Inserati ae sprejemajo in veljš tristopna vrata:
8 kr., če se tiska lkrat, it n n n ^ »i n ti n n ^ ,|
Pri večkratnem tiskanji se cena primerno «manjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovaua pisma se ne sprejemajo.
Niroinino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija ra Starem trgn h. »t. 16.

Politik list za slorasKi narafl.
Po poŠti	prejeman velja:
Za ceio leto	, . 10 gi. — kr
is pol leta	. . b ..
ch četrt leta	. . •> ,, 5<
V administraciji velja: Za celo leto . . 8 gl. 40 l<r.
* ,, 20 ivj
2 „ 10
V Ljubljani ua dom pošiljsa velja 60 kr. več na Jelo,
Vredništvo je ua Bregu mina
štev. 190.
Izhaja po trikrat ua teden in siuer v torek , četrtek in soboto.
r.a pol leta ta četrt leta
Duliovne vaje — mladini nada blage bodočnosti.
Z Dunaja 31. maja.
Žalostno je prebirati sporočila, kako sedanje šole popuščajo službo božjo ter zanemarjajo sv. zakramente in duhovne vaje pri mladini. Česar se človek ne vadi, tega se ne navadi, in ako so že v dobi, dokler so šolski mladenči še bolj cerkveno se vzgojevali, mnogi pozneje popustili krščansko življenje, kaj bode pač v prihodnje z dijaki sedanjimi?! Čimbolj pa šola popušča take duhovne vaje, tim bolj se jih poprijemati morajo krščanske hiše in rodbine in staršem nastaja sveta dolžnost skrbeti za svoje otroke in njih pobožnost. V tem oziru so po viših stanovih in velikih mestih dokaj boljši mimo jare gospode ali nekoliko uglajenih ljudi po malih mestih in trgih.
Tako se iz imenitnejših, prav starih ple-menitnih hiš, kjer odrejo otrok vodijo domači učeniki, starši pa po krščanski navadi še sami nadzirujejo, sliši večkrat kaj posnemanja vrednega, na. pr. kako spodbudno se tam domače pobožnosti opravljajo in vzlasti prvo sv. obhajilo obhaja. Da se v tem lepo in vsem v zgled obnaša presvetla rodbina cesarska, to je obče znano. Ni mi treba ponavljati, kar smo o svojem času brali o sijajno ginljivi slovesnosti, ko je cesarjevič Rudolf prejel prvo sv. obhajilo, da so ga pri tem praznovanji sprem-ljevali presvitli cesar in cesarica, predraga mu sestra Gizela in v ljubezni mu vdani častitljivi nadvojvoda Franc Karol s pobožno soprugo svojo ranjko Zofijo, ter vsi se vdeležili z njim vred sv. zakramentov. In tako se primeroma slovesnost prvega sv. obhajila godi pri vsej vladarski rodbini naši.
Te dni je omenjeno slovesnost obhajal dvanajstletni nadvojvoda Franc-Este, stareji sin Karola Ljudovika, druzega brata cesarjevega. Že več tednov na to pripravljan imel je dva dni pred sv. obhajilom še posebne vaje. Ginljivo je bilo videti, s kako pobožno radostjo in spodbudno pazljivostjo je zdaj v družbi mlajšega brata Otona in presvitlega očeta samega, zdaj milo mu naklonjene mačehe, nad-vojvodinje Marije Terezije, poslušal jedernate podučevalne besede svojega kateheta. Komu pa se ne bi bilo srce tajalo ginjenosti, kdor je vpričo bil pri svetem obhajilu samem? — Velika dvorana palače nadvojvodove bila je v ta namen prestrojena v krasen vrt z nebrojuimi cvetlicami, na sredi postavljen altar in pred njim klečalo za obhajanca, najblažjo cvetko vseh, ki tu vonjajo. Kedar je zbrano bilo pri-dvorno spremstvo, pripelje častitljivi nadvojvoda Franc Karol mlajša brata in sestrico obhajanca, presvetli starši pa potem obhajanca samega, ter ž njim vsak ob eni strani poklekneta pred altarjem. Da je nadepolnemu mladenču pri takem svitu topilo se rahločutno srce sosebno v najsvetejšem trenutku, ko prvi on, potem presvitli z njim prejmejo sv. Rešuje Telo, da mu je iz srca solza vlila se tudi čez nježno lice, ko ga katehet opomni nepozabljive ranjce matere Marije Anuncijate, pobožne hčere napoli-tanske kraljice M. Kristine, ktera v kratkem utegne prišteta biti zveličanim, — matere ranjce, od ktere se je navzel bil prve pobožnosti, ko mu priporoča, v tej rajski uri moliti za presvetlega očeta, ki njemu poln iskrene ljubezni kleči na strani, se ž njim radovaje slovesnosti, kakoršno je pred tridesetemi leti sam ta dan obhajal, moliti za pričujočega krstnega očeta, ki je pred dvanajstemi leti zanj storil bil obljubo stanovitnosti v veri, ktere
— slad danes vživa itd., da je vse to prebla-gemu mladenču nježni čut prešinovalo ter ga naklanjalo k radostnemu spolnovanju danih opominov, kdo bi dvomil? In čuj milo dejanje! Prejemši čestitanje po svetem obhajilu se pre-blagi obhajanec s presvetlim svojim očetom pelje naravnost k cerkvi kapucinski, kjer mu cesarska raka med drugimi sorodniki hrani truplo predrage ranjce matere. Tje doli stopi, poljubi trugo materno ter položi nanjo krasen venec, še lepšega pa ji spleta v srcu in po-klada pred božjo milost: k materi poklekne in za-njo moli! — Starši krščanski in rodbine katoliške, posnemajte, posnemajte take duhovne vaje, ki so tolikanj spodbudne in hvale vredne!
Znano je, da je ta nadepolni nadvojvoda za umrlim modeneškim nadvojvodom s prim-kom Este podedoval nekaj milijonov; pa tudi, kako modro, ubogim in potrebnim na korist obračajo ravno presvetle naše cesarske rodbine družniki svoje premoženje, v čemur so vse hvale in resničnega posnemanja vredni.
Ali naj se duhoven peča s politiko?
n.
