GLASNIK
SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA DRUŠTVA
Leto III. *	1960/61	Št. 2
l\ e k a j pri p o m b
Glasnik je n 1. številki III. letnika objavil na vidnem mestu in o poudarjeni obliki pismo, podpisano s kraticami J. O. Morda bi pismo zaradi svoje skromnosti po obsegu in nekam mimogrede izraženih misli ne terjalo dodatnih besed. Toda, poudarek v objavi, nekatere misli v polemičnih sestavkih, za katere je J. O. prepričan, da so odveč, kakor tudi to prepričanje, zahtevajo nekaj ob rob zapisanih pripomb.
V zadnjih letih smo lahko večkrat brali ali slišali ugotovitev, da škoduje našemu nadaljnjemu uspešnemu razvoju etnološkega strokovnega dela neizdelanost ustreznih teoretičnih vodil. Glede na strukturo tega vprašanja m spričo stanja v sodobnem etnološkem znanstvenem svetu je bilo pričakovati, da bo razčiščevanje tega problema načeto pri vprašanju zgodovinskosti ali ne-z g o d o v i nsk ost i predmeta etnologije. Skoraj neizogibno se je kot prvo zastavilo vprašanje, ali je mogoče kakršen koli del ali pojav družbenega življenja odtegniti zakonom zgodovinskega razvoja in ga proučevati ločeno od družbenozgodovinskega razvojnega procesa v njegovi celoti. Za vse, ki imajo na to vprašanje jasen in nedvoumen, predvsem pa dosledno negativen odgovor, gre ob tem za določeno splošno metodološko usmerjenost, ki narekuje integralno uvrščanje etnologije o okvir zgodovinskih znanstvenih disciplin. Problem zgodovinskosti etnološke vede, problem histo-lizma v etnologiji, etnologije kot historične vede. je s tega stališča splošno metodološki problem, ki ga ne gre zamenjavati z vprašanji virov, s specifičnimi problemi zgodovinopisja, s časovno distančno teorijo, s problemi delovne tehnike m delovnih metod, ki so v tem splošno metodološkem pogledu vsekakor drugotnega pomena. Ta naša splošno metodološka orientacija ni prav o ničemer odvisna od takšne ali drugačne izbire predmeta etnologije v okviru družboslovne problematike, kar pa seveda ne velja za določitev Predmeta etnologije v odnosu do splošno metodoloških vodil. Izbira načel h i storizma kot splošno metodološke usmeritve je stvar najrazličnejših znanstvenih disciplin in ne le etnologije. Toda tudi za etnologe je to izbira in določena usmeritev ni sama po sebi dana. Kdor v resnici spremlja naša etnološka 'teo-
retična izvajanja in še predvsem našo etnološko prakso, se bo tej trditvi težko uprl. Primerjati poskuse razjasnjevanja naših teoretičnih osnov z nesmiselnim razpihovanjem viharja v kozarcu vode pa je, naj mi J. O. oprosti, najobičajnejša ignoranca.
Zaradi pravilnega pojmovanja hi-storizma ali zgodovinskosti kot splošno metodološke usmeritve o etnologiji, je treba podčrtati, da iz nje ne izhaja nikakršna časovna omejitev etnološkega proučevanja. Njen poudarek je na povezanost i in medsebojni pogojenosti vseh (družben li h pl ol j a v o o katerega koli zgodovinskega obdobja. Izbira delovnih metod, tehničnih prijemov in zlasti problematike virov je neposredno odvisna le od določitve predmeta raziskovanja. Skoraj odveč je prepričevanje, da je pri reševanju vsakega etnološkega znanstvenega problema treba pritegniti vse razpoložljive vire, ki so nam na voljo in obetajo kakršen koli doprinos k osvetljevanju zastavljenega vprašanja. Toda vire iščemo v zvezi z zastavljenimi problemi in probleme rešujemo na osnovi virov. Zato je ločevanje teh dveh stvari lahko sila enostranski in večkrat dokaj jalov posel. Zbiranje gradiva morajo zato spremljati jasno opredeljena hotenja, zavestno zarisane znanstvene naloge in vsestransko utemeljeni cilji znanstvene raziskave. Njihova utemeljitev je stvar splošno metodoloških načel, ki imajo prav tako svoj odločilen vpliv pri opredelitvi predmeta. Pomen in teža posameznih zvrsti virov, bodisi terenskega ali »tipično« historiografskega značaja sta odvisna od vsakokratnega znanstvenega problema, tki se mu raziskovalec trenutno posveča. Res pa je, da je pri proučevanju sodobnih ali polpreteklih etnoloških problemov terensko gradivo, t. j. predvsem opazovanje živega ljudskega življenja, neprecenljivega pomena in se ga večinoma ne da zamenjati z nobenim drugim, o tem primeru vsekakor sekundarnim gradivom. Treba pa je pri eksploataciji terenskega gradiva, t. j. virov vzetih iz živega življenja, podčrtati dvojnost njihovega značaja, na kar se zaradi anahronističnih pojmovanj predmeta našega raziskovanja redno pozablja. Tudi tedaj, kadar iščemo zgolj preostanke, prežitke preteklih kulturnih stanj, bi ne smeli pozabiti na njihov
takšen ali drugačen pomen za sodobno ljudsko življenje in to ne samo s stališča osvetljevanja značaja prežitkov, temveč še predvsem zavoljo poglobitve znanstvene obravnave tistega živega in sodobnega ljudskega življenja, ki nam to gradivo nudi. Na vprašanje, kaj je bilo v tem smislu na področju naše etnološke raziskovalne prakse doslej storjeno, bi bili nedvomno nekoliko o zadregi. Verjetno bi ne bila prav nič zgrešena trditev, da je ta drugi moment docela izven zanimanja naših etnologov.
Ob prepričanju, da sodi tudi proučevanje sodobnih pojavov v področje zanimanja etnologije, še več, da je treba dati raziskavam novejših obdobij in sodobnega razvojnega procesa po ud ar-j e n značaj, je seveda tudi o zadnji konsekvenci nesmiselno iskati etnologiji paralelo v arheologiji ali klasični filologiji, čeprav sr s tem pomen teh dveh disciplin prav nič ne zmanjšuje. Etnologija je pač specializirana disciplina historiografskega značaja, ki se posveča raziskovanju vsakdanjih, običajnih, tipičnih kulturnih oblik in vsebine vsakdanjega življenja tistih družbenih slojev in skupin, ki dajejo neki etnični ali nacionalni enoti njen specifični značaj. Ker pa take enote še vedno obstajajo in ker bodo ljudje predvidoma še vedno nekje stanovali, se na določen način oblačili, hranili, ker bodo na svoj način spremljali razvoj znanosti, pojave v umetnosti itd., bodo k popolni sliki zgodovinskega dogajanja v posameznih obdobjih morali svoj delež doprinašati tudi etnologi. Se smejemo določenim pri nas izraženim trdiioam ali ne, res je le, da sodobna n apr e d n a etnološka znanstvena teorija n e predvideva nikakršne likvidacije etnologije kot samostojne znanstvene discipline.' Nasprotno: o vrsti zgodovinskih znanstvenih (Tisciplin se ji odreja mesto, ki ji po pomembnosti njenega predmeta gre. Seveda pa ta teorija ne cepi kake dozdevno marksistične nauke na metafizične milhelmschmidtooske plastne teoreme in se ne trudi z nasilnim izločevanjem dejanskih proizvajalcev kulturnih dobrin in kulturnega razvoja v njegovi celoti. Tej teoriji ne gre za zoževanje predmeta etnološke vede, ne gre ji za njegovo ukinjenje, temveč širi zanimanje etnologov tudi na tiste ljudske sloje, ki so jih dosedanje etnološke znanstvene raziskave neupravičeno puščale ob strani. V zvezi s tem lah-
Društvene novice
Predavanja. Zvedeli smo, da si naši bralci, ki niso' člani društva in torej ne dobivajo okrožnic, želijo, naj bi Glasnik objavil načrt letošnjih predavanj, ker bi to ali ono radi prišiti poslušat, pa zanj ne vedo; časopisno obvestilo se zlahka prezre, so dejali, posebno če izide samo enkrat. Pozanimali smo se tpii odboru, kako je s to stvarjo in zvedeli, da je bil v začetku leta narejen okvirni načrt, pod robno pa se določa le za nekaj predavanj vnaprej. Tako lahko postrežemo našim bralcem samo s podatki o dosedanjih predavanjih. Upamo, da bodo s tem zadovoljni, hkrati pa naj bo to opomin tistim članom, ki se kljub okrožnicam za predavanja prav nič ne zmenijo.
