296
tedaj, ko je Maja iz cvetne grede dvignila nežno dekletce, malo najdenko, v svoje naročje — —•
Vsega se je zopet spominjal tudi ta večer in nehote je privil mlado rejenko k sebi, da ga je začudeno pogledala.
OB MORSKEM OBREŽJU.
Emerigo pa je od tedaj sleherni večer stopal do kapelice Kraljice Miru, ter prilival svetilki olja za nesrečno Lucijo in za malo sirotko Liljano —   —   —   _  — _  —  __
M. C. CRNČIČ.
„Rigo, zvestemu prijatelju treba zaupati najmanjšo skrivnost, jeli?" je vprašala Li-Ijana nekako slovesno in se skrivnostno ozrla v Emeriga.