Namen liberalizmu je popolno vničenje krščanstva v srcih človeških in ta namen izvršuje on poglavitno v društvenem in državnem življenju; zatoraj mora se mu ustavljati duhovnik, branitelj krščanske resnice, ravno tu, on mora delaven biti politično; to je njegova dolžnost, ktere ga nihče ne more odvezati; to skušal sem dokazati v prvem sostavku. A zdaj nastane vprašanje: Kaj uči liberalizem v svoj namen, kterih sredstev se poslužuje? Primerni namenu so tudi uki, enako škodljivi cerkvi in duhovščini; toraj tudi proti njim mora se bojevati duhoven, da varuje svoje iu
Zadnji dnevi v Ogleju.
(Izviren roman iz petega stoletja.)
Spisal Alojzij Lukovi č.
(Dalje.)
„Sam gre, brez spremstva", šepeta Ilelija, „to je dobro. A ravno prav, vstopil se je pod steberišče. Kako počasi koraka. Čuden sanjar!"
In tiho kot mačka se plazi Ilelija od stebra do strebra za Itufinom. Spne se Ilelija, oči se mu posvetijo kot oči krvožejne hijene, vzame lok, pomeri, puščica švigne žvižgaje s strune. Rufin strašno vsklikne, visoko poskoči, se zasukne, ter smrtno zadet v hrbet strmoglavi na tla.
„Mojsterski strel I" krohota se Ilelija blizo priskočivši.
Rufin ga pogleda.
„Prokleti pes!" mrmra z zobmi škripaje.
,,Kaj?!" norčuje se Ilelija, njegov spačen obraz je bolj podoben peklenski spaki nego človeku, „kaj, fali še kaj? IIa, ha! kdor se očitno s svetom bori", nadaljuje rogaje se,
,,no, ni treba, da vse povem, naučil sem se tega pri tvojih nogah, mojsterski učitelj!" ,,Milost, Ilelija!"
„Da, da, milost, koj, koj . . ." potegne dvorezni nož izza pasa, in zasadi mu ga v prsa, obriše ga potem hladuokrvno ob togo umorjenega in ga vtakne v nožnico. Toda naenkrat se strese. Od strani se čuje nagli korak več mož.
„O Bože, zgubljen sem", prepaden vsklikne Ilelija ter odskoči za steber, „obhodna straža gre; oj, če me zaloti."
Toda čuj, v bližini vzdigue se novo vpitje. „Iluuci, Hunci, naval, napad, vsestranski naskok!" odmeva od daljave. Straža postoji, neodločno pogleduje okoli sebe, konečno teče tje, od koder se čuje vpitje. Ilelija se oddahne.
„Oh", pravi, „preljubeznjivi moji Ilunci, prav o pravem času ste napadli."
Od nasprotne ulice sliši se zopet, da biti vojni oddelek z uaskoknim korakom. Ilelija teče po steberišču, plane v neko ulico, a naglo se vrne oddelku uaproti:
„Juuaci, na zapad, na zapad!" kriči na
vse grlo in ž njimi vred dere naprej, popu-stivši mrtveca mirno spavati, dokler ga sodbina tromba ne zbudi ua odgovor, da izdal je do-movje.
Na vzhodu žari se jutranja zarija, bleda luna čim bolj bledi, zvezdice že vmirajo, le danica se brani smrti ter zvesto spremlja pešajoči mesec. Ubogo mesto, zopet mu preti nov naskok! Vidi se, da bode boj splošen, kajti ne divje kot navadno, marveč počasi kot dobro vredjena vojna se pomikajo oddelki v polokrogu proti mestu. Na zapad in na vzhod pa se obrne v kratkem glavna moč. Vse kar more, hiti na obzidje. Celi Oglej je preko zidovja razpostavljen, vsi pripomočki so pripravljeni za hrabro obrambo. Mirno skoro gledajo Oglejčani na bližujočo se četo. Kdo bo tu opisoval boj, ki se na novo prične? Na povelje Menapijevo podil se Marij na vzhodno stran, tam se bojuje celo dopoldne, dokler ne odbije popolnoma naskoka Gotov in drugih raznih čet. Preklinjevaje umaknejo se knezi Valamir, Teodomir in Videmir, ne pustivši za seboj druzega nego strašno poklane mrtvece
bližnjega njemu izročenih duš zveličanje. Vsa sredstva, vse veke, koji bi škodili krščanstvu, prisvojil si je liberalizem, a tudi tu velja, da so najoevarneji oni, koji se tičejo razmere med cerkvijo in državo, d» zahtevajo najhuji boj oni, kteri se prikazujejo v politiki. Omeuil bom le glavne tri, iz kterih se snujejo vsi drugi, na kterih podlagi deluje liberalizem; komur so znani ti trije, lahko si bo razlagal tudi druge.
Prvi glavni uk ali dogma moderne zmote je: Država je absolutna, vsemogočna. Človek se je vzdignil zoper Boga, zaničevaje njegove postave in vredbe; temu sledi obožavanje človeštva; temu obožavanju pa je ni primerneje oblike, nego država; liberalizem je uk vstaje zoper Boga, zato obožava državo. On taji nasproti sv. cerkvi osebnega Boga in dosledno resnice sledeče iz njegovega bitja; država mu je, kakor veli že njegov očak Ilobbes v svojem Levijatanu: „umrljivi bog, kteremu dolgujemo ves mir in varstvo". Ona je najvišje, nepod-vržeua nobeni oblasti, izvor vse pravice. Tako misli liberalizem in tako tudi dela. Ali je, vparšam, ali je to delovanje bolje od starega poganstva? Kako se razlikuje od njega? In če se je cerkev vzdignila proti starim zmotnja-vam z vso veljavo, mora se ustaviti tudi novemu poganstvu. Kaj bi se pač smelo reči o fajmoštru, ki bi videl v svoji fari vrivati se protestantizem ali drugo krivovero, in on bi molčal k temu, hotel odpraviti nevarnost k večemu le z molitvijo? Bi li storil svojo dolžnost? Bi li ne bil samo najemnik? Ista je tudi z liberalizmom. Duhoven m o r a se bojevati proti uku, ki taji Boga in stavlja na njegovo mesto državo. Kolikor bolj deluje zoper njega z besedo in dejanjem, toliko več storil je za Boga in njegovo sveto reč.