Prvo predavanje je bilo 8. nov. 1960. »O orančih med Dobrim poljem in Krimom« je govoril tov. Tone Ljubič. Pojasnil je, da poimenujejo tamkajšnji ljudje z besedo »vrane« razna demonska bitja. Ne da bi se spuščal v učena razglabljanja in m i tol o g izir a:nj e, je predavatelj skušal ob gradivu ljudskega slovstva, ki ga je sam nabral v predvojnih letih, pokazati, kako si ljudstvo vranče predstavlja, kaj o njih misli in kaj tsi o njih pripoveduje. V diskusiji so nekateri navzoči etnografi imeli pomisleke zoper delitev vrančev na razne skupine, kakor je to poskusil Ljubič, v celoti pa pomenijo njegova izvajanja in zlasti gradivo pomemben prispevek za slovensko mitologijo, ki stoji še vedno na dokaj majavih nogah.
Na naslednjem sestanku 13. jan. 1961 ni bilo predavanja, ampak diskusijski večer, na katerem je dr. M. Matičetov odgovarjal na vprašanja o zvezi z ljudskim slovstvom. Glavni sobesednik mu je bil dr. S. Vilfan, oglašali pa so se tudi drugi. Pokazalo se je, da so taki diskusijski večeri zelo koristnii, ker je na njih mogoče razpravljati o najrazličnejših problemih določene panoge etnografije, razbistriti pojme, vskiaditi mnenja in z načenjanjem še nerešenih vprašanj dajati vzpodbudo raziskovalcem. Navzoči so novo obliko društvenih sestankov sprejeli s soglasnim odobravanjem in sklenili, da bo treba take večere prirediti tudi za druge etnografske panoge. V skladu z zamislijo odbora naj bi glavna vprašanja zastavljal vedno nekdo iz dru-
ko samo zastavimo vprašanje, kdaj bodo tudi naši etnologi načeli probleme naše delavske kulture, kdaj bodo razširili svojo dejavnost na proučevanje ljudske kulture mest in industrijskih naseli j. Toda, da ne bo nesporazuma: ta nova področja niso za etnologijo izhod, temveč samo dolžnost, ki jo' narekuje celoten razvoj našega družboslovja.
Slavko Kremenšak
ge panoge, tako rekoč zastopnik nestrokovnega občinstva, zato da bi diskusija ne bila preveč ozko strokovna.
V februarju sta bila dva sestanka.
V	petek 10. 2. 1961 je dr. V. Vodušek predstavil občinstvu ^Neznano slovensko ljudsko pesem«. Uvodoma je kot predsednik društva povedal, da je večer zamišljen kot prispevek k proslavi 100-letniee rojstva velikega slavista in etnografa Matije Murka ter z nekaj besedami prikazal dosedanje zbiralno delo Glasb en O' narodopisnega inštituta in njegovih predhodnikov na tem področ ju, med katerimi je najbolj pomemben Odbor za nabiranje slovenskih narodnih pesmi z napevi, ki mu je bil Murko drugi predsednik. Nato so se poslušalci ob primerih iz zvočnega arhiva inštituta prepričali, da je pri nas veliko neznanega pesemskega bogastva, ki se z naraščajočo industrializacijo sicer resda Kitro izgublja, je pa še marsikje zelo živo. Pre-
. davatelj je dokazal, kako tudi v etnomuzikologiji velja pač načelo, da iz malega raste veliko, iz preprostega zapleteno, ko je predstavili vrsto lepih primerov od preprosto ritmiziranih kratkih verzov do ritmično razgibanih in daljših, pri čemer se je poslušalcem odkrila zanimiva razvojna pot naše ljudske pesmi. Končno je opozoril še na razne načine skupnega petja, od posebnih vrst dvoglasja do umetelnega a ne umetnega in nič izumetničenega večglasja.
Naslednji teden, h7. 2. 1961 je predajal gost iz Beograda tov. S. Zeče-oič o »Kačjem kultu v Lazaricah«, spomladanskem običaju, ki je deloma soroden obhodom belokranjskih Kresnic. Skupimo Lazarje sestavljajo Lazar (dekle v moškli preobleki) Lazarica in pevke. Njihov obhod s petjem in plesom ima obrambni značaj, prežene naj zle kače. Z navajanjem raznih verovanj, izrekov in navad je predavatelj dokazoval, da je Lazarica poosebljenje dobre hišne kače, nekakšna kačja kraljica in ima zato oblast nad zlimi kačami. V diskusiji po predavan ju Se je pokazalo, da tudi pri nas poznamo zelo podobne uvere o kačah in da bi brskanje za sledovi kačjega kulta najbrž ne bilo brez uspeha.
V	marcu sta zatrdno najavljena (Iva sestanka. Na prvem, 14. 3. 1961 bo govorila ravnateljica zagrebškega Etnografskega muzeja tov. M. Gušič o »Pokrivalu v naši ljudski noši« s posebnim ozirom na belo' pečo, ki je značilna tudi za slovensko etnično ozemlje. V torek 28. 3. 1961 pa bo sodelavka zagrebškega Instituta za nar. umjetnost tov. M. Boškooič-Stulli predavala o temi »Današnji pogledi na ljudsko poezije«.
: or einem b a naslova naj bralcem Glasnika, posebno če so hkrati člani našega društva, ne bo
Pesem o Siroti Jerici na napev zibnšrita
Mednarodna snov o hudobni mačehi in dobri pastorki je doživela v našem ljudskem pesništvu več upodobitev. V Štrekljevi zbirki rih najdemo pod naslovom Hudobna mačeha (SNP 1/344-49) in Sirota Jerica (SNP 1/350, 351). Razen lega pojo po vsem Slovenskem še pesem ki se navadno začenja »Dete_ ata vpraša: Kje so mamca maša?« Štrukelj je trdil, 'da je ta pesem prevod iz češčine, ki se je pri nas udomačil in razširil (gl. opombo v SNP I, str. 5S6). Stvar bi bilo treba še preiskati. Medtem ko je med ljudskimi pevci (vsaj kolikor lahko sodimo po nabranem gradivu) najbolj priljubljena ta, tretja obdelava snovi o hudobni mačehi, je v literarni zgodovini bolj veljavna ona o Siroti Jerici, čeprav (ali prav zato?) smo jio doslej poznali (samo v dveh variantah -iz SNP. Eno je zapisal M. Valjavec v Srednji vasi na Gorenjskem. drugo Fr. Štrukelj nekje na Kranjskem, obe sta brez napeva. Le-tega vsebuje šele tretji zapis, ki je v zbirki OSNP in ga je poslal leta 1908 J. Lešnik iz Keblja pri Oplotnici (arhiv GNI, št. i 1.972). Oktobra 1960, dobrih 50 let za Lešnikovim zapisom, je terenska ekipa Glasbeno narodopisnega inštituta-našla v Kostelu četrti primer pesmi (GNI št. 23.987).
Pri kostelskem primeru, ki je po besedilu odlomek Valjavčeve oziroma Lešnikove variante, je zanimivo to, da se poje po napevu plesa, znanega po vsej Sloveniji pod imenom Zibnšrit (iz nem. Siebenschritt). Ker je ena izmed pevk trdila, da se pesmi spominja še od svoje matere, se je moral plašni napev pritakniti besedilu najkasneje v zadnjih desetletjih 19. stol. S tem napevom je Sirota Jerica v Kostelu splošno znana in priljubljena, tako so dejale pevke. Če so jo tod kdaj peli po drugačnem napevu, se je moral leta izgubiti, ali pa so nekoč dobili le golo besedilo (morda preko šole) in mu sami dodali napev, ki je bil pri roki in je pesniški meri ustrezal.
ZK.
strogo zasebna zadeva, za katero velja »načelo nevmešavanja«. Zelo nerodno nam je, če pošta ob vsaki številki Glasnika nekaj izvodov vrne, ker je naslovnik neznano kam odpotoval. Radi bi mu poslali list na novi naslov, pa ne vemo, kje naj ga iščemo. Dvakrat neprijetno je, če se to zgodi z društveno okrožnico. Zdi se, kakor bi hoteli taki bralci in člani pokazati, da sta jim Glasnik in društvo deveta briga. Ne moremo in nočemo verjeti, da je res tako, zato lepo prosimo vse prizadete, da takoj sporočijo vsako spremembo v naslovu, pa se bomo potrudili, da bodo list in obvestila v redu prejemali.
Pomanjkanje kadrov, stiska s krediti in ne nazadnje tesno odmerjeni čas silijo tudi danes etnografske ustanove, da ise za zbiranje določenega gradiva z vip.rašalnicaimii obračajo do ljudi dobre volje. Za ta način se je odločil Inštitut za slovensko narodopisje SAZU že leta 1953. Zaradi tehničnih težav je od 5. vtpra-šalnioe dalje (1956) našel rešitev v »Glasniku«, kjer so viprašalnice začele izhajati kot priloge. Ko je postal naš »Glasnik« glasilo Etnografskega društva, sta jela objavljati v njem svoje vprašalnice tudi Glasbeno narodopisni inštitut in Etnografski muzej v Ljubljani.
