LISIEK. Sveži grobovi. t Vladni svetnik Ivan Šubic. Gotovo je te dni presunilo tudi marsikaterega tovariša iz naših vrst, ko je zaznal 0 prerani smrti pokojnega ravnatelja Ivana Šubica. Naše učiteljstvo se spominja pokojnega Šubica v prvi vrsti s polja obrtno-nadaljevalnega šolstva. Saj je bil on tisti, ki je dajal učiteljstvu vzpodbudo za snovanje obrtno-nadaljevalnih šol po širni naši domovini; neutrudljivo je dajal modre nasvete učiteljstvu v vseh vprašanjih tega šolstva; prirejal in trudil se je za prirejanje tečajev za usposabljanje učiteljstva obrtnonadaljevalnih šol. Ne samo v naši državi — tudi med učiteljstvom našega Primorja, v Julijski Krajini stoje nešteti spomeniki njegove požrtvovalnosti, in tudi tamošnje učiteljstvo ga hrani v častnem spominu. Vladni svetnik Šubic je bil nadzornik obrtno - nadaljevalnih šol in njegovo spretno nadzorstvo je dajalo učiteljstvu vselej novih moči, idej in smernic za delo, kadar ga je posetil. Po prevratu je postal višji šolski nadzornik vsega obrtnega in trgovskega šolstva pri nas. Bil je član mestnega šolskega sveta v Ljubljani in je kot tak tudi tu zastavil vse svoje velike zmožnosti za povzdigo m napredek ljubljanskih šol. Istočasno je bil tudi občinski -svetnik celih 16 let. Ivan Šubic je bil rojen 12. oktobra leta 1856. v Škofji Loki. Študiral je gimnazijo v Ljubljani, a na Dunaju naravoslovje, matematiko in fiziko, iz katerega je položil izpit leta 1883. in postal kmalu zatem prof.-suplent, a leta 1888. pravi profesor. Ko se je v Ljubljani osnovala obrtna šola, je postal pokojni Šubic ravnatelj. Takrat je bilo obrtno šolstvo pri nas še v povojih. Kljub velikim težavam in zaprekam pokojni Šubic ni obupal in je vztrajal pri svojem delu, dokler si ni postavil sam največjega spomenika z moderno državno obrtno šolo, sedanjo srednjo tehniško šolo. Iz nič nam je organiziral na polju obrtneea šolstva to, kar imamo danes. Bil je dolgoletni odbornik »Slovenske Matice« in Ciril - Metodove družbe ter podpredsednik Društva za krščansko umetnost, deželni poslanec v kranjskem deželnem zboru, konservator centralne komisije za umetniške in zgodovinske sporaenike. Tudi na literarnem polju se je strokovno uveljavil: Ljubljansko barje. Voda s posebnim ozirom na ljubljanske razmere (obe razpravi v programih ljubljanske gimnazije), Barve in njih uporaba v ornamentiki, Gorenjska kotlina in ljubljanski vodovod (v Letopisu Matice Slovenske) in Elektrika. obširna knjiga, ki je še do danes ostala edina te vrste. Notranje zadovoljstvo pr! dejanskih uspehih mu je bilo najvišje priznanje in odlikovanje za njegovo delo. Mož je bil skromen in ni živel za čast. temveč le za delo vprospeh svojih idej. Manom velikega pokojnika se klanja danes slovensko učiteljstvo, ki se je z veliko ljubeznijo oprijelo njegove ideje širokega organizovanja obrtnega šolstva; za slovensko obrtništvo pa ni nobena žrtev prevelika, da se oddolži svojemu velikemu dobrotniku. Brez razlike strank so se ga upravičeno spomnili vsi slovenski listi. Slava vzoru moža, njegovemu delu in vzorom! t Profesor dr. Fran Kos. Ni se še zagrnil eden grob. ko se je odprl drugi. Starejše nčiteljstvo koprskega okraja se še spominja svojega okrajnega šolskega nadzornika dr. Fr. Kosa. Z 'dr. Kosom je umrl mož-znanstvenik. Prof. dr. Kos se je rodil 24. decembra 1853 v Selcih pri Škofji Loki. Gimnazijo je študiral najprvo v Kranju, nato v Ljubl]ani, odkoder se je po maturi preselil na Dunaj ter se tamkaj posvetil s celo kopico mladih slovenskih zgodovinarjev, zgodovinski vedi. Po položenem doktoratu se"je prof Kos napotil v Gorico in prevzel suplentsko mesto najprvo na ženskem učiteljišču v Gorici. Pozneje je bil radi prevnetega raziskovanja slovenskega »idijoma« kazensko premeščen na kopersko žensko učiteljišče. Tamkaj je vršil tudi službo šolskega nadzornika. Pri izvrševanju te naporne službe, ki jo je pokojni vršil, kakor vse v svojem življenju, z veliko vnemo, nesebičnostjo in požrtvovalnostjo, si je nakopal zavratno bolezen. Pozneje se je znova preselil v Gorico. Leta 1910. je stopil v pokoj. Na Goriškem in Istrskem je vzgojil s svojo tiho, pa sugestivno