Iz te krive vere snujejo se vse druge. Če je država bog, neodvisna od pravega Boga, neodvisna je od volje božje tudi njena volja, koje izraz so postave. In tako je drugi glavni uk liberalizma: postave državne so neodvisne od božjih. Država skrbi samo za telesni blagor podložnikov; kar to presega, za to se ona ne briga; ona se ne ozira, dajoča postave, na vero, nrav in pravo, ne Ha Boga iu njegove postave; ona daje zakone, morda ravno nasprotne verskim nazorom podložnih in njihovemu prepričanju. Zato obsoja silaba 39. stavek tezo: „Država ima ko izvor iu studenec vsih pravic popolnoma neomejeno pravico" in stavek 42. tezo: „Če si nasprotujejo postave obeh oblasti
(cerkve namreč in države), ima prednost državno pravo". V teh dveh stavkih izražen je pogubonosni uk liberalni. Kaj bili so toraj mučeniki, ne hoteči se pokoriti državni oblasti, kaj aposteljni, ravnajoči se po nauku: „Bogu je treba bolj pokornim biti, kakor ljudem", kaj Kristus sam pred Pilatom? Vsi so huilo-delniki, vredni najhuje kazni in oni, ki so jih mučili in morili, oni imeli so popolnoma prav; ravnali so se po državnih postavah, delali so nravno, kajti: Državni zakon je očitna vest. In h takim ukom mogel bi molčati duhoven, on bi mogel leno gledati, da se uče take bo-gokletnosti, da se izvršujejo celo dejanstveno? Iu zdaj naj si upa še kdo trditi, da se duhoven ne sme mešati v politiko, da naj molči in naj negativno podpira te brezbožne nauke!
Tretji glavni uk pa, kojega se poslužuje liberalizem v politiki v dosego svojega namena, izražen je v 55. stavku silaba: „Cerkev naj se loči od države in država od cerkve !" Ako je država neodvisna od Boga in ujegovih postav, tembolj neodvisna je od cerkve in njenih postav. Ta odvisnost pa se pokazuje dejanstveno s tem, da se ločite obe oblasti ena od druge. Tudi nekteri cerkveni možje priporočujejo ločitev države od cerkve; a kaj razumejo s tem? Njim je ločitev: natančna razločitev onega, kar je cerkveno, od onega, kar je državno; vestna izločitev onih mešanih reči, ktere spadajo po vsi pravici pod obojni okrog; prava neodvisnost in svoboda obeh oblasti vsake v svojem krogu. Taka ločitev, ne tajimo, bi marsikje dobra bila, se ve da, le pri sedanjih razmerah, ko si marsikje hoče s cerkvijo že zvezana država podjarmiti jo in zaplesti v svoj dobiček. Pa tudi liberalizem oznanja ločitev; a vse drugo, kakor ravno popisano. Njemu je ločitev: popolno pretrganje vseh vezi medobo jimi oblastmi, odtrganje naravnega od čezna ravnega, osvobodjenje države od Boga in njegovih zapovedi, z eno besedo: ona mu je tov državi, kar je posameznemu indiferentizcm in toraj tudi enako pogubivna, enako hudobna. In k taki ločitvi riaj bi molčala cerkev, naj bi molčal duhoven? K taki ločitvi in njenim posledicam, kakor so: raztrganje človeške diužbe, oslabljenje in škodovanje obeh oblasti, ki morete izvrševati svoj nalog le v vzajemni, orga-nični zvezi, vedna vojska med njima, ktera že v kratkem času toliko nezmerno škoduje, kakor vidimo na Pruskem, Laškem itd. In da morejo j biti celo nekteri katoličani, kteri se potegujejo Iza tako ločitev, je nezapopadljivo; oni raz-
dirajo zvezo, ktero je Bog sam vstanovil, protivni njegovemu ukazu: „kar je Bog zvezal, naj človek ne loči"; oni zatajujejo cerkveno navado vsih časov; da, reči smemo, oni teptajo krščanstvo samo. Posiušajmo, kako sodi slavni Görres o tej ločitvi; on piše v Atanaziju: ,Uk od popolne ločitve cerkve in države, kterega so znašli v novejem času, je vse skoz ničevna, malovredna, brezumna in skoz in skoz hudobna zmota; hudobna v uku, kajti izvira iz praznih in ničevnih abstrakcij; hudobna v dejanji, ker je, znajdena od cerkvenih in političnih prekucuhov, v enako pogubo državi in cerkvi."	(Dalje sledi.)
Politični pregled.
V Ljubljani, 2. junija.
Avstrijske dežele.
Delegaciji se imate jutri skleniti. General Pakčny postane neki naslednik Johnov.
l*alackov pogreli 31. maja je bil jako sijajen, več ko 100,000 ljudi iz vseh krajev češke se ga je vdeležilo.
Vnanje države.
Mrl»ija in Črilogora se pripravljate na boj. Srbija hoče neki napasti trdnjavo Zvornik in Staro Srbsko, Črnagora pa snuje dve vojni, kterih ena bode Turke zadrževala pri Podgorici, da ne prodro v Črnogoro, ena pa bo podpirala hercegovinske vstajnike in skušala združiti se z vojno srbsko pri Novem-pazaru. En del vojnih stroškov hoče nositi Srbija, ki preskrbljuje Črnogoro tudi z žitom. Poroča se tudi, da ste Srbija in Grška sklenile zavezo, vsled ktere se hočete druga drugo v boju s Turkom podpirati. — Da so vstali bo-jaželjni Miriditi v Albaniji, smo že povedali, zdaj se pa naznanja, da se je vnel tudi punt v Varni ne daleč od Carigrada. Turčija tedaj gori že na mnogih krajih in novi sultan boje požara ne bo pogasil.
Sultana Abdul-Axiza, kakor piše „Pol. Corr.", so odstavili njegovi ministri, ker jim ni hotel od svojega premoženja dati za vojskovanje potrebnih denarjev. 29. maja so se zbrali v njegovi palači, kjer mu je Šeik-ul-Islaru razodel, da je ljudstvo z njim nezadovoljno in da so ga zarad tega odstavili. Ne dolgo potem so ga prijeli in s sultanico Valideo prepeljali v drugo palačo, ob enem pa so poklicali M urada Efendia ter mu nazna-
in zdihujoče ranjence; besnost je strašno divjala med obema nasprotnikoma.
