Moj voz i. Sklcdnik. V flj, danes si pa naložil sklednik na svoj voz! Kakšne sporniue ti neki budi? 5- Eadovedni smo." — Ali mar nisera pogodiJ ugibanja v vaših mladih glavicah? I, kaj bi ne pogodil tega, saj vas poznam od pete do glave; a sedaj nastavite ušesa: nekaj bom zinil o skledniku. Moj Bog, kako čas beži! Tista leta, ko sem Se jaz hodil okrog sklednika, bil je pribit na steni za durmi; danes pa ga ni več ondi, potisnili so ga v vežo, a se tani v temo. Pri stopnjieah v klet premišljuje sedaj prejšnje čase, ko sva se midva včasih kaj pomenila in poigrala: a sedaj pogreša sklednik mene, jaz pa bi bil tudi rad pri ujein . . . A da boste umeli, ljubi moji nagajiveki, zakaj me boli lo&itev od sklednika, povem vam brž, da je bila v skledniku shranjena tista latvica — — Le potrpite, saj boste zvedeli, katera latvica. Prav tako-le vzpomladi je bilo, petelinčki vzpomladaneki so peli po vasi ter tudi vže poskušali, kateri je močnejši — ne vem, da je ta žival tako bojevita, saj bi lahko v miru živela mej seboj, in jako lepo bi to bilo! — mej zeleno travo so pa cveteli rudeči petelinčki, gorko solnce mi je sijalo v hrbet, in sedel sem na hlevnem pragu. Jeli, nepotrpežljivo so spoglednjete, češ, kakžno zvezo iraa to s sklednikom, z latvico? I, brž se vam posveti! Poslušajte! Matije prinesla dimki pominjek, mcui pa velula, uaj prinesem za njo latvico, da bode pomolzla kravico. Ead sem zlezel na klop, stopil s klopi na mizo, odtod se pa vzpel v sklednik ter varno vzel latvico izmej druge lončene posode. Potem sem pa hitel v hlev, izročil jnateri latvico, sam pa sedel na prag in komaj čakal, da bi bila dimka pomolzena. —« 83 >~— Zakaj neki? Zakaj? čujte! Ko je bila latviea polua sladkega, penečega se mleka, poprašala me je inati: ,,Ivan, ali boš kaj pil?" NiS nisem odgovoril, ampak odprl usta bližajoči se latvici; potem sem pa zaraižal in pil zdravo, najzdravejšo otročjo pijačo. Pene vrh latvice so se tiho razpokavale, mati me je gledala zadovoljno iu držala latvico — za-me samega bi bila pretežka — dokler se nisem odmaknil. Potem pa sva šla pred peč ter jela kramljati; kajpada, meni je bilo sedaj laliko čakati jedi iu govorjeDJe mi tudi ni bilo zoperno. . , Naj vam povem še to, kaj sva se pomenila. Jug ,je vlekel, pred ognjiščem se je pa kadilo, da sern pokašljeval, kakor sosedov stari oee, in pa oči so me skelele in se solzile zaradi preobilnega diiiaa. nDež bode v kratkem, dež! Kadar jug zadržuje diin, vselej se kinalu napravi za dež. No, da bi ga le Bog dal; pohlevnpga dežka bi bilo vže treba!" Taka je bila materina sodba in želja. ,,E — dež naj le počaka: takrat je tako pusto in žalostno," modroval sem jaz. ,,Glej ga, nevedneža! Kaj mlcko bi pa pil? Ne veš H, da ne more rasti trava, če Bog ue pomoči zemlje? Ce pa kravi ne dam krme, pa raleka nima: toraj vidiš, da je potrebeu dež, sicer dimka ne bode dajala mleka." To materino pojasnilo in pa, ker sem bil mleku prijatelj, predrugacilo nie je: nič več se nisem bal dežja, zakaj mleko je le mleko. Zaradi mleka, zlasti zaradi gorkega, koj izpod krave, storil sem marsikaj, česar bi drugače ne bil tako brž. HTvau. latvico in sklede pomij, krop je vže pripravljen," naročila mi je tisto popoldne mati. BNe utegnem, Kuhlov Jaako rai je rekel, da bova sedaj-le drva skladala," odrezal seiu se. rNič se ti ne mudi nikarnor, le urno začni pomivati!"1 Dasi mi ni diialo pomivanje in me je vleklo le k Janku, vender sem se lotil pomivanja; spomnil sem se namreč, da sem opoldne pil mleko, zvečer bi bilo tudi dnbro, a če ne nbogam — Bog ve. kakšna bi bila zvečer z tnlekom ? Mati je bila sieer dobra, toda če bi ne bil priden — — Kar osnažil sem vse in znosil v sklednik. In kako dolgo sem se zamudil pri tem opravilu! Janko me ni mogel prieakati, prisel me