13 RAZPRAVE, ŠTUDIJE, PAPERS VLOGA REFORMACIJE V SLOVENSKI ETNOGENEZI: ETNIČNA KOLEKTIVNA IDENTITETA NA PREMICI ZGODOVINE DOLGEGA TRAJANJA Vanja Kočevar Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Ljubljana vanja.kocevar@zrc-sazu.si Razprava obravnava pomen reformacije za razvoj slovenske etnične identitete. Čeprav je bilo obravnavano gibanje širom Evrope v prvi vrsti verske narave, so na slovenski premici zgodovine dolgega trajanja njegovi dosežki bolj kot na konfesi- onalnem vidni na področju izgradnje kolektivne etnične identitete. Deželnoknež- ja protireformacija je namreč v notranjeavstrijskih deželah zlasti med letoma 1598 in 1628 protestantizem odpravila, katoliška obnova pa se je pri svojem delu opr- la na določene pridobitve reformacijske dobe. Po oceni razprave so za nadaljnji ra- zvoj Slovencev kot etnične skupnosti pomembne zlasti štiri protestantske stvaritve iz dobe reformacije, in sicer: 1) knjižna norma, ki se je v polnosti izoblikovala med letoma 1550 in 1584, 2) koncept Slovenske cerkve, ki ga leta 1550 zasnoval Primož Trubar, 3) mit o etnični izbranosti, oprt na stavek iz Pavlovega Pisma Rimljanom, »in vsak jezik bo slavil Boga« (Rim 14,11), ter 4) topos o velikem obsegu slovanske- ga/slovenskega jezika z zametki nacionalnega mita. Ključne besede: reformacija, slovenska etnogeneza, knjižna norma, Slovenska cer- kev, (proto)nacionalizem The Role of the Reformation in Slovene Ethnogenesis: Collective Ethnic Identity in Long-Term History The paper discusses the importance of the Reformation for the development of the Slovene ethnic identity. Although the movement across Europe was primarily of a religious nature, its impact in the long-term history of Slovenia is more visible in the establishment of collective ethnic identity than in the domain of religion. While the sovereign Counter-Reformation abolished Protestantism in the Inner Austrian lands, especially between 1598 and 1628, the Catholic Revival used certain achieve- ments of the Reformation period in its own pursuits. According to the discussion, four Protestant creations from the Reformation period were especially important for the further development of Slovenes as an ethnic community: (1) the linguis- Stati in obstati 17(2021): 13-46 https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33)13-46 14 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS tic norm, which was fully formed between 1550 and 1584, (2) the concept of the Slo- vene church conceived by Primož Trubar in 1550, (3) the myth of the chosen ethnic- ity based on a sentence from the Letter of Paul to the Romans: “and every tongue will praise God” (Romans 14:11) and (4) a topos about the great extent of the Slavic/ Slovene language with the beginnings of a national myth. Keywords: Reformation, Slovene ethnogenesis, linguistic norm, Slovene church, (proto-)nationalism Dókler bo Nemčija zvesta, cvelà bo Lutrova slava, hvala živela po njem, z naukom dobljena, bo vdilj; dokler Slovenija bo zvesta, cvelà bo Trubarja slava, hvala živela po njem, z naukom dobljena, bo vdilj. (Matija Trost, 1587, prevod: Anton Sovrè)1 Uvod Razprava se pri svojem izvajanju opira na izsledke slovenskega zgo- dovinopisja, jezikoslovja in literarne znanosti. večina dejstev, predstav- ljenih v nadaljevanju, je slovenski (strokovni) javnosti sicer že znana, vendar si ta študija prizadeva, da bi jih predstavila v novi luči in jih s po- močjo socioloških konceptov, ki v slovenski humanistiki in družboslov- ju do zdaj še niso bili deležni večje pozornosti, postavila v širši koncept zgodovine razvoja slovenske etnične kolektivne identitete ali etnogene- ze. Glavna cilja razprave sta torej: 1) predstaviti vlogo, ki jo je reformaci- ja imela v procesu razvoja slovenske etnične kolektivne identitete, in 2) ugotoviti, kateri dosežki tega obdobja so slovenstvu pustili trajni pečat. Teoretski okvir predstavlja model izgrajenosti etnične kolektivne identitete, kot ga v svojih delih razvijata Don Handelman (1977, 187– 200)2 in Anthony D. Smith (2009, 27) in ki kot glavni kriterij upošte- va izgrajenost kolektivne identitete določene etnične skupnosti. Model 1 Citirano po: Höfler 2009, 53, 69, op. 120. 2 v primerjavi s Smithom, ki se na Handelmana sicer sklicuje, slednji loči štiri or- ganizacijske dimenzije etničnosti: 1) etnično kategorijo (angl. ethnic category), 2) 15 vAnjA KoČEvAR je zasnovan kot lestvica, ki predstavlja gradacijo etničnih vezi od naj- ohlapnejših do najtrdnejših. Avtorja tozadevno ločita tri poglavitne stopnje razvoja etnične skupnosti, in sicer: 1) etnično kategorijo, ki jo določa eno ali več etničnih znamenj (jezik, navade ali vera), sicer pa se njeni člani zaradi šibke kohezije lastne skupnosti določajo bolj v odno- su do drugih, 2) etnično mrežo, ki poseduje določene skupne instituci- je (npr. kultna središča), in 3) etnično skupino ali etnijo, katere vodilni sloji imajo razvit občutek skupinske solidarnosti, vsi člani skupnosti pa delijo predniški mit o svojem izvoru in zgodovinski spomin. Prvi poskus aplikacije omenjenega modela na zgodovinski primer slovenske etnogeneze je bil že opravljen v drugi iz serije treh razprav »Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? Kolektivne identitete in amplitude pomena etničnosti v zgodnjem no- vem veku«, ki je bila objavljena v Zgodovinskem časopisu (Kočevar 2019b, 382–87). Pričujoča razprava pa bo posvečujoč se zgolj obdobju reforma- cije konturam izpred dveh let poskusila dodati jasnejše poteze. ob tem velja izpostaviti še koncept »amplitud pomena etničnosti«, ki je bil prav tako predstavljen v zgoraj omenjeni seriji razprav in je namenjen opiso- vanju variiranja pomena etnične kategorije za nastajanje ali utrjevanje kolektivnih identitet (Kočevar 2019b, 382–98; 2020, 39–95). nihanje pomena etničnosti na premici zgodovine dolgega trajanja je treba imeti pred očmi še zlasti, ko se posvečamo raziskovanju kolek- tivnih identitet v obdobju reformacije. Slovenska humanistika in druž- boslovje v zadnjih desetletjih namreč pogosto opozarjata, da poglavitni cilj jezikovnega dela protestantov ni bil »narodnobuditeljski«, temveč verski. To sicer drži, konfesionalno obdobje, kot zgodovinopisje običaj- no imenuje čas med letoma 1526 in 1648, je temeljilo na srednjeveški ma- ksimi religio vinculum rei publice (Dolinar 2011, 327; Brendle 2015, 100), kar bi v prostem prevodu pomenilo, da je vera vezivo države, vendar je reformacija pri Slovencih, paradoksalno, trajnejše sledi kot na verskem pustila prav na etničnem področju, in sicer zlasti s štirimi dosežki, ki so predstavljeni v nadaljevanju. etnično mrežo (angl. ethnic network), 3) etnično združbo (angl. ethnic association) in 4) etnično skupino (angl. ethnic community). 16 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS Knjižna norma Slovenski jezik, ki je skozi zgodovino vselej predstavljal ključno etnič- no znamenje (angl. ethnic marker)3 in glavni steber kolektivne identi- tete Slovencev, se je na prostoru med vzhodnimi Alpami, severnim jadranom in Panonsko nižino ob koncu zgodnjega srednjega veka raz- vil iz praslovanščine. Po mnenju Marka Snoja lahko za poimenovanje tega jezika od 8. stoletja do približno leta 1050 uporabljamo besedno zvezo stara slovenščina. Za označevanje istega kontinuuma med letoma 1050 in 1550 pa jezikoslovje običajno uporablja sintagmo zgodnjesloven- ski jezik. Znotraj tega se je najkasneje v 12. stoletju zaključilo še več pro- cesov, ki jih ima stroka za ekskluzivno slovenske in jih zasledimo na ce- lotnem slovenskem etničnem prostoru. od tedaj dalje jezikoslovje lahko z gotovostjo ločuje slovenski idiom od sosednjega kajkavskega in čakav- skega. (Snoj, v tisku) Snoj o povezanosti jezikovnih procesov s kolektivnimi etničnimi identitetami ugotavlja še, da ko jezikovne inovacije ene skupnosti pri drugi niso sprejete, meja, ki jo zariše izoglosa,4 hkrati predstavlja tudi mejo identitetne skupnosti. To velja, tako Snoj (v tisku), tudi, »če zave- danja o tej identiteti še ni bilo in se je identiteta izkazovala samo v deja- njih, kot sta širjenje jezikovnih inovacij do meje s kajkavsko in čakavsko identitetno skupnostjo in ustavljanje kajkavskih in čakavskih jezikovnih inovacij na isti črti«. Ugotovitve jezikoslovja o nastajanju jezikovnih in etničnih meja se torej skladajo z zgoraj omenjenim Handelmanovim in Smithovim modelom razvoja etničnih vezi, po katerem etnične katego- rije določa eno ali več etničnih znamenj, npr. jezik, njihovi člani pa po- gosto bolje vedo, kaj niso, kot to, kaj so (Smith 2009, 27–28). 3 na koncept etničnih znamenj (angl. ethnic markers) se pri svojih raziskavah etnič- nosti opira Pierre L. van den Berghe. Anthony D. Smith po drugi strani uporab- lja koncept kulturnih markerjev (angl. cultural markers), ki jih opredeli kot: jezik, navade in religijo. Te značilnosti v van den Berghovem konceptu spadajo v drugo (etnična uniformnost) in tretjo (vedenjske značilnosti) skupino etničnih znamenj. Prim. Smith 2009, 27; Berghe 1991, 107. o tem gl. tudi: Kočevar 2019a, 94, op. 23. 4 Izoglosa je črta, ki zaznamuje območje z določenim jezikovnim pojavom (»Izoglosa« s. d.). 