Političen list za slovenski narod Po pošti prejeman velja: Za eelo leto predplaean 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld., za en mesec 1 gld. 40 kr V administraciji prejeman, velja: Za celo leto 12 gld., za pol leta 6 gld., za* četrt leta 3 gld.. za en mesec 1 gld. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gld. 20 kr. več na leto. Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema upravništvo in ekspedicija, Stolni trg št. 6, poleg »Katoliške Bukvarne". Oznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat; 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniških ulicah h. št. 2, L, 17. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob uri popoludne. Letnik XIX. Štev. 24. V Ljubljani, v petek 30. januvarija 1891. Občni zbor „Katol. političnega društva 44 . Včeraj, dne 29. t. m., vršil se je napovedani občni zbor »Katol. političnega društva" v Ljubljani. Predsedoval je zboru g. kanonik Klun, ki pozdravi navzoče društvenike in jim kot vladnega zastopnika predstavi mestnega uradnika g. Robido. Potem nadaljuje: „0 božičnih praznikih je preteklo leto, ko se ' je osnovalo „Katoliško politično društvo" v Ljubljani, ki ima danes svoj prvi redni občni zbor. Pomenljivo za naše društvo je, da ravno o bo¬ žičnih dneh praznuje spomin svojega rojstva. Bo¬ žični prazniki nas namreč leto za letom spominjajo na božje Dete, ki se je rodilo v betlehemskem hlevu v največji revščini, nepoznano, prezirano, preganjano že v najnežnejši mladosti, ki je pa rastlo v modrosti in starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh do tistega časa, ko je naš božji Zveličar stopil pred svet in s svojim božjim naukom, s svojim trpljenjem in s svojo smrtjo rešil človeški rod časne in večne pogube ter ga zopet povzdignil k oni visokosti, za katero je bil ustvarjen. Predolgo bi bilo popisovati svet pred Kristu- ' som, ki je bil izpred očij zgubil svoj večni poklic j in se pogreznil v najhujše strasti, tako da je bil j človek najkrutejša zver med brezumnimi zvermi. Modri možje in plemeniti državniki so se tru¬ dili, da bi človeštvo spravili na boljši pot, ali vse zamdn; in najblažji med njimi so očitno spoznavali, da bo moral sam Bog priti in rešiti človeštvo. To se je zgodilo, in vsi veste, kako hitro se je izpre- menil obraz naše zemlje, zlasti od tistega časa, ko se je prikazalo cesarju Konstantinu znamenje svetega križa na nebu z napisom: »V tem znamenji boš zmagali", in se je začelo ne samo družinsko, ampak tudi javno življenje vravnavati po načelih sv. krščan¬ ske vere. Ali to ni imelo veljati samo za prvi čas; ta načela so večna in nepremenljiva, kakor je Gospod sam zatrjeval, da nebo in zemlja preideta, njegova beseda pa ne. Zato veljajo za vse čase, in vidimo, da so države cvetele in bile mogočne in srečne, do¬ kler so se opirale na krščanska načela, da so pa začele slabeti in hirati in da so propale, ko so za¬ pustile vir sreče in življenja. Le poglejmo nekdaj tolikanj mogočne in srečne vzhodne dežele, iz katerih je prihajala vsa omika in olika v zapadne kraje, kako so sedaj opustošene. Zakaj? Zapustile so solnce krščanstva, zato jim je začel vzhajati turški polumesec z vsemi svojimi tem¬ nimi strahovi. Pa kaj se bodemo ozirali v staro zgodovino, saj to potrjuje novejša doba; tudi dandanes vidimo, v katero nesrečo so prišle države, v katerih se je začel šopiriti novodobni liberalizem, ki Boga ne poznd in noče priznavati, da krščanska načela veljajo tudi za vse javno življenje. Stanovi se sovražno vzdi¬ gujejo zoper stanove, narod zoper narod, država zo¬ per državo. To se kaže tudi v naši ljubi Avstriji, kjer se je začel širiti nevarni socijalizem in kjer razsaja hud mednarodni prepir. Vsako kraljestvo pa, ki je samo zoper sebe razdeljeno, bo razdejano in hiša bo padla na hišo. Velika nevarnost je, da bi Avstrija pri tem razporu ne oslabela in postala rop svojim neprijateljem; zato mora vsakdo, ki je Av¬ striji udan in vladarski rodbini, delati na to, da se prepiri med raznimi narodi poravnajo in da mir na¬ stane med njimi. To so poskušali in to na razne načine poskušajo plemeniti in rodoljubni možje še zdaj, ali dobro omenjajo slovenski rodoljubi štajarski, da je prava sprava jedino mogoča le na podlagi krščanskih načel, katera so bila po izreku nekega zgodovinarja že prej najkrepkejša vez med različnimi narodi in deželami. Le če se posamezni narodi za- : vedajo krščanske resnice: „Kar nočeš, da bi se tebi zgodilo, tudi ti drugim nikar ne stori!" — nas mnogobrojnejši narodi ne bodo zatirali, ampak nam pripoznavali pravice, ki jih po božjem, naravnem in državnem pravu imamo. V tem smislu pospeševati vzajemnost med na¬ LISTEK. Kavkaški ujetnik. Pripovest, spisal L. N. Tolstoj. Poslovenil J. Steklasa. (Konec.) VI. Življenje se jima je zabrnilo na huje. Klad jima niso snemali ter ju ne puščali na prosto svet¬ lobo božjo. Metali so jima v jamo nepečeno testo kakor psom, a v vrču so jima spuščali vode. V jami je bil smrad, zadušljivost in vlaga. Kostilin je po¬ polnoma obolel, otekel je in na celem telesu zlom¬ ljen ; vedno je samo stokal ali pa spal. Tudi Žilin je bil pobit, videl je, da je hudo, a ni vedel, kako bi si pomagal. Začel je podkapati, ali zemlje ni imel kam me¬ tati; to je gospodar videl, zagrozil se je, da ga bode ubil. Enkrat je sedel v jami s podvitimi nogami ter razmišljaval o slobodnem življenju ... in bilo mu je težko. Kar mu ravno na kolena pade kolač, tudi črešnje so se razsule. Ogledal se je gori, a to je bila — Dina. Pogledala ga je malo, nasmejala se mu ter pobegnila. Žilin se zdajci domisli: »A ne bi mi li Dina pomogla?" Žilin očisti v jami prostorček, nakoplje ilovce in začne delati Čeče. Napravi ljudi, konja, psa ter si pravi: „Ko pride Dina, vrgel jej bodem." Ali — drugi dan ni bilo Dine, nego začuje konjski topot. Dohajali so Tatari, zbrali se v mošeji ter se pravdali, vpili in vedno Ruse imenovali. Sli¬ šal je tudi starčkov glas. Razumel jih ni popolnoma dobro, ali bilo je gotovo, da so se jim Rusi dobro približali, pa so se že Tatari bali, da jim ne bi po¬ seli vas, in niso znali, kaj bi storili z ujetnikoma. Dogovarjali so se dolgo, potem pa odšli. Kar začuje Žilin, da je od zgoraj nekaj zašu- melo. Vidi: Dina je počenila, uleknila se, da so pri¬ vezani denarji viseli nad jamo. Oči so se ji bliščele kakor zvezdice. Izvlekla je ona iz rokava dva sirna hlebčiča ter mu ja vrgla. Žilin vzame in vpraša: »Zakaj nisi tako dolgo semkaj prišla? Igračic sem ti napravil. Na, vidiš jih!" In metal ji je eno za drugo. Ona je zakimala, ali jih ni niti pogledala. »Hvala ti, ne potrebujem." Ona umolkne, posedi malo, pa zopet spre¬ govori : »Slišiš Ivan, hočejo te ubiti!“ ter pokaže z rokama sebi na vrat. kdo me hoče ubiti?" rodi in našemu slovenskemu narodu pripomoči k čedalje jvečjemu duševnemu in gmotnemu blago¬ stanju, je namen našemu društvu, ki se je skromno rodilo, katero pa kakor bodete razvideli iz tajniko¬ vega poročila, stalno narašča in se čedalje bolj raz¬ širja po svojem geslu: vse za vero, dom, cesarja! Prilika za delo v tem smislu se ravno sedaj ponuja. Kakor veste, razpuščen je državni zbor in razpisane nove volitve. Naše društvo si bode pri¬ zadevalo, da se v postavodajalni zastop izbero po¬ slanci, ki se bodo poganjali za pravice našega na¬ roda, ob jednem pa skrbeli, da se bodo pri skle¬ panji postav ozirali na nerušljiva in večno resnična krščanska načela. Pod tem geslom so se naši pred- boritelji bojevali za pravice naroda slovenskega. V tem geslu je bila moč, v tem geslu je bil napredek, v tem geslu je bila zmaga našega naroda, in kar¬ koli se je do zdaj priborilo pravic narodu sloven¬ skemu, priborile so se po tem geslu. Mi se smemo za trdno nadejati, da bo tudi naše društvo na tej podlagi zmagalo. Ker sta nositelja teh načel sv. oče Leon XIII., ki v svoji modrosti in skrbi kr¬ ščanskim vladarjem in narodom priporoča, da naj družinsko in državno življenje zopet vravnajo po krščanskih načelih, po naukih sv. vere, in naš pre¬ svetli cesar Franc Jožef, ki jednako ljubezen raz¬ odevajo do vseh narodov in jednake pravice zago¬ tavljajo vsem, zato prvega občnega zbora ne mo¬ remo pričeti primernejše, kakor da svetemu očetu Leonu XIII. in cesarju Francu Jožefu L prav iz srca zakličemo trikratni »Živio" in »Slava!" (Burni „Živio“-klici.) Temu nagovoru je sledilo poročilo tajnika g. A. Kalana, katero pozneje objavimo celotno. Raz¬ vidno je bilo iz poročila, da se je v prvem letu svojega obstanka »Katoliško politično društvo" utr¬ dilo na vse strani, da mu je pristopilo mnogo udov, da je odbor jako marljivo deloval, kar je pokazalo posebno šestero lepih, obilno obiskanih društvenih shodov v Ljubljani in zunaj Ljubljane. Predmeti, ki so se razpravljali na teh shodih, pričajo, da je »Moj oče-starčki mu zapovedujejo. A žal mi je za-te.“ Žilin jej odgovori: „Ako ti je žal za-me, pa mi prinesi dolg kol". Ona mu odkima z glavo, da ne more. Žilin pa jo je s povzdignenimi rokami prosil: »Za Boga, Dina, prosim te! D.niča, prinesi!" »Ni mogoče", odgovori mu, „videli bodo do¬ mači" in odide. Zvečer je sedel Žilin ter razmišljaval: Kaj bode? Ozrl se je gori. Zvezde je videl, meseca še ni bilo. Mula je bil že odmolil svojo molitev. Vse je utihnilo. Žilin je začel tudi že dremati, misleč: deklica se boji. Kar se mu je na glavo usula ilovica; ozre se gori, a spuščal se je dolg kol v ta kraj jame. Za¬ del se je, pa zopet spuščal, dokler ni prišel doli. Žilin se je razveselil, prijel ga z roko in spustil na zemljo. Kol je bil močan. On ga je že zdavnej videl na gospodarjevi strehi. Pogledal je gori — — zvezde so visoko po nebu blesketale nad jamo, a Dinine oči so se sve¬ tile v temi kakor mačkine. Ona se je nagnila z licem na kraj jame ter zašepetala: »Ivan, Ivan!“ «Kaj je?" imelo društvo skrb za važna sedanja vprašanja ter da se je povsod oziralo na zahteve in potrebe slo¬ venskega ljudstva. Iz poročiia blagajnika g. Ant. Klein-a je bilo spoznati, da je tudi denarno stanje društva za prvo leto obstanka povoljno. Ker pa ima društvo veliko potreb in troškov, zato je želeti, da se tudi prevaž- nega »katoliško-političnega društva" spominjajo blagi rojaki ter mu zlasti z obilim pristopom naklanjajo tudi še večje gmotne podpore. K poročilu tajnikovemu se oglasi prof. dr. J a- nežič ter med drugim omenja, kako da nas ka¬ tolike naši politični nasprotniki pri vsaki priliki črnijo pred svetom ter nas opisujejo kot sebičneže, neprijatelje ljudstva, kot ljudi z zaprtimi žepi. Taka očitanja treba je vsikdar zavračati z vso od¬ ločnostjo; to so sicer katoliki že storili izvan društva, a želeti bi bilo, da bi v tem tudi „Katol. politično društvo* kaj storilo. Kajti očitanja taka so od strani nasprotnikov zistematično osnovana, a povsem kri¬ vična. Ako stopimo po Ljubljani okrog in si ogledamo Poljansko cesto in sv. Petra cesto, videli bomo mnogo dobrodelnih naprav, koje so ustvarili katoliki z—zaprtimi žepi. Ako se spomnimo raznih ustanov, ki jih vživajo naši rojaki Holzapfelnove, Glavarjeve in mnogo drugih, so bili to pač tudi katoliki in vendar so toliko storili in to se godi tudi dandanes za razne domače potrebe, to je videti pri raznih naših domačih zavodih, pri »Matici Slovenski", pri „Mohorjevi družbi", pri društvu sv. Cirila in Me¬ toda, to je videti pri darovih za stradajoče, za po- gorelce; vzlasti za ubožno šolsko mladino največ darujejo katoliki, katerim taki, ki nič ne darujejo v dobre namene, v zahvalo za to