J/Sf/, S,

Dobra hči

EFSTAH Hi

;l.ed vsem pobožnim deklicam.

■ ;V I  Iz nemškega prevel

k /

“^bogoslovec ljubljanskega semenišča.

Drugi popravljeni natis.

V Ljubljani 1880.

Natisnili, založili in na prodaj jih imajo
J. Biaznikovi nasledniki.

Dobra hči

33F8TAM1JA,

Izgled vsem pobožnim deklicam.

nemškega prevel

3. Š.,

ljubljanskega semenišča.
Drugi popravljeni natis.

V Ljubljani 1880.

Natisnili, založili in na prodaj jih imajo
J. Blaznikovi nasledniki.

(/\p

I.

lepi in rodovitni laški deželi, vertu Evrope,
G $? je živela pred sto in petdesetimi leti staro-
plemenita rodovina v lepem gradu ob reki
Grariljani. Odločena je bila od hrumeče
druhali velikih mest in od strasti njih pre¬
bivalcev živeč v naročji ljubega miru, kterega
more na tem svetu podeliti le prava pobožnost,
priserčna ljubezen, blaga sprava z vesoljnim
svetom, in hvaležna zadovoljnost.

Zavoljo plemenitega rodu je bil Jožef Al-
marski — to je bilo gospodovo ime — v po¬
prejšnjih časih na dvor poklican, prav imenitno
službo opravljat, v kteri se je s plemenito, čed¬
nosti polno gospocfičino poročil, s ktero je
nekaj let po tem dvoje ljubeznjivih otrok dobil,
Frančiška in Evstahijo. Prekmalu Jožef spozna,
da so zvijačni premeti, popačenost pravice, in
marsiktero na skrivnem doveršeno delo, ki nje¬
govemu bistroumju ni odšlo, njegovim pobožnim
mislim ravno nasproti. Z gorečnostjo pravega
kristjana, kteri se Boga bolj boji kot ljudi, se
na ves glas zoper to vzdiguje; toda dragi, s

1 *

4

zvijačami omreženi knez, kteri je bil nevedoma
od ljudi obsut, ki so vso svojo moč vpirali, po¬
štenega Jožefa iz dvora spraviti, ga je krivično
zatoženega na njegove gradove pregnal.

Ta Jožefu namenjena kazen je bila le iz-
pclnjenje njegove lastne želje, kakor tudi njega
vredne soproge Kamile. S tihim, ponižnim ve¬
seljem sta vse na odhod pripravila, in že tretje
jutro sta vesela in s čistim sercem, brez jeze
do svojih nasprotnikov, z priserčnim blagodar-
jenjem kneza in očetnjave, s Frančiškom inEv-
stahijo, spremljana od nekoliko svojih zvestih
služabnikov proti svojemu mirnemu selišču na
reki Gariljani odrinila.

Življenje, ktero je tukaj družina vživala,
je bilo enako okusu nebeškega veselja. Starši
so skušali po lepih naukih in izgledih otroka
rediti, kterih za vse dobro občutljivi serci ste
njihovo prizadevanje olajševale. Posebno.se je Ev-
stahija med njimi kakor krona svetila. Če ravno
še le sedem let stara, je vendar v pravem spo¬
znanji Boga, njegove svete volje, v ljubezni do
vsega, kar je dobrega in blagega še marsikte-
rega odrašenega presegla. Vsako njeno besedo,
vse njeno dejanje so boguslužni občutljeji ozali-
ševali. Na njen jem angeljske m obličji ste kra¬
ljevali nedolžnost in krepost, vse njeno de¬
janje in nehanje je skazovalo Bogu udano,
pobožno devico; zadobila je neko duhovno
čistost, ktera je tudi sitneža k neprostovolj¬
nemu spoštovanju silila, hudobneže pa v velik

5

strah pripravljala. — Vaščani, kterih polovica
je bila njenemu očetu podložna, so jo le bla¬
gega angelja imenovali, po vseh ubogih hišicah
je bila njena dobrotljivost znana. Vsako milo-
vanje staršev je pričalo, da je bila Evstahija
veselje družini; starši so jo vedno dobro hčer
imenovali, in njen brat Frančišk ji je priserčna
sestrica rekel.

Osem let neskaljenega vžitka in nar čistej¬
šega veselja jim je bilo tako minolo; kar se na
enkrat nad glavami teh dobrih ljudi razproste
černi oblaki, in že jim bije ura britke skušnje.

Ravno so petnajsti god ljubeznjive Evsta-
hije praznovali. Polni zaupanja v lepo prihodnost
so veselo med saboj kramljali; otroka in starši
so skušali eden druzega o svoji ljubezni pre¬
pričati, in vživali so sladko srečo in božji mir
bogaboječih sere.

Evstahija je bila kraljica praznovanju, ktero
si je mili brat prizadeval s sviranjem in petjem
še bolj poveličati. ,,Danes si kraljica”, se je
njegova pesem pričela, kar se nagloma duri
odpro. Baron Rikordam, stari, zvesti prijatelj
Almarskega ves zasopen noter plane, ter pre¬
strašen zavpije: ,,Reši se, reši se! Almarski!
velika nesreča te čaka.” Komaj te besede izgo¬
vori, že grad Almarskega vojaki obsujejo. Strah
vse spreleti, razun Almarskega, kteremu vest ni
imela kaj očitati; miren in pokojen, kakor se
možu spodobi, izid prigodbe pričakuje. Pošteni
prijatelj, čigar svaritev je sicer došla, toda pre-

6

pozno, se je v stranski hram skril, ker bi pri¬
čujoč ne bil mogel nič pomagati.

Kmalu potem je častnik z nekolikimi vo¬
jaki v hišo stopivši, poštenemu Almarskemu na¬
povedal, da ima povelje, ga z vso njegovo dru¬
žino prijeti in na kraj njih prihodnje namembe
odpeljati.

Še toliko odloga Almarskemu niso dali, da
bi nekoliko svoja hišna opravila oskerbel. V tem
trenotku je moral s Frančiškom v eno, Kamila
z Evstahijo pa v drugo kočijo sesti, in predno
so žalostni posli po vasi nesrečo razglasili, so
že z njimi oddirjali.

Kočiji ste bili zaperti in tako narejeni, da
ni moglo celo nič svetlobe va njo priti.

Že četerti dan so se peljali, pa še nič gor¬
kega niso vžili; kar na enkrat voz, na kterem
se Kamila in Evstahija peljete, obstoji, ter se
vrata odprč. Bila je temna noč. „Vun pojdite,"
zašepta neki moški, „v beg se spustite, na levo
po gozdu, zmirom naravnost."

Skerben dober duh, je mislila Kamila, nama
je na pomoč prišel, ter je menila, da se tudi
njen mož in sin rešenja veselita. Strahoma greste
z voza. „Dobro se imejte, Bog vaji obvaruj,"
reče mož, ter hitro zgine.

Kamila je celo noč s hčerijo po gostem,
strašnem gozdu begala. Ko solnce izza gorja
pride, vidite pred saboj v prijetni okolici pri¬
jazno mestice; ali oh! Almarskega in Frančiška
ni bilo nikjer ugledati.

7

Evstahija je bila silno žejna; ranjena noga,
medlenje vseh moči je mater prisililo na trati
počiti.

Blizu zraven je mali potok po germovji šum-
Ijal. Evstahija se je vsa objokana materi iz rok
izvila, ter je po goščavi šla do studenca. Ma¬
teri in sebi kaki poživitek in hladivna zelišča
iskaje in zmirom dalje po tihem gozdu grede,
zaide. Velik strah ji je serce prešinil, klicati je
jela, pa nobenega odgovora ni bilo; na enkrat
zasliši dirjanje konj, komaj se ozre, že pred
njo stoje štirji konjiki, kteri z grozovitim vpitjem
„tukaj je,“ prestrašeno deklico ustavijo, po tem
pa z vervrni zvežejo, bpoznaia je tiste, ki so
spremljevali kočijo, iz ktere je bila prejšnji
večer s svojo materjo pobegnila; po vseh udih
se je tresla, in ker je noge nič več niso mogle
nositi, padla je na tla.

Konjiki so jo spraševali, kje da je njena
mati. Ona pa kar nič ni odgovorila. Ne gro-
zitve ne obljube niso mogle le besedice iz nje
spraviti. Ker je Evstahija obupno roke skle¬
pala, in zavoljo notranje britkosti vsa prepadena
bila, in tudi silno jokala, so preganjalci mislili,
hči in mati ste se v temni noči zgubili, ter zdaj
ena drugo iščete; ko so se poprejšnjega Evsta-
hijnega klicanja spomnili, se jim je to še bolj
resnično zdelo. Eden konjikov jo je pred se na
kolena posadil, in z njo zdirjal, drugi so pa
sklenili gozd urno preiskati, vendar so jih drugi
morali s kočijo čakati. Evstahiji se je velika

8

žalost slednjič v tiho veselje spremenila, ko so
konjiki brez Kamile nazaj pridirjali, in po tem
s kočijo odrinili; mislila si je, da so že le mati
oteti.

Vroč poletni dan je bil. Evstahija je bila
skoraj vsa iz uma; v njenih persih so se ža¬
lostni občutljeji vojskovali. Zavoljo vročine, ki
je skoraj ni bilo prestati, in zavoljo zapertega,
nezdravega zraka, kterega je dihati morala, je
skoraj omedlela. Prosila je požirek merzle vode,
ali terdoserčni spremljevalci ji je niso hoteli
dati! Spomin Jezusovega terpljenja ji je pomo-
gel tudi to terpljenje z voljo prenašati in pre¬
magovati. Okoli dveh popoldne so konje ustavili,
da sojih napasli, in da so spremljevalci južinali;
Evstahija je pa morala v kočiji ostati. V tem,
ko jo od vseh zapuščeno prevelika solnčna vro¬
čina prepeka, nepokojno zadremlje, pa se kmalu
zopet zbudi. Na tihoma se kočijina vratiča odpro,
eden izmed Evstahijinih spremljevalcev, star,
siv vojak k njej^pogleda, ter jo ob kratkem ne¬
koliko potolaži. Čmeren se ji je zdel, terdoserčen
in brez občutljivosti, kakor se večidel stari voj¬
ščaki derže, dasiravno niso; takošen je bil tudi
ta. V svojem obnašanji proti Evstahiji se je
skazal milostljivega in usmiljenega, kar je nje
pobito serce razveselilo.

Z ginljivo dobroserčnostjo ji je starček
rekel: „Vzemite to, dobra hčerka, poživite se
in ne obupajte. Le na svojo nedolžnost in na
Boga se zanesite; on vas gotovo ne bo zapu-

9

stil.“ S temi tolaživnimi besedami ji poda koza¬
rec vode z dvema limonoma in eno pomerančo.

Potok hvaležnih solz nesrečni Evstahiji ni
pripustil notranjih občutljejev staremu vojščaku
razodeti. Le kdor v potrebi dobrega prijatelja
najde, si zamore misliti, kako se je Evstahija
vsled dodeljene nepričakovane dobrote razveselila.

Evstahija je eno limono v vodo ožela, z
drugo si je pa žareča lica hladila. Obojno ji je
služilo v okrepčanje in v ohlajenje, po kterem
je že dolgo hrepenela.

Zopet sta dva dneva v strahu in upu mi-
nola. Na večer drugega dne se je kočija na-
gloma ustavila. Ko se je odperla, je mož tem¬
nega obraza noter stopil, Evstahiji oči zavezal,
ji ukazal vun stopiti, ter jo je v hišo po več
stopnjicah peljal. Po tem so se duri odperle, in
oči so ji odvezali.

Nesrečna se je znajdla v majhnem bramu>
kterega Černe stene so jo še v večo žalost vto-
pile. Polomljena mizica, stol in slaba postelja
je vse, kar je bilo v hramu — pa kaj v hramu
— v ječi bi rekel. Solze so se ji uderle, sprem¬
ljevalca je prosila, ji povedati, kje da je; pa ne
da bi bil kaj odgovoril, je proč hitel, ter duri
ječe zatreščil.

Obupno se Evstahija na posteljo verze in
milo proti nebu zdihuje. Čez pol ure se duri
ječe zopet odprč, in služabnik ubogi jetnici ne¬
kaj jedila prinese, pa skerbi ji ne puste veliko

10

vžiti. Ko je služabnik odšel, in duri za saboj
zaperl, se slečena na posteljo vleže, kmalu terda
zaspi, in še le drugi dan ob osmih se v novo
britkost zbudi.

Solnce je že visoko na nebu stalo, pa nje¬
govi gorki žarki niso Evstahije nič oživili; ječa
namreč je bila tako zidana, da je solnce samo
zvečer, in še takrat le malo noter posijalo. Le
živa vera v vsegamogočnega vladarja naših pri-
godkov, ponižno zaupanje v njega, kteri še tako
britke solze more v veselje spremeniti, kteri
je tudi v temni ječi naš Bog, in kteri nam ob
pravem času gotovo pomoč pošlje, z eno besedo
— zveza z Bogom jo je zamogla umiriti, in le
iz tega nebeškega studenca je ubogi Evstahiji
tolažba v revah izvirala.

O kolika tolažba bogoslužnosti 1 sladka ču-
dopolna moč molitve! kdo bolj občuti, da v ne¬
besih izvirate, kakor po nedolžnem terpeči, kteri
se z bogaboječim zaupanjem v vajino pomoč
poda! Če mu ravno vse pomoč odreče, če je
tudi gotov rop strašnih nevarnosti, mu vendar
žarki božje milosti zasijejo v temno ječo, v
samotne strašne puščave in v globočino morja;
z zaupanjem v božjo previdnost terpečemu an-
gelj miru na strani stoji, ki rane britkega serca
manjša in hitro ozdravlja; on kaže s palmovo
vejo v boljše življenje, v večnost, memo ktere
vse zemeljske težave zginejo, in človek z gore¬
čim zaupanjem, kakor bi bil na tem svetu že
izveličanja veselje okusil, poprime roko nebe-

11

škega angelja, da bi se z njim tje povzdignil,
kjer ni več ne terpljenja ne solz.

II.

V kolikoršne koli nezaslužene stiske so to
nedolžno družino pripravile krivične zvijačine,
ostudno maščevanje, neeimerni samoprid, kar
je sosebno Evstahija občutila; vendar bi bila še
tolike težave s serčnostjo prestala, če bi bila le
mogla z njimi stan svojih staršev kaj polajšati.
Ali ona ni ničesar vedela ne o očetu, ne obratu;
da bi bil pa ta grad tudi njihna ječa, in da jih
samo postranski zid tega velikega poslopja loči,
si še mislila ni. Ravno tako nepokojna je bila
zavoljo matere, ker ni mogla ničesar o njih
zvedeti. Jezdici, ki so jo iskali, je sicer niso
bili našli; ali pa ni mogla pozneje v povsod
nastavljene zadrege preganjalcev pasti, kali?
Popolnoma oslabljeno, brez vse pomoči, z ra¬
njeno nogo je Kamilo v gozdni samoti zapustila;
ali jo je na čuden način Bog rešil, ali je ža¬
losti poginila, in je njeno truplo jed divjih zverin
postalo?

Kolikokrat se je Evstahija takemu žalost¬
nemu domišljevanju udala, in v težavne dvombe
zabredla, je sladko zadremala; v sanjah se je
s svojimi ljubimi ljudmi v grajščini na rekiGra*
riljani snidla, in svojce objemaje solze veselja

12

točila; pa ko se je zbudila, videla je pričujoči
grozni stan. Ko so se ji le vedno take sanje

{ >onavljale, jih je Evstahija za navdajaoje mi-
osti in vsegamogočnosti Božje imela, vsak dan
je z večim zaupanjem mislila, da bodo spolnjene
in njeno serce se je umirilo.

Sest mescev je bilo minolo, kar jo je vsak
dan trikrat termasti strežaj obiskoval, in ji slabo
jedilo in vodo nosil. Kar besedice ni z njo pre¬
govoril, in na vsako vprašanje je molčal.

Ena sama stvar jo je v tej žalostni samoti
kratkočasila, in ta je bila pajek, ki je bil v Ev-
stahijini ječi. Živalico je lepo privadila, jo
krotko storila, in cele ure se je z njo razvese¬
ljevala. Pa se to nedolžno veselje ji ni bilo
dolgo pripuščeno. Neki dan so ječe pregledovali.
Tudi k Evstahiji nekaj za to namenjenih bričev
pride. Ravno v razgovoru z pajkom so jo našli.
Komaj eden pričujočih vgleda živalico, kar jo
že služabniku streti veli. Evstahija joka in prosi,
ji pri življenji pustiti vsaj to malo stvar,
kteroima, odvsih zapuščena, tako rada. Pa no¬
beden je ni poslušal, z izgovorom, hram mora
snažen biti, je bil pajek stert. Evstahija je svoje
solzne oči proč obernila, in zgubo te male ži-
valice obžalovala, ktera ji je ne malo britkih
ur v samoti osladila.

Sama je bila zdaj žalosti pripuščena, no¬
bene tolažbe ni bilo več za njeno britko serce,
kakor vesela misel na pomočnika v vseh potre¬
bah, kteri tudi nje ni pustil dolgo neuslišane

13

Dvajset let stara, dobra in usmiljena ječarjeva
hči je od svojega očeta dovoljenje sprosila,
ubogo, nesrečno Evstahijo v ječi večkrat obis¬
kati, v kar ji je terdi mož po velikrat ponov¬
ljenih prošnjah vendar privolil. Milovanje, ktero
je koj pervikrat Evstahiji skazala, ji je britko
žalost silno olajšalo. Oh, le takrat človek ve
ceno dobrih, zvestih prijateljev čislati, kadar
mu je od vseh ljudi odločenemu v terpljenji ne¬
dolžno zdihovati.

Po pogostem obiskovanji Lavrete — tako
je bilo ječarjevi hčeri imč — se je Evstahijiua
žalost zmanjševala. Nevedoma je Evstahija še
nekaj zlatov imela, ki jih je bila od svojih lju¬
bih staršev, kterim je bilo znano, da je njeno
nar veče veselje na skrivnem dobro delati, ob
svojem petnajstem godu, kterega praznovanje
jim je bilo tako ogrenjeno, za vezilo dobila.
Zdaj niso samo prijazni pogovori čas krajšali,
temuč Evstahija si je po Lavreti tudi marsiktere
lepe bukve, barve, šopke, in pripravo za nar
lepša ženska dela kupila, v kterih rečeh je bila
Evstahija zelo umetna; ali ni jej bilo zadosti
samo sebi delati, ampak tudi serčno se je ve¬
selila Lavreto vsega tega naučiti, česar se je
ta čudo rada učila. Ko se je Evstahija s
svojo učenko pristojno razveseljevala in o za¬
upanju v Boga, o kreposti in neumerjočnosti
pogovarjala, se je dušni stan le-tega, sicer do¬
brega, pa v veliki nevednosti in preprosto
•izrejenega dekleta, sčasoma poblažil in zboljšal.

14

Evstahija celo v ječi svojega nagnjenja, dobrote
skazovati ni zatirala; Lavreta je marsikteri mi-
lodar skrivaj ubozim podala, kteri so z solzami
hvaležnosti neznano dobrotnico blagoslovljali.

Sdri leta je Ev§tahija brez prostosti, od
očeta, matere in brata ločena, v ječi zdihovala.
Neki večer ob desetih so se duri Evstahijine
ječe odperle. Kleče je molila; sveta pobožnost
se je svetila na njenem obrazu, velike težave so
jo obšle, in zavoljo neznanih britkih občutljejev
je bila dalj po koncu ostala, kakor ji je bilo v
navadi.

