List 12.
Politiški oddelek.
Vstajenja dan.
Priroda se po dolgi mrzli zimi začenja zopet pro-bujati v novo življenje. Cvetice poganjajo po logih in travnikih in oglaša se zopet vesela tičja pesem. Povsod se kaže prerojenje in novo življenje. Povsod zmaguje življenje nad smrtjo. Ta vesel čas vzbuja v človeških prsih tudi novo upanje. Sveta katoliška cerkev pa praznuje ta čas praznik vstajenja našega Izveličarja in Odrešenika. Jutri popoldne oziroma v nedeljo zjutraj obhajal se bode s slovesnimi procesijami ta praznik zmage nad smrtjo.
Ta čas spominja pa nas tudi našega narodnega vstajenja in prerojenja. Narod slovenski je tudi stoletja bil tako rekoč mrtev, o njem se ni govorilo in pisalo. Sem-tertja so se pač našli možje, ki so ga klicali k življenju, ali taki glasi so zopet utihnili in zopet je nastopilo stoletje mrtvega spanja. Slovenski narod je bil že tako rekoč prištet mrtvecem. Mnogi učenjaki že niso vedeli, da se sploh nahaja Slovenec na zemlji.
Pa prišla je tudi za nas vesela pomlad, dan vstajenja. Nikdo ni našemu narodu ponujal roke, da mu pomaga na noge, pač pa so mnogi tiščali kamen, ki so ga bili navalili na grob njegov. Narodna sila je odvalila ta kamen in prikazal se je naš narod kot čvrst mladeneč, vreden, da stopi v vrsto druzih narodov. Čudno in plašno so gledali naši nasprotniki ta dogodek. Nekateri teh kot neverni Tomaži verjeti niso mogli, in ves dogodek bili radi utajili, ali ni bilo več mogoče. Novo oživljeni narod jel je povsod zahtevati svojih pravic, jel je zahtevati, da se mu povrne zemlja, ki mu jo je vzel ošabni tujec. Naš narodni preporod se je vedno širil. Razširila se je slovenska knjiga, razširila se je narodna govorica. Jezik slovenski, ki je bil odrinjen na kmete, in v mestih v hleve in kuhinje, mej hlapce in dekle, oglasil se je zopet v salonu, bil jednakopraven z drugimi jeziki. Slovenec je jel nastopati pri raznih prilikah po svojih društvih, in milo slovenska pesem je jela izpodrivati tuje glasove.
Nedavno se je začelo v Ljubljani zidati poslopje, ki ima svetu   kazati tudi  naš  narodni  preporod,   „Narodni dom".   To je dogodek velicega pomena, ker bode gotovo močno povzdignil  narodno zavest in narodni  ponos,  ter narodno socijalno življenje.  Ta dom bode pa zgrajen popolnoma z našimi  lastnimi   močmi,   in bode   torej kazal, kaj premore tudi majhen narod, če se kake stvari z vso odločnostjo poloti.    To poslopje bode dajalo nekako jamstvo za naše narodno  življenje in naš narodni napredek, lahko rečemo, da z grajenjem „Narodnega doma" nastopi v nekem pomenu nova doba za naš narod. Poživilo bode nam narodne moči.
Sedaj pa po vsej Evropi tudi neki drugi, ki je dolgo bil brezpraven, sili na dan in to je četrti, de lavski stan. Po vseh državah je začel zahtevati svojih pravic do poštenega obstanka, pa tudi hoče govoriti v javnem življenji. Tisti, ki so dosedaj imeli besedo v javnem življenji to nekako čudno in boječe gledajo, drugi pa kliče po policiji in vojaški sili, da se delavski stan zopet potlači.
Poslednji čas se tudi v naši Avstriji začenja to gibanje. Postalo je že tako mogočno, da so že vladni krogi začeli računati ž njim. Bivši ministerski predsednik je bil predložil volilno reformo, ki je odpirala delavskemu stanu široko pot v javno življenje. Toda nastal je mej ko lovodjami nekaterih druzih stanov velik krik, ki izvira iz strahu za dosedanje njih predpravice. Posebno se je hud krik zaslišal iz tabora plemenitašev. Iz tega strahu so se rodili novi volilni načrti, katerih namen je pa jedino na kak lep način preprečiti, da bi četrti stan ne prišel do svojih pravic. Kaka bode usoda teh načrtov, danes ne vemo. Prav lahko je mogoče, da se posreči najti kako sredstvo, da še za nekaj let odrinejo delavce od javnega življenja, ali za dolgo to ne bode šlo. Ta igra pa tudi ni brez vse nevarnosti. Kdo ve, če se kdaj ne bodo ke-sali še tisti, kateri sedaj tako tišče kamen, da bi delavec ne vstal iz političnega groba. Z lastnimi močmi bode odrinil kamen, ki morda stare tiste, ki sedaj hočejo preprečiti njegovo vstajenje.
Zgodovina  nam kaže kaj žalostne  posledice tacega
110
prizadevanja. Tudi se je skušalo preprečiti, da ne bi sedanji kmetski in meščanski stan dobil svojih pravic. Nekaj časa je to tudi šlo, ali naposled so pa po vseh kulturnih državah morali odjenjati prejšnji vladajoči stanovi. Sem-tertja je tekla kri. Da so o pravem času kmetu in meščanom dali pravice, pa bi se bila odvrnila velika francoska revolucija, ki je zahtevala toliko žrtev. Ta revolucija naj bode resen opomin za vse tiste, ko dandanes skušajo preprečiti politično in socijalno vstajenje delavskega stanu, bodi si na ta ali oni način.
Sedaj je še čas. Z umno postavodajo v političnem in socijalnem oziru se lahko preprečijo velike nevarnosti. Motijo se pa, če mislijo, da bodo preprečili vstajenje četrtega stanu. Vstal bode, če tudi proti njih volji, naj kamen, ki je na grobu njegovem, še tako tišče. Vstal bode iz lastne moči in končno bode stri tiste, ki hočejo preprečiti vstajenje njegovo.
Mi Slovenci smo majhen in nepremožen narod in se zatorej moramo le veseliti vstajenja četrtega stanu. S tem stanom pridobimo le novih narodnih bojevnikov. Zato pa morajo baš naši zastopniki delovati na to, da se pomore tudi temu stanu na noge, da bodo vsi sloji slovenskega prebivalstva stali složni v boji za naše narodne pravice. Posebno pri majhnih narodih se ne sme prezirati noben stan. Kdor pa razmere v Avstriji pozna, bode tudi potrdil, da bode zmaga četrtega stanu, tudi zmaga slo-vanstva. Nemško in madjarsko gospodstvo v naši državi ne sloni na kaki višji kulturi, temveč le jedino na pred-pravicah nekaterih stanov, ko se te predpravice odpravijo, pa se pokaže pravo slovansko lice Avstrije. Zato pa želimo skorega političnega vstajenja četrtega stanu, ker to bode tudi zmaga nad slovanstvom. Dolgo se to vstajenje tako ne bode dalo odlašati, kamen na grobu se že maie in stražnike obhaja hud strah ter gledajo, kam se izognejo, ko kamen odleti in zmagonosno stopi nov zmagovalec iz političnega groba.