, dejansko pa nadaljnje vztrajanje pri razvoju vseh štirih funkcijsko dokaj raznolikih lokacij visokošolskih ustanov in njihove infrastrukture. Ob tem je zanimivo omeniti še nekatere izstopajoče lokacijske dejavnike, ki so po letu 1990 še pridobili na pomenu. To so v središču mesta humanistične, družboslovne in kultume ustanove, na jugu sta to velika tehniška inštituta, na sevemi lokaciji je med drugim to bližina obrambnega ministrstva in vojaških šol, v Mostah pa razvoj Kliničnega centra. 221 Mirko Pak Vpliv Univerze na razvoj Ljubljane Karta 2: Struktura študijskih mest Univerze v Ljubljani 1996 ir^^SLtt i ¦ BE ^¦¦^^S^S^^ H49%^^afe"- MOSTE 4?^^^ \-:;.yi::''-',^-r'i ;\ |l >;^rrS7^Ji!^ v: družboslovne fakull družboslovne fakultete naravoslovne fakultete medicinska fakulteta tehniške fakultete druge fakultete 222 Mirko Pak_Vpliv Univerze na razvoj Ljubljane VLOGA UNIVERZE V RAZVOJU LJUBLJANE Univerza v Ljubljani je vse od svoje ustanovitve znaten dejavnik v razvoju mesta, tako z ekonomskega, socialnega in prostorskega vidika. Njen pomen celo narašča, kar kaže vse tesnejše povezovanje Univerze z gospodarstvom, znanstveno-raziskovalnimi institucijami, kulturo in drugim. Vprašanje pa je, ali je mesto samo to ustanovo dovolj upoštevalo in jo tudi dejansko podpiralo, kot enega temeljnih dejavnikov njenega razvoja. Da temu ni tako kaže dejstvo, da Ljubljana še vedno ni proglašena za univerzitetno mesto, da do zadnjega časa mesto Univerzi ni posvečalo zadosti pozomosti in z njo sodelovalo na partnerski ravni, kot je to v navadi pri univerzitetnih mestih sicer. Univerza kot institucija v mestnih ]5redstavništvih praktično ni bila prisotna. V ekonomskem pogledu ustvarja okrog 4000 zaposlenih in 31 000 študentov, ter še nekaj tisoč posredno sodelujočih z Univerzo mestu znaten dohodek, povečuje zaposlitev v mestni infrastrukturi in mu prinaša kvalitetnejši razvoj. Poudariti je ob tem treba, da učiteljski kader predstavlja sloj z višjo kupno močjo, ki veliko sredstev nameni tudi v univerzitetnih središčih še posebej jioudarjeni kulturni infrastrukturi. Dohodek se sicer ne more primerjati z deležem tovrstnega dohodka v znanih evropskih univerzitetnih središčih, vsekakor pa je eden pomembih dejavnikov 223 Štiripolarnost univerzitetnih ustanov daje močan funkcionalni, prostorski, ekonomski in socialni ]5ečat vsem štirim lokacijam z rastjo vsakovrstne infrastrukture (od oskrbne do kulturne), s koncentracijo študentske populacije, obremenitvijo prometnih tokov in s samim načinom življenja v teh specifičnih mestnih predelih, kjer je leta 1996 študiralo naslednje število študentov: za Bežigradom 12500 (37,4%), v Centm 11274 (33,7%), na Viču 5751 (17,2%) in v Mostah 3926 (11,7%). Policentrični razvoj spremljajo ob številnih, po mestu razpršenih inštitutih in študentski infrastrukturi, tudi študentski domovi. Njihove kapacitete močno zaostajajo za potrebami, čeprav seje število postelj od 1980 do 1996 leta skoraj podvojilo na 6569. Njihova lokacija pa kaže smeri ekspanzije fakultet. Stara lokacija na Viču premore skoraj polovico postelj, novejša na seveni skoraj tretjino, ostalo pa lokaciji na jugu in v središču mesta. Velik del študentske populacije je v mestu zelo disperzno nastanjen. Lokacija nastanitvenih kapacitet v študentskih domovih, skupaj z disperzno lokacijo preostalik zasebnih študentskih bivališč, in zgoraj navedena lokacija študijskih mest močno vplivajo tudi na mestne prometne tokove in na prometno obremenjenost mesta, skupaj z dnevno migracijo študirajočih in univerzitetnega osebja iz obmestja pa tudi na širše regionalne prometne tokove in na prometno infrastrukturo. Mirko Pak_Vpliv Univerze na razvoj Ljubljane SKLEP Razumljivo je, da so osamosvojitev, ter s tem povezana demokratizacija in tržno gospodarstvo prinesli precejšnje spremembe Univerzi sami in s tem tudi njenemu položaju v družbi in vplivu na razvoj Ljubljane. Glavne spremembe in tendence organizacijskega, vsebinskega in materialnega položaja Univerze so naslednje : • centralizacija in s tem povečan pomen "Univerze", "večja avtonomija" Univerze, preoblikovanje univerzitetnih organov, formiranje novih visokošolskih zavodov -tudi visokih strokovnih šol; • porast števila študentov in diplomantov, drastično zmanjšanje štipendiranja, oblikovanje raznih fundacij in prizadevanje za dvig kvalitete študija ; • zaostrena kadrovska politika - poostreni pogoji za izvolitev profesorjev, mednarodna primerljivost; • povečanje investicij v Univerzo, več sredstev predvsem za infrastrukturo, nove lokacije, ki naj bi privedle vsaj do prepoznavnega univerzitetnega središča na ravni mesta; • povečana nuja po dodatnem pridobivanju dohodkov, trženju, menedžmentu visokošolskih ustanov Univerze po vzorcu uspešnih zahodnoevropskih univerz • krepitev vsesplošnega pomena Univerze v državni prestolnici Ljubljani kot enega pomembnih nosilcev njenega razvoja 224 mestnega razvoja. J. Leib navaja, da mesečno porabijo študenti marburške Univerze le nekoliko višji znesek kot porabi ljubljanski študent (Leib, 1994). Delež porabe univerzitetnih delavcev v Ljubljani pa je zaradi njihove ugodnejše socio-ekonomske sestave tudi višji od zaposlenih v večini drugih dejavnosti. Posreden ekonomski učinek je vsekakor kohezija vrste gospodarskih in negospodarskih dejavnosti, ki služijo prvenstveno ali v veliki meri Univerzi. Mirko Pak_Vpliv Univerze na razvoj Ljubljane Leib J., 1994: Marburg als Universitaetsstadt. Marburg - Maribor, Marburger Geographische Schriften, Heft 126, Marburg / Lahn, s. 114 - 132. Dietz K., Braun G. O., 1994: Reflections betvveen urban and University structure and planning. Managing and Marketing of urban development and urban life. Berlin, p. 1 - 7. Pak M., 1996: The influence of the Universily on development of Ljubljana. Urban Universities and their Cities. Book of abstracts. Amsterdam, p. 46. Predpisi v visokem šolstvu. Ljubljana 1990, s. 46 - 47. Rezultati raziskovanj. Diplomanti 1970 - 94. Zavod RS za statistiko, Ljubljana 1994. Zupančič T., 1991: Ublikacijske možnosti razvoja Univerze v Ljubljani. Ljubljana /Diplomska naloga na Fakulteti za arhitekturo./. THE INFLUENCE OF UNIVERSITV ON 1HE DEVELOPMENT OF LJUBLJANA Summary Like in other university centers, the University in Ljubljana has also had a strong influence on the town's social, economic and spatial development. The development of Ljubljana (320,000 residents), vvhich became the capital only in 1991 vvhen the state gained independence, vvas based on the admmistrative, commercial, transport and other tertiary functions, among vvhich higher education has been one of the most important ever since the establishment of the University in 1919. Because ali until 1961, vvhen higher education vvas also established in Maribor, the University of Ljubljana vvas the only academic institution in Slovenia and the total population of Slovenian students gravitated to this tovvn. Due to better employment, existential and other possibilities, numerous graduates have remained in Ljubljana to live there. This subsequently resulted in a faster and qualitative development of Ljubljana and the gap betvveen this and other Slovenian tovvns grevv deeper. The University also conditioned the establishment of a number of independent scientific-research institutes vvhich are stili not related to the University formally, but functionally, they have been collaborating quite intensely ali the time, through the exchange of knovvledge and experts, as well as through various direct and indirect forms of education on the level of undergraduate and postgraduate studies. European orientation of study and its related confrontation vvith the problems of quality, mobility, compatibility, intensity and alike, have already been present in 225 LITERATURA Mirko Pak_Vpliv Univerze na razvoj Ljubljane 226 higher education since the mid-eighties; however, the increase in the number of students, especially of post-graduate students (specialization, master's and doctoral studies) has become at least as explicit and imjiortant process. The number of undergradute students doubled between 1970 and 1995, from 15,254 to 31,266, and the number of the above mentioned post-graduate students grevv even more intensely. Concurrently, the number of graduates adequately increased, by 70.9%, and the number of those who eamed their master's or doctor's degrees, increased more than by four times. Neither the increase in the number of students at the University of Maribor nor the students vvho vvent to study abroad have mitigated this intense grovvth in the number of students at the University of Ljubljana. After 1990, the number of students has increased by 42.5%) vvithin six years only, vvhich is by 7.7%o per year, of vvhich full-time students only by 31%, and part-time students as much as by 137%. The increase in the number of the latter is particularly due to the changes of education legislation, vvhich has also caused that in the past six years, among other things, the number of students of social sciences increased by 75%), and of natural sciences, by 62%. There comes one študent per 10 residents of Ljubljana, vvhich points to an important function of the University in the life, development and structure of the tovvn. Since only 35-40'/o of students come from Ljubljana, the direct influence of the University on the vvider region and the entire state territory is also great. The dispersed locations of the University institutions are typical of Ljubljana, running from its center tovvards the outskirts of the tovvn. They mainly coincide vvith the grovvth of the University through the time and represent a compromise betvveen the inherited situation, the possibilities, the needs, and very diverse attitudes to the spatial development of the University. Hovvever, this development has been most strongly influenced by the state as the investor, the tovvn as the planning authority of urban development, and the University and its institutions vvith their heterogeneous needs. The follovving four basic locations are the materialized result of such heterogeneity: • the southem edge of the inner city vvith various faculties, such as of humanities, social sciences and technical sciences; • the southem outskirts vvith the faculties of technical sciences and natural sciences; • the northem outskirts vvith the center of social sciences; • the eastern edge of the inner city vvith the Faculty of Medicine together vvith the University Medical Center, and the Faculty of Šport. • The necessary infrastructure, too, has been developed near ali four centers. Along vvith the numerous institutes and študent infrastructure, dispersed throughout the tovvn, students' dormitories, too, are part of the polycentric development. Their capacities lag heavily behind the needs, although the number of beds vvas almost doubled betvveen 1980 and 1996, i.e. up to 6,569 beds. Mirko Pak_Vpliv Univerze na razvoj Ljubljane Ever since its establishment, the University of Ljubljana has been an important factor in the development of the town, so from the vievvpoint of economy, as from the social and spatial viewpoints. Its significance is further increasing, which is manifested by the ever closer connectedness of the University \vith economy, scientific-research institutions, culture and other institutes of civil society. Nevertheless, the question emerges, whether or not the town itself has paid enough attention to this institution and has actually supported it. It is questionable why Ljubljana has not been declared a University City, so far. 227 MODEL MORFOLOŠKE IN SOCIALNOGEOGRAFSKE ZGRADBE URBANEGA PROSTORA NA PRIMERU CELJA, KOPRA IN PTUJA Dejan Rebernik* Izvleček UDK 911.375.6=863(497.4) V prispevku je prikazan poskus oblikovanja modela mestne zgradbe na primeru treh srednje velikih slovenskih mest Model je izdelan na osnovi analize morfološke in socialnogeografske zgradbe mesta ter prevladujoče rabe tal. Ključne besede : Model mestne zgradbe, morfološka in socialnogeografska zgradba mesta, Celje, Koper, Ptuj. A MODEL OFMORPHOLOGICAL AND SOCIOGEOGRAPHICAL STRUCTURE OF URBAN SPA CE STUDIED A T CEUE, KOPER AND PTUJ Abstract An attempt is presented, of making a model of town structure, studied in three medium-sized Slovenian towns. This model has been made on the basis of analysing morphological and sociogeographical structure oftown as well as the prevailing land use. Key words: Town structure model; Morphological and sociogeographical structure of town; Celje; Koper; Ptuj. ' Mag., asistent. Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Unoverze v Ljubljani, Aškerčeva 2, SI 1000 Ljubljana, Slovenija 229 Dejan Rebernik_Model morfološke in socialne zgradbe UVOD V znanosti lahko model definiramo kot miselno ali matematična konstrukcijo, ki nadomešča oziroma predstavlja dejanski pojav. Osnovni cilj izdelave modelov je poenostavitev kompleksnosti proučevanega pojava, ob ohranitvi vseh osnovnih značilnosti in posebnosti le-tega. To nam omogoča, da pojave pojasnjujemo in napovedujemo. Izdelava modelov oziroma modeliranje je tako ena izmed osnovnih znanstvnih metod raziskovanja. Pri interpretaciji oziroma razlagi modela se moramo zavedafi, da le-ta le relativno ustrezno ponazarja dejanski pojav in da so vse ugotovitve, do katerih pridemo s pomočjo znanstvenega modela le bolj ali manj ustrezne ocene dejanskega stanja. Za čimbolj nazorno in splošno predstavitev kompleksne prostorske organizacije mest se v urbani geografiji pogosto uporablja takoimenovane modele mestne strukture. V njih so različni avtorji poskušali vključiti vse osnovne elemente notranje zgradbe mestnega prostora in odnose, ki te elemente povezujejo v mestni organizem. Takšen model mora po eni strani vsebovati vse bistvene poteze organizacije prostora v mestu, pri tem pa mora biti čim bolj enostaven in splošen. Modele prostorske organizacije mesta bi lahko razdelili v tri osnovne skupine (Bailly, 1975): • opisni ali morfološki modeli, s katerimi ponazorimo vzorec prostorske organizacije mesta. V to skupino spadajo klasični modeli mestne strukture (Burgess, Hoyt...) • eksplikativni modeli, s katerimi razložimo zakonitosti prostorske organizacije mesta. V ta namen se uporablja različne matematične in statistične modele (analitični, verjetnostni, simulacijski modeli...) • normativni ali futuristični modeli, s katerimi predstavimo idealno oziroma optimalno prostorsko organizacijo mesta (npr. modeli vrtnih mest..) Pri tem je potrebno opozoriti, da vsi modeli izhajajo iz predhodne analize opazovanega pojava in sinteze rezultatov v splošne ugotovitve. Ker pri analizi, ne glede na metode, ki jih pri tem uporabljamo, zajamemo oziroma opazujemo le določene vidike opazovanega pojava, je tudi model vedno le parcialna, delna predstavitev dejanskega stanja. To velja tudi v primeru modelov mestne strukture, ki lahko temeljijo na proučevanju rabe tal oziroma funkcijske zgradbe mesta, gostote prebivalstva, intenzivnosti rabe mestnega prostora in s tem povezanimi cenami zemljišč, morfološke ali socialnogeografske zgradbe mesta in podobno. Pogosto poskušajo avtorji v model vključiti več vidikov organizacije mestnega prostora in s tem doseči, da bi bil le-ta čimbolj celovit. 230 Dejan Rebernik_Model morfološke in socialne zgradbe ... V primeru naše raziskave smo poskušali izdelati model, ki naj vključuje in pojasnjuje izbrane značilnosti morfološke in socialnogeografske zgradbe mesta, v manjši meri pa tudi obliko in intenzivnost rabe tal v mestu. Gre torej za parcialni model mestne zgradbe, zato smo ga poimenovali model morfološke in socialnogeografske zgradbe urbanega prostora. Model sestavlja členitev mestnega prostora na homogena morfološko-socialnogeografska območja in povezava omenjenih območji v mestni organizem. Mesto pri tem obravnavamo kot prostorski sistem, elementi katerega so morfološko-socialnogeografska območja. Prostorski sistem predstavlja zbir elementov in njihovih medsebojnih odnosov in relacij. Gre torej za urejenost elementov v celoto, katere lastnosti niso le seštevek lastnosti posameznih elementov. V tem smislu sistem prostorske organizacije mesta predstavljajo elementi (morfološko-socialnogeografska območja), medsebojni odnosi (prostorska in funkcionalna medsebojna odvisnost, povezave, tudi nekompatibilnost - odbijanje, pozitivne in negativne povratne veze...) in povezanost elementov v obliki mesta kot celote. MODEL MORFOLOŠKE IN SOCIALNOGEOGRAFSKE ZGRADBE MESTA Izdelava modela morfolške in socialnogeografske zgradbe temelji na sintezi rezultatov do katerih smo prišli s pomočjo naslednjih metod proučevanja prostorske organizacije mestnega prostora: • analize prostorske razporeditve posameznih elementov morfološke oziroma socialnogeografske zgradbe mesta, • analize korelacijskih odnosov med posameznim spremenljivkami, • primerjave socialnogeografske strukture posameznih morfoloških območij, • proučevanja morfološke oziroma socialnogeografske zgradbe ob uporabi metode razvrščanja v skupine in faktorske analize. 231 Dejan Rebernik Model morfološke in socialne zgradbe Karta 1: Celje - Model morfološke in socialnogeografske zgradbe se-b j j Karta 2: Koper - Model morfološke in socialnogeografske zgradbe 232 Dejan Rebernik Model morfološke in socialne zgradbe ... Karta 3: Ptuj - Model morfološke in socialnogeografske zgradbe Karta 4: Splošni model morfološke in socialnogeografske zgradbe I E a t3 I D > •i ¦S (d D O .c c In S ? c d) I Si o 00 i .o m 1 ^ i. o n L iS m m < m I o (d c 'g o o (d E 1 « (d cd (s L 0) T3 E o. iS m 233 Dejan Rebernik_Model morfološke in socialne zgradbe ... Sprva smo izdelali modele morfološke in socialnogeografske zgradbe za vsako od obravnavanih mest (karte 1, 2 in 3). Nato pa smo s primerjavo teh modelov poskušali izdelati še splošni model, ki naj vključuje vse osnovne značilnosti omenjenih modelov {karta 4). Ob tem je potrebno poudariti, daje "univerzalnost" modela zaradi majhnega števila empiričnih primerov (tri srednje velika slovenska mesta), na podlagi katerih smo ga oblikovali, omejena. Veljavnost in uporabnost modela (za slovenske razmere) bi bilo potrebno preiskusiti na večjem številu mest. Splošni model morfološke in socialnogeografske zgradbe tako sestavljajo naslednji elementi: A. Pretežno neslano vanj ska območja : 1. Industrijska območja 2. Območja centralnih dejavnosti 3. Območja prometne infrastrukture 4. Zelene in rekreacijske površine B. Mešana stanovanjsko - nestanovanjska območja : 5. Staro mestno središče 6. Novejši del mestnega središča 7. Industrijsko - stanovanjska območja C. Pretežno stanovanjska območja : 8. Starejše blokovske soseske - tip A in B 9. Novejše blokovske soseske 10. Soseske enodnižinskih hiš - tip A, B in C 11. Mestno obrobje 1. Industrijska območja V to skupino smo uvrstili območja, kjer v celoti prevladuje industrija in druge gospodarske dejavnosti (komunalna in prometna infrastruktura, skladišča, nekatere centralne dejavnosti - npr. trgovina na debelo, servisi...). Gre za prave industrijske cone (npr. v Celju industrijska cona Dolgo polje med Dečkovo cesto in železniško progo, industrijska cona med Mariborsko cesto in Hudinjo ter območje Cinkarne, v Kopru industrijska cona med Istrsko cesto in Semedelskim kanalom ter območje tovarne Tomos ter v Ptuju del industrijske cone med Ormoško in Rogozniško cesto ter območje Perutnine Ptuj). Na primeru obravnavanih mest se je pokazalo, da so industrijska območja praviloma locirana na obrobju mestnega središča in v bližini 234 Dejan Rebernik_Model morfološke in socialne zgradbe ... železniške proge. Značilno je, da so v neposredni bližini industrijskih con stanovanjska območja. 2. Območja centralnih dejavnosti Med območja centralnih dejavnosti smo uvrstili večje komplekse javnih zgradb, kjer stanovanjska raba tal skorajda ni. Gre predvsem za bolnišnice, zdravstvene domove, šole, policijske postaje, trgovske centre in poslovne objekte. Značilno je, da so v vseh treh mestih območja centralnih dejavnosti locirana na obrobju mestnega središča. Tako smo v Celju v to skupino uvrstili predel zahodno in severno od mestnega središča (od Trubarjeve ulice do Mariborske ceste), to se pravi manjši del četrti Otok in večji del četrti Glazija. V Kopru v to območje spada pas ob južnem robu mestnega središča in predel med Ljubljansko ter Kolodvorsko cesto). V Ptuju območje centralnih dejavnosti obsega Zdravstveni center. Dom upokojencev in Srednješolski center. 