JAVOR...
V prejšnji številki sem pisal o Bes-nici, tokrat pa si pobliže oglejmo vas Javor, vasico v Dolenjskem gričevju v vzhodnem predelu naše občine, ki že meji na občino Grosuplje. V vas, ki leži na južnem pobočju vrha in Žagar-skega vrha, se pride s treh strani, po cesti skozi Podlipoglav, Panško reko in ob Javorškem potoku, po cesti skozi Besnico in nato pri odcepu sredi vasi desno v hrib ali pa po Litijski cesti do Pečaija in desno po slemenu do vasi.
Vas je zaradi slikovitosti in razgiba-nosti zemljišča zelo raztresena, z več zaselki ter čudovitim razgledom na Dolenjsko gričevje vse tja do Mokrca, Krima, Ilove gore in drugih vrhov. Leta 1869, ob prvem popisu prebival-stva, je imela vas 260 ljudi, nato pa se je pričelo prebivalstvo osipati, tako da je imela tik pred II. svetovno vojno le še okoli 150 ljudi. Velik udarec za vas je bila razdelitev vasi na dva dela, italijanskega in nemškega ob začetku vojne, ko so si okupatorji razdelili slovensko ozemlje na tri dele. Ob meji, ki je šla skozi vas, so podrli več hiš, ljudi razselili in mejo tudi mini-
rali, tako da so onemogočili vsak pre-hod ljudi iz enega v drugi del vasi. Miniranje meje je imelo tudi tragične posledice za tukajšnje Ijudi, saj so ti neprestano skušali mejo prestopiti, ob tem pa naleteli na mine, ki so ljudi tako ubijale kot ranjavale in jim puš-čale težko invalidnost. Civilne žrtve teh nesreč po vojni niso imele istih pravic kot partizanski vojaški vojni irivalidi in so bili ob tem še enkrat prikrajšani in oškodovani.
Vas je izrazito kmečka z vsemi pri-delki, ki jih prideluje dolenjski kmet. Pridelke je težko prodajati, ker je Ljubljana oddaljena «17 km in je do-bršen del poti še makadamski. Do sredine prejšnjega stoletja so bili tu še vinogradi, toda zaradi zgodnjih zim grozdje ni dozorelo, tako da so vino-grade okoli leta 1870 popolnoma opu-stili, ostale pa so terase, ki so vidne še danes. Mednje so pozneje posadili ve-liko sadja, jablan in hrušk, tako da je tu razvito sadjarstvo in s tem tudi žganjekuha. Okoli leta 1955 je ta-kratni Agrokombinat Emona tu na-pravil plantaže jabolk in hrušk, ki pa so kaj kmalu žalostno propadle. Oko-lica vasi je polna gob in drugih gozd-nih sadežev, zato je poleti tu tudi veliko gobarjev in drugih obiskoval-cev gozda, ki iščejo slastne sadeže.
Vas leta po vojni močno propada in je danes v zelo slabem stanju. Hiše se podirajo, obnavljajo jih ne, gradijo pa
tudi bore tnalo. Ljudje se odseljujejo, v vasi ni ne trgovine ne gostilne in nobenih prostorov za zabavo. K ta-kemu stanju so v glavnem pripomogli povojni poboji, saj je bilo pobitih 14 vaščanov ali skoraj iz vsake hiše po eden in to ljudi, na katerih naj bi slonel gospodarski razvoj vasi. Zaradi tega tudi ni bilo naraščaja in to se pozna vse do danes.