Zašemljen človek je notri stopil, kterega se
je vstrašila. ,,Nič se ne bojite, ljuba Evstahija/*
jo zašemljenec ogovori, ,,k vam prijatelj pride,
njemu zaupajte! Kmalu bode ura vaše rešitve
bila, jaz sim baron Rikordam.**

„Rikordam?“ zavpije Evstahija, ter kvišku
plar.e. „0 blagi, dragi prijatelj! le hitro, kaj o
mojih starših veste? ali še žive, in moj brat
Frančišk? ali so moja mati rešena?“ ,,Le tiho,
tiho! dobra Evstahija, veselje zakrivajte, sicer
se boste izdali, in moj sklep bo brez prida. So~
vražnik vaše hiše jo je tako zvodil, da je bilo
včeraj v zboru sklenjeno, vas Almarske vse na
skrivnem pomoriti. To sem od nekega sodnika,
svojega nar večega prijatelja zvedel, kteri mi
je koj po obsodbi povedal. Rerž sem sklenil
vas oteti, naj se zgodi, kar koli hoče, če mi
tudi za življenje gre; kar nič žalega se vam
vsem nima zgoditi."

15

„0 prijatelj v nesreči !“  je Evstahija rekla,
in veselja trepetaje blagemu baronu na persi
padla: „In moja mati, ali so odšli preganjanju
trinoga ?“ „Ce sem ravno po vsi moči skerbno
povpraševal, vendar nič nisem zvedel, pa gotovo
so obvarovani, saj sovražnikom v rokah niso."

„Vse, kar je k vašemu rešenju potrebnega,
je napravljeno*', pravi na dalje baron. „Tudi vaš
oče in brat v tem pohištvu sedita. Z božjo po¬
močjo, ktera nedolžnega nikoli ne zapusti, sem
terdega ječarja omečil, mi njune ječi odpreti.
Jaz sem že z vašim očetom in bratom govoril.
Dva moža, na ktera se zanesem, bosta o pol¬
noči po nju prišla in ju v bližnji gozd odpe¬
ljala, kjer bo na namenjenem kraji že vse za
beg pripravljeno. Jaz pa, dobra Evstahija, vas
sam rešit pridem. Ječarjeva hči, ktera v vas,
kakor sama pravi, svetnico spoštuje, in nič serč-
neje memo vašega rešenja ne želi, mi je oblju¬
bila, ko je žalostni, vam odmenjeni stan zvedela,
o polnoči vašo ječo odpreti, in vse po moji volji
oskerbeti, naj se ji že godi, kakor hoče, so nje
besede, da bo le moja dobra Evstahija oteta.‘*

„Blaga duša," je Evstahija djala, „kako
bom v stanu ji to dobroto kdaj poverniti; ali
dobrotljivi Bog, kteri mi je v mojih stiskah to¬
lažbo in rešitev poslal, bo njeno hvalevredno
delo poplačal, in jo po svojih angeljih varoval."

Rikordam, ki so se mu pri teh besedah
solze po licu vderle, ji dd nekaj ponošenih oblačil,
rekoč: „Vzemite le-to obleko, v nji vas nihče

16

ne bo poznal, bodite serčni, dobra Evstahija, le
dve uri še, in bodete oteti. Zdaj imam pa se
drugih opravkov, varni beg oskerbeti."

Evstahija se je vesela svojega rešenja in
bližajočega združenja s svojim očetom in bratom
na kolena vergla, in njena duša je v nar pobož-
nejši molitvi puhtela k Bogu, očetu terpečib, in
viru vsega dobrega-

Z britkim trepetom je polnoči pričakovala.
Dvanajsta ura bije, blagi baron pred-njo stopi,
Evstahiji veli za saboj hiteti, in oteta je bila.

Tiho in ne da bi ju kdo videl, sta hitela, v
bližnji gozd, kamor sta imela tudi oče in brat
priti. Že je bila kočija pripravljena, obvarovati
te nesrečne. Pa komaj ste dve minuti minoli,
že baron koj tam blizu vriš zasliši. Kdo bi si
po baronovih naredbah ne mislil, da nista Al-
marski in Frančišk s spremljavcema ? Baron je
sam šel v germovje, od koder je šum slišal;
Evstahija je pri kočiji ostala.

Baron natiboma vpraša, če sta ona dva, in
ravno tak6 tiho se mu odgovori, česar se ni
malo ustrašil, češ, da je namenjena rešitev izdana,
spodletela. Pobit k Evstahiji hiti, jo naglo v
kočijo dene, in ji strahoma pošepta: „Le hitiva,
dobra Evstahija! le podvizajva se.“

Kar je mogoče bilo, sta hitela, in ko je
dan napočil, je Evstahija na baronovem obrazu
nepokoj in strah zapazila. Dozdaj sta oba mol¬
čala, in Evstahija je milo djala: „Dragi, dobri
prijatelj, zakaj tako hitite? kje sta moj oče in

17

brat? oh meni se velika nesreča dozdeva, ali bo
še dolgo časa hudobija čez nedolžnost kralje¬
vala?"

Solze so se občutljivi Evstahiji po bledih
licih vlile. Baron si je prizadeval, jo tolažiti,
ter je rekel: „Nikar, pobožna Evstahija, me
zdaj ne vprašajte, pred dvema dnevoma vam
ne morem na nobeno vprašanje ugodno odgo¬
voriti. S časom pa boste vse zvedeli, do takrat
v Boga zaupajte, kteri vas je doslej tako čudno
ohranil, vas bo tudi v prihodnje sovražnikov
varoval."

Dva dni po begu je baron v gostilnici,
kjer sta malo obedovala, zvedel od tujcev, ki
so tudi tam bili, da ga zasledujejo. Tega zve¬
deti še celo mislil ni. Sebe in Evstahijo vidi
v nar veči nevarnosti; pa možato se obnaša,
ukaže si papirja, černilo in pero prinesti, in zelo
ganjen nekaj verstic napiše, potem papir skupaj
zloži, ga zapečati in v žep vtakne.

Z Evstahijo naglo v kočijo sede, pa kar
besedice ne spregovori, in berž ko moreta, od
rineta. Tretji dan zvečer, ko sta v gost gozd
prišla, se je baron pred zasledovanjem prega¬
njalcev varnega mislil, ker sta bila daleč od
ceste. Gozd je bil blizu ognjobljuvnega Vezuva.
Kakor gosta megla se je valil dim iz njegovega
razpora in ta razširjena temota ni bila pri¬
pravna britko serce polajšati.

Zelo zamišljen gre baron nekoliko od
voza, vozniku pot pokazat, po kteri bo zdaj pe-

18

Ijal. Komaj sto stopinj za saboj zagleda več
jezdicev z orožjem in nič več ne dvomi, da
so ga preganjalci res osledili. Bolj za Evsta-
hijino rešitev, kot za svojo skerben, prestra¬
šenega dekleta urno z voza vzdigne, ji nekaj
zlatov v roko stisne, ter ji reče : „Bežite v nar
večo goščavo, sicer sva oba zgubljena, prega¬
njalci so nama za petami. Vzemite leto pisemce,
ali prosim vas, da ga pred dvema letoma ne
odpečatite; jaz moram naprej, naj bo kar koli
hoče, da ste le vi obvarovani; dobrotljivi Bog
vas tudi v tej divji puščavi ne bo zapustil, dobro
se imejte." Ko je baron te besede izrekel, je v
kočijo skočil in dalje bežal.

Evstahija se je komaj zavedla, in v vedno
večo goščavo bežala. Zasopena je do griča prišla,
na kterem je od slabosti na tla padla. Kmalu
po tem zagleda kočijo, v kteri je bil baron. S
kakošnim strahom je uboga Evstahija gledala,
kako jezdici barona dohajajo, kočijo obstopajo,
in ga morajo oberniti! Sirota hvaležna svo¬
jemu rešitelju je hotla nazaj iti, z blagim ba¬
ronom revni stao delit; pa kočija z jezdici vred
je kot blisk spred njenih oči zginila, in od vsih
zapuščeno Evstahijo je v le ti samoti, iz ktere
ji ni bila nobena pot znana, nar veči britkost
obšla. Solnce je že vtonilo, v gozdu je morala
prenočiti; verh tega je pa še njeno žalost strah
tolovajev vekšal. Moliti ni mogla več, umolknila
je pred Gospodom, kakor jagnje; pa toliko zdih-
ljejev, toliko solz, ktere je v britkosti v nebesa

19

pošiljala, sveta gorečnost, s ktero je po tolažbi
hrepenela, je bila tudi molitev, ktera je hitro
pripuhtela pred sedež božje milosti, ki vse pre¬
seže, in nič neuslišanega ne pusti.

TIL

Dva žalostna dneva sta minoia, njena pičla
hrana, nekaj dateljnov in pomeranč, ktere ji je
baron, dal, je povžila, in Evstahija je bila še
vedno blizo ognjenega Vezuva. Sklenila je neko¬
liko dalje iti, pa pot, kteri bi iz te puščave
peljal, iskaje, se je v mislih tako zgubila, da
se je, kakor bi se bila iz sanj zbudila, vendar
le v pustem samotnem kraji znajdla. Grozovitna
tihota se je po celi naravi razširjala in Evsta-
hijo je nar veča otožnost navdajala. Veseli dnevi,
ktere je v očetovi hiši preživela, so ji bili živo
pred očmi. Prihodnost ji je bila neznana in
grozivna, ravno kot Vezuv, kteri je vse pokon¬
čati pretil. Vsa prestrašena in oslabljena je na
kolena padla, serčno in ponižno molila, ter se
je skrivnemu božjemu sklepu udala, potem pa
zelo trudna sladko zaspala. Lepe sanje soji vžito
veselje njene nedolžne mladosti živo pred oči
stavi e ; mislila si je, da je v maternem naročji,
obdana od očeta in brata, ktera se ji prijazno
smehljata. Pa joj! ko se je zbudila, se je
prestrašila, ker se ji namesto njenih ljubih,

20

ki jih je v sanjah videla, nič druzega, kot pusti
kraji prikažejo.

Sama od vsega sveta zapuščena, bi bila
skoraj lakote poginila, nič si ni vedela poma¬
gati, njena žalost je bila neizrekljiva. Tukaj se
ji je, kakor vselej, dobrotljivi Bog, kteri tistih,
ki nanj zaupajo, nikoli ne zapusti, po vsem
svojem veličastvu razodel, in kmalu je blizu sebe
lepo petje zaslišala, ktero ji je ganilo serce in
napolnilo z lepimi občutljeji.

Urno je kvišku planila, in od sladkega
upanja ganena tje hitela, kjer je petje slišala,
ljudi iskat, kteri bi ji pomagali; kar je nagloma
na prijetnem hribcu obstala, po kterem se je
čreda ovac pasla. Ne more se popisati, kako se
je zapuščena Evstahija tega razveselila. Kolika
je bila pa še le njena radost, ko je po tem ugle¬
dala belo oblečeno deklico svoje starosti, ki je
brez skerbi pod drevesom sede pela. Dvoje
jagnjet je z rudečimi trakovi okolo vratu po¬
hlevno pred njo stalo, in kruh iz nje rok zobalo.

Ker je bila poprej od vseh zapuščena Ev¬
stahija zdaj nenadoma zopet k ljudem prišla, je
trepetaje hitela prestrašeno deklico kakor do¬
brega angelja objet, ter jo je prosila prenočišča
in pomoči v svoji nesreči. Pavlina, tako je
bilo prijazni ovčarici ime, ji je, ker ji je usmi¬
ljenje njenih starišev do ubogih znano bilo, oboje
obljubila, in jo prosila, naj se za zdaj z dateljni
in mlekom okrepča. Evstahija je bila svojo
majhno hrano že pred pojedla, torej že celi

21

dan brez jedi; željno je podeljeni dar vzela,
jo je za roko primši zahvalila, in velika solza
se ji je po bledem licu vlila. Oh, kako ji je
dišalo, jo poživilo in okrepčalo! ,,Dobri otrok,"
reče Evstahija, ko se je poživila, „to delo lju¬
bezni ti bo povernil ta, kteri je rekel: „Resnično
vam povem, kar ste storili kteremu teh mojih
nar manjših bratov, ste meni storili!"

„0 nikar ne govori o plačilu, sirota," ji
odgovori mlada ovčarica, „ali je še kaj večjega
veselja, kakor dobroto skazovati, in z nesreč¬
nimi deliti, kar nam ljubi Bog d&; ali mar
nismo mi kristjani, kterih nar veči zapoved je
ljubezen, tako delati dolžni? O ljuba dekle, ka¬
dar boš moje dobre stariše poznala, me ne boš
z nezasluženo hvalo osramotovala. Videla boš
potem, kako so priljudni, ljubeznjivi in dobri!
kakor svojo hčerko te bodo sprejeli, kruha pa
imamo tudi zate dovolj. Le dobre volje bodi,
nebeški oče bo vse prav naredil."

„Amen,“ pravi Evstahija vsa ginjena, „nje-
gova pota so čudna, in vsa njegova dela lju¬
bezen !"

Ko ste se tako bogaboječe pogovarjali, in
kakor sestre soznanili, je šlo solnce za gore,
in njegovi zlati žarki so le še obsevali dimnati,
kviško moleči Vezuv, mogočno pričo vsegamo
gočnega stvarnika. Pavlina je Evstahijo objela,
in jo za njeno ime poprašala, ter se je vese¬
lila, da ji je ljubi Bog tako dobro sestro po-

22

daril; ko je pa bila čredo skup prignala, ste z
Evstahijo domu šli.

Pred vasjo je bil gozdek in lep travnik.
Tukaj je Pavlina nar lepših cvetic v svoj pred-
pas natergala, potem v gozdek z Evstahijo šla,
in na gomili, na kteri sta bila cipresa in križec
vsajena obstavši, jo je v tihi molitvi in z ža¬
lostnimi pogledi z cveticami potresla.

Evstahiji se začno solze iz oči utrinjati,
Pavlino pobara, kaj to pomeni, in ona ji je vsa
ganjena takole pripovedovala:

„Pred nekimi leti," ji pravi, „je v našo
vas prišla žena, ktere nihče ni poznal. V naši
hiši poprosi, in moji stariši jo prijazno sprejmejo.
Nekaj ljubeznjivega je bilo v njenem obrazu,
kar jo je vsem ljudem zelo prikupovalo ; da
je pa bilo njeno serce polno britkosti in žalosti,
se je dobi’0 poznalo; zraven tega je bila tako
krotka, ponižna in božjim riaredbam udana. da
jo je moral vsak iz celega serca spoštovati. Več¬
krat nam je rekla, da je zelo nesrečna.*'

Pri teh besedah so Evstahiji solze v očeh
zaigrale, živo si je stan svoje preljube matere
mislila, pa s tem se je tolažila, da je pač
le-ta nesrečna žena bila kakšna druga; Pavlina
po Evstahijinem joku zaderžana zopet prične
dalje pripovedovati:

„Vsa vas,“ je diala Pavlina, ,,je to ženo
zastran njene skrivne britkosti in čednosti ča¬
stila in ljubila. Bolj na tanko vzroka njene ža¬
losti ni bilo mogoče izvedeti; molčeča je bila,

23

čeravno je večkrat spomnila svojega po nedolž-
,nem prestanega terpljenja, brez še nar manjše
dozdeve do tistih, kteri so bili tega krivi; samo
to vem, da je večkrat v gozdiču kleče zelč ob¬
jokana molila, in med molitvijo imena Almarski,
Evstahija, Kamila in Frančišk izrekovala, in ker
je tebi tudi tako ime, te zavoljo tega še raji
imam."

Tukaj je Evstahija na glas zavpila, ter je
besedo ,,mati!“ žalostna in pobita izrekla.

Pavlina se je prestrašila, ko je Evstahijo
v nar večjih težavah videla. ,,Kaj ti je, ljuba
Evstahija?" jo skerbno popraša, in Evstahija
ji skoraj na pol mertva pade v naročje. Po tem
se nekoliko razvedri, spregleda, ter počasi reče:
„Ali je mertva ? o hitro povej, ali je mertva?" jo
zopet vpraša, ter se Pavline oklene. ,,Ona živi,"
je zelo prepadena Pavlina djala, ker je mislila,
da Evstahija potem več ne bo omamljena, kar
se je res koi spolnilo.

„Ona živi," je Evstahija z velikim veseljem
zavpila. Pavlina previdi, da ta zmota dolgo časa
ne more trajati, in da bi potem ubogi siroti še
bolj škodovati utegnila, jo na persi pritisne, ter
ji reče: „Res, ona živi, ljuba sestra, gori v ne¬
besih; samo njeno truplo je mertvo, in pod to
gomilo pokopano. Tukaj je reva želela pokopana
biti. Lansko leto je v Bogu zaspala. S solznimi
očmi smo njeno željo spolnili, in jo na pokopa¬
lišči romarjev zagrebli; vsa vas jo je spremila,
ker so jo vsi zastran njene bogaboječnosti in lju-

24

bežni do bližnjega kakor svetnico častili. Moj
brat, kteri jo je tudi kakor svojo mater ljubil*
je cipreso na grob vsadil, jaz pa včasih
rožice nanj potresam z britkim spominom dobre
nesrečne žene, kteri hvalo vem, da zdaj dobrot¬
ljivega Boga bolj spoznam in ljubim.

Vsa obupana in z ranjenim sercem je Ev-
stahija v vas grede ob Pavlinini roki omagovala.
Pavlinini stariši, ki so po svoji hčeri zvedeli,
kako je ta nesrečnica po božjem modrem na¬
klonu k nji prišla, jo prijazno sprejme'); pa Ev-
stahijino serce je še vedno žalost čutilo. Popol¬
noma oslabljeno in stermo gledajočo so na stol
posadili. Pavlina, ktera je z njo britkosti delila,
jo skuša potolažiti, ker misli, da ni vsega, kar
ji je doslej pripovedovala, prav razumela. „Glej,
ljuba Evstahija!" ji je rekla, „tukaj je podoba
nesrečne žene, ktere truplo je v gozdičku poko¬
pano. V spomin mi jo je dala, in jaz sem jo
kakor svetinjo hranila." Ali nedolžna Pavlina ni
slutila, kakošni nasledki bodo iz tega nastali.
Z nar večjo žalostjo je Evstahija, ki je podobo
ugledala, vzdihnila: „Milostljivi Bog! pomagaj
mi, sveta Devica, nikar me ne zapusti! to je
podoba moje priserčne, nesrečne matere;" po
tem je smertno omedlela, in le v časih se je po
velikem prizadevanji vseh pričujočih v novo
terpljenje zavedla.

Pavlini in njenim staršem seje reva smilila.
V majhni hišici so ji čumnato odkazali, ter so bili
prav ljubeznjivi in prijazni z njo; Pavlina pa

25

jo je kakor sestro objela, in nič ni opustila, s
£imer koli ji je bilo moč njeno žalost zmanj¬
šati, in jo, če ravno ne prav razveseliti, vsaj
nekoliko potolažiti.

Ali zastonj so se tudi dobri, od cele so¬
seske zastran uljudnosti čislani in ljubljeni ljudje
trudili. Evstahija je sicer skerbno ljubezen z is¬
kreno hvaležnostjo povračevala, in tudi, kar koli
je mogoče bilo, drugim svojo žalost prikrivala,
ali v njenem sercu je jela hujša britkost glo¬
dati. Njena žalost je vsaki dan hujša prihajala;
pa vendar njena skušnja še ni bila dokončana,
kelih terpljenja še ni bil izpit, zadnje nar brit-
kejše kaplje so bile ubogi terpinki še okusiti.

Nek lep popoldan je šla Pavlina na tisti
hribček, kjer se je z Evstahijo seznanila. Revna
sirota jo je spremila. Nazaj grede ste tudi obi¬
skali gomilo ranjce matere. Evstahija jo je z
cvetlicami potresla, in tako milo jokala, da jo
je Pavlina komaj domu spravila. Ko ste dekleti
tifto in zamišljeni proti vasi šli, je za njima
urno deček priskakljal, in ji vprašal, če niste
kaj zgubili? Papir jima je pokazal, kteri je bil
kakor pismo zložen.

