3 Prekmurci v bojni 1914-1918 »Za tau razstavo smo se začnili zgučavati pred stauto obletnico začetka prve svetov- Prišo je glás pa so vküpnabrali kejpe, pisma, dnevnike, osebne predmete pa medalje in neka orožja. »Fejst smo brodili, kak naj razstavi damo naslov. Prišo je glás, tau je takši lejpi prekmurski stavek, steroga smo dostakrat najšli v Novinaj, stere so od 1913. leta izhajale v Prekmurji. Mi smo se te odlaučili, ka de naslov razstave Prišo je glás,« pove avtorca in na moje pitanje, če so tau tö poglednoli, kak je bilou med prvo bojno v Porabji, vej pa smo te bili ške v enom rosagi, odgovori: »Pri svojom raziskovalnom deli smo vključili tiste vesnice tö, v sterij živejo Porabski Slovenci. Oni do prve bojne tak ali tak nemajo ovakšne zgodovine kak mi Prekmurci. Iz Prekmurja je bilou mobiliziranih in na fronto poslanih okauli dvajsti gezero moških, tau je bilou polonje od vsej moških, steri so te tü živeli. Tak je bilou polonje porabskih moških tö poslanih v bojno. Vsi so šli v iste vojaške enote, največ v Somboteu in Sopron, iz Prekmurja pa v Nagykanizso tö. Bili pa so dvojni sodaki, eni so pokrivali cejli rosag, tau je bila cesarsko-kralova sodačija, te pa so bili ške domobranci, steri so se v Avstriji zvali landveri, na vogrskom tali monarhije pa honvédi. So se pa vsi sodaki borili na isti bojiščaj.« Avtori razstave so v Porabji tö najšli neka kejpov in drügi dokumentov. Napravili so tö kejpe vsej spomenikov, steri stojijo v Porabji v spomin na prvo bojno in na tiste, steri so spadnili v njej. »Gda smo razstavo postavili, smo se odlaučili, ka v Murski Soboti pokažemo samo tisti tau, ka je povezan s Prekmurjom. Mamo pa dosta materiala o Porabji in tak mo na sprtoletje eno menšo razstavo pripravili tö v Slovenskon daumi v Monoštri. Pripravili bi radi tö en bilten, v sterom bi objavili tisto, ka smo najšli v Porabji,« ške povej Metka Fujs, stera prosi vse, steri mate doma na paudi ali gé indri ške kaj od svoji dejdekov Porabje, 14. januarja 2016 Inštituta za narodnostna vprašanja in ške iz neka drügi institucij,« pravi direktorica soboškoga Pomurskega muzeja Metka Fujs, stera je tö avtorca razstave Prišo je glás – Prek murci v bojni 1914-1918. S sodelavci so dosta vsega gorpoiskali, najbole tau, kelko sodakov je mrlo v toj bojni, pa steri so daubili odlikovanja, pauleg toga ali pradejdekov, steri so bili v prvi bojni, ka o tom glas date ali prinesete v Slovenski daum v Varaši. Od 1914. do 1918. leta je od Srbije do Galicije, od Poljske Bukovine, od Romunije do Piave gvüšno spadnilo 2790 Prekmurcov, leko ka ške neka več, samo ka se za nji ne vej. »Po bojni se je dosta delalo na tom, ka se zvej, če je kakši sodak njena pisma, ka sta si jih pet let pisala zakonca Žigmond in Matilda Janko, on njoj s fronte, ona pa njemi od doma iz Motvarjevec. Tak ta pisma kak dosta drügih je bilou napisanih v vogrskom geziki, dosta pa jih je bilou napisani v prekmurščini tö. Zanimivi je dnevnik Štefana Korpiča, steri je biu iz Čöpinec. On je biu v rusoški zgrablenec. V V si, ka mate doma kejpe, pisma, dnevnike, medalje ali kaj drügoga, ka ste najšli od tisti svoji moškov, steri so med prvo svetovno bojno bili sodaki, pozovite na Zvezo Slovencev na Madžarskem (380-208) ali na uredništvo Porabja (380-767), leko pa tau prinesete v Slovenski daum tö. Vse tau, ka te prinesli, te po konci razstave daubili nazaj. mrau, zatau ka so te leko do-dnevniki je napiso, kak je bivica in mlajši daubili penzijo lou na fronti, pa te vse, ka se je ali podporo. V naši kraji je kesnej godilo z njim. Nikdar nej bilou fronte, so pa vseeno je nej več prišo nazaj, po bojdoma lidge tö trpeli, vej pa je ni se je v Rusiji oženo. Dnevnej bilou več za dobiti cukra, nik je te kesnej poslo svojomi soli, svejč in vsega drügoga, brati domau in mi ga mamo vsefele je začnilo faliti,« raz-zdaj razstavlenoga,« je končatolmači sogovornica in pove, la Metka Fujs, stera vas zové, ka ka se na