>
SPORED
KONCERTNEGA NASTOPA LJUBLJANSKIH SREDNJIH ŠOL IN DRŽ. UČITELJSKE ŠOLE
ki se bo vršil
v nedeljo, dne 30. aprila 1939, ob 10*30 uri dopoldne v državni operi. NAŠA OBMEJNA NARODNA PESEM.
I.a) Jenko-Runjanin: Državna himna.
b)	Vuštnejša ja ni. (Koroška iz celovške okolice.) Harm. M. Tomc.
c)	Od kneza Marka. (Koroška iz Bistrice na Žili.) Klavirske variacije in pesem priredil M. Tomc.
Poje mešani zbor drž. klasične gimnazije pod vodstvom učitelja glasbe L. Kramolca.
II.	a) Naša bol. (Primorska.) Harm. M. Tomc.
b)	Tičica lepo poje. (Primorska.) Harm. M. Tomc.
c)	Drežniška. (Primorska.) Harm. M. Tomc.
Poje dekliški zbor drž. ženske realne gimnazije pod vodstvom prof. L. Kalinove.
III.	a) Da b’ biva liepa ura. (Koroška.) Harm. Zdr. Švikaršič.
b)	Nabrala je jagode. (Medjimurska.) Harm. I. Mustoč.
c)	Teče mi vodica. (Prekmurska.) Harm. dr. F. Kimovec.
Poje mešani zbor drž. učiteljske šole pod vodstvom prof. I. Repovsa.
IV.	a) Ta zima že zapušča nas. (Koroška.) Harm. C. Pregelj, b) Izberi si moža. (Prleška.) Harm. E. Adamič.
Poje ženski zbor mestne ženske realne gimnazije pod vodstvom prof. dr. A. Dolinarja.
ODMOR
V.	a) Dve slovenski obmejni pesmi. K. Jeraj, b) Vera-valček. Dr. J. Čerin.
Priredbe za godalni orkester in klavir. Igra godalni orkester drž. učiteljske šole pod vodstvom prof. I. Repovsa.
VI.	a) Kje so tiste stezice. (Koroška ) Harm. P. Rančigaj.
b)	Tu za repu, tu za len. (Medjimurska.) Harm. V. Žganec.
c)	Tu za len . . . (Medjimurska) Harm. V. Žganec
Prvo poje deški, drugo in tretjo mešani zbor I. drž. realne gimnazije pod vodstvom učitelja glasbe P. Rančigaja.
VII.	a) Tam, kjer teče bistra Žila . . . (Koroška.) Harm. Zdr. Švikarsič. b) Ura je že dvanajst bila. (Koroška.) Harm. Zdr. Švikarsič.
Poje dekliški zbor II. drž. realne gimnazije pod vodstvom prof. Zdr. Švikaršiča.
VIII. a) Travniči so že zeleni. (Koroška.) Harm. M. Tomc.
b)	Stoji ’na gora visoka. (Goriška.) Harm. M. Tomc.
c)	Lepa Jana. (Prekmurska.) Harm. M. Tomc.
Poje ženski zbor Višje gospodinjske šole dr. Kreka pod vodstvom prof. M. Tomca.
IX a) Soči. (Primorska.) Harm. O. Dev.
b) Vigred približa se. (Koroška.) Harm. Fr. Marolt.
Poje moški zbor III. drž. realne gimnazije pod vodstvom učitelja glasbe D. Cerarja.
Vuštnejša ja ni.
Vuštnejša ja ni, k’ je ta vigredni cajt,
k’majo vse stvari noj ljudi svoj frajd. Drajdi . . .
Žvahtne rožice poženo svoj cviet, s petjem tičice veselijo sviet. Drajdi.. .
Koro'ska iz Bistrice na Žili:
Turče pod gradom dirjajo, po kneze Marke barajo.
A kneza Marka doma ni, je šov na goro visoko.
Od kneza Marka.
Oj, tam jo brusi sabeljco, da živi ogenj ven leti.
A on jo suče sabeljco, kdor vidi ga, se ga boji.
Kdor vidi ga, se ga boji, iz sable ogenj ven gori, čim bolj jo suče bolj blešči, pri špici ogenj ven leti.
Primorska:
Naša bol.
Naše gorice vinca ne točijo, ker so porezane trtice vse.
Naše vasice nič več ne vriskajo, ker so utihnile pesmice vse.
Po naših goricah, po naših vasicah so se razlile grenke solze.
Primorska:
Tičica lepo poje.
Ta tičica poje, na vejci sedi, ne seje, ne žanje, pa vendar živi
Bog Oče nebeški v nebesih sedi, na ptičico gleda, se je veseli.
Primorska:
Drežniška.
Čin, čin, čin, Drežnica, kje so kozice? Gori na skalici, kjer ni vodice.
Sončece sije nam, dežek pa gre, naš mlinar pa melje brez vsake vode.
Mojškra je šivala vse brez šivanke, fantič brez noge je skakal čez planke.
Koroška:
Da b’ biva liepa ura.
Da b’ biva liepa ura, da b’ sjava svitva luna, da b’ pršov moj fantič
mov.
Pa ni biva liepa ura, pa ni sjava svitva luna, pa ni pršov moj fantič mov.
ura = vreme, mov = domov.
Zdaj pa konjci že rzajo, šipce v oknah že cingljajo, zdaj je pršov moj fantič mov.
Medjimurska:
Nabrala je jagode Petrovske, srce moje.
Na livadi zambor cvetek zeleni, jagoda malena, jagodica čerlena: pozdravi mi v Mihaljevci dragoga.