3. Območja prometne infrastrukture Večje območje prometne infrastrukture je prisotno le v Kopru, kjer vključuje celotno območje Luke Koper. Prometna infrastruktura je sicer prisotna tudi v območjih železniških in avtobusnih postaj, ki smo jih uvrstili v novejši del mestnega središča. 4. Zelene in rekreacijske površine V to skupino smo uvrstili mestne parke, pokopališča ter športne in ostale rekreacijske objekte s pripadajočimi zemljišči. 5. Staro mestno središče Za staro mestno središče je značilna mešana raba tal, saj se prepletajo stanovanja in centralne dejavnosti. Gre predvsem za trgovine, gostinske lokale, poslovne dejavnost in javne službe. V nobenem od treh proučevanih mest poslovne dejavnosti še niso v celoti izrinile stanovanj. Tako v Celju v starem mestnem središču živi okoli 2000, v Kopru 3000 in v Ptuju 1600 prebivalcev. Morfološko zgradbo starega mestnega središča označuje prevlada večstano vanj skih zgradb zgrajenih pred letom 1918 in sklenjene zazidave. Prevladujejo eno do dvonadstropne zgradbe iz 18. in 19. stoletja. 235 Dejan Rebernik_Model morfološke in socialne zgradbe ... Socialnogeografsko zgradbo starega mestnega središča označuje predvsem slab socioekonomski položaj in specifična starostna struktura prebivalstva ter struktura gospodinjstev. Slab socioekonomski položaj se kaže v slabi izobrazbeni strukturi (prevlada nižje izobraženih skupin prebivalstva), slabi poklicni strukturi (prevlada slabše plačanih skupin prebivalstva, predvsem storitvenih in industrijskih delavcev), slabi premoženjski strukturi, ki se kaže v nizkih dohodkih, visokem deležu nezaposlenih in tudi v zelo slabem stanovanjskem standardu (značilen je zelo visok delež stanovanj brez centralnega ogrevanja in stanovanj brez kopalnice). Za stara mestna središča je značilen tudi visok delež neslovenskega prebivalstva. Posebno slab socioekonomski položaj ima staro mestno središče v Ptuju, v nekoliko manjši meri pa v Celju. V Kopru so znotraj starega mestnega jedra opazne precejšne razlike. V manjšem delu starega mestnega središča je socioekonomski položaj prebivalstva precej ugodnejši (boljša izobrazbena struktura, višji dohodki, višji delež strokovnjakov...).Po vsej verjetnosti gre za tiste dele mestnega središča, ki so bili v zadnjem času obnovljeni in kot taki nudijo bistveno boljše bivanjske pogoje (predel okoli Trga Revolucije). Drugi vidik socialnogeografske zgradbe, ki označuje staro mestno središče, pa je specifična starostna struktura prebivalstva in struktura gospodinjstev oziroma družinski status. Posebno močno izstopa visok delež samskih gospodinjstev in majhna povprečna velikost gospodinjstev, v nekoliko manjši meri pa tudi nadpovprečno visok delež starejšega prebivalsta. Ob tem je zanimivo, da je tudi delež mlajšega prebivalstva relativno visok, v vseh treh mestih presega povprečje za celo mesto. To lahko pripišemo dejstvu, da so se v tem delu mesta zaradi nižje cene stanovanj oziroma najemnin naselile mlade dnižine z otroci. Z visokim deležem starejšega in pogosto samskega prebivalstva (predvsem vdove), pa je povezana tudi relativno velika stanovanjska površina na osebo. To si lahko pojasnimo s tem, da starejši prebivalci žive v relativno velikih družinskih stanovanjih, ki so jih zapustili odrasli otroci, kar lahko pojasnimo z majhno mobilnostjo starejšega prebivalstva. 6. Novejši del mestnega središča . Kot posebno morfološko - socialnogeografsko območje smo izločili tisti del mestnega središča, za katerega je značilna heterogena morfološka zgradba. Tako je za ta del mesta značilno prepletanje starejših zgradb zgrajenih do leta 1918 z novejšimi stanovanjskimi bloki in stolpiči ter poslovnimi in drugimi javnimi zgradbami. Gre za nekdanje obrobje mestnega središča, ki je bilo pogosto pozidano z manjšimi in manj kvalitetnimi stanovanjskimi zgradbami. Tak morfološki tip je prisoten predvsem v Celju in v Kopru, v manjši meri pa tudi v Ptuju. Tudi za ta del mesta je značilno prepletanje centralnih dejavnosti (predvsem javne zgradbe, hoteli, trgovski in poslovni 236 Dejan Rebernik_Model morfološke in socialne zgradbe . prostori) in stanovanj. V Celju živi v novejšem delu mestnega središča okoli 1500, v Kopru 2300 in v Ptuju 600 prebivalcev. Socialnogeografsko zgradbo tako omejenega območja označuje, za razliko od starega mestnega središča, relativno dober socioekonomski položaj prebivalstva, poleg tega pa še bolj izrazito kot v starem mestnem središču tudi prevlada starejšega prebivalstva in majhnih oziroma samskih gospodinjstev. Relativno ugoden socioekonomski položaj prebivalstva se kaže predvsem v dobri izobrazbeni strukturi (značilen je visok delež prebivalstva s srednjo oziroma višjo izobrazbo). Poklicna struktura prebivalstva ne odstopa bistveno od povprečja za celo mesto, nekoliko nadpovprečen je le delež strokovnjakov in upravnih delavcev. Tudi dohodki prebivalcev so nekoliko nadpovprečni. Iz tega lahko sklepamo, da v novejšem delu mestnega središča živi "srednji sloj". Visok delež višje izobraženih skupin prebivalstva pa kaže na koncentracijo intelektualcev v tistem delu mestnega središča, ki nudi boljše bivalne pogoje, kar se ujema z ugotovitvami večine sorodnih raziskav za zahodnoevropska mesta. Družinski status prebivalstva označuje majhna povprečna velikost gospodinjstev in visok delež samskih gospodinjstev ter nadpovprečen delež starejšega prebivalstva. Za ta del mesta so torej značilna majhna, pogosto samska in ostarela gospodinjstva. Tudi to dejstvo se ujema z ugotovitvami socialno - ekoloških raziskav. 7. Industrijsko - stanovanjska območja Tretji morfološko - socialnogeografski tip, za katerega je značilno prepletanje stanovanjske in nestanovanjske rabe tal so industrijsko - stanovanjska območja. Povečini gre za starejše industrijske predele, kjer je poleg industrijskih objektov, skladišč in prometne infrastrukture tudi nekaj stanovanjskih zgradb. V Celju lahko govorimo o pravem delavskem predmestju (Gaberje), saj so bile stanovanjske zgradbe za delavce ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja zgrajene skupaj z industrijskimi objekti, na kar kažejo tudi imena ulic v tem delu mesta (Tovarniška, Delavska, Kovinarska, Cinkarniška). Povečini gre za manjše večstanovanjske zgradbe v sklenjeni zazidavi. V industrijsko - stanovanjskih predmestjih Zavodna in Čret pa prevladujejo eno do dvostanovanjske hiše slabše kvalitete. V to skupino smo uvrstili tudi staro celjsko predmestje Breg. V Kopru takšnega morfološko -socialnogeografskega območja zaradi specifičnega urbanističnega in gospodarskega razvoja mesta ni. V Ptuju je tipično delavsko predmestje z zgoraj naštetimi značilnostmi Breg na desnem bregu Drave ter novejši predel ob Rogozniški in Onnoški cesti. Za industrijsko - stanovanjska območja so značilne zelo slabe ekološke in bivalne razmere (na kar kaže tudi zelo slab stanovanjski standard - delež stanovanj brez kopalnice dosega 30 %, brez centralnega ogrevanja pa 70 %), splošna zanemarjenost 237 Dejan Rebernik_Model morfološke in socialne zgradbe ... Za industrijsko - stanovanjska območja so značilne zelo slabe ekološke in bivalne razmere (na kar kaže tudi zelo slab stanovanjski standard - delež stanovanj brez kopalnice dosega 30 %, brez centralnega ogrevanja pa 70 %), splošna zanemarjenost in slaba kvaliteta zgradb. Vse to skupaj, z izrazito neugodno socialnogeografsko zgradbo, kaže na začetek socialne "getoizacije". V tako omejenih območjih živi v Celju okoli 1700, v Ptuju pa 900 prebivalcev. Izrazito neugodna socialnogeografska zgradba je razvidna iz zelo slabe izobrazbene strukture prebivalstva (delež prebivalcev z nižjo izobrazbo praviloma presega 50 %), neugodne poklicne strukture (prevlada industrijskih in storitvenih delavcev), nizkih dohodkov prebivalstva (dohodnina na prebivalca dosega le okoli 75 % vrednosti za celo mesto) in visokega deleža nezaposlenih. Družinski status prebivalstva pa označuje prevlada majhnih oziroma samskih gospodinjstev. V povezavi z visokim deležem neslovenskega prebivalstva (v Celju skoraj 30 % in na Bregu v Ptuju okoli 20 %) lahko sklepamo, daje za ta del mesta značilnen visok delež priseljencev iz bivših republik Jugoslavije. Prevladujejo moški, ostali del družine je ostal "doma". Značilen je tudi posebno visok delež Albancev in Muslimanov ter relativno nižji delež Hrvatov in Srbov. Gre za specifično socialno skupino, za katero je značilen izrazito slab socioekonomski položaj, še posebno izstopa visoka nezaposlenost. 8. Starejše blokovske soseske - tip A in B Med starejše blokovske soseske smo uvrstili območja, kjer prevladujejo stanovanjski bloki zgrajeni med leti 1946 in 1970. Povečini gre za štirinadstropne, prostostoječe bloke, v manjši meri tudi za posamezne višje stanovanjske stolpiče. V večini primerov ne moremo govoriti o pravih blokovskih soseskah z vso pripadajočo družbeno infrastrukturo (šola, oskrba, rekreacijske površine itd.), temveč bolj o skupinah večstanovanjskih zgradb. V starejših blokovskih soseskah živi v Celju okoli 9000, v Kopru 4000 in v Ptuju 1500 prebivalcev. Tako določen morfološki tip pa smo na podlagi razlik v socialnogeografski zgradbi ločili na dve morfološko - socialnogeografski območji. Za tip A je značilen ugodnejši socioekonomski položaj prebivalstva. Ta se kaže v relativno ugodni izobrazbeni strukturi, predvsem v visokem deležu prebivalcev s srednjo izobrazbo. Za poklicno strukturo je značilen nadpovprečen delež strokovnjakov in upravnih delavcev. 238 Dejan Rebernik_Model morfološke in socialne zgradbe ... Družinski status prebivalstva označuje predvsem nizek delež mlajšega prebivalstva, relativno majhna gospodinjstva, v manjši meri pa tudi nadpovprečen delež starejšega prebivalstva. Iz tega lahko sklepamo, da v tem delu mesta prevladujejo gospodinjstva srednje generacije. To lahko pojasnimo z dejstvom, da so ob izgradnji stanovanja kupile mlade družine, ki pa so se medtem postarale. Tudi ta proces je povezan tudi z majhno mobilnostjo prebivalcev v Sloveniji. Na splošno lahko rečemo, da po svoji socialnogeografski zgradbi starejše blokovske soseske tipa A v mnogočem spominjajo na novejši del mestnega središča, kar je prav gotovo povezano tudi z dejstvom, da so locirane v neposredni bližni mestnega središča. Tip B starejših blokovskih sosesk se od tipa A loči po svoji socialnogeografski zgradbi, predvsem po socioekonomskem položaju prebivalstva, kije nekoliko manj ugoden. Na splošno lahko rečemo, da socialnogeografska zgradba tega dela mesta ne odstopa od mestnega povprečja. 9. Novejše blokovske soseske V to morfološko - socialnogeografsko območje smo uvrstili blokovske soseske zgrajene po letu I97I. Večinoma gre za večje soseske s spremljajočo družbeno infrastrkturo (šola, vrtec, oskrba, rekreacija...). Primer takšnih sosesk so npr. deli sosesk Zgornja Hudinja, Nova vas in Lava v Celju, soseska Podmarkovec v Kopru in del soseske Rabelčja vas v Ptuju. V novejših blokovskih soseskah živi v Celju okoli 15000, v Kopru 9000 in v Ptuju 5000 prebivalcev. Socialnogeografsko zgradbo novejših blokovskih sosesk označuje predvsem specifična starostna struktura prebivalstva in struktura gospodinjstev. Tako ti deli mesta izstopajo po zelo visokem deležu mladega prebivalstva, nizkem deležu starejšega prebivalstva in velikih gospodinjstvih. Vse to kaže na prevlado mladih družin z otroci. Značilno je, da le-te žive v relativno majhnih stanovanjih, na kar kaže majhna stanovanjska površina na osebo (pod 15 m2, v soseski Lava v Celju celo pod 10 m2). Za socioekonomski položaj prebivalstva tega morfološko -socialnogeografskega območja je značilno, da je relativno neugoden, čeprav precej boljši kot v starem mestnem središču ali stanovanjsko - industrijskih območjih. Izobrazbeno strukturo prebivalstva označuje nekoliko nadpovprečen delež prebivalcev z nižjo izobrazbo, poklicno strukturo pa visok delež industrijskih delavcev. Tudi dohodki prebivalcev so nekoliko podpovprečni (dohodnina na prebivalca dosega približno 95 % vrednosti za celo mesto). Pri tem pa je potrebno opozoriti, da so med posameznimi soseskami in tudi znotraj sosesk glede socioekonomskega položaja prebivalstva precejšne razlike. Naslednja značilnost tega območja je nadpovprečen delež neslovenskega prebivalstva, ki v Celju dosega med 20 in 25 %, v Kopru med 30 in 35 % ter v Ptuju okoli 10 % prebivalstva. Predvidevamo, da gre ta tisti del 239 Dejan Rebernik_Model morfološke in socialne zgradbe ... neslovenskega prebivalstva, ki seje v Sloveniji "ustalil" in ustvaril družine. Ob tem je potrebno povdariti, da kljub nekoliko nižjemu deležu kot v starem mestnem središču oziroma industrijsko - stanovanjskih območjih, v novejših blokovskih soseskah živi večji del neslovenskega prebivalstva (v Celju približno 3500 od skupaj 7500 in v Kopru 3000 od skupaj 7000). 10. Soseske enodružinskih hiš - tip A, B in C Soseske enodružinskih hiš, za katere je značilna strnjena nesklenjena zazidava in prevlada eno oziroma dvostanovanjskih hiš, smo glede na razlike v socialnogeografski zgradbi razdelili v tri tipe. Tip A vključuje predvsem starejše soseske enodružinskih hiš, ki so praviloma locirane blizu mestnega središča. Značino je, da so te soseske začeli graditi že ob začetku stoletja. Glede na starost stanovanj so zato precej heterogene (stanovanja so deloma iz obdobja pred letom 1918, deloma iz časa med obema vojnama in deloma iz prvega povojnega obdobja). V večini primerov gre za območja z meščanskimi vilami, v katerih je pred drugo svetovno vojno živel višji in srednji sloj prebivalstva. Opraviti imamo torej z tradicionalnimi elitnimi deli mesta. Med soseske enodružinskih hiš tipa A smo v Celju uvrstili del četrti Otok, sosesko Aljažev hrib, območje med Oblakovo ulico in železniško progo in osrednji del soseske Polule. V Ptuju v to skupino spadajo soseska Vičava in območje enodružinskih hiš med Maistrovo in Raičevo ulico ter Volkmerjevo cesto). V Kopru takšnega morfološko - socialnogeografskega tipa nismo določili. Socialnogeografsko zgradbo tega dela mesta označujeta dve potezi : dober socioekonomski položaj prebivalstva in prevlada starejših ter manjših gospodinjstev. Dober socioekonomski položaj je razviden predvsem iz dobre izobrazbene strukture (delež prebivalcev z višjo izobrazbo praviloma presega 10 %). Pri poklicni strukturi izstopa visok delež strokovnjakov in vodilnih delavcev. Tudi dohodki prebivalcev so nadpovprečno visoki. Za družinski status pa je značilna prevlada starejših gospodinjstev in gospodinjstev srednje generacije. Razmeroma visok je tudi delež samskih gospodinjstev. Etnično strukturo zaznamuje nizek delež neslovenskega prebivalstva. V tip B smo uvrstili večino preostalih sosesk enodružinskih hiš, za katere je značilno, da so bile zgrajene v povojnem obdobju. V času med leti 1946 in 1970 so bile zgrajene soseske enodružinskih hiš Zgomja Hudinja, Medlog in deloma Polule ter Zagrad v Celju, Semedela in deloma Žustema ter Olmo v Kopru in soseska Štuki v Ptuju, po letu 1971 pa soseske enodružinskih hiš Lava, Ostrožno in Nova vas v Celju, Žusterna v Kopru in Nova vas, Orešje ter Rabelčja vas v Ptuju. Za zgoraj naštete 240 Dejan Rebernik_Model morfološke in socialne zgradbe ... novejše soseske enodružinskih hiš je značilno, da imajo najugodnejšo socioekonomsko sestavo prebivalstva od vseh območij. Ta se kaže v dobri izobrazbeni strukturi, visokem deležu strokovnjakov in vodilnih delavcev, visokih dohodkih prebivalcev (dohodnina na prebivalca dosega v Celju 130, v Kopru 140 in v Ptuju 120 % vrednosti za celo mesto). Poleg tega je za novejše soseske enodružinskih hiš značilen nizek delež nezaposlenih in neslovenskega prebivalstva, prav tako pa tudi najugodnejši stanovanjski standard (stanovanjska površina na prebivalca dosega okoli 30 m2, delež stanovanj brez centralnega ogrevanja in stanovanj brez kopalnice pa je nizek). Podrobnejši pregled socioekonomskega položaja prebivalstva po posameznih soseskah pokaže, daje le-ta najugodnejši v soseskah zgrajenih po letu 1971 (npr. Lava in Ostrožno in Nova vas v Celju, del Semedele v Kopru in deli sosesk Orešje in Nova vas v Ptuju). Družinski status tega morfološko - socialnogeografskega območja ne odstopa bistveno od mestnega povprečja. Značilna je prevlada gospodinjstev srednje generacije in nizek delež samskih gospodinjstev. Iz podpovprečnega deleža prebivalstva do 18 leta starosti lahko sklepamo, da je delež mladih družin z otroci nizek. To pomeni, da si večina mladih družin ne more privoščiti "hiše z vrtom". V tip C sosesk enodružinskih hiš smo uvrstili sosesko Podgorje v Celju in sosesko Olmo v Kopru, ki odstopata po slabem socioekonomskem položaju prebivalstva. Pri tem je potrebno povdariti, da se ti dve soseski precej razlikujeta. Soseska Podgorje v Celju je primer soseske črnih gradenj. Gre za enodružinske hiše slabše kvalitete. Soseska se nahaja v delu mesta s slabimi ekološkimi razmerami (nad Celjsko Cinkarno) in močno degradiranim okoljem. V celoti daje ta del mesta vtis precejšnje neurejenosti. Socialnogeografsko zgradbo te soseske označuje izrazito slab socioekonomski položaj prebivacev, visok delež neslovenskega prebivalstva in prevlada velikih in mlajših gospodinjstev. Slab socioekonomski položaj se kaže v zelo slabi izobrazbeni strukturi prebivalstva (delež prebivalcev z nižjo izobrazbo dosega 60 %), prevladi industrijskih delavcev (nad 50 %), nizkih dohodkih prebivalstva (dohodnina na prebivalca dosega le 65 % vrednosti za celo mesto) in visokem deležu nezaposlenih. Delež neslovenskega prebivalstva dosega 40 %. Zelo slab je tudi stanovanjski standard, ki se kaže v majhni stanovanjski površini na osebo (pod 20 m2) in visokem deležu stanovanj brez centralnega ogrevanja ter stanovanj brez kopalnice. Za družinski status je značilna prevlada velikih ter mlajših gospodinjstev oziroma gospodinjstev srednje generacije. Gre torej za socialno zelo problematični del mesta, pri katerem bi lahko govorili o začetku "getoizacije". Večji del soseske Olmo obsega manjše vrstne enodružinske hiše v neposredni bližini tovarne Tomos. Po socialnogeografski zgradbi, za katero je značilen podpovprečen, vendar ne izrazito slab socioekonmoski položaj prebivalcev, ta soseska spominja na starejše blokovske soseske tipa B (npr. Nova Šalara v Kopru). Predvsem izstopa slaba izobrazbena struktura in visok delež industrijskih delavcev, dočim dohodki 241 Dejan Rebernik_Model morfološke in socialne zgradbe ... prebivalcev niso dosti nižji od mestnega povprečja. Za stanovanjski standard je značilna predvsem nizka stanovanjska površina na osebo (pod 20 m2). Družinski status pa označuje prevlada nadpovprečno velikih gospodinjstev mlajše in srednje generacije. 