17 vAnjA KoČEvAR Slovenci so po preliminarni oceni zgodnji novi vek torej dočaka- li kot etnična kategorija z lastnim jezikom (gl. Kočevar 2019b, 382–87), ljudsko kulturo (Cevc 2000, 559–80) in nezapisanim ljudskim pesni- štvom (Pogorelec 2011, 35). Poleg tega se je stara in zgodnja slovenščina od Brižinskih spomenikov dalje sporadično zapisovala, razvile pa so se tudi variante »slovenskih pismenih jezikov«.5 Ključna sprememba v ra- zvoju slovenske etnične identitete je nato nastopila sredi 16. stoletja kot stranski produkt obdobja reformacije, ko je Primož Trubar z objavo Katekizma in Abecednika postavil temelj nepretrgani knjižni tradiciji slovenskega jezika (Pogorelec 2011, 20). Trubarjeva izjava glede sloven- ščine v Katekizmu (1550), da »se ta jezik poprej ni nikoli pisal niti tiskal«, odpira vprašanje, ali je reformator srednjeveške zapise slovenščine poz- nal ali ne (Rajhman [1982] 2013).6 Trubar je, po ugotovitvah Brede Pogorelec, v svoje delo deloma pre- vzel tudi sočasno, nezapisano slovensko ljudsko pesništvo, sam knji- žni jezik pa je oprl na sočasni mestni govor Ljubljane, ki je s svojo lego na stičišču dolenjskih in gorenjskih govorov vseboval značilnosti obeh osrednjih dialektov. Poleg tega Pogorelčeva utemeljeno domneva, da je Trubar svoj »slovenski koine« še pred zapisom najprej izpilil v sedemnaj- stih letih pridiganja po slovenskem etničnem prostoru. (Pogorelec 2011, 20, 34) vendar njegova vzpostavitev knjižnega standarda ne bi mog- la uspeti, ko ne bi bila oprta na dejanske jezikovne razmere na terenu, kot je bila neuspešna zamisel Petra Pavla vergerija ml. o oblikovanju enotnega jezika za vsa južnoslovanska ljudstva (Grdina 1999a, 115–22; Höfler 2009, 58). Pod vergerijevim vplivom je Trubar, kot ugotavlja Igor Grdina, med govorce slovenskega jezika enkrat prištel tudi Hrvate in kajkavce (Bezjake, kot jih imenuje sam) (Grdina 1999a, 115–22; Höfler 2009, 58). vendar je njegov jezik kljub temu ostal omejen na Slovence, kot tujega 5 Za kratek pregled razvoja »slovenskih pismenih jezikov« od Brižinskih spomeni- kov do Trubarja gl. Pogorelec 2011, 55–59. 6 na podoben nazor naletimo pri juriju Dalmatinu, ki je v svojem predgovoru v slovenski prevod Svetega pisma s 1. januarja 1584 med drugim zapisal, da se slo- venski jezik še pred »kakimi tridesetimi leti« ni »niti pisal niti spravljal na papir« (Rajhman 1997, 292–93, izvirnik 283). 18 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS pa so ga dojemali tudi »Bezjaki« sami, kot dokazuje ocena Trubarjevega dela, nastala februarja 1560, v kateri je anonimni avtor med drugim zapisal: [G]ovor, ki ga je avtor predstavil kot slovanskega, je omejen na poseb- nosti slovanskega jezika, ki ga uporabljajo v deželah štajerski, Kranjski in Koroški, tako da bodo, če bodo ta prevod brali med tistimi Slovani, ki bi- vajo v zgornjih delih ogrskega kraljestva, v turčianski, moravski, liptovski in drugih sosednjih županijah, razumeli le malo ali skoraj nič. Enako je potrebno domnevati o Poljakih, Čehih, Moravcih, Rusih, Moskovitih, Ili- rih in tistih, ki živijo v okolici Zagreba, da namreč tega prevoda ne bodo razumeli. ([Skalić?] [1560] 2015, 390, izvirnik 389)7 Geografski okvir naslovnikov svojih del pa je v odgovoru na ano- nimno oceno svojega dela, ki je sledil že marca istega leta, podal tudi Trubar sam, ko je zapisal: Dobri mož, ki je svojo sodbo o mojih knjigah izročil kraljevemu dosto- janstvu, ni ne Kranjec ne Spodnještajerec, temveč Bezjak, morda utegne biti doktor Skalić. Sem pa kraljevemu dostojanstvu javno v posvetilnem pismu in prav tako v svoji poslanici, nanj naslovljeni, pisal, da hočem ime- ti za presojevalce in sodnike svojih spisov samo Kranjce, Spodnještajerce, Korošce, Istrane in tiste iz Slovenske marke, ne pa Bezjakov, Hrvatov, Če- hov ali Poljakov. (Trubar [1560] 2015, 59, izvirnik 58)8 Slovenski knjižni jezik je nato pičlih 34 let po izidu prvih dveh knjig dobil še svoj celotni prevod Svetega pisma, ki ga je prispeval jurij Dalmatin, in svojo prvo slovnico Arcticae horulae, ki jo je prispeval Adam Bohorič (Pogorelec 2011, 35; Ahačič 2007, 69–211; Dolinar et al. 2011, 134). ob tem velja izpostaviti še pomen posebne komisije, sestav- ljene iz teologov in predstavnikov deželnih stanov štajerske, Koroške in Kranjske, ki so Dalmatinov prevod Biblije pregledali tudi po jezi- kovni plati in Trubarjev pravopis nadomestili z izboljšanim Kreljevim. Sebastjan Krelj, ki je bil sicer bolj kot latinici naklonjen cirilici in ne- 7 Tj. vrečko in Krajnc-vrečko 2015, 390, izvirnik 389. 8 Tj. vrečko in Krajnc-vrečko 2015, 59, izvirnik 58. 19 vAnjA KoČEvAR mara tudi glagolici, se s slednjim predlogom sicer ni uspel uveljaviti (Pogorelec 2011, 36; prim. Rupel 1934, 232; Dolinar et al. 2011, 232),9 je pa komisija, kot poroča Adam Bohorič, posredno botrovala nastanku nje- gove »kranjske slovnice« (Rupel 1934, 232). obdobje reformacije sta konec 16. stoletja sklenili deželnoknežja pro- tireformacija in katoliška obnova, ki sta, kot opozarja Kozma Ahačič, po eni strani sicer dosledno brisali konfesionalno delo protestantov, po dru- gi strani pa ohranili in nadgradili njihovo jezikovno izročilo. Ljubljanski škof Tomaž Hren je tako v letih 1602 in 1621 od papeža dosegel dovoljen- je, da so nekateri njegovi duhovniki pri svojem delu smeli uporabljati protestantske knjige (Ahačič 2012, 17, 58–62), na Dalmatinovem prevo- du Svetega pisma pa sta temeljila tudi katoliška lekcionarja Evangelia inu lystuvi iz let 1613 in 1672 (vidmar, v tisku). jezikoslovje je neizpodbitno dokazalo neprekinjeno kontinuiteto slovenskega knjižnega jezika od Primoža Trubarja dalje (Ahačič 2012, 227–28). Ker je Bohoričeva slovnica do njene ponovne objave, ki jo je leta 1715 priskrbel Hipolit novomeški, veljala za izgubljeno (gl. Ahačič 2012, 87–140), je enotnost slovenske knjižne norme v času katoliškega pismenstva vzdrževala zlasti Dalmatinova Biblija (Pogorelec 2011, 21– 23; Ahačič 2012, 17–19, 20, 52–53, 58–60, 87, 172, 228, 231), njen nadna- rečni značaj pa so še zlasti vzdrževali redovni pridigarji, ki so se red- no selili po celotnem slovenskem etničnem prostoru (Ahačič 2012, 233). Sredotežne sile slovenske etnične identitete so v obdobju baroka pred- stavljala tudi vse slovenska romanja, kot npr. »kranjsko romanje« (nem. Krainer Wallfahrt) h grobu Eme Krške (Wakounig 2017, 153–54). Čeprav med letoma 1615 in 1672 ni bila natisnjena nobena slovenska knjiga (ogrin 2020, 375–77, 397–98), slovensko pismenstvo, oprto na pro- testantsko knjižno tradicijo, v t. i. katoliški dobi ni zamrlo, temveč se je nadaljevalo v rokopisni obliki in ustvarilo kompleksen sestav literarnih besedil, ki so obsegala meditativno-pripovedno prozo, duhovno pesem in duhovno dramo (ogrin 2018, 25–26; Ahačič 2012, 227). Matija ogrin 9 Prihodnja raziskovanja tega vprašanja bodo morala upoštevati tudi gradivo kranjskih deželnih stanov: ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk. 88 (fasc. 54), 2. snopič 1–4. 20 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS zato predlaga, da bi bilo namesto »dobe književnega zastoja« bolj upra- vičeno govoriti o »dobi slovenskih rokopisov«. Kot razlog za odsotnost slovenskih tiskov v tem obdobju poleg političnih razlogov izpostavlja tudi majhnost slovenskega tržišča in velika finančna bremena, poveza- na s tridesetletno vojno (ogrin 2020, 375–98). Koncept Slovenske cerkve Poleg praktično-sporazumevalne funkcije je (materni) jezik skozi zgodovino pri mnogih etničnih skupnostih vselej predstavljal tudi ene- ga od ključnih etničnih znamenj in nosilcev kolektivne identitete nje- govih govorcev, četudi je v določenih obdobjih po pomenu zaostajal za konfesionalno ali deželno pripadnostjo (gl. Berghe 1991, 104; južnič 1993, 283–89; Kočevar 2019b, 375–80). Hagen Schulze opozori na več prime- rov iz visoko- in poznosrednjeveške zgodovine Evrope, v katerih je priš- lo do pojmovnega enačenja med jezikom in etnično skupnostjo. Tako je Walther von der vogelweide konec 12. stoletja, ko je nemški prostor pretresal nasledstveni spor med Staufovci in Welfi, vzkliknil: »[S]ô wê dir, tiuschiu zunge, wie stât dîn ordenunge!«10 Gorje, o katerem je govo- ril znameniti minezenger, je namreč dejansko grozilo (nemško govore- čim) knezom Cesarstva, ki se niso mogli zediniti glede izvolitve kral- ja. (Schulze 2003, 116) Leta 1454 so stanovi Svetega rimskega cesarstva Eneja Silvija Piccolominija, ki jih je na državnem zboru v Regensburgu kot cesarjev odposlanec spodbujal k križarski vojni proti Turkom in ponovni osvo- jitvi Konstantinopla, zavrnili, češ da mora cesar najprej poskrbeti za ce- sarstvo, ki je tedaj nujno potrebovalo reformo. Pri svoji argumentaciji so se poslužili podobne prispodobe kot znameniti pesnik poltretje sto- letje prej, in sicer: »[S]olich fuernemig wirdig und edel land, als Teutsch gezunge ist, […] und auch das heilig reich, so loblich an Teutsch gezun- 10 Citirano po Wimmer in jackson 1998, 324. Prosti prevod bi se glasil: »[G]orje ti torej, nemški jezik, kaj se dogaja s tvojim redom.« 21 vAnjA KoČEvAR ge bracht, in grosser unordenung.«11 Po mnenju Schulzeja se »nemški je- zik« (nem. Teutsch gezunge) nanaša na nemško govoreče stanove v ce- sarstvu. Stanovi so torej hoteli, da cesar najprej poskrbi za cesarstvo, v katerem so vladali neredi (Schulze 2003, 133). Zgovorna sta tudi angleška primera iz časa kralja Edvarda I. (1239– 1307) (Treharne s. d.), ki ju navaja Schulze in sta vsebovana v kralje- vih vabilih na zasedanja parlamenta. Leta 1283, ko se je angleški kralj vojskoval s sosednjimi valižani, je v svojem vabilu med drugim zapi- sal, da »je jezik valižanov napadel« tako njegove prednike, njega oseb- no kot tudi njegovo kraljestvo. nato je Edvard I. leta 1295, ko si je bil v laseh s Francozi, člane parlamenta med drugim svaril, da namerava francoski kralj z mogočnim ladjevjem in vojsko povsem uničiti »angle- ški jezik« Schulze (2003, 115–16). Angleški kralj je torej s konceptom je- zika označeval tudi obe ljudstvi – valižane in Angleže –, ki sta govori- li angleško in valižansko. Materinščina je pomembno vlogo večkrat igrala tudi v zgodovini dežel Češke krone. jezik je kot ključno etnično znamenje, ki je ločeva- lo Čehe od nemcev, izpostavljen npr. v Dalimilovi kroniki iz leta 1314. Tozadevno so najbolj povedne besede, ki jih je avtor kronike položil v usta enemu od njenih junakov: ta je zavračajoč poroko z nemko ugotav- ljal, da bi mu nemka otroke vzgojila v nemščini, tuj jezik pa bi deže- li prinesel pogubo.12 navedek med drugim kaže tudi na to, da češčina 14. stoletja še ni imela ustreznice za nemški izraz Volk in je za označe- vanje ljudstva uporabljala kar njegovo najbolj očitno znamenje – jazyk (Treichler 2007, 12). Pomen jezika kot stebra kolektivne identitete pa je na Češkem zopet izrazito narasel pred in med husitskimi vojnami ko- nec 14. in v prvi polovici 15. stoletja (Kočevar 2020, 71–73). 