Vprašal niče — nič novega
Že istari Valvasor je zbiral gradivo za svojo »Slavo« s pismi, ki jili je pošiljal tedanjim kranjskim gospoščinam. Tudi nadvojvoda Ivan je za zasnovani »topografski in narodopisni« opis vojvodine Štajerske od 1811 dalje pošiljal prave vpra-šalnice svojim »kam oralni m oskrbnikom«.
Ne prvi ne drugi se mi mogel pohvaliti. Tudi naše vprašalnice so spremljali dvomi posameznikov. Mislim pa, da :se nobena naša ustanova ne kesa truda lin stroškov, ki jih je doslej tvegala za svoje vprašalnice, čeprav odziv ni bil stoodstoten. Biti moramo stvarni in moramo pričakovati od vprašalntc, razposlanih neorganizirani mreži priložnostnih informatorjev, samo tisto, kar morejo dati.
Predvsem nais odgovori na viprašalnice orientirajo v gradivu. Po pravilu so samo osnova za naše terensko raziskovanje, da pri terenskih obiskih ne blodimo v prazno. Zavedamo se nadalje, da moramo biti pri odgovorih, ki nam jih poT šiljajo ljudje najrazličnejše izobrazbe in zanimanja, zelo previdni in da dobljenih podatkov ne smemo ocenjevati kot čisto zlato. Izjeme kajpak tudi tukaj potrjujejo pravilo. Prav ob teh izjemah pa si znanstveni delavec zmerom znova zaželi, da bi postale pravilo!
Namesto priložnostnih — stalni informatorji
Ali je res nujno, da ostanejo vprašalne akcije nekaj polovičarskega? Ali je res neizbežno, da se nam odzove na vprašalnico 20,30%? Ali res ne gre drugače, kot da moramo sprejemati površne, nepopolno, brez zanimanja sestavljene odgovore — in biti pri teni še hvaležni, ua se nam je poročevalec sploh odzval? Ali mora biti, ali mora ostati tako?
Mislim, da postaja vprašanje naših informatorjev čedalje liotj pereče in da je postavitev stalnih m-lormatorjev že neodložljiva nujnost. Cas^ je, da to resno premislimo. Začenjam torej. Če dovolite,
diskusijo o tem in za začetek podajam nekaj svojih misli. Vivant sequentes!
Informatorska mreža
Smisel ima s am o dobro premišljena informatonska mreža, ki bi zajemala vse slovensko ozemlje, ne da bi se pni tem kaj dosti ozirala na spremenljivo upravno razdelitev. Osnova bi ji morale biti etnografske pokrajine s svojimi naravno danimi deli.
Organizacija mreže po mojem ne more biti stvar ene same ustanove. Zavzeti bi ise morale zanjo, jo izvesti in vzdrževati vise zainteresirane ustanove, ki naj bi v ta namen ad boe ustvarile nekak »koordinacijski odbor« (ime ni važno). Ta bi po tehtnem premisleku in potrebah določil gostoto mreže.
Glede vsega tega bi ne bilo težav.
Jedro vprašanja — informator
Neznanka bi bil pri tem samo informator sam. Z njim vsa zamisel stoji in pade.
Kakšen bi moral biti? Predvsem strokovno zainteresiran in vsaj kolikor toliko podkovan. Imeti mora pravilen odnos do ljudi v svojem okolišu. Predvsem mora uživati njihovo popolno zaupanje — brez tega mu ostanejo vsa vrata zaprta! Biti mora natančen in vztra jen. Sčasoma si mora ustvariti evidenco primernih oseb v svojem okolišu, da ne bo blodil tjavdan, kadar bo moral zbirati določene podatke. In zlasti mora biti požrtvovalen. Kdor dela pri našem poslu samo za denar in zaradi denarja, malo ali nič ne opravi. (Tudi ga me sme motiti, če bo ta ali oni preprosti človek ob njegovem izpraševanju im zapisovanju sodil, da je malo prismojen. To spada k stvari...)
Naloge stalnega informatorja
Ker bo informatonstvo predvsem »častna« služba, kar se pravi, da nc more biti stoodstotno lionoirirana, informatorja ,ne bomo smeli preobremenjevati, njegove dobre volje ne izkoriščati. Naposled je tudi delovna zmogljivost naših ustanov zelo omejema im zato preobilnega gradiva menda nobena ne bi mogla sproti obdelati.
Če poverimo informatorju letno dve vprašalnici. se mi zdi kar dovolj. Toda k temu bi prišli šej dve nadaljnji nalogi. Prva bi obsegala odgovore na kratke poizvedbe domačih — in tudii linjih — znanstvenih delavcev, ki se jim dokumentacija za trenutno delo zazdi pomanjkljiva. Vrednost takih poizvedb je za prizadetega v tem, da dobi podatke čimprej in mu nadaljevanje dela predolgo ne zastane. Tu bi se moral informator posebno potrudfti.
O nadaljnji drugi nalogi informatorja se pri nas menda še ni pi-
salo. Informator bi moral za konec vsakega leta pripraviti nekako »poročilo« o »biblogiiji« ljudske kulture v svojem okolišu. Delati bi moral po neki dobro prenii;š!|jenii .vprašal n ki*, ki bi bila plod tehtne razprave »koordinacijskega odbora«. Odgovori nanjo bi ne terjali dosti truda, ker bi se v glavnem lahko omejevali na »da« in »ne«, za naše ustanove pa bi bili neprecenljivega pomena. Nagla industrializacija naše dežele prinaša namreč prav tako nagle spremembe našega ljudskega življenja. Pojavi, ki so bili v kakem kraju lani še splošno domači in po starem izročilu razširjeni, so letos že lahko na tem. da izginejo, in jih drugo leto nemara ne bo več; čez pet let bodo že pozabi jeni. 'Podatke o teli spremembah naj bi obsegalo »letno poročilo« naših informatorjev! Dobršen del terenskega posla bi sedal Usmerjati po teh podatkih v kraje, kjer je kak pojav v pojemanju. da ga še pravočasno registriramo z vsemi sredstvi, ki jih uporablja sodobna etnografija.
Vprašanje strokovne usposobijenosli
Informatorji poljskega Etnografskega atlasa so mladi diplomirani etnologi, ki jih pošiljajo za dve, tri leta na vse strani, kakor zahteva mreža. Naši informatorji izhajajo tudi brez nje. Imailio med dosedanjimi priložnostnimi informatorji take, ki zgolj iz ljubezni in živega zanimanja pošiljajo odgovore, da bi se jih tudi diplomiran etnolog ne sramoval. Zato sodim, da je prvo: ljubezen do naše ljudske kulture in živo zanimanje za vse njene pojave. Drugo je čut za bistveno in nebistveno, važno im manj važno. Neko splošno strokovno znanje pa si vsak tak informator poišče sam, iz lastnega zanimanja. Odkar imamo knjigo Vilka Novaka »Slovenska ljudska kultura« (Ljubljana I9601,), to ni več težko.
Vsekakor bi .pa bila naša dolžnost, da tudi s svoje strani prispevamo k strokovnemu znanju naših informatorjev. Predvsem bi jih kazalo, postavim, ,s poldnevnim seminarjem (po pokrajinah ali drugili zemljepisnih enotah) pripraviti za vsako vprašalnico. Tudi skupni posvet enkrat na leto bi ne bil odveč.
Važno bi bilo, da med učiteljstvom dobimo čim več takih, ki bi imeli smisel za ljudsko kulturo in bi mogli postati istalmi informatorji. Za to pa bi morala dati osnove in pobude že učiteljska šola. Ponekod v inozemstvu je na takih šolah etnografija obvezen učni predmet. Temu se ni čuditi. Učitelj ima vendar naj ožji .stik z ljudstvom in mora poznati njegovo izročilo! Če se ne motim, se je o tem pri nais tudi že govorilo. Prav bi bilo, alko bi prišlo do primerne realizacije, seveda ne brez sodelovanja naših etnografskih ustanov.
Plačano ali neplačano delo
Omenil sem že, da bi bilo infoir-maitonstvo »častna« služba. Informatorju naj bi bila poverjena s pismenim dioikumentom; iiadajatelja bi bilo treba določiti. Ta dokument bi mogel imenovanega rešiti drugih manjših dolžnosti in vplivati, če je v službi, na gibljivi del plače.
