Kako se je, Lešnikov Peter ženil? F. Leskovar. Najlepša leta pač preživi vsak fant pri vojakih. Čeravno so huda leta, vendar se jih z veseljem in ponosom spominja, »ko je nosil sablico, puškico nabasano«. Tudi svojih tovarišev se rad spominja, ki so ž njimi delili slabe in vesele ure. In če se pozneje sreča slučajno s katerim, gotovo si prisrčno stisneta roki, zavijeta jo v gostilno ter si tam pri kupici vina oživita spomine na skupna leta. Tako sem se tudi jaz slučajno sešel pred nekaj tedni z Lešnikovim Petrom. Peter je bil pri vojakih najpriljubljenejši dečko. Vedno vesel, poln šal in dovtipov. Ko ga toraj srečam, sem takoj opazil, da je še vedno stari dovtipni Peter, čeravno so mu njegove brke in brada delala resno moško lice. Vendar te modre oči, te so še gledale vedno tako šegavo v svet. Kmalo sva sedela pri dobri kupici vinca v Narodnem domu, ter si pripovedovala in oživljala šaljive in resne dogodbe iz vojaških let. Posebno Peter je oživel pri teh spominih ter vganjal šale, da ga je bilo veselje poslušati. »No, Peter!« rečem mu slednjič, »povej mi kako šaljivo, ki si jo naredil po vojaških letih?!« Peter se je namuznil in rekel: »Po vojaških letih sem naredil najboljše takrat, ko sem se ženil«. »Povej, Peter!« silil sem garadoveden. Na to je tovariš začel: Oktobra leta 1899 sem prišel domov, lačen, žejen, trideset krajcerjev v žepu, na pol novo obleko na sebi, spominsko kolajno na prsih. Nobene hiše, nobenega domovja, nobene krave, nič denarja kakor tistih borih trideset krajcerjev — zdaj pa skači. Toda poguma nisem zgubil, ampak sem takoj mislil: Peter, ti se moraš oženiti! Drugače bo slaba! In — pa s kom ? — Seveda z lepim in bogatim dekletom! — Ja, ko bi ga bilo tako hitro in lahko dobiti! ? — Prihodnjo nedeljo sera se malo ogledal po dekletih. Takoj sem jo imel! Veš, dekle, pridno, mlado, lepo kakor spomladno jutro, z eno besedo, pravi biser med dekleti in vrhu tega pa edina hčerka bogatega kmeta. To je bilo vse lepo in dobro. Ko bi le tega očeta ne bilo! Oče te deklice je bil hud, neprijazen človek, ošaben ko turški paša, skop tako, da je gotovo noč in dan sedel na svojem denarju. — Več kot štiri tedne ni zdržal pri njem noben hlapec. Eden ni ugajal kmetu, drugi je pogledal preprijazno hčerkico in moral je oditi. Bal se je, da bi se mu hčerka omožila, in da bi prišel njegov lep denar na ta način v tuje roke. En ducat snubačev je že napodil. Brez hlapcev in dekel, samo s hčerko in dvema starima najemnikoma, daljnima sorodnikoma, je delal ter trpinčil sebe in druge. Vsled tega je bilo tudi njegovo zemljišče zelo slabo obdelano. Stari se mi torej ni iiič dopadel, tem bolj pa dekle. »Lepogum, Peter!« sem si mislil, »če si pri vojakih s surovimi podčastniki shajal, zakaj ne bi z godrnjavim starcem. — Toda dekle dobiti bo težko, če je že marsikateremu bogatemu fantu spodletelo. »Korajža velja« in napotil sem se takoj naslednji dan k Cmerniku, tako se je imenoval kmet. Stari ni bil doma. Hčerka mije takoj prinesla kruha in mleka ter me silila naj si vzamem, kolikor želim. To sem tudi pošteno storil. Ko sem zavžil, sem rekel: »Bog ti povrni, Marica! Če boš ti kedaj potrebovala kako uslugo, s srca rad ti jo storim; na primer, če potrebuješ kedaj kakega ženina, le pokličime! »Deklicaje zarudela ter bežala iz sobe. Šel sem za njo. Zunaj se mi je že nasmejala in rekla: »Da, Peter, če bom kedaj kaj potrebovala, ti bom že povedala!« Ko sem vprašal po kmetu, mi odgovori, da je šel iskat hlapca. To je bilo ravno kot navlašč. Stari ni našel hlapca in čez osem dni sem šel zopet tja. Ravno kakor sveča sem se postavil pred kmeta: »Dobro jutro, oče Čmernik! Prišel sem od vojakov in nimam nič službe. Ali ne potrebujete nobenega hlapcaž« »Seveda ga potrebujem«, je zahreščal, »znaš delati?« »Kakor stroj!« sem rekel. »Pa tudi pridno delaš?« »Kakor živina!« »In koliko plačila zahtevaš?