Zapisi ob peklenskemu tempu
Nič kaj vzpodbudno deževno jutro. Ob uri, ko bi morali iti, se mi je zdelo, da nas je izredno malo. Toda ko smo končno te krenili in se nagnetli v ,,krpana", sem imel občutek, da nas je veliko preveč. Do Zaloga smo se peljali (pa tudi malce čolnarili bi lahko, saj je bilo pod zaloškim podvozom vode za malo Zbiljsko jezero), od tam naprej pa - pot pod noge. V lepi koloni smo se pomikali naprej. Tri čete, vsaka je štela nekaj nad dvajset ljudi, v vrsti po dva, med četami pa kakih dvajset tnetrov presiedka. V zadnji četi, kjer je bilo najbolj veselo, je igrala harmonika, peli pa so tako, kot bi vse življenje ne počeli dmgega.
Tudi v drugi četi so peli a še bolj so se drli, naj vendar malce upočasnimo tempo. Le-ta je bil morda res nekoliko prehiter, a zastavonošam se ne zlepa ne zgrda ni dalo dopovedati, da ni-smo na tekmovanju hitre hoje, temveč na pohodu. V takšnem, da ne rečem peklenskem tempu smo prišli do spomenika, kjer je Franc Mazovec-Risto s svojim bratom ubil prvega nemškega vojaka v naši občini. Povedal nam je, kako se je to zgodilo. Ne vem zakaj, toda vso zadevo sem si predstavljal veliko bolj spektakularno in kar malce raz-očaran sem bil, da to ni bilo tako, kot sem si predstavljal. Igor, ki je bil tudi z nami, pa si ni mogel kaj, da se ne bi pošalil in nas je takoj vprašal, kdaj je počil drugj strel. ,,Štos" smo si-cer že poznali, toda vseeno nas je presenetil, saj nihče med nami ni pomislil, da se šali. In tako smo zvedeli tudi za drugi strel, ki je počil takoj za prvim.
Tempo je na vzponu malce popustU, vendar smo kljub temu prišli na Janče veliko pre-zgodaj. Tako smo imeli več časa za pripravo programa, ki naj  bi ga imeli ob tabornem
ognju in na partizanskem mi-tingu.
Po večerji (bila je odJična za tistega, ki že vsaj teden dni ni jedel, a takih med nami ni bilo) se je začel partizanski miting. Igor nas je prijetno zabaval in včasih nas je ob njegovih pikrih kar zmrazilo. Zato smo se od odra raje pomaknili k tabornem ognju. Tudi tam je Igor skrbel za prijetno razpoloženje, Lado pa nam je pripovedoval o časih, ko je prenašal pošto za glavni štab partizanske vojske.
Zvečer so se pričele naše te-žave. Ker smo morali naslednje jutro zgodaj vstati, smo namera-vali tudi bolj zgodaj zaspati. Pa smo imeli težave z ,,mamo", ki je hotela kar se da več ,,kasi-rati" in ni prenehala točiti, kot smo se zmenili. Namesto ob pol enajstih smo šli spat šele ob dvanajstih.
Zdelo se mi je, da setn šele zaspal, pa sem se že moral zbu-diti. Slabe volje sem bil, dokler nisem videl, kako čudovito vre-me je. Ljubljanska kotlina se je kopala v megji, zato pa smo lah-ko videli Triglav, Kamniške alpe, Šmarno goro (samo oba vrha,  saj je  bilo  podnožje  v
niegli), in vse okoliške hribe. Po zajtrku smo odšli na pot. Po kakšnth poteh smo hodili! Kot pravi partizani. V koloni po eden smo hodili po blatu in vodi pa po rosni travi in če je naneslo, smo od časa do časa zašli tudi na pot. Tudi zgubili smo se za hip. Malce po pol de-seti smo prišli v Litijo.
O tem, kaj se je dogajalo v
Litiji, pa ste najbrž že veliko brali, zato vam tega ne bi po-drobneje opisoval. Povem lahko le to, da je bil pohod dobro pri-pravljen, da razen spanja ni bilo nobenega spodrsljaja in da smo postali dobri tovariši. Še se bomo videli, saj v kratkem pri-pravljamo spet nov pohod.
i-g-