Če nadalje upoštevamo, da je informatorjevo delo zvezano tudi s stroški (daljše poti po okolišu, poštnina i. pod.), potem od njega neplačanega dela ne moremo zahtevati. Honorar bi se mogel odmerjati od storitve ali pavšalno, letno. To in višino honorarja bi morala določiti razprava v koordinacijskem odboru. K stroškom za retnuineraci-jo informatorjev naj bi prispevale prizadete ustanove ali pa bi bilo treba zagotoviti potrebni znesek iz republiških sredstev.
Informatorji — stebri našega terenskega dela
Da bi bila uvedba etnografskih informatorjev nad vse koristna in zelo potrebna stvar, postaja jasno, čim bolj o njej premišljujemo.
Prvič bi vprašalnice ne hodile v prazno.	Ust anoiv a -vpr a š e v alk a bi
se lahko prilično zanesla, da bodo podatki z veliko verjetnostjo precej točni. Končno bi bilo mogoče računati z določenim rokom, ko naj bi odgovori prihajali.
Informatorji seveda ne bodo mogli nadomestiti našega terenskega dela. Toda informatorji bodo na terenu naši zaupniki. Če bomo' odhajali posamezniki na terensko delo ali če bodo ekipe želele obdelati
Godci godite, vi
Ko smo objavili v lanski 4. štev. našega lista vprašalnico' o godčev-stvu in mrliških pesmih, smo prosili bralce, naj jo sprejmejo/ z enako dobro voljo kot prejšnje in naj nam pošljejo čim več skrbno pripravljenih odgovorov. Ne vemo, ali tokrat teme nismo prav srečno izbrali, ali smo nerodno izpraševali, ali pa je poročevalce minila dobra volja. Dobili smo namreč samo 30 odgovorov:	10 s Štajerskega, 7 z
Dolenjskega, 6 z Gorenjskega, 3 z Notranjskega. 2 is Primorskega in po I s Koroškega in iz Bele krajine. Mislili smo, da bodo poročevalci bolj zgovorni glede mrliških pesmi kot o godcih, pa je prav narobe, vsaj večinoma. Zvedeli smo lepo število imen godcev, tako da ise bomo pri njih lahko zanimali za stvari, ki jih ni mogoče rešiti z nekaj stavki v vpraša,l.nici, ampak je potreben daljši pomenek. Videti je, da je godčevistivo pri nas še zelo živo. Največ igraljo na harmoniko (iz Velke so 'nam isporočili lep domač izraz zanjo: šumele), ki se ji pridruži navadno klarinet, redkeje drugi instrumenti. Precej smo izvedeli tudi o deležu godcev v ljudskem življenju in o odnosu ljudi
večji okoliš, bomo natanko vedeli, na koga naj s,e obrnemo, in ne bomo šele iskali zvez v kraju samem. To pomeni neprecenljivo olajšavo in prihranek na času.
Sklepna pripomba
V zvezi z vprašanjem naših informatorjev, ki bodo delali po nalogu in v intenoi ja h naših etnografskih ustanov, končmio ne morem mimo akcije za bodoči Etnografski atlas. Ta akoija. se pripravl ja, prevzelo pa jo je Etnološko društvo Jugoslavije s sedežem v Beogradu.
O sodelovanju naših informatorjev pri tej akciji bi se dalo govoriti, vendar le v dogovoru z bodočim kooirdin a oi jsk im odborom, po čigar zaslugi se bo mreža organizirala, ki bo informatorje postavil in jih, če smem tako reči, »vzdrževal«. Ne morem si kaj, da bi pri iem ne povedal svojega mnenja: Etnološki atlas je zadeva splošnega značaja in ne bi smel biti domena katerega si bodi društva, najmanj pa tedaj, če to društvo ni samo. marveč ob njem deluje že z nekajletno tradicijo drugo, istovrstno društvo! Etnološki atlas ne more biti monopol, mora biti nad društvi in mora nastajati le iz sodelovanja etnografskih ustanov in posameznih znanstvenih delavcev! V naši republiki bi to mogli izvesti brez večjih težav z organizacijo koordinacijskega odbora in informatorske mreže.
Bližnja prihodnost naj pokaže, ali so razmere za ustanovitev redne etnografske informatorske službe pri nas že zrele ali ne.
Dr. Niko Kuret
z vasmi klanci...
do njih. Na splošno pravijo, da so godci šegavi, veseljaki, gibčnega jezika in bistri. Godčevstvo jim je nekak stranski poklic, ki jih večkrat odvrača od resnega dela (prim. svet dekletu, naj ne jemlje godca).
O mrliških pesmih smo dobili največ podatkov iz Bohinja, Bu-kovščicc piri Selcih, Dobrega polja, Kopanja p. Grosupljem, Sv. Vida nad Valdekom, Temenic. Velke v Slovenskih goricah. Vel. Doline in Vranje peči. Iz Velke so nam sporočili zanimivo vražo: če kdo na vasovanju pri mrliču, ali kakor pravijo tam na »sedmimi« poje, postane hripav za sedem let. Nekateri poročevalci so poslali tudi besedila pesmi. Na splošno smemo reči: naša žetev tokrat številčno ni bila bogata, kar smo dobili, pa je tehtno in . za naše delo pomembno. Vsestransko so se izkazali poročevalci iz Bukovščice. Dobrega polja in Vranje peči. Godce in pevce, katerih imena so mam sporočili, bomo o priliki obiskali, da njih pesmi in plesne napeve posnamemo ter jih tako rešimo pozabe in ohranimo zanamcem. Še enkrat iskrena hvala vsem, ki so nam s tolikšno prizadevnostjo pomagali!
Dve o Dobu
(Železniki)
Moja mama so rekli:
Ankät so šli bob. slamca pa oogu na popotoane. En čas so hodil, pa pridejo do vode. Ja, koko bo pa zej? Pa se spomn slamca: >Jest se oteženi čez vodo, vidva pa po mn čez.: In res so< loko naredi. Ta prv je šoo bobk čez, pride na guno stran, pa vid koko se iače oogu po slame, k pa pride do srede slamce, jo pa prežge, sam pa štrbunkne v vodo. Bob k se je tako smejav, da mu je ta zad-na počla. Mem pa pride Šuštar, pa prišije z dreto bobku fliko na ta zadno. Od takat pa še dondons nos vsak bob fliko na ta zadn.
Strojevcova Johana in še prej njena mati pa sta mi povedali takole:
Zakoa jma bob fliko na rit
Bob. slamca pa kamnčk so šl po svet. Bob pa kamnčk sta se takäla. zraon pa še slanico potiskala. Pridejo do ne vode, a j biv stedenc al koa. Kva bo pa zej? Pa so se zgooorl. Bob'k je reku: »Jest mišim, de blo nejbl pametn, če se slamca uleže, midva pa greva po n' čez. No, res se parpravjo. pa se je ulegla slamca čes stedenc. bob'k pa čez. Gleda koko se j kamnčk matroo, pride do srede, k je biv pa prete-žak. je pa štrbunknu o stedenc. Bob'k se je tako krohotov, da m je ta zadna počla. »O za kriščovo oblo, koa bu pa zej?«
(Strojevcova mat je rekla): Pa pride Bečkoo Groga: »Pravni pravm. pokai ta vsrano!« — pa mu je par-temfov fliko na rt. Še dondons jo nös, le poglej, če ni res!
(Johana pa je rekla): Pa pride mem Štulcoo kreol, pa m je paršov ano fliko gor na rt, j blu pa n ar j en. Zato ma pa bob fliko na rit. Le pej gledat u Davčo h Šoštarj al pa h Ocoerk, če m na varjameš.
Anica Arnol
*
Pravljico o bobovi krpi (gl. Slov. etnograf 1939, 121 s) smo pri nas poznali v 3—4 variantah:	Levstik,
Finžgar, Tratar in — okrajšano — Brüdarca. -Ljudsko obliko imata le pripovedi zadnjih dveh, iz okolice Mokronoga. »Störjico« o bobkovi zaplati, ki jo je Neža Ažman povedala nečaku F. S. Finžgarju, je leta prosto preoblikoval in si uvodni del nemara izmislil. Ljudskost tega uvoda bi »moglo potrditi samo gorenjsko ustno izročilo,« če bi »morebitne (težko pričakovane!) nove gorenjske variante stopile ob stran Finžigarjevi brežniški, ki zdaj sameva ...« (SEt 12, 130). Tukajšnji dve gorenjski varianti podpirata mnenje, da je uvod res Finžgarjev. Zadnjo besedo pa pustimo novim pristnim gorenjskim variantam, ki bi še zmerom prav prišle.	Mtv.