razstavi vidi en unifor-če pridete kaj v Mursko Soboto, miš tö, steroga so napravili po ka si tau zanimivo razstavo, stekejpi, ovak pa so sploj zanimiva ra de opreta do konca mejseca pisma, ka so jih sodaki pošilali junijuša, tö poglednete. domau. »Tak so dobro ohra-Silva Eöry TEČAJ SLOVENŠČINE Zveza Slovencev na Madžarskem organizira TEČAJ SLOVENŠČINE. Tečaj bo februarja, marca in aprila 2016, enkrat tedensko po 2 uri (v večernih urah). Glede na število in predznanje jezika prijavljenih bomo tečaj izvajali v dveh skupinah, in sicer za začetnike in za nadaljevalce. Tečaj bo brezplačen. Rok prijave: 25. januar 2016 Prijavite se lahko po telefonu: 94/380-208 ali na naslednjem e-naslovu: gyongyi.bajzek@freemail.hu SZLOVÉN NYELVTANFOLYAM A Magyarországi Szlovének Szövetsége SZLOVÉN NYELVTANFOLYAMOT indít. 2016. február – március – április hónapokban, heti 1 alkalommal 2 óra (az esti órákban). A jelentkezők létszámától és nyelvtudásától függően kezdő és haladó csoportot is indítunk. A tanfolyam ingyenes. Jelentkezési határidő: 2016. január 25. Jelentkezni lehet a 94/380-208-as telefonszámon vagy a következő email címen: gyongyi.bajzek@freemail.hu ne bojne. Prva smo tak brodili, ka mo jo leko pripravili že 2014. leta, samo ka se je te tau malo zavleklo. Vidli smo, ka je ške nej zadosta bilou raz iskanoga, pa smo te več lidi vküp pouzvali, tak z mariborskoga arhiva, ljubljanskoga 4 Pred diplomati številni izzivi Na Brdu pri Kranju je potekal 20. redni posvet slovenske diplomacije. Udeležilo se ga je 50 slovenskih veleposlanikov in vodij predstavništev ter okoli 80 drugih visokih slovenskih diplomatov. Posveta se je poleg zunanjega ministra Karla Erjavca in premiera Mira Cerarja udeležil tudi nekdanji predsednik in slovenski kandidat za generalnega sekretarja Združenih narodov Danilo Türk. Zunanji minister je v svojem nagovoru izpostavil, da »mednarodni odnosi že dolgo niso bili tako zapleteni« in da so pred slovenskimi diplomati številni pomembni izzivi. Hkrati je poudaril, da so preteklo leto številni dogodki in procesi pomembno spremenili politični, varnostni in geostrateški položaj v regiji, Evropi in v svetovnem merilu. »Iz finančne in gospodarske krize, o kateri smo govorili v preteklih letih, smo žal prešli v varnostno krizo,« je dejal minister in med novimi grožnjami, ki se pojavljajo, izpostavil predvsem teroristično skupino Islamska država. »Teroristični napadi v osrčju Evrope so nam pokazali, da naša varnost ni sama po sebi umevna,« je povedal Karl Erjavec. Prebežniško krizo je v svojem nagovoru izpostavil tudi premier Miro Cerar. Ta je v povezavi z reševanjem omenjene krize opozoril, da »prevelik in nenadzorovan tok neregularnih migrantov v države EU neizogibno vodi v dezintegracijo držav članic in posledično institucij EU«. Zato je po njegovih besedah vprašanje reševanja te krize hkrati vprašanje obstoja EU. »Naša absolutna prednostna naloga je ohranitev schengenskega prostora in Slovenije v njem. Zato smo in bomo še naprej ustrezno ukrepali,« je dejal Cerar in dodal, da je sodelovanje s Hrvaško pri obvladovanju migracij težavno. »Če bi bilo drugače, ne bi bilo potrebe za takšno ukrepanje, vključno s postavljanjem začasnih tehničnih, tudi žičnih ovir,« je še povedal. Čeprav si želi dobrih odnosov s Hrvaško, bo zato potrebna politična volja na obeh straneh, je dodal. Spomnil je tudi, da se letos pričakuje odločitev arbitražnega sodišča glede meje med državama. »Zaupamo sodišču, da bo svoje delo nadaljevalo objektivno in nepristransko ter izdalo razsodbo, zavezujočo za obe strani,« je dejal Miro Cerar in izrazil upanje, »da bo tudi na hrvaški strani prej ko slej prevladalo spoznanje, da je to najučinkovitejši način za začetek novega, boljšega poglavja v naših medsebojnih odnosih«. Galerija Murska Sobota: Jubilejna razstava s kolonije Primož Trubar URESNIČEVANJE IDEJE PRIMOŽA TRUBARJA SKOZI SLIKO Razstava izbora likovnih del iz 20. mednarodnih