očitajo, da imajo zaprte žepe. To je očitna krivica, ki se mora očitno zavrniti in naše ljudstvo naj izve, kdo mu je pravi prijatelj in komu je narod le — molzna krava. Treba je torej v tem oziru društvu pozornosti na vse strani. Pri točki posamezni nasveti izprosi si besede prof. dr. J. Lesar ter opozarja društvenike na bližnje dr ž a v n o z b o r s k e volitve, pri ka¬ terih ima veliko nalogo tudi naše »Katcl. politično društvo". Govornik izraža željo, naj društvo takoj prične v tem oziru svoje delovanje, izdš. naj volilni oklic na slovenski narod, v katerem naj se točno in določno pojasni, kake lastnosti morajo imeti kan¬ didati, katerim slovenski narod skaže svoje zaupanje s tem, da jih pošlje v državni zbor. Treba je, da se vsak kandidat, katerega podpira „Katol. politično društvo", drži našega starega slovenskega gesla, treba je vzlasti, da vsak kandidat obljubi, da hoče delovati in glasovati za konfesijonalno šolo in sicer za ono, kakor jo določijo škofje kot varuhi vere, ki nimajo be¬ sede samo v cerkvi, marveč tudi v šoli. Sploh nam ne zadostuje samo fraza našega starega gesla, treba nam je mož, katerih delovanje in življenje je konkreten izraz tega gesla. Prazna fraza našega gesla bila je nam vernim Slovencem že mnogokrat v kvar in nedavno se je zgodilo, da oni, ki so slovesno nanj prisegali pri shodu sloven¬ skih poslancev, so v odločilnem trenotku v deželnem zboru bežali pred njim. Pred vsem treba pri vo- »Odšli so vsi, samo dva sta ostala". Žilin se obrne h Kostilinu. „A Kostilin, pojdiva, poskusiva zadnjikrat. Jaz te bom nosil". Kostilin ni hotel o tem ničesa slišati. »Nočem; zdi se mi, da mi ni sojeno od tukaj oditi, pa kam bi tudi šel, ko nimam toliko moči, da se zabrnem?" »E potem-ostani zdrav-ne za¬ meri mi kaj." Poljubil je Kostilina. Pograbi za kol, a Dini zašepeta, da drži kol, ter začne plezati. Dvakrat je zdrknil nazaj, klade so mu bile na potu. Kostilin mu pomore, in on je nekako splezal gori. Dina ga prime z rokami za srajco ter ga z vso silo potegne gori. Nasmeje se mu. Žilin potegne kol ter jej reče: „Dina, odnesi ga na mesto; ako ga najdejo, te ubijejo." Ona odnese kol, a Žilin se med tem poda pod goro. Dospevši pod strmino, vzame oster kamen in začne žabnico s klade odbijati. Žabnica je bila čvrsta, pa je ni mogel na noben način odbiti. Kar začuje’ da nekdo teče z gore, po lahko poskakovaje. Pomisli: »Gotovo je Dina." litvah jasnosti, da vemo, pri čem da smo in za to naj ob tej važni priliki poskrbi »Katol. politično društvo". Nato so se vršile volitve odbornikov za 1. 1891. V odbor so voljeni soglasno nastopni gospodje: 0. Detela, Andr. Kalan, Ant. Klein, Karol Klun, J. M a t h i a n , K. P o 11 a k, Fr. P o v š e, Ludovik Ravnihar, dr. J. Šušteršič, Ign. Žitnik; za namestnika pa gg.; Fr. Peterca in Anton Belec iz Šent-Vida nad Ljubljano. — Za pregledovalca računov sta določena gg: Gestrin in J. P i c h 1 e r. — Novoizvoljeni odbor se je nato takoj osnoval ter si izbral za predsednika kanonika Kluna, podpredsednika sta Oton Detela in F. Povše, tajnik društva je A. Kalan in blagajnik Ant. Klein. Politični pregled. V Ljubljani, 30. januvarija. KotraMje dežele. Razpust državnega zbora. Predno se je razpustil državni zbor, bilo je več jako burnih mi- nisterskih posvetovanj. Grof Taaffe in nekateri drugi ministri so bili zato, da se skuša dobiti nova večina v sedanjem državnem zboru. Dunajevski in Pražak bila sta pa odločno zato, da naj se skuša obdržati sedanja večina. V več točkah je bilo pri posvetovanju polovica ministrov za jedno, polovica ministrov za drugo mnenje, in grof Taaffe je kot predsednik od¬ ločeval, in sicer dosledno proti Dunajevskemu. Isto- tako se ministri niso mogli dolgo sporazumeti gledd vladne izjave, ki naj bi spremljala odlok o razpustu državnega zbora. — Tako vsaj poročajo liberalni dunajski listi, ki se že vesele, da bode morda od¬ stopil Dunajevski, ki jim je vedno najbolj bodeči trn v pčti. Nadejamo se, da se varajo, kajti Taaffe pač ne bode mogel odsloviti moža, ki ima neizmerne zasluge za uravnavo avstrijskih financ. ALinisterske premembe. Dunajski dopisnik nekega poljskega lista, ki čuje najbrže tudi travo rasti, hoče vedeti, da se še pred izidom državno¬ zborskih volitev marsikaj izpremeni v ministerstvu. Pravi, da se ima trgovinsko ministerstvo razdeliti in da imajo za komunikacijskega ministra odbranega poslanca Barnreitherja, za trgovinskega pa dr. Bi- linskega. Bacquehem bode neki finančni minister, ako odstopi Dunajevski. To so seveda prazne kombina¬ cije, ker ni misliti, da bi se vlada preminjala med volitvami, o katerih je negotovo, za katero stranko da se ugodno zvrše. Še le po končanih volitvah bo mogoče Taaffeju izbrati si take ministre, ki bodo za seboj imeli večino državnega zbora. Vmaiaje držav®. Nemčija. Povodom nameravanega popotovanja avstrijskega nadvojvode Franca Ferdinanda na Rusko, oglasile so se tudi »Hamburger Nachrichten". Pri¬ občile so namreč nedavno članek, v katerem se govori o pomenljivosti tega popotovanja. Meni se, da je vsekako Bismarck ta članek narekoval. To popotovanje kaže, kako si Avstrija prizadeva, da bi živela z Rusijo v prijateljstvu. In ravno zato je avstrijsko-ogrska država podpirala rusko pritožbo v Sofiji zaradi ta- mošnjih nihilistov. Omenjeni list pripomni, da je poprej vže večkrat povdarjal, da prednostno stališče nemške države v trodržavni zvezi nasproti Avstriji obstoji v vsak čas mogočem sporazumljenji z Rusijo in da bi bilo stališče avstrijsko-ogrske države povsem drugačno, ko bi vedela, da so se pretrgale vezi mej Peterburgom in Berolinom. Nemčija je v nevarnosti, Zares, Dina je priskakala in vzela kamen rekoč: »Pusti, jaz bom!" Poklekne in začne odbijati. Ali tenke ročice, kakor palčice, niso imele do¬ volj moči. Vrže kamen in zajoka.