»Štehvanje« na festivalu v Firenzah
Ob navzočnosti vrste uglednih predstavnikov javnega in (kulturnega življenja in občinstva je dne 12. XII. i960 on. Marcello Simonacci, predsednik ustanove Centro cul tu-rale cinematografico Italiano, v prenovljenem gledališču Teatro della Pergola odprl II. mednarodni festival etn o graf škili in isdeioloških filmov (Ila Rassegna Intemazionaie del film Etnografico e Sociologico), ki je trajal od 12.—18. decembra 1960. Festival je organiziral že navedeni center s častnim predsednikom, ministrom prof. Albertom Fol-chijem in delovnim direktorjem ter režiserjem Marcellom Andreijem, poslovodečim predsednikom festivala samega.
Festivalski žiriji je predsedoval filmiski kritik, upokojeni profesor umetnosti na urugvajski univerzi, zdaj kulturni ataše na urugvajskem poslaništvu v Rimu Jose Maria Podesta. V času festivala je izhajal filmski bilten v uredništvu novinarja Maria Caulija. Filme so predvajali popoldne in zvečer pozno do nekako polnoči, le dvakrat so bile predstave dopoldne. Dvorana lepega gledališča ima 1400 sedežev. Ti so bili pri zadnji predstavi zasedeni skoro vedno- do kraja, a tudi popoldanske so bile dobro obiskane.
Selekcijska komisija; v Rimu je že prej izmed kakih 300 filmov iz nad 40 dežel izbrala za predvajam je v nekako 50 urah okroglo 80 filmov, med njimi tudi naše »Štehvanje«. Podčrtati moram, da je bila večina filmov v barvah prav imenitne dognanosti, da pa so predvajali tudi filme, ki po svoji obdelavi in režijskem prijemu ob strogi preteh-tanosti ne bi vzdržali strogega kriterija, . ker so se zaradi svojega filmskega izražanja oddaljevali avtentični neposrednosti dokumenta. Osebno sem bil zadovoljen, da sem videl čim več, saj so se zvrstile na platnu filmske podobe z domala vsega sveta, o vseli plemenih, o ljudeh z arktičnih kot prav tako drugi, iz vročih pokrajin, od pretresljive zaostalosti še na meji ži-val-človek, do ljudi z visoko civilizacijo. Na tem mestu se seveda ne morem razpisati o teh filmih, zato nekaj besed o »štehvanju« (scenarij dr. Niko Kuret, režija Ernest Adamič, kamera Ivan Marinček, sodelavec Janko Wiegele, proizvodnja Viba film, Ljubljana, 1959, east-mancolor. 35 mm, dolžina 10 minut 50 isekund).
Izmed štirih naših filmov (Bizo-viške perice, Zima mora umreti. Bela krajina in Štehvanje), ki so vsi navedeni v reprezentančnem katalogu, so predvajali samo zadnje imenovanega. Določen je bil za nedeljo, zadnji dan dopoldne. Toda speakerica je že v petek okrog polnoči isporočila, da bo film (obenem z njim še dva) predvajan že v so-
Ob stoletnici rojstva Matije Murka
11. februarja letos je minilo sto let, odkar se je na Dnsitelji pri Sv. Urbanu blizu Ptuja rodil veliki slavist in etnograf Matija Murko. Čeprav je vse življenje preživel v tujini in je tudi s svojim delom segel daleč preko meja svoje domovine, je vendar ostal z njo trdno povezan in z živo vnemo spremljal naše kulturno življenje, ne samo kot opazovalec, ampak kot soustvarjalec.
Etnografsko zanimanje je pokazal že kot osmošolec v nedokončanem spisu o narečju svojega domačega okoliša. V etnografa širokega obzorja pa se je razvil pod vodstvom prof. A. N. Veselovskega v času svojega študija v Petrogradu, kamor je šel po diplomi na dunajski univerzi. V naslednjih letih se je
btifo dopoldne. Skušal sem doseči projekcijo vsaj za večerne ure, toda sicer lahko ustrežljivi prošnji menda ni bilo mogoče ugoditi. Film je stekel pred 42 ljudmi in žirijo. Najprej se je (menda iz užaljenosti) strgal, potoni zasmodil in so ga morali lepiti. Žiriji pa potek zaradi tega ni bil dovolj jasen, da bi si mogla ustvariti sodbo, zato so na njen predlog film predvajali — zvečer, brez moje intervencije. Gledalo ga je okrog lOOO ljudi in prijazno aplavdiralo. Če bi bil sinhroniziran, bi ga še bolje razumeli.
V nedeljo» zvečer te minister Alberto Folchi zaključil festival z željo, da bi njegov duh — stremljenje po dobrem sožitju z narodi vsega sveta — v vedno večji meri dosežni svoj namen. Žirija je razdelila dve nagradi in osem priznanj ter deset srebrnih modali. Milijon lir je dobil film Švicarja Bernarda Tai-santa »Visaiges de branže« o življenju skupino indiosov v J. Ameriki. Študijsko premijo so podelili kubanskemu režiserju O A. Torresu za film »Tierra olvidada« o kmetih brez zemlje. Značko italijanskega književnika »Pmtro Cainonica« pa je dobil film »štehvanje« (Quintana rušilca) in to zaradi neposrednega ipirilkaza tradicionalnega folklornega prazn ovarija*.
Pripomniti moram, da se druge jugoslovanske proizvodnje iz meni neznanega vzroka festivala niso udeležile. Računati je. da se bo festival v Firenzah, če ne že prihodnje leto, prav gotovo pa eno naslednjih let ponovil, saj so v letošnjega vložili velike materialne žrtve in ga že kar dobro organizirali ter vsebinsko dvignili na tisto stopnjo, da ga publika že sprejema z nedeljenim zanimanjem. Mi' doma pa bomo morali premisliti o vsebini ter možnostih za snemanje kva-Rtetnih filmov, s katerimi bi se udeležili festivala vsako leto in tako afirmirali ter našo kulturo tudi tu vključili v krog drugih narodov.
Ernest Adamič
ukvarjal predvsem z literarnozgo-doviniskimi in filološkimi problemi, dokler ni praška narodopisna razstava 1895 spet usmerila njegovo pozornost v etnografijo. Svoje vtise o razstavi je opisal v daljšem članku »Narodopisna razstava češkoslo-vanska v Pragi 1. 1895« (LMS 1896, 75—137!), v katerem je zadnjemu poglavju dal naslov »Nauki za Slovence«. V njem poudarja posebno važnost ^ zbiranja gradiva. Zapisovali naj bi ljudske pesmi, prozo, slovarsko gradivo, običaje, verovanja, vraže in plese, zbirali, opisovali in fotografirali naj bi predmete ljudske materialne kulture in ljudske umetnosti, nujen pa bi bil tudi pregled doslej zbranega tiskanega in rokopisnega gradiva. Zbrano gradivo naj bi hranili osrednji in pokrajinski muzeji oziroma muzejski oddelki, skrb za objavljanje pa naj bi prevzela Slovenska Matica. Murko se je zavedal, da uresničenje tako velikega dela »ne more biti delo posameznikov«, vendar »s premišljenim, vztrajnim in sistematičnim delovanjem se da marsikaj doseči, posebno ako se ne cepijo moči. česar vsaj v slovenski znanosti nikakor ni treba« (podčrtal že M. Murko). Čeprav je od objave Murkovega poročila o praški razstavi minilo skoraj 70 let, je njegov delovni načrt še vedno veljaven in njegovi »nauki« še danes aktualni.
Murko pa ni dajal samo navodil, ampak se je dela lotil tudi sam. S področja ljudske materialne kulture je zlasti pomembna njegova razprava o zgodovini jugoslovanske ljudske hiše (izšla v Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien, Bd. 35, 36), še bolj pa jr morda znana njegova temeljita jezik o vno-narod opisna razprava »Das Grab als Tisch« (Wörter und Sachen, 11/1910).
Bolj kakor drugo je Murka — ei-
Ijenje in iz tega sklepati o njenem nastajanju, razvijanju, odmiranju mu je postalo za cilj, ko se je odločil pisati zgodovino južnoslovanskih literatur. V ta namen je sklenil potovati po slovanskem jugu, poslušati pesmi, jih zapisovati in fonografi rati, zbirati podatke in fotografirati. O svojih prvih potovanjih je poročal v publikacijah dunajske Akademije znanosti, o zadnjih pa v svoji knjigi »Tragom srpsko-hrvai-ske narodne epike« (Zagreb 1951, Djela. JAZU, knj. 41 in 42). Sicer pa je o srbskohrvaški ljudski pesmi predaval v Leipzigu in pisal v raznih znanstvenih časopisih.
