GEOGRAFSKI OBZORNIK LAPPI Igor Drnovšek UDK 914.888 LAPPI Igor Drnovšek, Gimnazija Tolmin, Dijaška 12 B, 65220 Tolmin, Slovenija V članku so predstavljene osnovne značilnos- ti Laponske, še posebej njenega dela, ki sega na ozemlje Finske in se imenuje Lappi. Slika 1: Gričevnati Lappi (Lappi tunturi] obsega severozahodni del Finske, kjer najdemo še ostanke nekdanjih višjih gorstev, t.im. Svekokarelidov. Subarktični gozd prekinjajo številna jezera. V ozad- ju se vidi višinska meja gozda, ki je v teh širinah med 500 in 600 m n.v. Laponska je pokrajina na severu Evrope. Sega v prostor Norveške, Švedske, Finske in Rusije. Meri približno 400 000 k m 2 , vendar se podatki o obse- gu zelo razlikujejo, saj ne gre za trdno, administrat ivno določeno mejo. Del Lapon- ske, ki sega na ozemlje Finske, pripada provinci Lappi, ki meri 94 000 k m 2 . Ozemlje skoraj v celoti pripada Balt- skemu ščitu. Gorotvorne sile so tod delo- vale še v arhaiku (lavretinska orogeneza pred približno 1800 mil. leti), zato je danes večji del tega ozemlja znižan do peneplena, le ponekod najdemo ostanke starih gorstev, t.im. Svekokarelidov. Ker je dvigovanje spremljala močna vulkan- ska aktivnost, kamninsko osnovo tvorijo razni graniti , še več pa je metamorfnih UDC 914.888 LAPPI Igor Drnovšek, Gimnazija Tolmin, Dijaška 12 B, 65220 Tolmin, Slovenia In the article some basic characteristics of Lapland are represented. Special attention is given to the Finnish part of Lapland called Lappi. Slika 2: Sodobna sredstva so močno olaj- šala ribolov v jezerih in rekah, ki so polovico leta prekrita z ledeno oblogo. Družine se z motornimi sanmi pripeljejo na jezero, kjer po več dni bivajo v po- sebnih hišicah na saneh. Na dnu so vratca, ki omogočajo ribolov iz notranjos- ti hišice, če je vreme slabo. kamnin (gnajsi, kvarcit, marmor). Drugo pomembno obdobje, ki je dalo pečat da- našnjemu pokrajinskemu izgledu, je čas pleistocena, ko je bilo območje v celoti prekrito s celinskim ledenim pokrovom, ki je za seboj pustil števi lna jezera, močvirja, ledeniške lonce, grbine ter na- sutine različnih oblik (eskerji, drumlini ) . Glede na relief in kamninsko zgrad- bo ločimo tri večje enote: • Osrednji Lappi, ki gravit ira v Botnijski zaliv, • Gričevnati Lappi (Lappi tunturi), ki obsega severozahodni del, kjer najdemo višje ostanke Svekokarlidov (Ounas-tun- turi, Olos-tunturi, Pal las-tunturi . . .) in • Daljni Lappi, ki je depresija iz granit- 10 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 3: Narvik predstavlja središče nor- veške province Norland. Je eno večjih norveških pristanišč. Usmerjeno je v izvoz železove rude iz švedskega rudni- ka Kiruna, ki jo do sem prevažajo z železnico, zgrajeno v ta namen še v času, ko sta bili obe državi še združeni. Ko so Norvežani kolonizirali obalo, so se tukaj živeči Sami hitro asimilirali. Slika 4: Značilnost jezer severne Švedske je v tem, da gre v večini primerov za ledeniško razširjene in mestoma poglob- ljene dele rečnih dolin, ki so usmerjene od Skandinavskega gorovja proti Botnij- skemu zalivu. Eno takih je jezero Tor- netrask. ob katerem tečeta železniška in cestna povezava Kiruna - Narvik. Slika 5: Laponske hiše so grajene iz le- sa, največkrat obarvane temnordeče, kar daje barvno monotoni zimski pokrajini značilen videz. Za sušenje mesa in kož so primerni pogoji kar na prostem. nih gnajsov, njegovo središče pa je Inarij- ski bazen. Klimatsko pripada pokrajina boreal- nemu področju hladnih zim (Trollova klasifikacija). Le najsevernejši in reliefno višji predeli segajo v tundrski pas. Celin- skost podnebja prikažejo podatki za Ina- ri: povprečna januarska temperatura je -14, julijska pa 13°C. Finsko imenujejo "najsevernejša kmetijska država". Podneb- Slika 6: Z geografsko širino se podnebne razmere hitro spreminjajo. Posnetek pri- kazuje eno od številnih manjših jezer v južnem delu švedske province Norrbotte. (Vse Joto: I. Drnovšek] ni dejavniki, ki omogočajo kmetovanje do 70. vzporednika, so predvsem: • nizko izhlapevanje, ki povečuje izkoris- tek sicer skromnih padavin (400 do 600 mm letno), • velik delež padavin v maju in juniju, • taljenje snega v omenjenih mesecih, • količina sončnega sevanja je zaradi polnočnega