Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina .L 1.500 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina L 3.000 PODUREDNISTVO : Letna inozemstvo . . I 4.000 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646 Poštno čekovni račun : štev. 24/12410 i Leto. XXIII. - Štev. 28 (1159) Gorica - četrtek, 15. julija 1971 - Trst Posamezna številka L 80 Resolucija in program Veličina duha in krhkost telesa Slovenskega ljudskega gibanja------------------------------------- Na zadnjem občnem zboru Slovenske skupnosti, ki je bil 8. in 9. maja 1971 v Trstu, je lista Slovenskega ljudskega gibanja prejela večino glasov. Na tem zboru je predložila tudi svojo resolucijo, ki izraža smernice, po katerih se misli ta politična skupina v okviru Slovenske skupnosti ravnati. Ker smo prepričani, da ta dokument zanima tudi našo širšo javnost, ga danes, ko ima Slovenska skupnost svoj novi odbor, objavljamo. NALOGE SLOVENSKE SKUPNOSTI Slovenska skupnost mora biti zrcalo celotnosti in pestrosti vse slovenske manjšine. To svojo nalogo mora izpričevati navzven nasproti večinskemu in nasproti matičnemu narodu in navznoter nasproti vsem skupinam, ki jo sestavljajo. Slovensko ljudsko gibanje, ki razume to težnjo vseh pripadnikov slovenske skupnosti, hoče s svojim delom in s svojim prispevkom pomagati pri rasti in napredku narodne zavesti med našimi sorojaki in skuša doseči ugled in uspeh pred tujimi sodržavljani. Odkar se je leta 1962 ustanovila Skupna slovenska lista, smo Slovenci dosegli v javnem življenju marsikaj, kar je bilo še pred desetimi leti le golo upanje. Splošno ozračje do Slovencev se je spremenilo v toliko, da smo Slovenci lahko enakovredno z drugimi stopili k upravam javnih zadev tako v tržaški občini, na tržaški pokrajini in v mnogih drugih organih javne uprave. Sadov tega pristopa ne more zanikati nihče. Slovensko gledališče je dobilo značaj javnosti, razdeljeni so bili prispevki slovenskim kulturnim, športnim in gospodarskim organizacijam, počasi se je tudi zunanji videz začel prilagajati slovenskim zahtevam s postavitvijo prvih dvojezičnih tabel, z objavljanjem Občinskih razglasov v slovenščini in ne samo po okoliških vaseh, ampak tudi v mestu samem, na deželni ravni so vendarle priznali, da smo Slovenci lahko tudi po imenu, problem slovenske šole se vedno postavlja vzporedno s splošno ureditvijo šolskih razmer in še mnogo drugih uspehov — kot so olajšave za spremembo priimkov v prvotno slovensko obliko — je dosegla Slovenska skupnost. Zakon za narodno zaščito bo glavni problem bodočega dela. Vsaka manjšina mora biti zaščitena, drugače je postavljena že zaradi svoje majhnosti v podrejen, neenak položaj. Zato mora tudi slovenska manjšina doseči primemo zaščito svojih značilnosti, svojega nemotenega razvoja >n svoje povezanosti z matičnim narodom. Za dosego teh vrednot pa moramo biti vsi združeni v enotno krovno slovensko organizacijo. Žal sta izven take krovne organizacije sedaj še Slovenska demokratska zveza in Slovenska levica. Čeprav obedve sodelujeta s Slovensko skupnostjo na volitvah, je ta vez med Slovensko skupnostjo in obema organizacijama prerahla za vzajemno, a raznolično delo, ki naj bi rodilo trdne ■r> trajne sadove. Nujno potrebno je dobiti tako obliko za skupno slovensko organizacijo, da se bo najprej mogla razširiti še na obe slovenski politični skupini, ki sta še zunaj, in nato poenotiti slovensko Politično linijo tudi z doprinosom Slovencev, ki živijo na Goriškem in v videmski Pokrajini. Tudi tam so Slovenci, ki morajo ■meti možnost sodelovanja in soodločanja pri skupni usmerjenosti. Dokler ne bo vsa slovenska manjšina slonela na enotnem čutenju in dokler ne bo sodelovala v okviru ene same slovenske organizacije, do takrat slovenska manjšina ne bo mogla dobiti učinkovitega zaščitnega zakona. Zato je naša naloga, da se potrudimo, da v bodoče osnujemo eno samo slovensko organizacijo, v kateri pa bo dovolj svobodnega prostora za vsako idejno ali politično skupino, ki bo hotela samostojno delovati za dosego svojih lastnih ciljev. Navzven pa moramo vsi nastopiti kot en sam mož, kot nosilec slovenskih pravic in slovenskih zahtev. Tako bomo opravili nalogo, ki nam jo zgodovina v tem trenutku nalaga. PROGRAM SLOVENSKEGA LJUDSKEGA GIBANJA Slovensko ljudsko gibanje bo v okviru krovne organizacije Slovenske skupnosti tudi v bodoče sodelovalo z vsemi tistimi političnimi silami, ki bodo zastavile vse svoje moči in sredstva za dosego upravičenih zahtev in pričakovanj celotne slovenske manjšine. Slovensko ljudsko gibanje si bo prizadevalo: 1. da se okrepi Slovenska skupnost s pristopom v krovno politično organizacijo vseh razpoložljivih slovenskih sil (predvsem SDZ in Slovenske levice); 2. da se razširi delovanje Slovenske skupnosti na vso deželo Furlanijo-Julijsko Benečijo. Slovensko ljudsko gibanje meni, da se moremo Slovenci v Italiji nemoteno razvijati in se ohraniti, če smo deležni vseh tistih socialnih, tehnoloških in drugih pridobitev, s katerimi razpolagajo naši sodržavljani drugega jezika, zato od italijanskih oblasti zahteva : — da se čimprej izda zaščitni zakon za slovensko manjšino in da se ukinejo še veljavni fašistični ukrepi in zakoni; — da se že enkrat odpravi psihološki pritisk in zapostavljanje Slovencev v Beneški Sloveniji in da se končno tudi tam uvede pouk slovenščine v šolah; — da se še naprej in krepkeje podpirajo slovenske ustanove in organizacije s sredstvi iz javnih skladov; — da se razširijo skromni začetki