Nabrala je jagode. f
Kaj nabrala, dragomu je dala,
srce moje. Na livadi..
Zajdi, sunce, srce moje. Na livadi..
doba ti je zajti,
Teče mi vodica.
Teče mi, teče vodica kroz toga mosta zidanoga, kje se je lübica zmivala, milo se jokala.
VOJ
saj, ’šče = še, ’ar = ker, novde = ne bo.
Jouči se, jouči, vöj se ’šče boš, ’ar je tvoj Hibi k soldakom šou, s totega kraja na drugi kraj, novde ga več nazaj.
Koroška:
Ta zima že zapušča nas.
Ta zima že zapušča nas, sedaj bo krajši čas, prišla bo luštna ta vigred, bo stajau se ta led.
B’jo prišle drobne tičice gor na zelene vejice —ju — da slišat’ bi jih tou.
ju,
Sem slišal eno tičko pet, zapela je lepu, kaj more z’ena tička bit’, da poje tak’ lepu.
Je gvišno tista kukovca, k’je mojga srca lubica, kuku!
zapela je lepu.
Prleška:
Očeš, čerka, vzet moža? Mati moja, keroga? Mladega čevljariča.
Mati moja, nečem'ga. Cel dan po dretah vohči, celo noč po smoli diši.
Izberi si moža.
Mladega vzem kmetiča. Mati moja, nečem ga. Cel dan na polju čepi, celo noč debelo smrči.
Mladega vzem šribarja! Mati moja, očem ga.
Lepe ’ma bele roke, v žepu dnarce ima svetle, mati moja, očem ga!
Koroška:
Kje so tiste stezice.
Kje so tiste stezice, k’ so včasih bile, zdaj pa raste grmovje in zelene trave.
Bom grmovje posekal, travice požel, bom naredil stezice, ki so včasih bile.
Medjimurska:
Tu za repu, tu za len.
Tu za repu, tu za len, tu za masnu zelje. Fašnik se je oženil, pepelnicu zaručil. Pepelnica zaručnica, fašnik mladoženja.
Fašnik ima velke oči i duge mustače. Pepelnica. . Pepelnica se dosmica, koli njega skače. Pepelnica.
Danes zelje, gibanica, ziitra povrtnica. Pepelnica ... Temu vam je semu kriva stara pepelnica. Pepelnica.
Medjimurska:
Tu za len . . .
Tu za len, tu za len, kaj nam bude k letu vekši len.
Koroška:
Tam, kjer teče bistra Žila.
Tam, kjer teče bistra Žila, se po dolini lepo zvija, kjer mi zibel tekla je, tega kraja jaz pozabim ne.
Slovenska mat’ me je rodila, na svojih prsih me dojila, slovenske pesmi spevljala, ko dete me je zibala.
'Koroška:
Ura je že dvanajst bila, slišali smo glas Gospoda, smrt na duri potrklja: Mlada Minka, si doma?
Koroška:
Ura je že dvanajst bila.
Po gospoda smo poslali, da bi Minki trošta dali.
Minka trošta ne rabi več, njene zlate ure so že preč.
Na moj grob ne pozabite, bele lilije sadite, ko truplo v grobu trohnelo bo, bele lilije na grobu cveto.
Travniči so že zeleni.
Travniči so že zeleni, z lepimi rožcam’ razcveteni, lep vigredni cvet veseli cel svet: to je podoba mladih let. Rožice lepo cvetijo ino prežlahtno nam dehtijo, pa koj slanca pade, vse povenejo, na večer že suhe ležo.
Koroška:
Prekmurska:
Stoji ’na gora visoka.
Stoji ’na gora visoka, na gori ravan široka, gori je lipa zelena, pod lipo miza rumena, okol ciganov je dvanajst, ciganov črnih je dvanajst.
Se pa med sabo menijo, kam drev na rovte nojdejo;
cigan najmlajši govori: Jest pa ne grem na rovte z vam,
jest pa bom šel k svoj’ ljubci v vas, tja v Novo vas k svoj’ ljubci v vas.
Lepa Jana.
Lepa Jana se šetala gor ’no doli kraj Dunaja — hm!
V Dunaj vodo je gledala, sama sebe zagledala — hm!
Oje, joje, milost božja, kak sem denes jako lepa — hm! Moje lepe črne oči vse junake prekanile — hm!
Vse junake prekanile, vse junake do vmorile — hm!
No še Turka harambaša, ki med vojskoj konja jaše — hm! ki med vojskoj konja jaše ’no se s svitloj sabloj paše — hm!
Primorska:
Soča bela, kaj so bele tvoje vode od solza naših mater in sestra, ki ne bodo več vesele?
Soči.
Soča modra, Soča voda, kaj si modra od neba, al’ od našega morja?
Kakšna tvoja bo usoda?
Soča, Soča, kdaj boš rdeča? Ko poteče naša kri, boš imela barve tri in naš dom ne bo več ječa.
Koroška:
Vigred približa se.
Juhe,
Juhe,
Juhe,
Juhe,
juhe! vigred približa se, juhe! začne zeleneti se, juhe! te tičke veseli hvas, juhe! čir vse ma dro kratek čas.
Juhe! mene na misel gre,
Juhe! men’ ž njeme združat se, Juhe! tem Stvarniku hvalo dat, Juhe! k me dau je presvašče spat.
Juhe, tičice žvrgolo Juhe! to pesemco zjutrajšnjo, Juhe! iz spanja me hor zbudo, Juhe! zvečir pa lepo pojo.
'Q>T
/S'*'	L «M
I - MARIBOR 1