11. Mestno obrobje V morfološko - socialnogeografski tip mestno obrobje smo uvrstili območja na robu mesta, za katera je značilna redkejša oziroma nestmjena zazidava. V celoti prevladujejo prostostoječe enodružinske hiše. Poleg stanovanjskih območij velik del ozemlja obsegajo agrarne površine in gozd. Zato je tudi gostota prebivalstva v tem delu mesta za urbana območja zelo nizka, saj praviloma ne presega 2 preb./ha. V mestno obrobje so vključena predvsem nekoč samostojna ruralna naselja, ki pa so bila s širjenjem mesta vključena v urbano območje. V središču teh naselij so stara vaška jedra z značilno vaško fiziognomijo (kmečke hiše in gospodarska poslopja, nepravilen tloris prometnic). Na obrobju, pa tudi med starejšimi zgradbami, je prišlo tudi do novejše gradnje enodružinskih hiš. To je razvidno iz podatkov o strukturi stanovanj po obdobju gradje (približno ena četrtina do leta 1918, četrtina med leti 1946 in 1970 in tretjina po letu 1971). Značilno je, da so ta naselja med seboj ločena z vmesnimi nepozidanimi površinami (agrarne površine ali gozd). V to skupino lahko v Celju uvrstimo obmestna naselja Spodnja Hudinja, Trnovlje, starejši del Zgornje Hudinje, Lopata, Babno in Ložnica, v Kopru Škocjan in v Ptuju obmestna naselja Spuhlja, Budina, Brstje, Rogoznica, del Spodnje Hajdine in Tumišče. Kot poseben tip mestnega obrobja pa bi lahko izločili območja z razloženo oziroma nesklenjeno zazidavo in zelo nizko gostoto prebivalstva (okoli 1 preb./ha). Gre predvsem za gričevnato oziroma hribovito obrobje mesta, kjer večji del površin zavzema gozd. V to skupino smo uvrstili Lisce, Miklavžev hrib. Stari grad in Zavodno v Celju, Markovec v Kopru in Mestni vrh v Ptuju. Mestno obrobje ima zelo specifično socialnogeografsko zgradbo. Socioekonomski položaj prebivalstva, ki je relativno slab, označuje predvsem visok delež kmetijskih delavcev (v Celju 12, v Kopru 8 in v Ptuju 16 % aktivnega prebivalstva), ki je v ostalih delih mesta zelo nizek (pod 1 %). To kaže na polruralni značaj tega dela mesta. Najvišji delež sicer odpade na industrijske delavce (med 40 in 50 %). Značilna je tudi zelo slaba izobrazbena struktura (delež prebivalcev z nižjo izobrazbo presega 50 %) in podpovprečni dohodki prebivalcev (vendar ne izrazito nizki, dohodnina na prebivalca dosega okoli 90 % mestnega povprečja). V primeru Celja in Ptuja močno izstopa tudi nizek delež neslovenskega prebivalstva (7 oziroma 6 %) in nizek delež nezaposlenih. Družinski status tega območja označuje prevlada velikih gospodinjstev. Starostna 242 Dejan Rebernik_Model morfološke in socialne zgradbe ... struktura pa kaže na enakomerno zastopanost vseh starostnih skupin prebivalstva. Iz tega lahko sklepamo, da so v tem delu mesta pogosta takoimenovana generacijska gospodinjstva, kijih sestavljajo stari starši, starši in otroci. ZAKLJUČEK Osnovno izhodišče našega raziskovanja je bilo, daje tudi v slovenskih mestih prisotna diferenciacija mestnega prostora glede na morfološko in socialnogeografsko zgradbo.. Nadalje smo predvidevali, da obstaja med morfološko in socialnogeografsko zgradbo mesta določena povezanost in soodvisnost. Obe zastavljeni delovni hipotezi lahko na podlagi opravljenih analiz in sintezi le-teh v model morfološke in socialnogeografske zgradbe potrdimo. Iz opisanega modela je namreč razvidno, da je prostorska socialna diferenciacija mestega prebivalstva prisotna tudi v slovenskih mestih. Primerjava s sorodnimi študijami pokaže, da je stopnja te diferenciacije primerljiva z razmerami v manjših in srednjevelikih zahodnoevropskih mestih. Potrdimo lahko tudi obstoj povezave med morfološko in socialnogeografsko zgradbo mesta. Tako je za določen morfološki tip mesta praviloma značilna specifična socialnogeografska zgradba. Ob tem je potrebno opozoriti, da "ujemanje" med obema vidikoma notranje zgradbe mesta, nikakor ni popolno. Tako so znotraj podobnih morfoloških območij (npr. soseske enodružinskih hiš ali blokovske soseske) precejšnje razlike v socialni sestavi prebivalstva, po drugi strani pa imajo nekatera povsem različna morfološka območja (npr. novejši del mestnega središča in blokovske soseske) določene skupne poteze. Iz rezultatov naše raziskave lahko zaključimo, da socialnogeografsko zgradbo slovenskih mest sestavljata dva osnovna elementa : socioekonomska in družinska diferenciacija prebivalstva. Pri tem socioekonomsko difereciacijo določajo predvsem izobrazbena, poklicna in premoženjska struktura, družinsko pa struktura gospodinjstev in starostna struktura prebivalstva. Etnična sestava prebivalstva se sicer po posameznih delih mesta pomembno razlikuje, vendar ne v takšni meri, da bi samostojno določala oziroma označevala posamezne dele mesta. Ena izmed osnovnih ugotovitev faktorske ekologije je tudi dejstvo, da prostorska razporeditev posameznih skupnih faktorjev (socioekonomski, družinski in etnični status), sledi določenim zakonitostim. Tako je socioekonomski faktor razporejen sektorsko, družinski koncentrično in etnični večjedrno. To velja tudi v primeru Celja in Ptuja, v manjši meri pa v primeru Kopra. Območja z dobrim socioekonomski položajem so v Celju in Ptuju razporejena v obliki krakov oziroma sektorjev (npr. Otok-Medlog, Dolgo polje- 243 Dejan Rebernik_Model morfološke in socialne zgradbe ... Nova vas, Lava-Ostrožno, Aljažev hrib-Polule-Zagrad, Rabeljčja vas-Nova vas, Vičava—Orešje). Med njimi so območja s slabim oziroma povprečnim socioekonomskim položajem. Družinski status pa je razporejen v obliki koncentričnih krogov, ki se od mestnega središča širijo proti obrobju mesta. Tako je za notranja območja bliže mestnemu središču značilna prevlada majhnih in samskih gospodinjstev, starejšega prebivalstva in stanovanj v večstano vanj skih hišah. Proti obrobju mesta pa se povečuje povprečna velikost gospodinjstev, delež mladega prebivalstva in delež stanovanj v enodružinskih hišah. Etnični status, ki je deloma prisoten le v Celju, ima dejansko več "središč" z visokimi vrednostmi (mestno središče, Gaberje, novejše blokovske soseske), tako da bi lahko govorili o večjederni prostorski razporeditvi. Kot je bilo rečeno, so v primeru Kopra opisani vzorci prostorske razporeditve manj očitni, kar je po vsej verjetnosti predvsem posledica specifičnih reliefiiih razmer in urbanističnega razvoja mesta. LITERATURA Bašic K.,1994 : Socijalno-prostoma segregacija stanovništva Zagreba. Geografski Horizont, broj 2, Godina XL, Zagreb. Bailly A., Beaudry M., 1976 : Analyse typologiques en milieu urbain : Les aires homogenes d'Edmonton (Canada). L'Espace geographiques, no.4, str. 267-275, Pariš. Beaujeu-Gamier J., 1980 : Geographie urbaine. Armand Collin, Pariš. Berger M., Debol-Kritter A., 1989 : Das Ortsbild von Augsburg. Angewandte Socialgeographie Beitrage, no. 19, Universitat Augsburg. Drozg V., 1995 : Morfologija vaških naselij v Sloveniji. Geographica Slovenica 27, Ljubljana. Drozg V., 1990 : Členitev mestnega območja Izole, 15. Zborovanje slovenskih geografov. Portorož. Zveza geografskih društev Slovenije, Ljubljana. Geographia Polonica - The Urban Population at a Microscale, 1993. Polish Academy of Sciences, Institute of Geography and Spatial Organization, Warszawa. Haimn B., 1984 : Aktuelle Probleme sozialekologischer Analyse. Koelner Zeitschrift fur Sociologie und Socialpsychologie, 36, 2. Klemenčič M. M., 1993 : Narodnostna in starostna sestava prebivalcev Tržiča, Geografski vestnik, 65, str. 79-90, Ljubljana. Klinar P., 1986 : Problematika medetničnih odnosov. RIFSPN. Ljubljana. Loboda J., 1989 : Ausgevvahlte Probleme der raumlichen Gliederung Wroclaws. Geographische Zeitschrift, 77. Jahrhang, Heft 4. 244 Dejan Rebernik_Model morfološke in socialne zgradbe ... Lentz S., 1991 : Strukturraumanalyse und Stadtmodele. Uberlegungen zu neuen Arbeitsansatzen am Beispiel der Stadt Mannheim. Studien zur Bevolkerungs- und Sozialgeographie, Mannheimer Geographischer Arbeiten, Mannheim. Maribor - Marburg, 1994 : Prispevek h geografiji prijateljskih mest. Maribor. Pak M., 1987 : Problematika izrabe mestnega prostora v Mariboru. Zbornik žil. kongresa geografa Jugoslavije u Vojvodini - 1985, Novi Sad. Pak M. , 1991 : Elementi demografskega razvoja v zgradbi Maribora. Dela 8, Ljubljana. Rebernik D., 1996 : Morfološka in socialnogeografska zgradba slovenskih mest (na izbranih primerih). Magistrska naloga. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani Schaffer F., Guttler H., 1982 : Sozialtopographie der Altstadt. Angevvandete Sozialgeographie Beitrage, no. 4, Universitat Augsburg. Seger M., Wastl-Walter D., 1991 : Die Socialistische Stadt in Mitteleuropa. Der Modellfall Halle a.d. Salle. Zustand und Struktur am Ende einer Epoche. Geographische Rundschau. Seger M., 1988 : Die Stadtstrucktur von Villach - Eine statistische Analyse nach Zahlbezircken. Stadt und Umvvelt - Arbeiten zum Griinraumsituation in Villach. Villach. Toš N., 1986 : Socialna struktura sodobne slovenske družbe. RI FSPN, Ljubljana. 245 Dejan Rebernik_Model morfološke in socialne zgradbe , A MODEL OF MORPHOLOGICAL AND SOCIOGEOGRAPHICAL STRUCTURE OF URBAN SPACE STUDIED AT CELJE, KOPER AND PTUJ Summary A basic premise of our investigation is that differentiation of urban space as to the morphological and sociogeographical structures is also present in Slovenian towns. Next, we assume that certain connectedness and interdependence exist between the morphological and sociogeographical structures of town. Both working hypotheses can be confirmed on the basis of performed analyses and their synthesis into a model of morphological and sociogeographical structures. Namely, it is evident from the described model that the spatial social differentiation of urban population is present in Slovenian towns, too. A comparison with similar studies shovvs that the level of this differentiation is comparable to the conditions in minor and medium-sized vvestern-European towns. The existence of links betvveen morphological antl sociogeographical structures of tovvn can also be confirmed. Thus, typical of a certain morphological type of tovvn, as a rule, is the specific sociogeographical structure. On this point, attention should be called to the fact that the parallelism of both aspects of the inner structure of tovvn is not perfect at aH. Thus, vvithin similar morphological areas (e.g. detached house districts or apartment house districts) rather great differences are evident in the social structure of the population, vvhile on the other hand, certain areas vvhich are morphologically totally different (e.g. nevver parts of inner city and apartment house districts) have the common features. We can conclude from the results of our investigation that the sociogeographical structure of Slovenian tovvns consists of tvvo basic elements: the socioeconomic differentiation and the family differentiation of the population. Socioeconomic differentiation is determined especially by the educational, vocational and vvealth-related structures, vvhile the family differentiation is determined by the structure of households and the age structure of the population. Although ethnic composition of the population significanHy differs in the individual parts of tovvn, yet, this differentiation is not so typical that it could determine or mark the individual parts of tovvn. Among the basic fmdings of factors' ecology is undoubtedly ranked the fact that the spatial distribution of individual common factors (socioeconomic, ethnic and the family status) is subject to certain lavvs. Thus, the socioeconomic factor is distributed 246 Dejan Rebernik_Model morfološke in socialne zgradbe ... in sectors, the family factor is distributed concentrically, and the ethnic factor occurs as the multicore distribution. This also applies to Celje and Ptuj, and in a smaller extent, to Koper. The areas of favourable socioeconomic position in Celje and Ptuj are distributed in the form of branches or sectors (e.g. Otok-Medlog, Dolgo polje-Nova vas, Lava-Ostrožno, Aljažev hrib-Polule-Zagrad, Rabeljčja vas-Nova vas, Vičava-Orešje). In between them are the areas of poor or average socioeconomic position. The family status is distributed in the form of concentric circles, which spread outwards from the tovvn core to the suburbs. Thus, the inner areas vvhich are closer to the tovvn core, are typical of prevailing small or single households, elderly population and the apartment house housing. Tovvards the suburbs, the follovving factors increase: the average size of households, the percentage of young population, and the percentage of detached house housing. Ethnic status vvhich is partly present only at Celje, has several "centers", in fact, vvith high values (the inner city, Gaberje, nevver apartment house districts) so that it could be defined as the multicore spafial distribution. As mentioned above, the described examples of spatial distribution are less evident in Koper, vvhich is most probably the result of specific conditions as to the landforms, and the tovvn planning of Koper. 247 KMETIJSKO OBREMENJEVANJE SLOVENSKEGA ALPSKEGA SVETA NA IZBRANEM PRIMERU Darko Radinja Izvleček UDK 911.3:504.05=863(497.4-924.43) Poročilo obravnava energijsko intenzivnost kmetijstva v dolinskih Ratečah (860 m) kot osnovo za presojo obremenjevanja alpskega okolja. Zaradi (sub)urbane preobrazbe kmečkega naselja je agrarno obremenjevanje ostalo sicer zelo zmerno, povečalo pa se je neagrarno. Skupno obremenjevanje okolja še ni pretirano, še največ pa ga je zaradi pomanjkljive komunalne infrastrukture naselja. Ključne besede: Agrarno obremenjevanje pokrajine, energijska intenzivnost kmetijstva, alpsko naselje. Zgornja Savska dolina. A ČASE STUDV OF AGRICULTURAL POLLUTION IN SLOVENIAN ALPINE WORLD Abstract The paper discusses the energy intensity of agriculture in the valley location of Rateče (860 m above sea level) as a basis for assessing pollution in the Alpine environment. Owing to the transformation of a rural settlement into a (sub)urban settlement, the agrarian pollution continues to be tolerable, vvhile the nonagrarian pollution has increased. The hitherto total environmental pollution has not been excessive, and most of it resulted from the deficient utility infrastructure ofthe settlement. Key words: Agrarian environmental pollution; Energy intensity of agriculture; Alpine settlements; the Upper Sava valley. Dr., prof., v pokoju. Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, SI 1000 Ljubljana, Slovenija 249 Darko Radinja_Kmetijsko obremenjevanje slovenskega... V okviru katedre za pokrajinsko ekologijo in varstvo geografskega okolja potekajo v zadnjih letih raziskave, ki skušajo kmetijsko obremenjevanje okolja opredeliti s prikazom energijske intenzivnosti našega kmetijstva (Radinja, 1990, 1991, 1992, 1993, 1994, 1995, 1996; Rejec Brancelj, 1994; Lampič 1995; Simekar, 1995;, Urbane, 1996; Sitar, 1996). Dosedanje ugotovitve kažejo, da tovrstnega obremenjevanja ruralnih pokrajin ne kaže več zanemarjati. Da bi prišli do določnejšega pregleda glede njegovih stopenj in značilnosti ter do pokrajinskih razlik, se raziskovanja usmerjajo v posamezne pokrajinske tipe. Doslej so bile v ospredju prodne ravnine, zlasti subpanonske, ki postajajo zaradi intenzivnejšega kmetijstva in občutljivih naravnih osnov že preobremenjene, bržkone najbolj med slovenskimi pokrajinami. Tokrat je raziskovanje seglo v alpski dolinski svet, v Zgornjo Savsko dolino, in sicer v Rateče, ki so v njej najvišje in tudi najbolj alpske. Tu naj bi šlo za drugačen tip obremenjevanja okolja, ki pa ni posledica intenzivnosti kmetijstva, kakor na subpanonskih ravninah, temveč značilne deagrarizacije, predvsem pa večje občutljivosti alpske pokrajine. Raziskava se hkrati dopolnjuje z drugim projektom (Pokrajinska struktura in problematika severozahodnega alpskega sveta Slovenije), ki na Oddelku za geografijo FF poteka v okviru katedre za fizično geografijo. Pri raziskavi so leta 1993 na terenskih vajah sodelovali tudi študenti geografije. Iz takrat nastalega poročila (Radinja, 1994) so tokrat povzete poglavitne ugotovitve. 2. METODOLOŠKE OSNOVE Agrarno obremenjevanje okolja je mogoče ugotavljati na različne načine. Najbolj znane, a hkrati najzahtevnejše in najzamudnejše so meritve dejanske onesnaženosti posameznih členov agrarnega okolja (analize voda, prsti, kulturnih rastlin itd.), kar pa je domena različnih strok, medtem ko je v ospredju geografskega preučevanja njihovo pokrajinsko součinkovanje. Načelno povsem drugačne metodologije so se oprijeli nekateri drugi avtorji, med njimi najbolj celovito in določno Slesser (1975), ki na agrarno onesnaževanje okolja sklepa po energijski intenzivnosti samega kmetijstva, kar opredeljuje z energijskimi ekvivalenti. To omogoča, da različne snovi in oblike energije, vložene v kmetijstvo, izrazimo enotno, navadno v giga joulih na hektar obdelovalne zemlje (GJ/ha ). S tem je v razmeroma enostavni obliki mogoče izraziti ne le intenzivnost posameznih kmetij, temveč kmetijstva sploh ter ga med seboj tudi primerjati. Po energijski intenzivnosti je Slesser razvrstil kmetijstvo na več stopenj ter postavil, da kmetije, ki porabijo letno 250 1. IZHODIŠČE Darko Radinja_Kmetijsko obremenjevanje slovenskega... 3. ZNAČILNOSTI RATEŠKE POKRAJINE 3.1. Reliefne osnove Med naravnimi osnovami, pomembnimi za gospodarsko, zlasti kmetijsko rabo, je odločilna trojna sestava Rateške pokrajine, kakor se je na stiku Julijskih Alp in Karavank izoblikovala v vmesni Zgornji Savski dolini. Pokrajina se pravzaprav ujema z obsegom precej velike katastrske občine (50,8 km"), ki pa je bila po prvi svetovni vojni razpolovljena z državno mejo. Najpomembnejši je seveda njen osrednji, najnižji, dolinski del, čeprav je najmanjši. Dmgi po velikosti je na severni strani karavanški del, medtem ko tretji, daleč najobsežnejši, pripada Julijskim Alpam. Medtem ko dolinski svet (dno glavne doline) ne obsega niti desetine celotne pokrajine (6%), zavzema karavanški približno četrtino (24 %), julijski pa več kot dve tretjini (70 %). Potemtakem pripada Rateški pokrajini približno pet kilometrov dolg odsek Zgomje Savske doline s pripadajočimim pobočji Karavank in Julijskih Alp. Medtem ko so prva pobočja (karavanška) krajša in sklenjena, so druga (julijska) obsežnejša in močno razčlenjena, saj sta se v njih izoblikovali dve globoki, stranski dolini, Planiška in Jezerska (Mangrtska), z vmesnim grebenom visokogorskih Ponc. Tako se prečno na glavno dolino razteza Rateška pokrajina vse do razvodnega slemena Karavank na eni strani in razvodnega grebena Julijskih Alp na drugi, razmaknjena približno deset 251 manj kot 15 GJ energije na hektar kultume površine, okolja še ne onesnažujejo oziroma, kakor pravi avtor, onesnaževanje se izven kmetije še ne širi. Po tej metodi sicer ni mogoče neposredno ugotavljati dejanske onesnaženosti okolja, pač pa potencialno (obremenjenost), kajti prva je odvisna tudi od občutljivosti samega okolja (njegove samočistilne sposobnosti). Manj ugodna stran metode je ta, da je podatke o energijski intenzivnosti kmetij mogoče dobiti le s terenskimi raziskavami (anketiranjem). Metoda je sicer koncepcijsko bližja geografskemu načinu raziskovanja, vsekakor bolj kakor kemijske in druge analize posameznih členov onsenaženega okolja, saj izhaja pravzaprav iz agramogeografskih študij (Pimental, 1973; Leach, 1973). Vsekakor pa dosedanje metode koristno dopolnjuje. Za enoličnejše naravnogeografske razmere je Slesserjeva metoda ustreznejša, kakor za pokrajinsko pestre, kakršne so v Sloveniji. Zato je omenjeni prag še dopustnega obremenjevanja agrarnega okolja za slovenske razmere slej ko prej orientacijski in ga je za posamezne pokrajine mogoče potrditi šele s primerjavo njihove stvame onesnaženosti, vsaj glede voda. To povezavo naše raziskave povečini tudi že ugotavljajo. Ker se hkrati kritično dotikajo metodološke problematike tovrstnega raziskovanja, je Slesserjeva metoda za pestro pokrajinsko strukturo Slovenije ustrezno prirejena. Darko Radinja_Kmetijsko obremenjevanje slovenskega... 252 kilometrov. Od drugih odsekov Zgomje Savske doline, ki pripadajo posameznim naseljem v njej, se Rateška pokrajina razlikuje še po tretji razvodnici, ki pa jo ne omejuje, temveč prečka in sicer v meridianski smeri po pobočju Karavank in grebenu Ponc ter jo razdeli na dva hidrološka oziroma povima dela. Na vzhodni del, ki pripada Savi in njeni Dolini ter zahodni, ki je sestavni del Belopeške doline, odmaka pa jo nasprotno usmerjena Jezernica z Belim potokom, odtekajočim v Ziljico in Ziljo, pritok Drave. Kljub razvodni legi je Rateška pokrajina zaokrožena, kajti dolinski del razvodnice je komaj opazen in prometne povezave Rateč z obema stranskima dolinama sploh ne ovira. Pač pa se je na to razvodnico po prvi svetovni vojni naslonila državna meja med Italijo in takrat nastalo Jugoslavijo, ki je katastrsko občino kratkomalo prepolovila ter s tem prizadela gospodarsko življenje takrat še povsem agramih Rateč. Tudi to je pripomoglo, da je agrarna raba zamejskega dela katastrske občine manj intenzivna kakor tostran meje, kljub dvolastniškemu statusu, ki ga imajo Ratečani. Za pokrajinske razlike je pomembna že nadmorska višina vseh treh delov pokrajine. Dno glavne doline je v absolutni višini 850-860 m, kar je sicer najnižji in najpoložnejši del pokrajine, vendar pa precej višji od 600 m, kjer se v naših razmerah začenja hribovsko kmetijstvo. Vseeno pa je najugodnejši, zato je v njem tudi nastalo naselbinsko in drugo jedro pokrajine. Tu so edina obdelovalna tla, ki so agrami razvoj Rateč sploh omogočila. Drugi del, ki ga sestavljajo karavanška pobočja, komaj presega 1500 m, zato ostaja precej pod zgomjo gozdno mejo. Rateške Karavanke niso le nižje od drugih Karavank, temveč tudi položnejše, so takorekoč le hribovje. Zato je Ratečanom tudi dostopnejše. Zaradi lege tik nad vasjo so pobočja zanjo posebej pomembna. Med drugim tudi zaradi prisojne lege, gladkega površja in tekočih voda, ki jih omogočajo prepustni paleozojski skrilavci in peščenci, pokriti s sklenjeno preperelinsko odejo. Na njih so zato precej gozda izkrčili (Trebiže), vendar le za pašnike in senožeti, deloma tudi za planine, ne pa za samotne kmetije (kisla tla!). Prav karavanška pobočja so k živinorejski usmejenosti Rateč največ pripomogla. Tretji, julijski del pokrajine je- sicer najobsežnejši, vendar kmetijsko najmanj pomemben. Tak ni le zaradi seveme, osojne lege tega dela Julijskih Alp, temveč tudi zaradi visokogorske razsežnosti, ki se nad zgomjo gozdno mejo, ta je okoli 1900 m visoko (Lovrenčak 1986), dviga več sto metrov višje, ponekod skoraj tisoč. Golemu, skalnatemu svetu pripada tako več kot petina vsega površja. Razgaljene strmine so marsikje tudi v nižji legi, segajoči do vznožij, obloženimi z melišči. Vse to je hkrati posledica alpske klime in karbonatne sestave Julijskih Alp. Odtod njihova pleistocenska priostrenost v zgomjih delih ter obilica kvartamih nanosov v spodnjih. Kako malo je rateški del Julijskih Alp kmetijski, kaže že dno obeh stranskih dolin, skratka najnižji svet, ki je celo za pašo le malokje uporaben, sploh pa ne za travnike Darko Radinja_Kmetijsko obremenjevanje slovenskega... 