pedagoško osebo cele generacije učiteljic, ki ne bodo pozabile vzorov svojega učitelja. Literarno delovanje dr. Fr. Kosa se je v glavnem opiralo na zasnovanje temelja slovenskega zgodovinarstva, to je na »Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku«, ki je epohalno delo; »Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja«, deloval je v publikacijah Slovenske Matice. Izvestjih Muzejskega društva in Vedi, Dom in Svetu, Ljubljanskem Zvonu in Času. Zadnje njegovo delo je izšlo v »Razpravah znanstvenega društva za humanistične vede<*. Tudi tega moža - znanstvenika slovenskega so se spomnili te dni vsi listi brez razlike strank. Slava njegovemu spominu! t Nadučitelj Anton Herzog. Truplo Ti počiva v hladni jami, duh Tvoj biva pa kot prej — med nami. V sredo 27. februarja sem popoldne prejel brzojavko, da je tovariš Anton Herzog nagloma umrl, pogreb bo pa v petek 29. februarja ob 10. url. Vest se mi je zdela takorekoč neverjetna in me je pretresla. Spoznal sem ga v najlepši dobi okoli 301etnega zdravega moža. Bil je živahen v govoru in kretnjah. Rad se je družil s tovariši, ljubil pesem in prirejal pešizlete v božjo prirodo. Slikovite pokra- jine in pojave v prirodi je večkrat kakor zamaknjen občudoval dolgo ... Na uradnih učiteljskih konferencah in na društvenih zborovanjih je rad in stvarno debatiral ter dokazoval dober govorniški talent. V veseli družbi je bil vrlo zabaven govornik napitnic, ki jim je za nameček intoniral tukaj znano »Zanaprej srečo. zdravje Bog nam daj!« Kot postranski posel je tov. Herzog že od leta 1894. najprej brez prekinitve opravljal službo organista ter kot tak vežbal cerkveni mešani zbor. Za kulturni napredek župljanov si je stekel zasluge kot ustanovitelj bralnega društva, kot vežbatelj pevskih zborov. kot prireditelj raznih narodnih in patriotičnih slavnosti — vsakokrat z dobrim uspehom. Gregorčičeve stihe: »Ni praznik, predragi mi, naše življenje. življenje naj bode ti delavni dan!« — je umeval globoko in se ravnal po njih dejanski. Dolgo vrsto let je med šolskim letom in v počitniškem času pripravljal duševno brihtne učence za sprejem v srednjo šolo. Ves številni mlajši naraščaj križevske inteligence mu je v tem oziru dolžan hvalo. Prejšnja leta — dokler ni bilo zemljišče izmozgano — je imel vzoren šolski vrt s prav lepo drevesnico. V šolskem vrtnarstvu, zlasti pa pri marljivih čebelicah je našel najljubše razvedrilo po storjenem delu. Najbolj uprežen v izvenšolske posle je bil ves čas svetovne vojne, ko mu je politično oblastvo vsililo činovništvo občinskega predstojnika. Kakor mnogim drugim. tako so takrat tudi tov. Herzogu »od zgoraj« razumeli »pumpati« fizične in pslhične sile do skrajno- sti. Pokojnik je bil ljudstvu ne samo v vojnem času, ampak vsa leta svojega službovanja dobrohoten svetovalec in pomočnik, zato pa je bil popularna in priljubljena osebnost; župljanom bo nepozabljen in — nenadomestljiv. Šolsko oblastvo je upoštevalo njegovo marljivo in vztrajno delovanje; zato je tekom službovanja prejel 11 priznanj za vestno delovanje v šoli in za vzorno oskrbovanje šolskega vrta. Prišedši v kraj. sem še poizvedel, da se je tov. Herzog porodil v Ljutomeru 29. decembra 1865, kjer je pohajal osnovno šolo in enorazredno realko pod vodstvom Krylovim. Leta 1894. je dovršil maribdrsko učiteljišče, služboval nato dve leti kot podučitelj v Veržeju ob Muri. od leta 1887. pa kot stalni učiteljv Križevcih, kjer je bil leta 1898. imenovan nadučiteljem. Pod njegovim vodstvom se je šola iz štirirazrednice razširila najprej v pet-. potem v šestrazrednico. — Dne 24. februarja letos še je poučeval do poldneva. Po obedu ga je v momentu, ko je segel po klobuku, da gre zopet v šolo. zadela srčna kap, da se ie v hipu zgrudil in — brez besede umrl. In pogreb? — Bil je naravnost veličasten! Velikanska množica domačega ljudstva se je zbrala ta dan pri Sv. Križu. tovariši(ice) iz vsega ljutomerskega in večinoma gornjeradgonskega okraja so kljub občutnemu mrazu prihiteli. da spremijo tov. Herzoga na zadnji poti. — Lahka Ti bodi zemljica muropoljska, tovariš Herzog! Ohranimo Te v vednem spominu! Sosed.