slikarskih kolonij Primož Trubar Moravske Toplice v soboški Galeriji se je uveljavila v slovenskem in evropskem kulturnem prostoru. Likovnega ustvarjanja v Moravskih Toplicah in okoliških krajih se je udežilo zavidljivo veliko število slikarjev, kar dvainosemdeset, ki so pustili svoje uresničene ideje na približno 200 umetniških delih, od karerih je najmanj polovica ostala v Prekmurju. Kot je povedala kustosinja Irma Brodnjak, so za stalno slikarsko zbirko prispevali šestnajst del in dopolnili število umetniških del, ki jih hrani Galerija. Mednarodna slikarska kolonija Primož Trubar se je uveljavila in postala prepoznavna tudi v slovenskem merilu, kjer vsako leto pripravijo veliko število tovrstnih srečanj slikarjev in kiparjev. V Moravske Toplice prihajajo doma in na tujem uveljavljeni slikarji tako Prešernovi nagrajenci kakor dobitniki drugih, prestižnih priznanj. Častni škof mag. Geza Erniša je tudi povedal, da bodo izbor predstavili letos v Bad Ulrachu, kjer je več let živel Primož Trubar. Z listino o sodelovanju, ki so jo konec lanskega leta (2015) podpisali v Murski Soboti, bodo razstavo prenesli tudi v druga nemška mesta. Pobudo za začetek likovnih kolonij v Moravskih Toplicah je dal prvi predsednik Slovenskega protestantskega društva dr. Oto Norčič, vseskozi je pri organizaciji sodeloval častni škof mag. Geza Erniša, strokovni vodja pa je akademski slikar Nikolaj Beer, rojen v gorčkih Križevcih, ki živi v Izlakah, kjer se ponašajo z najstarejšo likovno kolonijo na Slovenskem, ki šteje čez petdeset let. Je tudi avtor izbora za pregledno razstavo. Ob jubilejni razstavi je Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar izdalo katalog ali bolje rečeno monografijo z reprodukcijami del vseh sodelujočih umetnikov z razpravama Je bila podoba pred bese do? predsednika SPD, mag. Viktorja Žaklja in 20 let žive likovne ustvarjalnosti mag. Franca Obala, ki kot umetnostni zgodovinar spremlja kolonijo in vsakoletne razstave. Viktor Žakelj ocenjuje, da je organizatorjem že na začetku šlo »za afirmacijo Primoža Trubarja, ki je bil vse do formiranja Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar nekako v senci velikega Luthra, kajti prekmurski evangeličani so bili do tedaj izključno ’luterani’, ne pa 'trubarjanci', kot bi znala reči vidna članica našega društva (po veri evangeličanka), žal že pokojna, gospa Violeta Mesarič. Organiziranje slikarske kolonije je torej treba jemati kot prispevek k sprejemanju Primoža Trubarja kot ene ključnih oseb iz slovenske zgodovinske etnogeneze in tudi slovenskega evangeličanstva.« Avtor kritično ugotavlja, da je prekmursko evangeličanstvo preživelo, čeprav mu ni uspelo »stopiti preko Mure v širšo slovensko zavest.« Vikor Žakelj našteje še vrsto primerov, ki kažejo, da v Sloveniji, celo med drugo svetovno vojno in v Osvobodilni fronti, ni bilo razumevanja za delo in vlogo Primoža Trubarja. To dejstvo oziroma marginalizacija Prekmurja in Prekmurcev je vznemirjalo ekonomista dr. Ota Norčiča, »ki se je zavedal naravnih in človeških potencialov 'slovenske okrogline'«. Na teh dejstvih sta nastali Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar in nekoliko pozneje istoimenska slikarska kolonija. Kako pa zdaj? Viktor Žakelj izpostavlja: »Slovenski evangeličanski verniki, pa tudi tisti, ki zgolj mislimo na protestantski način, smo in bomo še dolgo manjšina. Da bi stali in obstali, kot je rekel naš veliki učitelj (Primož Trubar), moramo biti boljši od okolice, delati več, in to z glavo, biti odprti do vsega novega, biti posebej senzibilni do tistega, kar nas dela ljudi.« Avtor uvoda še omeni pobudo Oskarja Norčiča, da se stoletnica priključitve Prekmurja Sloveniji dostojno proslavi in obeleži s spomenikom Koclju in skupini katoliških duhovnikov z dr. Matijem Slavičem na čelu. »To bo tudi priložnost, da se v slovensko zavest dokončno umesti tudi Prekmurje, kot sta se že pred tem Primorska in Koroška...