A na zapadu? Le malo kasneje nego na vzhodu prihrume Skiti, Sarmati in Ilunci na svojih konjih, pehota polagoma stopa za njimi. Silen boj se prične okoli obzidja in prekopov. Menapij vprt na svoj meč opazuje sovražni način bojevanja. Ali Ilunci že predrzno na-valujejo na obzidje samo. Zato razpostavi poveljnik tik mestnih vrat močan oddelek konjikov. Še s hujšo besnostjo navale Hunci vnovič na mesto, kot spake plezajo v prekop, kot mačke praskaje lezejo čez nasip, ne zmene se za to, da gosto kot toča hrešči kamenje iz kamnometov.
„Ha", kriči Menapij zagledavši to predrznost, „zdaj čas je, da vdarimo nad te divje, stekle zveri."
Zasede konja, vzdigne meč: „Za menoj!" vskrikne ter jo vpraši iz mesta, rožljaje vdari za njim truma jezdecev. Novo mesarsko klanje se prične. Sredi gnječe vidi se visoka postava, ki navdušuje Sarmate in Skite. To je Barsanel, sarmatski knez.
Vsemu temu vkljub se začno umikati Sarmatje, kajti dolgi, dvorezni, rimski palaši nimajo usmiljenja, na vsak mah pade junak, in kar čez prekop ne more nazaj, poteptajo ga rimska konjska kopita. Rimsko konjištvo je sovragu vedno za petami.
„Da bi te bes", kriči Barsanel, videč pad toliko svojih ljudi. Stisnivši s kolenom konja jo vdere v gnječo Vso pozornost obrne na Menapija, ki med prvimi visoko vihti meč, Barsanel ga zalezuje od strani. Naenkrat stojita drug pred drugim, kratek pogled in v svesti sta si junaka enacega poguma. Kot bi trenil, prestane za trenutek boj krog nju, obe vojni strme pazite, kaj bosta počela poveljnika. Kot blisk zakadi se Menapij na kneza, vzdigne meč, strašen udarec sledi, a knez se ogne, in ostri meč zasadi se konju v tilnik. Vspne se konj, Barsanel strmoglavi raz njega.
„IIa, brezverni Hunec, čakaj!" in vnovič se zablisne Menapijev meč, da se zasadi knezu v hrbet, a puščica prifrči, junaka Menapija zadene, in v prsih tresljaje se obtiči.
„Bože mili", vsklikne Menapij, ,,zadet sem!
Na pomoč!" V tem trenutku se začne zopet mesarsko klanje okoli padlih poveljnikov. Ali rimski sili se ne more ustavljati slabo oboroženo Hunstvo, zato obrne konje, in pobravši ranjenega kneza jo upiha nazaj.
„Oh, Oglej moj!" zdihuje Menapij v naročji vojakovem, ki ga je bil prestregal, da ni padel raz konja. „Nesite me domov; moje umirajoče oko bi še rado videlo moje ljube, ljubljeno mojo družino."
Rahlo ga nese na konji vojak. Tužno jez-dari oddelek, plakaje po izvrstnem vojskovodji, tužno sprejme ostalo vojaštvo za obzidjem skrbnega poveljnika.
A tu omedli Menapij. Ustavijo se ter ranjenca na kolena polože nekemu dostojniku. Ravno jaši Marij po ulici, spremljajo ga nekteri odlični vojniški dostojniki. Radost mu šviga iz oči, osebno hoče svojemu poveljniku naznaniti, kako srečno da je veliki naval na vzhodu odbil. Videč tužne obraze pozdravlja-jočih ga vojščakov, skrči mu tužna slutnja srce. Spodbode konja, prijnši na zapad. Veliko oboro-žencev stoji v kolobaru. (Dalje sledi.)
nili izvolitev njegovo za sultana. Murad se je na to podal v mošejo, kjer si je opasal meč Muhamedov; potem se je vrnil v palačo, kjer so se mu poklonili nazoči dostojniki. Ljudstvo je bilo mirno, mesto pa je bilo na večer razsvitljeno. Murad V., „po milosti božji in volji narodovi sultan turški," je bratanič Abdul-Azizev in najstareji sin njegovega prednika sultana Abdul-Medšida, rojen 1. 1840. Obljubil je neki, da hoče vstanoviti neki svet velikašev, odpraviti harem in skrčiti letno plačo svojo. Tudi se govori, da je novi sultan frajmavrer, kar se bo že še pokazalo. Odstavljenega sultana bodo neki odpeljali v Bagdad, da bo tam živel v pokoji. Govorilo se je, da so ga softi zadavili, kar se pa ne potrdi. Premoženje njegovo bo ministri spravili, da ga porabijo za državne potrebe.
Izvirni dopisi.
Vz okolice ljubljanske, 31. maja. (G. Janezu Kersniku.) Vest, da je ne- j pozabljivi součenec g. Janko Kersnik preminul, iznenadila me je hudo; toda mislil sem si: smrt ne zbira, „le pobira." Bil je ranji dobra, pohlevna in pobožna duša; kako rad je molil doma in v cerkvi, s kakim veseljem izdeloval v gimnaziji „ekshorte" ter napisal od ene za
med součenci bil
celo pridigo, in smem reči je v tem najpridnejši.
V nižjih razredih zdeloval je dobro, ko so se pa pozbudile v njem duševne moči, kazal je od leta do leta, kake zmožnosti ima posebno za zgodovino. Da je to res, pokazal je dejansko z zgodovino avstrijsko-ogerske monarhije.
Osmo šolo dovršivši razkropili smo se na vse vetrove sveta. Vedel sem, da Janko poprijel se bode najljubšega mu predmeta — zgodovine, iti bo moral na vseučilišče, ali kaj, če blagi mladeneč med slabe ljudi pride, ne bo li postal kakor veliko drugih učilišnikov? Škoda dobrega Jankota, da bi vero zgubil, zdihnil sem večkrat. Ko sem še v bogoslovji bil, obiskal meje prišedši iz univerze, in tožil, kaki so profesorji in njihovi učenci. Že tedaj se mu je videlo, da kal bolezni že poganja, pa žetve nisem tako naglo pričakoval.
