Dragotin Kette: Tam zunaj je sneg.
171
drnjak Ogibal se je družbe, vsaki večer je odšel v svojo sobo takoj, ko so zaprli prodajalnico, ter sploh mnogo razmišljal . .  .
Neki večer ga obiščejo Sahar, Weber in Bindišar.
»No, kaj ti je? Ali pojdeš v samostan, da vedno čepiš doma? Kaj  ti je, duša ?« je vpil Sahar.
Gojko se je držal kislo.
»Se li ogiblješ Grahorjevih ?« je vprašal Weber.
»Oj, gotovo je dobil —¦ košek«, pripomni Bindišar.
Gojko jih odvede v sobo zraven prodajalnice, in kmalu je stala steklenica vina pred njimi.
»Gospodje, to ni šala, ako se človek ženi«, meni počasi in važno Gojko. »Dobro je treba prej premisliti, preden si obesiš jarem  na vrat!«
»A, ženiš se! To je pa kaj  drugega!«   de Weber.
»Torej to premišljevanje te muči? — Hm, videlo se mi je, da
v
je Ana jako molčeča, odkar te ni v njih družbo«, omeni Sahar.
Gojko je zardel; pri teh besedah mu je začela kri nagleje krožiti po žilah. Zvrnil je naglo čašo vina, takoj nato drugo, in tako se je šiloma otresel melanholije, ki ga je trla.
»Dobro, nocoj pojdem z vami v »hotel!«« je dejal nato. »A takoj jutri se odpravim k staremu Grahorju ter zasnubim!«
»Bravo, tako je prav«, mu pritrdijo vsi in izpraznijo na to srečo še nekoliko steklenic . . .
Ko se je bil vrnil Gojko pozno iz »hotela«, je potegnil iz omare steklenico žganja, natočil ter zvrnil zaporedoma nekoliko čašic.
Ves omamljen, a nekoliko bolj  miren je legel v posteljo.
(Dalje prihodnjič.)
Tam zunaj je snei
Tir
.L;
a m zunaj je sneg                                Ni več na vrteli
in burja nezvanka,                              lepih rožic  razvitih,
a tebe, nevgnanka,                              vijolic ni skritih,
le radost  in smeh.                              lilij  belih kot sneg.
Ah, vse drugo je šlo,                         Toda ti si krasna,
le tvoj pogled žari še,                       tako strastna in vroča
tvoje lice rudi še                                in sredi naročja
kot nekdaj lepo.                                  ti vsa si moja.
Dragotin Kette.