« Preden predstavi vsakega sodelujočega in njegovo delo, mag. Franc Obal poudari, da je umetniškemu vodji Nikolaju Beeru uspelo pritegniti pomembne domače in tuje likovne umetnike. »Med njimi so najpomembnejši slikarji, ki so s svojimi deli tvorno prispevali k razvoju sodobne slovenske likovne umetnosti. To so močne individualne osebnosti, ki so vztrajale pri svojih osebnih likovnih poetikah in zanimanju za vse, kar je svojevrstno, osebno, neznano in skrivnostno. So različne starosti in tudi raznovrstnih likovnih izrazov krajinske, figuralne, predmetne, abstraktne, konceptualne in morda še kakšne smeri.« Ernest Ružič Porabje, 14. januarja 2016 5 Srečali smo se Slovenci v Budimpešti 12. decembra smo se srečali členi Slovenskoga drüštva v Budimpešti in členi naše slovenske samouprave XI. okrožja. Srečanje smo meli za pripravljanje na svetke. V tistij štirij kednaj se je vsikši pripravlo na božič, gda se je naraudo naš Rešitel, Jezus Kristus kak malo dejte. Tak mislim, ka najlepše, ka si premišlavamo, ka se je Jezus v takšnoj srmačkoj štalici naraudo za cejli svet. Mi se pa od naj se leko materni gezik goči pa stare šege (hagyomány) aj se ne pozabijo. Najprvim je predsednica drüštva Ágota Kállay-Merkli pozdravila vse navzoče. Prišli so tudi gospa veleposlanica Ksenija Škrilec in gospod Rok Tomšič s slovenskoga veleposlaništva in gospa Marija Kozar iz Sombotela. Marija Kozar je nutpokazala knjige »Etnologija Slovencev na Madžarskem« (A Magya- rországi Szlovének Néprajza 6. kötet). Te knjige so leta 2014. dali napraviti, na rojstni den Marije Kozar, s tem so go pozdravlali in so se njej zahvalili, kelko se trüdi za Porabske Slovence. Potem smo poslüšali božične pesmi in smo čüli stare zgodbe. Gospod Jože Vild, ki so bili iz Murske Sobote, so pred desetimi lejtami v Slovenskoj iži v Monoštri vküpspadnili in mrli, gda so pesem recitirali (szavalt). Mi smo se tö spomnili na njij. Adventno srečanje se s pesmari drüštva dokončalo, popejvali so lejpe božične pesmi, ka smo se eške bole leko pripravili na božič. Vodja pesmarov je Zádori-Kovács Orsolya, lepa hvala, ka se trüdi za nas. Po tistom smo si pripovejdali, ške popejvali in malo domači pokaraj koštavali. Veselo in srečno leto 2016! Erzsébet Kondor toga dostakrat spozabimo pa si tau brodimo: kakšo darilo leko »küpimo« eden drugomi. Da pa je od toga več vrejdno, če družina ma mir in se vsi poštujejo, eške stare starce tö. V Budimpešti živejo lidgé s porabskoga kraja rojeni, ali starci eške tam živejo, da pa vnuki (unokák) so se že tü narodili. Je preveč potrebno, Pohod med Büdinci in Andovci Kakoli je rano bilau - kak datumsko, vej smo pa pisali samo 2. januar, tak pri vöri - se je na pohodi med Büdinci in Andovci zbralo kakšni 150 pohodnikov. Kauli 10. vöre se je napunilo dvorišče Vaškoga dau- ma v Büdincih, pohodniki so prišli od daleč pa od blüzi. Med njimi, vejndrik prvič, je bila ena skupina Avstrijcov tö. Čakala nji je topla pijača, čaj pa küjano vino, zraven pa ešče pokaraj. Pa lejpe reči domanji lidi, steri so njim vauščili srečno pa zdravo nauvo leto. Po menkšoj zamüdi - organizatorge so čakali ednoga vörnoga pohodnika, Vilina iz Križevec - je düša toga pohoda Vendel Žido, ml. pozdravo vse pohodnike, steri so že zavolo mraza tö fejst čakali, naj se leko napautijo na več kak 12- kilomejtrsko paut. Po zmrznjeni zemli je nej bilau težko ojdti, tak smo prejk po büdinski gauškaj v priličnom časi prišli do najsövernejše točke (pont) Slovenije, nej dugo potejm pa na kraj, gde je nekdaj stala büdinska karavla (laktanya). Po dukšom počivanji pa segrejvanji s toplo pijačov, gde je nej faliu glas harmonike tö nej, smo šli tadale po mejnom pasi (nyomsáv) do andovski gaušk pa do andovske domačije. Tam so nas čakali člani KTD Andovci s küjanimi hrenovkami (virsli), pa toplo in mrzlo pijačo. Gda smo se iz Andovec napautili nazaj prauti Büdincom, se je že trno spiščavala megla, gausta kak segnjeno mlejko, etak