190 Božično drevesce far dni pred Svetim večerom je stal Ivan na hišnih vratih in je gledal zamišljeno na zasneženo cesto. Hudo mu je bilo. Jutri je že Sveti večer; povsod se bo veselilo staro in mlado darov in razsvetljenega božičnega drevesca. Le on, Ivan, ne more biti vesel. Kako bo ta večer preživel s svojo mamico, ki je že nekaj mesecev vdova, in s svojim malim bratccm! Prejšnje leto ni poznal teh skrbi. Tedaj je živel še njegov dobri oče, tedaj še ni bilo krvave vojske. Četudi ni bilo veliko, malo božično drevcscc in nekaj skromnih daril je pa le bilo. Letos pa o vsem tem nič. Očeta je zadela v prvih vročih bojih na galiških S poljanah sovražna krogla, in uboga družina je izgubila svojega skrbnega B rednika. Mamica je morala odslej ves dan trdo delati, če je hotela pre- S živiti sebe in svoja dva otroka. Kako potem misliti na božično drevesce? H Najbolj se je pa smilil Ivanu mali bratec. Veselil se je že tedne božičnega H večera in povpraševal skoraj vsak dan, če mu pošlje tudi letos Jezusček 1 božično drevesce z darili kakor lansko leto. ¦ Ko zre Ivan, globoko potopljen v misli, v biserno, v solncu blestečo I se snežno odejo, prikašlja mimo Tinek, star invalid. Za seboj vleče z I božičnimi drevesci obložene sanke. Starček, ki je videl Mantovo in druga M cvetoča italijanska mesta in je prelival ondi svojo kri, si je izkušal povišati fl svojo borno pokojnino s postranskimi zaslužki. Božični teden je kupčeval ¦ z božičnimi drevesci. V trenotku so minile Ivanu otožne misli, ko je videl M prihajati starčka. Smilil se mu je starček. Umo je stekel na cesto in mu fl je pomagal riniti sani. Z združenimi močmi je šlo vse hitreje naprej. I Pred zelo gosposko hišo se oba ustavita. ¦ »Prav lepo se ti zahvalim,« reče starček uslužnemu dečku. »Čc imaš H čas, pa mi pomagaj še naprej; dal ti bom za praznike dvojačo.« V Ivanovih H očeh je veselo vzplamtelo. »Rad, rad, Tinek,« odgovori. »Če mi pa že 9 hočete kaj dati, vas pa prosim, dajte mi eno drevesce — sem z najmanjšim ¦ zadovoljen.« H »Dobiš ga,« de Tinek, »in še par krajcarjev povrhu, ker si tako jak. H Sedaj pa lahko takoj nesejš tu v hišo h gospe doktorjevi eno drevesce, H kajti jaz težko stopam gor po stopnjicah.« H Kmalu je stal Ivan z božičnim drevcem pred blago, prijazno gospo. H Vprašala ga je, če je Tinkov sin ali njegov sorodnik. Ko je Ivan rekel, ¦ da nc, ga je izpraševala gospa tako prijazno šc naprej, da je postal čisto ¦ zaupljiv in domač. Povedal ji ni samo, da mu je atek padel na bojnem H polju, in kako žalostno življenje imajo sedaj vsi doma, kako je postal S Tinkov pomagač; temveč tudi, kako se veseli, da dobi njegov bratcc H božično drevesce, in da upa jutri prislužiti še nekaj krajcarjev, da kupi H svcčic in še kaj drugega. Ko Ivan konča, reče blaga gospa doktorjeva: H »No, le pomagaj še naprej slabotnemu starčku; bratcu pa povej, da tudi ^M njega obišče jutri Jezusčck. Sedaj pa pojdi, da te Tinek ne bo predolgo jH časa čakal. . ^M 191 Ah, kako vesel je skočil Ivan po stopnjicah na cesto in kako mar-Ijivo je pomagal staremu Tinku do večera! S ponosom je nesel potem svoje pošteno prisluženo drevesce domov in povedal svoji mamici, kaj se mu je pripetilo. Drugega dne zvcčer, na Sveti večer, je pa res obiskal Jezusček ubogo družino. Dobra gospa doktorjeva je poslala precejšnjo košaro, naloženo z vsakovrstnimi jedili, pecivom, lučkami in malimi darovi. Otroka sta bila zelo vesela. Mati pa se je zahvalila s solzo v očesu ljubemu Bogu, da jc pripravil njeni družini po njenem vrlem sinku tako božično veselje. J. C.