je toraj klieat. Pa raenite, da sva sedaj tekla? Kaj še! Pri skledniku sva se igrala iu igrala, polena nania še na misel niso prišla. V skledniku sem imel namreč varno spravljene lepe igračice — koleščke. Dostikrat sem vam vže omenil, da je bil moj oče krojae, danes vam to vnovič zatrjujem. to pa zato, da boste vedeli, kje sem dobival tiste koleščke. Sukanec, ki ga rabijo krojači pri šivaluem stroji, uamreč ui zvit v klopeič, kakor navadni sukanec, ampak na majhne kolesčke je navit. In kadar poide sukanec, vrže kiojae kolešček pod mizo ali kamor je: toda sarai sodite, če ni škoda lepih kolesčkov? ,,Skoda, škoda!" pritrjujete mi vsi, ki ste jili vže kdaj videli. Jaz sem prav tako sklepal in jih skrbno nabiral. S t.emi koleščki toraj sva se igrala jaz in Janko. Naredila sva hitro voz in vozila ž njim po raizi in klopi. Seveda izprva ta voz ni imel uie posebnega: dva kolešcka, nanjih pa očetov vatel, to je bilo vse. Ali sčasoma, sčasoma! Prava pravcata železnica je drdrala po klopi, po deset do petnajst vozov je imela in prepeljevala sam lcs — i no, trske iu šibice so bile — v Ljubljano, Kranj iu po vsem svetu! čo je bilo pa toliko prevaževauja v uaši hiši, mislite si lahko, da je bilo tudi nekaj nemira. Bržkone sva jo res preveč udelovala z Jankora, zakaj oče nama je pokazal v skledniku neko čudno stvar — namočeno brezovko; tudi ta je bila namreč nad skledami v našem skledniku. Tiho sva pobrala koleščke in jih zložila v sklednik, potem pa šla skladat k sosedu polena. Šiba je bila sicer visoko pod stropom, nobeden naju bi je ne bil dosegel, toda toliko sva jo vže poznala, da sva rajša nehala delati očetu nadlego, kakor pa pokušala brezovo olje: ni dobro, prav zares da ne, koristno in potrebno pač, a še jedenkrat: sladko in dobro pa ni! Tudi vam svetujem, in lahko mi verojamete: pametneje je ubogati, kakor kaznovanemu biti. Kaj ne, marsikaj prijetnega in dobrega je bilo v našem skledniku. Vender tudi take stvari so devali pri nas doma vanj, da so mi napravljale le preglavico in sitnost. Vidite, suh pelin, posušene kamelice in podobna zdravilna zeJišča so bila skrbno zavita v papirji zgoraj poleg brezovke. Jaz sem bil pa radoveden kakor sraka in sem vse pretaknil. Z muhalnikom, ki ni bil dosti nižje pod brezovko, drezal sem tako dolgo, da sem lahko videl, kaj je bilo v papirji. Toda odvil sem vže še, ali kako bi zavil? Pa so me spodili od sklednika, češ, da nisem za drugo kakor za nadlego, da se bode vse naprašilo, naj se grem brati učit, tisto bode bolj pametno. In res je bilo tako modrejše! Drugikrat sem nabiral koleščke, o katerili sem vam vže poprej pravil, na vrvico in jih privezoval na sklednik, na, pa sem prevrnil svetilko, leščerbo smo jo imenovali, na tla! Olja je bilo škoda, kerseje zlilo, svetilki sami se ni zgodilo j nič hudega, saj je bila železna — ali vender sem raoral od sklednika straui. Leščerbo sem postavil v lino poleg vrat, potem pa se zrauznil, če se je le dalo, k Eahlovemu Janku. Ej Janko, Janko — o Djem vara kmalu napišem kaj več — ta me je vselej utolažil, če me je zadela še veeja nesreča! Oe vam je všeč, pa neham s skiednikom. Samo nekaj še: Ako bi vas sedaj-le vprašal, kaj se vara je najbolj priljubilo pri našem skledniku, odgovorili bi mi skoro vsi: tista latvica — — Da, da, tista latvica! Tudi meni je latvica izmej najdražjih spominov mladih dnij. In kadar se sedaj spominjam ddbe, ko sem pil raleko iz domače latviee, pritakne se mi kar nehote še ta-le misel: Pač ima dobrotni Bog radodarne roke, da ohranjuje vse ljudi po ¦ celem ljubem božjem svetu! Matere poatrežejo Ie nekaterikrat iia dan in samo I pridnim otrokom, dobri Bog pa daje živež vedno in povsodi, celo hudobnim in ¦ nehvaležnim ljudem. Zares: nOn je dober in milost njega traja vekomaj!" I ' Kajtimar