smo z lejpe goričke krajine malo vidli. V Büdincaj so nas že čakali z bogračom – nej s posaudov, v steroj se küja, liki z gaustim gulašom – steri je trno žmani biu. Med tejm časom, ka smo geli, smo leko poslüšali božične pa novoletne pesmi članov KUD Budinci. Drugi januarski den je za vsakšoga emo nika: eni so mogauče bili zdaj prvič na tom konci Slovenije pa v Porabji, drugi so vendar prišli za tau, ka so leko bili vküper s svojimi pajdaši, tretji zavolo rekreacije, ka bi se po dugi svetkaj, gda smo manjasti gratali, malo razgibava li. Na pohodi med Büdinci pa Andovci vsakši najšo nika za sebé, pa gvüšno čüto, ka je tü vsigdar dobrodošel. M. Sukič Po načrtih vlade bi do leta 2018 zmanjšali državno birokracijo, tako bi lahko znižali število državnih uslužbencev za 200 tisoč, ki bi jih preusmerili v poslovno sfero, je povedal namestnik ministra na uradu predsednika Nándor Csepreghy. Trenutno dela v državnih službah približno milijon javnih uslužbencev, to so zdravstveni in pedagoški delavci ter tudi zaposleni v državni administraciji. Po mnenju Csepreghyja bi bilo idealno, če bi se število tistih, ki so v državnih službah, zmanjšalo na deset odstotkov. Torej - po skandinavskem modelu – če bi delali v poslovni sferi štirje milijoni, potem bi moralo biti v državnih službah 400 tisoč zaposlenih. Po mnenju namestnika ministra je cilj dolgoročno – se pravi v desetih, petnajstih letih – dosegljiv. Sindikati dvomijo v izvedljivost načtra, saj je, kot pravijo, 70 odstotkov zaposlenih v državnih službah žensk, ki jih bodo težko preusmerili v poslovne panoge. Katinka Hosszú raztrgala pogodbo Madžarske plavalne zveze Znana plavalka, ki je petkratna svetovna prvakinja v plavanju, je na tiskovni konferenci javno raztrgala pogodbo Madžarske plavalne zveze. Nesoglasja med šampionko in njeno zvezo so se začela že lani pred prazniki, ko je sklicala tiskovno konferenco in novinarje seznanila s svojimi zahtevami, ki se – po njeni izjavi – ne nanašajo toliko na izboljšanje lastnih pogojev pri pripravah, temveč v prvi vrsti na izboljšanje pogojev drugih plavalcev, ki nimajo tako dob-ih pogojev kot ona. Med drugim je zahtevala, naj se ustanovi pri zvezi znanstvena sekcija, ki bi spremljala najnovejše raziskave in dognanja in s temi pomagala pri pripravah plavalcev. Namesto tega se je zveza odzvala s pogodbami od dva do 12 milijonov forintov, ki so jih dobili najboljši plavalci za priprave. Katinka Hosszú je dobila 12-milijonsko pogodbo, ki jo je javno raztrgala, ne le zato, ker je po prvi tiskovni konferenci niso poiskali iz vodstva zveze, temveč tudi zato, ker so v pogodbi kot pogoj postavili, da bo morala promovirati svetovno prvenstvo v plavanju, ki bo leta 2017 v Budimpešti. Porabje, 14. januarja 2016 6 »Ovak bi samo nutra v talejr gledo…« Jožina Zankoča, po doma-zdaj delam, je tau že cejlak žive, tau je pa zato, ka baukše delamo, če bi nej vedo nem-vöplačo, tak ka dja edno rejč njom Montiskoga, sem vejn te ovak, vse z modernimi maši-slüžijo pa nej se njim trbej na ški, te bi se nej razmeli.« ne morem prajti, samo telko, vido zadnjo paut, gda je eške ni pa računalniki delamo.« tejm čemeriti, če pejnezge - Kelko si se navčo nemški v ka sem fejst zadovolen.« doma v Sakalovci živo pa tam - Ka vse delate vi v tom tišle-vözdržijo do drüge plače ali šauli? -Gda si bejo zadnjo paut pri njij smo meli eden piknik, raji? nej. Avstrijci v soboto pa v ne-»V noči vodne sem se včijo, s doma? gde smo špejk pekli. Istina »Vse fela okna, dvera, posta-delo v restavracijo odijo djest, knidji sem üšo spat pa s knidji »Zdaj na svetja sem bejo pri po pravici tisti tau, gde je on le, omare, kredence, sem stano, mogo sem, babi pa tetici pa pri sestrični.