11 Citirano po: Schulze 2003, 133. Prosti prevod bi se glasil: »[T]akšna odlična, dosto- janstvena in plemenita dežela, ko je nemški jezik […] in tudi Sveto [rimsko] cesar- stvo, tako hvalevredno prinaša nemški jezik, [je] v velikem neredu.« 12 odlomek se v prevodu Andreja Rozmana (2011, 275) glasi: »Raje se s češko kmetico poročim, / kakor nemško kraljico za ženo bi imel. / vsak hrepeni po svojem jezi- ku, / zato bo nemka manj naklonjena mojim ljudem; / nemka mi bo rodila nem- ške otroke / in v nemščini jih bo vzgojila. / In zato bo tuj jezik / prinesel deželi pogubo.« 22 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS ob koncu srednjega veka na podoben primer naletimo tudi v nepo- sredni soseščini slovenskega etničnega prostora, in sicer je hrvaški gla- goljaš pop Martinac z Grobnika v Drugem novljanskem brevijarju iz leta 1495 med drugim opisal tudi bitko na Krbavskem polju (»Martinac, pop« s. d.), v kateri so Turki 9. septembra 1493 uničili hrvaško vojsko (Kekez 2010, 37–41). Zapis popa Martinca govori tudi o grozodejstvih Turkov, ki, zapiše avtor, »nalegoše na jazik hrvatski« (Rotar 1991, 357). janez Rotar je glede pomena besede jazik v zgornjem navedku ugotavljal, da je hrvaški pisec s konca 15. stoletja jezik svojega ljudstva pojmoval kot prvi znak entitete, etnične pripadnosti in samosvojosti (str. 357). To dokazuje, da je (materni) jezik v mnogih predelih Evrope v visokem in poznem sre- dnjem veku lahko označeval tudi ljudstvo, ki ga je govorilo. na Slovenskem nam podobni primeri sicer niso znani, so pa na jezi- kovni in etnični pripadnosti temeljili integralni označevalci za sloven- ski etnični prostor, ki izvzemši Slovensko marko (Höfler 2009, 18) sicer niso imeli politično-upravnih atributov.13 Tomaž Lazar je na podlagi štu- dije vpliva vojskovanja na oblikovanje kolektivnih identitet v srednjem veku dokazal, da je do sredine 14. stoletja na slovenskem etničnem pro- storu obstajal otipljiv geografski pojem, ki se je označeval s toponimom Sclavonia ter kot tak presegal deželne meje in premogel navzven pre- poznavno identiteto. v poznem srednjem veku pa so se, sprva med viš- jim sloji, začele vse bolj krepiti deželne identitete. (Lazar, v tisku; prim. Höfler 2009, 13–18) Integralni označevalci za politično-upravno razdel- jeni slovenski prostor so se nekajkrat pojavili še v času Maksimilijana I.14 in nato reformacije, nakar so se do zgodnjega 19. stoletja umaknili 13 Sergij vilfan je zagovarjal stališče, da so vpadi ogrov slovenskim prednikom v okviru vzhodnofrankovske države onemogočili razvoj nove pokrajinske zveze, ki bi izhajala iz nekdanje plemenske povezave, kot se je to zgodilo npr. pri Čehih. Pohodi ogrov so za nameček povzročili nastanek (obrambnih) krajin, iz katerih so se nato razvile dežele (gl. vilfan 1961, 442; Kočevar 2018, 149–50). 14 Primož Simoniti navaja, da je v fragmentih neke latinske avtobiografije Maksimilijana I. navedeno tudi, da se je cesar kot otrok slovenskega jezika učil od nekega šaljivega kmeta in dveh svojih plemenitih dečkov, ki sta bila ex Sclavonia. Izvirnik: »[D]idicit quoque Sclavonicam, a buno rustico faceto et duobus suis pu- eris nobilibus ex Sclavonia« (Simoniti 1979, 152, op. 21). Tomaž Lazar ugotavlja, da je v inventarnem popisu orožja iz leta 1507 navedeno, da je bil le-ta narejen v 23 vAnjA KoČEvAR prevladujočim deželnim identitetam (gl. Höfler 2009; Kočevar 2019b, 387–92; Rajšp 2020, 276–77). Etnični prostor svojega ljudstva je dobro poznal tudi Trubar, ki si je kot mladenič nabiral znanje ter nato še pred objavo prve slovenske knjige kot duhovnik služboval v Trstu, Laškem, Ljubljani in šentjerneju (Grdina 1999b, 372–73). o tem je v pismu svojemu švicarskemu reforma- torskemu kolegu Heinrichu Bullingerju s 13. septembra 1555 med drugim zapisal: »[…] vnd aus derselbigen 17 jar nacheinander jm Windischland gepredigt; […]« (Trubar [1555] 2015, 19).15 ne Slovenci ne »Slovenska de- žela« (Windischland), v kateri je reformator še kot katoliški duhovnik pridigal, nista bili njegovi iznajdbi, temveč zgodovinski danosti, ki sta imeli (zgolj) jezikovne in etnične atribute. na jezikovnem in etničnem načelu je Trubar nato osnoval tudi svoj koncept Slovenske cerkve, ki je, kot ugotavlja Luka vidmar, idejno pre- stal protireformacijo in v dobi katoliškega pismenstva do prve polovice 18. stoletja pomembno zaznamoval tudi delovanje Katoliške cerkve na jezikovnem področju (vidmar 2018, 9; 2019, 14; gl. tudi: Kerševan 2009, 31–32; Kidrič 1929–38, 65–66). v isto leto kot zgoraj omenjeno Trubarjevo pismo Bullingerju datirata tudi prvi znani pisni omembi »Slovenske cerkve« (nem. windische Kirche). In sicer je, kot opozarja vidmar, Trubar svoji knjigi Ta evangeli svetiga Matevsha in Cathechismus, ki sta izšli leta 1555 (vidmar, v tisku), posvetil, prvo: »TEI PRAvI CERQvI Boshy tiga Slouenskiga Ieſika« (Trubar 1555, A2a), drugo pa: »vSEM vERnIM kerszhenikom tiga Crainskiga inu Slouenskiga Ieſiga« (Trubar 1550b, A2). Koncept »Slovenske cerkve« je še jasnejše poteze dobil v Trubarjevi Cerkovni ordningi iz leta 1564, ki je bila namenjena protestantski cerkve- Windischen lannden (Lazar, v tisku). Boris Hajdinjak (2017, 71) opozarja na dve rabi nemške različice integralnega označevalca za slovenski etnični prostor, ki sta nastali v povezavi s slovenskim kmečkim uporom leta 1515, in sicer je Sebastian Franck v delu Germaniae Chronicon iz leta 1538 omenil Auflauff im Windischen Land, nakar je Clemens jäger v delu Spiegel der Ehren , ki je izšlo pred letom 1561, upor poimenoval Bauern-Aufruhr im Windischland. 15 Tj. vrečko in Krajnc-vrečko 2015, 19. Prevod na str. 20: »[…] in iz njih 17 let zapo- red v slovenski deželi pridigal; […]«. 24 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS ni organizaciji na Kranjskem, pa tudi v širšem slovenskem prostoru (Kerševan 2009, 32; Grdina 1999b, 376; Ahačič 2014, 501, 508–9). Knjiga, napisana v visoki knjižni slovenščini, je prinašala smernice, ki bi ureja- le cerkveno strukturo evangeličanske verske skupnosti in ji dale pasto- ralne ter obredne temelje (Rajhman 1988, 44; Grdina 1999b, 376; Ahačič 2014, 501). Čeprav Trubarjev cerkveni red v praksi ni popolnoma zaži- vel, predstavlja idejno vizijo slovenske reformacije. Marko Kerševan gle- de Cerkovne ordninge ugotavlja, da gre za »besedilo, ki bi hkrati spod- bujalo versko, izobrazbeno in kulturno (samo)zavest in enotnost ljudi ’slovenskega jezika’« (Kerševan 2009, 32). Ker je po Augsburškem verskem miru iz leta 1555 odločanje o vero- izpovedi posameznih dežel Svetega rimskega cesarstva pripadalo de- želnemu knezu, je Cerkovna ordninga posegala v njegove pravice. To je botrovalo tako zaplembi knjige kot Trubarjevemu izgonu. (Žnidaršič Golec 2009, 234–36; Ahačič 2014, 508–9) Kljub deželnoknežji prepovedi Cerkovne ordninge so jo v omejenem številu vendarle uporabljali prote- stanti širom slovenskega etničnega prostora tako na Kranjskem kot tudi na štajerskem, Koroškem in Goriškem (Kidrič 1929–38, 65–66; Žnidaršič Golec 2009, 234–36, 239; Ahačič 2014, 508–9). Poleg tega je kljub odsot- nosti cerkvenoupravne strukture koncept Slovenske cerkve, kot kažeta spodnja primera, na idejni ravni zaživel.16 Andrej Savinec je namreč v svojem pismu kranjskim odbornikom z 10. januarja 1572 med drugim izrazil željo po služenju vnserer armen win- dischen Kirchen. Trubarjev varovanec je svoje naslovnike obveščal, da študija teologije v Tübingenu zastran neimenovanih razlogov ne more več nadaljevati, in jih prosil, da bi mu dodelili pomoč ali cerkveno služ- bo v »ljubi domovini« (nem. lieben Patriae). Smoter svojega študija je od- bornikom opisal z besedami: Pred štirimi leti sem se, vaših milosti nevreden služabnik, iz šole va- ših milosti, po nasvetu in prijateljskem nagovarjanju mojega dragega lju- beznivega gospoda in zaščitnika učenega gospoda Primoža Trubarja, na- potil iz Ljubljane v Tübingen, da bi tukaj študiral teologijo in Sveto pismo 16 Besedno zvezo windische Kirche je uporabljal tudi jurij Dalmatin (vidmar, v tis- ku). Gl. tudi Ahačič 2014, 508–9. 25 vAnjA KoČEvAR in tako sčasoma, z oznanjanjem božje besede služil in bil v korist naši ubo- gi slovenski Cerkvi. (Rajhman 1997, 51, izvirnik 49) S konceptom Slovenske cerkve se srečamo tudi v Dalmatinovem nemškem predgovoru k slovenskem prevodu Biblije s 1. januarja 1584, in sicer se ob koncu svojega predgovora še enkrat obrača na naslovnike – deželne stanove dežel štajerske, Koroške in Kranjske rekoč: Zato z vso vdanostjo in nedvoumnim zaupanjem pričakujem, da bodo vaše milosti in gospostva to slovensko biblijsko delo ne samo z naklonje- nostjo sprejele, temveč jo [prav: ga] z vso milostjo in dobroto priporočile v čast božjo za razvoj in utrditev [ljube (v. K.)] slovenske Cerkve [zarten windischen Kirchen (v. K.)], ter za srečo in blaginjo vseh.« (Rajhman 1997, 294, izvirnik 285)17 Evangeličanske Cerkve štajerske, Koroške in Kranjske so bile med tem leta 1578 z bruško pacifikacijo začasno legitimirane, Kranjska pa je skupaj s Koroško sprejela cerkveni red, ki ga je bil za štajersko se- stavil David Chytraeus (Žnidaršič Golec 2011, 115). vendar je bila dvaj- set let poz neje protestantska cerkvena organizacija po nastopu vladavi- ne odločnega nadvojvode in poznejšega cesarja Ferdinanda II. leta 1598 odpravljena. Z ramo ob rami z deželnoknežjo (proti)reformacijo pa je napredoval tudi proces katoliške obnove, ki so ga vodili reformni škof- je ter jezuiti in kapucini. (Kočevar 2016, 28–34) Prav slednji proces se je oprl tudi na nekatere dosežke dobe protestantizma, kot sta bili knjižna norma in koncept Slovenske cerkve. vidmar ugotavlja, da je ljubljanski škof Tomaž Hren svoj lekcionar Evangelia inu lystuvi, ki sta ga leta 1613 v Gradcu objavila skupaj z jezu- itom janezom Čandkom, v podnaslovu namenil identičnemu občestvu kot Trubar in Dalmatin svoje svetopisemske prevode. obe gibanji – pro- testantizem in katoliška obnova – sta torej, tako vidmar, nagovarjali (slovenske) krščanske skupnosti ne ozirajoč se na političnoupravne meje in cerkvenoupravni okvir, predvsem na Kranjskem. (vidmar, v tisku) Hren-Čandkov lekcionar je torej namenjen »vSEM CATHoLISHKIM CERKvAM, STvprau v’Krajnſki Desheli« (Hren, Čandek in Dalmatin 17 Prevod nemškega izvirnika je delo jožeta Rajhmana. 