Evstahija je papir komaj ugledala, že ga
je za tisto pismo spoznala, ktero ji je bil Rikor-
dam od nje slovo jemaje dal, in jo tudi opom¬
nil, ga pred dvema letoma ne odpreti. Rikor-
damovo željo bi bila spolnila, pred dvema letoma
bi ne bila pisma odpečatila, pa ker ji je deček
že odpečatenega dal, je v njem te besede za-

26

gledala: „Utolažite se nad grozno veliko zgubo,
v boljšem življenji se bodete zopet z njima
snidli.“

Evstahija šeni mogla premagovati, da bi ne
brala dalje, in komaj nekoliko verstic pregleda,
žalostno vzdihne: ,,0 moj Bogi' in že v omed-
levci pri nogah svoje prijateljice leži. V pismu
je bilo zapisano:

„Pobožna, zraven pa nesrečna Evstahija!
Le-te verstice vam bodo strašno zgodbo oznanile,
.zato vas prosim, nikar ne obupajte, raji v Boga
svoje zaupanje stavite, kteri vse vlada, in je
nar boljši tolažnik nedolžno terpečim. Vaš oča
in brat več ne živita, v boljše življenje sta se
preselila. Možje nju rešit poslani, so bili izdani,
in so zbežali, vaš oča in brat sta bila pri tej
priliki v ječi ob glavo djana. Obžalujem in ob¬
jokujem nesrečna, ki zta bila meni kakor vam
tako zelo pri sercu. Potolažite se nad grozovito
zgubo, v boljšem življenji se bodete, dobra Ev-
stahija, zopet z njima snidli. Vaš varuh naj bo
vedno nedolžnost in čednost, tako vas Bog ne
bo zapustil.

Rikordam.“

Ko je Evstahija slabosti omedlela, je Pav¬
lina naglo v vas tekla ; vso zasapnjeno je kmalu
brat srečal, in ona ga je molče saboj vlekla na
mesto, kjer je nesrečnica še vedno kakor mertva
ležala. Pavlinin brat jo je v naročje vzel, in jo
ves truden domu prinesel, potem pa v bližnjo

27

vas po slovečega vrača hitel, ter ga Evstahiji
pripeljal.

Umni in priljudni vrač je Evstahijo zopet .
oživil. Ali, ker se je bila cagloma tako zelo
prestrašila, in se vsa pretresla, je njeno mlado
truplo kerč viti jel, in blago Evstahijo tako ne¬
znano storil, da je bila bolj merliču, kakor ži¬
vemu podobna, tudi njena sicer tako ljubeznjiva
postava je vsa minola.

Pa ne samo njen život, ampak tudi njeni
občutki so bili razdjani. Brezumnost nastopi le
kmalu namesto njene dozdanje otožnosti, in še
tako umni zdravnik z vso svojo učenostjo je ni
mogel zdaj ozdraviti; zakaj Evstahija je perve
dni zelo divjala, in skerčene roke proti nebu
vzdigovala. „Oče! mati! Frančišk!" je bilo vse,
kar je pervi dan s strašnim glasom zgovarjala.
Drugi dan so se ji, kakor divji, oči bliskale, in
besedice ni spregovorila; roke je sklepala, zelo
zdihovala, in vsem, ki sojo videli, se je grozno
smilila.

Se le tretje jutro je terdo zaspala, in ko
je dve uri počivala, nategoma zavpije: .,Frančišk!
Frančišk! moj ljubi brat, jaz sim Evstahija" —
in ko malo umolkne, zopet z milim glasom prične
klicati — „Oh Gospod Jezus! pristopi mu, na
morišče ga vlečejo!-Stoj rabelj! stoj! Ni¬

kar ne umori dobrega očeta! — Joj, vaša glava,
ljubi oče! Vaša častitljiva glava je padla! —
Mati! dobra mati! vstanite iz groba! Brat in
oča vas objokujeta; po licu jima kri otrite, ob-

28

vežite jima kervave rane. — O Bog! o Bog!
vse je zgubljeno; na vekomaj zgubljeno!" Po¬
dtem vsa oslabljena nekoliko zadremlje; lepe
sanje jo razveseli, natihoma pravi: „Grlejte!

glejte! duhove ranjcih! ali jih vidite? — Za
roke se peljejo — molijo —jokajo — objemajo
se! — O vi izvoljeni, ali nič več svoje Evsta-
hije ne poznate? 0 vzemite me k sebi! — Oh
minolo je, preč je, vse je preč!" S temi bese¬
dami popolno zamiži, in nekaj časa mirno spi.
Ta strašni stan je cel teden terpel, osmi dan je
pa že mirneja postajala; lepše in bolj tiho kakor
poprej je govorila, včasih se ji je govorjenje
tudi bolj vezalo; po tem je Pavlino objela in
milo jokala. Večkrat, ko se ji glava bolj zjasni,
s tako močjo, serčnostjo in pobožnostjo moli, da
vsi pričujoči brezvoljno z njo na kolena popa¬
dajo, od Boga pomoči nedolžno terpeči revi pro¬
sijo; tudi je bila po teh bogaboječih občutljejib
za več dni z nebeškim mirom napolnjena.

Vsa soseska je dobro Evstabijo milovala.
Sploh so jo le nesrečnega dokleta imenovali in
so se prijazno in ljubeznjivo do nje obnašali.
Se pri tacih rečeh silno nemarljiva in samo-
pašna mladost se je je molče ogibala, nesrečno
Evstahijo spoštovala in se je spodobno proti nji
vedla.

Skoraj nobeden dan ni minol, kar se je
Evstahiji zboljšalo, da bi je Pavlina ali pa njen
brat ne bila k materinemu grobu spremila, če
ravno se ji je tukaj bolezen ponovila, vendar

29

nikakor je ni bilo od tega odverniti. Vse karkoli
le otročja ljubezen imenovati, obljubiti in storiti
more, je na materinem grobu, kjer si je mater
pričujočo mislila, obljubila. Samo včasih se je
po izrekih: „Ubogo, ubogo serce, še vedno tol¬
češ ?“ — zdelo, da občuti svoj nesrečni stan.
Nekterikrat je tudi z otročjim zaupanjem zelo
zamišljena z ljubim Zveličarjem ali s svojim
svetim angeljem govorila, iz česar se je lahko
razvidelo, kakošno svetost v življenji je bila do¬
segla in kako terdna je bila njena vera.

Kamilina podoba je bila sicer Pavlini drag
spomin, pa ker jo je Evstahija prav lepo, kakor
dobra hči prosila, ji jo je Pavlina prepustila.
Vsa srečna, svoje nepozabljive matere podobo
imeti, jo je žalostno k sercu pritisnila, hvaležno
poljubila, in odslej vedno na persih nosila. Po
več ur se je nesrečna hči nad podobo svoje pre¬
drage matere razveseljevala, in to ji je še skoraj
nar bolj polajševalo žalostni stan.

Tako je leto minolo, in Evstahijini sicer
veliki napadi so se v mirno brezumnost spre¬
menili; ko je pa leto preteklo, bolezen huje pri¬
haja in je še bolj nevarna. Njena doslejna krot-
kost se je kmalo zgubila, vsak dan je bila ne-
nofeojniša. in velika žalost jo je obšla. Zdaj je
le po malem govorila, in skerbno samote iskala.

Neko lepo pomladansko jutro zapusti vas,
kakor od nevidne moči navdana, ne da bi jo
kdo videl, in zelo zamišljena le naprej gre.
Pavlina, njen brat in starši se zelo prestrašijo,

30

kadar nesrečnega dekleta pogreše. Perva dva
urno prehodita vse kraje, ktere je Evstahija
sicer obiskovala, pa zastonj, nikjer je ne do¬
bita. Ravno taka se Pavlininim staršem godi,
po vsi vasi je iščejo, in po nji vprašujejo, pa
nič ne izvedo.

Strahoma se jim dozdeva, da je vsa zme¬
šana reva do prepada Vezuva zlezla, kar je že
pred več časom pred bila sklenila, zdaj pa spol¬
nila. Pavlina tedaj in njen brat z drugimi mla-
denči iz vasi naglo verh gore po več potih hite,
jo nevarnosti, ktere je gori čakajo, obvarovati.
Ko so vsi razkropljeni večkrat, kakor so se bili
pogovorili, eden drugemu na rog zatrobili, in ko
so na tiste strašne kraje došli, na kterih se osledi
grozovitnost vse končavnega ognja, jih več izmed
njih zgubljeno vidi na skali omedleno nekoliko
pred snboj ležati; tudi tri lepo oblečene može
zagledajo, kteri si prizadevajo, mertvo oživiti ;
pa zastonj so bili vsi pripomočki, ktere so pri
rokah imeli.

Kako se prestrašena Pavlina zavzame, ko
se eden gospodov Evstahijinega očeta, drugi pa
brata imenuje. Revo nalahkoma, in kar je mo¬
goče lepo v hišico nesejo, kjer se kmalu po
združeni pomoči in veliki skerbi spet zavč.

31

IV.

Nespravni sovražnik in preganjalec Al-
marske rodovine, kteri je v svojem sercu jezo
in maščevanje do smerti prisegel, ni bil s tem
zadovoljen, po krivičnih izrekih in pričevanji
na videz podkupljenih hudodelnikov, hišni mir
nedolžnih kaliti, jih ločiti, in v ječo pometati,
ampak tudi pričeto pravdo, ki je bila hinavcu
pripuščena, je po krivici tako zasukal, da jo je
zmoteni knez po zvitem pričevanji hudobneža, češ
k miru dežele poterdil, in smertno obsodbo ne¬
srečnih podpisal, ktera se ima po prizanesljivosti
tihoma zgoditi. Se vemo, da si je Rikordam,
skušeni prijatelj Almarskega zopet prizadeval,
sebi drage jetnike po begu rešiti, pa samo Ev-
stahijo je srečno otel; očetovo in bratovo re-
šenje je majhna prigodba zaderžala, in Rikor¬
dam je že gotovo smert svojih prijateljev objo¬
koval, ko se je nad njimi božja vsegamogočnost
poveličala.

Hudobnež je tisti dan, ko je kneza za
podpis obsodbe Almarske rodovine ogoljufal, ker
ni mogel dosti hiteti, obsojenje, berž ko pred,

S o kom izmed svojih k vsaki službi priprav-
„enem zavoljo naglega spolnjenja poslati, zvečer
na svojo graščino ne daleč od ondod jezdil. S
peklenskim veseljem vidi zdaj svoje tako drago
kupljeno maščevanje se spolnovati, po čimer je

32

njegovo serce že toliko časa hrepenelo; premiš¬
ljuje, koliko se bo njegovo premoženje zdaj po¬
množilo, in na knezovo milost se zanašaje, za
prihodnost prederzne naklepe dela, kar mu vso
glavo zmeša. Nič ga ne moti v prijetni večerni
tihoti in na samotnem potu, ki si ga v svojem
napačnem premišljevanji zbere, tudi samo dva
konjska hlapca precej daleč za njim gresta.
Pri ovinku v gozdu se nagloma konj splaši,
se kvišku spenja, sem ter tje skače in na noben
način ga ne more dalji spraviti. Prestrašen okoli
sebe gleda, zakaj da je zdaj izučeni konj tako
boječ, in komaj dvajset stopinj pred saboj, ko
ga svit lune moti, vidi dve strašni moški po¬
stavi, ktere misli da sta Almarski in Frančišk
vklenjena.

Od straha mu lasje kvišku stopijo, in za¬
stonj si misli, da je prikazen samo zmota nje¬
gove zmešane glave. Pa tudi konj ostermi, in
zmirom nazaj stopa, da do brezdna pride, z zad¬
njima nogama vanj pade, se z jezdicem vred
preverne, po tem pa urno kvišku plane, z ne¬
srečnim grofom, kteri na ostrogu v levem stre¬
menu obvisi, vprek zdirja, ter ga po germovju
in skalovju vleče. Prepozno sta služabnika, ktera
sta zadaj jezdila, nesrečo svojega gospoda za¬
gledala; in ko sta potem svoje konje spodbodla
in ga dohitela, je bil že grof od podkev, ger-
movja in kamenja zelo obtolčen, po vsem životu
kervav in se ni nič zavedel. Nič ni bilo tukaj
prevdarjati; ko je eden berž v bližnjo vas po

33

nosilnico in po dva mezga hitel, ga je oni, kteri
je bil vrač — kar je bilo med rodovino ime¬
nitnih hiš takrat v navadi — z merzlo vodo
spiral, in od vseh strani tekočo kri vstavljal, ker
takrat ni bilo mogoče vseh ran preiskati. Gotovo
so hude in ie vedno veče bolečine pripravile grofa
k zavednosti, in ko je služabnik mezga z nosilnico
prignal, je grof želel prej ko je mogoče, v stolno
mesto prenesen biti; in tudi sam, čeravno je
vsled tega neznane bolečine čutil, je priganjal, da
naj hitrejše gredo, kakor bi se bil bal, da bi
več živ v svoje poslopje ne prišel. Tudi je na
njegovo povelje služabnik naprej hitel, duhovna
in dva souda skrivnega sveta povabit. — Še le
na smertni postelji se mu je britko spoznanje
vsililo, da so čast, bogatstvo in mogočnost tega
sveta nečimurnosti, in da onkraj groba samo
storjena dobra dela veljajo.

Ta strašna zgodba se je po vsem stolnem
mestu že razglasila, ceste so bile polne ljudi,
kteri so želeli prevzetnega hinavca, s smertjo se
borečega videti.

Niti žalosti niti milovanja ni bilo med
množino, vse je molčalo, samo tu in tam je kdo
pošeptal: „Božja pravica ne odjenja! -— serd
božji je grešnika dohitel" — „mera njegovih
hudodelstev je polna" — ,,tudi prizanašba Več¬
nega ima svoj konec" — in take govorice, ktere
je zavoljo neznane tihote, tudi nesrečni hudob¬
než lahko slišal, so mu kakor meč že brez tega
žalostno serce predirale. Ko je bil v poslopje

2

Evstahija.

34

prenesen, ni pustil nič bolj na tanko ran pre¬
iskovati, poklical je samo duhovna in skrivna
kneška svetnika, ktera sta povabljena že v
stranski sobi čakala. Komaj so vstopili, se je
vsih svojih pregreh javno obtožil, ter se kri¬
vega spoznal, da bo danes okolo polnoči po laž-
njivih tožbah in krivičnem spričevanji Almarski
s svojo rodovino umorjen, ter je prosil skrivna
svetnika, priči svoje obtožbe, naglo k knezu
iti, da naj sodbo prekliče. Nič časa ni bilo zgub¬
ljati, zakaj do grada, na kterem je bila nedolžna
rodovina zaperta, je bilo dvanajst laških milj od
stolnega mesta, takrat je pa že okolo sedme
ure zvečer bilo. Ker se je tako mudilo, so se
bali vsi pričujoči, kteri so to slišali, da bi kri¬
vična obsodba prepozno ne bila preklicana.
Eden skrivnih svetovalcev je šel knezu povedati,
kar je zvedel, grofov hlapec je moral na ukaz
drugega skrivnega svetovalca urno naprej jahat,
po vseh postajah pripravljat konje jezdecu,
kteri je moral z novim poveljem do poglavarja
hiteti, da naj smertno obsodbo do novega ukaza
odloži v

Ce je bilo ravno povelje z veliko previd¬
nostjo dano, in na tanko spolnovano, bi bil le
jezdec prepozno došel, ako bi ne bila Evstahija
pobegnila, in skušnja, Almarskega in Frančiška
oteti, spodletela, in tako poglavarja in majhno
stražo v gradu zelo prestrašila. Po skrivnem ukazu
bi bil imel poglavar nar pred Evstahijo, potem
brata in slednjič očeta umoriti, da bi bil stra-

35

hovito smert kolikor moč britko občutil. Ubežna
Evstahija še ni mogla daleč biti, zato so jo
povsod zasledovali, ker so menili jo zopet v
roke dobiti. Le nekaj lovcev jo je zasledilo,
pa so pravi sled večkrat zgubili in zopet dobili,
in tako so še le tretji dan barona Rikordama
kočijo došli, ko je ta, podučen, da ga zasledu¬
jejo, revno Evstahijo že z voza spravil, kar je
bilo že popred povedano. V naglici je pozab-
Ijivši culico ženskega oblačila in perila v kočiji
pustila, in to je spričevalo jezdicem, kteri so se
dalje iskati naveličali, daje baron bega kriv, ter
so ga zavoljo tega berž v grad nazaj peljali.

Med tem se je vse premenilo. Rikordam
je bil od knezovega poslanstva spodobno sprejet,
ter je precej zvedel, da njegov stari prijatelj,
kterega si je že mertvega mislil, in njegov sin
še živita, in da zdaj Almarski bolan, pa ne več
v ječi, v gradu leži. Ne da bi se bil mudil, mu
vse na tanko razložiti, je v njegov hram hitel,
in je po čudežu zopet najdenega prijatelja objel.
Ko so se veselja osupnjeni zopet umirili, sta Al¬
marski in Frančišk z enim glasom vzkliknila:
,,In Evstahija? kje je?“ Da je Kamila s svojo
hčerjo pobegnila in zginila, da je bila Evsta¬
hija na ravno tem gradu zaperta, in da se jim
je v stolnem mestu vse v dobro obernilo, o tem
sojuže poprej, ko nista bila več v ječi, podučili
knezovi poslanci. Žalosti poln je Rikordam pri¬
povedoval, kar seje, ko je z Evstahijo pobegnil,
prigodilo, in nič ni zakrival, da jo je prega-

2 *

36

njalce ugledavši pregovoril v goščavi rešenja
iskati. „Božja vsegamogočnost jo bode varovala' 4
— je Almarski čez nekaj časa djal — ,,njegovo
očetovo oko povsod čuje; prevelika bi bila ta
nagla sreča. Njegova milost nas še vse lahko
združi. Četudi naša sreča popolnoma ni, naj nikar
ne manjša serčne hvaležnosti, ki smo jo njego¬
vemu nad nami razodetemu varstvu dolžni!“

V strašnem terpljenji, ktero je ne samo
od velikih telesnih bolečin, ampak tudi od oči¬
tanja nagloma vzbujene vesti izviralo, je grof
Cibolin, Almarskega prejšnji preganjalec, do¬
živel tretje jutro po svojem strašnem padcu;
na njegovo povelje umorjeni so se mu s kerva-
vimi glavami podpazdho vedno pred oči stavili
in mu žugali. Se le po tem, ko je jezdec z
poglavarjevimi poročili in z gotovo resnico, da
nobeden obsojenih ni bil umorjen, nazaj prišel,
se je silna teža od njegovega nepokojnega serca
odvalila in se je ves umiril. Tako je svojim okoli
smertne postelje zbranim otrokom in sorodnikom
prigodbo tistega večera pripovedoval, kako se
mu je konj splašil, in kako je on po nesrečnem
padcu svoj grozovitni pregrešek spoznal, od vse-
gamogočnosti božje v rešenje nedolžnih, in v
svoje lastno spreobernenje storjen čudež.

Ce ravno se mi nič ne pomišljujemo, mla¬
dim bralcem in bralkam obstati, da je bila pri¬
kazen resnična, pa vendar ni bila čudež. Ker
sta namreč dva tihotapca, ktera sta se pri
svojih prepovedanih delih, praznoverne mitarje

37

ostrašiti, marsikaj prekanjenih in prederznih pri¬
pomočkov posluževala, od daleč konja dirjati
slišala, sta svoje blago naglo v germovje vergla,
v svoji neznani obleki na videz z verigami ob¬
ložena, kot strašni prikazni ob kraji ceste mu
žugaje se vstopila, da je grof menil, da sta oče
in sin, ker mu je bila že tako danes celi dan
Almarska rodovina v mislih. Vendar pa mo¬
ramo, če se ravno kaj tacega lahko zgodi, ne-
zapopadljiva pota previdnosti božje spoznati, in
častiti modrega vladarja, kteri vsacega človeka
stan vodi, po svoji nar svetejši volji, in svojih,
če tudi našim slabim očem prikritih, pa zmi-
rom visocih namenih.