Za slovensko ljudsko pesem si je pridobil velike zasluge ne samo kot branilec Štrekljevih Slovenskih narodnih pesmi pred ozkosrčnim odborom Slovenske Matice, ampak od 1913 dalje tudi kot Štrekljev naslednik na predsedniškem mestu v Od-
nografa zanimala srbskohrvaška epi ka. Spoznati jo, določiti njeno živ
Finžgarjevo paremiološko bogastvo
(Ob devetdesetletnici staroste slovenskih pisateljev)
Oblika Finžgarjeve kmečke povesti je zrasla na živih temeljih pristne ljudske govorice. Finžgar, ki je prinesel smisel za lepoto ljudske govorice že z domače Bre-znice, je znal prisluhniti najdrobnejšim odtenkom domače govorice, znal pa je tudi vsem tem odtenkom vdihniti življenje. Gorenjščina je zaživela s svojim ritmom in melodijo, s (Svojo jasno in nazorno podobo, z bogastvom izrazov, izvirnih podob, rečenic in pregovorov.
Med Finžgarjev imi i pregovori in reki imajo številčno prednost pri-spodofoe in metafore. Na primer: Kakor lene stope je prestavljal noge (Zbrani spisi V, Iil9), bilo je rok za delo kot toporišč (V, 249), vas je kot listja in trave (V, 219), Bog potrdi kakor kamen kost (Y, 227), Matijec je stal bled kakor kip (Y, 212), čete kot mravlje gomaze vse-povsodi (VT, 217), France ni bil mož, da bi hodil kakor mačka okrog vrele kaše (VIII, 16). jaka je zvrnil kozarca kakor dežno kapljico (VIII, 48), žejen sem kakor sto let stara goba (VIII, 48), zunaj je lilo kakor iz škafa (VIII, 67), Skočirka je bila kakor Burja; pihal je ko gad (VIII, 88), lice mu je žarelo kot kuhan rak (VIII, 89), suh si kakor pajek, dolg kot natiska preklja (Vili, 89), noč je temna, kakor v rogu (Vlil, 115), tako srečo' sem imela, da mi je šlo kot po rožen-kraneu vse po vnsiti (VIII, 285), ustnice so mu pokale kakor divjemu petelinu kljun, žena je umolknila ko zid (XI, 290), plug ga je stresel kakor veter suho- praprot (XI, 304), otroci so zapečeni kakor štruklji (XI, 71), Nejček je 'rasel ko konoplja (XI, 318), očeta se je držal ko klop (XI, 518), zvit je ko ovnov rog
boru za nabiranje slovenskih narodnih pesmi z napevi. Ker je bil od vsega začetka član tega odbora, in do potankosti poznal vse delo, je bil po odborovi ukinitvi najbolj sposoben podati kroniko in oceno njegovega dela. To je tudi štorih s spisom »Velika zbirka slovenskih narodnih pesmi z melodijami«, objavljenim v Etnologu HI/1929.
Slovensko etnografsko društvo, ki se dobro zaveda, kajj pomeni Murko za slovensko etnografijo, se je velikega moža ispomnilo na posebnem večeru slovenskih ljudskih pesmi (10. II. 1961) in mu skupaj s Slov. akademijo znanosti in umetnosti, :z univerzo, s Slavističnim društvom im Slovensko Matico priredilo posebno proslavo. Najlepše pa se bomo oddolžili njegovemu spominu z delom za čim večje uspehe naše etnografske znanosti, če bomo kakor on neutrudno zbirali gradivo in s temeljitim študijem skušali iz njega kar najskrhneje sestavljati podobo naše ljudske kulture.
(Makalonca, 12), gluh boš kakor borovo knalo (39), iz ust se mu je kadilo kakor iz dimnika (43), suh je kakor trska (45), dečki so rasli kakor konoplje (78), bela kača je debela in dolga ko žrd (85), goreča polena lete ko pleve v vetru (86), skriva kot kača noge.
Lepe podobe — metafore so tudi v reklih: ti šklebeder ti stari, da si je upal kolovrat kaj takega (V, 112), vsak mu kaže roge (V), kaj bi se ubijala od zore do noči, ko ima pa mlin pod kapom (ironično o deklini, ki se druži z vojaki — V, 248), naj le poskusi, kako tuje duri po nogah bijejo (V, 127), v kakšnih kleščah pa si (Vlil, 11), Jaka ni hodil mimo, kjer »Bog roko ven moli« (VIII, 47), danes je pri nas krava groš (Vlil, 19), česar se je Skočirka lotila, je moralo v tir, da-si ni bilo ne za kola me za sani. Zelo pogosto rabi pisatelj rečenici: boben poje ali pije na kredo. Iz Goslača Matevža še tole: pomladni sneg je bajtarski gnoj (26), ledico ima pohabljeno, noge pa gamsove (10). nič ne bo moke iz tega žita.
Man j številni so v Finžgarjevi povesti izreki, senteince, resnice: kaj-ža je rajža (IV, 6), dota se izmota (IV, 54), priložnost naredi tatu (IV, 56), kjer so ljubezen pojedli pred zakonom, so jo v zakonu stradali (IV, 56), zadnjega psi koljejo (V,
57), gora ni nora, je le tisti nor, ki hodi v temi gor (V, 67), stara ljubezen — če ne gori pa tli (V, 89), čič ne da nič (V), ©ne sorte tiči skup lete (V, 134), stara koza celo vrečo pregrizne, če ne more do soli (V, 124), le stari voli potegnejo' iz drage (V, 206), kjer je mrhovina, tam se zbirajo orli (V. 219), dobra sreča, dobro delajj (VIII, 27), lepa beseda najde lepo mesto (Vlil, 30), pijanca se ogni s senenim vozom (VIII. 35), kar ljudje govore, je rado res 73), pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne (Vlit, 13), v španoviji še peis črka (VIII, 194), brnjalo da malo (VIII, 256), grunt ima korenine do pekla (XI, 228), kjer je delo, tam je kruh (Makalonca, 13), kdor drugim žaga, sam gaga (VIII, 19), ziima in gosposka nikoli ne prizaneseta (Goslač Matevž. 26). z bikom se nikar ne bodi (37), dolga ljubezen, gotov krst (87).
Dinamiko ljudske govorice je Finžgar v svojem pisateljskem stilu ujel (S tem, da je svojo pripoved zidal bolj na dialogih kot na ppisih, da je misel izklesal v kratkih in jedrnatih stavkih, iu da je živo prisluhnil ljudski sintaksi. Prav iz vsakdanje govorice je vzel stavke kat so n. pr. tile: »Fej, niti ne primem te ne, cunja!« (V, 109), »Ti hunovet, ti! Ti šklebeder ti stari! Paglavec ti! Trtarjev tak! Deri se no, jesihar! Oj,, ti učenost ti ame-rikanska taka! Hudirjev svet, ali ti je moder!«
Anka Novak
Etnografija, pokrajinski muzeji, šole ...
Že v svojem prvem letniku je naš Glasnik poročal o osrednjih slovenskih etnografskih ustanovah, ki imajo svoj sedež v Ljubljani. Uredništvo pa si želi živih stikov iudi z etnografskimi oddelki pokrajinskih in krajevnih muzejev. Ko danes prebijamo led s prvim glasom iz Murske Sobote, trdno upamo, da bomo brali še marsikaj zanimivega ne samo iz Sobote, ampak iudi iz Kopra, Gorice, Postojne, Kranja, Novega mesta, Brežic, Celja, Ptuja, Maribora, Raven ...
Iz poročila o sodelovanju med šolami in muzejem v Pomurju
Glede na izobraževalno vlogo, ki jo imajo muzeji kot prosvetne ustanove in da bi prispevala svoj delež k uspešnejši izvedbi šolske reforme, si uprava Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti prizadeva za stalno in tesno sodelovanje s šolami v svojem okraju.
V maju 1956 je upravnica muzeja govorila na učiteljski konferenci v Murski Soboti »O vlogi in pomenu muzeja«. V šol. letu 1956/57 je Pokrajinski muzej razposlal na vse
šole v okraju prošnjo, naj bi učitelji s pomočjo učencev naredili seznam vseh etnografskih predmetov v kraju. Žal odziva skoraj ni bilo.
Lansko leto so dijaki zadnjih letnikov učiteljišča pod vodstvom profesorice risanja hodili v muzej risat muzealije, da bi se tako navadili opazovati etnografske značilnosti domače okolice. Pomurski muzej pa je pripravil za dijake predavanje »Slovenska ljudska kultura«, ki so ga ponazarjali številni diapozitivi. Za dijaštvo v Murski Soboti je bilo predavanje v muzejskih prostorih, sicer pa po posameznih osemletkah v Lendavi, Tišini, Bakovcih in Ljutomeru.
Jeseni 1. 1960 je bila v muzeju odprta občasna razstava »Od paleolitika do današnjih dni«, ki je bila važno dopolnilo pouku zgodovine, zato so jo obiskali mnogi dijaki pod vodstvom svojih profesorjev.