uvajanja dvojezičnih tabel in da se krajem povrnejo njihova izvirna slovenska imena; — da se z zakonom uredi in zaščiti uporaba slovenščine v vseh uradih; — da se čimprej uvede slovenski televizijski spored; — da se odpro nove šole vseh tistih tehničnih strok, ki jih zahteva današnja razvita industrijska družba; — da se ukine sistematično razlaščanje slovenske zemlje in njeno naseljevanje z državljani drugega jezika; — da se s Slovenci v Italiji ne ravna drugače kot z drugimi narodnimi manjšinami samo zato, ker so številnejše ali pa nasilnejše. Slovensko ljudsko gibanje je za mirno sožitje med tu živečima narodoma in med sosednima državama. Med obema naj bo slovenska manjšina most, ne kamen spotike, zato Slovensko ljudsko gibanje od matične domovine pričakuje: — da z italijansko vlado ohrani čim boljše sosedske odnose; — da z narodnostno skupnostjo v Italiji (Nadaljevanje na 2. strani) Prihodnji ponedeljek, 26. julija, bodo Amerikanci poslali na Luno novo vesoljsko odpravo. Posadko vesoljske ladje »Apollo 15« sestavljajo to pot David Scott, Alfred Worden in James Irwin. Tokratni polet na Luno je ob-senčen od tragične smrti treh sovjetskih vesoljcev Dobrovoljske-ga, Volkova in Pacajeva, ki so se 30. junija vrnili mrtvi na Zemljo s svojega 24-dnevnega kroženja. Prizadetost in prepadenost med znanstvenimi krogi je velikanska. KOLIKO ZMORE ČLOVEK? Ni še uradno znano in morda nikdar ne bo — kajti sovjetske oblasti so v takih primerih rade skrivnostne — kaj je povzročilo zadnjo vesoljsko tragedijo. Moskovski dopisnik londonskega časopisa »Evening News« je zapisal, da so bili sovjetski kozmonavti sami krivi svoje nesreče, ker da so preslabo zaprli vrata kabine in je kisik ušel iz nje. Umrli da so od možganske kapi. So pa spet drugi, ki pripisujejo vzrok za tragično smrt predolgemu letenju v vesolju. Isti človek, ki s svojim duhom prodira vedno bolj v zapletene zakone vesoljstva, še vedno premalo pozna samega sebe, to se pravi, zmogljivost svojega krhkega telesa. Vesoljska biologija je šele v povojih in ji še ni uspelo točno dognati, kakšne učinke ima lahko daljši obstanek v vesolju na živi človeški organizem. Če so astronavti postali žrtve ogromnega pritiska, ki nastane ob dotiku z zemeljsko atmosfero in jih je pogubila breztežnost, kateri so bili 24 dni podvrženi v času svojega kroženja, potem bo treba v osnovi preveriti vse načrte o nadaljnjem raziskovanju vesolja. Dejstvo je, da so morali lani sovjetskega kozmonavta Nikolajeva po 18-dnevnem poletu na nosilih odnesti s kraja pristanka. Če se bo torej izkazalo, da je povratek na Zemljo po dolgotrajnem poletu združen s smrtno nevarnostjo za vesoljce, bo treba začeti s proučevanjem drugačnih zamisli pri osvajanju vesoljstva. Očividno zmore človeški duh mnogo več kot prenese njegovo telo. Seveda pa žrtev, ki so jo doprinesli Dobro-voljski, Volkov in Pacajev, gotovo ni bila zaman. Opozorila je na neke meje, ki jih postavlja breztežnost človeškemu organizmu in to bodo morali načrtovalci bodočih vesoljskih poletov vzeti resno v poštev. Veličino in pomembnost te žrtve je podčrtal tudi sv. oče Pavel VI., ki je na dan tragične smrti treh ruskih astronavtov pri javni avdienci dejal: »Tudi mi izražamo sožalje ob nepričakovanem in tragičnem zaključku poleta treh ruskih vesoljskih letalcev, ki so v teh dneh vzbujali pozornost sveta in tudi našo s svojim drznim in znanstvenim kroženjem okrog Zemlje. Njih žalostni konec še bolj podčrta tveganje in junaštvo treh ruskih mož. Mi izražamo ob tej nesreči svoje sožalje družinam, državi in znanstvenikom. Ta nesreča nas spodbuja k molitvi k Bogu, ki je vir vsakršnega plačila za velikodušno žrtev in vsake tolažbe ob človeški žalosti.« VESOLJSKE TRAGEDIJE Štirje sovjetski in trije ameriški vesoljci so do sedaj (vsaj v kolikor to izhaja iz objavljenih poročil) izgubili življenje v vesoljski tekmi med Sovjetsko zvezo in Severno Ameriko. Ameriška trojka White, Grissom in Chaffee je tragično zgorela 27. januarja 1967, ko je ogenj zajel kabino njihove ladje »Apollo 1« takrat, ko so se šele pripravljali na polet na Luno v vesoljskem centru v ZDA. Tri slabe mesece nato, 23. aprila 1967, je izgubil življenje sovjetski astronavt Vladimir Komarov. Tedaj je Sovjetska zveza izstrelila prvi model nove sovjetske ladje »Sojuz 1« (sojuz pomeni zveza) in zaupali so jo 40-letnemu polkovniku Komarovu. Osemnajstkrat je v samotnem poletu obkrožil Zemljo, letel 26 ur in 48 minut, a ko je hotel pristati, so odpovedala padala »Sojuza 1«. Ladja je treščila na tla, in Komarov se je ubil. Ta neuspeh je skorajda za poldrugo leto ohromil nove sovjetske polete s človeško posadko. Vse omenjene vesoljske tragedije (in morda so bile na ruski strani tudi take, ki mi zanje ne vemo) človeštvo vedno znova opozarjajo, da vesoljski poleti nikakor niso stvar rutine, temveč da skrivajo v sebi mnogotere nevarnosti. Seveda so te nevarnosti za človekovega duha bolj vzpodbuda kot pa zavora za njegovo nadaljnje prodiranje v vesolje. Človek ne bi bil človek, če bi se ovir ustrašil ali pred njimi umaknil. To stori žival, ki jo vodi zgolj instinkt. Človek pa ni tak. Naš pesnik Župančič je to njegovo voljo, spoprijeti se s težavami in jih zmagati, izrazil v klasičnih vrsticah: »Osel gre samo enkrat na led. Baš to je oslovsko! Modrec pa pravi: "Danes sem padel, jutri bom plesal po njem’’.