26 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS 1613, naslovnica). vidmar poleg tega utemeljeno domneva, da je iz posve- tilne besedne zveze brez posebnega razloga izpadla beseda »slovenskim« (vidmar, v tisku). Leta 1672 je ponovno izdajo lekcionarja pripravil janez Ludvik Schönleben, ki je, kot ugotavlja vidmar, očitno opazil pomanjk- ljivost v Hrenovem posvetilu in ga dopolnil s pridevnikom »slo- venskim«. Dopolnjeno posvetilo se je potemtakem glasilo: »vSEM CATHoLISHKIM SLoUEnSKIM Cerkuam, ſtupráu v’Krainski Deshéli« (Čandek et al. 1672, naslovnica). Z vseslovenskim značajem lek- cionarjev se je torej nadaljevala idejna dediščina Trubarjevega koncepta Slovenske cerkve, k čemur sta dodatno pripomogli dejstvi, da je imela Ljubljanska škofija svoj sedež v geografskem središču slovenskega etnič- nega prostora, svoje župnije pa do leta 1787 raztresene po Kranjskem, štajerskem in Koroškem (Dolinar et al. 2011, 100–101, 122–23).18 Kot je izpostavil že janko Prunk, se v prizadevanjih slovenskih pro- testantov za slovenski knjižni jezik ter cerkveno in šolsko organizacijo lahko vidi prve zametke »narodnega programa« pri Slovencih, čeprav je pravo gibanje, ki je imelo etničnost oziroma narodnost za svoj glav- ni smoter, nastopilo šele dve stoletji pozneje s preroditelji (Prunk 1993, 314–16). ob tem velja izpostaviti le še, da je bilo tako reformaciji kot ka- toliški obnovi skupno to, da je bila njuna prva skrb vselej posvečena zveličanju občestva, medtem ko so bila prizadevanja na jezikovnem in kulturnem področju kljub izpričanemu domoljubju obeh gibanj temu cilju vselej podrejena. Pri tem slovenski prostor ni nobena posebnost, saj je tudi na nemškem v času reformacije nacionalni moment v javnem diskurzu primat prepustil konfesionalnemu (prim. Haug-Moritz 2018). Mit o etnični izbranosti Anthony D. Smith je ugotavljal, da enega od najučinkovitejših ge- neratorjev etnične (samo)prenove vselej predstavlja mit o etnični izbra- 18 o povezovalni vlogi Ljubljanske škofije za Slovence gl. Grdina 2006, 209. 27 vAnjA KoČEvAR nosti. Etnične skupnosti v zgodovini, ki niso posedovale lastnega mita o etnični izbranosti, so se svojemu etnocentrizmu navkljub v primeru izgube samostojnosti vselej raztopile, dodaja Smith. Kar mit o etnični izbranosti dela tako učinkovito vezivo skupnosti, je obljuba pogojnega odrešenja skozi očiščenje. odrešenje je potemtakem mogoče doseči z vrnitvijo k starim navadam in prepričanjem. Smith navaja, da je to raz- log za ponavljajoči se motiv vrnitve v mnogih etničnih in verskih tra- dicijah. Tak mit vselej spodbuja nove verske in kulturne preporode ter skupnosti zagotavlja trdoživost. (Smith 1991, 36–37) Smith kot locus calssicus mita o etnični izbranosti navaja zavezo na Sinaju, opisano v drugi Mojzesovi knjigi, ki jo je tretji mesec po izhodu iz Egipta Bog sklenil z Izraelovimi sinovi: Zdaj pa, če boste res poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh ljudstev, kajti moja je vsa zemlja. vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod. (2 Mz 19,5–6) Zaveza med Bogom in izvoljenim ljudstvom Izraelom je bila nato v Stari zavezi večkrat obnovljena, z Novo zavezo pa razširjena na celotno kr- ščansko občestvo. (Smith 1991, 37) Svetopisemski koncept izvoljenega ljudstva je pozneje tudi pri krščanskih ljudstvih in državah zelo po- membno oblikoval tako dojemanje lastnega odnosa do Boga kot do same etničnosti (gl. Hastings 1997, 1–34). Zgornjemu gre dodati še navedek iz pete Mojzesove knjige, ki nazor- no odraža vrnitev k versko-etnični tradiciji kot spiritus movens etnične samoprenove (angl. ethnic selfrenewal),19 in sicer: Kadar pridejo nadte vse te reči, blagoslov in prekletstvo, ki sem ju po- ložil predte, in si jih boš vzel k srcu med vsemi narodi, med katere te je pregnal Gospod, tvoj Bog, in se povrneš h Gospodu, svojemu Bogu, in boš poslušal njegov glas, ti in tvoji sinovi, natanko tako, kakor vam danes za- povedujem, z vsem srcem in vso dušo, tedaj bo Gospod obrnil tvojo usodo in se te usmilil in te spet zbral izmed vseh ljudstev, med katera te je razkro- 19 o konceptu etnične samoprenove gl. Smith 1991, 34–37; Kočevar 2019a, 97. 28 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS pil Gospod, tvoj Bog. Četudi bi bil razkropljen do konca neba, te bo Gos- pod, tvoj Bog, zbral in te vzel od tam. (5 Mz 30,1–4) Starozavezno izvoljeno ljudstvo je postalo zgled mnogim mitom o etnični izbranosti v krščanskem svetu. Takšni pogledi so se pojavili npr. pri Hieronimu Praškem (Jeroným Pražský), mlajšem kolegu jana Husa, ki je v začetku 15. stoletja zagovarjal idejo enotnosti jezika, etničnega izvora in vere, slavil je »prave in čiste Čehe«, o katerih je govoril kot o izvoljenem ljudstvu, ter svojim študentom naznanjal, da je Češka sveta nacija in Praga sveto mesto (Treichler 2007, 10, 19; Sayer 2000, 37). Enak nazor je vzklil v vrstah angleških puritancev med državljanskima voj- nama (1642–1651), ko je sentiment nacionalne enotnosti dobil še verski vidik. Angleži so postali za puritance izvoljeno božje ljudstvo, Anglija novi Izrael, angleška zgodovina pa zgodovina odrešenja (Schulze 2003, 125). Podobnih primerov iz starejše in mlajše zgodovine pa bi našli še mnogo. v času reformacije je tudi na Slovenskem vzklil izviren mit o etnič- ni izbranosti, ki pa se za razliko od starejše češke ali mlajše angleške različice ni opiral na Staro, temveč je svoj navdih našel zlasti v Novi za- vezi. Kot je opozoril Ahačič (2007, 238), je prevajalsko delo slovenskih protestantov pomembno motiviral odlomek iz Apostolskih del, ki opi- suje, kako je Sveti Duh napolnil apostole, da so govorili v tujih jezikih (Apd 2,1–11). Poleg tega, ugotavlja Ahačič, vse tri ključne mejnike nasta- janja slovenskega knjižnega jezika – Trubarjev Abecednik, Dalmatinov prevod Biblije in Bohoričevo slovnico – kot maksima povezuje stavek iz Pavlovega Pisma Rimljanom: »in vsak jezik bo slavil Boga« (Rim 14,11). Gre za misel, s katero se je apostol Pavel oprl na preroka Izaijo: »[M]eni se bo upogibalo vsako koleno, prisegal vsak jezik« (Iz 45,23). Trubar, ki je svojo identiteto pri prvi objavi Abecednika leta 1550 skril za psevdonimom aniga Peryatila vſeh Slouenzou, je na dnu na- slovne strani knjige navedel še obravnavani biblijski izrek v latinščini: »Rom. xiiii. Et oĩs lingua confitebitur Deo« (Trubar 1550a, A1a). Izrek apostola Pavla kot vodilo knjige, ki je namenjena mladim in prepro- stim Slovencem, jasno ponazarja njena poglavitna cilja, da bi se na- mreč njeni naslovniki podučili o pomembnejših naukih krščanske vere 29 vAnjA KoČEvAR in se obenem naučili še brati. Izbiri mota bi nemara lahko botrova- lo tudi dejstvo, da slovenščina do tedaj ni imela neprekinjene literar- ne tradicije (Gl. Pogorelec 2011, 33–37). Tozadevno ne preseneča, da se je Trubar videl kot duhovnega voditelja Slovencev, ko je zapisal: »[I]eſt kir ſem tudi kanimu ſtarimu vom Slouenzom naprei poſtaulen « (Trubar 1550a, 4). v predgovoru jurija Dalmatina k štiriintrideset let mlajšemu sloven- skem prevodu Svetega pisma se srečamo še z nemško različico obrav- navanega svetopisemskega izreka: »[A]lle zungen, wie Paulus aus jesaia dem Propheten sagt, Gott bekennen.«20 Avtor ga povezuje z naročilom apostolov, naj se evangelij povsod širi v »krajevno običajnem in razum- ljivem jeziku«, s čimer jezikovno prizadevanje postane del zgodovine odrešenja. Evangelij se je potem, tako Dalmatin, širil v grškem in la- tinskem jeziku, po Martinu Luthru21 pa naj bi se naposled razodel tudi »barbarskim narodom« in po nemškem so svetopisemski prevodi nas- tali še v francoskem, italijanskem, madžarskem, poljskem, češkem, ru- skem, danskem in naposled tudi v slovenskem jeziku (Rajhman 1997, 291–92, izvirnik 280–82). nazor, ki ga lahko označimo kot mit o etnični izbranosti, pa v Dalmatinovem predgovoru zasledimo, kot avtor ugotavlja, »Kako je Bog nam Slovencem naklonil milost«, in sicer ko zapiše: In če bi mi Slovenci le hoteli tudi povsod hvaležno priznati, bi videli, da se je dobri, usmiljeni Bog tudi nas v teh deželah spomnil v našem na- vadnem jeziku [in vnserer gewöhnlichen Muttersprach (v. K.)] s posebno nepričakovano milostjo pred drugimi narodi [Völcker (v. K.)], naklo nivši nam prav isti dar in razodetje svoje besede kakor spočetka Hebrejcem, nato Grkom in Latincem in naposled tudi nemcem in drugim narodom [Nationen (v. K.)] (Rajhman 1997, 292, izvirnik 282). 20 jože Rajhman stavek prevaja: »[K]akor govori sveti Pavel po preroku Izaiju, v vseh jezikih izpovedovati Boga.« (Rajhman 1997, 291, izvirnik 281) Dalmatin se pri svo- jem izvajanju sklicuje tudi na Pavlovo Prvo pismo Korinčanom (1 Kor 14). 21 Že pred Luthrom so nastajali nemški, angleški, češki idr. prevodi svetopisem- skih besedil, vendar je bilo Dalmatinu na tem mestu bržkone pomembno, da je Luthrov prevod edini v skladu s pravovernostjo. Za pojasnilo in nesebično pomoč se na tem mestu vljudno zahvaljujem Lilijani Žnidaršič Golec. 30 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS Adam Bohorič je na naslovni strani slovnice zadevni svetopisemski izrek navedel v šestih jezikih, med drugim tudi v slovenščini (Vſaki je- sik bode Boga ſposnal). neuradni moto se ponovi takoj na začetku jedr- nega dela predgovora, ko avtor zapiše o pravi rabi jezikov je najveljavnejši svetega Pavla izrek, ki ga navaja v listu do Rimljanov iz preroka Izaije, rekoč: »vsak jezik bo slavil Boga.