Končno naj omenimo, da je nekaj maturantov izbralo naloge s področja etnografije, umetnostne zgodovine in NOB (Domača obrt v Pomurju, Ljudska prehrana v Prekmurju, Prekmurje v 1. 1919, Umetnostni spomeniki Pomurja). V. K.
Drobne znamenitosti iz Kreda
Pred dobrimi 70 leti je bil o Kredu pri Kobaridu Jakob Fon, Poleg duhovniške službe se je zanimal tudi za zgodovino in etnografijo domačega kraja. Plod svojih raziskav je zaupal listom med župnijskimi spisi v Kredu. Škoda bi bilo, da ne bi prišli po toliko letih v javnost, kjer bi jih lahko ta ali oni strokovnjak koristno uporabil, zato jih objavljam. Prvi zapis z naslovom »Zgodovinske znamenitosti Krejskega nikar i jat a je nastal 20. oktobra 1888.
Modest Golia
1.
Sedanja občina in županija je nastala iz Kobaridske. Vendar se že 1. 1496 Kred in Potoki imenujeta pred drugimi občinami ali vasmi, ki so bile podložne samostanu v Rozazzis. Po ljudskem izročilu je Kred štel prvotno šest kmetij in sicer sedanje št. 7, 14, 17, 26, 32, 35. Pri Robili pa je bila ena sama hiša in sicer št. 41. V Potokih pa štiri in sicer št. 4, 7, 17, 20. Pri Robih se piše uradno Robič, kar je nastalo najbrže iz lokala, ljudstvo domače govori pri Robu, Ik Robu, od Roba; oddaljeni rabijo plural, kar se mi zdi pravilnejši, kakor se tudi drugod imenujejo take vasice, n. pr. pri Golobih, pri Peratih, pri Moše-rih, pri Fonih itd.
V tej občini se nahajajo razvaline dveh starih gradov ali nekdanjih gradišč in sicer na skalnatem griču ,Na Diru' in pri stari cerkvici sv. Jelarja nad Nadižo. Grad na Diru, katerega omenja, tudi zgodovinar Czörnig, je bil nekako Stražišče ali opazovališče. Poznati ni obdelanega kamna in tudi ne malte. Gradivo njegovo je izderčalo v dolino in porabljeno večidel za obzi-danje zeljnikov. Robi so gotovo lepše kamne, če so ktere našli, porabili za svoje stavbe.
Na ravnem prostoru nad Nadižo dandanes imenovanem pri sv. Vo-»larju (Jelarjuj, poznati je po ljudski govorici in po razvalinskih ostankih bivšo prestaro naselbino, ljudstvo ijo imenuje ,ajdovsko’. Kraj je bil za tedanje prebivanje jako ugoden, kajti zavarovan je od dveh strani z groznim prepadotm. Tudi se zdi, da ti nekdanji stanovalci so bili v zvezi s prostorno .Kovačevo jamo’, ki sc jim je razprostirala pod hišami daleč pod zemljo. V njo so se zatekali v silah.
Cerkvico sv. Jelarja je baje se-zidala št. 41 pri Robih. Zidarji so bili baje iz Brezja na Beneškem. Podoba je, da je napravljena iz starega poslopja, ker to dokazujejo velika zazidana vrata proti jugu in ostanki štirivoglatega zidu okoli cerkve. Vsa ta planota je pa bila obzidana in str jena,, kakor je še se-daj nekoliko poznati. Imela pa je ta naselbina dvojna vrata. Stanovali so tukaj baje malikovalci ,ajdje!, .veliki ljudje’. Imeli so na
pogorju Mija tudi nekaj obdelanega sveta, kteri se še dandanes imenuje .ajdovske lehe’, pravijo tudi ,na ledinah’.
Kristjani so jih pregnali in ravno sredi njih naselbine postavili kapelico sv. Jelarja. Sv. Jelar rodom Oglcjec je bil naslednik sv. Mohora, ter prestal mučeniško smrt v Ogleju okoli 1. 90. Pripoveduje se, da je sam hodil po teh krajih in učil sv. vero, da so ga pa prebivalci te. vasi vergli v Nadižo; zato pravijo je velik pomočnik za dež. Vendar pravijo je sv. Jelar pregnal te malikovalce, ko jim je zabrusil iz visokega skalnatega čela (peči) konjsko golido v železno skledo ter jo razbil. Imeli so namreč trdno vero, da tisti jih bo pregnal, ki jim razkolje to skledo. Na vprašanje kam so se ti ,ajdje’ umaknili, odgovorili so mi, da na vzhodne kraje, tja doli pod ogersko. Ko je pozneje (najberže v turških vojskah) zašel do tistih ljudi nek domačin, mu je .ajdovkina’ pravila, da je pri sv. Je-larju njena hči zakopana z velikimi zakladi. To vse 'kaže, da ljudska govorica skupi in sdruži vse misijonsko delovanje v osebi sv. Jelarja. To nas spominja na starodavni začetek krščanstva v teh krajih, pa tudi na trdovratno -opiranje ter nam tako rekoč s prstom kaže na, važen zgodovinski dogodek, ko je pridi-goval Francesco de Clugice v Čedadu 16. avgusta 1531 križarsko vojsko proti Kobaridcem, pri katerih so -zasledili ostanek ali tudi še popolno malikovalstvo, ko so molili studenec pod zeleno lipo, pod hribom sv. Antona. Ta ostanek se je nahajal tudi najbrže pri sv. Jelarju.
Pravijo, da so stanovale na tem griču tudi vile, ktere ljudstvo imenuje .divje žene’, ktere so baje dobrodejno vplivale na prvotne ora-tarje, kteri neso znali nasaditi drenovega preglja in tudi ne zviti der-govitove trte. Ko se jim je zato večkrat vtergalo, je zaupila vila iz pečine: ,Yij, vij'terto dergovito, pa bo deržalo -stanovito’.
Sedanja vikarijska cerkev je bila prvotno le revna kapelica sezidana od nekega neomoženega strica iz Kreda št. 35. Sedanjo podobo in velikost je zadobila po večkratnem (trikratnem?) popravljanji.
Turških napadov se ljudstvo le toliko spominja, da je bila enkrat na Krejskem polji taka bitva ali sekanje da je bilo čez vse polje do kolena krvi in to klanje se je vršilo po zimi. Obernili so_Nadižo na polje, ktera se poledeni in na to ledeno raven naženejo Turke. Domačini so imeli navezane dereze ter so s kosami sekali turške glave kakor seno. Da ni to izmišljeno dokazujejo turške izkopane podkove in denarji.
V tistem ali drugem turškem napadu je bila iz hiše št. 32 ukradena
mlada modrolasa deklica. Ko se jej pa natepe iz tega kraja nek vojščak, ga vpraša kodi je doma in ta jej odgovori od tam, kjer seno na vodi suše in se jim derva po plazu same razcepe. Potem naroči, naj le pridejo njeni ljudje po denarje z vozom, ker veliko je naropal njen mož.
Na mestu sedanje vasice pri Robih bila je tudi že rimska naselbina, ker se izkopavajo denarji rimski, orožje itd. Ali jedva dve do tristo metrov od Robov je kraj pod-sut z velikanskimi skalami vterga-nimi iz Matajurja. Ta kraj se imenuje v Molidi. Na mestu te groblje stala je vas ali celo mesto. Izkopavajo res tudi tramove in drugo starino. Baje so bili ljudje te vasi presiti in hudobni, so s kruhom umazane otroke snažih, ubožce pa prazne odganjali itd. — zato jih je Bog kaznoval. Faktum je, da je šla rimska cesta skozi Molido. Ta naselbina bi vtegnila biti ,aid Silanos’.
Jakob Fon
Pod psevdonimom »Fonovskin. je Jakob Fon že tudi sam objavil nekaj tolminskega pripovednega blaga v prozi: prim. Kres II, 1882, 139—140 in 377. Tukajšnje njegove paberke — do zdaj neobjavljene — smo uvrstili v Glasnik z željo, da bi ob njih še kdo, ki morda hrani ali ve za podobne stare zapiske, prišel z njimi na dan in jih tako rešil pozabljenja ali uničenja. M. Golju pa smo posebej hvaležni za pobudo.
Ur.
Prepis
Krejski rojak dr. J. Lovrenčič je dolgo za Fonom prisluhnil zgodbam tiste preteklosti, »ki živi iz roda v rod in prihaja tako tajna in bajna k nam in ji pravljično žarijo oči.« V verzificiranili »Gorskih pravljicah« ('Gorica '192il) srečamo' tudi nekaj tega, kar je bil 1888 slišal Jakob Fon. Izročilo o Molidi je n. pr. pri obeh enako. Za Fona so »veliki ljudje« živeli na Miji, Lovr. »orjak« živi na Matajurju. Lovr. »Legenda o sv. Jelarju« pove, kako je bil svetnik vržen v vodo, o Fonovi konjski golidi pa ni sledu. Krajevno ime »na Diru« (Fon) rabi Lovr. mnoižinsiko: Dirca, Dirc, na Dircah.