sonca približno enaka kot na jugu države, GEOGRAFSKI OBZORNIK • debela snežna odeja ščiti zemljo pred zmrzal jo od oktobra do maja. Večino ozemlja prekriva gozd. V pre- vladi je subarktični gozd, ki predstavlja prehod med borealnim pasom iglavcev na jugu (tajga) in brezgozdno arktično tund- ro na severu. Subarktični gozd ali "gozd- na tundra" se od tajge loči predvsem po gostoti, hitrosti rasti in višini dreves. Na severnem robu omenjenega pasu prevladu- jeta bor (pinus silvestris) in breza (betu- la tortuosa). Kljub stoletjem izrabe gozdov (človek je privilegiral brezo na račun izkoriščanja bora in smreke) so današnje drevesne meje v dinamičnem ravnovesju s podnebjem. Tako so omenjene drevesne vrste na ogrevanje v prvi polovici 20. stoletja odgovorile z zv išanjem gozdne meje. Zadnjih štirideset let pa temperatur- nemu trendu sledi tudi umik oziroma zniževanje gozdne meje. To je pogojeno z naraščajočo periglacialno aktivnostjo (za- kasnitev taljenja snežne odeje, nižanje temperature tal). Sedanji regresivni raz- voj drevesne meje v Lappiju torej ni v skladu s teorijo, ki pravi, da je sub- alpska vegetacija (še posebej mejne dreves- ne vrste) v napredovanju zaradi povečane stopnje C 0 2 v zraku. Avtohtoni prebivalci celotne Laponske so Sami (Laponci). Podatki o njihovem številu se zelo razlikujejo, po najstrožjih kriterij ih j ih je še 35 000, od tega na Finskem (provinca Lappi) 4000. Njihova izvirnost v etničnem, jez ikovnem in so- cialnem smislu je danes tako zabrisana, da jih je nemogoče ločiti kot jasno defi- nirano etnološko skupino. V primerjavi z večino ostalih aboriginov v cirkumpolar- nem prostoru so namreč Sami živeli sto- letja v tesnem stiku z večinskim prebi- valstvom, kar je prinašalo počasne spre- membe in transformacijo. Rasno pa se precej razlikujejo od Fincev: so nižje ras- ti in temnejši. Imajo značilnosti nordij- skih ljudstev (Čukči, Inuiti, Nenci, Jakuti, Kamčadal i . . .). Njihov izvor ni jasno dolo- čen. Jezik spada v skupino ugrofinskih jezikov in približno polovica Laponcev jezik še akt ivno uporablja. Ko so Finci na prehodu v naše štetje prišli na območje današnje Finske, so celotno ozemlje naseljevali Sami. Njihov počasen umik proti severu je potekal vse do 19. stoletja, ko so bili izrinjeni v naj- severnejša območja. Tako je danes le še ena občina, kjer so Sami v večini (Utsjo- ki). Njihova kultura se ohranja le v naj- bolj odročnih predelih. K takšni razpore- ditvi prebivalstva je veliko pripomoglo tudi načrtno preseljevanje med obema vojnama in tudi še po 2. svetovni vojni. Od finske neodvisnosti po letu 1917 je do leta 1938 v Lappiju nastalo vsako leto 1000 novih kmetij. Program obnove po 2. svetovni vojni (od jeseni 1944 do aprila 1945 sta bili v večjih mestih (Ina- ri, Enontekio, Muonio) porušeni več kot dve tretjini stavb) se je povezoval s poli- tiko naseljevanja podeželja severnih pre- delov, kamor so naseljevali predvsem begunce z območij, ki j ih je zavzela SZ, in žrtve vojne (invalide, vojne sirote). Več- ji del ozemlja Lappija si je država prilas- tila že leta 1532, ko je Takratni švedski kral j Gustav Vasa z odredbo določil, da "vsa nenaseljena zemlja pripada Bogu, Kralju in Kroni Švedske." [migracija je po 2. svetovni vojni prispevala k hitri prebivalstveni rasti. Država je sicer podpirala gradnjo komuni- kacij, šol, bolnišnic, industrijskih obratov (lesnopredelovalna in prehrambena indus- trija), toda gospodarska rast je bila kljub vsemu počasnejša kot v ostalih delih države, zato so se migracijski tokovi v 70-ih letih obrnili, tako da visoka rod- nost ni več nadomeščala odtoka prebival- stva v južno Finsko in na Švedsko. Danes na k m 2 površja ne pride niti en prebivalec Lappija. Ob tem je treba dodati, da je večina prebivalcev zgoščena ob rečnih dolinah in depresijah s kvar- tarnimi nanosi in tako so velika gozdna prostranstva in šotišča popolnoma nena- seljena. Gozd igra seveda zelo pomembno vlogo v gospodarstvu Finske (pokriva 70 % površja). Medtem ko subarktični gozd v Kanadi predstavlja le lokalni v ir za gradnjo ter ogrevanje in nima komer- cialne vrednosti, pa se vprašanje gospo- darjenja z gozdovi v Lappiju redno pojav- lja. Pri tem nastopajo omejitveni