Zavod s plemenito nalogo
Skoraj vsako jutro, ko sem čakal na avtobus— po nava-di nas je bilo kakšnih deset, petinajst šolarjev, dve učitelji-ci, ženske in moški srednjih let, smo videli tudi njiju. Sta-rejšega moža, najbrž dedka in dečka. Sprva snio nekateri na-iridezno odsotno, drugi pa kar naraivnost buljili v dečka. De-dek se ni menil za naše vpra-šujoče, pomilovalne poglede in šepetanja. Navadil se je, da mimoidoči popasejo oči na njegovem deoku, ki je druga-čen, kot večina drugih. V av-tobusu se je včasih — nam se je tako zdelo, deček brez raz-loga smejal na ves glas in pri tem grgral besede, ki jih nis-ino razumeli, dirugič pa se je spet deček, ki mu nismo zna-li določiti starosti, na ves glas hudovad in silil s. sedeža. De-dek tniren.in spokojno tib ga je miril, ko je otrok sikozi ok-mo na ulici kaj rienavadnega zagledal in začel cepetati z •nogarni. Rad bi planil, kot ptioka, kar  skozi  okno ...
Teh srečanj sem Se sponnni-la oni dan, ko sem obiskald posebno osnovno Solo' vzgojne-ga zavoda Janeza I,evca v Ižju-bljani na Kar^lovški cesti.
Internat. Kot vsi dragi. V njem živi kakšnih sto otrok. Pričakovala sem, da se bo va-me, ko sem iskala ravnatelje-vo pi&arno, zdaj, zdaj zapodila
skupina divje razigranih ot-rok. Pa je bilo vse iiho. Pov-sod po dolgih, vendar še zda-leč ne tako prostranih in svet-lih hodnikih, kot v novih mo-dernih šolah, vlada čistoča in in red. Še več, obiskovalca prevzame nekakšna prijetna domačnost, ki jo pričarajo v kotih postavljene mizice s cvetjem, lifinimi izvezemimi pr-ti6ki in izbranimi svetili, do-ma izdelanimi.
K vzgojnemu zavodu Janeza Levca sodijo pravzapraiv trije objekti, posebna osnovna šola z interna;tom na Kartovški 18, oddelek te šole na Leratiko-vem trgu, oddelek za delovnp usposabljanje v Jaršah in manj-ša knjigoveška delavnica.
Prvi razred za šolanje du-ševno prizadotih otrok je bil v Ljubljani ustanovljein pred 62. leti. V zadnjih časih, zla-sti odkar imamo male šole, se vedno več otrok direktno vpiše na posebno šolo. Tem učencem je prihranjen obču-tek neuspeha, občutek mianj-vrednosti, ki se vtisne otroku, ko po dve, tri ali več let brez-uspešno obiskuje redno šolo in jih šele potem sarši prešo lajo na posebno šolo. Kajti — beremo v Zborniku — vsakdo je lahko srečen, tudi prizadeti otrok, le tam, kjer začuti, da ima uspeh, kjer ga ostali ot-roci ne podcenjujejo, kjer se
lahko s čim izkaže, kjer ga ab-čudujejo — tudi njega.
Na šoli delajo ssdraivmki sipe-cialisti, psihologi, socialnl de-lavec, logoped, učitelj za ko-rektumo gimnastiko, in vsi te-sno sodelujejo z učitelji in vzgojitelji. V času šolanja se v otroku postopoma razvijajo tiste sposobnosti, ki jlh bo v življemju najbolj potreboval,
Ko si z ravnatel.iem ogledu-jeva razrede, spalnice, delaivni-ce, dobim vtis, da se prav nič ne razlikujejo od drugih inter-natov in osnovnih šol, le učite-lji nosijo bele halje in pone-kod imajo razporejene klopi v polkrogu, otroci pa so videti
bolj sproščenega vedenja. To so duševno lažje prizadeti ot-roci. Po končanean šolanju se bodo zaposlili v najrazličnej-ših podjetjih, pretežno kovin-ske stroke. Nekateri, izjeme se-veda, pa bodo lahko clelali le v DEC, delavnLd pod posebnimi pogoji.
Za srednue diuševno prizade-te obroke v Ljubljanl skrbi od-delek tega zavoda v Jaršah. šolanje, oziroma delovno us-posabljanje je razdeljemo na več stopenj, začenja se "s prvo stapnjo, ki ustteza vrtcu ali mali šoli in se zaključi z zad-njo stopnjo, predpripravo za deto  v  delavnici   (med  mjimi
pomočmiki kuharjeiv, deflavci v kovinskl, grafifini straki in po dobmo).
Zavod v Jairšali ima v ne-pošredni bližini cxrganiziixano tudi rejsko službo, žal pa je rejndških družin zaradi neure-jenega njihovega srtatusa še preanalo. Prav talco je v Lju-bljani premalo oddeikov za varstrro fce kategorije, srednje in teže duševno prizadetih ot-rok, medtem, ko je za lažje prizadete bolje -urejeno, saj se skoraj -vsd, ki uspešno končajo posebno asnovTK) šolo, vklju-čijo v redno praizrodnjo.
R. R.