Mikavno pa je, da tudi 70 let za Fonom izročila še žive. Le en zgled: zgodbica o Turkih, kalkor mi jo je 1951 povedala stara Kešinka v Potokih :
Dol v Lepoči so prišli Turki gor, so napadli. Naši kmetje so vzeli vile in dereze gor na noge in so lahko šli tje po ledu. In potem Turki so imeli pa tiste opanke in se jim je puzalo in so jih pometali naši na tla in so jih pobili. In kar jih je ostalo, so utekli in so dejali: »Maj več v tele kraje ne pridemo, tle majo železne noge in železne roke!«.
Mtv.
4 > A f
Kolač in odbijač
Hišni vogel je kaj pomemben del stavbe, saj je še v pregovore in rekla prišel. Zato ga je treba še posebej zavarovati, če je v nevarnosti, da ga poškodujejo razni voza-ta ji — posebno če je blizu gostilna. Ob stari gorenjski cesti proti Žirovnici, »pri Rahotu«'na Zgornjem Otoku pri Radovljici, je bila nekoč sloveča gostilna (danes lirša št. 8). In njen vogel proti cesti je varoval kaj čuden kamnit možak
Tz zelenega brezjanskega kamna« je izklesan, strmo gleda po cesti kot neutruden stražnik z zavihanimi brki, toda na glavi ima namesto kučme velik kolač, v rokah pa kozarec (ali steklenico) in sodec z vinom. Preprost ljudski kamnosek ga je ob koncu 18. stoletja izklesal in ga odlikoval z vsemi lastnostmi kvalitetne ljudske plastike: sumar-no je obdelan, tektonika arhitekture in kamnite klade mu narekuje forme, tako da učinkuje na moč monumentalno. In kakor je prav, da se druži koristno s prijetnim, hoče žejnega in lačnega popotnika opomniti, da je v hiši, ki jo varuje, vabljiva gostilna. V gorenjskem prostorni, ki kamnitne ljudske plastike skoraj ne pozna, je ta vabeči odbijač kaj interesanten, čeprav se mora za svojo domiselno podobo zahvaliti predvsem mehkemu zelenemu grobu, iz katerega ga je lahko priklicalo tudi dleto nešolanega kamnarja.
Gorenjsko pozna na splošno le leseno ljudsko plastiko, kolikor pa je je kamnitne, je zadnjih tri sto let izklesana. vsa iz zelenega groha; ta je zlasti 0(d 17. stol. dalje izpodrival moravski peščenec, ki so ga porabljali srednjeveški kamnarji. Portali, okenski okviri in stebri kmečkih in meščanskih hiš s svojim zelenim tonom slikovito poživljajo stavbe, pri nekaterih cerkvah, n. pr. v Bitnjah v Bohinju ali pri Sv. Luciji nad Begunjami pa se je v tem kamnu kam-noselkova domišljija izpela z vsem melodioznim bogastvom zgodnjeba-ročnih form in ornamentov. Drugod, kot n. pr. v Srednjem Bitnja pri Kranju, spet čutimo, kako je lahko obdeljivi materija:! kar vabil kamnarja, da bi se spoprijel s figuralnim motivom: ob strani cerkvenega portala je izklesal priinitiivnoi reliefno glavo sv. Uršule, ki bi jo po oblikovni plati lahko prišteli med dvesto let starejše sorodnike otoškega vogelnika. To je umetnost, ki raste iz ljudstva, se obrtniško izšola in so spet vrača k ljudstvu. Ali je naš odbijač napravil morda listi kamnar ki je izklesal tudi lepi, v »čopastem slogu« zajeti poirtail Rohatove hiše?
Naš figuralni odbijač pa ni osamljen, saj poznamo pri nas kar precej podobnih vogalnih kamnov, v katerih se je ljudska šegavost živo in včasih celo drastično izrazila, n. pr. v Malečniku pri Mariboru, nekje pri Trebnjem itd. Ali bi ne bilo lepo, če bi se kdo lotil figuralnih motivov na odbijačih? Nas lahko opomnite na podobne primerke? Hvaležni bi vam bili.
Naša slika je izposojena iz pravkar izšlega VI. zbornika jugoslovanskih folkloristov, ki prinaša gradivo s kongresa na Bledo (septembra 1959).	J. Z.
Med novimi knjigami
Rad kongresa folklorista Jugoslavije — VI: Bled 1959. Uredila dr. Zmaga Kumer. Ljubljana 1960, 397 strani osmerke.
Ta obsežni zbornik je po številu peta izdaja gradiva z zborovanj Zveze društev folkloristov Jugoslavije, nosi pa št. VI. ker sta bili v prvi knjigi združepi dve zborovanji. Pet knjig, ki so izšle v kratkem času od leta 1958 do začetka 1961, priča o veliki prizadevnosti organizacije jugoslovanskih folkloristov. Čeprav je na okrog 1.600 straneh, kolikor jih imajo skupaj dosedanji zborniki, tudi kaj priložnostnih ali manj dognanih prispevkov, vendarle prevladujejo solidne
obdelave širših in ožjih strokovnih problemov. Ob petih zbornikih lahko posebej podčrtamo tri stvari: 1. da uspešno pomagajo uveljavljati mednarodno plesno pisavo, t. im. »labanotacijo«; 2. da v njih sodeluje zelo širok krog strokovnjakov, tudi iz vrst nefolkloristov; 3. prikazi posameznih pokrajin, kjer se odvijaj:) kongresi, včasih preraščajo informativni značaj in dobivajo znanstveno-mobilizacijsko vlogo.
Blejski zbornik, v prikupni zunanji opremi M. Tršarja, je do sedaj najobsežnejša izdaja zveze folkloristov. Objavljeno gradivo je razvrščeno v štiri vsebinske skupine. Prvo mesto zavzema etnografski prikaz Gorenjske. Da bi udeleženci zborovanja odnesli čim bolj zaokroženo podobo pokrajine gostiteljice, se je čela vrsta slovenskih znanstvenikov potrudila in v kratkih nastopih dala izrez iz svojega posebnega sektorja raziskovanj. Z združitvijo posameznih »kamenčkov naj bi nastal pisan in skladen mozaik —- to je bilo menda v in-tencijah prirediteljev in to se je v precejšnji meri tudi posrečilo. Nekoliko, preseneča, da v spisku predavateljev ni strokovnjakov iz Etnografskega muzeja v Ljubljani, zlasti če se spomnimo, kako so na primer pred leti v Varaždinu sodelavci zagrebškega Etnografskega muzeja s svojim nastopom dali nekako ton celotnemu zborovanju.
Tretja po vrsti, sicer pa najpomembnejša in tudi številčno najmočnejša je skupina predavanj, ki govore o odsevih NOB v folklori narodov Jugoslavije. Kar 21 referentov in koreferentov razpravlja o pesmih, deloma tudi o plesih — ne samo med NOB, ampak že v poprejšnjih revolucionarnih gibanjih in v času povojne socialistične izgradnje. Kajpada so zajeti tudi folklorni problemi narodnostnih manjšin v Jugoslaviji.
V drugih dveh skupinah (II. Metode komparativnega raziskavanja folklore, IV. Po sledovih uajstarej-še folklorne dediščine) pogrešamo enotnosti. Vtis imamo, da so bile pač združene v eno rubriko stvari, ki so vsaka zase sicer tudi zelo tehtne, vendar bi jih lahko dali še v kakšen drug »predal«. Poleg prispevkov domačih avtorjev je v blejskem zborniku občuten tudi delež tujih strokovnjakov, ki pa povečini obravnavajo južnoslovansko folklorno tematiko.
Zbornik je ilustriran s slikami v tekstu in na posebnem papirju. Člani ga dobe za ceno 500 dinarjev v Wolfovi 8/II na tajništvu društva, ko poravnajo naročnino za tekoče leto, za nečlane pa je cena 1.000 dinarjev.
'Olasnik« izdaja Slovensko etnografsko društvo — Urejuje uredniški odbor ,— Predstavnik izdajatelja in uredništva dr. Valens Vodušek — Uprava in uredništvo: Ljubljana, Wolfova 8/II (Glasbeno-tnarodopisni institut) — Cena izvodu 15 din, letna naročnina 50 din; za poročevalce etnografskih znanstvenih zavodov brezplačno — Natisnila tiskarna »Toneta Tomšiča« v Ljubljani