3.2. Klimatske osnove Skope osnove za kmetijstvo niso v Rateški pokrajini le posledica njene goratosti, temveč tudi manj ugodnih klimatskih lastnosti, ki pa so z njo, kakor kažejo orografske padavine in temperaturni pasovi, tudi neposredno povezane. Rateška pokrajina, čeprav ni velika, dobiva zelo različno količino padavin, od dobrih 1600 mm do več kot 2800 (HMZ 1931-1990). Ne kaže pa prezreti, da je meteorološka postaja v Ratečah reprezentativna zgolj za dno glavne doline. To pa je s 1600 do 1700 mm padavin najmanj namočeno . Toliko so jih deležna tudi obdelovalna tla, ki so v celoti omejena na dno Doline. Senožeti na višjih karavanških pobočjih dobivajo že 1800 do 1900 mm padavin, medtem ko jih je Sovška planina na slemenu deležna že okoli 2000 mm. Nasprotno pa jih planine na julijski strani prejmejo letno že več kot 2200 nmi, čeprav so v Jezerski dolini v precej nižji legi (900 do 1100 m). Sploh se na julijski strani padavine z višino naglo stopnjujejo, saj znašajo horizontalni gradienti okoli 100 mm/km in vertikalni tudi do 200 mm/100 m, če namreč sklepamo po izohietah, ki so rekonstruirane glede na orografijo in ustrezne gradiente (Pristov s sod., 1984 ). Rateška pokrajina je znana po dolgih, rmzlih in tudi snežnih zimah. Srednja letna temperatura zraka je v Ratečah razmeroma zelo nizka, komaj 5,7°C, medtem ko je povprečna julijska temperatura 15,7" in januarska -4,7" (HMZ 1961-1990). Nekaj nad polovico leta, od sredine aprila do druge dekade oktobra, se temperature drže nad 5 "C, kar je za rast travinja in za živinorejsko usmerjeno kmetijstvo osnovnega pomena. Za njivske kulture pa je pomembno, da trajajo temperature nad 10° že dober mesec manj, nad 15" pa le dobra dva meseca, kar opozarja zlasti na težave, ki jih ima kmetijstvo z drugim posevkom. Mrzle zime in kratka, sveža poletja niso le posledica višje nadmorske lege Rateč, temveč tudi lege znotraj alpskega sveta, obdanega od visokogorskega obrobja. Nekdaj ekstenzivno in avtarkično kmetijstvo je sicer gojilo različne kulture, vendar s precej skromnimi donosi. Gojili so vse vrste žit, razen ajde, največ pa rži. Le v prikladnih legah je dozorela tudi koruza in v ugodnih letih fižol za zrnje. Najbolj pa sta uspevala krompir in zelje. Posebno značilno je, da se je kot drugi posevek obnesla samo repa. 253 in še manj za orno zemljo, ki je predvsem zaradi pretanke pedološke odeje ni tudi v najnižji, okoli 900 m visoki legi. Sploh je v obeh dolinah že zaradi nakopičenih morenskih, meliščnih in hudourniških nanosov premalo gladkih tal (Gams 1992). Še manj jih je seveda višje na pobočjih sicer še gozdnega pasu. Tam pa, kjer naj bi planine v prvi vrsti bile, namreč ob zgornji gozdni meji, jih domala ni. Tako so si mogli Ratečani na julijski strani urediti le dve ali tri planine, ki pa so vse dolinske. Pri tem je Jezerska dolina ugodnejša od Planiške. V njej je pravzaprav edina rateška planina (Za jezerom), kije za govedo še danes pomembna, čeprav je onstran meje. Darko Radinja_Kmetijsko obremenjevanje slovenskega... 3.3. Raba tal Za obravnavano alpsko pokrajino je značilna sestava zemljiških kategorij. Po franciscejskem katastru, ki vključuje celotno katastrsko občino (50,8 km"), z zamejskim delom vred, je pripadala nerodovitnemu, skalnatemu svetu dobra petina vse površine (21,5 %), gozdu pa slaba četrtina (24,3 %). Za kmetijsko rabo je ustrezala sicer dobra polovica preostale površine, vendar so zavzemali več kot tretjino pašniki (37 %) in približno sedmino travniki (13,7 %). Travna odeja je obsegala potemtakem dobro polovico celotne občine, njiv pa je bilo komaj 2,5 %, vsega 129 ha. Na prebivalca, računano za leto 1880, je prišlo komaj 0,17 ha njivske površine, zato pa več travniške (0,91 ha) in zlasti pašniške (2,48 ha). Skromne osnove za poljedelstvo in zelo ugodne za živinorejo so več kot očitne. Če se omejimo na vzhodni del katastrske občine, ki je tostran državne meje, je po podatkih geodetske uprave na Jesenicah njena struktura za leto 1991 naslednja. Dobro polovico vse površine pokriva nerodovitni svet (50,6 %), gozda pa je manj kot tretjina (30,6 %). Precej manj je pašnikov (8,5 %) in še manj travnikov (6,6 %), medtem ko je njiv manj kot dva odstotka (1,9 %). Vse obdelovalne zemlje ni niti desetina (8,5 %). Dejansko je niti toliko ni, kajti katastrski podatki niso ažurirani, med travnike pa je štetih tudi del senožeti. Primerjava franciscejskega in sedanjega katastra ne opozarja le na različno pojmovanje posameznih zemljiških kategorij, zlasti nerodovitnega sveta in senožeti, temveč tudi na ogozdovanje in ozelenjevanje kot zelo značilna procesa zadnjih desetletij. 3.4. Socialna sestava prebivalstva Zelo značilna je prebivalstvena preobrazba Rateč. Med 648 prebivalci je bilo leta 1991 aktivnih kmečkih le še desetina (11 %) in med 206 gospodinjstvi so kmečka le še tri (1,5 %), pač pa je mešanih kar 47 (22,7 %), medtem ko je nekmečkih gospodinjstev daleč največ (157 ali 75,8 %). To kaže, kako izrazito se je v zadnjih desetletjih uveljavila deagrarizacija Rateč. Značilna je tudi posestna struktura gospodinjstev. Skoraj vso kmetijsko zemljo posedujejo mešana in nekmečka gospodinjstva (s kmečkim gospodarstvom) in na njih sloni celotno kmetijstvo, kajti čista kmečka jo imajo le nekaj odstotkov. Kljub izraziti deagrarizaciji se število rateških prebivalcev ni bistveno zmanjšalo. V povojnem obdobju je nazadovalo približno za desetino. Vzrok za takšno stanje je iskati v dobri prometni legi naselja oziroma bližini delovnih mest, čeprav so Rateče Razumljivo je, daje bila živinoreja poglavitna kmetijska panoga in tudi edina, ki seje do danes še obdržala, čeprav v precej manjšem obsegu. 254 Darko Radinja_Kmetijsko obremenjevanje slovenskega... 255 med vsemi dolinskimi naselji najbolj oddaljene od Jesenic, ki so glavno zposlitveno središče celotne Doline. Tja in v Mojstrano se dnevno vozi skoraj sto ljudi, v Kranjsko Goro več kot petdeset in približno prav toliko preko meje v Belo Peč, in tudi v Avstrijo odhaja nekaj ljudi. Vseh dnevnih migrantov je kar 240, v samih Ratečah pa je izven kmetijstva zaposlenih še 38 ljudi, 130 pa je upokojencev. V naselju je tudi nekaj nad 50 turističnih sob z več kot 120 ležišči (KS Rateče 1992). Z gosti povezano delo pa sloni predvsem na gospodinjah, kar pa poklicna statistika ne zajema. Zaposlitvena struktura Rateč je nasploh pestra. Zaposlitev v industriji je sicer še vedno prevladujoča, čeprav nekoliko nazaduje, vendar sta pomembna tudi terciarni in kvartami sektor, ki sta v rahlem porastu, medtem ko se je zaposlitev v kmetijstvu bistveno zmanjšala, čeprav ne v tolikšni meri, kakor kaže poklicna statistika. Namesto "zaposlitev v kmetijstvu" bi bil ustreznejši izraz "ukvarjanje s kmetijstvom". To seveda ni zgolj le poklicno delo, temveč predvsem dodatno oziroma vzporedno. In prav na tovrstnem delu sedanje kmetijstvo pravzaprav sloni. Ekonomsko vzeto je današnje rateško kmetijstvo le še dopolnilna gospodarska panoga, poklicno pa niti to skoraj ni več. Čeprav slabi, pa je objektivno še vedno pomembna njegova vloga ohranjanja alpske kulturne pokrajine, kajti zaradi skromne intenzivnosti je kmetijstvo okoljsko še neproblematično, kar je osvetlila tudi raziskava o njegovi energijski intenzivnosti. Pri tem gre v bistvu pravzaprav za živinorejo, ki pa ni specializirana, je hkrati mlečna in mesna. Tudi zanjo je značilno, čeprav seje še najbolj ohranila, bistveno manjše število živine. Leta 1991 je bilo v Ratečah le še 217 govedi, od tega 140 odrasle živine, medtem ko je prašičereja skoraj zaimla (še 15 prašičev). Več je sicer ovac (406 glav), a glede na nekdanjo čredo je njihovo število še veliko bolj nazadovalo kakor pri govedu. Kako malo je živine, kaže primerjava s kmetijsko površino. Na gospodinjstvo s kmečkim gospodarstvom pridejo povprečno po štiri glave govedi in osem ovac, na hektar kmetijske zemlje pa manj kot dve govedi in manj kot štiri ovce. Nizka živinorejska gostota ne kaže le na zmerno živinorejo, temveč tudi na njeno okoljsko ustreznost. Po zbranih podatkih (anketiranju) naj bi se v primerjavi s predvojnim stanjem število živine več kot prepolovilo. Zgovoren je podatek, da oddajajo Rateče dnevno le okoli 450 1 mleka in letno le okoli 16 000 kg mesa (KS 1992). Četrtina gospodinjstev s kmečkim gospodarstvom pridela zase le dovolj krompirja in del zelenjave, medtem ko vse drugo, razen seveda mleka in mesa, kupujejo. Darko Radinja_Kmetijsko obremenjevanje slovenskega... 4. ENERGIJSKA INTENZIVNOST KMETIJSTVA 4.1. Značilnosti, pomembne za razumevanje energijske gostote Vpogled v intenzivnost in strukturo rateškega kmetijstva za leto 1993 sloni na popisu 12 gospodinjstev s kmečkim gospodarstvom, kar je četrtina vseh tovrstnih. Med njimi je tretjina večjih, tretjina srednjih in tretjina manjših. Izbrane kmetije kažejo podobno sestavo zemljiških kategorij, kakršna velja za celotno katastrsko občino. Imeti jih moremo zato za reprezentativne. Zanje je značilno, da so za slovenske razmere nadpovprečno velike. Obsegajo namreč po 28,5 ha, z razponom od 4,5 do 50 ha. Po kmetijski površini pa so precej manjše, velike povprečno po 8,8 ha, vključno s senožetmi. Toda njiv kot naj intenzivnejše zemljiške kategorije skoraj ni več. Imajo jih povprečno po komaj 0,36 ha, domala izključno le za lastno pridelavo krompirja. Pri zemljiških kategorijah so senožeti poleg pašnikov za računanje energijske intenzivnosti kmetij glavna problematika. Uradna satistika jih ne pozna več, anketirane kmetije pa jih imajo povprečno po 3,71 ha, z razponom od 2,5 do 15 ha. Dejansko uporabljana površina kmetij je tako večja od obdelovalne površine za okoli 13 %. Z upoštevanjem skupnih pašnikov pa se ta poveča še za približno 2,6 %, skupno torej za več kot 15 %. V tem primeru je ustrezneje, da govorimo o kmetijski površini in ne obdelovalni. Del naravnega gnoja in tudi mineralnih gnojil porabijo namreč tudi na senožetih in vaških pašnikih. S tem se seveda zmanjša energijska gostota, ker porabo energije razporedimo na večjo površino. Energijska gostota je zato izračunana na dva načina. Najprej po porabi energije na obdelovalno površino, kakor smo jo računali drugod po Sloveniji (upoštevajoč njive in dvokosne travnike), nato še porabo na kmetijsko površino (še z upoštevanjem senožeti pa tudi vaških pašnikov in planin, in sicer glede na število živine , ki jo posamezne kmetije tam pasejo). Vprašanje pa je, kolikšen del senožetnega sveta dejansko še kosijo, ker se čedalje bolj zarašča. O tem pa ni zanesljivih podatkov. 256 Darko Radinja Kmetijsko obremenjevanje slovenskega... 4.2. Stopnja in razpon energijslce intenzivnosti kmetij Poglavitna značilnost je, da se je rateško kmetijstvo v zadnjih desetletjih strukturno bistveno spremenilo. Iz mešanega živinorejsko-poljedelskega je postalo domala čisto živinorejsko. Hkrati seje intenziviralo, vendar ne pretirano, prej bi rekli, daje zmerno intenzivno. Takšno ni le znotraj alpskega sveta, temveč tudi v primerjavi z dmgimi deli Slovenije. Zaradi njihove obmejne lege in dvolastniške sestave pa je razvoj Rateč nekoliko drugačen od razvoja v drugih delih Zgornje Savske doline. Tabela: Energijska intenzivnost kmetij* v Ratečah leta 1993 Oznaka Skupno V GJ/ha V GJ/ha Brez energije kmetije vsi vnosi obdel. kmet. električne obd. površine vGJ površine površine ** vGJ v GJ/ha 1 79,28 19,82 5,92 23,67 5,92 2 101,84 14,55 6,08 42,54 6,08 3 73,05 16,23 3,90 17,44 3,90 4 113,15 32,33 11,97 53,85 15,38 5 89,09 17,84 4,46 44,57 8,91 6 111,42 46,42 22,32 55,81 22,32 7 79,66 18,97 2,41 24,05 5,73 8 133,37 13,75 3,61 57,77 5,96 9 56,28 12,51 2,27 22,68 5,04 10 87,40 33,61 5,38 48,42 18,62 II 223,36 13,54 5,88 117,52 7,12 12 203,25 11,96 4,87 97,41 5,73 Povprečno 112,60 16,88 5,16 44,83 7,48 *Gospodinjstva s kmečkim gospodarstvom (čista kmečka, mešana, nekmečka) **Upoštevana je vsa površina, ne glede na delež opuščenih senožeti Glede na vso energijo, vloženo v obdelovalno zemljo, dosega energijska gostota preučenih kmetij povprečno 16,9 GJ/ha in glede na energijo, vloženo v kmetijsko zemljo, pa 5,2 GJ/ha (glej tabelo). Prvo uvršča rateško kmetijstvo komaj še med intenzivne oziroma med "sodobne nižinske kmetije" tudi po načinih kmetovanja v svetu, kakor ga je razvrstil Slesser. Z ekološkega vidika, ki nas predvsem zanima, pa intenzivnost rateškega kmetijstva komaj presega Slesserjev prag. Glede na večjo občutljivost alpskega okolja, ki ta prag znižuje, ga presega seveda za več. Tako pa je le na prvi pogled, če namreč ne upoštevamo strukture vložene energije. Predno pa jo razčlenimo, si oglejmo, kakšen je energijski obseg obravnavanih kmetij. Skoraj polovica namreč obravnavanega praga ne dosega, kajti njihov energijski razpon je zelo velik. Sega od komaj 11,96 GJ/ha do 46,42 GJ/ha. Razlike med kmetijami so 257 Darko Radinja_Kmetijsko obremenjevanje slovenskega... 4.3 Energijska struktura kmetij Alpski tip kmetijstva, kakršnega predstavljajo Rateče, se tudi energijsko v marsičem razlikuje od tipov, kakršne smo doslej spoznali v drugih delih Slovenije. Med štirimi skupinami energijskih vnosov (naravni gnoj, mineralna gnojila z zaščitnimi sredstvi, tekoče gorivo, električna energija) je značilno, da odpade v Ratečah na električno energijo več kot polovica vseh vnosov. Ta delež je nesorazmerno velik, kakršen v drugih delih Slovenije ni pogost. Očitno ga ne gre povezati le z alpsko klimo, temveč veliko bolj s tem, da je poraba drugih oblik energije skromnejša, zlasti mineralnih gnojil in zaščitnih sredstev, kar delež električne energije poveča. Če pa delež električne energije, kot ekološko neproblematične, odštejemo, se skupni vnosi bistveno zmanjšajo,s tenr pa tudi energijska gostota, ki se zniža pod že omenjeni prag. Zniža se namreč na 7,48 GJ/ha obdelovalne zemlje oziroma na 5,16 GJ/ha kmetijske. To pa je za dvakrat oziroma trikrat manj od Slesserjevega praga, kar pomeni, da rateško kmetijstvo tudi po tej metodologiji okoljsko nikakor ni sporno. Tako je tudi v primeru, da odštejemo vsaj tretjino senožeti, ki so po približni oceni že opuščene. A to dvigne energijsko gostoto kvečjemu za tretjino, na približno U GJ/ha za obdelovalno zemljo in 7 GJ/ha za kmetijsko. 258 torej zelo očitne, skoraj v razmerju 1:4 (brez upoštevanja električne energije skoraj 1:7). Tolikšno neizenačenost tolmačimo predsem kot odraz povojnega razvoja našega kmetijstva, ki se je v socialističnih razmerah razvijalo na poseben način. Tehnološko se je sicer izpopolnjevalo in se tudi po socialni strukturi spreminjalo, vendar ob praktično nespremenjeni posestni sestavi, kar pa je bistveno. Ta je na splošno sicer drobna, vseeno pa različna. Uveljavljeni razvoj se je namreč izognil socialnim pretresom, namreč propadu manjših kmetij in nastanku večjih, kajti v povojnih družbenih razmerah kmetijstvo še zdaleč ni bilo izpostavljeno tržnim oziroma ekonomskim zakonitostim tako, kakor npr v zahodni Evropi. Tej preobrazbi se je naše kmetijstvo domala v celoti izognilo, proces pa je očitno le odrinjen. Odtod je značilna ne le posestna, temveč tudi socialna in ekonomska struktura naših kmetij, ki je zelo različna že po posameznih vaseh. Medtem ko je po porabi skupne energije (brez upoštevanja električne) nekatere kmetije mogoče uvrstiti med primitivne (do 2 GJ/ha), so druge marginalne (2 do 5 GJ/ha), tretje razvite (5 do 20 GJ/ha) in četrte zelo intenzivne (nad 20 GJ/lia), če namreč uporabimo klasifikacijo, ki jo je postavil Slesser, ko je prikazal različno intenzivne načine kmetovanja po svetu. Pri tem je značilno, da se razpon, kakršen je v svetovnem obsegu, kaže v slovenskem kmetijstvu že po posameznih vaseh. Darko Radinja Kmetijsko obremenjevanje slovenskega... Graf: Energijska struktm-a kmetij v Ratečah 1993 v % ¦00% ? naravni gnoj ^zaščit na sredstva \ , ^ninefalnagnojia gtekočagoriva ¦ efekt rjčna energija Naslednje, kar je pri strukturi vložene energije pomembno, je delež, ki odpade na naravni gnoj. Povprečno znaša dobro petino vse vložene energije (18,8 %). Že zaradi razmeroma nizke živinorejske gostote je očitno, da poraba naravnega gnoja okolja ne preobremenjuje in ne more biti vprašljiva. To potrjujejo tudi analize tekoče in talne vode. V njej so nitrati precej nižji od dopustne koncentracije za pitno vodo, saj praviloma ne presegajo tretjine MDK (< 15 mg NOs/l). Nadalje je značilno, da tudi poraba teliočih goriv na hektar obdelovalne površine ni posebno velika. Povprečno dosega četrtino (25,1 %) vse porabljene energije. Manjšo porabo povezujemo z manj intenzivnimi travniki in senožetmi, kajti njiv kot najintenzivnejše zemljiške kategorije domala ni več. Med posebnostmi rateškega kmetijstva je izredno nizka poraba mineralnih gnojil. Če bi sklepali le po tem, bi rekli, daje docela ekstenzivno. Vzroka za manjšo porabo sta predvsem dva. Njive, kijih terjajo največ, so domala v celoti opustili, na travnikih pa mineralna gnojila praviloma nadomeščajo z naravnim gnojem, ki ga je v živinorejsko usmerjenem kmetijstvu razmeroma veliko. Preučene kmetije so jih porabile le 1500 kg, kar je povprečno po 125 kg mineralnih gnojil, torej komaj 18,5 kg na hektar obdelovalne površine oziroma 3,1 GJ/ha, kar ni niti odstotek vse porabljene energije! Specifična poraba je tako nizka, da jo lahko zanemarimo. Nekaj mineralnih gnojil so 259 Darko Radinja_Kmetijsko obremenjevanje slovenskega... LITERATURA IN VIRI Althaus D., 1984: Die Oekologie des Dorfes. Berlin. Bohince V., 1935: K morfologiji in glaciologiji Rateške pokrajine. Geogr.vest. 11, Ljubljana. Gams L, 1992: Prispevek k mladokvartami geomorfologiji v Zgomjesavski dolini. Geogr. zb.,31, GI SAZU, Ljubljana. Lampič B., 1995: Kmetijsko obremenjevanje okolja na Kranjskem polju v energetski osvetlitvi na primeru naselja in katastrske občine Spodnji Brnik. Dipl. nal., Odd. za geogr. FF, Ljubljana. Leach G., Slesser M., 1973: Energy Equivalents of Netvvork Inputs to Agriculture, Statclyde University. Lovrenčak F., 1986: Zgomja gozdna meja v Julijskih Alpah, Geogr.zb.25, GI SAZU, Ljubljana. Melik A., 1954: Slovenski alpski svet. Slov. mat., Ljubljana. Petrič M., 1990: Rateče, zgodovina vasi. Kult. in nar. spomeniki Slovenije, Ljubljana. 