- Žilin se spravi zopet nad žabnico, a Dina je počenila kraj njega. Žilin se je ozrl, a na levi strani se je krvavo zažarila večerna zarja — mesec je izhajal »Ko se mesec vzdigne, moram jaz to sosesko prehoditi ter v šumo prispeti." Vzdigne se in vrže kamen na stran. »Kar s kladama moram iti." »Z Bogom, Dina, z Bogom-vedno se te bom spominjal." Dina ga prime in išče nekaj na njem. Iskala je, kam bi mu spravila kolače. Žilin je vzel. »Hvala ti, pametno dete. Kdo ti bode Čeče delal, ko mene več ne bo ?“ in pogladi jo po glavi. Dina zajoka, pokrije si lice z rokama in poleti na goro, kakor koza odskakovaje. V mraku si samo čul, kako so žvenketali denarji v kiti po plečih njenih. Žilin se prekriža, prime žabnico na kladah, da ne ropota ter gre dalje po potu. Večkrat se je ozrl na večerno svetlobo, kjer je mesec izšel. Pot je da ne bi postala odvisna od Avstrije. »Hamburger Nachrichten" zagotavljajo, da nikakor sicer nočejo trditi, da se je to vže zdaj zgodilo, a vender vse nekako tako kaže, da zahteva Avstrija težke gospo- darstvene žrtve od Nemčije ter se hoče približati Rusiji. Vse to opominja Nemčijo znova, naj skrbi za prijateljske razmere z rusko državo. — Stari zvijač v Friedrichsruhe hoče še zmirora žrjavico pod pepelom podpihovati v ogenj. Ako hoče Avstrija z Rusijo v prijateljskih razmerah živeti, ali ne dela tega le, da se ohrani evropski mir? Ali ni sam 1 J e . 1 ? , na smrtni postelji priporočal, živeti z Rusijo v prija eljskih razmerah! Ali se ne ravna sedanji nemški cesar Viljem H. po tej očetovi želji! Trolasi politik v Friedrichsruhe pa je zopet pokazal, kako politiko je on gojil kot kancelar in kako še zdaj misli. Dobro pač, da ni več merodajna beseda njegova! Francija. Dne 27. januvarija povodom rojst- venega dne nemškega cesarja je govoril v Parizu nemški poslanik grof Minister pri obedu v ta na¬ men prirejenem tako-le: »Ozirati se moramo v se¬ danjost in prihodnost. Sedanjost se kaže v ugodni podobi in prihodnost gledamo v najlepši luči. Nemški državi na čelu stoji mlad hraber vladar, ki hoče v blagor svojega naroda vzdržati svetovni mir. Ko je Viljem II. nastopil prestol, bali smo se, da bo vladar, ki je tako izvrsten vojak, gojil bojne na¬ mene. Zdaj vemo, da je bil ta strah prav nepo¬ treben. Nemški cesar si prizadeva, da ohrani to, kar sta ustvarila njegov oče in stari oče, in v na¬ črtu ima velika človekoljubna načela. Nikdo ne ve tako dobro kakor on, kako potreben je mir v ta namen". — Ruski in poljski beguni v Parizu so objavili, kakor poročajo listi, v radikalnih časnikih ugovor, zakaj je ruska vlada zaprla Luckega. To postopanje ruske države imenujejo nesramen napad ter izražajo upanje, da se bodo dobromisleči ljudje vseh držav potegnili za imenovanega moža. Italija. Dne 28. januvarija je italijanski fi¬ nančni minister v državnem zboru poročal o polo¬ žaji državnih financ. Rekel je, da si vlada mnogo prizadeva, da bi se napravilo ravnotežje v proračunu. Pri proračunu za 1891. 1. se je pokazal primanj¬ kljaj 45 milijonov, ker se je skrčila svota državnih dohodkov. Anglija. Boj med obema irskima strankama se je neki že polegel. »Times" poročajo namreč, da je Parnell opomnil Carthy-ju, da se v prihodnje ne bo vdelež'1 več nobenega nedeljskega shoda na Ir¬ skem. Na prihodnjo nedeljo napovedana demonstra¬ cija v Ennisu se je preklicala. Vodje protiparnel- lovcev so sklenili, da se bodo ravnali po Parnellu ter nobenega shoda več priredili. Vendar se je bati, da se boj takoj znova prične, kakor hitro bo prišlo na Irskem do dopolnilne volitve. Izvirni dopisi. Z Vrhnike, 28. januvarija. (Družba sv. Mo- h o r a. — Uboj. — Obljubljena dežela.) Približuje se zadnji mesec, kateri je določen za za¬ pisovanje v družbo sv. Mohora. Vsak katoliški Slo¬ venec gotovo želi, da bi se tudi letos število udov zdatno pomnožilo. Da se pa to zgodi, dolžnost je vsacega rodoljuba, da sam pristopi v družbo in tudi drugim svetuje jednako storiti. To pa najlažje sto¬ rijo gg. duhovni pastirji, ako v svojih cerkvenih govorih vabijo svoje farane k obilnemu pristopu v to slavno družbo. Dolžnost mi je torej pohvalno omeniti naša čč. gg. kapelana, ki sta preteklo nedeljo dne 25. t. m. oba — jeden zjutraj, drugi pa pri deseti božji službi •— tako prisrčno vabila k obilnemu pristopu spoznal. Imel je ravno še osem vrst hoda. Samo da pride še poprej v šumo, predno izide mesec popolnoma. On pregazi rečico in svetlost za goro je postala jasnejša. Gre po dolini. Hodil je, ogledaval se, ali mesec se še ni videl. Tudi je začela že svetloba srebrneti, a ena stran soteske je postajala bolj svetla. Senca se je izvila od gore ter se k njemu približevala. Žilin je šel, držeč se sence. On je hitel, ali mesec se je še hitreje izvijal; že sta se na desno rogova razsvetlila. Žilin se je približaval šumi, a mesec je izšel iznad gore in bilo je čisto jasno in svetlo, kakor po dnevu. Po drevju si razpoznaval lističe. Bilo je mirno in svetlo po gorah, kakor da je vse pomrlo, samo v dolu si slišal, kako potočič Šumija. Prispel je do šume, nikogar ni srečal. Žilin gre v šumo, izbere si mračno mesto ter se usede, da si oddahne. Počival je, pojel je tudi kolače; najde kamen in začne zopet klade odbijati. Vse roke si je izranil, ali ni odbil klad. Vzdigne se ter gre dalje po stezi. Šel je še eno vrsto, a potem se je utrudil; noge so mu drgetale. Prekoračil je še kakih deset korakov pa se ustavi. »Nekaj moram storiti," pomisli si, »vlekel se bodem, dokler bodem mogel; ako se usedem, ne bodem se mogel več vzdigniti. Do trdnjave ne v družbo sv. Mohora in jo na vse strani zelo pri¬ poročala. Naj jima bode zato izrečena prisrčna za¬ hvala! — Upati