Vas se prvič omenja že v 11. sto-letju v zvezi s samostanom Stična, ki je imel tu svoja posestva in upravite-lja. Pred leti so vaščani izkopali ka-tnen z letnico 1260, kar daje misliti, da je tu že stalo zidano gospodarsko ali cerkveno poslopje. Cerkev Sv. Ane se omenja leta 1526, ko je bil velik vseslovenski potres, stoji pa na zdajšnjem pokopališču kot kapelica. Nova je bila zgrajena 1905/06 jn stoji na griču/hribu južno od vasi. Ži^pniia je bila ustanovljena leta 1875, prej pa ie bila podružnična cerkev župnije iz Smarja na Dolenjskem. Zdaj je prav tako podružnica, toda cerkve St. Le-nar v Sostrem. Pri vhodu v vas s strani Pečarja stoji kapelica novejše izde-lave, posvečena Devici Mariji z dete-tom, pod vasjo pa zelo lepa kapelica Sv. Antona, ki jo je leta 1930 podavil domačin. ktnet Janez Maher kot pri-prošnjo za zdravje živine, kljub temu da ima ta svetnik v roki lilijo namesto živali. Leta 1894 so odprli nedeljsko, leta 1901 zasilno, leta 1928 pa redno
šolo v zasebni hiši. Zdaj ima le štiri razTede z vsega šestimi učenci. Druge vozijo v šolo Sostro.
Nad vasjo so našli halštatsko gro-bišče z vkopanimi rimskimi grobovi, južno od grobišča pa se nahajajo praz-godovinske gomile. Na Žagarskem vrhu je kraj, ki se imenuje Na grmadi in spominja na čase, ko so tu kurili kresove, kot znak za nevarnost pred Turki. Na parceli, ki se imenuje Ži-tence, pa naj bi se nahajalo pokopa-lišče iz zgodnjega srednjega veka.
Pod vasjo v smeri Panške Teke je izvrtano več kilometrov rovov, ki jih je več let kopala jugoslovanska vojska po letu 1949, torej v času preloma s Stalinom in informbirojem. Vanje naj bi prenesli arhive in podobno gra-divo iz Beograda. Vojaki so delali v nemogočih razmerah z veliko žr-tvami, saj so delali še na primitiven način in jih je neprestano zalivala voda. Nekateri pravijo, da so to bile kazenske enote, saj je delo spomi-njalo na suženjsko delo, ne pa na delo dvajsetega stoletja.
V neposredni bližini teh jam se na-haja okamenina pradavnega drevesa, ki je imelo pri dnu ca. tri metre pre-mera in bi ga morali strokovnjaki še raziskati.
Kljub temu, da vas ne kaže veli-kega razvoja, pa tu živijo trdoživi lju-dje, ki kljubujejo času, vremenu in razmeram in čakajo, da si bo družba
zanje vzela kaj več časa, jim dala ne-kaj sto metrov asfalta, trgovinico in občutek, da niso pozabljeni in prepuš-čeni sami sebi. Ne zahtevajo veliko in želijo si, da ne bi bil praznik samo v nedeljo, ko gredo k maši in se z njimi pogovori duhovnik. Želijo si, da bi v vas prišel še kdo, da bi jim predstavil razvoj in prihodnost vasi, za katero je prav gotovo največ njim samim. Kmečki turizem zaradi od-maknjenosti ne pride v poštev, saj bi njegov razvoj zahteval preveč investi-cij, teh pa ni; želijo si vsaj vzpodbudo, a tudi te ni.
Vseeno pa je lepo obiskati to vas, ker je pristna, neponarejena in prvo-bitna, z lepo okolico in prelepim raz-gledom na Dolenjsko. Tudi šilce žga-nja se dobi vsepovsod, če pa v nedeljo ne bo nikogar doma, pojdite k cerkvi, kjer so zbrani vsi vaščani in še sosedje iz Besnice. Tu boste v župnišču pri patru lahko dobili žganje, ali si sku-hali kavo. Prijetno bo.
(se nadaljuje) EDVARD SVETEK _
0 Ob prebiranjn zgodovine teh krajev v časopisu Naša skupnost se je na moj naslov obmilo več občanov, ki me opoiar-jajo na pomanjkljivosti, pa tudi na dodatne podatke in zanimivosti teh krajev. Vse bralce prosim, naj me opozarjajo na zani-mivusti svojega kraja, navade, posebneže in na vse, za kar mislijo, da je zanimivo za objavo. Vsem se že vnaprej najlepše zah-valjujem.