Pri vsej žalosti o smrti dragega sošolca pa sem bil vesel, ker je vero ohranil, bojeval dolgi boj v bolezni tako pogumno in preselil se v večnost pokrepčan s sv. zakramenti. Pre dragi prijatelj! součenci ti vedno zvesti ostanemo ter spominjali se bomo tvoje duše! Počivaj le v miru!
Iz Kakitne, 31. maja. Hvala Bogu! po dolgem čakanji dobili smo zopet novega fajmoštra preč. gosp. Jurija Rozmana. Sprejeli smo jih z veseljem in kar je bilo v naši moči slovesno. 28. maja pa so jih vmestili preč. g. dekan vrhniški ter v jedrnatem govoru razložili dolžnosti duhovnega pastirja do ovčic in ovčic do pastirja, ki dosti lahko k zlajšanju težavnega duhovnega stanu z lepim življenjem pripomorejo. Veseli smo g. fajmoštra tudi še zato, da bodemo zopet doma službo božjo imeli, ker naša hribska fara je od sosednjih močno oddaljena; kako težavno je bilo od sredi svečana do zdaj drugod službe božje iskati, posebno letos, ko je bilo toliko snega in dežja primerilo se je včasih, da jih vsih skupaj deset pri službi božji ni bilo!
Upamo, da se bomo z novim g. fajmoštrom lepo razumeli, oni bodo delali za naš blagor, storiti bomo morali tudi mi svoje, kar bo mogoče. Bog nam ohrani mladega g. fajmoštra mnoga leta!
Iz Koroške llele, 1. junija. (Ob letnica po č. g. Plemelju.) Katoliški svet
se hoče vdeležiti vesele slovesnosti, ki jo bodejo napravili našemu slavnemu papežu, sv. očetu, PijuIX., 16. junija bo ukal vesoljni svet, solzilo pa se bo naše oko 12. junija! Ta dan bomo obhajali obletnico za ranjcim gospodom, predragim, občespoštovanim župnikom Valentinom Plemeljem. Njegovo žalostno smrt smo naznanili v „Slovencu", toraj naj oznanimo tudi obletnico, h kteri povabimo njegove čast. gg. kolege, prijatelje, častilce in znance, da se je obilno vdeležijo, kakor so se lani njegovega pogreba. Hitite in počastite zopet njegovo gomilo, kjer pričakuje angelove trombe, ki ga bo priklicala zopet v življenje! Hitite, pritecite in postavite mu spominek, kakoršnega zasluži mož, kakor je bil zamrli gospod! „Narod, ki ne spoštuje svojih mož, jih ni vreden." Te besede obrniti se dado tudi nanj. Res, da ni stal v prvi vrsti v boju za narodnost; res, da ni slovel kot pisatelj, pesnik; res, da ni pokazal svojih del, ker je namreč raje tiho in skromno deloval v svoji ponižni sobici in se skrival kot ponižna vijolica; njegova znanstvena dela res da niso bila razširjena med učenim svetom, temveč delal je za se in za potomce skoro pozabljen. Toda kakor se ponižna vijolica izdä po svoji prijetni vonjavi, kojo puhti od sebe, tako so tudi o njem v kratkem zvedeli strokovnjaki in ga obiskovali, se pomenkovali ž njim, ga prašali sveta in zadovoljni se poslovili od njega. Koliko časa je porabil prerano zamrli pri svojih prijateljicah — rastlinah! Od <ar je stopil v seminišče (1839), pečal se je z naravoznaustvom, zlasti z rastlinstvom; pridno je nabiral rastline, koder je hodil, plazil seje po bodečem grmovju, ni se bal strmih skalovin, visocih planin; drznil se je v jarke in z istim veseljem trgal in nabiral po Flore kraljevstvu, kakor po ravnem, cvetočem polji in hladni do bravi. Pozneje mu je nabiral tudi njegov brat France rastline na svojem potovanji od zlate Prage, kjer je študiral leta 1849 medicino, po Češki, po zgornji Avstriji, po Solnograškem, zgornji Štajarski, po Koroški na Kranjsko. Tako je bilo ranjcemu mogoče, da je imel toliko tisoč in tisoč eksemplarov rastlin, ki jih je poslal 1. 1873 na Dunajsko razstavo. Njegova zbirka je dobila prvo priznanje, in zaslužil si je popolnem svetinjo napredka.
Ne morem si kaj, da ne zamolčim, kaj se je pripetilo s to tako težko zasluženo svetinjo napredka. Po veliki noči so prodajali njegovo zapuščino; sodnijski uradniki so vtaknili med obilno šaro tudi ranjcega omenjeno svetinjo in jo dali prodati po dražbi za celih trideset soldov!