260 sicer porabili tudi na vaških pašnikih, ki pa tu niso všteta, vendar pa polovica anketiranih kmetij mineralnih gnojil sploh ni uporabljala! Podobno velja za zaščitna sredstva (pesticide), ki jih uporabljajo edinole na krompiriščih. Teh ima posamezno gospodinjstvo povprečno 36 arov, na njih pa potrosijo po manj kot 0,5 kg teh sredstev. Vsi pa jih ne uporabljajo oziroma ne vsako leto. Specifična poraba zaščitnih sredstev je več kot neznatna, dosega komaj 0,16 kg/ha obdelovalne površin oziroma o, 15 GJ/ha. So pa v celoti omejena na dolinsko dno. Glede na mineralna gnojila in pesticide, ki so okoljsko najbolj problematični vnosi, je očitno, da ekološka narava rateškega kmetijstva ni vprašljiva, kar je z okoljevarstvenega vidika posebno ugodno, ker ne gre le za alpsko, ekološko občutljivo pokrajino, temveč tudi za turistično in zaradi Triglavskega narodnega parka, ki sega vanjo, tudi naravovarstveno.So pa neonesnažena tla, če bo do tega prišlo, odlična osnova za "biološko" kmetovanje, kjer je v ospredju kakovost hrane, ne pa količine. Manj ugodno je obremenjevanje okolja zaradi samega naselja, ki se je precej urbaniziralo in je po višji življenjski ravni ter večji potrošnji za okolje zahtevno, je pa še brez skupne kanalizacije in brez čiščenja komunalnih odplak. To je toliko bolj neugodno, ker gre za povimi svet in bližnje zaledje Zelencev, izvira Save Dolinke. Darko Radinja_Kmetijsko obremenjevanje slovenskega... 261 • Prislov I., s sod., 1984: Prikaz izdelave vodne bilance na Savi Dolinki, Razprave HMZ, 28,2, Ljubljana. • Radinja D., 1990: Kmetijstvo v energetsko-ekološki osvetlitvi. Tipkopis, Odd.za geogr.FF, Lj. • Radinja D., 1991: Kmetijsko obremenjevanje okolja na Slovenskem v energetski osvetlitvi. Tipkopis, Odd. za geogr. FF, Ljubljana. • Radinja D., 1992: Metodološka problematika preučevanja agrarnega obremenjevanja okolja na Slovenskem v energetski luči. Tipkopis, Odd. za geogr.FF, Ljubljana. • Radinja D., 1993: Obremenjevanje okolja v Sloveniji zaradi energijske intenzivnosti družbenega kmetijstva. Tipkopis, Odd. za geogr. FF, Ljubljana. • Radinja D., 1993: Kmetijsko obremenjevanje okolja v subpanonski sotelski pokrajini. Tipkopis, ZI FF, Ljubljana. • Radinja D., 1993: Agrarno obremenjevanje okolja v kmetijsko intenzivni in specializirani Spodnji Savinjski dolini. Tipkopis, ZI FF, Ljubljana. • Radinja D., 1994: Zasebno kmetijstvo v Sloveniji in obremenjevanje pokrajinskega okolja. Tipkopis, Odd. za geogr. FF, Ljubljana. • Radinja D., 1994, 1995, 1996:, Rateče in njihovo obremenjevanje alpskega okolja. Tipkopis,I, 2, 3, ZI FF, Ljubljana. • Radinja D., 1995: Energijska intenzivnost kmetijstva v Sloveniji. Tipkopis, Odd. za geogr. FF, Ljubljana. • Radinja D., 1996: Kmetijsko obremenjevanje okolja v Spodnjem Podravju s Prlekijo v energijski in nitratni osvetlitvi. Zbornik Sp. Podravje s Prlekijo, 17. zbor.slov. geogr., Ptuj 23. - 26. okt. 1996, Ljubljana. • Rejec Brancelj L, 1994: Agrarnogeografska problematika Koprskega primorja z vidika varstva okolja. Geographica Slovenica, 26, Ljubljana. • Sitar M., 1996:, Agrarno obremenjevanje okolja v Deželi v energijski luči na primeru Poljč, Hraš in farme v Poljčah. Dipl. nal., Odd. z geogr. FF, Ljubljana. • Slesser M., 1975: Energy Requirements of Agriculture; Food, Agriculture and the Environment and Man, 2, Glasgow-London. • Smrekar A., 1995: Okoljevarstvena problematika agrarne rabe tal na Ljubljanskem barju v energetski osvetlitvi na primeru Črne vasi. Dipl. nal., Odd.za geogr. FF, Ljubljana. • KS, 1992, Občina Rateče - Planica da ali ne? Krajevna skupnost Rateče. Darko Radinja_Kmetijsko obremenjevanje slovenskega... 262 A ČASE STUDV OF AGRICULTURAL POLLUTION IN SLOVENIAN ALPINE WORLD Summary A rural settlement, Rateče, vvith approximately 600 residents, which is located on the bottom of an Alpine valley at the altitude of 860 m, has been typical of intense abandoning of agrarian activities and urbanization in the past few decades. Three quarters of the total 207 households are non-agricultural already now, almost one quarter are mixed, and less than two percent are pure agricultural households. Most of the active population are employed in the nearby settlements, above ali in the manufacturing industry, and partly also in the tertiary and quatemary activities, including tourism. Rateče lies in the northwesternmost corner of Slovenia, almost on the meeting point of the three state borders and, thus, about fifty residents daily cormnute to their jobs to the neighbouring Italy and Austria. Thanks to the favourable transport position and the proximity of jobs, the number of inhahitants has declined by less than a tenth in the post-War period. Thus, the agriculture has become a supplementary economic activity only, and such is also tourism. Due to only moderate natural bases (cooler cliinate and mountainous landscape), the pure agrarian activity (land cultivation) has been almost completely abandoned, vvhile the animal husbandry has continued in a limited extent. Since there is only a tenth of active agrarian population, the majority of agriculture is based on rnixed households or on the aftemoon woik in agriculture of those vvho are regularly employed elsewhere. Besides on the valley bottoms, cultivated lands (meadows) occur only on such locations where machine mowing is feasible, while on more remote and also higher and steeper locations, overgrowing vvith trees and greening have begun. Besides the mixed households (vvorker-peasants), it is the mechanization vvhich is the decisive factor granting the continuity of agriculture. Moreover, it is interesting that in the post-War abandoning of agrarian activities accompanied vvith depopulation and urbanization, the land-ovvnership structure did not change but remained fragmented. Namely, in the socialist social conditions, farms did not grovv larger at the cost of smaller ones. The next characteristic is that the agriculture in this area has become only moderately intensive. Namely, it uses extremely small quantities, also for Slovenian conditions, of mineral fertilizers (30 kg/ha) and pesticides (0.16 kg/ha), and larger quantities of manure and liquid fuels; but it consumes electric energy the most of ali. In the study vvhere the intensity of agriculture vvas determined on the basis of energy inputs calcidated by means of Slesser's (1975) equivalents, it has been established that the total inputs amount to approximately 17 GJ/ha of agrarian land, but it has been electric energy that has accounted for more than a half of the total consumed energy. Were it deduced from the total sum because it is ecologically non-problematic, the Darko Radinja_Kmetijsko obremenjevanje slovenskega... 263 enrgy intensity of agriculture amounts only to 7,5 GJ/ha. This is less than the threshold (15 GJ/ha) above which the environmental pollution of individual farms is presumed to spread around. Viewed from this standpoint, the current level of cattle rearing is completely non-problematic, which is also supported by the low level of animal density (2 cows and 4 sheep per one hectare of farming land). That the agriculture has not polluted the environment so far is also shown by the analyses of Nvater. Nitrate concentrations in it are considerably lower than the permitted concentrations for drinking water, since they do not, as a rule, exceed one third of the maximum permitted concentration (<15mg NO3/I). The existing agriculture is not questionable ecologically but economically. Ovving to the hitherto unpolluted environment, there are good competitive possibilities for the biological farming. Much less favourable is environmental pollution due to the settlement vvhich has already become rather urbanized. By the higher standard of living and greater consumption it is already quite demanding of the environment; besides, it stili lacks the common sevvage system and sevver treatment. This is, moreover, quite a problem because this is the headvvaters' area and the closer catchment area of the Sava source, the central Slovenian river. ZNAČILNOSTI PRSTI NA POBOČJU TIČNICE NA RAKEKU Franc Lovrenčak* Izvleček UDK 911.2:631.47=863(497.4 Rakek) Globina prsti se na kraškem površju spreminja na kratke razdalje. To so potrdila tudi proučevanja na vzpetini Tičnica na Rakeku v Notranjskem podolju. Tu se globina prsti spreminja od 20 do 110 cm. Vzrok je v tektonski pretrtosti in korozijski razjedenosti. Tam, kjer so nastali globji žepi v dolomitni matični podlagi, je prst globja. V globjih profilih se nahaja rdečkast in glinast Brz horizont. Zgradba profila, lega horizonta in položna pobočja navajajo na sklep, da so glinasti delci netopen ostanek preperavnja matične podlage, ki so ostali na mestu nastanka. Ključne besede: Globina prsti, matična podlaga, rdeči glinasti Brz horizont, Rakek, Notranjsko podolje. SOIL CHARACTERISTICS ON THE SLOPE OF TIČNICA A T RAKEK Abstract Soil depths change in short distances on the karstic surface. This has been also confirmed by an investigation performed on Tičnica hill at Rakek in the Notranjsko valley system where the soil depths vary between 20 and 110 cm. This is due to the tectonically broken and corroded dolomite. On the locations where deeper jissures occurred in dolomite parent material, the soil is deeper. In such deeper profiles, reddish clay Brz horizons occur. From profile morphology, the position ofhorizon, and gentle slopes a conclusion has been derived, that clay particles are the insoluble residue ofparent material weathering, that have remained in the plače of origin. Key words: Soil depth; Parent material; Red clay Brz horizon; Rakek; Notranjsko valley system. Dr., izr. prof., Oddelek za geografijo. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, SI 1000 Ljubljana, Slovenija 265 Franc Lovrenčak Značilnosti prsti na pobočju Tičnice.. 1. UVOD Kraško pokrajino ločujejo od nekraške zlasti reliefne in vodne razmere, saj sta površinska izoblikovanost in voda na zunaj zelo vidna pokrajinska dejavnika. Podrobno proučevanje pa pokaže, da med ločevalne dejavnike poleg reliefa in vode sodi tudi na zunaj manj vidna prst. Da bi bolje spoznali značilnosti prsti kot sestavnega dela kraške pokrajine, smo jih vzorčno prouevali na pobočju Tičnice na Rakeku. V ospredju je bilo dvoje vprašanj; prvo se je nanašalo na spreminjanje globine prsti na kraškem površju in drugo na avtohtonost ali alohtonost rdečkastega glinastega horizonta v spodnjem delu profila globokih prsti. Ali je glina v tem horizontu ostala na mestu nastanka, kot ostanek preperevanja matične osnove, ali je bila vanj prinesena? 2. METODE DELA Na terenu smo podrobno proučili šest profilov prsti na dveh prerezih skozi odejo prsti. Prvi je bil za staro Osnovno šolo na jugozahodni strani Tičnice v nadmorski višini 470 m in drugi v novi rakovski soseski na jugovzhodnem pobočju Tičnice v višini okoli 580 m. V prvem prerezu so bili podrobno proučeni trije profili na razdalji štirih metrov in v drugem tudi trije profili na razdalji sedmih metrov in pol (sliki 1 in 2). Shka 1: Prerez skozi odejo prsti na Tičnici (1.prerez) PROFIL I. - i 1 i Ocm 23-40 cm 86 cm 400 cm 266 Osnutek: dr. Franc LovrenCak Izdelava: Veronika Leskovšek FF. Oddelek za geografija, 1995 Franc Lovrenčak Značilnosti prsti na pobočju Tičnice... Slika 2: Prerez skozi odejo prsti na Tičnici (2.prerez) /-/14 cm / eocm / ^/ V/ / / / 87aii / / / 110 cm / / / 310 cm lOOai. 1 180 on 1 750 cm Oflnutflk: dr. Franc LovrenLak Izdelava: Varonika LaskovGak FF,0dd«lek2a geografijo, 1995 Pri terenskem delu smo izmerili globino prsti, opisali morfologijo profila in iz vseh horizontov vzeli vzorce za laboratorijsko analizo. Barvo smo določili na ovlaženem vzorcu po Munselovem atlasu. Mehanska analiza prsti: vzorci so bili pripravljeni z 0,4n raztopino natrijevega pirofosfata (Na 10 H2O), posamezne frakcije so bile določene s pipetno metodo, tekstumi razredi pa po mednarodnem teksturnem trikotniku. Reakcija prsti je bila izmerjena z digitalnim pH metrom (v KCl). Delež prostega CaC03 smo določili s Scheiblerjevim kalcimetrom. Delež organske snovi pa je bil določen po metodi Walkley-Blacka (Lovrenčak, 1979). 3. PEDOGENETSKI DEJAVNIKI Tičnica je 664 m visoka vzpetina, ki se dviga na vzhodni strani Rakovsko-Unškega polja, nad (90-110 m), suhi dolini podobno reliefno vrzeljo, po kateri je speljana cesta med Rakekom in Cerknico. Nahaja se v nizu vzpetin, ki se dvigajo severno od Rakovsko-Unškega polja (vanj spadata še npr. Orlek in Srnjak). Niz se nadaljuje proti Cerkniškemu polju. Podobne vzpetine se dvigajo tudi vzhodno od Rakovsko-Unškega polja: Kilovec, Lisec, Blaževec in južno od njega: Peščenk, Rakovski grič in Čukov grič. Tako, kot je ves predel Rakovsko-Unškega polja iz zgornje triasnega dolomita, je tudi Tičnica iz te kamnine. Prevladuje fino kristalasti, sivi, svetlosivi do skoraj beli dolomit (Čadež, 1954). 267 Franc Lovrenčak_Značilnosti prsti na pobočju Tičnice... V obeh proučevanih prerezih se menjavajo bolj ali manj nagnjene plasti dolomita, s tako močno pretrto in razdobljeno kamnino, da plasti ni videti. Čadeževa (1954) navaja, da se dolomiti pod vplivom tektonskih premikov pogosto peskasto ali moknato drobe. Geološka proučevanja so pokazala, da ob Rakovsko-Unškem polju skoraj vzporedno potekata idrijski prelom in unški prelom ob narivu, kjer je prelomna cona (Pleničar et al., 1970). Domnevamo lahko, daje v razpokani kamnini korozija hitreje in lažje napredovala in so zato v njej nastali bolj ali manj globoki in široki žepi. Podobno sklepa tudi Čadeževa (1954), da se je v dolomitih na tektonsko pretrtih mestih stopnjevalo zakrasevanje in so nastale vrtače in požiralniki. Površje je položno in gladko, naklon znaša od 9 do 11°. Vsa deževnica zaradi prepustnosti kamnine pronikne v tla tako, da ni površinsko tekoče vode. Podnebje Rakovsko-Unškega polja, na obrobju katerega se nahaja Tičnica je zmerno celinsko, na kar kažejo podatki o temperaturah in padavinah iz najbližje meteorološke postaje, ki je v Planini. Srednja letna temperatura znaša 9,0°C. Srednja januarska temperatura je -1,1°C in srednja temperatura najtoplejšega meseca 0"lij) 18,9°C. Letna kohčina padavin znaša 1821 mm (Pučnik, 1980). Temperature, ki jih navaja Habič (1980) za Cerkniško dolino, so nekoliko nižje, saj znaša srednja letna temperatura okrog 8°C, januarska okrog -2°C in julijska okrog 17''C. Na leto pa pade povprečno od 1500 do 1700 mm padavin. Na Rakovsko-Unškem polju bodo zaradi vmesne nadmorske višine, temperature in padavine verjetno vmes med Planino in Cerkniško dolino. 4. ZNAČILNOSTI PRSTI Na delih Tičnice, kjer smo merili globino prsti se ta zelo spreminja. V prvem proučevanem prerezu na razdalji štirih metrov sega prst najmanj 33 in največ 86 cm globoko (slika 1). Profil prsti sestavlja temen A horizont, ki se večinoma nahaja na dolomitni matični osnovi. Tam, kjer so se v dolomitni matični osnovi izoblikovali žepi pa se nahaja pod njim v plitvem žepu prehodni AC horizont in v globokem žepu prehodni A(B)rz in pod njim (B)rz horizont. Podobno je tudi v drugem prerezu. Tuje na razdalji sedmih metrov in pol prst globoka 20-110 cm (slika 2). Zgradba profila je večinoma enostavna. Svetlo rjavi A horizont 268 Franc Lovrenčak Značilnosti prsti na pobočju Tičnice... se nahaja na C horizontu dolomitne matične osnove. Le v žepih, tukaj so štirje, je pod A horizontom rdečkast (B)rz horizont. Žepi v kamnini so različno široki; 110 cm globok žep je v vrhnjem delu širok 25 cm in se navzdol zožuje, kjer je malo nad dnom širok 14 cm. Plitvi do 86 cm globoki žepi so široki tudi do 140 cm. Dolomit ob teh žepih je po površini mokast, pri prvem ozkem žepu pa ne. Morda ta dolomit zaradi močnejše pretrtosti na določenem mestu hitreje prepereva in so zato nastali širši žepi z globoko prstjo. Globina prsti je v obeh prerezih odvisna od razčlenjenosti dolomitne matične osnove. Tam, kjer so se zaradi pretrtosti dolomita izoblikovali žepi, so prsti globje. Če dolomit ni močno pretrt in kamninske plasti niso zdrobljene, je tudi žepov manj in zato je prst enkomemejše globine, večinoma plitva, okoli 20 cm globoka. Te meritve globine prsti se ujemajo z meritvami na robnih delih Rakovsko-Unškega polja, kjer je v žepih v dolomitu prst globoka do 110 cm (Lovrenčak, 1989). V obeh proučevanih prerezih se v žepih, kjer je globoka prst, nahaja v spodnjem delu profila, rdečkast, glinast horizont. V prvem prerezu se ta horizont pojavi v globini 45 cm in sega do 86 cm. Po teksturi je glinast (45,7% gline in 39,3% melja), reakcija je nevtralna in vsebuje le malo prostega kalcijevega karbonata in organske snovi (tabela 1, profil III, (B)rz horizont). Tabela 1: Nekatere lastnosti prsti na Tičnici štev. štev. hori- globina v grobi drobni melj gli- teks- pH v % % prof. vzor. zont cm pesek pesek na tura KCl CaCO' hu- % % % % musa I IR A 0-23 21,5 17,9 38,5 22,1 GI 7,38 27,4 8,04 2R A/C 23-50 29,0 20,6 35.3 15,1 GI 7,43 29,0 7,66 II 3R A 0-40 20,3 15,7 43,4 20,6 GI 7,39 21,6 8,8 III 4R A 0-33 29,0 2,4 46.6 22,0 MGI 7,41 13,8 5,74 5R A(B)rz 33-45 4,4 24,0 45,3 26,3 MG 7,21 2,4 4,98 6R (B)rz 45-86 1,9 13,1 39,3 45,7 G 7,23 1,0 3,06 IV 7R A 0-20 8,7 15,4 44.0 31,9 IG 7,18 4,4 5,74 8R (B)rz 20-110 1,3 13,6 34,9 50,2 G 7,23 2,0 2,68 V 9R A 0-20 16,0 18,1 37.8 28,1 IG 7,66 22,2 6,13 lOR (B)rz 20-80 1,2 6,7 19,6 72,5 G 6,62 0,6 1,91 VI IIR A 0-30 5,0 17,6 41.9 35,5 IG 6,20 0,4 4,21 12R (B)rz 30-87 0,6 2,1 25.4 72,5 G 6,53 1,6 0,38 Tekstumi razredi: Gl-glinasta ilovica, MGI-meljasto glinasta ilovica, MG-meljasta glina, G-glina, IG-ilovnata glina. 269 Franc Lovrenčak Značilnosti prsti na pobočju Tičnice... Po reakciji, deležu prostega kalcijevega karbonata in deležu organske snovi (slika 3) so mu podobni glinasti horizonti v drugem prerezu skozi odejo prsti (tabela 1, profili IV,V,VI, (B)rz horizonti). Opaznejša razlika je le v deležu glinastih delcev, ki je tu precej večji (50-72% gline in 19,6-34,9%) melja). Tu se glinast horizont začne v globini 20-30 cm in sega do 80-110 cm. Slika 3: Primerjava med nekaterimi lastnostoni prsti na Tičnici in robu Rakovsko-Unškega B(r)z polja % glino pH 80- S - 70-j -1 7 60 - 9 ^' 50 - 1 ^ 40^ 4 - 30 " ^ 3 20 i I 2 10- Hn 1 4- 0 : ^ 0 rj vzorec 6R iz profila III. ? vzorec 8R Iz profila IV. J vzorec 10R iz profila V. % humusa 3,5 T 3 2,5 2 1,5 1 0,5 O vzorec 12R iz profila VI. vzorec (B)rz iz profila 3* na robu Rakovško - Unškega o^,i,^ ^^„^ Lov«nč^k polja. J,,, , , Izdelava: \^ranila Lasloviak ___'(Lovrenčak 1993) FF,_Oddetokjageageflia,_19?J Rdečkast, glinast horizont se nahaja tudi v globokih prsteh na robnih delih in na dnu Rakovsko-Unškega polja. S proučevanimi horizonti bomo primerjali le horizonte na robu tega polja, ker morfologija profila prsti na dnu polja kaže, da gre zelo verjetno pri njih za drugačno genezo. V horizontih na robu Rakovsko-Unškega polja je podobno visok delež glinastih delcev (55-65%) kot v prsteh na Tičnici (Lovrenčak, 1989, 1993). Rdečkast, glinast horizont se nahaja v prsteh na dolomitu tudi drugod v Sloveniji (Gregorič, 1969; Stepančič, 1975). Primerjava pokaže, da vsebujejo ti horizonti na Tičnici in robnih delih Rakovsko-Unškega polja podobno visok delež glinastih delcev kot horizonti v prsteh na dolomitu na Dolenjskem (tabela 2). To kaže na podobno genezo prsti na dolomitu v obeh delih Slovenije. 