pa smemo, da bodo padle njune besede na dobro, rodovitno zemljo in privabile še mnogo novih udov. Bog daj! — Naj mi bode do¬ voljeno o priliki, ko ravno pišem o družbi sv. Mo¬ hora, da objavim javno nekatere svoje misli in na¬ svete glede te družbe. Zdi se mi, da mnogi — zlasti pa družbeni sovražniki — menijo, da je družba lani dospela do vrhunca svojega napredka. Jaz pa menim, ako bode družba tako zadovoljevala svoje ude, bode število udov gotovo narastlo do 50.000, če prav še ne letošnje leto, gotovo pa že drugo leto. Radi tega je zelo potrebno, da nam družba izdaje take knjige, ki ustrezajo večini njenih udov. S tem seveda ne grajam dosedanjega druž¬ benega delovanja, temveč mislim na prihodnost. Zato se mi zdi res opravičena tožba družbenega odbora, da se naši slovenski pisatelji le premalo menijo za to, da bi družbo zalagali z lepimi po¬ vestmi in zabavno-poučnimi spisi. Zelo bi nam ustregla družba, ko bi nam kmalu izdala še druge »Slomškove spise“. Ravno tako bi nas razveselila s prosto pisano knjigo o »iznajdbah našega stoletja", na pr. o velikem napredku v elektro-tehniki, o parnih strojih, stavbarstvu, telefonu, fonografu itd. Veliki večini prostega ljudstva so te in jednake stvari še zelo neznane, med tem, ko imajo drugi narodi o teh rečeh že zelo obširno pisane knjige, na pr. Nemci: »Buch der Erfindungen" 125 zvezkov a 30 kr., zaloga O. Spamerja v Lipskem. Tudi »Matica Hrvatska" je nedavno podala svojim udom knjigo »Novovjeki izumi", s kojo je zelo razveselila svoje ude. Drugo, tudi zelo potrebno delo, katerega še zelo pogrešamo v slovenskem slovstvu, je: za prosto ljudstvo pisana »knjiga o zemljepisju". Veliko — zlasti bolj odraslih ljudi — še nima dovolj znanja o naši zemlji, bodisi v prirodoznanskem ali političnem oziru. Lahko si mislimo, kako z veseljem bi ljudstvo prebiralo razne zanimljive naravne pri¬ kazni na naši zemlji, na pr. o morju, rekah, je¬ zerih, ognjenikih, vročebljtivnih studencih, o gorah in planjavah itd. Iz političnega dela pa bi razvideli, kako je ljudstvo razdeljeno po delih sveta, kako je združeno v cesarstva, kraljestva, ljudovlade itd. Lahko torej rečem, da take in jednake knjige bi slavni družbi privabile na stotine novih udov. Mnogo se je tudi pisal® o imeniku udov v družbinem »Koledarju". Večina udov gotovo želi, naj imenik ostane tako, kakor je bil dosedaj. Za gotovo smem trditi, ako bi se imenik opustil, da bi se število udov zelo zmanjšalo. Nasvetujem pa, da bi se oni spisi, ki so »Koledarju" namenjeni, rajši »Večernicam" pridejali. To pa radi tega, ker mar¬ sikdo bi rad imel vezane one izvrstne spise, ki se v »Koledarju" nahajajo. To pa dozdaj ni bilo mo¬ goče, ker celi »Koledar" vezati ne kaže; ko leto poteče, se malo ali skoro nič ne rabi. Ako bi se pa spisi namenjeni »Koledarju" »Večernicam" do¬ dali, bile bi pa »Večernice" res — lepa in tudi precej obsežna knjiga — vredna in pripravna za vezanje. Naj bi tedaj gg. poverjeniki o letošnji na- biri naznanili take in jednake želje v vpisovalne pole, in na podlagi teh bode slavni odbor potrebno storil, da zadovolji večini svojih udov. Omenim naj tudi žalostne dogodbe, ki se je dogodila dne 25. t. m. v Verdu pri Vrhniki. Neki dvajsetletni mladenič je svojega malo mlajšega to¬ variša Jak. Možino brez posebnega vzroka tako z gnojnimi vilami udaril po glavi, da je precej dušo izdihnil. Ubijalca so prijeli in dejali v zapor, kjer bode precej časa lahko premišljeval svoje hudobno dejanje. Res, ponočevanje in pijančevanje imata vedno žalostne nasledke. V hvalo našemu slavnemu županstvu naj omenim, da se je v zadnjem času že mnogo storilo za odpravo ponočnjakov in raz- grajalcev v našem trgu. Ta dogodek bode pa gotovo mnogo vplival na to, da se bode zanaprej še bolj gledalo na to, da taki ničvredneži ne bodo delali i sramote našemu trgu. Kakor se iz drugih krajev naše domovine ljudje i zelo izseljujejo v Ameriko, tako je tudi letošnjo i zimo v našem trgu mnogo govorjenja »o obljubljeni ' deželi" Braziliji, in več družin je bilo namenjenih ' zapustiti našo faro in se izseliti v Brazilijo, ono ; srečno deželo, po kateri se menda (?) cedi — med j in mleko. A ravno o pravem času došel je neki : tukajšnji rojak, ki se je skoro 2 leti klatil po Bra- ; ziliji in mnogo hudega doživel, in mislim, da jih bode mnogo odvrnil od tega, da bi šli lovit — j slepo srečo — v tako daljne kraje. Z Gorenjskega, meseca januvarija. (Barabe in tatovi.) Od vseh strani prihajajo poročila, [ kako zelo pritiska letošnja huda zima. Da tudi nam ' Gorenjcem ne prizanaša, gotovo si že vsakdo sam j misli. Toda kar nam pošilja modra božja previd¬ nost, prenašamo z upanjem, da bo že boljše in vse nam v prid. Težje pa se je sprijazniti s težavami, ki nam jih prilaga človeška zlobnost. Tu gori ob gorenjski cesti delajo nam prevelike nadlege »ba- rabe“, proseči postopači. Potrebnemu revežu človek rad dA vbogajme, saj je Kristus rekel: Reveže boste vedno imeli med saboj. Druga pa je, če se jih pri¬ drvi na dan do dvajset, tudi do trideset mladih, trdnih postopačev, ki z grozno predrznostjo po hišah ljudi nadlegujejo. Daj mu krajcar, imaš za hvalež¬ nost, da ti ga premetava ob tla, tebe pa preklinja, ki .si mu ga dal. Daj mu zdravega dobrega kruha družinskega, položi ti ga na prag za pse, pa tudi naravnost povč: Rajši na sredi ceste poginem, ka¬ kor da bi tak kruh jedel, čuditi se je le, da smejo tako brez skrbi vlačiti se okrog. Saj nismo še po¬ zabili — ni še pretekla četrtinka dobe jednega člo¬ veškega rodu — ko so orožniki ustavljali gg. ka¬ petane, orglarje, cerkovnike in kolednike, ko so pobirali biro ali brali vsakovrstne navadne darove za cerkve, sklicevaje se na postavo zoper postopaško beračenje. Kam so neki zdaj uvrščene