« Titove izjave v Celju 7. julija je predsednik Tito obiskal Celje, kjer je v razgovoru povedal več zanimivih misli, ki razkrivajo sedanji delikatni notranji položaj, v katerem se Jugoslavija nahaja. Tako je Tito dejal, da ga najbolj prizadene, ko je priča razpihovanju nacionalnega sovraštva. Preveč se tudi kritizira, kar pride potem prav sovražnikom socialističnega sistema. Vznemirja ga ugotovitev, da je na eni strani precej neupravičenega bogatenja, medtem ko drugi zelo težko žive. Veliko delavcev je v tujini. Šli so tja, ker doma niso bili dovolj nagrajeni. Vse to se sedaj maščuje. Zveza komunistov je odpovedala tudi glede mladine. Ni se ji znala posvetiti. Posledice utegnejo biti hude. Jugoslovanske zadolžitve v tujini so dvakrat večje od jugoslovanskega izvoza, še vedno se vseprek uvaža. Dolgo se tega ne bo dalo vzdržati. V tujini se danes govori in piše, da je Jugoslavija pred razsulom. Celo tako pišejo časopisi, da dokler živi Tito, bo še nekako šlo, potem bo pa vse razpadlo. Tito na to odgovarja: »Presneto klavrno bi bilo vse skupaj, če bi vse zaviselo od enega samega človeka.« Tito je pograjal tudi tisk, radio in televizijo. Vsa ta sredstva javnega obveščanja posvečajo veliko večjo pozornost temu, kar je slabega v družbi kot temu, kar je dobrega. Proti temu negativnemu pretiravanju je odločen najostreje nastopiti. Ce kdo iz Zveze komunistov s tem ne soglaša, naj izstopi, ker bo drugače Zveza izgubila vse zaupanje ljudi. je organiziral general Medbouh, ki je bil celo med povabljenimi. Pa se je takoj vse zataknilo. Napadalci so streljali vse vprek. Pri tem so ustrelili svojega lastnega vodjo. Tako so ostali brez nadaljnjih smernic. Polastili so se celo kralja Hassana II., a niso vedeli, kaj z njim početi. Končno so mu začeli nekateri poljubljati roko in kralj je bil rešen. Uporniki so se sprva polastili tudi radijske postaje ter naznanili, da je kralj mrtev. Toda že po nekaj urah so jih kralju zveste čete pregnale in danes je položaj v državi spet normalen. Zanimivo je, da je libijska vlada edina od arabskih držav ta udar pohvalila in objavila, da bo podprla »stvar ljudstva«. Ostale vlade so ostale ali zadržane ali pa so odkrito pokazale svojo simpatijo s kraljem, mad njimi celo Alžirija in Egipt. Maroko je arabska država, ki se razprostira na severu Afrike med Sredozemskim morjem in Atlantskim oceanom. Meri 446.550 kv. km in šteje 15.050.000 prebivalcev. 68 % prebivalstva so Arabci, 28,5 odstotkov pa Berberi. Po veri so skoro vsi muslimani, živi pa v Maroku tudi močna judovska skupnost (100.000 ljudi). Glavno mesto je Rabat (400.000 prebivalcev), največje pa Casablanca (1.120.000). 85% prebivalstva se bavi s poljedelstvom, razvita pa sta tudi živinoreja in ribolov. Trupla tragično umrlih sovjetskih vesoljcev počastitev v dvorani rdeče zastave v so bila pred upepelitvijo izpostavljena v Domu sovjetske armade v Moskvi Neuspel državni udar Spet je skupina oficirjev skušala s pomočjo državnega udara priti na oblast in odpraviti eno redkih monarhij, ki so še na svetu. V soboto 10. julija je kralj Maroka Hassan II. praznoval svoj 42. rojstni dan. V njegovi palači so se zbrali člani diplomatskega zbora, razni veljaki in kraljevi sodelavci. V popoldanskih urah je nenadoma prišlo do napada na kraljevo palačo. Napad Pomembna dela v tržaški občini Tržaška občinska uprava je v zadnjem času izvedla več pomembnih del, ki bodo gotovo koristila širokim plastem tržaškega prebivalstva. Potem ko je bilo celotno ozemlje razadljeno na rajone, v katerih je upati, da bodo sosveti pristen izraz potreb rajonskega prebivalstva (jasno je, da bodo pri tem morale priti do izraza tudi potrebe slovenskega dela prebivalstva in pri tem upamo, da se bodo Slovenci lahko posluževali svojega jezika tako na sejah sosveta kakor tudi v odnosu z uredništvom občinskih izpostav), so v zaključni fazi dela terminali v 12 krajih občine, kamor bodo elektronski možgani posredovali vsa anagrafska potrdila krajevnemu prebivalstvu. Medtem se tudi bližajo zaključku dela za metanizacijo celotnega ozemlja. SKUPNO ROMANJE NA SARDINIJO Ne soditi prenaglo Med trnjem in osatom Vodstvo obrača in... stavka obrne. S to parafrazo lahko začnemo poročilo o našem skupnem romanju na Sardinijo, ki je bilo enoindvajsato po zadnji vojni ter se je vršilo od ponedeljka S. julija do sobote 10. julija. V nedeljo 4. julija popoldne je prišel brzojav, da grozi stavka, zato da ni gotov odhod »naše« ladje iz Genove na Sardinijo. Neprijetno težavo smo rešili zadnji trenutek s potovanjem v nasprotni smeri kot je bilo prvotno določeno: avtobusi nas bodo peljali v Civitavecohio, od tu ladja na Sardinijo, povratek pa bo skozi Genovo. Spored je ostal nespremenjen, le potovali smo v obratni smeri ter okusili težavo v prenočevanju na ladji. Sodobni romar lahko potuje z udobnimi avtobusi, na novi ladji, lahko prenočuje v dobrih hotelih, ima pa še vedno nič koliko priložnosti za pokoro in žrtev. Cilj našega romanja je bilo največje sardinsko Marijino svetišče v Cagliariju Naša Gospa »Bonaria«. Izbrali smo ta kraj, ker je bil novost za naše ljudi, ki si žele vedno kaj različnega. Ponedeljek 5. julija je bil dan potovanja: podnevi z avtobusi, iponoči z ladjo. V torek ob 10. uri smo pristali v Cagliariju, popoldanske ure pa so bile namenjene počitku. V sredo ob 9. uri smo stopili v znamenito baziliko Bonartia za skupno pobožnost. Popoldanske ure so bile namenjene ogledu krajevnih zanimivosti: mesta in okolice v spremstvu prijaznih vodičev. Obiskali smo tudi ruševine mesta Nore (30 km izven Cagliarija) z ostanki feni-čanslke, punske in rimske civilizacije. V