Človek bi mislil: no, sedaj bo vsaj miroval gospod, ko je dokončal težavno delo. Toda, motiš se, dragi moj! Še ni mogel popustiti te znanosti; še vedno je imel kaj vrediti, prena rediti, popraviti. Kdor to bereš, in ga nisi bolj natanko poznal, si znabiti misliš: „Če je pa tako delal, kje je imel čas za svoje duhovne dolžnosti? Ako je toliko časa porabil za na ravoznanstveno polje, zanemarjati je moral svoje duhovno." Kako zelo se varaš, dragi moj! On je bil „unicum!" Ni ga bilo bolj vestnega, bolj natančnega, bolj skrbnega duhovnika, kakor je bil ravno on. To spričujemo lahko vsi, ki smo njegovi farni otroci, to spričati ino rejo bližnji in daljni sosedje, to spričujejo njegovi č. gg. tovarši. Naj omenim le ene reči. Kje, prašam, bodete dobili na daleč okoli tako marljivega, neumornega, potrpežljivega, prijaznega spovednika, kakor je bil ranjki gospod ? Vsakdo, tujec in domačin, ob vsakem času zjutraj na vse zgodaj, o poldne med kosilom pozno na večer; naj je zinrzovalo, kakor je
hotelo, naj je deževalo ali sneževalo, kar je moglo, naj je vročina še tako pritiskala: vedno, vsikdar je bil pripravljen in je vesel hitel v spovednico. Romarji, potujoč na sv. Višarje ali na Brezje, zatekali so se na Koroško Belo k fajmoštru k spovedi. — Njegovo dobro srce mu nikoli ni dalo, da bi komu kaj hudega rekel, še manj pa storil; raje je sam trpel pomanjkanje, kakor da bi drugim napravil le kako majhno neprijetnost. — Že naš božji Odrešenik nam je obetal blagor, ako nas bo smrt prehitela v izvrševanji njegovih zapoved, bodi-si v oznanovanju evangelija, bodisi pri deljenju sv. zakramentov, pri spolnovanju ljubezni do bližnjega itd. Blagor! moram klicati tudi jaz ranjcemu, plemenitemu možu! Smrt ga je zasačila pri spolnovanju njegove najvažniše dolžnosti, pri deljenju sv. zakramenta pokore. 1. junija zvečer je bilo, ko ga je zaželela neka oseba za spoved. Kakor navadno, hiti tudi tedaj v cerkev in opravi spoved. Potem se poda v klop in moli duhovne molitve, ktere je navadno vse opravljal v cerkvi. Ne traja dolgo, kar trešči v zvonik, ko pride cerkovnik v cerkev, ga najde v nezavesti. Predramijo ga in spravijo ga po konci in v farovž. Kakor se je delal zdravega in krepkega, strah in prisad od strele sta mu vzela moč; komaj se je še premagal, da je maševal zadnji dan v osmini sv. Rešnjega telesa in zapel s sicer krepkim glasom: „Te Deum." Komaj je dokončal daritev sv. maše, in ta je bila zadnja, že se je moral vleči v posteljo, iz ktere ni več vstal. Čez teden dni preminil je blagi gospod in mirno izdihnil svojo blago dušo; 9.junija zvečer zgubili smo skrbnega duhovnega pastirja; 9.junija zvečer zgubili so učenjaki svojega vrlega tovariša, prijatelji milega druga, marsikdo svojega dobrotnika, cerkev marljivega delalca, slovenska reč vnetega podpornika, človeštvo koristnega uda. Ali je čudo potem, ako je vse zajokalo, ko je izvedelo njegovo prenaglo smrt? Pri njegovi smrti se je pač spolnilo, kar se je godilo pri Judih, ko je padel v boji slavni njihov vodja, Juda Makabejec: „In jokalo je po njem vse izraelsko ljudstvo z velikim plakanjem in so žalovali veliko dni ter so rekli: kako je padel junak, ki je rešil Izrael." Tu se je pač pokazalo, kako zelo ga je vse ljubilo in spoštovalo: in odraščeni, navadni ljudje in omikani, laiki in duhovni so pretakali solze: „Glejte, kako so ga ljubili! ,,0h, zakaj nam je Bog vzel gospoda? Vse drugo bi radi in lahko pretrpeli, da bi nam bil le pustil gospoda! Tako so zdi-hovali farmani in s tem dosti naznanili, kaj so mislili in občutili.
Ali ne zasluži zares tak gospod sijajnega nagrobnega spominka, ki bo nas vedno spominjal ua zamrlega, na njegovo dobro srce, na njegovo očetovsko skrb za nas, na njegovo prisrčnost in ljubeznjivost ter nas spodbujal k iskreni molitvi? Toda, ne samo nam v spodbudo, ne, tudi drugim, tudi tujcem, mimogre-dočim potnikom, naj spričuje spominek, kak mož da počiva pod njim in jih opominja k molitvi! Ni dvomiti, da se bodejo tega vse hvalevrednega dela vdeležili njegovi čč. gg. kolegi, prijatelji in častilci ter nas podpirali; zatoraj jih povabim še enkrat in vse druge, tudi njegove znance, da prihitč 12. junija k nam in poslave, počaste obletnico po zamrlem. — Naši farmani so te misli, da bi prodali orgije. Naredil jih je znani Nace Zupan iz Krope 1. 1862. — Kaj več o tem se izve pri č. g. administratorju, Ant. Masterlu. —
Prihodnja številka „SI." zarad praznikov izide v četrtek 8. junija.
—	Duhovske spremembe. V ljubljanski škofiji: Prestavljena sta častita gospoda: Ljudovik Škufca iz Polhovega gradca za duhovnega pomočnika v Radeče, in Fr. Avguštin za II. duh. pom. v Dobrepolje. — Umrl je 26. maja č. g. Val. Ravnihar, fajm. v pokoju in Ravbarjev beneficijant, in je imel prelep pogreb v nedeljo. R. I. P.
V lavantinski škofiji: Iz graške škofije sprejeti č. g. Alojzij Dečko pride za kaplana k sv. Marjeti pod Ptujem, in č. gosp. France Žajdela je prestavljen za kaplana v št.- Janž na Dravskem polji. — V začasni pokoj stopi č. g. Peter Gostenčnik. — Umrla sta čč. gg. deficienta: France Osojuik in Anton Kavčič, obadva 24. t. m. R. I. P. — Širska fara je do 6. julija t. 1. razpisana.
—	Zasežen je bil včeraj zopet „Slov. Narod" zarad nekega dopisa o Seidlu in Brand-stetterju. (Posel gosp. Ahčina opravlja zdaj neki g. Kav s.)
—	„Turški list" je končal svoje „blatenje" Palackega s stavkom, v kterem se nahaja tako neumna misel, daje svojim bralcem moramo podati za smeh. Gnjidovi list namreč pravi, naj bo smrt Palackega vsakemu zapeljivcu narodov v svarilo. Ta stavek podamo vsakemu, naj si ga po svojem raztolmači. Mi nismo modrejši, nego da si ga razložimo tako. Ko bi Palacky ne bil buditelj češkega naroda, ampak kak nemčursk modrijan, ue bi bil umrl — vsaj zdaj še ne. Po tem takem so si nemčurji že smrt najeli, da njim na ljubo pobira odlične njihove nasprotnike! Smejati se pa onemu stavku ,,turškega lista" ni treba, ker je tiskan v uvodnem članku, te daj ne za smeh.