opisane »ba¬ rabe"? Da jim ni dosti, da bi le s predrznim be¬ račenjem ljudi nadlegovali, da tudi sedme božje zapovedi ne poznajo, je umevno. Tak »baraba" prve vrste priklatil se je bil dud 27. t. m. v torek v Naklo. Pazil je, kdaj v župniški hiši obeduje dru¬ žina in kdaj sta gospoda pri kosilu. Zadel je. Med obedom se je pritihotapil pod streho, ondi je že ; spraznil hlapčevo skrinjo ter mu pobral vso obleko; 1 novo srajco je oblekel, drugo pa stlačil v prazno i popotno torbo župnikovo, ki je bila pod streho, i Hlapec pa se je šel takoj po obedu preoblačit na i vrh, da bi peljal g. župnika v Kranj. Kar ugleda močnega mladega »barabo" pod streho. Menite, da se je »baraba" kaj ustrašil? Kaj še! Ko so ga stražili priklicani sosedje, rotil se je slovensko, nemško in hrvaško, da morajo priti ponj žandarji; potlej pa bo pri topli peči imel redno jed. Tako je rekel. Želja se mu je spolnila; kmalu sta bila orož¬ nika iz Kranja tu ter sta ga odvedla k sodišču. Taki izrazi pač žalostno pričajo, da je pri ljudeh te vrste zamorjen popolnoma vsak boljši čut morale in poštenosti. Ali pa izrazi te vrste hvalijo naše kaz¬ nilnice ter priporočajo moderno človekoljubje? Iz Rima, 26. januvarija. Med najbolj sloveče romarske hiše v Rimu sme se gotovo šteti gostišče »Santa Maria deli’ Anima". Obstoji že nad petsto let. Mnogo izprememb je pač doživela blaga ta na¬ prava tekom časa. Večkrat bi bila skoro morala po¬ nehati, ali previdnost božja ohranila jo je do danes. Vsak revni romar iz dežel, ki so pripadale do leta 1866 k nemški zvezi, ima pravico, dospevši v Rim, — seveda, če je katoliške vere, — dobivati v hiši skozi tri dni zastonj hrano in prenočišče. Zadnji čas stegovala je laška vlada tudi po »Animi" nena- sitljive svoje roke. Toda zamš.n. Ker je avstrijski cesar Franc Jožef I. njen pokrovitelj, so se seveda vse želje laške vlade doslej razpršile nad osebo tako imenitnega varuha. Zavod ima tudi duhovskega po¬ krovitelja navadno jednega izmed kardinalov. Lani na jesen je umrl kardinal Hergenrother, kateri je za časa svojega bivanja v Rimu s posebno skrbjo delal za blagor te romarske hiše. Zato je bilo želeti, da na mesto pokojnega stopi drugi pokrovitelj. Pred tednom dnij so ga sv. oče določili v osebi Kaje¬ tana Alojzija Maselle. Takoj, ko je bilo na¬ znanjeno določilo, poklonila se je visokemu pokro¬ vitelju duhovščina romarskega zavoda: rektor in šestnajst kapelanov. Kardinal je vse prijazno sprejel ter zagotavljal, da hoče z veseljem stor.iti vse, kar¬ koli bode v prid zavodu, ki se sme med najbolj sloveče v večnem mestu prištevati. Priznaval je tudi, da so mu kraji, posebno po Nemškem, znani, kajti šest let je preživel v Monakovem, štiri leta kot taj¬ nik, dve leti pa kot odposlanec papežev. V zahvalo, da so sv. oče odločili novega pokro¬ vitelja romarski hiši, poklonili so se tudi odposlanci tega zavoda prošli četrtek papežu, ki so z velikim veseljem poudarjali zvestobo, katero goji v a duhov¬ ščina »Anime" do sv. prestola, in ne samo v Rimu, marveč tudi, ko se povrnejo duhovniki v svojo do¬ movino, povsod z veseljem širijo ljubezen do rimske stolice. »Zato," — so dostavili, — »vsem, ki so v zavodu, radostno podelim apostolski blagoslov." Kar pa je navzoče posebno oveselilo, smem reči, je to, da so sv. oče vkljub tako visoki starosti prav pri moči in trdnem zdravju. Bog jih ohrani in podpiraj! General kapucinskega reda O. d’ Andermatt podal se je pred kakimi štirinajstimi dnevi na daljno morem priti; a ko se razdani, ostal bodem tukaj v šumi, a po noči grem zopet dalje." Hodil je celo noč. Srečal je samo dva Tatarina na konjih. Cul ja je Žilin že od daleč, pa se skril za drevo. Mesec je že bledil in rosa je padala. Dan je bil že blizu, a Žilin ni prišel niti do kraja šume. »Še trideset korakov in potem bom zavil dalje v šumo ter se usedel." Prešel je trideset korakov, a šuma se je kon¬ čala. Stopi na kraj,-danilo se je. A pred njim se razprostre planjava, na njej trdnjava; a na levo, ne daleč pod bregom gore gromade, ki že vgasujejo; dim se vali, a ljudje stoje okoli ognja. žilin nategne oči in spazi, kako se puške leske- čejo, vojake — — — kozake. Zilin se preporodi, od veselja zbere svoje zadnje sile in gre dalje, misleč: — ,O moj Bog, obvari me na polju, da ne srečam kakšnega jahača Tata¬ rina. Blizu sem, pa vendar ne bi mogel pobegniti. 1 In komaj je to pomislil, — glej, že stoje na levo na bregu trije Tatarini. Ko so ga spazili, uda¬ rili so za njim. Srce mu je silno utripalo. Zamahne z rokama in zaupije svojim iz vsega grla: »Bratje, rešite me, bratje!" Slišali so naši in kozači skočijo na konje. Spustili so se proti njemu povprek. Kozakom je bilo daleč, a Tatarinom bližje. Ali tudi Žilin je zbral vse sile, poprime z rokama klade ter beži h kozakom, ves zmešan se je križal in upil: »Bratje, bratje, bratje!" Kozakov je bilo do petnajst. Tatari so se prestrašili ter začeli počasi za¬ ostajati. Žilin pribeži srečno h kozakom. Oni ga obdajo in povprašujejo, kdo je, kakšen človek, in od kod je? A Žilin je od samega veselja jokal, govoreč: »Bratje, bratje!" Tudi vojaki so prihiteli, obdali ga, pa mu da¬ jali: jeden kruha, drugi kaše, tretji zopet žganja; jeden ga zopet s suknjo pokriva, a drugi mu kladi i odbija. Častniki so ga spoznali ter ga odpeljali v trd- ; njavo. Vojaki so se veselili, a tovariši so se zbrali okoli Žilina. Žilin jim je pripovedoval, kaj se je vse ž njim godilo, in reče: »Vidite, tako sem jaz odpotoval domov, da bi se oženil. Ne, to meni že ni sojeno." In Žilin je ostal na Kavkazu. A Kostilina so še le čez mesec dnij odkupili za pet tisoč rubljev ter ga komaj živega nazaj pripeljali. pot v Afriko, da se ondi osebno prepriča o vspehih misijonov, katere imajo očetje kapucini med zamorci.