četrtek je bila skupna pobožnost v stolnici. Tu smo doživeli nepričakovano topel sprejem. Župnik nam je z ginjenimi besedami izrekel dobrodošlico, pred nami obujal spomine na Ljubljano, ko se je udeležil evharističnega kongresa (1939) ter se pa kratkem nagovoru zahvalil za naš obisk s slovensko besedo: Hvala. Odgovorni urednik krajevnega tednika »Orientamen-ti« se je zanimal za nas ter nato pripravil poročilo za svoje (bralce. Nadvse zanimiv pa je bil obisk znamenite. skupine nuragov v mestecu Barumini (63 km od Cagliarija). Nuragi so edinstvena značilnost Sardinije, zgradbe (sedaj jih iiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiNiiiiiiiiiiiiimimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Resolucija in program (Nadaljevanje s 1. strani) vzpostavi tesnejše stike ne glede na ideološke in nazorske razlike; — da podpre vse Slovence brez razlike in odpravi vse vrste monopolov med Slovenci v Italiji; — da preneha s podpiranjem jratelančne politike vključevanja Slovencev v italijanske stranke. Slovensko ljudsko gibanje je mnenja, da mora Slovenska skupnost še nadalje sodelovati s strankami leve sredine, ker je to sodelovanje postavilo prve politične osnove za reševanje slovenskih problemov ter odpira nove možnosti za reševanje prej naštetih točk. Končno Slovensko ljudsko gibanje polaga na srce vsem Slovencem v Italiji: — da vedno in povsod izpričujejo svojo narodno zavest; — da z vsemi svojimi silami zavrnejo vključevanje Slovencev v italijanske stranke; — da se upro porajanju novega fašističnega in drugega nasilja; — da čim bolj in z vsemi sredstvi informirajo vse napredne sile v svetu o naši prisotnosti in o naših zahtevah. NOVI ODBOR SLOVENSKE SKUPNOSTI 6. julija se je sestal svet Slovenske skupnosti, da bi iz svoje srede izbral predsednika ter izvršni odbor. Za predsednika je bil ponovno potrjen dr. Zorko Harej; izvršni odbor, ki bo vodil politično delo Slovenske skupnosti, pa sestavljajo: Drago Štoka, politični tajnik, Franc Mljač, Drago Legiša, Rafko Dolhar in Maks šah. Svet je po izvolitvi novih organov izčrpno analiziral kompleksne probleme o-krog gradnje barkovljanske hitre ceste in izrazil svoje globoke pomisleke glede primernosti take gradnje. Svet je dal novemu izvršnemu odboru nalogo, da vso stvar temeljito prouči. Na prvi seji je izvršni odbor med drugim sklenil sklicati na posvet strokovnjake ter somišljenike Slovenske skupnosti iz Barkovelj, da bi tako otenprej prišlo do točnih zaključkov glede tehnične umestnosti nove ceste, ki bi nepopravljivo pokvarila del pokrajine, ki je ena naj lepših v tržaški občini, tj. prav predel, po katerem bi tekla nova hitra cesta. je prišlo na dan kar 7.000 po vsem otoku), ki še sedaj ljubosumno hranijo svojo skrivnost. Ko smo hodili po ozkih in temnih rovih zgradbe, po ozkih stezah že zdavnaj razpadlega naselja, se nam je zdelo, da smo se za stoletja odmaknili v dobo neznane civilizacije, ki je cvetela v teh krajih. Ta ogled je bilo doživetje posebne vrste. V petek zjutraj smo zaključili bivanje na južnem delu otoka v svetišču Bonaria. Ob deveti uri so nato krenili štirje avtobusi proti severu na potu povratka. Peljali smo se skozi zahodni del Sardinije. Je to v glavnem sama ravnina, kjer sonce močno pripeka in kjer zelo poredkoma dežuje. Vendar je bilo opaziti krepko voljo prebivalcev, ki si pomagajo z napeljavo vode in spreminjajo pusto deželo v zelena polja. Ostaja pa še vedno velik del zemlje neobljuden, podoben pustinji, s svojskimi oblikami gričev. Življenje na otoku je še vedno zaprto samo vase, toda napredek gre svojo pot tudi tu: mesta so že postala kozmopolitska (to smo opazili v Cagliariju, Oristanu, Algheru, Sassariju in v pristanišču Porto Torres), po vaseh pa je še zakoreninjeno to, kar z dvema besedama označujemo kot »tradicionalno pojmovanj e«. Miren je bil pomorski povratek v Genovo. Nosili smo s seboj močne vtise novega sveta, ki smo ga srečali v tem času, predvsem ko smo občudovali prijaznost in prirojeno dobroto Sardincev, njilhov ponos in navezanost na svojo preteklost. To je tudi lep zgled za nas zamejske Slovence! Romanje smo zaključili v baziliki sv. Antona v Padovi. Prav radi dostavimo še anekdoto. Odgovor na prijavo našega prihoda v baziliko smo dobili v slovenskem jeziku, kakor smo tudi na ladji dajali obvestila po mikrofonu v slovenskem jeziku in brez vsakega problema. Kako lepo bi bilo, če bi prenehali tudi pri nas taki »problemi«! Tehnična stran potovanja je bila za vodstvo velika izkušnja: 'tako v zapleteni pripravi, zlasti na vigilijo potovanja in skozi ves teden na potu. Sposobnost in vnema predstavnikov CIT-a gdč. Ceme Franke in Marija Dolenca sta premostila vse ovire. Naj jima bo izrečena topla zahvala in dano vse naše priznanje. Ob koncu še zadovoljiva ugotovitev: resnost in razumevanje večine naših ljudi sta tudi to pot blestela. Bilo je opaziti lepo število novih udeležencev', mnogo romarjev pa je bilo pri sv. obhajilu. Znamenje, da je prodrla v mišljenje naših ljudi potreba po združenju daritve svete maše s sv. obhajilom. Seveda nasitane ob koncu tradicionalno vprašanje, ki so nam ga mnogi postavili: Kam drugo leto? Možnosti bi lahko bili dve: v Francijo (Ars, Paray-le-Monial, Pariz) ali pa na novo pot v Nemčijo v starodavni Koln, kamor so naši predniki svoj čas radi romali. Ko se ob koncu zahvalimo vsem udeležencem za zaupanje in razumevanje, priporočamo vsem isto povezanost in srečanje pri oltarju tudi v naših posameznih verskih skupnostih, da