20. V. 1934 - 20. URA VELIKA DVORANA UNION PEVSKO DRUŠTVO
»SLA VEC« OB
Dirigent Rupnik
SODELUJETA ORKESTER 40. P. P. »TRIGLAV« IN TENORIST FRANCL j DIRIGENT ŽIV ANO VIČ

PROGRAM
Glinka: . . . , . Živanović: . . . .	UVOD DRŽAVNA HIMNA OUVERTURA RUSLAN IN LUDMILA KAD DAN MINE — pesem za tenor in orkester — poje Franci
Izvaja orkester 40. p. p. „Triglav“. Dirigent: Živanović
Krek (1875): . . . Adamič (1877): . . Premrl (1880): . . Prelovec (1887):. .	I. TAM NA VRTNI GREDI VASUJEJO LUNA IN ZVEZDE NAPOSLED — poklonjena »Slavcu« ob 50 letnici
Kogoj (1894): . . Koporc (1900): . Ukmar (1905): . . Rimsky-Kor sakov: .	II. TRE N OTE K VETRI V POLJU MOTTO SLAVA — zbor z orkestrom
Dr. Gojmir Krek:
Tam nu vrtni gredi.
(Ljudmila Poljanec)
Tam na vrtni gredi rase rožmarin, pridi o slovesu, dam ti ga v spomin.
Na srce ga deni, čuvaj ga skrbno, morda kdaj ob njem ti rosno bo oko. Rožmarin povene, ž njim spomin bo vzet, tudi ti boš nosil v srcu veli cvet.
Emil Adamič:
Vasujejo.
(Špindler)
Ej, čez poljane, dobrave molčeče plava narave šepet žalujoč... Na moje okence kapljice drobne trkajo v sivo noč . . .
A skoz temo dni davnih spominik dušimoji prihajajo v vas... Z njimi plavajo sanje ubegle, mlade ljubezni ovenčani kras... In čez poljane, dobrave molčeče plava narave šepet žalujoč... Na mojo dušo spomini nalahno trkajo ... v sivo noč . . .
Stanko Premrl:
Luna in zvezde.
Bleda luna je tožila svetlim zvezdam: Svetle zvezde, zlate moje hčerke, zlo je meni, zlo na večne čase. Žarno solnce me sovraži hudo, dasi sestra sem po rojstvu njemu in kraljica sem na jasnem nebu. Le ponoči pušča mi svetlobo, le ponoči, da razganjam temo. A podnevi se prevaža samo v zlatem vozu po širokem nebu in zagrinja mene v temno krilo, da v obraz se svet mi ne ozira, da ne čudi se svetlosti moji. Nič se nisem tužna zadolžila, nikdar nisem razžalila brata, da me tako smelo zaničuje.
Govorijo luni svetle zvezde: Bleda luna, ljuba naša mati: Tiho, tiho, ne govori tako, da ne čuje te rumeno solnce. Krasno te je obdarilo ono, vso svetlobo tebi posodilo, vso milobo, kar jo imaš dalo; za kraljico na polnočnem nebu tebe, mila luna, izvolilo . . . Tiho, tiho, ne govori tako, da ne čuje te rumeno solnce, da ne vrže te z višave nebne:
Umolknile so brleče zvezde, obledela na višavi luna, v zlatem vozu se pripelje solnce . ..
Zorko Prelovec:
Naposled.
(M. Pugelj)
Naposled pa smo se našli tam sredi belih cest, naposled pa sem ti povedal, da bom ti na veke zvest.
In tak lepo so svetile zvezde sredi tihe noči in tak lepo so sijale te tvoje temne oči . .
Marij Kogoj:
Trenotek.
(Aleksandrov)
Tam v daljavi ne ve se, kam ptič leti, tam v nižavi ne ve se, kam se spusti na skrivaj; tako v duši lep trenotek zbeži in ne vemo, kam, kje, se zbudi še kedaj . . .
Srečko Koporc:
Vetri v polju.
(Srečko Kosovel)
Vetri v polju šumijo, trave mehko valovijo. Solnce v dolinah blešči, kaj, kaj, če si daleč ti? Zvonovi zvonijo, njihovi glasovi se v vetru gubijo in sredi polja sem čisto sam, kdo hoče žalost?
Jaz mu jo dam, žalost, žalost, žalost . . .
Vilko Ukmar:
Motto.
(Oton Župančič)
Predaj se vetrom, naj gre kamor hoče?
Naj srce se navriska in izjoče!
Vendar mornar ko je najvišji dan, izmeri daljo in nebeško stran . . .
Rimsky-Korsakov:
Slava.
Slava Bogu na nebje,
slava Gosudarju našemu na sej zemlje, slava, čto bi našemu Gosudarju ne starjetsja, slava.
Ego cvjetnomu platju ne iznašivatsja, slava,
ego dobrim konjam ne izježivatsja, slava,
vjernim slugam ne izmjenivatsja, slava,
čto bi pravda bila na Rusi kraše solnca,
čtob carjeva zolota kazna bila vjek polnim polna, slava,
čto bi boljšim to rjekam slava neslasj do morja.
Slava malim rječkam, slava,
slava do meljnici, slava.
Etu pjesnju mi hljebu pojom, hljebu čest vozdajom.
Starim ljudjam na uslišanje molodim ljudjam v poučenje, slava,
Slava.
/S'#	t%)
I ~ MARIBOR ^ I
^%,z^y
TISKARNA »SLOVENIJA« V LJUBLJANI