dejavni- ki tehnične in ekološke narave: • oddaljenost gozdov od predelovalnih središč, • reke, naravna pot za transport lesa, tečejo proti severu v Barentsovo morje, • pomanjkanje lokalne delovne sile, 12 GEOGRAFSKI OBZORNIK • nizke temperature in obilna snežna odeja, • majhen premer debel. Sodobna tehnologija nekatere od teh problemov uspešno premaguje, toda pojav- ljajo se drugi, ekološki: • nizke temperature in kratka doba rasti vpl ivata na počasno rast in velikost dre- ves (na jugu Finske štir ikrat večji letni prirast), • ledeni vetrovi in snežna odeja prispe- vata svoje k poškodovanosti gozdov, • še bolj kot rast zavira surova kl ima reprodukcijo, saj povprečno poletje ne prinese dovolj toplote, da bi seme dozorelo ( tako so na južni meji subarktičnega gozda le enkrat na 10 let ugodni pogoji za razmnoževanje bora, na severni meji pa le enkrat na 100 let), • umetno pogozdovanje bremeni kronično pomanjkanje lokalnega semena, uporaba uvoženega pa se vedno ne obnese. Z gozdom pa so povezane tudi druge tradicionalne panoge v Lappiju, predvsem lov in reja jelenov. Ocenjujejo, da je jele- nov okrog 200 000, polovica od teh je v rokah Samov. T i so bili z napredovanjem Fincev proti severu prisiljeni zmanjšati obseg reje jelenov. Danes rejci namesto pasjih vpreg uporabljajo le motorne sani, zaradi obsega pašnih površin pa za nadzor čred uporabljajo tudi letala. Tudi narodne noše so iz vsakdana skorajda izginile, značilne šotore (v obliki piramide z odprtino na vrhu) pa je moč najti le še v območjih, kjer pričakujejo večji obisk turistov. Reja napol udomačenih jelenov pred- stavlja 400 druž inam še vedno glavni v ir dohodka. Njihovi tropi štejejo prek 300 glav, kar se ocenjuje kot minimum, če gre za glavno dejavnost. Nezadostne količine hrane v z imskih mesecih (sub- arktični in borealni gozd, poleti tundra), nesreče, ki j ih povzroča promet, ter divje zveri so najresnejši problemi dejavnosti, ki jo vlada sicer f inančno podpira. Med tradicionalnimi dejavnostmi je treba omeniti še ribolov, ki je pomembnej- ši od lova tako v samooskrbnem kot v tržnem smislu (losos v rekah, bela riba v jezerih), in nabiranje jagodičevja, ki neka- terim družinam v nekaj tednih prinese več kot polovico letnega dohodka tam, kjer je narava radodarna. Dejavnost je privlačna tudi zato, ker tovrsten dohodek ni obdavčen. Glavni cilj finske agrarne politike je samozadostnost. Ta zahteva pomeni zmanjšanje proizvodnje, oziroma pogozdo- vanje obdelovalnih površin tam, kjer so vlaganja v proizvodnjo hrane zaradi ome- jitvenih naravnih dejavnikov največja. Med ta območja pa sodi tudi Lappi. Pro- ces bodo verjetno še pospešile napovedi o l iberaliziranem trgu kmetijskih proizvo- dov v državah EGS in EFTE (zmanjše- vanje zaščitnih carin, prepoved subvencij v kmetijstvu), kar bo Finski prineslo poplavo cenejše hrane. Hkrati pa se pojav- ljajo močne težnje po ohranjanju podežel- skih naselij. Njihovi zagovorniki poudarja- jo predvsem naslednje: • mlečna živinoreja je prilagojena pred- vsem naravnim razmeram, zato je kljub visokim stroškom prevoza mleka primer- na panoga za območje Lappija, kjer je tudi stopnja nezaposlenosti visoka, • kmečka naselja vzdržujejo infrastruktu- ro, ki služi tudi gospodarstvu in turiz- mu, • stalna naselitev predstavlje prednost z vojaškega vidika, • kmetijstvo ohranja čisto okolje, kar je pomembno za razvoj turizma, ohranja pa tudi poseben tip pokrajine, kar že spod- bujajo vlade Švedske, Švice in Nemčije, • podatki OECD-ja iz leta 1989 kažejo, da finsko kmetijstvo uporablja precej manj pesticidov in umetnih gnojil, kot je povprečje za razvite države. Morda bo to v prihodnosti pomembna prednost. 1. Gams, I. 1980: Skandinavija ima svoj nerazviti sever. Geografski obzornik 28/3-4. Ljubljana. 2. Hëkkilë: Some régional trends in Fin- nish farming with spécial reference to agricultural policy. Fennia. 3. Heinonen. 1988: Pallas-Ounastunturi National Park. Rauma. 4. Mikola. P.: Forests and forestry in subarctic régions. Fennia. 5. Siuruainen, E.: Recent economic and social trends in Finnish Lapland. Fen- nia. 6. Varjo. U.: Agriculture in North Lap- land. Finnland. Fennia. 7. The Špirit of Lapland (več avtorjev). Helsinki 1992. 13