Poezija
ESAD BABAČIĆ
Berlinske pesmi in songi
Epitaf
Poezija je ranljiva. Tisti, ki jo pišejo, pač že dolgo ne!
Mir
Ta prekleti mir zapiše neprevidna roka
nekega sivega ljubljanskega dne
tam nekje v osemdesetih, ne vedoč,
da je pekel brat, ki se še ni rodil.
Padajo rože namesto dežja,
težke bele rože,
nihče jih ni utrgal
z neba, ki je zemlja.
Nebo nosi s seboj, kamorkoli gre,
zemljo rabi, da si zatrpa usta,
a rože padajo.
Preveč diši ta mir,
ko granate satanove oznanjajo rojstvo satanovo.
Sodobnost 2002 I 1154
Poezija
V cvetu mine vojna, komur se razpre, ta postane
voda, ki jo odplakne v raj, kdor preživi, ta
se vrne z istim nebom na plečih v ta prekleti mir,
enak povsod in vedno.
Kdor pozabi napolniti baterije svojega mobilnega
telefona, ta lahko umre kar tako, iz čistega miru.
Wannsee
Klobase štiri si je natovoril,
štiri skrbi manj pojedel.
Svet je vedno zgoraj,
ko je jedel,
dol je gledal,
disciplino je v zenf namakal
in večno svojo skrb premleval:
samo, da kruha
ne bo zmanjkal.
Fatima in pesnik
Pot na zahod je bila težavna.
V Potsdam je prišla iz Frankfurta.
Dejali soji, da zanjo ni službe.
Ona je iskala karkoli.
Pa so ji grenko priznali,
da je WC na železniški postaji
edina priložnost.
"Nista, dajte mi taj klozet,
a ja ču da ga sredim, da če
svako htjet u njega ..."
Minilo je dvajset let od takrat,
ko je prišel k njej pesnik iz LJ.
Zvečer je klicala prijateljico
v Frankfurt in ji dejala:
"Bio je danas kod mene onaj
naš pjesnik iz Slovenije."
"I staje kazooooo?"
"Nista, usro se i platio!"
Sodobnost 2002 I 1155
Poezija
Nekoč je bil pašaluk
Turek sedi
v svoji kletki
in posluša
radio Istanbul.
Ves njegov terorizem
je zavit
v skrivnost
kebaba,
ki
se vrti
iz kolena
v koleno.
Sodobnost 2002 / 1156
Poezija
22. 2. 2002
Moč se ne vrača. Moč izginja.
Zadržuješ veter.
V vsakem krogu usmiljenja
ugasne košček težko pridobljene
smelosti. Toda ti se ne predaš,
to edino znaš.
Krepko objameš metulja
in ga ne spustiš,
dokler ne zaslišiš,
kako mu lomiš krila.
Pomirjen si in bel
kot rob prepada,
čez katerega zna
le veter.
Romanje v večnost
Vse si dal od sebe, dobil nič.
V času, ko si želel, nisi znal,
zdaj znaš v času,
ki ga ne želiš.
Vse si izdal, nikogar dobil,
vse zatajil, nikomur ustregel.
Krsto zabiješ na sto načinov,
toda le en je pravi,
vrata zapreš neštetokrat,
a le enkrat z užitkom.
Vsem si lagal, nihče ni hotel vedeti.
Preveč krivih v dolgi vrsti,
ki se sklepa v glavah norcev.
Nepregledna sled zaslug,
ki se grizejo med seboj,
in laserska sled za tistimi,
ki niso hoteli vztrajati,
ranjeni, podolgovati krokodili
v reki Kongo razmišljajo
o smrti drugače kot človek
brez srca in obraza.
Čigave roke pišejo,
Sodobnost 2002 I 1157
Poezija
čigavo srce posluša.
Nič končnega ni v prekatih tišine,
samo sila krvi, Sila, ki ruši našo
podobo o samih sebi.
Ne znamo se spopasti
z bogom v nas,
ker je redkejši od neba
v lobanjskem dnu.
Sonce se razmakne
vsak dan znova
kot večna figura,
ki raste v zavesti romarjev
en dan v letu. Ko so se
pripravljeni ubiti
za prazen nič.
Gogi
Je ljubezen močnejša od kuge, se sprašuje majhen skelet v puščavi Gogi. Roke mu odgovarjajo, bele roke ga odnašajo v svet onkraj bolečine. Obljubljajo mu raj, čeprav se o njem še ni spraševal. Majhen skelet naših vzvišenih zablod.
Prvi november
Prvi november Dan ko spoznaš, da je bližina najbolj zanesljiv prepad Prvi november ko naju strah še bolj zbliža ko zapreš vsa okna
Sodobnost 2002 I 1158
Poezija
in čakaš čakaš da mine
Prvi november
ko gre listje v napad
Prvi november
ko te najbolj neroden
prijatelj spomni na njo
ko še zadnjič delaš
obračun vseh slabih navad
Prvi november
ko dež ni dež
ko te cesta spere
še preden stopš na njo
Prvi november
ko so breze
ko so breze
črne
Prvi november
ko ti smrt potrka na vrata
ti pa je ne spoznaš
ko se ti nasmehne
ti pa ji rečeš
sej sploh
sej sploh
ni
tako slabo
Ampak
Jebeš takšen praznik
k morš umret
da ga lahko praznuješ
Jebeš takšen dan
lepša si od smrti
Sodobnost 2002 I 1159