« doma biu, se je nej k Sakalov-ka prosijo. Tau je vse zato ka sem vedo, če -Pa gda si bejo tam doma, ci pa nej k Števanovci držo, tašo delo, ka tak nara nemo znau nemški, te tam v lasej, gde si gorraso? znautra v gauštja, nej daleč učijo od nas, pa tau je nemo emo dela. Naj-»Letos sem gnauk tam odo, kraj od vretine je bilau tisti nej fal, tau tö moram več sem se že sledkar gda sem tau mislo, ka rastejo par ramov z ednim lesenim taprajti. Zato ka tau se navčo, gda sem že delo, grbanji, dapa ednoga sem nej križom. Žau, gnesden že samo vse tak dela pa po taši zato ka tam vsigdar najšo.« križ stoji, rami so se zvekšoga meri napravi, kak od se samo nemški pogu-- Odo si tam pri rama? že vse vküpporüšili. Nej čüda, nas naraučijo. Če ‚š odo čavamo, gda delamo »Odo, dapa tam je že vse vej pa tam nej vode pa nej kaj v Hackebergi, te idi pa gda demo djest, še vküpporüšeno, vrag vej, elektrike nej bilau. Tau je za nota v cerkev pa pogle tašoga reda tö. Zato ka koma so ga odali tisti, steri so Montiskoga Jožina fejst lagvo dni oltar, tistoga smo tö moraš se z njimi pogu-ga od nas dolaküpli.« bilau, najbola zato, ka se je za mi redli, tak ka delamo čavati, če škeš ali nej, -Tašoga reda te srce malo tišlara vönavčo, pa vse, ka je vse, ka je iz lesa pa nas ovak bi samo nut v ta-boli, nej? redo pa vrto, tau je vse z ro-prosijo, aj napravimo.« lejr gledo, če nikoma »Malo, dapa vejš, kak je tau, kauv delo. -Iz kakšoga lesa ste nika ne povejš. Moraš lejpo je bilau tam živeti, dapa -Joži, kak tau, ka sem te naredli tisti oltar? se pogučavati z drugi-fejst žmetno, nej bilau nej elekzdaj leko daubo po telefo-»Iz hrastovoga lesa smo mi, zato ka če nej, te trike pa nej vode, najüše pa je ni? Že večkrat sem te zvau, ga naredli.« taši svoj ostaneš, pa tau tau bilau, gda si več kak kilodapa do tejga mau se mi je - Kak tau, ka dvera pa okna oni si tau leko dopistijo, drügo je nej dobro, če v kolektivi de-mejter na dudja mogo snejg nikdar nej posrečilo. z vami dajo naredti, nej bi pa tau, ka fejst radi djejo. Gda laš. Name je prejdjen poslo v odmatavati. Več bi nej üšo na»Zdaj si srečo emo, ka sem bilau bola fal gotovo je küpti dejo na dopust (szabadság), šaulo, aj napravim izpit za zaj za niše pejneze nej.« zdaj v Varaši ranč pri barbejri v bauti? te oni tau rejsan vöponücejo, tovornjak, tau tö v Somboteli Karči Holec odo. Ovak bi me tak nej dau-»Tau so vse taše mere, ka se v dejo na letovanje ali pa doma sem delo, pa cejlo vse mi je on bo, zato ka v Avstriji delam pa bauti ne dajo küpti, drügo pa počivajo. Nej tak kak Vaugri, tam vanej živem.« tau, ka tejm, steri tau delo na-steri da dopust majo, te v Av -Kak si delo najšo v Avstriji, raučijo, se ne šté, kelko de ko-strijo dejo djaboka brat ali kaj zato ka tau gnesden že nede štalo. Dosta taši oken tö oda-drügo delat. Tau je žalostno. tak naletja? vamo, stera v fabriki delajo pa Moj šef vsigdar pravi, gda »Najprvin sem tak po črnom mi je samo nutzozidamo. Te smo na dopusti v zimi ali v začno delati potistim, ka smo okna iz Slovenije vozijo, tam leta, te aj v avto sedemo, pa v Unijo staupili z ednim spo-je delajo, vsakši keden pride zbaugom svejt.« znancom iz Fürstenfelda, pa eden tovornjak s celjsko regi--Vanej v Avstriji delati je te on me je notaspravo sé, gde stracijov, steri je pripela.« zato tö nej tak naletja, kak zdaj delam.« -Kak velka je ta firma, gde bi tau mislili, prvo ka mo - Gde pa ka zdaj delaš? delaš? raš znati, je jezik, de pa kak »V ednom tišleraji delam v »Nej je velka firma, tau je si se navčo nemški? Unterlimbachi zdaj že štiri pa bola tašo družinsko podjetje »Zdaj že dé, sprvoga je slabo pau leta, pa nej na črno, liki (családi vállalkozás), samo šlau. Gda sem zvedo, ka mo uradno s papiri.« dvanajset nas tam dela, pa s üšo delat tavö, te sem najpr -Ti si se tak za tišlara tauga smo trdjé z Vogrskoga.