—	f Spirski škof, dr. Daniel Haneberg je 31. maja umrl. Rojen je bil 1. 1816, zamašnika posvečen 1. 1839; 1. 1844 postal je profesor na mnihovskem vseučilišču, leta 1848 ud bavarske znanstvene akademije. Nekaj časa je tudi vojvoda Maksa in princa Leopolda podučeval v krščanskem nauku. Leta 1850 je Haneberg stopil v benediktinski samostan sv. Bonifacija v Mnihovem in je bil 1. 1854 izvoljen za opata. L. 1864 ponujali so mu škofijo Triersko, pa je ni hotel sprejeti; tudi škofijo spirsko sprejel je nerad. Škof Haneberg je bil eden najbolj učenih bogoslovcev ua Nemškem in od podložnikov svojih jako čislan in spoštovan.
—	Vabilo. Ker je okrožna sodnija, ki bi se imela osnovati v Mariboru, ne le za to mesto, temuč tudi za celi nekdanji mariborski okrog silno važna, in ker se boje, da država ne bi mogla še nektera leta poslopja v ta namen kupiti ali postaviti; zatorej so se mariborski rodoljubi sami lotili prašanja, ali si zamorejo sami pomagati, da se ta namen doseže, da se zaloga ali matica zanj nabere, zlasti, ali ne bi spadalo staro okrožno poslopje v Mariboru v to zalogo, kako naj se ta pomnoži, i. t. d. Za posvetovanje o tem sklicali so javni zbor dne 11. rožnika, dopoldne ob lOih v Götzovo dvorano v Mariboru s tem-le dnevnim redom: 1. Posvetovanje o sredstvih in potih za postavljenje poslopja okrožni sodniji v Mariboru; 2. Določba organov, ali osnovanje posebnega društva za izvršitev sklepov. K udeležbi tega shoda vabijo tudi sosedne okraje, ktere stvar zadeva.
—	Za okrajne volitve v Mariboru je sestavljen imenik velikih posestnikov, v kterem
je izpuščeno blizo 70 kmetov, ki so do sedaj vselej volili. Narodnjaki so vložili protest. Okrajni glavar je takoj odgovoril, da prizna nepostavno izpuščenje mnogih kmetov, da je sedaj imenik „korigiral", in da g. Seidla ne more izbrisati, ker ima ta posestvo v Rosbahu, od kterega plačuje 67 gld. l4*/a kr- dače. Narodnjaki so tedaj poslali prošnjo k namestniji v Gradec, da se volitev preloži. Kajti po pre-tečenem času za reklamacije nima nihče volilnega imenika „koregirati" in g. Seidl ni veliki posestnik. V liospahu pri katast. št. 78 ui on, ampak njegova žena Katarina Seidl kot posest-nica vpisana, ki plačuje 58 gld. 46 kr. dače, tedaj ni velika posestnica. Konrad Seidl pa ima v Rosbahu kat. št. 79 in 149 gruntič, od kterega plačuje 8 gld. 65'/» kr. dače in tedaj ni veliki posestnik, ampak prav majhen po-sestniček.	„SI. Gosp."
—	„Šparovci" v Celovcu so pri voiitvi propadli, ker so se liberalni nasprotniki po-služili nepostavnih sredstev; zato seje napravil protest.
—	Otrok je zgorel Matiji Čelofigi pri sv. Marjeti na Dravskem polju, kjer je pred požarom v hlev zbežal, ki je gorel s hišnim poslopjem vred.
—	Bobnov ne bo več. Vojno ministerstvo je ukazalo, da se imajo pri pešpolkih, ki imajo tamborje, bobni odpraviti in sploh vpeljati rogovi. Razlogov za ta ukaz je več, med temi tudi ta, da se ljudje, ki niso dosti muzi-kalični, bobna teže naučč, ko roga. Glavni vzrok pa je menda ta, da boben velja 22 gld., rog pa le 6 gold. 20 kr. in vendar dalje trpi. S tem misli ministerstvo prihraniti po 68.500 gld. na leto.
—	Toča je 1. junija hudo pobila v okolici ljubljanski in sicer v Mostah, v Polju in Ilrušici, Bizaviku, Domžalah. Tudi v Bršliuu pri Novem mestu je neki vse potolkla.
—	Umrlo je v Ljubljani meseca maja 92 oseb, 47 moškega in 45 ženskega spola.
Umrli so:
Od 30. maja do 2. junija. Ferd. Kopač, mesarja otr., 1 dan. za prezg. porodom. Franc Strun, dninar, 48 1., za vnetjem možg. mrene. Bernarda Brus, davkarja otr., 1 m., za božjastjo. Peter Arko, dninar, 57 1., za osljabljenjem. Franc Koren, hiš. pos., 65 1., za oslabljenjem. Liza Žlebnik, gostica, 80 1., za oslabljenjem. Marija Tomec, delavka, 35 1., in Marija Bizjak, gostača žena, 30 1., obe za pljučno sušico.
Eksekutivne dražbe.
7.	junija. 3. Fr. Lovko-vo iz Jezera (836 gl.) — 3. Agate Lartinčič-eve iz Jezera (857 gi.), obe v Logatcu. — 3. Tom. Havnahrib ovo iz Trsta (730 gl.) na Vrhniki. — 3. Fr. Meze-jevo iz Dolenje planine v Logatcu. — 3. M. Luzar-jevo iz Gaberij (145 gl.) v Novem mestu. — 3. Luka Turšič-evo iz Begunj. — 3. Andr. Turšič-evo iz Dolenje vasi (260 gl.). — 3. Marijo Logar-jeve iz Gorenje vasi (6061 gl.). — 3. Jan. Vidrih-ovo iz Rakeka (2677 gl.). — 3. Blaž Osvald-ovo iz Gor. Logatca (2144 gl.). — 3. Jan. Gril-ovo iz Srednje vasi (731 gl.), vse v Logatcu. — 2. M. Štefanič-evo iz Dobravic (4490 gl.) v Metliki.
8.	junija. 3. Jan. Pavlič-evo iz Bozega (1270 gl.) v Ipavi.
Štajarske.
5.	junija. M. Ornik 3620 gl, pri sv. Lenartu.
6.	junija. Tomaž Spolenšak v Proseniškem 4792 gi.
7.	junija. Frauc Hojnik v Fiirstu 2099 gl. (2.) Jož. Iioršak v Stattcnbergu (3.) Nina Geyer pri Vidmu 13290 gl. (2.)