« S temi besedami nam prikazuje sv. Pavel znamenit nauk in presladko tolaž- bo, pa tudi pravo rabo jezikov. Kajti prvič ugotavlja, da bo zmerom obsta- jalo neko óbčestvo pobožnih, ki bodo s pomočjo jezikov Boga prav spoz- navali in častili, drugič pa očitno opozarja, da ta svet ne bo prešel, preden ne bo božja volja znana med vsemi ljudstvi in vsemi narodi. (Rupel 1934, 220) Mit o etnični izbranosti, ki je nastal v vrstah reformatorjev prve ge- neracije, je v najčistejši obliki izrazil mlajši predstavnik gibanja Andrej Savinec, ki je v svojem predgovoru v posthumno objavo Trubarjeve Postile leta 1595 svojim rojakom med drugim sporočal, da […] je Bog, ta nebeski oča, iz velike neizrečene gnade inu milosti tudi nas Kraince inu Slovence raven inu poleg druzih folkov h tej veliki gnadi pus- til priti, de my tudi to cejlo sveto BIBLIo ali vse Svetu pismu v našim pra- vim slovenskim inu materinim jeziku imamo inu beremo, za katero veli- ko gnado inu dobruto bi my spodobnu Boga imejli častyti inu zahvaliti. (Trubar 1595, 00) Slovenski mit o etnični izbranosti – tudi nas Kraince inu Slovence ra- ven inu poleg druzih folkov, ki je posredno oprt na starozaveznega prero- ka Izaija (Iz 45,23) in neposredno na novozavezna Apostolska dela (Apd 2, 1–11) ter Pavlovo Pismo Rimljanom (Rim 14,11) za razliko od drugih mitov o etnični izbranosti nima ekskluzivističnih predstav o lastnem odnosu do Boga, temveč je v tem pogledu afirmativen za Slovence in in- kluziven do ostalih. Izraža namreč, da so Krainci inu Slovenci s Svetim pismom v lastnem jeziku poleg druzih folkov zdaj enakopravni partner znotraj ekumene krščanskih ljudstev. 31 vAnjA KoČEvAR Topos o velikem obsegu slovanskega/slovenskega jezika z zametki nacionalnega mita Humanizem je kljub svojemu svetovljanstvu hkrati tudi obdobje, ki je med evropskimi ljudstvi vzpostavilo mnogo (proto)nacionalizmov in sprožilo »(med)narodno tekmovanje za nacionalno čast«.22 Hagen Schulze navaja, da je bilo za nastanek nemškega humanističnega (proto) nacionalizma ključno odkritje Tacitove Germanije sredi 15. stoletja. oprt na podobo pristnih, zvestih, pogumnih in preprosto živečih Germanov, ki jo je podal rimski zgodovinar, se je nemški humanizem lahko uprl negativnim stereotipom, ki so v določenih delih Evrope tedaj veljali o nemcih. Kljub temu da so bili nemški humanisti večinoma latinsko pišoči svetovljani, so obenem imeli tudi nacionalno poslanstvo, da bi namreč s klasično latinsko kulturo nemčijo izpeljali iz »barbarstva«. (Schulze 2003, 134–36; prim. Rajšp 2020, 272–73) Schulze nadaljuje, da je na ta način približno do leta 1500 zrasel nemški nacionalni mit, ki ga je zaznamovala podoba nemcev kot ne- pokvarjenega naroda, ki naj bi nadomestil staro civilizacijo Italijanov in Francozov (Schulze 2003, 135). Kot tipičnega predstavnika takšne- ga »emancipirajočega se nacionalnega nemškega humanizma«, kot je giban je označil Primož Simoniti (1979, 174), lahko štejemo Konrada Celtisa (1459–1508) (Rupprich 1957, 181–83), ki je med drugim menil, da bo prvenstvo v kraljestvu duha Germanija kmalu iztrgala »Lahom« in da bodo morali slednji priznati superiornost nemških poetov (Simoniti 1979, 172). Leta 1492 je Celtis v svojem znamenitem govoru dejal tudi, da uničevalnemu boju med nemci in Italijani ne bi bilo konca, ko jih z Alpami ne bila ločila narava sama (Simoniti 1979, 172; gl. Celtis 1492). Znan pa je tudi njegov prezir do Slovanov, zlasti Čehov in Poljakov (Simoniti 1979, 172). v povezavi z nemškim humanističnim (proto)nacionalizmom velja izpostaviti tudi Celtisovega mlajšega sodobnika Ulricha von Huttena (1488–1523) (Grimm 1974, 99–102), ki je s svojim delom Arminius iz leta 22 Prosti prevod besedne zveze, ki jo je skoval Caspar Hirschi (2012, 15), »national competition of honour«. 32 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS 1520, v katerem se je oprl na germansko zmago nad rimskim vojsko- vodjo varom iz zgoraj omenjene Tacitove Germaniae, začel nov literar- ni žanr, ki je v nemški književnosti nato vztrajal do prve polovice 20. stoletja (Pobežin 2018, 108–11; Rajšp 2020, 272–74). vendar, kot ugo tavlja Schulze, nemščine na raven nacionalnega jezika ni povzdignilo ne la- tinsko literarno delo humanistov ne spodletela reforma Svetega rim- skega cesarstva (gl. Burkhardt 2009, 10–20), temveč verska reformaci- ja Martina Luthra, s katero je merilo postal meissensko-saški dialekt, v katerem je napisan Luthrov prevod Svetega pisma v nemščino (Schulze 2003, 136–38). Podobne (proto)nacionalistične topose, ki so nato zaznamovali po- samezne literarne tradicije, so v času humanizma dobila tudi nekatera druga evropska ljudstva. Italijanske vojne (1494–1559) so rodile (proto) nacionalistična čustva Italijanov, ki sta jih nemara najjasneje izrazila niccolò Machiavelli (Kočevar 2020, 62–65) ali Francesco Guicciardini.23 Francisco de Quevedo je leta 1609 pri opisovanju značaja španske- ga ljudstva poudarjal njegovo različnost od »delomrznih« črncev in Indijancev ali »flegmatičnih« nemcev (Schulze 2003, 132). v elizabetin- ski Angliji se je oblikovala močna kulturna zavest o pripadnosti lastni skupnosti, ki se je lahko oprla na Wyclifov prevod Biblije, domoljubna čustva stoletne vojne in razvit institucionalni okvir (Schulze 2003, 121– 31). Podobne tendence pa so se pojavile tudi pri ostalih ljudstvih Evrope. Pri Slovencih v času humanizma sicer še ni nastal poseben nacio- nalni mit ali (proto)nacionalistična retorika, z izjemo močnega proti- turškega sentimenta,24 četudi so se nekateri slovenski humanisti znaš- li v navzkrižnem ognju nemško-italijanskega spopada za prvenstvo na Parnásu. Bernard Perger, kraljevi superintendent na dunajski univerzi, si 23 Prevod navedka iz Guicciardinijevega dela je povzet po: Milza 2012, 297, 429–30. 24 Topos, ki bi ga lahko poimenovali antemurale Christianitatis ali Vormaur der gan- zen Christenheit, je povezoval oba konfesionalna tabora, tako katoličane kot pro- testante, vendar v tem obdobju ni bil slovenska posebnost, saj je zaznamoval vsa krščanska ljudstva ob meji osmanskega imperija in se je močno odrazil tudi na deželnih in stanovskih identitetah. v funkcijo slovenskega nacionalnega toposa je »predzidje Krščanstva« stopilo v času narodnega gibanja v 19. stoletju z literarnim žanrom turške povesti (Kočevar 2018, 127–36). Gl. tudi vinkler 2011, 59–111. 33 vAnjA KoČEvAR je zaradi svoje naklonjenosti italijanskim pesnikom, ki jih je skušal pri- vabiti na Dunaj, nakopal zamero nekaterih nemških kolegov, ki so žele- li, da bi na Dunajsko univerzo prišel znameniti Konrad Celtis (Simoniti 1979, 172–73). Tudi sam Celtis je Pergerju zameril njegovo italofilijo in ga leta 1493 napadel z epigramom, v katerem ga je naslovil z »verolom- nim Slovanom« (lat. perfide Slave).25 Kljub deficitu humanističnega (proto)nacionalizma pri Slovencih bi lahko rekli, da je slovenske »barve«26 v vseevropski tekmi za nacional- no čast zastopal zlasti Adam Bohorič, ki se je s predgovorom27 k svo- ji slovnici Arcticae horulae iz leta 1584 najbolj približal »nacionalnemu mitu« ter, kot ugotavlja Ahačič, na Slovenskem uvedel topos o velikem obsegu »slovanskega« oziroma slovenskega jezika (Ahačič 2012, 183–84; 2007, 208–9, 213; o tem tudi Burke 2004, 24). v Bohoričevem predgovo- ru namreč opazimo podobne nastavke kot pri nemškem »nacionalnem mitu«. Tako kot nemški humanisti je namreč tudi slovenski protestant s svojim pisanjem želel zavreči negativne stereotipe o svoji skupnosti, ko je opozarjal, da nekateri o »našem slovenskem jeziku nespoštljivo so- dijo in govoré«.28 25 Stih se glasi: »non te Germana iam dicam stirpe creatum, / dum sperins patriam, perfide Slave, meam.« Slovenski prevod je prispeval Anton Sovrè: »več ne pore- čem poslej, da na deblu si zrasel germanskem, / ker domovino črtiš mojo, zahrb- tni Slovan!« Povzeto po: Simoniti 1979, 173, op. 74, 75. 26 Besedna zveza slovenske »barve« je tu rabljena zgolj kot prispodoba. narodnih za- stav, kot jih poznamo od francoske revolucije ali pomladi narodov dalje, v obrav- navanem obdobju še ni bilo. Po drugi strani pa ni nepomembno, da so pred uvod- no besedo Bohoričeve slovnice upodobljeni grbi vojvodin Koroške, štajerske in Kranjske (Bohorič 1584, naslovnica). 27 Izvirnik: Bohorič 1584; prevod predgovora Antona Sovrèta: Rupel 1934, 219–35. Historiografska in jezikoslovna študija s prevodi ključnih pasusov: Ahačič 2007, 206–11. Gl tudi: Kidrič 1929–38, 86–87; Simoniti 1979, 193. 28 vsi citati iz Bohoričevega predgovora njegove slovnice so vzeti iz prevoda, ki ga je prispeval Anton Sovrè (Rupel 1934, 219–35). Da je namen Bohoričevega poveliče- vanja Slovanov res premagovanje negativne podobe, ki se je v določenih krogih te- daj očitno držala tako samih Slovencev kot nemara tudi slovanskih ljudstev na- sploh, kaže misel, s katero zaključi drugi del svojega predgovora: »Saj prav nič ne dvomim, da bo tej moji preprosti, vendar resnični pripovedi sleherni rodoljub pri- tegnil in z menoj vred potrdil, da se mora slovanski narod imeti za zelo starega in 34 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS Da bi povečal pomen jezika, ki mu je slovnica posvečena – torej slo- venščine, je Bohorič slovenščino predstavil kot enega od slovanskih dia- lektov, Slovence pa kot del »zelo močnega, domala po vsem svetu raz- širjenega« slovanskega naroda. na začetku zato poudari, da z imenom »Slovani« ne označuje »kakega v zakotnem kraju skritega, v določenih, in to le ozkih mejàh zaprtega ljudstva« (Rupel 1934, 225), kar je bil oči- tno stereotip o Slovencih, temveč s Slovani pojmuje vse krájine in ljudi, kateri koli ali slovenski govore ali se jim očitno vidi, da jih veže zbog pretežno ujemajočega se besedišča bodisi nekako svaštvo bo- di[si] krvno sorodstvo s slovanskim jezikom« (str. 225; prim. Rajšp 2020, 280). jezikovno (ne)enotnost slovanske skupnosti pozneje primerja z različ- nimi nemškimi dialekti, ki naj bi si bili, tako avtor, med seboj bolj raz- lični kot slovanski jeziki (Rupel 1934, 228). o etimologiji imena Slovani Bohorič zapiše, da le-to izvira od slave: »jasno je torej, da so prejeli Slovani ime po slavnih delih« (Rupel 1934, 226). na kar naj bi kazala tudi Ciceronova hvala bojevitosti (antičnih) »Dalmatov«. Za humanizem značilno vpletanje izvorov v klasični lite- rarni kanon se nato nadaljuje s postavitvijo praizvora Slovanov v čas trojanske vojne, ki naj bi po avtorjevem izračunu potekala »kakih tisoč let po vesoljnem potopu« (str. 227). nakar poudarja veliko razširjenost slovanskega jezika, saj se po avtorjevem mnenju slovanska beseda raz- lega po večjem delu sveta, »če že ne po vsej zemlji«. Ko našteva posa- mezna slovanska ljudstva in dežele, poudarja, da Slovani prebivajo »od morjá do morjá« (str. 227–28), čemur doda obširen seznam toponimov v srednji, vzhodni in jugovzhodni Evropi, ki so (domnevno) slovanske- ga izvora (str. 228–30). Bohorič navede tudi dva pravna vira legalnih pravic slovanskega je- zika, in sicer odredbo cesarja Karla Iv., »naj se poslej še sinovi volilnih po številu zelo močnega, domala po vsem svetu razširjenega, da ga ni imeti za kaj vem kako zanikarnega, ampak da ga je po pravici prištevati med najbolj spoštova- ne in je poznavanje njegovega jezika prav tako potrebno kakor katerega koli dru- gega.