Zakaj je li grof ravno ob ti uri jezdil?
Cernu ovinek v gozdu — prikazen, ktero si je
mislil — čemu seje  konj splašil, ušel, grofa
vergel — in čemu vsega tega služabnika tako
dolgo nista zagledala? Čemu Evstahija srečno
pobegne? — da brat in oče nista po povelji o
polnoči umorjena, če je ravno jadernik, da si
tako hiter, še le ob eni, celo uro prepozno
prišel, in obsodbo k smerti preklical? Samo
kratkoumni človek v svoji slepi, ošabni modrosti
take zgodbe imenuje primer, srečen izhod okoli¬
ščin ; pravi kristjan pa ves udan in ponižen,
moli in spozna čudno vladstvo stvarnika, brez
čegar pripuščenja še las z glave in vrabec s
strehe ne pade.

38

V.

Kakor nevarna in škodljiva bi bila lahko
Evstahiji hitra prememba otožnosti v nar veče
veselje, tako ji je bila koristna; kakor hitro se
je iz omedlevice zavedela, je spoznala, da je
ne motijo sanje, ampak da zares v naročji še
živega očeta in brata počiva, in njena, poprej
tako zmešana glava je nagloma ozdravela. Po
tem so eden druzega z vpraševanji in odgovori
obsipali, in ko so oboji nekoliko prašati prejenjali,
je Almarski pripovedoval svoje rešenje, kako je
na grajščino ob Gariljani prišel, od kodar bi se
bil rad na pot podal, Kamilo in Evstahijo iskat,
ko bi ga ne bila huda bolezen zaderževala, in
da bolnemu nič druzega storiti ni bilo mogoče,
kot svoje drage zgubljene po nar bolj branih
novinah vabiti, in popraševati, kje bi se dobili.
Pa kako bi bile novine v odločeno samoto priti
zamogle, in kako bi bilo moglo njih branje Ev¬
stahijo veseliti, ker se je bila že vsemu upanju
tega sveta odpovedala. Ko se je spomlad pri¬
čela, je tudi Almarski ozdravel, in potem se
sam s svojim sinom, ki ga je v bolezni zvesto
oskerboval, na pot podal, preiskovat tiste kraje,
kjer se je bil Rikordam od Evstahije ločil, ka¬
kor mu je sam povedal. Strašni goreči Vezuv
je njega in Frančiška na svoj razpor vabil,
drugo je pa že našim mladim bralkam znano.

39

Baron Rikordam, skušen prijatelj te rodovine,
je moral po knezovi volji službo grofa Čibolina
nastopiti, in kakor je tudi priserčno želel svoje
prijatelje spremljevati, moral se je večim dolž¬
nostim udati.

Ko sta si Almarski in Frančišk pripove¬
dovala, da imata upanje, kmalu tako srečna
biti, tudi Kamilo najti, se Evstahija ni mogla
joka zderžati, ljube matere podobo, ki jo je bila
od Pavline dobila, pokazati, ter očeta in brata
poprašati, če jo Kamilino spoznata? ,,Kaj pa
da,“ oba rečeta; ,,vendar je, l<  pristavi Almarski
„še v svoji poprejšnji mladosti, predno je bila
omožena, izobražena, pozneje so vse v drugačni
noši narejene, pa se tudi ne vem spomniti, da
bi bil to kdaj pri vajni materi videl/ 1  Ravno
taka je tudi. s Frančiškom in Evstahijo bila.
Ta je svoje zgodbe od tistega časa, ko je bila
od očetove hiše odpeljana, pripovedovala, kako
se je po nesreči od preljube matere zgubila, in
pozneje iz grada z Rikordamovo pomočjo po¬
begnila, po tem v pustem kraju se mudila, zadnjič
pa zopet v nevarnosti bila, svojim preganjalcem
v roke priti, dokler ni tega prijaznega pribeža¬
lišča našla, čigar pošteni ljudje so jo bili do-
brovoljno sprejeli, in prizanesljivo z njo ravnali.
Jokaje spomni tudi pokopališča, kjer zemeljski
ostanki njene ljube matere trohne, kakor je za¬
voljo podobe mislila. Almarski in Frančišk sta
se pri teh besedah prestrašila, vendar pa kmalu
po mirnem prevdarku se bolj ega prepričala.

40

Zdaj sta Pavlino in njene starše prav na tanko
izpraševala po vseh okoliščinah žene, katera je pri
njih umerla; ali vse, kar so razun nam že
znanih okoliščin povedali, je Kamilo le tako po¬
verimo zadevalo, da bi bila strah in up v nju
persih enaka, ako bi ne bile pogoste Evstahijine
sanje, ktere so se že nekoliko spolnovale, in
očetovi in bratovi občutljeji slednjič strahu pre¬
magovali, in tako up podpirali.

Almarski je poslal, po svojo kočijo, ktero
je na Vezuv grede v bližnji vasi pustil, in je tisti
celi dan pri Evstahijinih dobrotnikih ostal, jim
kmečko gostarijo napravil, jih z veliko hvalež¬
nostjo bogato obdaril, jim svoj napis dal, in jim
tudi dovolil, v sili pri njem pomoči iskati, in mu
večkrat kaj poročati. Drugo jutro so se vsi
ginjeni, in eden drugemu hvaležni ločili, ko so
še poprej za mirni počitek v tistem grobu po¬
kopane po kristjanski dolžnosti molili, in nekaj
svetih maš plačali.

Almarski je sklenil ne naravnost na svojo
grajščino ob Gariljani, temuč skozi stolno mesto
iti, da je staremu prijatelju Rikordamu, dragemu
in zvestemu varhu Evstahije, najdeno hči po¬
kazal ; zato so morali po drugem potu, in ne po
tem, po kterem so prišli, nazaj iti, tudi so mo¬
rali Evstahijo preobleči, ker je bila zdaj po
kmečko napravljena. Sklenili so tedaj v bliž¬
njem Neapeljnu se nekaj dni pomuditi, in tukaj
se z vsim potrebnim oskerbeti, kar jim v tako
velikem mestu ni bilo težavno. Vse imenitnosti,

41

zunaj nekaj cerkva tega slovečega mesta, niso
imele nič mikavnega za nje, ker jih je le nepo-
kojno hrepenenje iz silnega šuma in prevelike
derhali dalje gnalo.

Prav lepo jutro v nedeljo, kakoršnega se
samo ti prijetni kraji vesele, zel d zgodaj so iz
Neapeljna šli. Zdaj se jim je sicer tako strašni
Vezuv od veliko prijetniše strani kazal, pod
njem je mnogo vasi in mnogo vinogradov, v
kterih raste predobro vino, kteremu Kristusove
solze pravijo. Cela truma lepih ptičev je stvar¬
niku hvalne pesmi prepevala, in iz vseh zvoni¬
kov so zvonovi opominjevaii ljudi častiti nar
veče Bitje. Tudi serca naših popotnih so bila
polna pobožnosti, ki so se skozi vas peljali, ko
je ravno k božji službi zvonilo ; vsi so z voza
sli, Gospodu Bogu priserčno molitev vere, upanja
in ljubezni z združeno sosesko opravit. Umir¬
jenega in pokojnega serca so po dokončani da¬
ritvi svete maše vstali in dalje šli. Se mislili
niso, kakošna sreča se jim bo še danes po skriv¬
nih sklepih božje previdnosti prigodila.

Ko so zopet štiri ure dalje šli, jih je pol-
danska vročina, ki je vedno huja postajala, in
ker so konji že tudi utrudeni bili, primorala, v
kerčmi nekoliko obedovati. Pol ure po tem pri¬
dejo do kerčme, ktera je memo drugih snažneja
in veča bila, tudi vidijo koj dosti gostov v nji,
kteri so se jim domači zdeli. Ko iz kočije sto¬
pijo, jih zeld prijazno sprejmejo, in zgovorni,
radovedni kerčmar jih koj vpraša, če tudi k

42

sveti Uršuli pojdejo o današnjem prazniku, ki
ga v samostanu obhajajo, novo slovečo pevkinjo
poslušat.

Ko je Almarski dalje vpraševal, je zvedel,
da je že nekaj let, kar je imenitna gospa, ktere
ne poznajo bolj na tanko, o kteri pa zavoljo
nje velike žalosti mislijo, da mora zelo nesrečna
biti, varstva in strehe iskala in dobila. ,,Kar
nič niso vedeli," dalje kerčmar pripoveduje,
„kako lepo in ginljivo le-td gospa peti znd,  do¬
kler ni po smerti samostanske pevke peti začela,
da bi se samostanu nekoliko hvaležno skazala.
Kakor hitro so njeni prijetni glas zaslišali, ča¬
stitljiva opatinja ni jenjala, tujko prositi, vsaj
o velicih godeh službo božjo s svojim petjem
poveličevati; in ob velicih praznikih ljudje od
vsih strani k sveti Uršuli pridero, kjer se jim,
kakor pravijo, koj ko gospč peti slišijo, serca
proti nebesom povzdigujejo."

Že pri besedi pevka je popotno druščino
poseben nepokoj obšel, zakaj Kamila je čez vse
prijetno peti znala; to pa, kar jim je kerčmar
še dalje o pevki pripovedoval, jih je še bolj k
sveti Uršuli gnalo, da bi bili sami tujkino petje
prijetnemu glasu žene in matere primerjali. Vsak
je sladko dozdevanje pričetega nepokoja dru¬
gemu prikrival, ker bi bilo utegnilo le prazno
upanje biti; vsi trije so pozneje eden drugemu
obstali, da jim noben teden v ječi ni bil tako
dolgočasen, kakor te štiri ure, ki so jih v kerčmi
doprinesli. Le po sili so nekoliko južinali, in če

43

je bila ravno strašna vročina, bi bili nevtegoma
odrinili, ko bi ne bili konji počitka potrebo¬
vali; zato so morali do večera čakati. Pa kako
so hoteli tamkaj na samo dozdevanje vboda
prositi, ker bi bilo po ostrih redovnih postavah
k večemu samo Evstahiji dovoljeno dalje iti kot
v zgovornico, vendar tako je vsak sam pri
sebi premišljeval, ne da bi bil komu drugemu
kaj povedal.

Njim tako zaželjeni čas službe božje se je
približal, vsi gostje so se na pot podali, in Al-
marski, hči in sin so trepetaje v kočijo šli. No¬
benega niso potrebovali, da bi jim v postranski
samostan pot kazal, samo za množico, ki je tje
romala, so se vozili. Na gričku so ugledali zvo¬
nike lepe cerkve, kjer je ravno k službi božji
zvonilo; in vsak teh treh nehote z glasnim
zdihljejem solzne oči proti nebesom oberne, ter
naglo navzdol zderče ravno pred cerkvene stop •
niče, ko se jim že prižgane sveče nasproti bliščč.
Vsi trije trepetaje in polni pričakovanja v bližnjo
klop pokleknejo, ko so na visokem koru že
glasove vbirali. Služba božja se je pričela, in z
njo vred zares lepa godba, v kakoršni je le
družba laških godcev izurjena. Ko so sveto pes¬
mico odpeli, je pevka „Cešena si kraljica*' sama,
glasno in veliko lepše memo poprejšnjega petja
zapela, ter v vseh vernih nar pobožnejše občut-
ljeje obudila in vnela. „Usmiljeni Bog! Kamila 11
reče Almarski; „mogočni Bog, najina mati!“ pra¬
vita Frančišk in Evstahija; vsi trije solze ne-

44

beške radosti točijo, ter glave na klop naslone*
Od prevelikih notranjih občutij e jev, ki so se
med saboj vojskovali, se niso mogli ne po koncu
deržati, ne besedice izgovoriti, in vendar je bil
njih stan okus izveličanja.

Blagoslov je minol, množica se je razšla,
samo Almarski, Evstahija in Frančišk so še
zmirom v klopi klečali, dokler se jim ni cer¬
kovnik približal, in jih lepo opomnil, da bi šli,
ker je bil čas cerkev zapreti. Kakor iz sanj so
vsi trije kviško planili, pa njih oči so bile polne
goreče pobožnosti. „Ste jo slišali? Kamila je,
mati so,“ so vsi ob enem rekli. Iz cerkve so
tedaj berž v samostansko zgovornico hiteli; pa
umneji Almarski si je domislil, da bi Kamila
utegnila zboleti, ko bi se ji tako neprevidoma
prikazali. Sklenili so, se poprej z izmišljenim
imenom častitljivi opatinji samostana napovedati,
ter jo prositi, na kratek pogovor v zgovornico

S  riti, in tako Kamilo nekoliko na to pripraviti.

loj jim je bilo dovoljeno, in Almarski je v
opatinji prijateljico svoje žene spoznal; in ko jo
je po prejšnjem imenu nagovoril, je bila bolj
pazna, in gaje  tudi spoznala. „Kaj Almarski ?“
zavpije duhovna gospa, ter se zavzame, „ali so
vam duhovi Kamilino pjsmo prinesli, ali ste po
zraku semkaj prišli? Se le peti dan je, da ste
zopet svobodni, in včeraj smo po vas pisali,
danes ste že tukaj? Kako je to mogoče? Je le
ta vaša in Kamilina hči, Evstahija ? po vaših
sporočilih ste le sina Frančiška saboj imeli, saj

45

je Evstahija iz grada pobegnila? Naj bo, zadosti
je vprašanj in odgovorov, nič več vas ne bom
mudila; malo že poterpim, sčasoma bom pa še
vse zvedela. Ko vas vaša gospa že tako željno
pričakuje, in je že na vaš prihod pripravljena,
ji ne bo škodovalo, če ravno nekaj dni poprej
pridete, kakor je mislila. Le nekoliko počakajte,
precej bo tukaj." Opatinja je pozvonila, ter je
nuni, ki je prišla rekla: „Sestra Kordula, sto¬
pite vendar tje k Almarski gospe, in ji povejte :
Nje mož, sin in hči že dolgo časa v zgovor-
nici čakajo, kje je takč dolgo? Naj že vendar
pride."

V eni sapi, z razpetimi rokami in solznimi
očmi je Kamila prišla, pred omrežjem na kolena
padla, ter zavpila: ,.Večni Bog, je le mogoče!
Moj mož, moja otroka!" Med tem so se zunaj
omrežja Almarski, Evstahija in Frančišk veselja
jokali, in s povzdignjenimi rokami na tla popadali.

Nobeno še tako spretno pero ne more vredno
popisati veselja čistih, zedinjenih sere, ki so ga
po tako dolgi ločitvi in po tolikih prestanih
skušnjah občutili. Se tako živi popis radosti in
veselja je le senca, če človek sam ne vidi, sam
ne čuti.

VI.

Dobra opatinja je med tem oskerbniku bliž¬
nje samostanske pristave ukazala, imenitnim

46

tujcem zmir pripravljeno gostnico odpreti, in z
vsem potrebnim oskerbeti. Veselja navdanim, kteri
se le čudijo in objemajo, in niso zmožni kaj zver-
stoma pripovedovati, več časa pusti se nekoliko
umiriti, potem pa spet pride in jih prijazno na¬
govori: „Vsi moji ljubi, potrebujete miru in po¬
čitka, za kar je Kamilino poprejšnje stanovanje bolj
od le te zgovornice pripravno. Prej pa, ko mi mojo
ljubo prijateljico odpeljete, morate obljubiti, ju-
trajšnji dan meni odmeniti, jaz sem tudi željna
izvedeti, kako se vam je med tem godilo, in
ker ste meni vsi tako zelo pri sercu, menim, da
mi bodete mojo prošnjo dovolili?" Almarski je
zagotovil, da hočejo vse storiti po volji blage
opatinje; potlej so se do prihodnjega dneva po¬
slovili, in kmalu po tem na pristavo šli, kjer se
je poštena oskerbnikova rodovina Kamilinega
prihoda silno razveselila.

„Tukaj moj ljubi mož" — pravi Kamila,
ko je starega oskerbnika za roko prijela, in pred
Almarskega peljala — ,.vidiš mojega rešitelja,
brez njegovega usmiljenja in dobrotljivosti me
vi vsi nikoli več videli ne bili, brez njegove
pomoči bi bila morala v gozdu, kjer sem bila
Evstahijo zgubila, žalostno poginiti, ker sem
bila do smerti utrujena, in mi ranjene noge niso
več služile. Le malo se mi dozdeva, ker sem
bila vsa omotena, da je Evstahija, ko se je da¬
nilo, šla studenca, ali kaj divjega sadu meni v
pokrepčavo iskat; koj po tem sem zaspala, pa
od strašnih sanj nadlegovana se kmalu zbudila,

47

kakor menim, sem od daleč Evstahijini krič
slišala. Zastonj sem se po vsej moči trudila ji
odgovoriti, prehuda vročina na ponočnem begu
in prenaglo ohlajenje na rosni travi me je takč
hripavo storilo, da nisem bila v moči razumlji¬
vega glasu izgovoriti. Nisem mogla drugega
misliti, kakor da je Evstahija zopet zasledoval¬
cem v rokah, in v svojih mislih sem bila še
bolj zagotovljena, ko sem kmalu po tem dirjanje
konj slišala, in videla enega jezdecev, ki so našo
kočijo spremljevali, memo jezdeti. Germovje
me je prikrivalo, da me ni videl, vpiti sem
hotela, in na noge stopiti, pa gerlo in noge so
mi odpovedale; rada bi bila videla, da bi me
bili nazaj vlekli, s hčerjo reven stan deliti, ko
bi bila le gotovo vedela, če jo je to, česar sem
se bala, res zadelo? Pa tudi ona bi bila utegnila

{ >o tolikem današnjem terpljenji oslabljena, ob-
ežati, in klicanje, ki sem ga v spanji slišala,
bi bilo utegnilo le dražljiva sanja biti.

Tako sem od hude žeje in velike lakote
mučena, z bolno glavo, vsa zapuščena v strašnih
dvomih, ker od svojih dragih nič nisem vedela,
do večera ležala. Potem mi je obupnost toliko
moči dodelila, da sem vendar po vseh štirih iz
svojega skrivališča zlezla, ter se bližala cesti,
ki po gozdu pelja, usmiljenja prosit pervega,
kteri bode memo potoval. Zares Božje očetovsko
oko je videlo mojo neskončno potrebo, in mi je
rešenje poslalo po tem poštenem možu, kteri je
še o pravem času po gozdu privozil. Nič dru-

48

gega nisem mogla, kakor roke proti njemu ste¬
govati in na svoje zelo otekli nogi kazati.

„Oh veliki Bog!“ pravi pobožni Bernard
ganjen, ter urno s kupico vina in kosčekom
kruha z voza skoči; le težavno sem nekoliko
kapljic požerla, jesti pa kar nič nisem mogla,
ker mi jezik in gerlo nista nič služila. Ne da
bi me bil dalje kaj vprašal, mi je usmiljeni Sa¬
maritan berž pripravni sedež na vozu naredil,
me s pomočjo hlapca nanj posadil, me v bližnjo
prenočišče odpeljal.

Ko mi je Bernard vina večkrat po kap¬
ljici v usta vlival, sem zopet k moči prišla; še
na prenočišču, kamor smo v dveh urah prišli,
me je zmirom usmiljeno oskerboval. Na njegovo
povelje sem dobila dobro posteljo, močno juho
in po tem pijačo, po kteri sem se zelo potila.
Če je ravno moje serce velika britkost težila,
sem vendar tako sladko počivala, da me zjutraj,
ko sem se zbudila, zunaj bolečih nog nič dru¬
gega ni bolelo; še celo hripava nisem bila več

Ko me je Bernard zjutraj zgodaj prišel
poprašat, kako mi je že kaj, sem ga lahko že
z besedo za njegovo veliko skerb zahvalila, in
poverhoma svoj nezasluženi žalostni stan razodela.
Zelo ginjen me je poslušal in miloval, ker je
še en dan hoda od tistega kraja stanoval, in mi
povedal, da je oskerbnik pristave samostana svete
Uršule. Naglo sem ga poprašala za svojo prijate¬
ljico Celestino Glutanjo, ki je bila v ta samostan
šla, ter sem zvedela, daje zdaj samostana opatinja.