270 Franc Lovrenčak_Značilnosti prsti na pobočju Tičnice... % gline % melja Rdečeijava glina na Tičnici 45- - 72% 19 - 30% Rdečerjava glina na robu Rakovsko- 55- - 65% 17 - 29% Unškega polja Rdečerjava glinana dolomitu na 50- - 90% manj kot 30% Dolenjskem (Stepančič, 1975) Postavlja se vprašanje nastanka takih prsti in nastanka tega glinastega horizonta. Stepančič (1975) navaja, da so Racz et al. ugotavljali, da sta glina in meljasto glinasta ilovica v prsteh na celinskem krasu Hrvaške istega porekla, in da je slojevitost v prsti posledica postopne sedimentacije in sortiranja ter različne stopnje procesov izpiranja gline. Proučevanja prsti na triasnem dolomitu pri Grosupljem, ki jih je opravila Gregoričeva (1969) so pokazala, da so rdečkasto rjavi glinasti horizonti avtohtoni in alohtoni. Avtohtoni se nahajajo v prsteh na platojih gričev. Alohtoni pa v prsteh na dnu podolja od Šmarja čez Grosuplje proti Novemu mestu, kamor je bila erozijsko iz višjih leg prenesena rdeče rjava glina. Proučevanja prsti na robu Rakovsko-Unškega polja (Lovrenčak, 1989) so pokazala, da je tudi tu rdečkast, glinast horizont avtohton. Tudi lastnosti prsti na Tičnici kažejo na tak zaključek. Že sama morfologija profila prsti, ko se rdečkast, glinast horizont nahaja v bolj ali manj širokih žepih, kaže na to. Ob razpokanem in zdrobljenem dolomitu je korozija hitreje napredovala in zato se je tu bolj kopičil preobražen, netopen ostanek preperevanja dolomita, kot na bolj čvrsti skali. Prsti se nahajajo tudi na položnem pobočju tako, da je malo verjetno, da bi erozija nanesla glinaste delce v ponekod ozke in okoli 100 cm globoke žepe. V profilu prsti tudi ni videti znakov izpiranja gline od zgoraj navzdol. Na osnovi vsega tega sklepamo, da je tudi v prsti na Tičnici, spodnji rdečkasto rjav, glinast horizont avtohton, da predstavlja netopni ostanek razpadanja dolomita in, da ga lahko označimo kot horizont rezidija - (B)rz. 271 Tabela 2: Delež glinastih in meljnatih delcev v spodnjih horizontih prsti Franc Lovrenčak_Značilnosti prsti na pobočju Tičnice... Čadež N., 1954: Geologija ozemlja med Planinskim in Cerkniškim poljem. Elaborat; Vodnogospodarske osnove porečja Ljubljanice. Prirodne osnove. Geologija. Ljubljana. Gregorič V., 1969: Nastanek tal na triadnih dolomitih. Geologija 12. Ljubljana. Habič P., 1981: Geografska podoba Cerkniške doline in njene okolice. Notranjski listi II. Cerknica. Lovrenčak F., 1979: Laboratorijske analize prsti. Ljubljana. Lovrenčak F., 1989: Pedogeografske razmere na krasu (na dveh primerih). Dela 6, Ljubljana. Lovrenčak F., 1995: Pedogeographic characteristics of the Rakovško-Unško polje. Acta carsologica XXIV, Ljubljana. Munsell soil color chart, 1992. Nevv York. Pleničar et al. 1970: Tolmač za list Postojna L 33-77. Beograd. Pučnik J., 1980: Velika knjiga o vremenu. Ljubljana. Stepančič D., 1975: Pokarbonatna tla na dolenjskem dolomitnem področju. Zbornik Biotehnične fakultete 25, Ljubljana. SOIL CHARACTERISTICS ON THE SLOPE OF TIČNICA AT RAKEK Summary Besides the surface forms and hydrological characteristics, soils are those that also rank among the distinctive karstic factors. To become better acquainted vvith the characteristics of soil as a natural factor of the karstic landscape, a sample study has been performed, of the soil on the slopes of Tičnica at Rakek, northeast of Postojna. Tvvo questions vvere of special interesi: the first one referred to the variation of soil depths, and the other one, to the origin - autochtone or allocthone - of the reddish clay horizon in the bottom section of soil profiles. On the terrain, six profiles on tvvo cross-sections of the soil cover vvere thoroughly investigated. The first one vvas on the southvvesterii slope, at the altitude of 470 m above sea level, and the other one on the southeastem slope, at the altitude of about 580 m. During the field vvork, soil depths vvere measured, profile morphologies described, and samples for the lab analyses vvere taken from aH horizons. In the laboratory, the follovving items vvere specified: mechanical composition, reaction, the LITERATURA 272 Franc Lovrenčak__Značilnosti prsti na pobočju Tičnice... 273 percentage of free Calcium and the percentage of organic matter. The colour of a moistened sample was determined according to the Munsel atlas. Tičnica is a 664 m high elevation rising on the eastern side of the Rakovško-Unško polje. It is one in a series of elevations which rise above the polje and continue towards the Cerkniško polje. It consists of the upper Triassic dolomite with the prevailing grey to nearly white dolomite vvhich forms the parent material of soil. The bedrock is well fissured and broken ovving to tectonic shifts. Our anticipation has been that corrosion is more aggressive in the fissured and broken rocks, vvhich results in more or less deep and vvide fissures. The surface is gently sloping and smooth, and the inclination amounts to 9-11 °. The climate is moderate Continental vvhich is supported by the data from a nearby meteorological station at Planica. The mean annual temperature amounts to 9 °C, the mean January temperature is -l.I °C, and the mean temperature of the vvarmest month, July, is I8.9°C. Annual precipitations amount to I82I mm. On both slopes vvhere soil depths vvere measured, the latter vary a lot. On the first slope, vvithin a distance of four meters, the shallovvest soil is 33 cm deep, and the deepest 86 cm. A profile consists of a dark A horizon vvhich mostly occurs on the dolomite parent material. On the spots vvhere fissures occur in the dolomite bedrock, the follovving situations vvere found: in shallovv fissures, a transitional AC horizon occurs under the A horizon, vvhile in deep fissures, under the A horizon, a transitional A(B)rz horizon occurs, and under the latter, even a (B)rz horizon. Similar situations vvere found on the other slope vvhere, vvithin a distance of seven meters, the soil is 20-110 cm deep. Soil profiles consists of a clear brovvn A horizon atop of a C horizon of the parent material. Only in the fissures, a reddish (B)rz horizon occurs under the A horizon. Soil depths on both slopes depend on the dissection intensity of the dolomite parent material. Soils are deeper in the fissures of the broken dolomite. Where the dolomite is not so intenesely broken, fissures are also fevver and, therefore, the soil depths are more even, about 20 cm. In the fissures of both investigated slopes, the reddish clay horizon occurs in the bottom section of a profile, vvith 45-72% of clay particles. On the basis of profile morphology, the position of this horizon in the fissures, and the gentle landforms, a conclusion has been derived that this is an autochtonous horizon. The particles forming this horizon have remained on the plače of origin and they represent the changed insoluble residue of the dolomite parent material vveathering. BIBLIOGRAFIJA PROF. DR. VLADIMIRJA KLEMENČIČA ZA OBDOBJE 1952-1996 Mojca Dolgan-Petrič, Ida Knez-Račič, Janja Turk Uredništvo geografsice publilcacije Dela Oddelka za geografijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani je ob 70-letnici prof. dr. Vladimirja Klemenčiča želelo predstaviti bogato publicistično dejavnost jubilanta. V knjižnici smo v ta namen pripravili bibliografijo prof dr. Vladimirja Klemenčiča od prvih objav leta 1952 do konca leta 1996. Bibliografija, ki je pred vaiid, ni popoln prerez znanstvenega, mentorskega, uredniškega in drugega strokovnega dela prof. Vladiinirja Klemenčiča, vendar se že iz predstavljenega opusa objavljenih znanstvenih in strokovnih del kaže njegov bogat prispevek k razvoju slovenske geografije in uveljavitvi stroke doma in po svetu. Bibliografijo smo sestavili s pomočjo dveh osnovnih virov: listkovnega kataloga in računalniškega kataloga (bibliografske baze GEOFF) Knjižnice Oddelka za geografijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Gradivo smo dopolnili s podatki iz publikacije Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev in sodelavcev Univerze v Ljubljani, knjige 1-4, ter vzajemnega kataloga slovenskih knjižnic COBIB. Bibliografija obsega 283 tiskanih, doma in v tujini objavljenih bibliografskih enot. Upoštevani so znanstveni in strokovni članki iz strokovnih revij, sestavki iz zbornikov posvetovanj in kongresov ter samostojne publikacije (monografije). Bibliografija ne vključuje raziskovalnih nalog, elaboratov in ekspertiz. Iz bibliografije smo izločili članke iz časnikov ter recenzije, ocene in poročila. V bibliografiji ni zabeleženo uredniško delo ter bogato mentorsko delo pri diplomah, magistrskih nalogah in doktorskih disertacijah. Bibliografija je urejena kronološko, znotraj posameznih let pa so prispevki urejeni po abecednem vrstnem redu. 1952 Agrarna geografija Tuhinjske doline. - Geografski zbornik 1 (1952), str. 75-120. Rast prebivalstva na Slovenskem Koroškem v obdobju 1934-1951. - Geografski vestnik 24 (1952), str. 115-134. 275 1953 1959 Migracije prebivalstva na Koroškem med 1934 do 1951. - V: Zbornik Koroške. Ljubljana 1959, str. 92-112. Pokrajina med Snežnikom in Slavnikom : gospodarska geografija. - Ljubljana 1959, 197 str. (Dela / Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za prirodoslovne in medicinske vede ; 8). Poskus gospodarsko-geografske klasifikacije naselij Slovenije. - V: Zbornik radova 5. kongresa geografa FNR Jugoslavije održanog u NR Crnoj gori od 8 - 16 septembra 1958. Cetinje 1959, str. 485-487. 1960 Kritični pretres avstrijskega popisa 1951 z ozirom na jezikovno strukturo na Koroškem. - Razprave in gradivo 1960, št. 2, str. 101-182. Problemi gospodarsko-geografske klasifikacije slovenskih naselij. - Geografski vestnik 32 (1960), str. 111-130. 1962 Geografski problemi i metode proučevanja svakodnevnog putovanja radne snage od mesta stanovanja na rad i obratno. - V: Zbornik 6. kongresa geografov FLRJ. Ljubljana 1962, str. 291-296. 276 Urbanizacija okolice Kamnika. - Geografski vestnik 25 (1953), str. 73-92. 1954 Pomen popisov prebivalstva leta 1948 in 1953 za geografijo prebivalstva Slovenije. - Geografski vestnik 26 (1954), str. 187-190. Razvoj Mengša v zadnjem stoletju. -V: Mengeški zbornik. Mengeš 1954, str. 92-98. Kmetijska proizvodnja in izraba tal v vasi Podgorje pri Kamniku. - Geografski vestnik 34 (1962), str. 26-81. Rast prebivalstva novomeške pokrajine po letu 1869. - V: Dolenjska zemlja in ljudje. Novo mesto 1962, str. 162-174. (soavtorji M. Dobovšek ^et al.]) 1963 Dnevni priliv delovne sile v industrijska podjetja Ljubljane v letih 1951 in 1961. -Geografski vestnik 35 (1963), str. 3-13. 1964 Die geographischen Probleme der Almvvirtschaft in Jugoslawien. - V: Almgeographie. Wiesbaden 1964, str. 43-55. (Forschungsberichte ; 4). Predhodni rezultati proučevanja najnovejših geografskih procesov slovenske pokrajine. - Geografski obzornik 11 (1964), št. 2, str. 55-56. Transformacija prigradske zone. - V: Zbornik 7. kongresa geografa SFRJ. Zagreb 1964, str. 189-209. Zakaj nazaduje interes za obdelavo zemlje? - Socialistično kmetijstvo in gozdarstvo 15 (1964), št. 17, str. 426. 1965 Mednarodna konferenca za metode proučevanja izrabe tal v Budimpešti in mednarodna konferenca v Halle-u v letu 1964. - Geografski vestnik 37 (1965), str. 178-179. Nekateri elementi sodobnega socialno-geografskega procesa v Sloveniji. -Socialistično kmetijstvo in gozdarstvo 16 (1965), št. 7, str. 181-182 in št. 8, str. 207. Razvoj in rezultati agrarne geografije v JugoslavijL - Geografski obzornik 12 (1965), št. 1, str. 15-22. (soavtor L Crkvenčič) Regionalni procesi in kmetijstvo Slovenije. - Teorija in praksa 2 (1965), št. 4, str. 604-614. 277 The village of Podgorje in the Slovenian Sub-Alpine region. - Geographia Polonica 1965, št. 5, str. 195-214. Za objektivno in konstruktivno kritiko. - Geografski obzornik 12 (1965), št. 1, str. 26-30. (soavtorji M. Jeršič ...[et al.]) 1966 Agrogeografičeskie issledovanija v Jugoslavii. - Vestnik Moskovskogo universiteta 1966, št. 4, str. 34-39. (soavtor 1. Crkvenčič) Some elements of urbanization and regional development of Slovenia. - V: Aspects of the study of regional geographical structure. Bratislava 1966, str. 145-174. (Acta geologica et geographica Universitatis Comenianae. Geographica ; 6). 1967 Arbeitsrichtungen und -ergebnisse der Agrargeographie in Jugoslawien. - Wissenschaftliche Zeitschrift der Universitat Halle 16 (1967), str. 201-211. (soavtor I. Crkvenčič) Elementi transformacije Bistriške ravnine. - V: Kamniški zbornik. Kamnik 1967, str. 3-46. (soavtor M. Jeršič) The mapping of land utilization in Vugoslavia. - V; Land utilization in Eastern Europe. Budapest 1967, str. 67-73 . (Studies in geography in Hungary ; 4). (soavtor I. Crkvenčič) Razvoj i rezultati agrarne geografije u Jugoslaviji. - V: Zbornik radova prvog jugoslavenskog simpozija o agrarnoj geografiji u Mariboru od 3. do 5. decembra 1964. Ljubljana 1967, str. 27-45. (soavtor I. Crkvenčič) Rezultati agrarno geografskih proučavanja Instituta za geografiju Univerze u Ljubljani u godinama 1962-1964. - V: Zbornik radova prvog jugoslavenskog simpozija o agrarnoj geografiji u Mariboru od 3. do 5. decembra 1964. Ljubljana 1967, str. 73-83. 1968 Mešovita struktura domačinstava poljoprivrednih gazdinstava kao elemenat socijalno geografskih procesa i transformacije pokrajine. - V: Zbornik na 8. 278 kongres na geografite od SFRJ vo Makedonija od 9. 9. do 14. 9. 1968. Skopje 1968, str. 297-310. Migracije stanovništva u Sloveniji. - V: Cvijičev zbornik. Beograd 1968, str. 199-206. Probleme und Versuche von kartographischen Analysen der Bodennutzung in Slowenien. - V; Internationale Beratung iiber Bodennutzungskarten. Budapest 1968, str. 211-218. Problemi mešane strukture gospodinjstev in kmečkih gospodarstev v Sloveniji : prispevek k študiju urbanizacije. - Geografski vestnik 40 (1968), str. 19-49. Slovenija in Slovenci v mreži interdisciplinarno organiziranega raziskovalnega dela znanstvenih institucij v tujini. - V; Dokumentacija univerzitetne konference ZKS. Ljubljana 1968, str. 25-31. Sozialgeographische Probleme der Arbeiter-Bauern-Strukturen unter besonderer Beriicksichtigung der Situation in Jugoslawien. - V: Zum Standort der Sozialgeographie. Miinchen 1968, str. 75-82. (Miinchner Studien zur Sozial- und Wirtschaftsgeographie ; 4). Transformacija na selskoto stopanstvo i iskoristuvanje na zemljišteto vo Golozinci. - Geografski razgledi 6 (1968), str. 38-54. (soavtorja M. Panov, M. Pak) 1969 Ekskurzija v Podjuno. - V: Povzetki referatov v sekcijah in vodnik po poti ekskurzij. 8. zborovanje slovenskih geografov na Ravnah na Koroškem, 12. - 14. septembra 1969. Ljubljana 1969, str. 41-45. Elemets of the transformation of the Bistrica plain. - V: Exursion guide and some studies of land utilization in Slovenia. 3. Conference of Sub-Committe of Land Utilization in the East-European Countries at Maribor from 7th - 1 Ith October 1969. Ljubljana 1969, str. 59-62. (soavtor M. Jeršič) Izseljevanje, problem Slovenije in Slovencev. - V: Draga 1968. Predavanja študijskih dni v Dragi pri Trstu. Trst 1969, str. 51-59. The land utilization and the agrarian economic systems of the cadastrian parish of Sečovlje. - V: Exursion guide and some studies of land utilization in Slovenia. 3. 279 Conference of Sub-Committe of Land Utilization in the East-European Countries at Maribor from 7th - 1 Ith October 1969. Ljubljana 1969, str. 73-77. Nekateri elementi gospodarsko-geografskega razvoja Rakitne. - Geografski vestnik 41 (1969), str. 39-57. (soavtor M. Pak) Pomen hitre ceste za razvoj dnevne migracije. - V: Narodnogospodarski vidiki izgradnje hitre ceste Šentilj-Gorica. Ljubljana 1969, str. 91-93. Temeljna vprašanja slovenske univerze ob njeni petdesetletnici. - Sodobnost 17 (1969), št. 12, str. 1195-1197. 1970 Ein am Beispiel von Slovvenien vorgenommener Versuch einer Klassifikation von Gemeinden, von raumlicher Differenzierung nach der Bevdikerungsmobilitat. - Geographical papers 1 (1970), str. 129-143. Inventarizacija procesa u prostoru za potrebe regionalnog planiranja industrijskog društva. - V: Geodetska delatnost u oblasti inventarizacije prostora. Bled 1970, str. 173-178. The migration of population and the industrialization of Slovenia. - V: Recent population movements in the East-European countries. Budapest 1970, str. 21-27. (Studies in geography in Hungary ; 7). Problemi socialne in prostorske mobilnosti Slovencev. - V: 6. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 29. 6. - 11. 7. 1970. Ljubljana 1970, str. 17-26. Selitveni tokovi prebivalstva v Sloveniji. - V: Slovenski izseljenski koledar 17 (1970), str. 49-52. Sodobni problemi regionalnega razvoja Krasa in perspektive njenega nadaljnjega razvoja = Problemi suUo stato attuale del Carso e prospettive per il suo futuro sviluppo. - V: Akti študijskega srečanja o Krasu, Veliki Repen (Trst), 7. septembra 1970 = Atti del Convegno di studio sul patrimonio Carsico, Rupingrande (Trieste), 7 settembre 1970. Trst 1970, str. 9-13. Zur historischen Geographie Istriens. - Osterreichische Osthefte 12 (1970), št. 4, str. 278-279. 280 1971 7972 Geografija prebivalstva Slovenije. - Geografski vestnik 44 (1972), str. 133-142. Geografsko opredeljivanje i problemi socialno ugroženih područja na primeru Slovenije. - V: Zbornik na jugoslovenskiot simpozium za problemite na selskite naselbi i zemljodelskoto proizvodstvo. Ohrid 1972, str. 33-40. Izkoriščanje zemlje. - V: Zelena knjiga o ogroženosti okolja v Sloveniji. Ljubljana 1972, str. 15-17. Koroška : karta in imenik slovenskih in nemških krajevnih imen = Landkarte und Ortschaftsverzeichnis mit slowenischen und deutschen Ortsnamen. - Maribor 1972, 59 str. Obmejna regija Slovenija in njeni regionalno prostorski problemi. - V: Mednarodni simpozij o regionalnem prostorskem planiranju, Ljubljana, 18. in 19. maj 1972. Ljubljana 1972, str. 70-74. Razgovor uredništva Zdravstvenega vestnika z dr. Vladimirjem Klemenčičem. - Zdravstveni vestnik 41 (1972), str. 35-38. 281 Industrializacija in socialni razvoj Slovenije po drugi svetovni vojni. - V: Slovenski izseljenski koledar 18 (1971), str.70-73. Prostorska diferenciacija Slovenije po selitveni mobilnosti prebivalstva. - Geografski zbornik 12 (1971), str. 135-220. Sodobni problemi regionalnega razvoja Krasa in perspektive njenega nadaljnjega razvoja. - V: Jadranski koledar 1971. Trst 1971, str. 205-208. Spreminjanje gospodarske in socialne strukture in narodnostni problemi Slovencev na Južnem Koroškem. - V: Koroška in koroški Slovenci. Maribor 1971, str. 60-69. Types of the areas of the emptying or concentrating population in Slovenia -Vugoslavia. - Geografisk Tijdskrift 5 (1971), št. 4, str. 496-500. The social-geographical factors in forming the types of land utilization. - V: Agricuhural typology and land utilization. Verona 1972, str. 53-61. (soavtor I. Crkvenčič) 1973 Deset let Instituta za geografijo Univerze v Ljubljani 1962-1972. - Raziskovalec 3 (1973), št. 3, str. 71-74. Einige sozialgeographische Probleme der Grenziage Sloweniens im Jugoslawien. - V: Probleme grenznaher Raume. Innsbruck 1973, str. 13-23. (Schriftenreihe des Institutes fiir Stadtebau und Raumordnung ; 1). Raumdifferenzierung und Zerfall der alten klassischen Agrarstruktur der Bevolkerung in Slowenien / Jugoslavvien. - V: Sozialgeographische Probleme Siideuropas. Munchen 1973, str. 53-61. (Miinchner Studien zur Sozial- und Wirtschaftsgeogeographie; 7). Savremeni problemi na Koruškite Slovenci kao narodnost vo Avstrija. - Geografski vidik 4 (1973), str. 55-66. Socialno-geografsko proučevanje Prekmurja na primeru k. o. Cankova in k. o. Skakovci. - V; Mednarodni mladinski raziskovalni tabori 197I-I972. Ljubljana 1973, str. 228-247. Socijalno geografski aspekti izučavanja turizma u Sloveniji. - V: Geografija i turistička praksa. Referati sa I. jugoslovenskog simpozijuma iz turističke geografije, održan 28. i 29. oktobra 1971. godine u Bukovičkoj banji. Beograd 1973, str. 135-138. (Posebna izdanja / Prirodno-matematički fakultet Univerziteta u Beogradu, Odsek za geografske nauke. Institut za turizam i prostorno planiranje ; 2). Sodobni socialnogeografski problemi Slovencev na Koroškem. - Geografski obzomik 20 (1973), št. 3-4, str. 2-14. Tendence socialnega razvoja Severovzhodne Slovenije v primerjavi s celotno SR Slovenijo. - V: Geografski simpozij o Severovzhodni Sloveniji, Maribor, 13. do 15. oktobra 1972. Ljubljana 1973, str. 183-193. (Geographica Slovenica ; 2). Topical problems of open boundaries Slovenia. - V: Confini e regioni. Trieste 1973, str. 123-133. (soavtor M. Jeršič) 282 Zur Raumrelevanz der Grundfunktionen im wirtscliaft$geograplii$clien Strukturmuster Sloweniens. - V: Sozialgeographische Probleme Siideuropas. Miinchen 1973, str. 63-73. (Miinchner Studien zur Sozial- und Wirtschaftsgeographie ; 7). (soavtor K. Ruppert) 1974 Deset let Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani. - V: Socialnogeografski aspekti socialnega razlikovanja med slovenskimi pokrajinami. Ljubljana 1974, str. 7-19. (Geographica Slovenica ; 3). Gli appartenenti alla nazionalita italiana nella R. S. di Slovenia nei censimenti della popolazione del 1961 e del 1971. - V: Atti. 4. incontro geografico italo-sloveno, Pordenone, 28 - 29 ottobre 1973. Parte 1. Le minoranze etnico-linguistiche della frontiera italo-jugoslava. Udine 1974, str. 119-140. (Pubblicazioni dellTstituto di geografia della Facolta di lingue e letterature straniere delFUniversita di Trieste ; 1). Kritični pretres avstrijskega popisa 1951 z ozirom na jezikovno strukturo na Koroškem. - V: Komunikacije. 1. slovenski demografski simpozij. Ljubljana 1974, 7 str. Odprta meja med Jugoslavijo in Italijo in vloga manjšin. - Teorija in praksa U (1974), št. 9-10, str. 928-936. Problemi mešane strukture gospodinjstev in kmečkih gospodinjstev v Sloveniji. - V: Komunikacije. 