— Bridka izguba zadela je red dominikancev zadnje dni. Umrl je namreč general njihovega reda o. La- rroea. Začasno vodstvo reda prevzel je provincijal v Lionu na Francoskem. Tako namreč je določeno v pravilih, da ob smrti generalovi sprejme vodstvo reda predstojnik tiste provincije, kjer se ima zbo¬ rovati pri bližnjem občnem zboru. Ko so bili zadnjič v Kapitolu zbrani očetje tega reda v Lovaniji na Belgijskem, sklenili so, da se snidejo prihodnjič v ; Lionu. In zato je začasno vodstvo sedaj v omenjenem ! mestu.Tisti dan pred svetim Antonom je padlo pri | nas nekaj snega. To so ga bili otroci veseli! S tako , živahnostjo so se kepali po ulicah, da si se jim i moral smejati. Kaj hočemo! Snega niso vajeni Rim¬ ljani, zato so se ga tako razveselili. Ali ko je na to potegnil mrzel sever, ter je jelo po mestu zmr¬ zovati, so se snega kmalu naveličali. Zadnje dneve smo imeli primeroma dosti mraza. Toplomer je padel na štiri stopinje pod ničlo. Danes pa je potegnil gorak južni veter in je vzel zadnje sledove ledu soboj. Tako imamo zopet prav toplo in milo vreme. Dnevne novice. । (Službe okrožnih zdravnikov.) Na Kranjskem • so naslednje službe okrožnih zdravnikov razpisane: v Senožečah, Kočevski Reki, Železnikih, Šmariji pri Ljubljani, Ložu, Bohinjski Bistrici, vsaka z letno plačo 800 gld. ; nadalje v Trebnem s plačo 700 gld. in v Radovljici s 600 gld. Stalno nameščeni okrožni zdravniki imajo razven plače tudi pravico do dveh starostnih doklad po 50 gld., ki se vštejeta v plačo in do pokojninskih“in preskrbninskih užitkov. Prosilci morajo izkazati svojo starost, upravičenje do izvrševanja zdravniške prakse v Oislitvaniji, av¬ strijsko državljanstvo, fizično sposobnost, neomade- ževano življenje, dosedanje službovanje, znanje slo¬ venskega ali kakega druzega slovanskega in nem¬ škega jezika. Prošnjo za katero teh mest je vložiti pri deželnem odboru do 28. februvarija t. 1. (Krajepisna imena.) Ugodnih rešitev poslali so v zadnjem času upravništvu „Matice Slovenske“ sledeči gospodje: kapelan Fr. Pokoren: za Jese¬ nice, Planino in Hrušico na Gorenjskem; bogoslovec Št. Rihar i. dr.: za politično občino Polhov Gradec; župnik Wurzer: za Ruše, Smolnik, Lobnico in Bistrico; stolni dekan Orožen po različnih sotrudnikih: za občine Št. Peter pri Mariboru, Sv. Martin pri Vurbergu, Sv. Marjeta na Pesnici (Fr. Ferk), Št. Ilj v Slov. Goricah (župnik Kelemina); J a r e n i n a (dekan Flek); S v. J a k o b v Slov. Goricah (župnik Fišer); Spodnja sv. Kungota (kurat Pignar); Sv. Jurij na Pesnici in Svičina (župnik Vagaja). Lepo hvalo za marljiv trud! (Huda zima.) Od vseh strani poročajo o trdi zimi, kakeršne ljudje že več let ne pomnijo. Iz Krškega nam piše prijatelj, da je ondi celo Sava zamrznila okolu 200 m. na daljavo. (Vsprejetišče.) Štajerski deželni odbor je po¬ stavil oskrbovalno vsprejetišče v Št. Peter v Savinjski dolini menda zato, ker je ondi še vedno nemškuta- rija doma. Ker pa se je pokazalo, da ondi ni treba vsprejetišča, premestili so je v Št. Pavel pri Bolski. (Železniško postajo) napravijo tekom tega leta v Grobelnjem na južni železnici nad Ponikvo in Št. Jurijem, od koder bo bližje v Šmarije, kakor pa od Št. Jurja.' (Odvetnikov) je v Mariboru 9, v Celji 8, na Ptuji 7; v Ormužu, Konjicah, pri sv. Lenartu v Slov. Goricah, v Slov. Bistrici in Slov. Gradcu po dva; v Kozjem, Sevnici, Ljutomeru, Šmarji in na Gor. Radgoni po eden. (Spomenik Ljudevitu Gaju v Krapini) Kakor znano, izdelal je hrvatski umetnik Rendič na poziv krapinskega odbora poprsni kip Ljudevita Gaja, ka¬ terega bodo postavili v njegovem rodnem mestu Krapini na javnem trgu. Poroča se tudi, da name¬ ravajo kupiti hišo, v kateri se je rodil duševni pre¬ roditelj naroda, ter jo prirediti za hrvatski narod. V ta namen bi se nabirali prostovoljni darovi po vsi deželi. (Obesili) so v sredo ob 8. uri zjutraj v Gospiču na dvorišču tamošnje kaznilnice Manisa Novkoviča in Martina Mudrovčiča, ker sta zverinsko umorila dva orožnika. (Občina Tomišelj) šteje 780 duš, 382 moških, 398 ženskih, 99 duš več, kakor I. 1880. Brati in pisati jih znd 303, samo brati 62. (Društvo „Slavec“) je začelo razpošiljati vabila za maškarado, katera bo dne 8. februvarija t. 1. in prosi dotične rodoljube, kateri ne bi dobili vabila, naj se oglasijo za vstopnice pri g. Vičiču, trgovcu na Glavnem trgu in pri g. Alek. Gjudu, brivcu v „Zvezdi“. (K ljudskemu štetju.) Prvi (šolski) oddelek ljubljanskega mesta šteje po zadnjem ljudskem štetji 4011 prebivalcev, ki se tako razdele: Barvarska steza 2 hiši, 7 strank, 9 moških, 15 žensk, sploh 24 ljudij; leta 1880 27 ljudij. Cesarja Josipa Trg 7 hiš, 29 strank, 136 moških, 79 žensk, sploh 215 ljudij; leta 1880 213 ljudij. Kapiteljske ulice 1 hiša, 14 strank, 39 moških, 36 žensk, sploh 75 ljudij; leta 1880 60 ljudij. Lingarjeve ulice 5 hiš, 17 i strank, 24 moških, 40 žensk, sploh 64 ljudij; leta 'j 1880 88 Ijndij. Lončarska steza 6 hiš, 16 strank, । 