49

Terdno sem sklenila pri Celestini varstva in ži¬
veža iskati; svoj sklep sem poltenemu Bernardu
razodela, kteri je bil koj volje me saboj vzeti,
če bi to le moj bolehni stan na tako slabem
vozu in po tako stermem potu pripustil. Vse po-
misljevanje sem premagala in z njim šla, ter
sem se bolj terdno mislila, kakor sem pa v res¬
nici bila, kar sem med potom še precej prikri¬
vala; ko pa pozno zvečer na pristavo prideva,
sem bila vsa omamljena, in bolj mertva, kakor
živa z voza djana; še tisto noč sem vročinsko
bolezen dobila, se zelo mešala, kakor so mi po¬
zneje povedali, in zmirom vaša imena klicala.
Le preljubeznjivemu prizadevanju in vedni skerbi
samostanskega zdravnika imam svoje zdravje za¬
hvaliti. Čez trinajst dni nisem bila več nevarno
bolna, vendar pa tako zelo občutljiva, da me je
vsaka glasna stopinja, vsaka glasna beseda hudo
pretresla. Ko sem bolj k moči prišla, je tudi
skerb za vas predrage veča prihajala. Dobrot¬
ljiva Celestina mi je za postrežbo dala žensko,
ktero sem pozneje po dojnici sestro spoznala.
Le-to dobro, pobožno žensko je njeni brezvestni
in svojeglavni mož ob vse pripravil, po tem jo
pa še celo popustil; od tistega časa je nekoliko
otrapela, kar je od njene prevelike otožnosti iz¬
viralo, pa ni bila nikomur nič nevarna, zakaj
Šibila, dasiravno je bila nesrečna, je vendar vse
ljudi priserčno ljubila, in je bila nar pohlev-
nejša revica. V mladosti sem ji svojo sliko
podarila, ktero je do tistega časa pri sebi no-

50

sila; kadarkoli me je po vas zdihovati slišala,
mi je obetala vas iskati in gotovo najti. „Saj
imam poverjenje pri sebi" — je potem djala na
podobo kazaje — „mi bodo že verjeli. 1 ' Kaj
sem si prizadejala, ji dopovedati, da vas ne more
dobiti, pa vse zastonj, terdno je sklenila vas
iskati in k meni pripeljati; neko jutro je zgi¬
nila, in dasiravno je Celestina vedno po nji po-
praševala, na več krajev ljudi poslala siroto
nazaj pripeljati, je bilo vendar do današnjega
dne vse zastonj.

„Že v miru počiva, dobra Šibila," je Evsta-
hija djala, ter podobo svoje matere pokaže, ktero
je od Pavline dobila, in na ktero je toliko solz pre¬
lila; pripovedovala je tudi zdaj svojo britko zmoto.

„Res!‘‘ — pravi Kamila podobo spoznavši
— „ravno tista je, ktero so mi moji ranjki starši
v mojem šestnajstem letu dali, ktero sem tisti
dan, ko sem se z Almarskim zaročila, zvesti in
serčno udani prijateljici, ki je ravno tudi z ne¬
srečnim možem v zakon stopiti mislila, podarila.
O blagor tebi, dobra, preobčutljiva duša! Zdaj
večni mir vživaš, palmovo vejo si si pridobila,
ki vsako britkost zmaga."

„Ko sem bila popolnoma zdrava," je zdaj
Kamila dalje pripovedovala, „sem se v samostan
preselila, da bi se z delom in družbo motila,
tako svojih nadlog pozabila, in se naukov ude¬
ležila; vse drugo pa že veste."

„Pa ljuba žena! kdo te je na naš prihod
pripravil, kako si mogla pred tremi dnevi meni

51

pisati, kdo ti je o meni kaj povedal ?" je vprašal
Almarski.

,,Ti sam," pravi Kamila, ter novine iz ne-
drija potegne. „Večni Bog, kteri je moje solzč
videl in zdihljeje štel, je hotel, da so v moje
roke prišle, ko sem že dosti terpela, in tako se
je primerilo, da je bilo nekaj za kuhinjo po¬
trebnega iz Neapeljna v njih zavitega. Veliko sto
tacih listov je biio že odverženih; čemu je pa
ravno ta, v kterem si ti mene in Evstahijo
vabil, tako posebno mojo paznost obudil, da
sem ga zoper svojo navado spravila in prebrala?
O Bog!" je zavpila, ter se veselja izjokala, ,,Tvoja
pota so nezapopadljiva, kakor tudi pripomočki,
kterih se tvoja modrost in milost ob svojem času
v naše rešenje poslužuje."

„Pač res!" reko vsi veseli, in se objamejo,
„nam je njegovo usmiljenje na čuden način
razodeto."

„Oh moja milostljiva gospoda!" pravi po¬
šteni Bernard z povzdignjenimi rokami, „gotovo
nobenega človeka ni na zemlji, kteri bi tudi
tega ne rekel, in že tudi sam ne bil občutil, če
le kaj prigodeb svojega življenja skerbno premisli,
in se potem vpraša, kdo mu je v tej potrebi po¬
magal, kdo ga je te velike nevarnosti ali silne
nadloge obvaroval ? Ce si odgovori: ta ali oni
pošteni mož, tako je pomočnik le vendar vselej
pripomoček Boga, čigar modrost in milost ste
človeka vladali, in se njega v nar veči sili po-
služili."

52

Vsa družina si je prizadevala poštenega
starčka spoštovanja in hvaležnosti prepričati, z
njimi je moral večerjati, in koj po tem je tudi
opatinja nekaj jerbasčekov jedil samostanske ku¬
hinje poslala. Pri majhni, pa zelo veseli večerji
sta tudi Almarski in Evstahija svoje dogodbe
od časa svojega ločenja od Kamile pripovedo¬
vala, kar jim je bila prilika, nezapopadljiva pota
božje previdnosti premišljevati. Drugo jutro so
se zopet v zgovornici zbrali, kakor so bili po¬
prejšnji dan obljubili, radovednosti častite gospč
opatinje zadovoljiti, in se jej dostojno zahvaliti;
po tem so se od nje in dobre oskerbnikove rodo¬
vine, ktera nič povračila ni vzeti hotela, žalostno
poslovili.

V mirni tihoti in v srečni edinosti je zdaj
srečno živela blaga rodovina na svoji grajščini.
Po božji previdnosti človeku ni dano popolno
pozabljenje, ampak le dobrotljivo zmanjšanje
spomina, kajti ravno tako žalostno bi bilo, ako
bi se nam nesrečne zgodbe pretečenega vedno
živo pred oči stavile ; tako namreč bi mi nobe¬
nega veselja popolnoma vživati ne mogli, ako
bi nam spomin preteklega veselja tako živo pred
očmi bil, kakor takrat, kadar ga vživamo. Tako
pa je naš spomin po božji previdnosti enak po¬
dobi, ktera se ne da popolnoma izbrisati, ktera
se nam pa v pripravo prihodnjega veselja, ki
ga bomo vživali, vedno temnejša zdi memo
megle, ki zjutraj zgine in samo rodovitno roso
zapusti. Roka Vsegamogočnega pelja pobožnega

53

tudi v nar večih stiskah, in mu terpljenje po-
lajšuje. Pa tudi sama narava nam kaže lep iz-
gled minljivosti; kakor cvetica odenete in ze¬
lišče zvene, in v še tako jasnem dnevu černi
oblaki mogočno solnčno svitlobo otemne, ravno
tako nam zamore ena sama ura mir, ki ga že
več let vživamo, oropati, in jasnost duha dosti¬
krat tako naglo zgine, kakor vihar po mirnem
jezeru razgraja, ter valove vzdiguje. Zmirom
si mora človek premembe svest biti, in nikoli
ne sme misliti, da ga sreča varati De zamore,
temuč vselej mora v božje usmiljenje zaupati,
ktero tudi takrat, kadar se neznana nesreča še
tako hitro bliža, človeku zaupnosti ne odvzame,
in mu po grozovitnem, težavnem potu k vese¬
lemu, ^mirnemu počitku sveti.

Že več let se je Jožef Almarski v Mesini
zavoljo neke reči, na kteri mu je bilo veliko
ležeče, pravdal. Ce se ravno on ni zavoljo tega
toževal, da bi obogatel, ga vendar očetovske
dolžnosti svare, svojima otrokoma dedščine ne
kratiti, še manj pa zat6, ker je imel pravico
veliko premoženja tirjati. Ko se je dolga pravda
koncu bližala, je besednik Almarskemu pisal,
da mora sam pričujoč biti, če hoče, da bo ven¬
dar pravda zdaj dognana. Kako nerad se je
pač ločil od svojega stanovanja, ki mu je bilo v
svojih mirnih dnevih tako ljubo! Se težje ga
je pa stalo se od svojih, če ravno samo nekaj
mesecev, ločiti. Pa to veliko skerb mu je dru¬
žina, kakor hitro ji je bilo pismo znano, koj

54

sama prevzela, ter ga zagotovila, da nič na ce¬
lem svetu ni mogoče jih od preljubega moža in
očeta ločiti. Sklenili so tedaj, ko so to natanko
prevdarili, se vsi skupaj na pot podati, in so
koj vse potrebno za odhod priredili.

Objokani so se podložni od svoje ljube go¬
spode poslovili, ko so popred pri očitni službi
božji v grajski kapelici vsegamogočnega Boga
za srečo in blagoslov potnikom prosili. Veseli
in pokojni, ker so v pomoč božjo zaupali, so
se na pot podali, in brez vsake nesreče v
Mesino prišli, kamor so se bili namenili. Al-
marski si je prizadeval svoja opravila tako hitro
ko mogoče opraviti, pa je vendar v vednem pri¬
čakovanju mesec za mesecem pretekel.

Zavoljo svojega preblagega stanu bi bili
nar imenitnejše hiše lahko obiskovali, pa so se
vendar le vseh družb ogibali, ker iim je ljubše
bilo, lepe okrajine prehoditi in v mikavni naravi
vsegamogočnost Stvarnika premišljevati. Posebno
radi so ob bregu morja hodili, se večkrat s
kmeti in ribči pogovarjali, in ker jim je bilo
mogoče, so tudi z dobrodelno roko ubožtvo pod¬
pirali. Slednjič pa je starega Almarskega bole¬
zen napadla; Kamila ga je zvesto oskerbovala,
on pa ni pripustil, da bi si tudi Evstahija in
Frančišk zavoljo tega veselje kratila, ampak
jima je še veliko več veleval, lepe kraje kar je
moči prehoditi, ko so že prevideli, da se ne
bodo več dolgo časa tukaj mudili.

55

Za nekoliko dni sta se od ljubih starišev
poslovila, ker bi bila rada dve pomorski pokra¬
jini ogledala. Star pošten mož ju je spremil, in
nar bolj sta se veselila. Blizo pokrajine ju je
prav košat les na tem ogledu velike solnčne
vročine branil. Služabnik je jedila in pijače
saboj vzel, vsi so se v veliko goščavo vlegli,
kjer jim prijazni pogovori v bratovski spravi
in serčnosti malico oslajšajo. Skoraj ni bilo moči
vročine prestajati, hladni večer jih v prijaznih
pogovorih zopet oživi, in tako se v govorjenji
zamislijo, da jih mora služabnik na odhod opom¬
niti, ker bi bil ta kraj v mraku utegnil nevaren
biti. Komaj odrinejo, kar nanagloma nekdo iz
germovja vstreli, ter pobožni služabnik mertev
na tla pade. Evstahija vriš zažene, in Frančišk
hoče za orožje prijeti, kar ga že zadaj stirji
tolovaji deržč, mu roke zvežejo, usta zamaše,
in med tem dva druga Evstahiji pert čez glavo
veržeta in jo saboj vlečeta.

Tik pokrajine so bile od gostega germovja
obraščene razvaline stare terdnjave, ktero je
bila moč sovražnika, in še močneja roka časa
razdrobila, zdaj pa je bila strašno prebivališče
gerdih ponočnih ptičev in strupenih kač. Nobe¬
den se ni upal temu kraju bližati, še manj pa
v podzemeljska pota iti ker je bila med ljudmi
splošna pravljica, da tam duhovi pri razdjanji
terdnjave umorjenih vojakov strašijo, zato je
tudi vraža celo deželo, v kteri je tudi Mesina,
imenovala Valdemone, to je, vražji dol, ker so

56

nekdaj menili, da hudobni duhovi v podzemelj¬
skih ječah gore Etne prebivajo. Tudi so manj
vražni popotniki po noči blede podobe res videli
med grobljami in podertijami tavati, in so tako
strašno ječanje slišali, da jih je silna groza spre¬
letela, in kot blisk so zopet iz tega preklica¬
nega kraja pobegnili. Ako ravno se od duhov
na noben kraj govoriti ne da, je vendar dosto
naravnih reči, ktere strah in vraže v strašilo
predelajo. In to je bilo tudi tukaj, kajti nepo¬
štena tolovajska druhal si je to razvalino v sta¬
novanje izvolila, in da bi si ga prav zagotovila,
ni le nar grozovitnejih pravljic od duhov med
vražnim ljudstvom po celi okolici razglašala,
ampak če je trop ropat šel, so slabši in bolehni
kakor strahovi med skalovjem lazili, in svoje
ječanje s tulenjem sov združili, in tako tudi nar
manj boječe popotnike splašili.

Na nek trop sta tudi Frančišk in Evsta-
hija naletela. Zvezana sta bila v razdertijo vle¬
čena, kjer sta bila zopet razvezana in vsak po¬
sebej v podzemeljsko ječo djana, pa dobro ob¬
varovana. Ločitev jima je bila ravno tako te¬
žavna, kakor misel na negotovi čas, in ločenje
od starišev, ktere je po tolikem terpljenji nar
grenkejša žalost vnovič obšla.

Dva dolga dneva, ktera sta se jima več¬
nost zdela, sta že v tem grozovitnem stanovanji
prestala, ne da bi bila kakega človeka videla,
razun sivega ječarja, kteri jima je sleherni dan
pičle hrane prinesel, in na čigar obrazu se je

57

sicer dobroserčnost videla, ktero je pa po sili
prikrival. Če sta ga lepo nagovarjala, so nje¬
gove ju sicer milujoče oči otemnele, in tudi nar
manjše stvarice, na vse svoje vpraševanje, nista
od njega zvedela.

Tretji dan so se ob nenavadni uri ječna
vrata odprla, in vanjo je stopil mož visoke po¬
stave, černo oblečen, z rudečim peresom za klo¬
bukom, in z opasnico enake barve okolo ledja,
ob kteri so samokresi in bodala viseli; narava
ga je bila z blagim obrazom obdarovala, pa ob¬
ličje njegovo je bilo vpadeno in divje, morebiti
zavoljo veliko doprinešenih hudobij, in pod nje¬
govimi gostimi obervi je gorelo oko, čigar po¬
gled je človeka prebosti žugal, in le preveč nje¬
govo hudobno serce razodeval. Dolgo časa je s
podpertimi rokami pred trepetajočim dekletom
stal, in po tem je natihoma njeno ime izrekel.

„Kako" reče Evstahija, ,,da vi moje ime
veste, me li poznate ?“

„Tebe in vso tvojo rodovino."

„Gotovo bodete tudi prepričani, da mi pre¬
moremo z veliko denarjev svojo prostost odku¬
piti?"

„Železne skrinje ti bodem pokazal, ki v
moji skrivni kleti stoje, in če potlej svetlobe
tega skoraj kraljevega zaklada biserov, zlata in
srebra tvoje oči oslepi, samo sebe vprašaj, če
sem se vaju zavoljo gerdega dobička polastil,,
in v svoje skrito prebivališče speljal."

58

„Za božjo voljo, kaj pa vas je k temu za¬
peljalo?"

„Že več let le en občutljej poznam, kte-
rega sem v svojem sercu skerbno gojil, kakor
risinja svoje mlade ; večega veselja nisem po¬
znal, kakor prizadevati si, vas pokončati. —
Maščevanje, kervavo maščevanje nad vašo hišo
je bil moj namen, če sem se v neznano pri¬
hodnost zamislil. Maščevanje nad Almarskim je
na zastavi vtisnjeno, s čimer temotni peklenski
duh pred mano hodi. Ne boj se za očeta, ne
za mater, kakošen dobiček bi mi neki bil, ako
bi nju življenje le edino uro prikrajšal? Nju
otroka sem v pest dobil, ta hočem umoriti, da
bodo stariši po času in v obupu v svoj grob
prišli."

„S‘rašna, prestrašna reč! Pa kaj vas je za
božjo voljo k temu neizrečenemu sklepu pri¬
moralo ?“

„Moja lastna nesreča in padež moje hiše;
ne prašaj dalje, ne bom si ran ponavljal, ktere
so še le od vajinega vjetja po tolažbi zadoste-
nega maščevanja kervaveti jenjale. Enako gadu
sem popadil rop, kakor merjasec sem hotel svoje
zobč v vajino oserčje zabčsti, kar je nevidna
roka mojo desnico poprijela, in mi roko spod-
bila. In tako se vse moje želje o tebi strinjajo,
in to je edino, kar vse moje sklepe razdreti,
mojo dušo pa v diamantne spone vkovati zamore.
Kar sem tebe zagledal, je moje serce od nežna-

59

nega in nepremagljivega nagnjenja napolnjeno ;
še celo dobro delo znaš doveršiti, če se z manoj
zaročiš, kajti po tem se bodem tolovajstvu od¬
povedal, z zakladi celo barko napolnil, in se v
neznano deželo popeljem, tam srečne dni pre¬
živim. Pa nikar ne misli, da bom po gosposko
za prijazni pogled leto in dan beračil, moji sklepi
so hitri, in morajo urno dopolnjeni biti, gorje
pa tebi, če spone po sili prelomiš, ki so moje
serce vklenile, in tako mene zopet sebi samemu
pripustiš; na veke so ti močni zaderžki, ki me
obdajajo, prelomljeni, tebe potlej po sili v Ame¬
riko odpeljem, in tvoj brat, kteri mi je med
tem le porok tvoje ljubezni, bo pred tvojimi
očmi umeri, preden te z bodalom v roki prisilim
se z mano večno poročiti.“

Tako govori hudobnež, in Evstahija mu ni
mogla odgovoriti, ker so ji njeni zbujeni občut-
ljeji premočni prihajali. „Tri dni ti dam odloga,
po tem je tvoja in bratova sodba sklenjena," je
rekel toiovaj jo zasmehovaje in gre iz ječe.

Premislimo stan uboge po nedolžnem za-
perte gospodičine; če je na grozo svoje prihod¬
nosti mislila, si ni vedela svetovati, še manj pa
pomagati, v svoji nar veči težavi je na kolena
padla in trepetaje svoje roke proti temnemu stropu
strašne ječe povzdignila. „0 vsegamogočni Bog!
zdihuje, kterega oko nar temnejša podzemeljska
pota pregleduje, ktero tudi za červa ve, ki se
v prahu zvija, usmili se mene v moji silni rev¬
ščini, strah je moje serce prevzel, in moj duh

60

je oslabel v zmislu strašne prihodnosti; tega
terpljenja ne more moja slaba moč prenesti, in
mogla bi obupati, ako bi me tvoja neskončna
milost z močjo ne navdajala, to neznano revo
prenašati; o oberni svoje očetovsko oko na mene
ubogo, in okrepčaj me v mojem velikem terp-
ljenji.“

Tako je neprenehoma molila, in trudnost
njenega prevzetega života se je v lahko spanje
spremenila, ktero je zmiraj dalje terpelo, in tako
njenemu ranjenemu sercu novo moč dajalo. Res
strašno je bilo njeno prebujenje, ko je zopet
stvari okrog sebe spoznala, ali zelč je bila po
svoji goreči molitvi pokrepčana. Njena perva
prošnja do ječarja je bila, ji privoliti, s svojim
bratom govoriti, in ko je poglavar tolovajev v
to privolil, so Frančiška k nji v ječo pripeljali.
Kakšno snidenje je to pač bilo po žalostni lo¬
čitvi, britko jokaje si padeta na persi, in kar
spregovoriti nista mogla ; vendar čas je pretekel,
le eno uro jima je bila pripuščeno razgovarjati
se, pa rada bi bila mnogo mnogo povedala.
Frančišk je pervi spregovoril, podučen od sa¬
mega poglavarja, ki mu je veleval svojo sestro
k rešenju svojega življenja opominjati, da bi se
njemu vdala. Manj blagi občutki bi bili morali
po njegovem sercu gospodariti, ko bi je ne bil
po vsej pameti in z izreki premile ljubezni do
njega svaril, ne same sebe in preljubih starišev
za vse žive dni nesrečnih storiti. Nikoli bi mu
ne bilo tako grozovitno rešenje svojega življenja

61

mirne ure dodelilo, in tisočkrat ljubša mu je
bila smert poleg sramotljivega življenja svoje
preljube sestre. Veliko boljše je, če življenje
zgubim, kakcr da bi naju ljubeznjivi stariši oba
vred zgubiti morali.