« (Rupel 1934, 232) 35 vAnjA KoČEvAR knezov uče med drugimi poglavitnimi jeziki tudi slovanskega« (Rupel 1934, 231), in (imaginarno) listino Aleksandra velikega, s katero naj bi antični makedonski vladar Slovanom v zahvalo za pomoč pri osvajanjih dovolil, da smejo zavzeti najlepše pokrajine na severu in jugu Evrope (str. 235). Medtem ko je slednja listina plod domišljije, se »odredba« Karla Iv. dejansko nanaša na 31. poglavje Zlate bule iz leta 1356, s katerim je cesar določal, naj se otroke oziroma naslednike štirih svetnih volilnih knezov cesarstva poleg nemščine, ki se je naučijo »po naravni poti«, od sedmega leta starosti dalje poučuje tudi v latinskem, italijanskem in slo- vanskem jeziku (Slavica).29 na slednje določilo znamenitega cesarja in češkega kralja se Bohorič sklicuje dvakrat, saj nato še ob koncu predgovora, ko se obrača na svo- je naslovnike, sinove deželanov in vitezov dežel štajerske, Koroške in Kranjske, le-tem na dušo polaga: »Ker nalaga, dalje, Zlato pismo si- novom volilnih knezov dolžnost, da se uče slovanskega jezika, si bo- dite tudi vi v svesti, da vam bo v posebno diko, ako ga pospešujete« (Rupel 1934, 233). Iz nadaljnjega avtorjevega izvajanja je moč razbrati, da neznan je slovenščine med plemstvom notranjeavstrijskih dežel, ali vsaj slovenskega etničnega prostora, ni bila težava, pač pa je Bohorič že- lel poudariti pomen nadaljnjega literarnega razvoja slovenščine, saj nje- nim govorcem »do naših dni še ni bilo dano«, da bi imeli celotno Sveto pismo v svojem »narečju« (str. 224). ob Bohoričevem predgovoru gre dodati še, da je kljub navidezni zabrisanosti pojmovne meje med Slovenci in Slovani ta vendarle dovolj jasno nakazana. Avtorju je pri sklicevanju na »slovanske brate« šlo na 29 Povzeto po nemškem prevodu latinskega izvirnika, ki ga je leta 1978 priskrbel Wolfgang D. Fritz: »Wir bestimmen daher, daß die Söhne, Erben oder nachfol- ger der erhabenen Fürsten, nämlich des Königs von Böhmen, des Pfalzgrafen bei Rhein, des Herzogs von Sachsen und des Markgrafen von Brandenburg, die doch wahrscheinlich als Kinder die deutsche Sprache auf natürliche Weise erlernt ha- ben, vom siebenten jahre an in der lateinischen, italienischen und slawischen [d. h. wohl tschechischen] Sprache unterrichtet werden.« (Karel Iv. [1356] 1978) Fritz je očitno domneval, da se je označevalec Slavica nanašal na češčino, kar spričo dejstva, da je bil Karel Iv. češki kralj, gotovo drži. Bi pa k temu sklepu vendarle vel jalo dodati domnevo, da se je omemba »slovanščine« nanašala na vse slovanske jezike, ki so se sredi 14. stoletja govorili na teritoriju Svetega rimskega cesarstva. 36 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS roko dejstvo, da slovenščina (do 19. stoletja) ni imela različnih označe- valcev za species – Slovence in genus – Slovane (Lenček 1990, 94, 96). Da se je razlik med posameznimi Slovani in njihovimi »narečji« avtor dob- ro zavedal, postane jasno, ko na več mestih našteva različne Slovane, in sicer Bosance, »(Moshe ali) Moskovite«, Rutene, Hrvate (Rupel 1934, 227), Litvance, Poljake, Čehe, »Lužičane ali vende«, Moravce, »valahe«, Rascije30 in Bolgare, ter (slovanske) jezike, v katere je Biblija že bila pre- vedena: češkega, poljskega, rutenskega in moskovitskega (str. 224). Ko govori o Slovencih ali slovenščini, se Bohorič zateče k tedaj raz- širjeni sintagmi »kranjski ljudje ali Slovenci«, »Kranjci in Slovenci«, ter kranjskemu lingvonimu: »kranjsko narečje«, »kranjski jezik« (Rupel 1934, 224, 232).31 Zlasti na dveh mestih Slovence tudi geografsko zame- ji, v prvem primeru k njim prišteva tudi kajkavce (»Bezjake«),32 v dru- gem pa prostorsko zameji jezik, ki mu je njegova »kranjska slovnica« na- menjena, in sicer »narečje Kranjcev in njim blizko in sorodno, po vsej Kranjski in večjem delu štajerske in Koroške« (str. 232). Slovnica je bila torej posvečena izključno slovenščini (Ahačič 2012, 213),33 topos o veli- ki »slovanščini« pa je treba razumeti kot Bohoričev prispevek h gradnji slovenskega poznohumanističnega »nacionalnega mita«. na podobna stališča kot v Bohoričevem naletimo tudi v Dalmatinovem predgovoru k slovenskemu prevodu Svetega pisma, ki je prav tako kot Bohoričev datiran s 1. januarjem 1584 v Wittenbergu. Dalmatin na- slovnike – notranjeavstrijske deželne stanove – med drugim spomni, da se slovenski jezik »še pred kakimi tridesetimi leti« ni ne pisal ne tis kal in da niso bili redki, ki so trdili, da ta jezik ni primeren ne za pisanje ne tiskanje z latinskimi črkami, kaj šele za prevod Svetega pis- 30 Z »Rasciji« bržkone označuje Srbe. 31 o sintagmi Kranjci in Slovenci gl. Höfler 2009, 11; Grdina 2011, 17, op. 27; Rotar 1987, 465. o karniolizaciji slovenskega etno- in lingvonima gl. Golec, v tisku. 32 navedek: »na Spodnjem štajerskem jih je precejšno število: tu se posebej nazivajo Slovence (po domače jim pravijo Bezjaki). In malo niže vsa Požega, vsa Kranjska naša in velik del Spodnje Koroške, Kraševci, vsi Istrani, dotikajoč se mesta po ime- nu Pole, podložnega Benetkam, ki so ga ustanovili Argoriavti, kakor piše Strabo.« (Rupel 1934, 228) 33 Ko Bohorič obravnava posamezne slovanske jezike, za označevanje slovenščine uporabi kranjsko ime (Carniolana). 37 vAnjA KoČEvAR ma. Takšnim trditvam se Dalmatin po robu postavi z evokacijo toposa o veliki razprostranjenosti slovanskega jezika in ljudstev, pri čemer mu pomaga zgodnjenovoveška »pojmovna nedoslednost«, s pomočjo katere za potrebe afirmacije slovenščine govori o veliki slovanščini. Dalmatin dvomljivcem v slovenščino tako odgovarja, da: […] ni slovanski jezik skrit v kakem kotu, ampak je danes v razmahu po mogočnih in mnogih deželah, čeprav razdeljen v nekaj dialektov; kajti danes govore slovanski jezik ne samo tisti, ki prebivajo na vsem Kranj- skem, Spodnještajerskem, Koroškem in v sosednjih deželah, kakor na Hr- vaškem, v Dalmaciji in Slovenski marki, na Krasu, v Metliki in v Istri, am- pak tudi na Čehi, Poljaki, Rusi, Ukrajinci, Bošnjaki, vlahi in skoro večji del ljudstev, ki jih je naš dedni sovražnik Turek siloma odtrgal od krščan- stva, tako da je celo na turškem dvoru poleg drugih jezikov, ki so v Turči- ji na splošno in tudi v pisarnah v rabi, slovanski jezik med poglavitnimi. In vsa našteta slovanska ljudstva morejo naše narečje […] čisto dobro in mnogo laže dojeti in razumeti kakor mi njihovo […]. (Rajhman 1997, 293, izvirnik 283) Primož Simoniti je sicer ugotovil, da je že Pavel oberstain tisti Slovenec, ki je prvi uporabil trditev o »slovanščini« kot najbolj razšir- jenem med jeziki, in sicer v svojem panegiriku iz leta 1513, v katerem omen ja, da mu je bil Maksimilijan I. naročil, naj pripravi slovar, s kate- rim bi se cesar lahko do konca naučil slovanskega/slovenskega jezika, ki je med vsemi jeziki najbolj razširjen (lingua Sclavonica omnium alia- rum latissima) (Simoniti 1979, 152, 193). Simoniti nato potegne premico uporabe toposa o velikem obsegu slovanščine/slovenščine od oberstaina preko Žige Herbersteina in jurija Dalmatina do Bohoriča (str. 193). Poleg tega je že Franc Kidrič ugotavljal, da je delu slovenskih protestantov na konfesionalnem področju sledilo zbiranje »slovanskih narodno-poveli- čevalnih elementov«, ki naj bi svoj vrh doseglo prav z avtorjem prve slo- venske slovnice (Kidrič 1929–38, 86–87). Bohorič je med slovenskimi protestanti torej najbolj poudarjal vred- nost slovenščine in pomen njenega učenja argumentiral z veliko razšir- jenostjo slovanskih jezikov. Ahačič ocenjuje (2012, 208), da je Bohorič 38 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS s predgovorom svoje slovnice slovenščino postavil na čelo najobsežnejše- ga evropskega jezika. Topos o velikem obsegu slovanščine/slovenščine pa se je nato pojavil še pri Alasiu da Sommaripi (Ahačič 2012, 76–77; Ahačič in šekli 2008, [79]–94), valvasorju, čeprav neodvisno od Bohoriča,34 Hipolitu novomeškem (gl. Ahačič 2012, 87–140) in Marku Pohlinu. Sklep Doba reformacije je s svojimi stvaritvami na jezikovnem področju v drugi polovici 16. stoletja na proces slovenske etnogeneze delovala kot katalizator, četudi je bila njena pozornost v prvi vrsti posvečena veroiz- povedi. Ker se je obdobje protestantizma na Slovenskem zaključilo z vla- davino nadvojvode in poznejšega cesarja Ferdinanda II., ki je zlasti med letoma 1598 in 1628 v skladu z določili Augsburškega verskega miru v notranjeavstrijskih deželah izvedel protireformacijo, so se morala verska prizadevanja protestantov na Slovenskem z izjemo Prekmurja ponovno umakniti katoliški veroizpovedi. Kljub neuspehu na konfesionalnem področju je doba reformacije svoj neizbrisni pečat pustila na področju izgradnje slovenske etnične iden- titete, saj se je katoliška obnova, ki je spremljala deželnoknežjo proti- reformacijo, oprla na določene dosežke protestantov. Z vidika sloven- ske etnogeneze so se za pomembne izkazali zlasti štirje od teh, in sicer: 1) knjižna norma, ki se je v polnosti izoblikovala med letoma 1550 in 1584, 2) koncept Slovenske cerkve, ki ga leta 1550 zasnoval Primož Trubar, 3) mit o etnični izbranosti, oprt na stavek iz Pavlovega Pisma Rimljanom, »in vsak jezik bo slavil Boga« (Rim 14,11), ter 4) topos o velikem obsegu slovanskega/slovenskega jezika z zametki nacionalnega mita. v skladu s Handelmanovim in Smithovim modelom razvoja etnič- nih skupnosti, ki je bil predstavljen v uvodu, lahko torej postavimo tezo, da so Slovenci kot etnična skupnost čas reformacije dočakali na ravni 34 Kot ugotavlja Kozma Ahačič (2012, 182–88), se valvasor sicer ni naslanjal na Bohoriča, čigar slovnica je v 17. stoletju veljala za izgubljeno, temveč na Hatthiasa Quadena in Hermanna Fabroniusa. Gl. valvasor 1689, vI, 271–77. 