1. slovenski demografski simpozij. Ljubljana 1974, 52 str. Regionalne razlike in problemi demografske in poselitvene strukture Slovenije. - V: Komunikacije. 1. slovenski demografski simpozij. Ljubljana 1974, 20 str. Regionalni in demografski razvoj na območju občin Šentjur pri Celju in Šmarje pri Jelšah. - V: Voglajnsko-Sotelska Slovenija. 9. zborovanje slovenskih geografov. Rogaška Slatina 1973. Ljubljana 1974, str. 125-141. Sodobni problemi narodnih manjšin v luči prostorske urbanizacije. - Razprave in gradivo 1974, št. 6, str. 136-140. Sodobni problemi narodnih manjšin v luči prostorske urbanizacije. - Sodobnost 22 (1974), št. 8-9-10, str. 774-778. 283 Sovremenite geografski problemi na Slovenija i Slovencite. - Zbornik na naučniot sobir po povod na 25. god GDM. Skopje 1974, str. 51-60. (Posebno izdanie / Geografsko društvo na SR Makedonija ; 1). 1975 Agrarian-geographical research work in Vugoslavia since the conference in Budapest in 1964. - V: Izraba tal v Vzhodno-srednje evropskih deželah. 3. konferenca podkomisije za izrabo tal v Vzhodno-srednje evropskih deželah, Maribor, 7. - 11. oktober 1969. Ljubljana 1975, str. 9-23. (Geographica Slovenica ; 4). (soavtor I. Crkvenčič) Elements of the transformation of the Bistrica plain. - V: Izraba tal v Vzhodno-srednje evropskih deželah. 3. konferenca podkomisije za izrabo tal v Vzhodno-srednje evropskih deželah, Maribor, 7. - 11. oktober 1969. Ljubljana 1975, str. 112-114. (Geographica Slovenica ; 4). (soavtor M. Jeršič) Indicators of the urbanization of agrarian settlements in Slovenia, Vugoslavia. - V: Urbanization in Europe. Budapest 1975, str. 271-278. Italijansko prebivalstvo na narodnostno mešanem ozemlju na Koprskem v SR Sloveniji. - V: Slovenci v Italiji po drugi svetovni vojni. Ljubljana 1975, str. 304-311. Ketnyelviiseg a Szloven Szocialista Kdztarsasagban (a szlovenek es magyarok altal lakott, nemzetisegileg vegyes teriileteken). - V: Naptar" 76. A szloveniai magyarok szemleje. Murska Sobota 1975, str. 48-63. The land utilization and the agrarian economic systems of the cadastrian parish of Sečovlje. - V: Izraba tal v Vzhodno-srednje evropskih deželah. 3. konferenca podkomisije za izrabo tal v Vzhodno-srednje evropskih deželah, Maribor, 7. - II. oktober 1969. Ljubljana 1975, str. 122-124. (Geographica Slovenica ; 4). O delu Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani v letu 1974. - Geografski vestnik 47 (1975), str. 226-227. Vzgojna in raziskovalna dejavnost ljubljanske univerze v luči potreb zamejskih Slovencev ter italijanske in madžarske narodnosti v SR Sloveniji. - V: Univerza v Ljubljani ob tridesetletnici osvoboditve I945-I975. Ljubljana 1975, str. 47 - 49. Zur soziookonomischen Entvvicklung in den slovvenischen Alpen. - V: Die Zukunft der Alpen I. Bevolkerung, Wirtschaft, Umvvelt. Miinchen 1975, str. 63-69. (Schriftenreihe ; 4). 284 1976 285 Amtiiche dsterreichische Volkszahlungen nach dem 2weiten VVeltkrieg mit Bezug auf die slovvenische Minderheit und Slovvenisch als Umgangssprache im Lichte des Gesetzes iiber die Volkszahlung besonderer Art. - V: Aktuelle Fragen der slovvenischen und der kroatischen Minderheit in Osterreich. Ljubljana, Zagreb 1976, str. 49-60. Drugačna dvojezičnost: o jezikovnih pravicah madžarske narodnostne skupnosti v Sloveniji. - Dan 6 (1976), št. 52, str. 24-26. (soavtor F. Hajos) Dvojezičnost v SR Sloveniji (na narodnostno mešanem ozemlju v Prekmurju). - Teorija in praksa 13 (1976), št. 1-2, str. 66-76. (soavtor F. Hajos) Geograflčeskoe izučenie izmenii socialno-ekonomičeskogo prostranstva i urbanizacii u Jugoslavii (posle 1965 g.). - V: Teritorialnaja struktura narodnogo hozjajstva u socialističeskih stranah. 23. meždunarodnij geografičeskij kongress. Moskva 1976, str. 160-171. Ketnyelviiseg a Szloven Szocialista Koztarsasagban ; a szlovenek es magyarok altal lakott, nemzetisegileg vegyes teriileteken. - Nemzetkozi neprajzi nemzetisegkutato konferencia, Bekescsaba, 1975. oktober 28-31. Bekescsaba 1976, str. 195-211. (soavtor F. Hajos) Kritika uradnih avstrijskih popisov prebivalstva v letih 1951, 1961 in 1971 glede na slovensko manjšino in slovenščino kot občevalni jezik. - Razprave in gradivo 1976, št. 7-8, str. 101-124. Die Lage der Geographie in Slowenien. - V: Sozialgeographische Fragestellungen. Frankfurt am Main 1976, str. 179-181. (Materialien / Geographishes Institut der Universitat Frankfurt; 5). O položaju slovenske geografije. - Geografski vestnik 48 (1976), str. 3-7. The official Austrian censuses in 1951, 1961 and 1971 concerning the Slovene minority and the Slovene language as the language of communication. - V: Twenty years overdue. Slovene and Croat minorities in Austria. Ljubljana 1976, str. 19-23. Official Austrian post-war population censuses concerning the Slovene minority and the Slovene language as the language of communication in the light of the act on the census of a special liind. - V: Actual questions of the Slovene and Croat minorities in Austria. Ljubljana 1976, str. 45-55. The open border and border regions as a new regional-geographic phenomenon. - V: Regional geography. 23. International Geographical Congress, Section 8. Moskva 1976, str. 146-150. Slovenska in italijanska narodna manjšina v luči urbanizacije in odprte jugoslovansko-italijanske državne meje. - Geografski obzornik 23 (1976), št. 3-4, str. 3-11. Slovenska manjšina v Avstriji: ob popisu prebivalstva posebne vrste leta 1976. - Teorija in praksa 13 (1976), št. II, str. 915-924. Uradni avstrijski popisi prebivalstva po drugi svetovni vojni glede na slovensko manjšino in slovenščino kot občevalni jezik v luči zakona o popisu prebivalstva posebne vrste. - V: Sodobna vprašanja slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji = Suvremena pitanja slovenske i hrvatske manjine u Austriji. Ljubljana 1976, str. 41-50. 1977 Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani v jubilejnem petnajstem letu dela (1976). - Geografski vestnik 49 (1977), str. 233-238. Manipulacije s statističnimi podatki v škodo manjšin v Avstriji. - V: Problem manjšin v jugoslovansko avstrijskih odnosih. Beograd 1977, str. 117-133. Manipulacije sa statističkim podacima na štetu manjina u Austriji. - V: Problem manjina u jugoslavensko austrijskim odnosima. Beograd 1977, str. 106-122. Manipulation mit statistischen Daten zum Nachteil der Minderheiten in Osterreich. - V: Das Minderheitsproblem in den jugoslawisch-6sterreichischen Beziehungen. Beograd 1977, str. 143-162. Manipulation of statistical data to the damage of minorities in Austria. - V: Minority problems in Vugoslav Austrian relations. Beograd 1977, str. 123-140. Neki aspekti teoretskog razvitka i društvene funkcije geografije u Sloveniji. - V; Zbornik 10. jubilarnog kongresa geografa Jugoslavije, održanog u Srbiji od 15. do 20. 9. 1976. Beograd 1977, str. 43-47. 286 Položaj slovenačke manjine u austrijskoj Koruškoj u svetlu istorijskih i socialnogeografskih procesa. - Globus 12 (1977), str. 56-88. (soavtor M. Klemenčič) Regionalna preobrazba s Slovenci poseljenega območja ob italijansko-jugoslovanski meji v Italiji. - Geografski vestnik 49 (1977), str. 149-156. Službeniot avstriski popis na naselenieto po vtorata svetska vojna vo pogled na slovenačkoto malcinstvo i slovenečkiot jazik kako govoren jazik vo svetlinata na zakonot za popis na naselenieto od poseben vid. - V: Prisilna asimilacija na slovenečkoto i hrvatskoto malcinstvo vo Avstriji. Skopje 1977, str. 74-89. 797« Aktualni socialnogeografski problemi Zgornjega Posočja. - V: Zgornje Posočje. Zbornik 10. zborovanja slovenskih geografov, Tolmin - Bovec, 26. - 28. 9. 1975. Ljubljana 1978, str. 127-135. (soavtorji M. Pak ...[et al.]) Considerazioni per la valutazione dei problemi socio-economici ed ambientali degli Sloveni in Italia. - V: Atti del Simposio sui problemi socioeconomici e ambientali degli Sloveni in Italia. Vol. I. Trieste 1978, str. 5-21. (soavtor K. Šiškovič) Geografski problemi življenjskega okolja : jugoslovanski simpozij z mednarodno udeležbo. - Naše okolje 3 (1978), št. 5-6, str. 179. Grenzregionen und nationale Minderheiten. - V: Socialnogeografski problemi obmestnih in obmejnih območij. Ljubljana 1978, str. 7-20. (Geographica Slovenica ; 8). Karakter, uzroci i posledice iseljavanja iz Jugoslavije. - V: Iseljeništvo naroda i narodnosti Jugoslavije. - Zagreb 1978, str. I05-II0. Migracije kao faktor populacionih i prostornih promena na primeru Slovenije. - Migracije 7 (1978), št. 11, str. 23-38. (soavtor A. Gosar) Le migrazioni quale fattore di cambiamento delle strutture demografiche e spaziali : Tesempio della Slovenia. - V: Italiani in movimento. Pordenone 1978, str. I4I-I5I. (soavtor A. Gosar) Ob 15-letnici Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani. - Raziskovalec 8 (1978), št. 2-4, str. 138-148. 287 Ob petnajstletnici ustanovitve Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani = Fifteen years of the Institute of geography at the University of Ljubljana. - V: Socialnogeografski aspekti obmejnih območij Slovenije. Ljubljana 1978, str. 5-15. (Geographica Slovenica; 6). Razvoj prebivalstva v Zgornjem Posočju v primerjavi s celotno Slovenijo. - V: Zgornje Posočje. Zbornik 10. zborovanja slovenskih geografov, Tolmin - Bovec, 26. -28. 9. 1975. Ljubljana 1978, str. 137-142. 7979 Delo Inštituta za geografijo Univerze Edvarda Kardelja v letih 1977 - 1978. - Geografski vestnik 51 (1979), str. 171-177. Die Lage und die Bedeutung SIowenien$ im Rahmen der grenziiberschreitenden Fremdenverkehrsstrome. - V: Tourism and borders. Proceedings of the Meeting of the IGU Working Group Geography of Tourism and Recreation, Ljubljana / Trieste, 15. - 19. 9. 1978. Frankfurt am Main 1979, str. 15-19. O problemu organiziranosti na medjurepubličkoj osnovi za istraživački rad o problematici povratka radnika sa privremenog rada u inostranstvu. - V: Suvremeno stanje vanjskih migracija iz Jugoslavije i njihovo naučno istraživanje. Zagreb 1979, str. 132-133. (Rasprave o migracijama ; 60). Problemi prebivalstva v socialnogeografskem razvoju mariborske regije v primerjavi s celotno Slovenijo. - V: Mariborsko Podravje. Zbornik II. zborovanja slovenskih geografov, Maribor, 28. - 30. 6. 1978. Maribor 1979, str. 127-140. Urbanizzazione spaziale e minoranze etniche nel Centro Europa. - V: Conferenza intemazionale sulle minoranze, 10-14 luglio 1974. Trieste 1979, str. 59-69. 1980 Neki socijalni uzroci i posledice prostornih uticaja industrializacije Slovenije. - V: Urbana in industrijska geografija. Jugoslovanski geografski simpozij, Ljubljana, 8. - 10. II. 1979. Ljubljana 1980, str. 275-284. Obmejna regija. - V; Vodnik po ekskurziji. 5. jugoslovanski simpozij o pouku geografije. Ljubljana 1980, str. I-IO. 288 The problems ofthe semi-agrarian structure in the semi-urban zones of Slovenia = Problemi polkmečke strukture v obmestjih Slovenije. - V: Geografski problemi obmestij. 2. poljsko - jugoslovanski seminar, Varšava, 29. 5. - 3. 6.1978. Ljubljana 1980, str. 9-21. (Geographica Slovenica ; 11). Sodobni pomen geografije v vzgojnoizobraževalnem procesu. - Geografski obzomik 27 (1980), št. 1-2, str. 9-11. Stališča Mihajla Idvorskega Pupina do znanosti, njene organizacije in povezovanja le-te s pedagoškim procesom na univerzi ter prakso od konca 19. do prve četrtine 20. stoletja. V: Mihajlo 1. Pupin - znanstvenik, politik, gospodarstvenik. Ljubljana 1980, str. 36-40. Strukturveranderung und innergemeindliche Differenzierung in den Gemeinden Ohrid, Struga und Resen. - V: Raumliche Struktur- und Prozessmuster in der SR Makedonien. Kallmiinz/Regensburg 1980, str. 59-64. (Miinchner Studien zur Sozial-und Wirtschaftsgeographie ; 20). 1981 Adamič v procesu množičnega izseljevanja s slovenskega etničnega ozemlja. - V: Louis Adamič. Simpozij, Ljubljana, 16. - 18. september 1981. Ljubljana 1981, str. 23-30. (soavtor R. Genorio) Industrialisierung und raumvvirksame Urbanisierung in Slowenien Jugoslawien. - V: Industrialisierung und Urbanisierung in sozial isti sehen Staaten Siidosteuropas. Kallmunz / Regensburg 1981, str. 27-35. (Munchner Studien zur Sozial- und Wirtschaftsgeographie ; 21). Die Kulturlandschaft im nordwestlichem Grenzgebiet Jugoslawiens (SR Slowenien). - Regio basiliensis 22 (I98I), št. 2-3, str. 217-231. Poselitev in razvoj prebivalstva na Gorenjskem v zadnjih treh desetletjih. - V: Gorenjska. Zbomik 12. zborovanja slovenskih geografov, Kranj - Bled, 15. - 17. 10. 1981. Ljubljana 1981, str. 55-63. Razprava o geografiji. - Geografski vestnik 53 (I98I), str. 85-92. (soavtorji I. Vrišer ...[etal.]) 289 1982 1983 Nekatere značilnosti regionalnega razvoja alpskega sveta v Sloveniji: poselitev in struktura prebivalstva. - V: Usmerjanje regionalnega razvoja Slovenije. Slovenske Alpe, Severovzhodna Slovenija, Bela krajina. Ljubljana 1983, str. 12-19. (Geographica Slovenica ; 14). Population growth in the Slovene Alpine area : with the special reference to western Upper Carniola. - Geographica lugoslavica 5 (1983), str. 91-97. Regionalno in socialno poreklo dijakov Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu v šolskem letu 1982/1983. - Letno poročilo Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu 26(1982/83), str. 66-73. Tri strokovno-znanstvena srečanja geografov iz Slovenije in iz ZR Nemčije : (od 2. do 9.10.1983). - Raziskovalec 13 (1983), št. 12, str. 517-518. (soavtor A. Gosar) 290 Dvajset let dela Inštituta za geografijo v luči prispevka k razvoju slovenske geografije. - V: 20 let socialne geografije v Sloveniji. Ljubljana 1982, str. 7-15. (Geographica Slovenica; 13). The elements of regional integration in border areas. - V: Cooperations and conflict in border areas. Milano 1982, str. 61-71. (soavtor 1. Piry) Geografia : |libro di testo sperimentale). - Ljubljana 1982, 113 str. (Istruzione media fondo comune di contenuti educativi e istruttivi base), (soavtorji S. Brinovec ...[etal.]) Geografija : [poskusni učbenik]. - Ljubljana, 1982, 113 str. (Srednje izobraževanje -skupna vzgojnoizobrazbena osnova), (soavtorji S. Brinovec ...[et al.]) Gravitacijsko zaledje dijakov Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu. - V: Jubilejni zbornik. 25 let Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu. Celovec 1982, str. 110-115. Urbanizacija in deagrarizacija ter izraba zemlje za proizvodnjo hrane. - V: Geografske značilnosti preobrazbe slovenskega podeželja. Ljubljana 1982, str. 41-48. Vprašanja okrog interpretacije rezultatov jugoslovanskega popisa prebivalstva po narodnosti leta 1981. - Razprave in gradivo 1983, št. 16, str. 147-156. (soavtorja R. Genorio, A. Stergar) 1984 Funkcija in položaj jezika Slovencev v zamejstvu ter narodnosti v SR Sloveniji. - V: Dvojezičnost - individualne in družbene razsežnosti. Ljubljana 1984, str. 27-31. Geographische Probleme der Grenzraume Sloweniens. - Osterreich in Geschichte und Literatur mit Geographie 28 (1984), št. 6, str. 387-400. Ob 25-letnici Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu. - V: Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes. Ljubljana, Celovec 1984, str. 92-94. Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem v luči historičnih in socialnogeografskih procesov. - V: Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes. Ljubljana, Celovec 1984, str. 95-111. (soavtor M. Klemenčič) Poselitev in regionalna struktura prebivalstva vzhodne Dolenjske z Belo krajino. - V: Dolenjska in Bela krajina. Prispevki za 13. zborovanje slovenskih geografov v Dolenjskih toplicah od 12. - 14. oktobra 1984. Ljubljana 1984, str. 193-208. (soavtorja D. Perko, D. Počkaj) Probleme der regionalen Bev61kerungsentwicklung in der Alpenvvelt Jugoslavviens. - V: Raumstrukturen der randalpinen Bereiche Bayems und Slovveniens. Kallmiinz/Regensburg 1984, str. 19-27. ( Miinchner Studien zur Sozial-und Wirtschaftsgeographie; 27). Les problemes du developpment et de la repartition de la population dans les Alpes yougoslave$. - V: Les Alpes. Pariš 1984, str. 110-114. 1985 Položaj italijanske in madžarske narodnosti in narodnostno mešana območja v slovenski Istri in Prekmurju v luči socialne geografije. - V: Narodnostno mešana območja v SR Sloveniji. Prekmurje, Slovenska Istra. Ljubljana 1985, str. 7-11. (Geographica Slovenica ; 16). Slovenci smo svetovni narod. - Vestnik koroških partizanov 19 (1985), št. 3-4, str. 5-16. 291 Slovenci smo svetovni narod : pogovor s prof. dr. Vladimirjem Klemenčičem o vprašanjih zamejskih, posebej koroških Slovencev. - Slovenski vestnik 40 (1985), št. 31-32, str. 6. Slovenci smo svetovni narod : pogovor uredništva Zdravstvenega vestnika s prof. dr. Vladimirjem Klemenčičem. - Zdravstveni vestnik 54 (1985), št. 6, str. 282-285. Uloga M. I. Pupina u borbi za jugoslovenske granice posle prvog svetskog rata. - V: Život i delo Mihajla Idvorskog Pupina. Zbornik radova naučnog skupa. Novi Sad -Idvor, 4 - 7 oktobar 1979. Novi Sad 1985, str. 391-397. (soavtor M. Klemenčič) 1986 Dvojezičnost v SR Sloveniji (na narodnostno mešanem ozemlju v Prekmurju). - Geografski obzornik 33 (1986), št. 2-3, str. 86-95. (soavtor F. Hajos) Funkcija položaja jezika Slovencev v zamejstvu in narodnosti v SR Sloveniji. - Geografski obzornik 33 (1986), št. 2-3, str. 101-104. Geografija 1. - Ljubljana, 1986, 123 str. (Srednje izobraževanje. Skupna vzgojnoizobrazbena osnova), (soavtorji S. Brinovec ...[et al.]) Die Industrialisierung im Karstgebiet von Slowenien. - V: Angewandte Sozialgeographie. Augsburg 1986, str. 117-128. (Beitrage zur angewandten Sozialgeographie. Sonderband). Italijansko prebivalstvo na narodnostno mešanem ozemlju na Koprskem v SR Sloveniji. - Geografski obzomik 33 (1986), št. 2-3, str. 96-100. Izhodiščna načela za vrednotenje sociogospodarskih in prostorskih problemov Slovencev v Italiji. - Geografski obzomik 33 (1986), št. 2-3, str. 9-20. (soavtor K. Šiškovič) Koroški Slovenci danes. - Geografski obzomik 33 (1986), št. 2-3, str. 51-57. Koroški Slovenci danes. - Obzomik. Mesečna revija Prešernove družbe 34 (1986), št. 5, str. 342-350. Kulturna pokrajina v obmejnih območjih severozahodne Jugoslavije na območju Slovenije. - Geografski obzomik 33 (1986), št. 2-3, str. 105-116. 292 Nemci v statistilci v jugoslovansiii Sloveniji med obema vojnama. - Zgodovinski časopis 40 (1986), št. 4, str. 465-470. Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem v luči historičnih in socialno-geografskih procesov. - Geografski obzomik 33 (1986), št. 2-3, str. 30-50. (soavtor M. Klemenčič) Popis prebivalstva 1981 ne daje objektivne podobe o Koroški. - Slovenski vestnik 41 (1986), št. l,str.2. Problem narodnosti in narodnih manjšin v procesu urbanizicije z vidika geografije in etnologije. - V; O razmerju med geografijo in etnologijo. Ljubljana 1986, str. 45-53. (Dela / Oddelek za geografijo Filozofske fakultete ; 3). Prostorski dejavniki za lokacijo proizvodnih celic na območju KS Črne na Koroškem. - V: Geografsko proučevanje uvajanja celične proizvodnje na Koroškem. Ljubljana 1986, str. 1-27. (Dela / Oddelek za geografijo Filozofske fakultete ; 2). Slovenska in italijanska narodna manjšina v luči urbanizacije in odprte jugoslovansko-italijanske državne meje. - Geografski obzomik 33 (1986), št. 2-3, str. 21-29. Statistični prikaz dvojezičnega šolstva, mreže in strukture šol za pripadnike slovenske narodne skupnosti na Koroškem. - Geografski obzomik 33 (1986), št. 2-3, str. 58-71. (soavtor T. Domej) 1987 Dileme o vsebini in položaju regionalne geografije v sistemu znanosti. - Teorija in metodologija regionalne geografije. Ljubljana 1987, str. 14-22. (Dela / Oddelek za geografijo Filozofske fakultete ; 4). Dorferneurung in JugosIawien. - V: Leben und Wirtschaften im Dorf . 1. Europaischer Dorfemeuerungskongress im Rahmen der Europaischen Kampagne fiir den landlichen Raum, vom 16. bis 18. November 1987, Weinkolleg Kloster und Krems-Stein, Niederosterreich. Wien 1987, str. 96-101. Državna granica kao geografski fenomen. - V: Geografski problemi pograničnih regija naše zemlje. Vranje, 28. - 30. maj 1987. Vranje 1987, [23 str.]. Državna meja na območju SR Slovenije in obmejna območja kot geografski fenomen. - Razprave in gradivo 1987, št. 20, str. 57-79. 293 Geografija 1. - Ljubljana, 1987, 123 str. (Srednje izobraževanje. Skupna vzgojnoizobrazbena osnova), (soavtorji S. Brinovec ...