Evstahija je bila preslaba se njegovim do¬
kazom zoperstavljati, njeno serce je od preve¬
likega terpljenja tako prevzeto biio, da mu je
le z solzami odgovarjala. Odločena ura je pre¬
tekla, Frančišk jo je še enkrat na svoje serce
pritisnil, in po tem je bil od ječarja zopet v
svojo ječo odpeljan; Evstahija je pa sama sebi
in svoji nadlogi pripuščena ostala. Tako se je
tudi drugi dan izšel, tretji dan pa pride pogla¬
var jo vnovič nadleževat, ali Evstahija, ktera
se s terdnim zaupanjem v Boga vedno bolj po¬
krepčano čuti, ostane stanovitna v svojem sklepu.
Tolovajeva togota se zdaj silno vname. Dobro
tedaj," pravi z od jeze plamenečimi očmi, ,,tudi
jaz sem sklenil, ne boš se več lažnjivemu za¬
upanju prepustiti mogla. Moja ladija je priprav¬
ljena in z zakladi naložena, kajti tukaj meni ni
več ostati, kmalu bodo vojščaki ves kraj ob¬
sedli. Pa ne veseli se prenaglo, kakor pohlepni
skobec ropa ne spusti, kterega s svojimi kremplji
terdno zgrabi in sabo v podnebje nese, ravno
tako mi tudi ti ne boš več odšla. Ob uri dvig¬
nemo sidra, poprej pa še hočem v kervi tvo¬
jega brata svoje maščevanje nasititi, in ti boš
priča, kako bo s stermega pečevja v brezdno
pahnjen." Zastonj se je Evstahija z povzdignje-

62

nima in sklenjenima rokama k njegovim nogam
vergla. ,,Morilec,“ naposled zakriči z od obupa
trepetajočimi žnablji, „tudi tebi je ura odbila;
Bog mi je v sanjah razodel, da boš ti po nje¬
govi roki umeri, predno bo nad mojim bratom
tvoja kervava sodba doprinešena."

Peklenski krohot je bil trinogov odgovor,
ter vun hiti pidmerna povelja dajat.- Ura se je
približala, in že se je mračiti jelo, ko pridejo
po Evstahijo, ter jo z zvezanima rokama, okro-
ženo od tolovajev, na prosto odpeljejo; pod
milim nebom se ji je v glavi vertelo, ker je bila
po tridnevnem stanovanji v zaduhli ječi tako
prevzeta, da je pri vsaki stopinji omagovala;
razun tega so jo pa smertne težave tako oslabile,
da se je bala pri tej priliki na tla pa3ti.

Nenavadno hitro se je zavoljo nakopičenih
hudournih oblakov temota narejala, od daleč je
grozivno gromenje bučalo, kakor bi Frančiška
v grob spremljalo. Poslednjič pridejo k primorju,
vihar je valove morja z globočine vzdigoval, in
vsak migljaj groze do nebes šiniti in sovražno
od ljudi jim posiljeno težo ladij v prepad vtopiti!

Ves zasopen se je poglavarju tolovaj pri¬
bližal. „Gospod,“ mu reče, „poslušaj previdni
svet, postoj s svojo sodbo, nad ktero se že ele¬
menti serdijo; tudi je preveč prederzno se zdaj
na viharno morje podati, saj poznaš serd zbu¬
jenih vodd v prolivu med Sicilijo in Kalabrijo,
preloži svoj namen do jutrajšnega dne, in ne

63

pogubi nas vseh, prestrašno treskanje nam le
nesrečo oznanuje! 44  — „In ko bi bil tudi z že¬
leznimi verigami na ta kraj prikovan, zagromi
poglavar v svoji nar hujši jezi, jih hočem le
razdrobiti, in elementom kljubu svoje sklepe
doveršiti, ti pa, oznanovalec nesreče, ki si s svo¬
jim vgovorom meni storjeno prisego prelomil,
se mi poberi v pekel mi tam mesto pripravljat. 4 '
Pri teh besedah zadere nesrečnemu razbojniku
bodalo v persi, in pri tej priliki je bila Evsta-
hija na njegovo povelje verh v morske globo¬
čine molečega pečovja peljana.

Vedno bolj sta vihar in grom bučala, vedno
bolj se je valovito morje vzdigovalo, in človeka
bi bila omotica obdala, ako bi bil z visokega
pečevja v globočino pogledal; zdaj pripeljejo od
une strani tolovaji Frančiška z uklenjenima ro¬
kama; Evstahijo so morali čuvaji podpirati, da
se ni pri tem pogledu sesedla. „Treščite ga v
brezdno, 14  veli poglavar. „0 postojite, 44  zavpije
Evstahija na pol zmešana — „varujte njegovo
življenje — jaz hočem 44  —. „Prostovoljno moja
biti? 44  reče poglavar. „Tvoja 44  mu prav tiho za-
šepta, in nagloma se je vsled bučečega treska
skala stresla, blisk je zasijal in poglavar je
mertev na tla padel. Treščilo je pa tako hudo,
da vsi omotem še le čez dolgo časa se zopet
zavejo. Od strahu bledi in prepadeni eden dru¬
gega pogledujejo, prednjimi pa je ostudno raz¬
mesarjeno tolovajevo truplo ležalo. ,,Vikši Sod¬
nik je razsodil, 44  reče neki starejših razbojnikov,

64

„zapustimo ta kraj groze z jetnikoma, da po-
čijemo in potem združeni prevdarjamo, kaj nam
je početi." Od bliska in groma spremljani, hite
zopet v razvalino, kjer so Evstahijo in Fran¬
čiška zopet v ječo zaperli.

Že dolgo popred je moralo polnoči biti, ko
se je Evstahija iz dremljanja, ktero se je je
bilo vsled omotic polastilo, zopet zavedela,
naglo se je ozerla, in Frančišk je pred njo stal,
zraven pa stari ječar. ,,Vso svojo moč zberi,
draga sestra, pravi Frančišk, da boš urno z
menoj mogla pot rešenja hoditi." — »Pot re-
šenja?" zdihne Evstahija, „in ti si brez železja,
Frančišk?"

„Taka je," pravi ječar, „našega občinskega
trinoga je božja roka zadela, jaz pa sem od
svoje strašne prisege prost, zdaj lahko po željah
svojega serca delam, ktero je vaju že davno
milovalo. Od velike strahote prepadeni, so vsi
prebivalci te razvaline globoko v nar spodnji
obok zlezli, tam skupaj posvetujejo, kterega bi
za poglavarja izvolili. Samo toliko so za pri¬
hodnje sklenili, jutri ob zori ta kraj zapustiti,
in vaju v Kalabrijo saboj vzeti, kjer bo o vaju
daljna sodba sklenjena. Kdo vč, v kako hu¬
dobne roke še le po tem prideta. Ker sem vaji
rešiti sklenil, zato tudi bežim iz tega kraja hu¬
dobije in groze. V kak samostan se bom podal,
tam častitljivim očetom skesan svoje pregrehe
spoznal, ktere sem primoran storil, in meni ske¬
sanemu grešniku bodo gotovo kak prostorček

65

dovolili, v kterem bom svoje prihodnje dni v
goreči molitvi preživel. Vendar ne zgubljevajmo
časa in ne trenotka, zato da vaju, po samo
meni znanem potu iz te puščave odpeljem."

Če ravno terpljenje še tako zel6 naše ob¬
čutke prevzame, nam vendar nar manjša iskrica
upanja zopet novo moč v prihodnje podd. Že
samo misel, rešena biti, je Evstahiji dušo vnela,
hitro je kviško planila, in oba sta iz ječe za
starcem šla. Skozi več podzemeljskih prevodov
ju je peljal, da so daleč od razvaline ven prišli,
in ko se je danilo, so že iz hoste prišli, ter se
jim je od daleč prijetno zvonjenje glasilo, in
misel kmalo zopet med blage ljudi priti, jih je
z velikim veseljem napolnjevala. —

Dalje, ko so mislili, so bili že od kraja,
kamor so pribežati sklenili, ker so morali za¬
voljo mnogih potokov in prepadov veliko obho¬
diti. Naposled pa, ko so njih moči skoraj osla¬
bele, pridejo v vas, kjer so se, ko je ravno k
božji službi zvonilo, na ravnost v cerkev podali,
Boga vsegamogočnega za svoje čudno ohranjenje
in rešenje zahvalit. Ko je božja služba minola,
oba zelo čutita, kako potrebna jima je dobrotljiva
postrežba, toraj se Frančišk k opatu samostana
poda, kteremu ob kratkem svojo prigodbo pri-
pove; ta častitljivi oče so hitro skerbeli, da bi
blizo samostana v kaki hiši ne le samo priprav¬
nega stanovanja, ampak tudi postrežbo in po pre¬
vidnosti tudi zdravniško pomoč dobila.

Evstahija.

66

Po tem še le, ko sta malo počila, občutita,
kako zelo ju je oslabelo prestano terpljenje in
smertne težave. Obema je bilo zdravnika silno
potreba, in v njem sta našla prav sočutnega
prijatelja, častitega meniha, kteri je z umetnim
zdravilom prav ljubeznjivo postrežbo sklepal.
Nevarne bolezni se ni bilo pri nobenem bati,
ker sta le edino postrežbe in miru potrebo¬
vala, to pa sta v samostanu dobila; njuno terdno
zaupanje v Boga je bilo tudi narsladkejše ma¬
zilo tolažbe njunima otožnima in globoko ranje¬
nima sercema. Koj pervi dan po prihodu v sa¬
mostan je bila posebna skerb Frančišku, jader-
nika v Mesino poslati, ljubim staršem njuno pre¬
stano terpljenje in srečno rešitev naznanit; pa
škoda, jadernik je nesrečen, ko hoče neko reko
pregaziti, v globočino zabrede in utone, in
skerbni starši so še zmirom ostali v žalostni ne¬
vednosti, kaj se je prigodilo zgubljenima otro¬
koma, pa ravno tako sta tudi Frančišk in Evstahija
zastonj pričakovala sporočila od svojih staršev.

Že drugi dan po prihodu v samostan je
po vasi velik hrup nastal. Truma vojščakov je
prišla, in razglašalo se je, da so roparsko sta¬
novanje koj po Frančiškovem in Evstahijinem
begu razdjali. Večji del tolovajev, kteri so se
obupno branili, je bilo pobitih, le malo jih je
bilo vjetih, in če ravno zelo ranjeni, so bili na
vozeh pripeljani, da bi jih pravici oddali, če se
ozdravijo. Pri samostanu truma postoji, ker je
eden tolovajev uro bližnje smerti čutil, in du-

67

hovna prosil. Kako pač strašna mora biti smertna
ura človeku, čigar dušo tolike pregrehe teže,
kak6 živo so mu v spominu doprinešene gnju-
sobe v trenotku, na kterem je vse ležeče, ko
na meji življenja in smerti stoji, kjer se mu
vrata odpirajo, stopi pred sodni stol vsegamo-
gočnega Boga. — Tukaj ga zamore le še zau¬
panje v božjo neizmerno milost obupa rešiti. O
da bi sleherni človek ves čas svojega| življenja
za čistost svojega zaderžanja skerbel, da bo
svojo dušo izdihnil b sladko tolažbo pred milega
sodnika priti. Varujte se vsi, ki to povest be¬
rete, od perve mladosti tudi nar manjšega pre-
greška; zmirom več, kakor val za valom jih bo
nasledovalo, in grešnik tudi nima vselej tolikanj
časa, pretečenega se skesati in spokoriti. Izgled
vsled ran umirajočega tolovaja nam očitno kaže,
kak6 nas tudi sredi storjenih pregreh^smert pre¬
hiteti zamore, pokrepčalo ga je sicer tolažilo po¬
božnega duhovna, ali le prerazločno se je na
obrazu umirajočega videlo, kako strašna mora
mu biti poslednja stopinja v večnost.

Frančišk se je z častnikom, ki je vojščake
vladal, pogovarjati začel, ter mu je svojo zgodbo
med tolovaji pravil, ktero je ta pri tej priliki
zapisati dal, tudi mu je obljubiti moral, se koj
po svojem prihodu v Mesino pri gosposki ogla¬
siti, da bi bil nova priča njih storjenih hudobij.
Potem sta se ločila, ko sta bila eden drugega
goreče prijaznosti zagotovila.

Frančišk bi bil rad koj z njimi proti Me-

3 *

68

sini šel, pa ga je Evstahijina slabost zaderže-
vala, in ni mu bilo mogoče, jo samo tu popu¬
stiti; on sam bi bil rad svoje stanovanje v sa¬
mostanu za nekoliko dni podaljšal, ako bi ga
ne bili starši skerbeli. Dobro se mu je godilo
pri vrednih samostanskih možeh, in njih umni
pogovori in pobožno življenje so njega zmiraj
v pobožnosti in ljubezni do Boga vterdovali.
Tudi želje nju rešenika, starega tolovaja, Pavla
po imenu, so bile spolnjene. Opatu je vse živ¬
ljenje svoje mladosti razodel, ter se je pokazalo,
da je bil le zapeljan in primoran se med ro¬
parje podati, nikoli ni ne ropal ne moril, am¬
pak vedno s britkim sercem za ječarja služil.
Milovanja je bil vreden, in bi bil, kakor drugi
tolovaji, v smert obsojen, ako bi ne bil Fran¬
čiška in Evstahije iz rok tolovajev rešil. Pri¬
ljudni opat ga je po storjeni, kesanja polni spo¬
vedi za samostanskega brata vzel, kjer je tudi
ostanek svojih dni v ostri pokori preživel. Le
na Frančiškovo prošnjo mu je bilo pripuščeno,
njega in sestro zavoljo varnosti in znanja pota
do Mesine spremiti. Brat in sestra le preveč
blagodarnosti svojih starišev prepričana, posebno
na tako svetem kraju, v kteremsta njihna otroka
tolažbo in pomoč dosegla, sta od svoje prihodnje
dedovine samostanu delež pripisala. Ker so jima
bili roparji vse pobrali, zastavi Evstahija dragi
perstan, ki ji je bil še ostal, da sta mogla po¬
trebno potnino plačati. Ker se ni bilo več hudih
nasledkov bati, jima privoli tudi zdravnik se na

69

pot podati, in vse, česar je bilo potreba, je bilo
koj pripravljeno. Hvaležno se pri častivrednih
menihih poslovita, in potem gresta z veselim
sercem v Mesino.

Dasiravno je bilo lepo jutro, ko sta samo¬
stan zapustila, in dasiravno ju je mikavnost v
nar obilnejši rodovitnosti polja tistih krajev raz¬
veseljevala, se je vendar ugodni prikaz naglo
spremenil. Hud vihar je temne oblake sem ter
tje gonil, kteri so se kmalu svoje teže znebili;
dež je jel liti, ter je zaporedoma bliskanje s
strašnim treskanjem združeno Černe oblake raz¬
svetljevalo. Nagloma se konja splašita in vajetu
nista več pokorna, voznik pade s svojega sedeža,
in neprenehoma sta po germovju in kamnju dir¬
jala, dokler se ni sprednje kolo za deblo za¬
taknilo in se vojnice zlomile. Zdaj sta se zdiv¬
jana konja morala ustaviti. Pavel in za njim le¬
teči voznik sta koj konja prijela in ju k dre¬
vesu privezala, brat in sestra pa sta se od straha
prepadena pod gosto, od dežja še ne premočeno
germovje, na travo vsedla. S poslednjim hudim
treskom so oblaki vso svojo moč zgubili, le po
malem se je še bliskalo med oblaki, kteri so se
proti morju vlekli. Kakor daleč oko sega, ni
bilo videti kraja, kjer bi bili ljudje prebivali,
vendar sta morala Pavel in voznik naprej iti, v
kakšni vasi pomoč iskat, Frančišk in Evstahija
sta med tem v travi sedela; počasi so zopet
oživljajoči solnčni žarki oblačno nebo jeli raz¬
svetljevati. Zdaj zašumi zraven nju v germovju,

70

in človek čudne postave je pred nju stopil. V
premočeno in stergano halo je bil zavit, njegove

{ jole noge so bile s slamo ovite, divje zmedeni
asje so mu glavo in čelo pokrivali, poleg tega
je pa se imel obraščeno brado; debelo gorjačo
je v roki deržal. Dasiravno je imel brado in
lase razmeršane, je vendar njegov obraz raz¬
odeval mladeniča. Blizo Frančiška in Evstahije
postoji, ter ju z ostrim in stermim očesom ogle¬
duje.

Evstahija se je zelč prestrašila; Frančišk
je pa svoj samokres izza pasa izlekel, kjer je
imel skritega.

„Pusti orožje, pregovori oni, dasiravno ljudi
na vso moč sovražim, se vendar nikomur ni treba
mene bati.‘‘

„Kdo si pa, in česa hočeš od naju? 1 '
„Kdo da sim, to vidiš. Revni berač. Moji
prejšnji prigodki so pa tebi malo mar. Kaj pa
hočem? — Kruha mi daj, le toliko mi ga daj,
kolikor mi ga je treba, svojo lakoto potolažiti.“
„Revež nesrečni! Rad ti pomagam, kar
morem. v Na zlat.“

„Ce bi bil ti od morskega viharja na pusti
otok veržen, kjer bi te le gole skale obdajale,
kjer na golem skalovju še celo čajka svojih jajc
De leže, in ko bi strašna lakota tvoje čeva ker-
čila, in bi ti le ta zlat ostal, ali bi se ti mogel
z njim nasititi? Meni je svet — ljudi prazen
otok. Že tretji dan samo listje jem. Lakota me
razjeda; po bližnjih bajtah sem beračil, ali niti

71

drobtinica mi ni bila podeljena, pse pa so na
mene ščuvali. Ljudje so me od sebe phali, ker
srečni ne morejo reveža gledati."

„Ubogi človek! pomagati ti hočem, te po¬
živiti, obleči in ti zaslužek dati, če mi svoj po¬
prejšnji stan razodeneš."

„Vendar brez pogoja dobrotljiv ne moreš
biti? kakor ptič v kletki bi ti še poprej zapeti
moral, preden mi tvoja roka jedila podeli? Za¬
se ohrani svoje milovanje, tudi ti si človek, ka¬
kor oni; vsi ste si enaki. Od vseh sem na svetu
zapuščen. Ali kmalo bom pred višega Sodnika
stopil, vse povedat, kteri hudobno z manoj de¬
lajo; kar pičlega kosčeka kruha mi vsa narava
ne ponudi."