39 vAnjA KoČEvAR etnične kategorije, v katero so se izoblikovali tekom srednjega veka. Kot takšno je slovensko etnično kategorijo določalo in povezovalo zlasti nje- no ključno etnično znamenje – slovenski jezik. Poleg tega so Slovence določale še druge prvine njihove ljudske kulture kot npr. nezapisano ljudsko pesništvo. vse od konca prvega tisočletja dalje pa so nastajali tudi sporadični zapisi slovenščine, vendar kljub pojavom slovenskih za- pisov neprekinjena literarna tradicija ni nastala. Z obdobjem knjižnega dela protestantov, ki sta ga napovedali prvi Trubarjevi knjigi leta 1550 in je svoj vrh doseglo leta 1584, ko sta izšla Dalmatinov prevod Svetega pisma in Bohoričeva slovnica, pa je sloven- ska etnična skupnost dobila svojo prvo »institucijo«, ki jo je od tedaj da- lje neprekinjeno povezovala – svoj normiran knjižni jezik. Poleg tega je tudi Trubarjev koncept Slovenske cerkve pomembno zaznamoval ka- toliške lekcionarje, ki so sicer izhajali v okviru Ljubljanske škofije, ven- dar naslavljali vse Slovence ne glede na njihovo deželno ali cerkveno- upravno pripadnost. Z mitom o etnični izbranosti in toposom o velikem obsegu slovan- skega/slovenskega jezika z zametki nacionalnega mita pa so se tudi Slovenci z nekoliko zamude pridružili vseevropski humanistični tek- mi za nacionalno čast. Poleg tega se je topos o veliki slovanščini iz prve slovenske slovnice nadaljeval tudi v njenih naslednicah. na podlagi teh dosežkov lahko v skladu z Handelman-Smithovim modelom zaključi- mo, da so se Slovenci v času reformacije iz etnične kategorije razvili na raven etnične mreže z lastno knjižno normo in produkcijo ter intelek- tualno elito, ki se je zavedala vitalnih interesov svoje skupnosti. Čeprav je slovenska etnična identiteta v 17. in 18. stoletju primat prepustila po- sameznim deželnim pripadnostim, nikakor ni izginila in je v 19. stoletju postala temelj za oblikovanje slovenskega naroda v političnem smislu. viri in literatura Tiskani viri Bohorič, Adam. 1584. Arcticae horulae succisivae de Latinocarniolana literatura, ad Latinae linguae analogiam accommodata, Vnde Moshoviticae, Rutenicae, Poloni- 40 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS cae, Boëmicae et Lusaticae lingvae, cum Dalmatica et Croatica cognatio, facilè de- prehenditur. vvitebergae [Wittenberg:] [johann Cratonis Haeredes]. http://www. dlib.si/?URn=URn:nBn:SI:DoC-XjXCBRP9 Hren, Tomaž, janez Čandek in jurij Dalmatin. 1613. Evangelia inu lystuvi: na vse nedéle, inu jmenite prasnike, céliga léjta, po stari karszhanski navadi resdeleni: vsem catho- lishkim cerkvam, stuprau v’Krajnski Desheli, k’dobrimu, s’novizh is Bukovskiga na Slovénski jesik svestu prelosheni. Prev. jurij Dalmatin. Istiskanu v’némshkim Grádzu [Gradec:] skusi Iuria Widmanstéterja [Georg Widmanstetter] v’ sakladi tiga vissoku vrejdniga […] Gospuda Thomasha, Lublanskiga Shkoffa. http://www. dlib.si/?URn=URn:nBn:SI:DoC-0DZ4FLI6 Čandek, janez, janez Ludvik Schönleben, jurij Dalmatin in Tomaž Hren. 1672. Evan- gelia inu lystuvi: na v’se nedele inu jmęnitne prasnike, ceiliga léita, po catholiski vishi, inu po teh ponoulenih mashnih bukvah resdeléni: vsem catholishkim slou- enskim cerkuam, stupráu v’Krainski deshéli, k’ dobrimu, is Latinskiga na Sloven- ski jesik suestu prelosheni, inu s’nouizh poprauleni. Stiskanu v’nemskim Gradzu [Gradec:] skusi Widmanstetterske erbe [Widmanstetter Erben] v’ sakhladi jo- annesa Helma. http://www.dlib.si/?URn=URn:nBn:SI:DoC-F1MRGD0K Trubar, Primož 1550a. Abecedarium vnd der klein Catechiſmus Jn der Windiſchen Sprach. [Schwäbisch Hall: Peter Frentz]. https://fran.si/korpus16/Knjiga/5/ abecedarium_katekizem_vindicarski Trubar, Primož 1550b. Catechiſmus. [Schwäbisch Hall: Peter Frentz]. https://fran.si/ korpus16/Knjiga/4/katekizem Trubar, Primož 1555. TA EVANGELI SVETIGA MATEVSHA, SDAI PERVIZH VTA Slouenski Ieſig preobernen. [Tübingen: Ulrich Morchart.] https://fran.si/korpus16/ Knjiga/8/evangelij_svetega_matevza Trubar, Primož 1595. HISHNA POSTILLA. Tübingen: Georg Gruppenbach. https:// fran.si/korpus16/Knjiga/51/hishna_postilla Objavljeni viri Rajhman, jože, ur. 1997. Pisma slovenskih protestantov = Briefe der slowenischen Pro- testanten. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraz- iskovalni center SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede. Rupel, Mirko, ur. 1934. Slovenski protestantski pisci. Ljubljana: Tiskovna zadruga. [Skalić, Pavel?]. (1560) 2015. Latinsko poročilo o ustreznosti Trubarjevih knjig. Preve- del Aleš Maver. v vrečko in Krajnc-vrečko 2015, 389–91. Trubar, Primož. (1555) 2015. Henriku Bullingerju, 13. septembra. v vrečko in Krajnc- -vrečko, 2015, 19–21. 41 vAnjA KoČEvAR Trubar, Primož. (1560) 2015. Krištofu vojvodi Württemberškemu, 8. decembra. v vrečko in Krajnc-vrečko 2015, 58–60. vrečko, Edvard, in Fanika Krajnc-vrečko, ur. 2015. Zbrana dela Primoža Trubar- ja 10: Primož Trubar; pisma. Ljubljana: Pedagoški inštitut. https://www.doi. org/10.32320/978-961-270-230-4. Literatura Ahačič, Kozma. 2007. Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: protestantizem. Lingu- istica et philologica 18. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. –––. 2012. Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600–1758). Lingu- istica et philologica 28. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. –––. 2014. »veliki slovenski Cerkveni red.« v Primož Trubar. (1564) 2014. Cerkveni red (1564): znanstvenokritična izdaja dela Cerkovna ordninga z znotrajjezikovnim pre- vodom v sodobni slovenski knjižni jezik, ur. Kozma Ahačič, 501–29. Trubar v so- dobnem jeziku 3. Ljubljana: Založba ZRC. Ahačič, Kozma, in Matej šekli. 2008. »Komentar in kritični prevod slovničnega uvo- da v italijansko-slovenskem slovarju Alasia da Sommaripe (1608).« Slavistična re- vija 56 (1): [79]–94. Berghe, Pierre L. van den. 1991. »Biologija nepotizma.« v Študije o etnonacionalizmu, ur. Rudi Rizman, 79–108. Knjižna zbirka Krt 79. Ljubljana: Knjižnica revolucio- narne teorije. Brendle, Franz. 2015. Das konfessionelle Zeitalter. Berlin in Boston: DeGruyter. Burke, Peter. 2004. Languages and Communities in Early Modern Europe. Cambridge: Cambridge University Press. Burkhardt, johannes. 2009. Deutsche Geschichte in der Frühen Neuzeit. München: verlag C. H. Beck. Celtis, Conradus [Konrad]. 1492. »oratio in gymnasio in ingelstadio publice recitata.« The Latin Library. http://thelatinlibrary.com/celtis.oratio.html Cevc, Tone. 2000. »Genese der slowenischen volkskultur.« v Slovenija in sosednje de- žele med antiko in karolinško dobo: začetki slovenske etnogeneze = Slowenien und die Nachbarländer zwischen Antike und karolingischer Epoche: Anfänge der slowe- nischen Ethnogenese 1, ur. Rajko Bratož, 559–80. Situla: Razprave narodnega mu- zeja Slovenije = Dissertationes Musei nationalis Sloveniae 39. Ljubljana: narodni muzej Slovenije in Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Dolinar, France Martin. 2011. »Die Gegenreformation in Innerösterreich und das Schicksal der Protestanten.« v Primus Truber 1508–1586: Der slowenische Refor- mator und Württemberg, ur. Lorenz Sönke, Anton Schindling in Wilfried Setzler, 327–40. Stuttgart: W. Kohlhamer verlag. 42 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS Dolinar, France Martin, Aleš Gabrič, Miha Kosi, Tomaž nabergoj in Mateja Rihtaršič. 2011. Slovenski zgodovinski atlas. Ljubljana: nova revija. Golec, Boris. v tisku. »Karniolizacija – stranpot v slovenski etnogenezi?« v Kolektiv- ne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja: slovenski pogledi, ur. vanja Kočevar. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Grdina, Igor. 1999a. Od Brižinskih spomenikov do razsvetljenstva. Maribor: obzorja. –––. 1999b. »Trubar, Primož.« v Enciklopedija Slovenije 13, ur. Marjan javornik, 372– 78. Ljubljana: Mladinska knjiga. –––. 2006. »Do ’fine moke 00’ mleto Trubarjevo vprašanje.« Stati inu obstati 2 (3-4): 202–36. –––. 2011. »Pripadnosti in identitete med preteklostjo in vizijami prihodnosti.« v Jezi- ki, identitete, pripadnosti med središči in obrobji: V počastitev 500. obletnice rojstva Primoža Trubarja, ur. Kozma Ahačič in Petra Testen, 9–20. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Grimm, Heinrich. 1974. »Hutten, Ulrich von.« v Neue Deutsche Biographie 10, 99–102. Spletna verzija. https://www.deutsche-biographie.de/pnd118555049. html#ndbcontent Hajdinjak, Boris. 2017. »‘Kmetje nimajo nobene pravice do pritožbe’: kmečki upor leta 1915 in Posavje.« v Leukhup!: kmečko uporništvo v obdobju predmoderne; zgodovi- na, vzporednice, (re)prezentacije, ur. Sašo jerše, 33–76. Ljubljana: Slovenska matica in Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU; Brežice: Posavski muzej. Handelman, Don. 1977. »The organization of Ethnicity.