bomo medsebojno združeni za vse dobro. Dušan Jakomin Nova dvorana za papeške avdience V Vatikanu so dogradili novo dvorano v neposredni bližini cerkve sv. Petra. Zgradili so jo po naročilu sedanjega siv. očeta. Načrte je izdelal inž. Nervi. On je tudi nadzoroval izvedbo veličastne stavbe, v kateri je 6.300 sedežev. V dvorano gre lahko 12.000 ljudi. Poleg glavne dvorane je šc druga manjša za študijska srečanja in kongrese. Stavba je grajena v železobeto-nu, vendar tako, da ne moti v sklopu drugih vatikanskih poslopij. Gradnja je stala 6 milijard lir. Glavni namen nove dvorane je ta, da bi številni udeleženci pri skupnih avdiencah svetega očeta videli, da b'. ga dobro slišali in se dobro počutili. Novo dvorano so že začeli uporabljati. Marijino leto naj vpliva na življenje naših vernikov Slovenski škofje zelo priporočajo, naj se slovenski verniki v velikem številu udeležijo slovesnosti ob zaključku Marijanskega kongresa, ki bo 15. avgusta pri Mariji Bistrici na Hrvaškem, škofje prosijo ponovno vse duhovnike, naj bi se Marijino leto močno poznalo v življenju slovenskih vernikov. Priporočajo župnijske in deka- Naš list izhaja tedensko. Paginiramo ga ob sredah popoldne, razpošiljamo pa ob četrtkih dopoldne. Ce pride dopis na naše uredništvo v sredo po dvanajsti uri, čaka nujno en teden na objavo. To se je zgodilo tudi dopisu, ki ga je poslal g. Edvin Švab iz Trsta in smo ga prejeli prejšnji četrtek 8. julija ob 11,30. V pismu se g. Švab dotakne več zadev, ki so v zvezi s pisanjem našega lista, zlasti pa se ustavi ob članku z naslovom »Za ceno odprtosti«, ki je bil v Katoliškem glasu objavljen 24. junija 1971 v 25. številki. Ko je g. Švab pretekli petek naš list vzel v roke in ni našel svojega dopisa v njem, je dopis nemudoma odstopil »Primorskemu dnevniku«, ki ga je že naslednji dan, tj. v soboto 10. julija v celoti objavil s pripombo, da ga naše uredništvo ni hotelo objaviti niti v izvlečku. Gotovo, nismo ga objavili, ker je za prejšnjo številko, kot rečeno, prišlo prepozno. Torej: nismo ga mogli, ne pa: nismo ga hoteli objaviti. Sedaj je za to poskrbel že »Primorski dnevnik«. Vendar hočemo iz spoštovanja do prof. Vrabca, ki ga g. Švab v svojem pismu omenja, priobčiti tisti del, ki se na profesorja nanaša, da bodo tudi tisti, ki ne berejo »Primorskega dnevnika« o tem obveščeni. Napisali ste — pravi E. Švab — oziroma pristali na objavo naslednjega stavka: »Prof. Ubald Vrabec je v daljšem posegu opozoril na umiranje slovenskih "rezervoarjev” Padrič, Gropade, Bazovice itd., ki so v zadnjih letih izgubili tretjino svo- Čimprej pride deklica v skavtsko družino, tem pristneje se navduši za skavtske ideale. Ob zgledu in vodstvu starejših skavtinj si mimogrede pridobi take lastnosti, ki človeka napravijo zadovoljnega in koristnega za družbo. Sedem dobrih lastnosti odlikuje vsako veverico: ubogljivost, rednost, zadovoljnost, ljubezen do narave, srčna dobrota, koristnost, odkritosrčnost. Če veverica katere teh lastnosti nima, se mora hitro in čim bolje potruditi, da popravi, kar je narobe. STS (Slovenske tržaške skavtinje) je organizirala letos prvič tabor za svoje najmlajše skavtinje. Na Tržaškem je namreč okrog trideset veveric in je bil zato že skrajni čas, da se je njim posvetilo nekoliko več truda kot do zdaj. Tabor je imel zelo velik uspeh. Udeležilo se ga je dvajset deklic od šestih do desetih let; spremljalo jih je šest starejših skavtinj. Skupaj so preživele nepozaben teden pri Jalnovih v Beli peči. že samo okolje je zelo pozitivno vplivalo na vzdušje v taboru, pa tudi vreme je bilo vseskozi lepo. Dnevni red je bil v glavnem isti, kot se je uveljavil na taborih STS. Tudi veverice so zjutraj najprej telovadile in dvigale zastavo, po zajtrku pospravljale po sobah in po svojih nahrbtnikih, potem pa odhajale na sprehode. Popoldne so pa spet šle na izlet. Pred večerjo pa so dobro uro pri- nijske tridnevnice in marijanske prireditve ter romanja. Dobro pripravljene naj bodo zlasti škofijske marijanske prireditve: na Brezjah 8. avgusta, na Ptujski gori 5. septembra, na Sveti Gori 8. avgusta, pri Novi Štifti 22. avgusta in iv Strunjanu 19. septembra. Srečanje na Montserratu V samostanu Montserrat v Španiji se je zlbralo 3.000 študentov na prvem misijonskem sestanku. Razpravljali so o odgovornosti kristjanov za širjenje evangelija. Ob tej priložnosti so študentje organizirali tudi festival misijonske pesmi. Novi bolgarski patriarh Bolgarska pravoslavna Cerkev si je izvolila novega patriarha. Norvi patriarh je metropolit Maksim, star 57 let. Središče za proučevanje Pavlove teologije V Damasku so odprli središče za proučevanje Pavlove teologije in duhovnosti. Središče ima mednarodni značaj in ga vodijo frančiškani, varuhi svetih krajev. Pri otvoritvi je bil navzoč kardinal Fiirsten-berg, prefekt kongregacije za Vzhodne Cerkve in predstavniki sirske vlade. jega slovenskega življa, o škodljivosti in-ternacionalizma ipdb. Zaradi tega je Stojan Spetič zažugal Vrabcu, da je to defetizem, ki so ga med narodnoosvobodilno borbo ozdravljali baje z ustrelitvijo.« Danes je obiskal sedež SPZ prof. Vrabec, ki je užaljeno reagiral na že prej citirano žuganje. Kar sem povedal prijatelju Vrabcu, naj, prosim, velja tudi za vas in vaše cenjene bralce. Spetič je dobesedno rekel naslednje: »Naj mi ne zameri tov. Vrabec, če bom piker. Mislim, da ne smemo biti disfatisti. Disfatiste so med vsako vojno streljali. Disfatizem ni orožje, s katerim se bomo borili.