Pri teh besedah so se mu solze po obrazu
vlile, in urno je hotel v goščavo zbežati, pa
Frančišk ga je z močjo obderžal. „Počakaj še
malo", mu reče, „in pri vsegamogočnem Bogu!
kolikor zamorem, ti bom pomogel." Ko je to
izrekel, so zaslišali konje dirjati, in ljudi go¬
voriti. Pavel in voznik prideta s kmeti nazaj,
razbiti voz v bližnjo vas pripraviti; Pavel je tudi
jedila za gospodo prinesel, po tem je pa vse
preskerbel, voz poprej ko je mogoče popraviti.
Ali pogled na lačnega tujca je bratu in sestri
vse jedi ogrenil, ter podasta nesrečnemu njima
prinešeno jed. Videti, kak6 zaželjene so mu
bile jedi, in kako se sčasoma njegov temni po¬
gled razsvetljuje in mirneji postaja, je nju serca
razveselilo. Pavel mu tudi čutaro vina poda; to

72

ga tudi vnovič poživi in pokrepča. „Hvala tebi,
blagi človek! ko bodo tvoja dobra dela pred
Bogom tehtana, bo to med nar bolj imenitna
šteto. Zdaj sem zopet moč zadobil, dalje iti; mo¬
rebiti, da dobim kaki gozd, v kterem mi
bo mati zemlja korenin in zelišč podajala." —
„Tega nikar !“ odgovori Frančišk, ter ga za roko
prime, „zaničljiv človek je, kdor po svoji zmož¬
nosti dobrih del ne doprinaša. Po moči te bom
preskerbel, in povedati mi moraš, kakč da naj
ti po potolaženi lakoti v drugih potrebah poma¬
gam." „Kaj praviš?" mu reče, „ti moraš pač
prav dober človek biti, ker si bogat, in vendar
na terpljenje revežev misliš; hvaležno prejmem
tvojo ponudbo, samo toliko mi daj, da ne bom
lakote terpel, in da se bom smel ljudem prika¬
zati. Za vse drugo čutim še dosti moči in serč-
nosti v sebi."

Ko sta se tako zgovarjala, so kmetje in
voznik voz toliko zvezali, da Bta ga konja po¬
časi naprej peljala, gospoda pa je zraven peš
šla. Posledoma pridejo v vas, kjer so v keremi
neke sobe za stanovanje dobili. Tukaj je bilo
pervo Frančiškovo opravilo nesrečnemu dobro
postrežbo in obleko preskerbeti. Pavel prevzame
to opravilo, in ko sta si brat in sestra malo
počila, gre Frančišk v tujčevo stanico, ter
se ne začudi malo, ko njegovo lepo moško po¬
stavo zagleda; ravno tako se tudi Evstahija
začudi, ko ga brat k njej pripelje. Zdaj so
dobili nekoliko jedi, jeli so ae pogovarjati, in

73

pri ti priliki sta videla, kako lepo in pristojno
se tujec ve obnašati. Ljubeznjivo ga oba silita,
svoje želje jima razodeti, kako bi mu bilo v
prihodnje pomagano; nalaš mu pa svoj primek
zamolčita, ker tudi ona nista vedela, za koga se
prav za prav trudita.

„Veselju sveta sem se odpovedal*', pravi
Ferdinand — tako je bilo tujcu ime — ,,želel
sem na otok Malta iti, in tam v Malteški red
stopiti; toda tudi ta pot mi je kaznujoča pa
pravična roka božja zaperla; kajti ves moj rod
je preklican. Zato se tudi reva begoma po svetu
klatim, ker se ne upam po mestih prositi, in bi
me le vendar lahko kdo spoznal. Samo vama
zaupam. Vidva me ne bosta izdala, in se še celo
prederznem, vajino dobroto prositi, mi le toliko
od svojega bogastva podeliti, da bom mogel
vsaj na kakošno Malteško ladijo priti, kjer bi
se dal za prostega vojščaka vpisati. Moj pogum
mi je porok, da se bo moje terpljenja polno
življenje v bojevanji zoper nevernike končalo,
ali pa da se kmalu zopet do visokosti povzdigne,
ktere je moj stan vreden."

Oba, brat in sestra, mu obljubita po svoji
moči pomagati, vendar si voščita, da bi ju s svo¬
jimi poprejšnjimi prigodbami seznanil. Ferdi¬
nand, ki je nekaj časa premišljeval, pravi:
„Vsega se hočem vama v znamenje svoje velike
hvaležnosti zaupati, dasiravno sem terdno sklenil,
skrivnost svojih žalostnih dogodb saboj v grob
nesti."

74

„Moja rodovina se šteje med nar pleme¬
ni tn e j e, bar jih je“, tako je pričel pripovedovati.
„Imenitnost in bogatstvo bi bila moj prihodnji
delež; edini sin z bogastvom obdarjenega in
zelo pri dvoru čislanega očeta, bi bil tudi jaz
po njegovi pomoči nar imenitnišo službo lahko
zadobil. Bil sem ljubček svojega očeta, pa oh!
ta ljubezen je bila tudi vzrok mojega spridenja,
kajti le preveč je človeško serce nagneno mi¬
kavnemu vabljenju hudobije se^udati, ne pa po
ternjevem potu čednosti hoditi. Ce se tukaj vsak
naravni dar po vertnarju, kteri svojim cvetlicam
streže, v dobro ne obrača, če tukaj še prevelika
prizanesljivost nar manjših prestopkov kal hu¬
dega k mogočni rasti žene; o potlej pa gorje
revni stvari, ktera se zanemarjena brezdnu na¬
sproti peljal Ob, le preveč izgledov smo že
doživeli, da je bila mebkužnost, iz prevelike
ljubezni starišev do svojih otrok, le-tem nar veče
nesreča! — Vsaka mojih otroških in termastih
želj je bila dovoljena, nobeden mojih pogreškov
grajan, tudi si izmed mnoge družine ni nihče
upal, se čez mene pritožiti; in tako sem v ne¬
umni prevzetnosti zrastel. Ko se je pa čas mo¬
jega daljnega podučevanja približal, so me po
svetu poslali, da bi, kakor so rekli, svoje znanje
pomnožil, zraven tega se pa napak tujih ljudi
privadil. — Z denarjem preveč previden, s ka¬
terim so me vedno zakladali, sem ga po vsi moči
zapravljal, da bi le svoji slasti stregel; tako
sem prehodil Francosko, Španjsko, Angleško in

75

Nemško, kakor razuzdanec, kteremu ni bilo nič
predragega, svojih želj zadovoliti. Za nekaj let
sem se na Laško vernil, skoraj nič bolj izučen,
na duhu in sercu pa ves zdivjan. V Benetkah
sem se vselil pusta pričakovaje, in potem sem
sklenil, se k očetu nazaj verniti. Kar ni bilo
več ne denarja, ne denarnih pisem od doma. V
več kupčijskih hišah sem povpraševal, pa sem
le negotove, čudne odgovore dobival. Iz te stiske
si nisem vedel pomagati, ter od skopuhov veliko
denarjev na posodo vzamem." —

„Pust se prične; zelo sem se veselil, tukaj
svojo nemarnost vnovič uganjati! Judje so mi
morali zopet veliko denarjev posoditi, za ktere
sem jim moral po šestkrat več pripisati."

„Sit klatenja med mnogimi trumami šem,
me je nesreča peljala v igrišče, kjer sem veliko
mladih ljudi imenitnega stanu dobil. Vdeležil
sem se igre, ter sem ves svoj gotovi denar za¬
igral; še celo svojo zlatnino sem zadnjič zastavil
in zgubil. Skoraj sem obupal; potem sem se z
nekim igralcem jel prepirati, gerdi primki, s
kterimi sem ga razžalil, ga razkačijo, in na pri¬
hodnji dan si boj napoveva. Kak6 hi si bil jaz
to misliti mogel, da je ta človek v brambi više
gosposke! Pozno po pol noči sem šel počivat.
Terdo zaspim, nagloma me hrum razplaši, oboro¬
ženi možje v mojo sobo pririnejo, ter me v imenu
više gosposke primejo. Oči mi zavežejo ter me
v nesrečno hišo peljejo in v ječo veržejo. O naj

76

molčim o grozi tega stanovanja, kjer le po red¬
kem ugleda dneva luč nesrečni, ki je vanj ob¬
sojen, kjer je že zgolj natolcovanje zadosti,
njega brez sodbe, brez pripomočka zagovar¬
janja na vekomaj od ljudi ločiti, in kjer večkrat
le samo hudobni milovnik svojega sovražnika
tožiti in tožbo s prisego poterditi sme, kjer je
dosti, se jetnika nič več ne spomniti, ampak ga v
obupnem kopernenji pustiti. Gorje siromakom, po
kterih beneški skrivni sodniki svoje roke izsteg-
nejo, in ktere še v daljnih krajih doseči zamo-
rejo! Tri cela leta sem pri slabi hrani v gerdem
podzemeljskem oboku kopernel, moje moči so
oslabele, moj duh je v železji lenobe ves oslabel,
na pol mertev sem v ječi ležal, kar se ob ne¬
navadnem času duri odprejo, ter vanjo stopijo
štirje možje z orožjem, mi kapo na glavo de¬
nejo, in mi vele za njimi iti. Bil sem po nekih
stopnjicah peljan, in ko so prekrivalo iz mojega
obličja vzeli, se znajdem v velikem, s černim
suknom pregernjenem zbirališču. Le počasi so
se moje od triletne temote oslepljene oči zopet
zunajnih reči vadile, in tu ugledam pri prižgani
viseči lampi okolo Černe mize več belo obšem-
ljenih mož sedeti, pred slehernim je svetlo bo¬
dalce ležalo, na sredi mize pa je stal križ in
mertvaška glava, in čez to dva križem ležeča
meča. Kakor podobe so sedeli obšemljeni nekaj
časa mirno, kar se potem poglavar izmed njih
oglasi, rekoč: „Vi ste velikih hudobij obdolženi,
ali preiskovati jih ni naša navada. V smert bi

77

vas bili obsodili, ko bi višja sodba ne imela
usmiljenja z vašo mladostjo. Iz prizanašanja vam
je bil čas dan, svojo vest izpraševati, in se svojih
prestopkov skesati, in tako zdaj upamo vas po¬
boljšane zopet med ljudi spustiti. Ali gorje vam!
če zopet v svoje poprejšno poželjivo življenje
zaidete! Trikrat gorje vam, če razglasite, kar
je visoka sodba o vas sklenila, in kar se v tem
sodišču godi! Na to nam morate priseči, in nam
gotovo molčanje obljubiti."

„Strašna je bila prisega, ktero sem storil,
in mi bo tudi ves čas svojega življenja branila,
kaj od onih skrivnosti razodeti, ki sem jih v
v svojem dolgem stanovanji v tem strašnem kraji
zvedel. — Ko je bila ta grozovitna reč končana,
so mi zopet kapo na obraz vergli, ter me nazaj
v ječo peljali z opombo, da bodo o polnoči po
mene prišli in me spustili. Cas do polnoči se
mi je dalji od večnosti zdel. Slednjič so se
duri ječe odperle, in v halo zavitega so me po
donččih mostovžih, in zadnjič po praznih, od¬
ročnih ulicah na breg morja peljali, kjer sem
koj v čolnič stopil. Pri tej priči smo odrinili,
in z zaželjenim vetrom jadrali, dokler smo sled¬
njič pri Kamhii na suho stopili. — Tukaj so
mi spremljevalci mojo torbico dali, ter so se
hitro v čoln vernili, mene pa samega zapuščenega
v neznanem kraji popustili. Samo to moram še
povedati, da mi je eden spremljevalcev na uho
povedal, da bom v svoji torbici malo denarja
za prihodnje potovanje dobil."

78

„Moje pervo opravilo je bila skerb, se kam
vseliti, da bi si od prestane stiske opočil. Dobil
sem prostor v kerčmi, kjer sem sobo najel.
Moja merliču enaka podoba je ljudi plašila, ko
sem pa svojo torbico odvezal, in malo mošnjo
d-narja izlekel, so bili koj k pomoči priprav¬
ljeni. Bolan sem bil, pomoči zdravnika sem po¬
treboval, kteri mi je posebno počitek in dobro
postrežbo priporočal. — To je bil tudi nar bolji
pripomoček svoje zdravje zadobiti; kar so mi
pa bili moji priljudni sodniki za ozdravljenje
podali, je bilo tako pičlo, da sem le malo časa
izhajati mogel. Moja terdna natora mi je nar
več k zdravju pripomogla, ali pomanjkanje me
je začelo stiskati; domislim se v svojem žepu
malega drazega perstana, kterega sem bil od
svoje matere dobil, in vedno na persih nosil,
na kterem je bil pečat mojega rodu vrezan.
Oboje sem še imel, strežaja pošljem k zlatarju,
perstan, tak6 drag, ko mi je bil, v tej budi
stiski prodat."

„K.malu je strežaj zlatarja samega napo¬
vedal, kteri je hotel z menoj zavoljo perstana
govoriti. V sobo stopi, in pri tej priliki se spo¬
znava, ker je bil on dostikrat v hiši mojega
očeta. „Za božjo voljo! Ferdinand;" pravi, „ste
vi tukaj, in v takem stanu?" Dopovedal sem
mu svojo nesrečo, on mi perstan nazaj dA, verh
tega pa sto zlatov iz hvaležnosti, ker je od mo¬
jega očeta večkrat lep dobiček dobival. ,,Tudi
to vam bodo, pravim, moj oče povemili, kakor

79

hitro do njih pridem." „Kaj ? vi hočete — ali
ne veste nič, kaj se je ta čas zgodilo, ko ste
bili v Benetkah zaperti? — O gorje meni, da
vam moram oznanovalec nesreče biti! Ali za¬
voljo vašega življenja je potreba. Ne tolikanj več,
kar bi z očmi trenil, se ne smete dalj v kerčmi
muditi. Pripravite se na nar strašneje reč! Vaš
oče ne živi več — hotel je eno nar plemenitej¬
ših rodovin dežele pokončati, kneza je ogoljufal,
da je smertno sodbo podpisal, ktera je pa k
sreči od njega preganjanih, ko se je njih ne¬
dolžnost razodela, še o pravem času spodletela.
Vaš oče je bil potem k sodbi poklican, gerde
goljufije so na dan prišle, in on je bil k smerti
obsojen. Obnoril je, ušel in v valovih smert
najdel, na primorju so njegov klobuk in plajš
našli. Vseh njegovih grajščin se je knez po¬
lastil, in ko se je sčasoma razglasilo, da je vaš
strijc poglavar tolovajev, so pa zato vso rodo¬
vino preklicali. — Vi, ubogi Ferdinand, ste
revni, in vsaki lahko z vami dela, kakor se
mu poljubi. Kdor koli vas spozna, vas utegne
prijeti, ter gosposki izročiti. — Jaz vam ko¬
tiček v svoji hiši ponudim do prilike dalje po¬
tovati."

„Lahko si zdaj moj strašni stan mislita.
Ali bi ne bilo boljše, ko bi bil v ječi svoje revno
življenje končal? Vse moje lepo upanje vesele
prihodnosti je zginilo; revnejši sem memo vsa-
cega berača. Božja šiba za marsiktero pregreho
me je bila hitro dosegla."

80

,,Osem dni sem bil v hiši zlatarjevi skrit,
ali enkrat mi ves bled povč, da so me zapazili,
in pri tej priliki sem moral bežati. Se so vojaki
hišo obsedali, jaz sem pa skozi skrivne vratiča
hitro ušel, in ne denarja, ne oblačila nisem
mogel skup spraviti. Srečno sem v goščavo
prišel, kjer sem se po germovju skrival. Sklenil
sem, svojega strijca poiskati, mu tolovajsko živ¬
ljenje odsvetvovati, k čemur ga je padec našega
rodu prisilil, ali vsaj od njega z denarjem pre¬
viden v drugi del sveta uiti. Ali tudi tukaj sem
prepozno prišel; strijca je strela ubila, in vojaki
so koj po tem tolovaje v njih stanovanji polovili
in pokončali."

„Zapuščeu se zdaj po svetu klatim in se
ne upam kaki veliki vasi približati, zavoljo
strahu, da bi ne bil spoznan, in dasiravno sem
le košček kruha prosil, so mi ga vendar povsod
odrekli, dokler nisem vaju tukaj v svojem nar
večern obupu dobil." Frančišk obljubi j  mu po
vsi svoji moči pomagati, ter ga vpraša za pri-
mek; Ferdinand je pa prosil, da ga ima zamolčati.
Čudni občutljeji so pri tej povesti brata in sestro
navdajali, in nekaki dozdevek se jima pred oči
stavi; zdaj pokliče Frančišk starega Pavla k
sebi, ter ga vpraša, če ne ve primka tolovaj¬
skega poglavarja. „Kako pa, da^ga vem, bil je
od imenitne hiše in se imenoval Čibolin." Bratu
in sestri je bilo zdaj vse znano. Ferdinand je
bil sin smertnega sovražnika Almarske rodovine,
tudi maščevanje, ktero je bil tolovajski poglavar

81

nad njima sklenil, je bilo zadosti znano, pa sta
vendar sklenila za nedolžno terpečega prositi.
Zdaj sta skerbela, da bi do pripravnišega časa
skrit ostal. Kakor hitro so voz le nekoliko po¬
pravili, so se na pot v Mesino podali; Pavlu je
bilo pa vse naročeno, kar je za Frančiškov
sklep potrebnega bilo, in on je bil Ferdinandov
služabnik. Po ukazu je čoln najel, z Ferdinan¬
dom primorje objadral, kjer sta v Melapi na
suho stopila, ter tukaj drugega Frančiškovega
ukaza pričakovala.

Lahko si mislite, kako žalostne dni so
starši zavoljo svojih Ijubeznjivih otrok, in nju
prav neznanega prigodka preživeli. Po vsi moči
so se oni in gosposka trudili, ali vse zastonj.
Mati so mislili, da jih bo ta zguba v grob spra¬
vila, oče Almarski so bili sicer stanovitnejši,
ker sploh moški duh ložej terpljenje pozemelj-
skega življenja prestoji. V veri so pomoči iskali,
ktera edino nam zamore čudopolno moč ob ža¬
lostnih dnevih dati. Soznanili so se z častitim
duhovnim, sploh pobožni oče Ramir imenovanim,
njegove priljudne pomoči so se poalužili, brez¬
upno mater z vsimi mogočimi tolažbami vere
umiriti, kar jim je še precej po volji šlo, ako-
ravno so mati potem še bolj jokali, če so sami
bili, in pred križanim Zveličarjem so za svoja
otroka pomoči prosili.

Frančišk in Evstahija sta le predobro po¬
znala ljubijoče serce svoje ljubeznjive matere,
da bi ne bila umela, kakošna neizrečena žalost

82

njih serce teži, in zelo sta se bala, da bi po¬
sebno njim ne bilo nevarno, tako neprevidoma
pred svoje stariše stopiti, zato sta v daljni go¬
stilnici ostala, kjer sta stan svojih starišev na-
tanjko poizvedovala. Kar sta pa tukaj izvedela,
ni bilo nič veselega. Ko je pa Frančišk od ča¬
stivrednega patra Ramira slišal, je k njemu šel,
se mu spoznati dal, ter ga prosil, stariše na ve¬
selo snidenje pripraviti. Pobožni mož še ni bil
nikoli tako veselega opravila doživel, in s tako
veselim sercem prevzel, kakor tega. Pri tej pri¬
liki je k svojima žalostnima prijateljema hitel,
in ker je bila izguba otrok navadna govorica,
se je Ramir te prilike veselil, jih božje dobrote
in modre previdnosti opomniti, veliko izgledov
jima je povedal, kak6 čudno Bog pobožne ljudi
tudi v nar večih nevarnostih po svoji vsegamo-
gočnosti ohrani; zmiraj bolj se približuje svojemu
namenu, z veselim upanjem napolni nju serca,
in ko sta se mu že dosti pripravljena zdela, je
dal, kakor so se bili pogovorili, služabniku zna¬
menje. Kmalu potem se duri odprejo, in notri
prideta Frančišk in Evstahija, ter stariše obja¬
meta. Preveliko radost popisati, bi bilo tudi še
tako spretno pero preslabo, in noben jezik
nima dosti besedi, gorečih občutkov njih sere
dopovedati. Zadnjič so se veselja zjokali, in jezik
je zopet moč dobil, svoje občutke z besedami
povedati. Pri tej priliki so jadernika k staremu
prijatelju Rikordamu poslali, kteri je po hitro
dokončanih opravilih prihitel s svojimi nar večimi

83

prijatelji se razveseljevat. Nič drugih gostov ni
bilo povabljenih, sklenili so namreč dan svojega
zedinjenja še le čez nekoliko mirnih dni slo¬
vesno obhajati; tudi so še sami s saboj preveč
opraviti imeli, in tolikanj so si še imeli dopo¬
vedovati, da se niso radi od drugih motiti dali.