[et al.]) Grenziibersclireitende raumvvirlcsame Leitbilder dargestellt an Beispielen der Grenzraume Sloweniens in Jugoslavvien. - Revue geographique de TEst 27 (1987), št. 1-2, str. 27-38. (soavtor A. Gosar) A magyar nemzetiseg altal lakott vegyes nemzetisegii teriilet bemutatasa a szloven szk tarsadalmi gazdasagi fejlesztesi politikajanak es a regionalis felteteleknek a tiikreben. - V: Magyarok es szlovenek. Budapest 1987, str. 43-115. (soavtorja N. Vilhar, S. Devetak) Najnovije tendencije promene kulturnog pejsaža Slovenije. - V: Zbomik 12. kongresa geografa Jugoslavije. Novi Sad 1987, str. 216-220. Nekaj pogledov na učinkovitost geografije za družbeno prakso. - Geografski glasnik 49 (1987), str. 24-28. Neki problemi razvitka i funkcije geografije u Jugoslaviji (u svetlu geografskih problema pograničnih delova naše zemlje). - V: Idejne i društvene vrednosti geografske nauke. Beograd 1987, str. 238-243. Paradoks sodobne Evrope : koroški pedagoški model dvojezičnega šolstva. - Vestnik koroških partizanov 21 (1987), št. 1-4, str. 3-10. Prikaz narodnostno mešanega ozemlja, kjer živi madžarska narodnost, v luči politike družbeno-gospodarskega razvoja SR Slovenije in regionalnih okoliščin. - V: Madžari in Slovenci - sodelovanje in sožitje v obmejnem območju ob jugoslovansko-madžarski meji. Ljubljana 1987, str. 47-129. (soavtorji N. Vilhar, S. Devetak) Socialnoekonomske in prostorske funkcije narodnostne pomešanosti Slovencev kot manjšine v sosednjih državah ter Madžarov in Italijanov v SR Sloveniji. - Geografski obzornik 34 (1987), št. 2, str. 81-84. Spreminjanje načina poselitve in strukture prebivalstva na Notranjskem v zadnjih dveh desetletjih (1961-1981). - V: Notranjska. Zbomik 14. zborovanja slovenskih geografov, Postojna, 15. - 17. oktobra 1987. Postojna 1987, str. 315-330. SR Slovenija v luči socialno-prostorske preobrazbe. - V: Zbomik. 10. Derčevi pediatrični dnevi, Ljubljana 11. - 13. 6. 1987. Ljubljana 1987, str., 63-72. 294 1988 1989 The function of borders and the development of border regions within Vugoslavia. - Geographica lugoslavica 10 (1989), str. 323-337. Geografija 1. - Ljubljana, 1989, 123 str. (Srednje izobraževanje. Skupna vzgojnoizobrazbena osnova), (soavtorji S. Brinovec ...[et al.]) Granična i centralna područja Jugoslavije u svetlu geopolitičkog istraživanja. - V: Jugoslovenski geoprostor. Beograd 1989, str. 93-104. Landliche Raume Jugoslavviens im Spannungsfeld zwischen Abwanderung und Verdichtungsprozessen. - V: Landesentvvicklung und Umvveltschutz im Donauraum. Munchen 1989, str. 46-58. (Siidosteuropa aktuell; 6). Med antropogeografijo in socialno geografijo na ljubljanski univerzi. - V: Geografija in aktualna vprašanja prostorskega razvoja. Ljubljana 1989, str. 22-29. (Dela / Oddelek za geografijo Filozofske fakultete ; 6). Oddelek za geografijo. - V: Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani 1919-1989. Ljubljana 1989, str. 113-117. 295 Causes of social-geographic changes and valuation of urbanization in rural-urban migrational processes in Slovenia. - V; Development and redistribution of population and labour force in agrarian regions of European socialist and capitalist countries. Greifsvvald 1988, str. 43-54. (Greifsvvalder geographische Arbeiten ; 6). Die Deutschen in der Statistil^ des jugoslawischen Siowenien zwischen den beiden Weltlcriegen. - V: Geschichte der Deutschen im Bereich des heutigen Slowenien 1848-1941. Wien 1988, str. 241-247. (Schriftenreihe des Osterreichischen Ost- und Siidosteuropainstituts ; 13). Družbeno-gospodarsica preobrazba slovenslcega prostora. - Vestnik koroških partizanov 22 (1988), št. 3-4, str. 40-54. Družbeno-gospodarska preobrazba slovenskega prostora. - V: Zbornik predavanj. 14. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana 1988, str. 179-190. Razprava o geografiji. - V: Družboslovje na Slovenskem. Ljubljana 1989, str. 768-771. Slovenes in Australia. - V: Slovenski koledar '90. Ljubljana 1989, str. 193-198. (soavtor M. Račič) 1990 Družbeno-gospodarska preobrazba skupnega slovenskega prostora. - V: Slovenski koledar '91. Ljubljana 1990, str. 85-91. Geografija 1. - Ljubljana, 1990, 119 str. (Srednje izobraževanje), (soavtorji S. Brinovec ...[et al.]) Die Grenzregion entlag der jugoslavvisch-italienischen Grenze : ein Beispiel einer Grenze, die unterschiedliche gesellschaftlich-politische Systeme trennt. - V: Regionalpolitik in Europa. Das Beispiel der peripheren, grenznahen Gebiete. Bayreuth 1990, str. 67-84 . (Arbeitsmaterialien zur Raumordnung und Raumplanung ; 86). Koprsko kot obmejno, narodnostno mešano in terciarizirano območje. - V: Primorje. Zbornik 15. zborovanja slovenskih geografov, Portorož, 24. - 27. oktobra 1990. Ljubljana 1990, str. 99-105. Der landliche Raum und die neuen Wirtschaftsstrategien in SIowenien. - V: Verstarkte Internationale Zusammenarbeit der EG-Lander mit Siidosteuropa. Bayreuth 1990, str. 55-68. (Arbeitsmaterialien zur Raumordnung und Raumplanung ; 84). (soavtor A. Gosar) Metodologija uradnih popisov prebivalstva pripadnikov slovenske manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. - V: Narodne manjšine. Zbomik referatov in razprav na znanstvenem srečanju 30. in 31. marca 1989. Ljubljana 1990, str. 31-45. O prostornoj relevantnosti migracija stanovništva na primeru Slovenije. - V: Pogledi na migracije stanovništva Jugoslavije. Beograd 1990, str. 167-173. Raziskovalno delo na področju nacionalnega vprašanja, manjšinskih problemov in mednacionalnih odnosov. - Razprave in gradivo 1990, št. 23, str. 94-100. Sodobni regionalni problemi madžarske in italijanske narodnosti v procesih družbeno-ekonomske preobrazbe. - Razprave in gradivo 1990, št. 23, str. 52-61. 296 Tromeja - obmejna regija Jugoslavije, Avstrije in Italije : mednarodni meduniverzitetni geografsiti razisl^ovalni projekt = Das Dreilandereck - eine Grenzregion Osterreichs, Italiens und JugosIawiens = Le Tre regioni di confine -un'area transconflnaria tra Italia, Jugoslavia ed Austria. - Ljubljana 1990, 184 str. (Dela / Oddelek za geografijo Filozofske fakultete ; 7). (soavtorji A. Gosar ... [et al.]) Vodila za razvoj Inštituta za narodnostna vprašanja in teze za povezovanje štirih inštitutov. - Razprave in gradivo 1990, št. 23, str. 15-18. 1991 Confine politico ed aree di confine: il caso della Republica di Slovenia. - V: Colloque International L' effet frontiere dans les Alpes, St.Vincent / Val d'Aoste, 1988. [Aoste] 1991, str. 174-180. Geografija 1. - Ljubljana, 1991, 119 str. (Srednje izobraževanje), (soavtorji S. Brinovec ...[et al.]) Geographie problems of frontier regions : the čase of the Italo-Vugoslav border landscape. - V: The geography of border landscapes. London, New York 1991, str. 86-103. (soavtor M. Bufon) Prekmurje als unterentwickeltes Grenzgebiet Sloweniens. - V: Regionalforschung von grenziiberschreitender Bedeutung. Karnten-Slowenien / Kroatien. Wien 1991, str. 33-50. (Mitteilungen des Arbeitskreises fiir neue Methoden in der Regionalforschung ;22). Prekmurje kot nerazvito obmejno območje v Sloveniji. - V; Geografska problematika Severovzhodne Slovenije. Ljubljana 1991, str. 108-124 (Dela / Oddelek za geografijo Filozofske fakultete ; 8) Sodobni regionalni problemi madžarske narodnosti v procesih družbenoekonomske preobrazbe. - V: Vzporednice slovenske in hrvaške etnologije 7. Ljubljana 1991, str. 61-69. (Knjižnica Glasnika slovenskega etnološkega društva ; 21). Spreminjanje nacionalne strukture prebivalstva Jugoslavije v novejšem razdobju. - Geografija v šoli 1 (1991), št. 1, str. 7-22. Tendence spreminjanja slovenskega podeželja. - Geografski vestnik 63 (1991), str. 25-40. 297 1992 298 Državna meja na območju R Slovenije in mejna območja kot nov geografski fenomen. - V: Seminar za študije geopolitičnega položaja Slovenije. Ljubljana 1992, str. 81-105. Gegenwartige politische, sozial- und wirtschaftsgeographische Probleme als Ausgangsbasis fiir die Integration Sloweniens in Europa. - V: Slowenien auf dem Weg in die Marktwirtschaft. Bayreuth 1992, str. 4-18. (Arbeitsmaterialien zur Raumordnung und Raumplanung ; 108). Geografija 1. - Ljubljana, 1992, 119 str. (Srednje izobraževanje), (soavtorji S. Brinovec ...[et al.]) Geopolitični položaj Slovenije in njena odprtost v Evropo. - Geografija v šoli 2 (1992), št. 2, str. 15-24. Geopolitični položaj Slovenije in njena odprtost v Evropo. - V: Zbomik kongresnih gradiv in referatov. 1. slovenski kongres o cestah in prometu. Bled, 21. in 22. oktobra 1992. Bled 1992, str. 93-100. (soavtor R. Genorio) Die geopolitische Lage Sloweniens und seine Offenheit nach Europa. - V: Staatliche Einheit und Teilung - Deutschland und Jugoslavvien. Munchen 1992, str. 99-114. (Sudosteuropa aktuell; 14). Nova država Slovenija in njena funkcija v združeni Evropi. - V: Okrogla miza o vplivu geopolitičnega položaja Slovenije na strategijo razvoja Slovenije. Ljubljana 1992, str. 43-63. (soavtor R. Genorio) Settling pattern and demographic structure of Slovenia. - V: Slovenia. Geographie aspects of a nevv independent European nation. Ljubljana 1992, str. 41-49 Slovenija in obmejna območja. - Geografski obzomik 39 (1992), št. 1, str. 17-19. Slovenija in Slovenci danes ter jutri v luči socialne geografije. - V: Socialna geografija v teoriji in praksi. Ljubljana 1992, str. 37-56. (Geographica Slovenica ; 23). Regionalizem - nov izziv za geografijo : primer slovenskega etničnega ozemlja. - Geografski vestnik 64 (1992), str. 157-167. (soavtor J. Zupančič) Wandlungstendenzen im landlichen Raum Slovveniens. - V: Landliche Raume im Umbruch - Chancen des Strukturvvandels. - Munchen 1992, str. 99-110. (Miinchner Universitats-Schriften. Munchner Studien zur Sozial und Wirtschaftsgeographie ; 37). 1993 299 Current problems of regional development of Slovenia. - V: Development strategies in the Alps-Adriatic region. Pecs 1993, str. 143-163. (soavtor M. Ravbar) Geografija 1. - Ljubljana, 1993, 110 str. (Srednje izobraževanje), (soavtorji S. Brinovec ...[et al.]) Geopolitični položaj in regionalizem na primeru jugozahodne Slovenije. - Annales. Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin 1993, št. 3, str. 203-210. Geopolitični položaj Slovenije in njena odprtost v Evropo. - V: Nacionalna strategija prostorskega razvoja Slovenije. 12. Sedlarjevo srečanje, Postojna, 28. - 29. maj 1992. Postojna 1993, str. 31-37. Geopolitični položaj Slovenije in teoretično metodološke osnove za opredelitev tipov obmejnih območij. - V: Geografski aspekti obmejnosti in regionalnega razvoja. Ljubljana 1993, str. 9-20. (Dela / Oddelek za geografijo Filozofske fakultete ; 10). Jugoslawien : Zerfall und Bildung neuer Staaten. - V: Europa. Neue Konturen eines Kontinents. Miinchen 1993, str. 213-223. (Aspekte der Geographie). Narodne manjšine kot element demografske in prostorske stvarnosti v alpsko-jadransko-panonskem prostoru. - V: Geografija in narodnosti. Ljubljana 1993, str. 19-31. (Geographica Slovenica ; 24). National minorities as an element of the demographic and spatial structure ofthe Alpine-Adriatic-Pannonian region. - GeoJournal 30 (1993), št. 3, str. 207-214. The nevv state of Slovenia and its function within the frame of Europe. - GeoJoumal 30 (1993), št. 3, str. 323-333. (soavtor R. Genorio) Novi pogledi geografa Jerneja Zupančiča na položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem. - Letno poročilo Zvezne giirmazije in Zvezne realne gimnazije za Slovence v Celovcu 36 (1992/93), str. 66-73. Problemy mniejšzosci narodowych w krajach powstalych w poludniowej strefie davvnej monarchii habsburskiej = The problems of national minorities in the countries originated in the southern zone of the former Habsburg monarchy. - V: Studia Šliiskie 52 (1993), str. 113-131. Slovenia and the process of European integration. - Slovenija 7 (1993), št. 1, str. 34-37. (soavtor R. Genorio) Slovenia at the European ethnic crossroads. - V: Ethnic minorities in Slovenia. Ljubljana 1993, str. 6-12. Slovenski geografi v tujem znanstvenem tisku. - Geodetski vestnik 37 (1993), št. 1, str. 72-73. Slovenski geografi v tujem znanstvenem tisku. - Geografski obzornik 40 (1993), št. 2, str. 3. Sporočilo z okrogle mize o vplivu geopolitičnega položaja Slovenije na strategijo razvoja Slovenije. - Geografski obzornik 40 (1993), št. 1, str. 34-36. (soavtorja D. Nendl, M. Kos) Tradition und Fortschritt : die Volksgruppen in der Industriegeselschaft. - V: Briicken statt Mauem. Minderheiten in Zentraleuropa. Wien 1993, str. 154-167. Vodnik po razstavi : objave del slovenskih geografov v svetovnem tisku = Guide to the exhibition : Slovenian geographers in foreign publications. - Mednarodno posvetovanje geografija in narodnosti, Ljubljana, Slovenija: 8. - 11. September 1993. Program, povzetki in vodnik = Symposiuin on ethnicity and geography, Ljubljana, Slovenia: September 8 - 11, 1993. Programme, abstracts and guide. Ljubljana 1993, [4 str., loč. pag.]. (soavtor J. Zupančič) Die wirtschaftliche und politische Lage der jungen Republik Slowenien. - V: Die "neuen" Nachbarstaaten Osterreichs. Wien 1993, 11 str. 1994 Borderlands and regionalism in the space settled by Slovenians - a čase study. -V: Inner divisions, region and regionalism. No. I. Lodz , Opole 1994, str. 33-43. (soavtor J. Zupančič) Cultural elements of integration and transformation of border regions : the čase of Slovenia. - Political geography 13 (1994), št. 1, str. 73-83. (soavtor M. Bufon) Current problems of border regions along the Croato-Slovene frontier. - V: Documentation. Political boundaries and coexistence. Basel 1994, str. [18]. (soavtor A. Gosar) 300 Current problems of border regions along the Slovene-Croatian border. - V: PoHtical Boundaries and Coexistance. Proceedings of the lGU-Symposium, Basle / Switzerland, 24 - 27 May 1994. Bem [etc.] 1994, str. 30-42. (soavtor A. Gosar) Der Einfluss der Veranderungen der Verlaufs der Staatsgrenzen auf die regionale Entvvicklung des Oberen Isonzo. - V: Isonzo-ProtokoU. Klagenfurt [etc.] 1994, str. 251-263. The European integration from the Slovenian view point. - V: European challenges and Hungarian responses in regional policy. Pecs 1994, str. 67-78. (soavtor A. Gosar) Funkcija narodnih manjšin v prekomejnem meddržavnem povezovanju in evropski integraciji. - V: Narodne manjšine danes in jutri. Trieste 1994, str. 97-107. Geografija 1. - Ljubljana, 1994, 119 str. (Srednje izobraževanje), (soavtorji S. Brinovec ...[et al.]) Narodne manjšine kot element politične, prostorske, socialne in ekonomske stvarnosti v alpsko-jadransko-panonskem prostoru. - V: Manjšine v prostoru Alpe-Jadran. Ljubljana 1994, str. 1-8. National minorities as an element of the demographic and spatial structure ofthe Alpine-Adriatic-Pannonian region. - V: GeoJournal Reprint 1994, str. 207-214. Območja avtohtone in alohtone poselitve Slovencev. - Glasnik Unescol4 (1994), št. 42, str. 51. (soavtor Z. Drole) Prostorsko-strukturne spremembe Slovenije kot nove države. - Znanstvena revija. Družboslovje in filozofija 6 (1994), št. 1, str. 67-84. Uberlebensmoglichkeiten der nicht anerkannten Minderheit der Slowenen in der Steiermark. - V: Steirische Slowenen. Zvveisprachigkeit zvvischen Graz und Maribor, Graz, 7. und 8. Juni 1994. Graz 1994, str. 81-90. Učinki sprememb poteka državnih meja na regionalni razvoj Zgornjega Posočja. - V: Soški protokol. Celovec [etc.] 1994, str. 215-226. Vloga slovenske geografije v mednarodni promociji Slovenije od prvih večstrankarskih parlamentarnih volitev do danes. - V: Vloga slovenske geografije v mednarodni promociji Slovenije. Bibliografija v tujini objavljenih del slovenskih geografov 1989-1994. Ljubljana 1994, str. 3-4. 301 1995 1996 Causes and consequences of emigration from Slovenia and the broader Alpine-Adriatic-Pannonian / Danubian region in the last hundred years. - V: Les reseaux des diasporas = The netvvorks of diasporas. Nicosia 1996, str. 323-334. (Geographie et cultures). Geopolitical situation and regionalism shovved in the example of southvvest Slovenia. - V: Slovenia. A gateway to Central Europe. Published on the occasion of the 28th International Geographical Congress, The Hague, August 5 - 10, 1996. Ljubljana 1996, str. 57-62. Razvoj in položaj slovenske manjšine v Kanalski dolini v luči evropske integracije. - V; Večjezičnost na evropskih mejah - primer Kanalske doline. Ukve 1996, str. 59-75. 302 Pomen slovenskega manjšinskega šolstva v sodobnih procesih evropske integracije. - V: Čedermaci današnjega dne. Pričevanja o slovenski šoli in materinščini v zamejstvu. Ljubljana 1995, str. 11-29. Prostorska diferenciacija Republike Slovenije po demografskih procesih in demografskih strukturah. - V: Regionalni vidiki demografske politike Slovenije. Strokovni posvet, Ljubljana, 27. junij 1995. Ljubljana 1995, str. 24-29. Structures nationales des groupes ethniques et des minorites nationales dans rEuroregion Alpe-Adria. - V; Langues regionales et relations transfrontalieres en Europe. Pariš 1995, str. 173-187. (Geographie etcultures). (soavtor M. Klemenčič) Szlovenia es Magyarorszag kozos problemai a geopolitikai helyzet es az europai integracio tukreben. - Foldrajzi Ertesito 44 (1995), št. 3-4, str. 281-288. Vloga slovenske geografije v mednarodni predstavitvi Slovenije. - Geografski vestnik 67 (1995), str. 121-126. Der Wandel des landlichen Raumes in Slowenien aus sozialgeographischer Sicht. - V: Der Wandel des landlichen Raums in Siidosteuropa. Munchen, Leipzig 1995, str. 103-113. (Sudosteuropa aktuell; 19). Tendence demografske preobrazbe v Spodnjem Podravju in vzhodnih Slovenskih goricah v zadnjih treh desetletjih. - V; Spodnje Podravje s Prlekijo. Možnosti regionalnega in prostorskega razvoja. 17. zborovanje slovenskih geografov, Ptuj, 23. - 26. oktobra 1996. Ljubljana 1996, str. 201-211. 303 PREGLED DOSLEJ IZDANIH VSEBIN CONTENTS OF PREVlOUSLV PUBLISHED VOLUMES DELAl Bibliografija v tujini objavljenih del članov Oddelka za geografijo 1945-1984, str 62. Bibliography of Articles Published Abroad by Members of the Department of Geography 1945-1984, p. 62. Ljubljana, 1985 (razprodano, sold out) DELA 2 Geografsko proučevanje uvajanja celične proizvodnje na Koroškem, str 98. Geographical Smdies on the Inital Stage of Small Business Developments in Slovene Carinthia (within Vugoslavia), p. 98. Ljubljana, 1985 (razprodano, sold out) DELA 3 O razmerju med geografijo in etnologijo, str 160. About the Relationship betvveen Geography and Ethnology, p. 160. Ljubljana, 1986 DELA 4 Teorija in metodologija regionalne geografije, str 240. The Theory and Methodology of Regional Geography, p. 240. Ljubljana, 1987 DELA 5 Socialna geografija in regionalni razvoj, str 202. Social Geography and Regional Development, p. 202 Ljubljana, 1987 (razprodano, sold out) DELA 6 Geografija in aktualna vprašanja prostorskega razvoja, str 320. Geography and Spatial Development, p. 320. Ljubljana, 1989 DELA 7 Tromeja — obmejna regija Jugoslavije, Avstrije in Italije — mednarodni meduniverzitetni geografski raziskovalni projekt, str 188. The Three Border Area of Austria, ltaly and Vugoslavia — An International Research Project of Geographers from the Universities of Ljubljana, Klagenfurt and Trieste, p. 188. Ljubljana, 1988 DELA 8 Geografska problematika severovzhodne Slovenije, str 163. Geographical Problems of North-Eastern Slovenia, p. 163. Ljubljana, 1991 DELA 9 Geografski informacijski sistemi v Sloveniji, str 245. Geographie Information Systems in Slovenia, p. 245. Ljubljana, 1992 DELA 10 Geografski aspekti obmejnosti in regionalnega razvoja, str. 222. The Geographie Aspects of the Border Regions and Regional Development, p. 222. Ljubljana, 1993 DELA 11 Geografska problematika slovenskega alpskega sveta in slovenskih mest, str 208 Geographical Problems of Slovenian Alps and Slovenian Towns Ljubljana, 1995 DELA 11 Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta. Univerza v Ljubljani Department of Geography, Faculty of Arts, University of Ljubljana Izdala in založila - Edited and Published by Oddelek za geografijo in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Naročila - Orders Znanstveni inštitut. Filozofska fakulteta. Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 2, 61101 Ljubljana, Slovenija