« Ethnic Groups: An Internati- onal Periodical of Ethnic Studies 1 (3): 187–200. Hastings, Adrian 1997. The Construction of Nationhood: Ethnicity, Religion and Natio- nalism. Cambridge in new York: Cambridge University Press. Haug-Moritz, Gabriele. 2018. »Luther in nemška nacija: revizija velike pripovedi.« Zgodovinski časopis 72 (3-4): 372–91. Hirschi, Caspar. 2012. The Origins of Nationalism: An Alternative History from An- cient Rome to Early Modern Germany. Cambridge: Cambridge University Press. Höfler, janez. 2009. Trubarjevi »Lubi Slovenci« ali Slovenija pred 650 leti v Strasbour- gu: o pojmu Slovenije v srednjem veku. Ljubljana: avtor. »Izoglosa.« S. d. Fran. https://fran.si/iskanje?view=1&Query=izoglosa južnič, Stane. 1993. Identiteta. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Karel Iv. (1356) 1978. Die Goldene Bulle: das Reichsgesetz Kaiser Karls IV. vom Jah- re 1356. Akademie der Wissenschaften der DDR, Zentralinstitut für Geschichte. Prev. Wolfgang D. Fritz. Spletna verzija. http://pom.bbaw.de/mgh/index.php Kekez, Hrvoje. 2010. Bitke prekretnice hrvatske povijesti. Zagreb: Mozaik knjiga. 43 vAnjA KoČEvAR Kerševan, Marko. 2009. »Božja beseda in/kot ljudski jezik pri slovenskih protestantih 16. stoletja.« Slavistična revija 56-57 (4-1): 23–34. Kidrič, Franc. 1929–38. Zgodovina slovenskega slovstva: od začetkov do Zoisove smrti: razvoj, obseg in cena pismenstva, književnosti in literature. Ljubljana: Slovenska matica. Kočevar, vanja. 2016. »vojvodina Kranjska v času Ferdinanda II. (1595–1637): politična zgodovina osrednje slovenske dežele.« Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani. –––. 2018. »Družbena in identitetna mobilnost kranjskih deželnih stanov kot posle- dica protireformacije in katoliške obnove.« v Družbena in identitetna mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in 20. stoletjem, ur. Boris Golec, 101–79. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. –––. 2019a. »Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? Ko- lektivne identitete in amplitude pomena etničnosti v zgodnjem novem veku (1. del).« Zgodovinski časopis 73 (1-2): 88–116. –––. 2019b. »Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? Ko- lektivne identitete in amplitude pomena etničnosti v zgodnjem novem veku (2. del).« Zgodovinski časopis 73 (3-4): 366–411. –––. 2020. »Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? Kolek- tivne identitete in amplitude pomena etničnosti v zgodnjem novem veku (3. del).« Zgodovinski časopis 74 (1-2): 38–95. Kohler, Alfred. 1994. »Bayern als vorbild für die innerösterreichische Gegenreforma- tion.« Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564–1628 = Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1628 = Ri- forma cattolica e controriforma nell’Austria interna 1564–1628, ur. France Martin Dolinar, 387–404. Celovec, Ljubljana in Dunaj: Hermagoras = Mohorjeva; Gradec, Dunaj in Köln: Styria. Lazar, Tomaž. v tisku. »Poznosrednjeveško vojskovanje kot kovačnica kolektivnih identitet: slovenska izkušnja?« v Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dol- gega trajanja: slovenski pogledi, ur. vanja Kočevar. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Lenček, Rado Ludovik. 1990. »The Terms Wende – Winde, Wendisch – Windisch in the Historiographic Tradition of the Slovene Lands.« Slovene Studies: Journal of the Society for Slovene Studies 12 (1): 93–97. »Martinac, pop.« S. d. Hrvatska enciklopedija: mrežno izdanje. Leksikografski zavod Miroslav Krleža. http://www.enciklopedija.hr/natuknica.aspx?ID=39155 Milza, Pierre. 2012. Zgodovina Italije. Ur. Peter štih in Peter vodopivec. Zgodovina držav in narodov 5. Ljubljana: Slovenska matica. ogrin, Matija. 2018. »Slovenski rokopisi 17. stoletja v senci 30-letne vojne in ‘doba knji- ževnega zastoja’«. v Tridesetletna vojna in slovenski etnični prostor v prvi polovici 44 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS 17. stoletja: znanstveni posvet; program in povzetki referatov, ur. vanja Kočevar in Miha Preinfalk, 25–26. Ljubljana: ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa. –––. 2020. »Slovenski rokopisi 17. stoletja v senci tridesetletne vojne in ‘doba književ- nega zastoja’«. v Tridesetletna vojna in Slovenci: evropski konflikt in slovenski pros- tor v prvi polovici 17. stoletja, ur. vanja Kočevar, 375–98. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Pobežin, Gregor. 2018. »nihil odiosius quam nomen Italorum: vergerij mlajši med hu- manističnim univerzalizmom in nacionalizmom.« Evropski humanizem in njego- vi izzivi 41 (2): 99–115. Pogorelec, Breda. 2011. Zgodovina slovenskega knjižnega jezika: jezikoslovni spisi 1. Ur. Kozma Ahačič. Zbirka Lingua Slovenica, Fontes 1. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU in Znanstvena založba Filozofske fakultete. Prunk, janko. 1993. »narodni program.« v Enciklopedija Slovenije 7, ur. Marjan javor- nik, 314–16. Ljubljana: Mladinska knjiga. Rajhman, jože. (1982) 2013. »Trubar, Primož (med 1507 in 1509–1586).« v Sloven- ska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenorazisko- valni center SAZU. Spletna verzija. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi729148/#slovenski-biografski-leksikon –––. 1988. »Cerkovna ordninga.« v Enciklopedija Slovenije 2, ur. Marjan javornik, 44. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. Rotar, janez. 1987. »Toponimika in etnika v Trubarjevih pregovorih in posvetilih.« Zgodovinski časopis 41 (3): 465–72. –––. 1991. »najstarejši domači zapis imena dežele Kranjske.« Zgodovinski časopis 45 (3): 357–61. Rozman, Andrej. 2011. »Uveljavljanje češčine in slovaščine v književnosti do narodne- ga preporoda.« v Jeziki, identitete, pripadnosti med središči in obrobji: v počastitev 500. obletnice rojstva Primoža Trubarja, ur. Kozma Ahačič in Petra Testen, 271–87. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Rupprich, Hans. 1957. »Celtis, Konrad.« v Neue Deutsche Biographie 3, 181–83. Histori- sche Kommission bei der Bayerischen Akademie der Wissenschaften. Spletna ver- zija. https://www.deutsche-biographie.de/pnd118519891.html#ndbcontent. Sayer, Derek. 2000. The Coasts of Bohemia: A Czech History. Princeton, nj: Prince- ton University Press. Schulze, Hagen. 2003. Država in nacija v evropski zgodovini. Modra zbirka: Delajmo Evropo. Ljubljana: Založba /*cf. Simoniti, Primož. 1979. Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica. Smith, Anthony David. 1991. National Identity. Reno, Las vegas in London: Universi- ty of nevada Press. 45 vAnjA KoČEvAR –––. 2009. Ethno-Symbolism and Nationalism: A Cultural Approach. London in new York: Routledge. Snoj, Marko. v tisku. »Slovanski jezik v vzhodnih Alpah na prelomu prvega in dru- gega tisočletja, slovenščina in Slovenci.« v Kolektivne identitete skozi prizmo zgo- dovine dolgega trajanja: Slovenski pogledi, ur. vanja Kočevar. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Treharne, Reginald Francis. S. d. »Edward I.« Britannica. https://www.britannica. com/biography/Edward-I-king-of-England/Wars Treichler, Michael. 2007. Das von nationalen Motiven geleitete Handeln und Denken des Jan Hus am Beispiel des Kuttenberger Dekrets. München in Ravensburg: Grin verlag. valvasor, janez vajkard. 1689. Die Ehre dess Hertzogthums Crain, das ist, Wahre, grün- dliche, und recht eigendliche Belegen- und Beschaffenheit dieses ... Römisch-Key- serlichen herrlichen Erblandes / ... durch selbst-eigene ... Historisch-Topographi- sche Beschreibung, in funffzehen, wiewohl in vier Haupt-Theile unterschiedenen, Büchern, wie auch häuffigen Abrissen und zierlichen Kupffer-Figuren, ausgebrei- tet, von Johann Weichard Valvasor ...; aber in reines Teutsch gebracht, auch, auf Be- gehren, mit manche beyfügigen Erklärungen, Anmerck-und Erzehlungen, erweitert durch Erasmum Francisci. Laybach; [nürnberg]: Wolfgang Moritz Endter. vidmar, Luka. 2018. »Schönleben in koncept slovenske Cerkve.« v Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): 400-letnica rojstva; znanstveni simpozi; program simpozi- ja in povzetki referatov, ur. Monika Deželak Trojar, 9. Ljubljana: Založba ZRC. –––. 2019. »Koncept slovenske Cerkve: Trubar, Hren, Schönleben.« v Razvoj kolek- tivnih (etničnih) identitet na Slovenskem skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja: znanstveni posvet, ur. vanja Kočevar in Boris Golec, 14. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU. –––. v tisku. »Schönlebnova izdaja lekcionarja in koncept slovenske Cerkve oziroma slovenskih cerkva.« v Janez Ludvik Schönleben v luči novih raziskav, ur. Monika Deželak Trojar. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. vilfan, Sergij. 1961. Pravna zgodovina Slovencev: od naselitve do zloma stare Jugoslavi- je. Ljubljana: Slovenska matica. vinkler, jonatan. 2011. Uporniki, hudi farji in hudičevi soldatje: podobe iz evropskih in slovenskih imaginarijev 16. stoletja. Digitalna knjižnica, Dissertationes 17. Ljublja- na: Pedagoški inštitut. https://www.doi.org/10.32320/978-961-270-094-2 Žnidaršič Golec, Lilijana. 2009. »Trubarjeva Cerkovna ordninga med želenim in žive- tim.« v Vera in hotenja: študije o Primožu Trubarju in njegovem času, ur. Sašo jer- še, [224]–42. Ljubljana: Slovenska matica. 46 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS –––. 2011. »Die ‘Slowenische Kirchenordnung’ von 1564 zwischen Wunsch und Wirk- lichkeit.« v Primus Truber 1508–1586: der slowenische Reformator und Württem- berg, ur. Anton Schindling in Wilfried Setzler, 103–15. Stuttgart: W. Kohlhammer. Wakounig, Marija. 2017. »Hemma von Gurk – Ema Krška: Das Werden einer Hei- ligen.« v Heilig: transkulturelle Verehrungskulte vom Mittelalter bis in die Ge- genwart, ur. Dietlind Hüchtke in Kerstin S. jobst, 141–60. Göttingen: Wallstein verlag. Wimmer, Albert K., in W. T. H. jackson. 1998. »Walther von der vogelweide.« v Anthology of Medieval German Literature, ur. Albert K. Wimmer, 318–53. Tretja, revidirana izdaja. Spletna verzija. https://www3.nd.edu/~gantho/noframes.html