« vin v Sombotel odo v šaulo se vönavčo, samo doma si nej - Kak se ti vidi delo pa žitek nemški včit. Samo ka smo se mogo delati zato, ka nej v Avstriji? mi v šauli včili, je cejlak ovak, bilau elektrike, vse, ka si ti »Mena se je tišlarsko delo vsig-kak tü v Burgenlandi gučijo. delo, leko povejmo, ka je roč-dar fejst vidlo, pa ranč tak je Tej so taši, če stoj z drügoga no delo bilau. tau zdaj tö. Delati vsepovse-tala rosaga pride, komaj se »Vse sem tak po starom delo, dik trbej, samo zato nej vse-kaj razmejo, zato ka oni najkak so gnauksvejta tišlarge edno, kelko je plača. Vsakšo bola štajerski dialekt gučijo. delali, gda je ešče nej bilau leto nam štirinajset mejsecov Dja sem se mogo naprej včielektrike. Samo pa maštarijo vöplačajo, tau znamenöjva, ti, zato ka name so samo tak se redno tak leko vönavčiš, če ka štirinajsetkrat dobimo pla-goravzeli, če mo vedo nemški sprvoga z rokauv obliš, žagaš čo. Dja tak mislim, ka v Avstri-gučati. Ovak bi me ranč nej pa vrtaš, kak sem tau dja delo ji je baukše živeti kak doma, mogli goravzeti, zato ka mi doma. V Avstriji v tišleraji, gde zato ka tü lüstvo bola mirno smo dosta nad lüstvom, gda 7 Milivoj M. Roš Ena kosminja preveč »Tou trno skrb moraš meti, vcejlak v gospočki gvant Na dveri nut stoupijo. Nej-»Kelko čüjem, se včiš kejpe bilou vöftalano, ka bi se ka ne povejš nej WC, nej sro-oblejko. Včásin se mi tak sta se eške doj züvala. Kak malati? Depa tou gnes ne eške drouvno dejte nej nanjek, sploj nika takšnoga vidi, kak bi v kakšnoj staroj ga je včijla, si prejk cipel nosi velke pejneze. Istina, gelo. Kakoli, za dvej vöri je nej. Če boš silo emo, lepou knigi živela,« se je začnola nikšne čüdne šlapline deje-ka de moja Julija doktorca, obed pri kraji biu. Ata gor od stola gor stani, pa povej: smedjati. ta. Z njmi se bole čujskata, depa kak si ti tou brodiš, ka opre nikšno trno drago Oprostite mi, moram v tisto »Brodim samo, ka mami kak pa ojdita do drugi dveri. boš s svojimi kejpami drži-vino. Kak štuplin pouči, Pimesto poglednoti. Me raz-nede trbelo rokou küšnoti, Kuman tam se doj züjeta pa no rano, jo oblačo, skrb za štini mejer guči, ka njemi mejš? Vej mama je nej tak kak se je tou indasvejta tö si šlapline gor obüjeta. Ta njou emo?« cükati trbej. aklava, depa naš ata, un je delalo,« se smedje eške un. prva operacija je naprav-Ranč tak sta ženski nej mog-»Lepou prosim, oprostite bole takši. Vej sam ti pa že »Tou pa nikak nej! Naš ata lena, kak mora biti. Zdaj le videti, kak si ata v velko, mi! V eno mesto moram stoukrat prajla.« ne dopisti, ka bi se kakšen pa tadale. Njena mama na šurko kupico eške gnouk stoupiti,« naraji stane, si »Ja, pa tou tö, kak se pri sto-moški naše mame sploj dveri kloncka. Oprvin, od-konjak vtouči, Pišto pa nika roke zbriše pa de tavö. li moram držati: glavou gor tekno. Dobro, njajva šalo, rugin, skur že tretjo pout ne pita. Tou sta tö nej vidle Samo Pišti vej, kak njemi je zdignjeno, žlico pomalek k včiti se moram. Zranja pa kloncka, se za dverami zgla-pa nej čüle, kak ga je ata ta-tisto cüjkanje dobro spadlampam moram nesti, ranč deva,« si una knige naprej si krekpi moški glas: dale šoulo. nolo. Samo un vej, kak bi se ne smej čüti, kak gesti doj vzeme, un pa si mrzlo pivo »Sto je, aj naprej staupi!« »Pogledni malo po stenaj! več nej škeu ta nazaj za sto požrem ….« gor opre. Mama pomalek žmetne Vidiš? Dvanajset kejpov sedet. Depa vodou je doj po»Ka pa najprva?« Zazranka sta se v njeni rastove dveri gor opre, nut naši stari majstrov. Se ti tegno, s sprejom šankrejt »Aja, najprva se za sto vaš auto pakejrala. Ata njoj ga v saloni za velkim, kustim sploj senja, kelko tou košta? pošpricko, si roke mujo pa ata mora doj sesti. Kak se je küpo za maturo. Eške stolon ata sedi. Julija poma-Gvüšno, ka nej. Ti boš leko nazaj za sto odišo. Eške si un doj sede, se mama sede, gnouk ga pogledne, če je lek do njega pride, ga vcej-cejli žitek kejpo pa telko ne je nej nazaj doj vseu, ata potejm ti, ge pa slejgen lepou vözravnani. Malo lak ovak kak mamo, küšne prislüžiš, kelko sam ge za gor stane. Brezi rejči odide. moram biti. Ne smejm se njemi golejr popravi pa se na lica, kuman, kuman, ka tou plačo.