8.	junija. Jož. Jesenik 2820 gl. v Konjicah.
Telc|{ralične denarne cene 2. junija. Papirna renta 64.95 — Srebrna rent» 68.10 — 18601etno državno posojilo 106.20 — Bankin« akcije 804 — Kreditna akcije 131.80 ■— London 121-76 — 8rebro 103.20 — Ces. kr. cekini 5-77 -- 20frankov 9 68.
antiartritični aiilirevinatični
čaj za čiščenje krvi
Cčisti krv zoper protin in revmatizem)
je kot
spomladno zdravljenje
c<1ino
gotovo krv čisteče zdravilo,
bMJ
S privoljenjem c. k. dvome pisarno vsleu sklepu nu Dunuji 7. ilcc. 1858.
ker je od
prvih medicinskih
avtoritet Evrope
Vsle.l Nj. Vol. Najvišjega povelja zoper po-narejenje zavarovano. Dunaj, 28. marca 1871.
mini1
z najboljim vspehom upotrebljovauo bilo.
Ta čaj čisti celi organizem; preišče, kakor nobeno drugo sredstvo, dele celega trupla iu odvrne iz njega po notranjem upotrebljevauji vse nečiste za bolezen nabrauc reči; tudi je učinek gotovo vstrajajoč.
Temeljilo »zdravljenje protiua, revmatiz-ma, otročjih žil in zastarauib trdovratnih bolezni, vedno gnoječih se ran, kakor vseli spušajev pri spolnih boleznih in po koži, mozolov po telesu ali po licu, lišajev, sifiiitičnili ran.
PoKcIui» Ugoden uspeli je imel ta čaj pri zagnjetenji jeter iu vranice, enako pri zlati žili, zlatenci, silnem bolenji po čutuicah, kitah in udih, potem pri tišanji v želodcu, vetrovih, zaporu, scav-nih nadlogah, močenji, moškem oslabljenji, toku pri ženah itd.
lloleziii, kakor bramorji, žlezni otok,ozdravijo naglo in temeljito, ako se pije čaj nepreuehljivo, ker on je hladeče sredstvo, ki raztopi in žeue scavnico.
Celi kup spričeval, pripoznavalnih in pohvalnih pisem, ki se terjane zastonj dopošiljajo, spri-čuje resničnost zgorei uvajenih razlogov.
V dokaz refenega navedemo tukaj vrslo pri-poznavaluih pisem :
Gospodu Fr. Wilhelmu. lekarju v Neunkirchenu.
Zh gorje, 5. aprila 1873.
Prosim Vas vljuduo, pošljite mi prej ko mogoče po poštnem povzetji že enkrat mi poslanega antiartritičnega antirevmatičnega Wilhelmovega kri čistečega čaja. Ob enem Vam moram izreči najtoplejšo zahvalo, ker je že prvi paket moji ženi, ki trpi že več iet za trganjem iu zamašenjem, zelo pomagal iu jo bo, kakor je upati, popolnoma ozdravil, ker sem že vsake baže zdravila posknsil in sc ni nobeuo tako dobro skazalo. Ves vdani Kniest Zcvnnrd. tovorni uradnik. Gospodu Fr. Wilhelmu, lekarju v Neunkircheu-u.
Neutra, 23. aprila 1873.
Več let trpela sem že najstrašnejšo bolezen, trganje, da sem dobila rane na nogah, iz kterih je zclö veliko gnoja izteklo. Stotero hvalo za pravi Wilhelmov antiartritični antirevmatični kri čisteči čaj, kterega mi je Vaša blagorodnost poslala meseca novembra 1872; ona dva paketa čaja sta mi vtolažiia bolečine in me popolnoma ozdravila, kar z drugimi zdravili ui bilo mogoče: zato Vam pošljem še enkrat svojo prisrčno zahvalo; ta antiartritični antirevmatični Wilhelmov liri čisteči čaj sem tudi več bolnikom priporočila kot čaj za zdravje. Vam vedno hvaležna	Alojzija Dbllcr.
Gospodu Fr. Willielimi, lekarju v Neunkirchen-u.
V Bukureštu, 21. maja 1873.
S pravim Wilhelmovim antiartritičnim anti-revmatičniin kri čistečim čajem sem doBegel pri gospej grofinji Pa racin o v i, kije z našim dvorom v ozki zvezi in zelo priljubljena, piav ugoden vspeh.
To gospA, ki je prej zelö trpela za trganjem v nogi, zdaj, kar rabi ta čaj, veliko bolj poredkoina napada ta bolezen iu je tudi mnogo mauj huda, ko prej. Ker se ta gospa po mojem svetu zdaj zdržuje vina, se nadjam, dajo bom pu nepretrgani rabi tega Wilhelmovega antiartritičnega antirevmatičnega kri čistečega čaja popolnoma ozdravil bolezni. Prepričan o dobrem vspehu bom odslej ta Wilhelmov čaj povsod priporočal. 18-6	Dr. Van Kloger.
Svarimo pred ponarejanjem in sleparijo.
Pravi Wilhelmov antiart.ritičui antirevmatični čaj za čiščenje krvi se dobiva la iz prve mednarodne fabrikacije Wilhelmovega antiartritičnega antirevmatičnega čaja za čiščenje krvi v Neunkirchenu pri Dunaji ali v mojih po časnikih navedenih zalogah.
Zavitek, v 8 obrokov razdeljen, po predpisu zdravnika pripravljen, s podukom v različnih jezicih 1 gld., posebej za kolek in zavoj 10 kr.
Na ugodnost p. u. občinstva ima Wilhelmov antiartritični antirevmatični čaj za čiščenje krvi tudi: V Ljubljani Peter Lasnik; v Kranji lekar K, Šavnik; v Postojni, Jožef Kupferschmid; v Gorici lekar Franzoni; v Novem mestu Dom. Ricoli; v Metliki lekar Alf. Matter; v Beljaku Matevž Fürst; v Celji Baumbach in Franc Rauscher; v Mariboru Alois Quandest; v Celovcn C. Clementschitsch; v Prassbergu Tribuc; v Varaždinu lekar dr. Kalterju, lekarju.
Pravi
Wilhelm®?