« me vpraša. Zdaj sem se naredil ponižnega, kajti mislil sem si, pri njegovem žepu ga najložje primeš. Odgovoril sem: »Plačila ne zahtevam nobenega! Pol leta vam bom delal in potem sami določite, koliko zaslužim.« Kmet me je pomilovalno pogledal, mislil je gotovo, da nisem pri pravi pameti, potem pa je zagodrnjal: »Ne, le zahtevaj plačilo, mi je ljubše . . Nočem, da bi potem tožil!« »Ne zahtevam nobenega plačila in tožil vas tudi ne bom. Čez pol leta mi dajte kar mi hočete!« S tem je bil Čmernik zadovoljen in čez dva dni sem vstopil. Pol leta sem delal kakor črna živina! Njive in travniki so postali lepši in v spomladi je zelenelo in cvetelo na njih, da je bilo veselje. Gospodar je mnogokrat godrnjal, toda hisem se brigal za to. Delal sem neumomo naprej. Opazil pa sem, da me stari ima vedno rajši in da me večkrat zadovoljno opazuje pri delu. — S hčerko sva si bila kmalo dobra. Seveda tega oče ni smel niti slutiti. Rekel sem ji: Če je oče blizu, bodi surova z menoj kakor svinja z žaklom polnim koruze.« Dekle, je celo komedijo kmalo sprevidelo in gledala sva se kakor pes in mačka, če je bil stari blizu. To mu je ugajalo. Čez pol leta ni kmet nič omenil o plači in jaz tudi ne. Že sem služil skoro eno leto, ko sem svetoval Marici, naj zahteva od očeta, da me zapodi iz službe. Stari pa je vskipel in začel kričati: Tako, zdaj ko imam enega, ki je kaj vreden, ga hočeš spraviti proč od hiše. Jeli, ker se ti ne laska in prilizuje? Za tisoč goldinarjev ga ne dam od hiše!« Cez dva dni sem šel k njemu. »Oče, rad bi z vami govoril zaradi plačilaK< »Le govuri!« mu je ukazal. »Za prvo leto ne zahtevam nič, za drugo pa zahtevam veliko. Če vam je preveč, pa greni, izvedel sem za izvrstno službo. "Zahtevaj!« je zagodrnjal. Vzravnal sem se pred njim, krepko postavil pred njega ter rekel: »Oče Čmernik, jaz zahtevam vašo hčerko Marico za ženo. Če jo dobim, ostanem zastonj vaš hlapec!« Pri teh besedah je stari odskočil ud klopi skoraj do stropa. Začel je kričati: »Kaj, ti berač, ti nemanič, ti hočeš hčerko najbogatejšega kmeta za ženo!« »Potem pa grem!« sem rekel mirno. Zdaj je utihnil in nekaj časa premišljeval. Zvito in hudomušno se je nasmehnil in nato pa žalostno vzdihnil rekoč: »Dragi Peter, s srca rad bi ti dal Marico, nobenemu rajši kakor tebi, toda dekle te noče in prisiliti je ne morem.« »To sem že opazil«, odgovoril sem mu z jokajočim glasom, »pa poskusil bi jo vendar vprašati resno, če me hoče. Ce pa ne, pa ne!« , »Vprašaj, kolikor hočeš!« reče kmet. »In če me mara, ali mi jo pa tudi vi gotovo daste?« Stari si je nekaj časa premišljeval, se nasmejal škodoželjno in odgovoril: »Če te mara, je tvoja!« »Boste mož beseda?!« »Mož beseda, Čmernik še ni nikoli prelomil besede.« — Nato je poklical Marico, ki -me je takoj jezno pogledala. Stari se je tiho nasmejal. »Marica«, je rekel počasi, »Peter te želi za ženo, ali ga hočeš?« »Ali smem storiti, kar hočein?« vpraša dekle in me jezno pogleda. »Kakor hočeš! To prepustim popolnoma tebi!« reče kmct. »Potem vzamem Petra!« odgovori deklica resno. To bi ti videl starega! Kakor brez uma je skakal po sobi gor in dol. Tulil je, kakor ranjen lev. »Ti nimaš nič, on nima nič! Berača! Kako se hočeta oženiti?!« Midva pa sva ga opomnila na dano besedo. Da bi pa besedo prelomil, k temu mu pa zopet ni pustila čast in ponos kot staremu slovenskemu kmetu. Slednjič se je godrnjaje moral udati. — Živijo! Zmaga je bila moja. Štiri tedne pozneje je pa bila gostija! S prva je bil stari godrnjav in čemern. Ko sta mu pa čez dve leti grabila po brkah dva čvrsta vnuka, stalila se je ledena škornja okoli njegovega srca. Otroka sta ga napravila otročjega. Zdaj je dobrosrčen ded, da ga ni boljšega. In ženo imam, prijatelj, da bi je ne zamenjal za celo cesarstvo. Vidiš, človek ne sme nikoli zgubiti poguma. Pogumnemu pomaga Bog.« Prisrčno sem čestital tovarišu k njegovi zasluženi sreči in kozarca sta veselo zažvenketala.