« Neje pou minute minoulo, križati, ka je tvoj ata velki že ta prouti mourdji pelata. se ga tekne. Gvüšno je tou tö, ka je niške cejli repejči pa s penami komuništar biu. Potejm vsi Un bi škeu, aj se paut vleče, »Tou pa je moj Štefan gé,« nej v Piština glavou vido. na lampaj nazaj pride. Na čakamo, ka si ata prvi gesti aj se nigdar ne konča. Una tak vkraj stane, ka ata oba Tam si je veselo brodo, kak rokaj ma plastične rokajce, deje, kuman po tejm mama, si želej kak najprva domou leko vidi. bi lepou bilou, če bi od Ju-zmejs med dvema prstoma ti, ge pa sam znouva slejgen priti pa aj se vse vküper kak »Spoštüvanja vrejden gos-lije stari vse njegve kejpe pa pinceto drži. Kuman gé.« najprva zgotouvi. Kakoli že, poud, trno sam veseli, ka doj küpo. Njegva gizdavost se nazaj drži, ka ne začne »Na, dragi moj, vidiš, ka de keko časa je za pout trbelo, leko spoznam ato od Julije! pa doj gledanje Piština sta kričati. Pinceto Pištini pod šlau!« tak dugo sta na pouti bila. Trno dosta dobroga mi je trpela, dokejč je mama nej nous podrži. Tak ga je šoulala, njemi ta-Auto se je stavo na malom od vas pripovejdala, tak ka scingala za obed. Kak nje-»Vidiš? Vidiš, ti, ka od higijenačivala. Una, doma tam brejgi. Spodkar mourdje, sam rejsan srečen, ka vas mi je Julija zapovejdala, je ne nika ne vejš?! Kosminjo, nin skrak mourdja. Z boga-više gor se grouzdje zori, leko najdem na vašom dau-počako, naj ata prvi vö na kosminjo si na šankrejti te držine je prišla. Pri nji se zmejs pa velki svekli ram. mi. Kuman sam čako, ka dveri odide. njau. Takši, ka kosminje pri pejnezi že dugo več ne štejo. Una vesela, ka je domou vas …« je Pišta nej zgotou-V künji je šlau vse po pro-nas kaulak navajo, nemajo Je tumačila njemi, doma z prišla, un, kak bi po trnji vo, ata njemi groubo v rejč tokoli. Najprva so na sto v našom rami kaj iskati! ene male vesnice. Pet mlaj-ojdo. Eške gnouk ga po-stoupi. nikšne male falajčke gestija Tak brž se mi tavö spucaj.« šov sta ata pa mama na gledne. Vse je vrejdi, samo »Pojep, ne seri!« doubili. Pišta je skrb emo, Pišta je nika nej čemeren svejt spravila: pri nji se vsi-vlase njemi eške malo po-Tiüčo bi rezo lejko, tak žmet-samo aj vse tak naredi, kak biu zatoga volo. Eške več, kši filer trikrat obrne, kak pravi. Golejr njemi tö dobro na je gratala. Prva mama za-ga je njegva draga navčijla. srečen je biu, ka se je tou od rama dé. Kak študenta stodji. Pocinga na dveri. Ja, popejva, ka mora obed zgo-Njeni ata pa ga je cejli čas zgotouvilo. Pa Julija ranč sta se najšla v velkom va-una, gvüšno. Dugo trpi, ka touviti, Julija bi nika prajla, samo gledo, je pasko emo, tak. Oba sta se z veselim raši, se poglednola globko mama dveri gor opre. Mati depa ne vüpa, Pišta pa cejli ka kaj naupek ne naredi. smejom pelala nazaj v velki v oči, tak nagnouk se je lü-pa čerka se kušneta na lica, repejči na mesti stogi. Potejm je župo zo. Tak je varaš, pa cejlo paut sta vebezen narodila. V enom leti, se obimata. »Ženske, tavö! S tejm poj-ravno sejdo, kak bi štiu od selo popejvala. V maloj štuka sta vküper gé, je una že »Tou je pa moj gé,« ga veselo bom se mava vsefele zgu-mekle doj použro, naraj pa dentskoj sobi je tak bilou … trikrat pri njemi doma bila. k materi pripela. čati.« bi župo po domanje z žlico Njima je tak lepau bilou … Un de oprvin k njenim šou. »Dober den, gospa! Trno Kak zapovejdano, tak na-grabo. Tou tö tamine. Ena Tak lepou … Ka tou samo »Pa eške tou ne smejš po-sam veseli, ka leko od Juli-pravleno. Mati pa čerka v rejč ne spadne, vse je tak njiva vejta prajti. zabiti, gučiš samo po tejm, je mamo spoznam,« povej, künji na vüjo vlečeta, ka se tiüma, ka bi eške najbole Eške dugo po tejm, leko, ka gda te ata kaj pita. Ovak kak bi pri sodakaj raport doj moškiva tam nut v saloni drouvno mišico leko čüo. eške gnes vsikši od njiva koje un dober gé, depa kak davo. »Ge sam Pišta, škem zgučavata. Depa nika se ne Trbej prajti, ka je gesti trno sminji povejta: stari komuništar se je zdaj prajti, Štefan je moje menje.« čüje, kak ata Piština pita: žmano, depa mesou je tak »Lejpa vala!«