« V Slovarju slovenskega jezika ne stoji beseda »disfatizem«, ampak »defetizem« z naslednjo oznako: »— kdor ni prepričan o uspehu kakega pomembnega dela, prizadevanja, maloduš-než; med vojaki so se pojavili defetisti.« Defetizem so preganjali v vseh vojnah, tudi pravičnih. Zakaj neki vam tako zlahka vskoči med vrstice narodnoosvobodilna borba, ko gre za prikaz nekih nepravilnosti. Nisem tega napisal zato, da bi Spetiča branil. Napisal sem, ker želim, da bi bili vaši bralci pravilno informirani in ker na Spetičeve besede ni nihče iz delavnega predsedstva občnega zbora reagiral, kar bi prav gotovo, če bi Spetič našega Vrabca v resnici žalil. Izrazil je le osebno mnenje, za katerega ni predsedstvo dolžno predpisovati receptov, na podlagi subjektivne ugotovitve, da je Vrabčeva intervencija izražala neko malodušje. Prosim vas, da iz korektnosti objavite gornje pismo. pravljale program za taborni ogenj; nakar je bilo snemanje zastave, večerja, taborni ogenj in končno spravljanje k počitku z obvezno večerno pravljico. Na programu je bilo torej veliko hoje in gibanja v naravi. Vsem vevericam bodo gotovo ostali v spominu vožnja s čolnom po prvem belopeškem jezeru in igranje med skalami ob drugem, celodnevni izlet na Tromejo in tam premetavanje po travi in prevračanje kozolcev, potem pa tudi postavljanje hišk v bližnjem smrekovem gozdu. Vsaka od štirih skupin — ali venčkov, kot pravimo — si je namreč postavila svojo hiško iz vej in jo opremila z lepim vhodom, s stopničkami in vrtom: nastalo je pravo tekmovanje, katera hiška bo večja, katera lepše opremljena, katera prijetnejša. Pri vsakem delu so veverice pokazale veliko vnemo. Posebno zagrizeno so se borile za »zvezdice«. Vsaka veverica je s svojo pridnostjo služila svojemu venčku »zvezdice«, z neubogljivostjo, nerednostjo itd. pa »pike«. Ob vhodu v njihovo gnezdo je visela razpredelnica: vsak venček je dnevno dobival točke glede vseh sedmih zakonov veveric. Priznati je treba, da je bilo pik veliko manj kot zvezdic. S posebnim veseljem so vsak večer veverice pripravljale taborni ogenj. V prizorčkih in smešnicah so se pokazale nepričakovano iznajdljive in pridne. Večinoma so pripravljale program popolnoma same. V nedeljo so pripravile popoldanski taborni ogenj za starše, ki so prišli na obisk. Veverice so bile ponosne za svoj nastop, starši pa so bili zadovoljni s svojimi vevericami. Veverice in njihove voditeljice so se vrnile domov v sredo zvečer polne novih doživetij in... trudne. Za ene in druge je bit ta prvi poskus izredno koristen. Pokazalo se je, da je skrb za najmlajše bistvenega pomena za bodočnost skavtske organizacije. Zato bo odslej tabor veveric redno vključen v letni delovni načrt STS. Vojna v Indokini (Vietnam, Laos in Kambodža) je do sedaj terjala od 1. januarja 1961 do apnila letos že življenje 54.284 ameriških vojakov; 44.876 jih je bilo ubitih v bojih, 9.408 pa jih je umrlo zaradi raznih nesreč in bolezni. Na Koreji je po podatkih ameriškega obrambnega ministrstva izgubilo življenje med 25. junijem 1950 in 27. julijem 1953 54.246 ameriških vojakov. Tri vojne v ameriški zgodovini, ki so zahtevale še več življenj kot vojna v Indokini, sta bili obe svetovni vojni in ameriška državljanska vojna med Severom in Jugom. Ta je bila najbolj krvava, saj je padlo kakih 364.000 severnjakov, južnjakov pa 260.000. V drugi svetovni vojni je padlo na bojiščih 291.557 ameriških vojakov, drugi In vendar gre za isti zločin Ko italijanski komunistični skrajneži napadajo oz. nasilno zasedajo razne stavbe (občine, šole itd.) v Milanu ali Turinu (kjer niso komunisti na oblasti), najdemo v komunističnem časopisju, med ostalim tudi v slovenskem, take naslove: »Delavci in mladina v boju za reforme proti reakciji...«, »Mladina zasedla to ali orno stavbo in s tem pokazala svojo odločnost za dosego napredka« itd. Zgodilo pa se je te dni, da so taisti komunistični skrajneži zasedli sedež deželnega odbora in napadli na florentinski univerzi profesorja, vse to z rdečimi zastavami v rokah. No, tokrat pa komunistično glasilo piše takole: »Firence: delavci in študentje izolirajo provokatorske skupine... Težak tepistični napad na profesorja... (Unita 9.7.1971). In veste zakaj tako? Zato ker so tokrat rdeči skrajneži napadli svoje bratce: deželni toskanski odbor je pač v rokah PCI in tisti napadeni profesor je tudi član PCI. Torej, kar je v Turinu herojstvo, je v Firencah zločin, in vendar gre za isti zločin! ZA KMETOVALCE Novi poskusi med živinorejci Potrošnja mesa v Italiji se veča leto za letom. Da se zadosti potrebam prebivalstva, je država prisiljena uvažati ogromne količine živine in mesa, ki dosegajo poldrugo milijardo lir na dan. Vlada se trudi, da bi z različnimi sredstvi dvignila domačo proizvodnjo in tako vsaj deloma znižala velike stroške za nakup mesa v inozemstvu. Živinorejska politika je bila še pred nekaj leti usmerjena v pridelovanje mleka; ko pa so se začele nabirati v skladiščih zaloge neprodanega masla in sira, se je pojavila misel o reji izrazito mesnih pasem. Med novimi poskusi srečamo prav zanimiv primer, ki se odvija v pokrajini Forli. Večja kmetija leži v hribovitem svetu in sega do višine 900 m nad morjem. Glavna panoga je živinoreja, katere podlago tvorijo visoko mlečne belo-čme krave frizij-ske pasme. Ker mleko ne daje zadovoljivega zaslužka, se je gospodar odločil, da eno četrtino krav drži za razmnoževanje čiste pasme, tri četrtine pa jih oplaja z bikom težke mesnate pasme Charolaise. Pri tem je izbral bika, čigar