27 moških, 43 žensk, sploh 70 ljudij; leta 1880 I 75 ljudij. Mesarske ulice 2 hiši, 4 stranke, 8 moš- j kih, 9 žensk, sploh 17 ljudij; leta 1880 — ljudij. ■ Ozke ulice 1 hiša, 7 strank, 17 moških, 16 ženskih, , sploh 33 ljudij; leta 1880 9 ljudij. Poljanska cesta j 60 hiš, 278 strank, 705 moških, 913 žensk, sploh ■ 1618 ljudij; leta 1880 1566 ljudij. Poljanski nasip ■ 8 hiš, 61 strank, 452 moških, 117 žensk, sploh • 569 ljudij; leta 1880 478 ljudij. Poljanski trg 3 j hiše, 24 strank, 97 moških, 90 žensk, sploh 187 ■ ljudij; leta 1880 63 ljudij. Semeniške ulice 2 hiši, ■ 4 stranke, 97 moških, 20 žensk, sploh 117 ljudij; leta 1880 85 ljudij. Na stolbi 3 hiše, 18 strank, ( 30 moških, 52 žensk, sploh 82 ljudij; leta 1880 57 I ljudij. Streliške ulice 13 hiš, 56 strank, 112 moš- . kih, 155 žensk, sploh 267 ljudij; leta 1880 241 ; ljudij. Strmi pot 5 hiš, 17 strank, 30 moških, 42 ’ žensk, sploh 72 ljudij; leta 1880 105 ljudij. Pred i škofijo 23 hiš, 81 strank, 124 moških, 201 ženska, : sploh 325 ljudij; leta 1880 367 ljudij. Šolski drevo¬ red 1 hiša, 1 stranka, — moških, 2 ženski, sploh i 2 osebe; leta 1880 — ljudij. Študentovske ulice 6 hiš, 28 strank, 40 moških, 73 žensk, sploh 113 : ljudij; leta 1880 108 ljudij. Valvazorjev Trg 4 hiše, : 12 strank, 17 moških, 29 žensk, sploh 46 ljudij; ; leta 1880 33 ljudij. Vodnikove ulice 3 hiše, 13 ! strank, 22 moških, 43 žensk, sploh 65 ljudij; leta i 1880 66 ljudij. Žitni trg 2 hiši, 9 strank, 19 moš- i kih, 31 žensk, sploh 50 ljudij; leta 1880 40 ljudij. , Skupaj 157 hiš, 696 strank, 2005 moških, 2006 ■ žensk, sploh 4011 ljudij; leta 1880 3681 ljudij. • (Župnijo na Keblji) je dobil č. g. Lovro Kram¬ berger, kaplan v Slivnici pri Mariboru. (Popravek.) Vsled neljube tiskarske pomote iz¬ puščeno je bilo mej priporočenimi kandidati za trgovsko in obrtno zbornico v Ljubljani ime gosp. Avgusta Skaberueta, trgovca v Ljubljani. Raznoterosti. — Avstrija in Brazilija. Kakor poroča „Pol. Corr.“, utegnete Avstrija in Brazilija kmalu zopet stopiti v diplomatsko zvezo. Za avstrijsko- ogrskega zastopnika v Rio-de-Janeiru je izbran Hengelmtiller, nekdanji avstrijsko-ogrski zastopnik v Belerngradu. Brazilijski zastopnik na Dunaji pa bo baje Amazel Valente, ki je do zdaj zastopal TelegroiL Dunaj, 29. januvarija. Nadvojvoda Franc Ferdinand d’ Este odpotuje v Peterburg 4. ali 5. dan februvarija. Dunaj, 29. januvarija. Cesar Viljem je za¬ ukazal, naj se jutri, na dan smrti carjeviča Rudolfa, položi na njegovo krsto venec z na¬ pisom : „Zvestemu prijatelju — cesar Viljem II. “ Dunaj, 30. januvarija. Cesar in cesarica sta zjutraj skupno molila ob krsti pokojnega cesarjeviča ter sta se vdeležila potem tihe maše v dvorni kapeli, kjer je bila navzoča i Štefanija. Beli Grad, 29. januvarija, zvečer. Vsa vlada je vložila ostavko. Bržkone bo dobil Pasic nalogo, da sostavi novo vlado. Berolin, 29. januvarija. Članek v „Ham- ; burger Nachrichten“, v katerem se sumniči, : da se hoče Avstrija ne meneč se za Nemčijo i sporazumeti z Rusijo, vzbuja tukaj veliko nejevoljo. Meni se, da namerava knez Bismarck s tem zabraniti znižanje žitne carine v prid avstro-ogrske države. Pariz, 30. januvarija. Sinoči je bila v gledališči „Fran£ais“ spet demonstracija. Tri¬ deset razgrajalcev so izgnali iz gledališča ter jim povrnili vstopnino. Bruselj, 30. januvarija. Včeraj se je vršil pogreb princa Balduina, katerega se je vde¬ ležila mnogoštevilna množica. Pri pogrebu so bili kraljevi pruski princ Henrik in drugi tuji knezi. Atene, 30. januvarija. Pri Trikali je plaz । zasul okolu sedemdeset hiš, do 25 oseb je '■ mrtvih, mnogo jih je pa baje poškodovanih. Novi York, 30. januvarija. Finančni tajnik i Windom je po dovršenem govoru pri obedu novojorškega trgovinskega sodišča nagloma umrl. Piccolijeva esenca za želodec «&£“• pospešuje in ureja s svojim razmeheujočim uein- kom prebavljanje. 1 steklenica 10 kr., zabojček ,312" z 12 steklenicami gld. 1'36. (4) "SIS Vrentenako sporočilo. Brazilijo pri severo-ameriških Združenih državah. — Bazmere n a Turškem. Uradni „Tavik“ Vsak slovenski gospodar, objavlja cele vrste imen onih državnih uradnikov, ki so si izposodili državne novce, ter jih opominja, ! naj povrnejo državi dotične svote. Vsa ta izposojila 1 znašajo neki več milijonov. ki še ni naročen na ilustrovan gospodarski list „Kmetovalec“ s prilogo „Vrtnar", pošlje naj svoj naslov c. kr. kmetijski družbi v Ljubljano, katera mu dopošlje prvo številko brez¬ plačno, in iz katere more izprevideti, da je list neobhodno potreben za vsakega naprednega slovenskega gospodarja. (2) Št. 1713. (3-2) Odgovorni vrednik : Ignacij Žitnik. Tisk -Katoliške Tiskarne" v Ljubljani. Izdajatelj: Matija Kolar. H 'H Razglas V ponedeljek, 26. dan t. m., poginil je pri tukajšnjem konjaču domači, njemu v opazovanje izročeni pes, in sekcija je dokazala, da je bil stekel. Vsled tega se na podlagi postave z dne 29. februvarija 1880. leta, drž. zak. št. 35, od današnjega dneva počenši. trimesečna pasja kontumac za celo mesto vpelje, in določa, da smejo psi v tem času le s trdno torbo, ki grizenje popolno zabranjuje, okoli letati, ali pa se morajo zunaj hiše voditi na vrvici. Psi, ki bodo prosto brez torbe, ali s torbo napravljeno samo iz mehkega usnja, ki grizenja ne zabranjuje, okoli letali, bodo se polovili in pokončali, proti nemarnim lastnikom pa se bo postopalo po dotičnih postavnih določbah. Ob jednem se omenja, da bode postavne varstvene na- redbe za 4 kilometre daleč okolu mesta vpeljalo c. kr. okrajno glavarstvo ljubljansko. klestili magistrat IJulbljanslti, dne 28. januvarija 1891. Tu Jei. 28. januvarija. Pri Maliču : Maximovieh. tigovee, iz Zagreba. — Fritsehe, Wolf, Freiberger, Schle- singer, trgovci, z Dunaja. — Duwsky, trgovec, iz Prage. — Lehr, trgovec, iz Berolina. — Arko, gostilničar, iz Ribnice. — Gdč. Novak iz Kamnika. — Veseo, potovalee, z Dunaja. — Wolf iz Nemčije. — Gora, poštni komisar, iz Trsta. — Reinhardt, potovalee, iz Trsta Pri Sionu : Sehwab, trgovec; Štern in Goldner, z Dunaja. — Sehlager z Bleda. Sargova glicerinova zobna crema. Izvrstno sredstvo za lepe svetle zobe. Po kratki rabi neobhodno potrebno sredstvo za čiščenje zob. Kalodont. Od zdravstvenega urada potrjeno. prav prilično na popotovanji. Dišeče okrepčevalno. Neškodljivo celo za najneinejše zobe. V Nemčiji, Franciji itd. se rabi že z največjim vspehom, nadalje na dvorih, v najvišjih krogih, kakor tudi v navadni družini. Dobiva se v lekarnah in parfumerijah itd. Komad 35 kr. (15)