Ko sta Frančišk inEvstahija svoje zgodbe,
kolikor je bilo mogoče natanjko pripovedovala,
ju je pater Ramir vedno opominjeval, kako
vidno se je božja roka nad njima razodela; pri¬
stavita tudi čudno snidenje z Ferdinandom. Zelo
osupnjeni in ganjeni so bili zavoljo njegovega
nezasluženega prigodka, in grof Almarski je
sklenil nesrečnemu pri knezu milosti sprositi;
Rikordam je pa menil, da bi bilo boljše, njemu
to opravilo izročiti, ker ni le vsak dan pri knezu,
ampak je tudi pri njem v posebni milosti, tudi
mu je bila nar bolj prilika znana, kdaj da je
dobri, pa ostri in pravični gospod nar bolj volje,
mu njegovo prošnjo dovoliti. Njemu so ta opra¬
vek izročili, ali zoperni nakloni z drugimi dvori
so kneza ravno zdaj v nevoljo topili, tako. da
ni bilo varno, se ta čas njegovi milosti pripo¬
ročati.

Ko sta Frančišk in Evstahija zopet prišla,
so se ljudje zavzeli, in kakor popred nju zguba,
se je tudi zdaj nju prihod po vsi Mesini raz¬
glasil, in vsa gospoda je videti želela otetih,
vedno sta bila kam povabljena, zadnjič je pa
tudi knez ukazal, da naj na dvor prideta. Pri¬
jazni Rikordam je dostikrat poskusil pri knezu

84

kaj opraviti, ali ves njegov trud je bil zastonj,
ga na bolje misli v tej stvari pripraviti, ker
njegova navada je bila tudi en las ne od svoje
besede odstopiti. Ferdinandova sreča je sicer
brez knezove milosti tudi v rokah bogatih Al-
marskih bila, ali leti blagi niso bili zadovoljni,
svoje dobro delo le na pol storiti, tudi čast in
prostost mladega moža mora pred ljudmi opra¬
vičena biti, in v to je Evstahija priliko porabila,
ko je bila sama z knezinjo v sobi, pred njo po¬
klekne, in prav priserčno nesrečnemu Ferdi¬
nandu milosti prosi, ter vsako svojih besedi ime¬
nitni gospč takd na serce položiti ve, da gospa
zelo ganjena obljubi svojega gospoda za-nj
prositi.

Potolažena rodovina se^ poslovi od dvora,
ter gre v svoje stanovanje. Že čez malo dni je
bilo spraševanje po Rikordamu ukazano, da bi
bila Ferdinandova reč vnovič z vso ostrostjo pre¬
iskana. Ko pa preklicanemu ni bilo pripuščeno
na dvor priti, sta dva poslanca k njemu prišla,
ga vse natanko izprašat in njegovo govorjenje
zapisat. Rikordam je po svoji moči to reč oskerbel,
in Ferdinandova nedolžnost se je pokazala; toda
pravica zavoljo pregrehe njegovega očeta ni
smela vsega spregledati. Knežje slednjič sklenil,
da Ferdinand ni sicer več preklican, vendar pa
mora ime Cibolin prav zaterto biti, in da se
ima on v prihodnje od nekdanjih očetovih lastnin
Rameškega grofa imenovati, tudi mu je bil del
prihodkov njegovega očeta povernjen, vendar le,

85

če bo v malteški red stopil, kar je že poprej
njegov terdni sklep bil.

Tak6 je Ferdinand veliko več zadobil, ka¬
kor bi si bil prederznil upati, in kako mu je
še le potlej moralo pri sercu biti, ko je zvedel,
da ima vso svojo srečo tistej rodovini zahvaliti,
ktero sta njegov oča in strijc nar bolj poškodo¬
vati, še celo ob življenje pripraviti hotela. Tudi
pravda Almarskega je bila dokončana, pravico
je dosegel, in njegovo že tako veliko bogatstvo
se je po tem še bolj pomnožilo. Sklenili so, na
svoj grad ob GariJjani se preseliti, ter se od
tega mirnega, rajskega stanovanja nič več ne
ločiti. Ferdinand se njih prijaznemu vabljenju,
tje jih spremiti, ni mogel vstavljati, sklenil je
tedaj se tam pri teh bogaboječih ljudčh za svoj
prihodnji stan pripravljati. Čez grozovitne gore
in po gostih gozdih je pot peljal, ali dosti so
bili zdaj previdni, se ne brez varbov na pot po¬
dati. V nekem teh velikih gozdov, ker bi do
večera do nobene hiše ne bili prišli, so na pri¬
jetni, z visoko travo poraščeni tratici obstali, se
z merzlimi jedmi, ki so jih saboj vzeli, pokrep¬
čali, in trudnim konjem čas za počitek dali.
Veseli so svojo malico jedli, in osnove za pri¬
hodnost delali, kar pes, ki so ga saboj imeli,
zalaja, ter Pavel do germovja hiti pogledat, kaj
da je. Z gromečim glasom zapove psu molčati,
ga s svojo palico umiri, za roko pripelje
kmečkega dečka, kteri se je od straha pred hu¬
dim psom po vsem životu tresel, in kakor je

86

bilo videti, je zelo obložen jerbas nesel. Stari
grof mu prijazno veli bliže stopiti, in da bi se
več ne bal, zapovč psu, se vleči, kar je tudi pes
nagloma ubogal. Bil je prav priljuden mladenič,
kteri je družbo prosto pogledoval, in ni se dal
dolgo siliti, njemu ponuden košček pogače hva¬
ležno vzeti. „Kaj ne, da si ti iz bližnje vasi?"
ga vpraša stari grof. „Tako je, moj gospod,"
mu odgovori odkritoserčno, „ne morem se za¬
dosti čuditi, tukaj toliko ljudi dobiti, ker se pač
malokdaj kdo v ta kraj zgubi."

„Kaj tukaj ni varno?"

„Menim da. Vi mislite, če se je treba to¬
lovajev bati? O gotovo ne, tu ni navadna cesta
za popotnike, tudi so prebivalci te okrajine tako
revni, da si hudobneži pri njih nič ne upajo
dobiti, že veliko let se od take nesreče tukaj
ni slišalo, kakor so moj oča od drugih krajev
večkrat pripovedovali. Pa kakor vidim, ste vi
na poljsko pot zašli, ktera bo kmalu tako ozka,
da se z nobenim vozom ne more naprej, zelo
ste zašli, dobro uro hoda se bodete nazaj pe¬
ljali, predno se bodete na pravo cesto zaviti
mogli, in tudi ni misliti, da bi vi pred polnočjo
do kraja prišli, zatoraj vam svetvam raji v naši
vasi ostati, zakaj mi kmetje se precej dobro na
vreme zastopimo, in predno se popolnoma trna
stori, vas utegne huda ura prenagliti."

„Hvala tebi, ki si nam to povedal", reče
grof, „na, vzemi ta denar za plačilo svojega
opomina, po kterem se bomo mi ravnali."

87

„Kak6 se pač bliska in sveti, gotovo sem
nar bogatejši fant v vasi," pravi deček.

„Ali bi nam hotel pot k svoji domačiji po¬
kazati ?“ ga vpraša grof.

„Priserčno rad, če le počakati hočete, v
eni uri že nazaj pridem, in do tistega časa se
ni hude ure bati," mu odgovori deček.

„Kam/‘ vpraša grof, „moraš pa še iti?"

,,Dalje med gore k pobožnemu očetu Hie¬
ronimu; tukaj mu nesem hrano, ktero mu vsa
vas od tedna do tedna pošilja."

„Kdo pa je ta oča Hieronim?"

„Več vam ne vem o njem povedati, kakor
da je siv starček, čigar glavo le še kak beli
las pokriva, ali njegova siva brada mu seže do
pasa, s katerim je njegova debela hala prepa-
sana. Tam na gori v luknji stanuje, njegova
postelja je listje; revni mož je pred kratkim
oslepel, in bi moral lakote umreti, če bi ga mi
od svojega uboštva ne redili."

„Vendar bi se ga imeli usmiliti, in mu v
vaši vasi kaki prostor privoščili, da bi vsaj bliže
človeške pomoči bil."

„Dragi gospod, to bi se bilo že davno zgo¬
dilo, soseska se je pogovorila, da bi mu vsa
občina složno življenje pripravila, ali tega on
neče, ter pravi: revščina in potreba ste meni
odločeni, in ko bi ravno še sto let tukaj živeti
moral, bi mi bilo vendar še le premalo časa,
svojo storjeno krivico spokoriti. No, pravijo moj

88

oča: komur ni svetovati, mu tudi ni pomagati;
jaz pa tega ne morem verjeti, da bi bil ta po¬
božni mož, ki vedno moli, kedaj toliko hudobij
storil. — Ali oče pravijo: da vsak človek sam
nar bolj ve, kaj mu serce teži. Ne zamerite, jaz
moram k ubogemu Hieronimu hiteti, ker včeraj
zavoljo prevelikega dežja nisem iti mogel, me
bo gotovo že težko pričakoval, in bo že lačen.
Ce me počakate, bom skusil kmalu nazaj priti,
ter vam bom pot v vas pokazal."

S temi besedami beži mladeneč tako hitro,
kakor mu je le polni jerbas pripustil, in se je
kmalo v gostem germovji zgubil. Veliko so o
starčeku govorili, kteri tukaj tako samotno in
težavno na tej puščavni gori stanuje, da bi svoje
prej sne pregreške spokoril. Almarski grof je
mislil, da pri tako stanovitnem kesanji in pokori
dobrotljivi Bog gotovo tudi nar večemu grešniku
svoje neskončne milosti ne odtegne. Med tem,
ko so se tako menili, so se hlapci trudili, voze
na ozki poti oberniti, da so pa to storili, so mo¬
rali vse razložiti, pri tem je pa več časa po¬
teklo, kakor ga je mladeneč za svoj zopetni
prihod potreboval. Naposled pride zel6 žalosten.
Grof sprašuje, kako se pobožnemu Hieronimu
godi; ali ta je z ramama pomajal, in solzne oči
brisal, ter rekel: „Starček je že tako slab in
bolan, da gotovo dolgo ne bo živel." Serčno je
obžaloval, da v prihodnje od njega ne bo nič več
mogel slišati uka o ljubezni do pobožnih otrok,
kako jih Bog osrečuje in nevarnosti varuje.

89

V takih pogovorih so v majhno vas prišli,
ktera je sicer veliko revščino svojih prebivalcev
razodevala, pa jo je bilo vendar zavoljo snaž¬
nosti lepo videti. Tudi so dobili prenočišče ia
podstrešje za voze in konje, česar je oboje zel6
potrebovalo, posebno, ko se je že pričenjala
hudo vreme, kakor ga jim je bil kmeški deček
napovedal.

Mirno so tukaj pod streho sedeli, dokler je
zunaj gromelo in treskalo, in dež curkoma lil.
Grof Pavlu veli, za vse jedila, kar jih je bilo v
vasi dobiti, preskerbeti, dobro večerjo pripraviti,
in vsi v vasi so si prizadeli, imenitnim gostom
s potrebnim postreči. Mladenčevi stariši, sodniki
in priseženi možje soseske so bili k jedi povab¬
ljeni. Dolgo časa so se dobri kmetje branili k
mizi vsesti, in se niso mogli dosti prečuditi pri¬
ljudnosti tako imeaitne gospode.

Drugi dan je še deževalo, kar jih pa, ki
je ravno nedelja bila, nič ni zaderževalo, k božji
službi v malo cerkvico iti. Tudi tukaj je bilo
vse v redu in snažno, dasiravnose je povsod rev¬
ščina sledila. Župnik so prav pobožno pridi-
govali, bili so častivredni starček, njih vedenje
je bilo zelč pobožno; prigodbo usmiljenega Sa¬
marijana so razlagali, in so poslušalcem tak6
ginljivo iz serca govorili, da se je večina po¬
božnih jokala. Ravno tako pobožno so potem
sveto mašo darovali; ko je minula jih je grof
s svojo rodovino obiskal. Bili so, kakor so jih
tudi vsi poznali, prav učen in častivreden du-

90

hoven. Grof sprašuje natanko okoliščine soseske,
tudi po cerkvenem premoženji, in pokazalo se
je, da je oboje revno. Zato je veliko denarja v
prid cerkvi pripisal, in ravno toliko je revnim
v poboljšek podaril. Tako dobro delo ni moglo
skrito ostati, stari in mladi so hiteli, se mu za
te nenadejane dobrote zahvalit.

Evstahija je želela, predno bi odšli, še pu-
Ičavnika na gori obiskati, vsi drugi so tudi v
to dovolili; gospod župnik so tudi želeli, jih
spremiti, da bi ga morebiti vendar pregovorili,
lahkejše življenje nastopiti, ker se je že zelo po¬
staral, grof Almarski je tudi obljubil k temu
pripomoči. Ker se je prihodnji dan zopet izjas¬
nilo in zvedrilo, in ker se jim še ni domu mu¬
dilo, so se vsi skupaj na pot podali. Pavel in
služabnik sta veliko hrane nesla, kmeški deček
jim je pa pot do puščavnika kazal, in se je
serčno veselil, da bo njegov stari prijatelj in
učenik, kakor ga je imenoval, zdaj dobrote uži¬
val, menil je namreč fantič, da bo puščavnik
v prihodnje v vasi stanoval.

Zelo težavna je bila pot na goro, kjer je
starček stanoval, še bolj pa zato, ker je zavoljo
dežja polzelo. Plezanja vajen je kmeški deček
naprej hitel, ali komaj se je nekaj časa v sta¬
novanji puščavnika pomudil, se že plakajoč
verne. „Mertev je!" zavpije: „mertev! merzel
in oterpnjen leži na svoji postelji." Zdaj vsi
hite v luknjo, prižgejo luč, ali starček je bil že
merliču enak. Gospod župnik ga za roko pri-

91

mejo. „Že čutim gorkoto, pravijo, morebiti je
še mogoče, ga k življenju obuditi." Grof je imel
krepilno mazilo pri sebi, ktero je župniku podal,
z njim so mu senci dergnili, in kmalu ga zel6
zdihniti slišijo. „Kje sem,“ pravi tiho, in kdo
je pri meni ?“ Župnik pravijo : „Jaz, ti v hudem
boju pomagati.“ „Bog vas sprimi tolažnik o
smertni uri! Oh, molite za mč, častitljivi oče,
in ako vam je mogoče, pošljite poročnika na
grajščino ob Gariljani Almarskim, in jim po¬
vejte, da je njih nar veči sovražnik Cibolin, ki
je ječi in valovom odšel, tukaj skesan in spo¬
korjen svoje življenje sklenil; Bog mi bo od¬
pustil, naj me v grobu ne preklinjajo. O moj
sin, moj ubogi Ferdinand!" „Oče!" ves v žalost
vtopljen pravi ta: „vaš Ferdinand je tukaj, in
vas prosi vašega blagoslova. " Zdaj pošlata slepi
oča njegov obraz. ,,Gotovo, po tem zahrope, to
je obraz mojega Ferdinanda! Blagoslovim te jaz
skesani grešnik. — Oh Almarski!" ,,On me je
osrečil, pravi Ferdinand, zavoljo njega nisem
več preklican; vsi Almarski so tukaj, ljubi
oče, okrog vas zbrani. ,,Tebi odpustiti," pravi
Almarski, in vsi so mu potem roko podali; na
to starček trepetaje svoje roke kviško vzdigne:
„0 Bog! kak6 neskončna je tvoja milost, reče
s tihim glasom. Že v življenji mi dodeliš srečo,
da preganjani ne le meni, svojemu preganjalcu,
odpustč, temuč tudi mojega sina osreče, in meni
tako poslednjo stopinjo iz tega življenja polajšaš.
G sprejmi, večni Bog, milostljivo mene skesa-

92

nega grešnika, in ne pahni me vekomaj od svo¬
jega obličja.^ — Zdaj je vtihnil, veseli nasmeh-
Ijaj je njegovo obličje obšel, ter se je njegova
duša s tihim zdihljejem ločila. Vsi so omolknili,
le zdihovanje pričujočih je to tihoto končalo.
Častitljivi duhoven so pervi svoje misli zbrali,
ga še enkrat blagoslovili, in po tem druge to¬
lažili.

Družba se je žalostno vernila. Na to so
kmetje po merliča prišli, in so ga zunaj poko¬
pališča pokopali, dokler ni po nadležnih proš¬
njah Almarskega knez dovolil, mertvega od pre¬
klica odvezati, ter ga na blagoslovljenem kraji
pokopati.

Grof se je že s svojo družino na pot proti
svoji grajščini podal, kamor so tudi brez nesreč
k veselju svojih podložnih prišli. Čez nekaj dni
se je Ferdinand pri svojih dobrotnikih poslovil,
da bi v Malto šel. Prav mirno so nekaj let pre¬
živeli, in vedno so svojemu prijatelju Rikordamu
pisma pošiljali, in jih tudi od njega dobivali.
Čez nekaj časa je Rikordam, ta miru in po¬
strežbe potrebni mož, službo pustil, in je še
svoje prihodnje dni pri tej zdaj srečni družini
preživel, kteroje on, ker je bil vdovec brez otrok
in sorodnikov po svoji smerti s svojim velikim
bogastvom prav zelo razveselil.

Dolgo časa že grof ni dobil nobenega pisma
od Ferdinanda, kar izve po nekem prijatelju,
da je tisti red več oboroženih bark od Malte
poslal, da bi turške morske tolovaje pobili in

93

polovili. Kmalu potem je pa tudi pismo od vo-
jevoda dobil, v kterem mu je ta naznanil, da
se je Ferdinand pri tem opravilu prav slavno
obnesel, in da se je prav po viteško bojeval;
ali škoda, da je kmalu po zadobljeni zmagi za¬
voljo prejetih ran častitljivo smert storil. Vsi so
ga zel6 obžalovali.

Evstahijo je več blagih mladeničev iz nar
imenitniših hiš snubilo, ali njeno blagočutno serce
ni bilo za nobeno pozemeljsko ljubezen vneto;
na njenem lepem, jasnem obrazu se je nedolžnost
svetila, da so se ji le s spoštovanjem bližali.

Frančišk se je sčasoma s pobožno gospo-
dičino oženil. Almarski in Kamila sta še sladko
veselje doživela, vnuke in vnukinje pestovati,
predno sta se v deželo večnega miru preselila.
Oba sta ob enem dnevu umerla. Evstahija je
pa po smerti svojih zelo obžalovanih starišev v
samostan šla, in je bila nuna pri sveti Uršuli;
tudi Lavreta in Pavlina, kteri ste več let pri
njej živeli, ste po njenem izgledu nune postali.

Evstahija je kot samostanska opatinja zelo
stara umerla, in ljudje so jo svetnico častili.
Se dan danes se o njeni imenitni in podučljivi
zgodbi kmetje tistega kraja v večernih kremljih
pogovarjajo, in iz takih povestij je nemški pisaiec
vse to nabral in spisal.

Le še to hočem svoje ljubeznjive čitatelje
in čitateljice opomniti. — O ne denite te knji¬
žice pred iz rok, dokler vsega dobro ne premi¬
slite. Dosto prilike bodete v nji dobili, božjo

94

vsegamogočnost in njegovo modro previdnost v
človeških prigodkih moliti. Pomislite, v kolikih
stiskah in nadlogah se je Evstahija znašla, pre¬
glejte vse stopinje njenega življenja, in bodete
videli, da v nar veči revi, z nevarnostmi obdana,
celo ko ji je nar zasramljivejša smert pretila,
ni nikoli čednosti zapustila, nikoli ni jenjala
v božjo milost upati, in kako čudno je bila vselej
od božje roke obvarovana. Ravno tako bodete
v prigodkih Cibolinske družine tudi videli, kako
nezapopadljivo Bog svojo kaznujočo roko uzder-
žuje, in tudi nar večemu grešniku čas kesanja
in pokore ponuja. Vzemite si k sercu, ljubi
moji, Evstahijino vedenje, posnemajte jo v vseh
neprilikah, in če se bo po tem kal dobrega v
vaših nespridenih sercih bolj vkoreninil, se bo
srečnega štel le vaše sreče željni pisatelj.