teleta tehtajo ob porodu le 35 do 40 kg; s tem se je izognil težavam, ki bi nastale ob telitvi premočnih telet. Reja traja osem mesecev. Prvih šest mesecev dobivajo teleta umetno mleko, katerega pijejo po volji; manjši del obroka pa sestavljajo močna krmila in dobro seno. Zadnja dva meseca jih krmijo le s senom in močnatim dodatkom. Ker so teleta podedovala po biku sposobnost za tvorbo mesa in ker prejemajo pravilno sestavljeno krmo, se njihova teža poveča dnevno za 1,6 do 1,9 kg. V osmih mesecih dosežejo težo okrog 500 kg. Prodajo jih kot telečje meso in uspejo doseči ceno 700 lir za kg. Zelo važna podlaga te reje so travniki. Pravilna mešanica trav in letno gnojenje s polnim gnojilom 20-10-10 in sicer 400 do 500 kg na hektar, zagotovi odlično krmo, ki je enakovredna detelji. Pridelano mleko krije glavne stroške dela, dočtm so prirejena teleta za gospodarja čist dobiček. Takšna teleta, ki so proizvod križanja čiste mlečne in čiste mesne pasme in so teleta prvega pokolenja, so namenjena le v zakol in v nobenem primeru za pleme. Oplojevanje je treba izvajati načrtno, da ne bi pokvarili dolgoletnih naporov za ustvaritev čistih pasem. Inž. Janko Košir vzroki pa so zahtevali življenja še 113.842 mož. V prvi svetovni vojni je bilo žrtev precej manj: v 'boju je umrlo 53.402 vojakov, iz drugih vzrokov pa 63.114. Zanimiva razsodba V Clevelandu (ZDA) je neki 19-letni mladenič ozmerjal policista s psovko »svinja«. Sodnik ga je obsodil na tri ure bivanja v svinjaku, da »bi žalitelj mogel od blizu doumeti, kakšna je razlika med svinjo in človekom«. Če bi isto merilo uporabili sodniki za vse, ki nadevajo isto živalsko ime Bogu in Materi božji, bi bila v naših krajih svinjaki trajno zasedeni in še premalo bi jih bilo. OKNO V DANAŠNJI SVET Tabor tržaških veveric AMERIŠKE ŽRTVE Y INDOKINI ijn Z GORIŠKEGA Predarlsko, nemško Vorarlberg, kar bi pomenilo dežela pred goro Ari, je skrajni zahodni del avstrijske republike. V njo se pride najlaže ipreko Arlškega prelaza, ki Predarlsko povezuje s severno Tirolsko. Pokrajina meji na zahodu na Švico. Meja je naravna, ker jo dela reka Ren, ki izvira v Švici, preide v Bodensko jezero, iz njega spet odteka in se nato počasi usmeri preko Mainza in Kolna v Severno morje. Predarlsko je ob Renu precej ravninska pokrajina, zaledje pa mu sestavljajo proti vzhodu visoke gore. Glavna mesta so Bludemz, Feldkirch, ki je sedež škofije in Bregenz ob Bodenskem jezeru. Po prvi svetovni vojni je bilo na Predarlskem Nekateri člani zbora »Fantje izpod Grmade« ob postanku v Stamsu pri Innsbrucku močno gibanje, da bi se dežela kot samostojen kanton priključila Švici, toda švicarski politiki so tako združitev odsvetovali. Kasneje, ko je Hitler prišel v Nemčiji na oblast, se je to ravnanje izkazalo za zelo modro, kajti skoro gotovo bi Hitler Predarlsko zahteval za svoj Reich kot je to storil z Avstrijo, češkimi Suideti in Gdanskom. Sicer pa na Predarlsikem meje s Švico skoro ni čutiti. Nihče ne zahteva na meji dokumentov in številni mostovi čez Ren vso pokrajino na obeh straneh reke bolj vežejo kot pa delijo. Na Predarlskem je danes veliko število tujih delavcev. Tudi Slovenci so številni. V glavnem so Štajerci in Prekmurci. Zanje duhovno skrbi Viktor Pemuš, duhovnik ljubljanske škofije, doma iz Kranja na Gorenjskem. Veliko se zanje zanima tudi laiik dr. Anton Roger iz Bregenza, ki v povezavi z Dušnopastirskim uradom za izseljence skrbi, da naši ljudje niso moralno, versiko in prosvetno sebi prepuščeni. Ko je p. Fidelis sporočil dr. Rogerju, da bodo goriškii prosvetarji — pevci in igralci — gostovali za slovenske izseljence v Einsiadelnu, je dr. Roger izrazil željo, naj bi do takega gostovanja prišlo tudi na Predarlskem. Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici je ta predlog osvojila. Tako je bilo treba v nedeljo 27. junija hitro po kosilu dati Einsiiedelnu slovo, da je moglo priti do izvedbe tudi drugega dela programa. Pot je vodila najprej ob Zuriškem je-zelu, nato dosegla VVallensko jezero in se pri Sargansu usmerila na sever ob desni strani Rena. Pri kraj.u Buchs je bilo treba prekoračiti reko in že je naše potnike pozdravila kneževina Liohtensteim. Ker je naši bralci gotovo ne poznajo v podrobnostih, se ustavimo za hip pri tej zanimivi državici sredi Evrope. SVOJEVRSTNA DRŽAVA Kneževina Liohtenstein meri 157 km2 (republika San Marino 61 km2, kneževina Monaco 1,57 km2). Prebivalcev ima komaj 19.000. Jezik je nemški. Po dolgem meri 25 km, ko širokem pa 6 km. Ob Renu je kneževina ravna, proti vzhodu pa gorata, saj njen najvišji vrh Grauspitze doseže celo 2599 m višine. Glavno mesto dežele, ki ima 11 občin, je Vaduz. Parlament ima 15 članov. Lichtenstein je dedna monarhija. Knezi Lieh-tensteini imajo svoj izvor v gradu Liohten-stein v Modlingu pri Dunaju. Zgodovina omenja to družino že leta 1140. Od leta 1938 vlada knez Franc Jožef II. Liahensteiin je srečna dežela. Že leta 1868 je bila odpravljena vojaška služba. Politično se Liohenstein naslanja na Švico. Z njo je povezan gospodarsko. Plačilno sredstvo je švicarski franlk, edino železnico, ki vodi iz Feldkircha preko Vaduza v Buchs, pa upravljajo Avstrijci. NASTOP V RANKWEILU Vožnja skozi Liohenstein je bila kratka. Pri Feldkirch-u so goriški kulturniki stopili na avstrijslka tla. Avtobus se je usmeril naravnost proti severu. Sredi poti med Feldikirchom in Bregenzem leži mesto Go-tzis. Je to kar veliko podeželsko mesto (7.000 prebivalcev) z lepo farno cerkvijo sv. Ulrika in obdano od zelenih gozdov. Blizu Gotzisa stoji na gozdnatem griču Mladinski dom St. Arbogast. Sv. Arbogast je bil puiščavnik, ki je na mestu, kjer sedaj stoji dom, imel svojo puščavniško hišico. Sedanji mladinski dom pa ne izgleda nič puščavniško. Ima tri poslopja ter moderno zgrajeno in urejeno kapelo. Naši pevci so hitro povečerjali, nato pa se prepeljali v nekaj kilometrov oddaljeni Rankweil. Tam je zelo lepa dvorana, ki jo je dal Dušnopastirski urad na razpolago za nastop. Naši rojaki so bili ob mizah že polnoštevilno zbrani. Kot v Einsiedelnu so tudi tu prišle steklenice piva in vina do polne veljave. Po izrečenih pozdravih (dr. Roger, dr. Humar in V. Pennuš) se je začel razvijati prograim, zelo podoben onemu v Einsiedelnu, le v nekoliko skrčeni obliki. Zbor »Lojze Bratuž« je zapel šest pesmi, zbor »Fantje izpod Grmade« pa pet. Zelo so navdušili občinstvo vsi trije igralci prosvetnega društva štandrež z burko »Medved«. Menimo, da je bil to eden njihovih najboljših nastopov. Po nastopu se je ob zvokih poskočne glasbe nadaljevala vesela družabnost, ki je zajela tudi goriško skupino. Z naj lepšimi vtisi se je vrnila v mladinski dom St. Arbogast, kjer se je predala zasluženemu počitiku. -jk Skedenj V sredo 7. julija je obhajal msgr. dr. Jakob Ukmar 70-letnico mašniškega posvečenja. Znano je, da monsinjor ne mara nobene proslave, poleg tega se v tednu svoje obletnice zapre redno v tišino in zbranost duhovnih vaj. Škedenjci pa smo še posebej dolžni dragemu imonsmjorju zahvalo za vse dobro, k; ga je naredil v času svojega 53-letnega bivanja v Škednju. Spomnili smo se izredne obletnice teden prej s številno udeležbo pri njegovi maši in pri sv.-obhajilu. Škedenjci so napolnili ceitkev in se tako pridružili v molitvi svojemu dobrotniku. Le tako mu je bilo mogoče izkazati javno naše priznanje in čestitke. Na najlepši način pa bomo proslavljali dragega tnonsinjorja, ako se bomo držali njegovih besed: to je zvestobe Cerkvi in Bogu. Nova fakulteta na tržaški univerzi V Uradnem listu je bil pred kratkim objavljen odlok predsednika republike o spremembah statuta tržaške univerze. S tem odlokom je na tržaški univerzi ustanovljena fakulteta za politične vede. Doslej je bil študij političnih ved na tej univerzi priključen pravni fakulteti. Študij na novo ustanovljeni fakulteti je razdeljen na dve dveletji. Prvi je prope-deviičnega značaja, drugi pa je razdeljen v tri smeri: politično-upravno, politično-mednarodno ter političnoso možne različne kombinacije tako glede oblike kot uporabe materialov, vendar na temelju dveh osnovnih razredov: 1. japonskega načina postavljanja cvetja »ikebana«, pri čemer je obvezno poimenovanje ureditve (npr. ples cvetlic, klasje v vetru ipd.) ter 2. evropskega postavljanja cvetlic, ki vključuje vse sloge in uporabo najrazličnejšega materiala z izjemo zaščitenih rastlin od poletnega do suhega cvetja ali pa tudi sadja, zelenjave itd. Možno je tekmovanje v obeh razredih tudi z več cvetličnimi ureditvami. Prijave sprejema Kmetijska zadruga v Trstu, ul. Ugo Foscolo 1 tel. 94386 ali Hrovatin Lucija, ul. Ginepri 5, tel. 211161, Opčine najkasneje do 20. julija letos. Diakoni kot posebna služba V Združenih državah Sev. Amerike je sedaj v službi 15 diakonov. V letošnjih poletnih mesecih bo prejelo posvečenje drugih 33 diakonov. Kandidatov za diakonat pa je 419. ŽUPNO OPASILO V BAZOVICI V četrtek 22. julija: na praznik sv. Marije Magdalene bo ob 21. uri somaševanje. V petek 23. julija: filmski večer na pi'ostem v Slomškovem domu. V soboto 24. julija: tekme v ženski odbojki za pokal »Opasilo 1971«. V nedeljo 25. julija: ob 10.30 sv. maša, ob 19h zaključne šport- ne tekme; ob 21h zabavni večer; igrala bosta ansambla Zajc z Opčin in domači Kondor. V teh dneh bo tudi razstava starinske opreme v predmetih in slikah. Nov doktor Na tržaški univerzi je doktoriral iz prirodoslovnih ved Dušan čemic iz Gabrij ob Vipavi. Novemu doktorju naše iskrene čestitke! Občinska seja v Števerjanu V sredo 7. julija se je sestal pod predsedstvom župana Stanislava Klanjščka občinski svet, ki je obravnaval nekaj tekočih upravnih zadev. Kot smo že poročali, je občinski sivet pred časom sklenil nabaviti mehanograf-ski stroj za ureditev volilnega in anaigraf-skega urada. Te dni so uslužbenci opremili volilni urad s tem mehanografskim sistemom, ki poenostavlja vse delo. Sedaj je na vrsti ureditev anagrafskega urada in imenika, kar bo v veliko korist občanom, ki bodo na občini iskali razna potrdila in izkazila. Poudariti moramo, da je to prva slovenska občina na Goriškem, ki je uvedla ta novi in moderni sistem, čeprav dobro vemo, da njen ekonomski položaj ni rožnat; vendar bi bilo nespametno, če bi se naše slovenske uprave ne vključile v razvoj naprednih občin, posebno ko gre za dobro in korist vseh občanov. Bralci pišejo Odmevi z Repentabra Spoštovani! V Primorskem dnevniku z dne 10. t. m. sem bral pismo Edvina Švaba, v katerem le-ta omenja, da manjka v poročilu o taboru ob 25-letnici Slovenske prosvete na Repentabru ime prisotnega gosta Svetka Grgiča, ki je zastopal SPZ. Ker sem goste pozdravil osebno v začetku tabora, vendar pa ne poimenoma (razen menda jugoslovanskega konzula), prosim, da v prihodnji številki Vašega cenjenega lista objavite to moje pismo kot popravek in dopolnilo k članku, ki ga je rmpisal tržaški kronist. Zal mi je, da je ime zastopnika SPZ izostalo, gotovo pa se to ni zgodilo namenoma, kot bi kdo utegnil razumeti iz Švabovega pisma. Z vsem spoštovanjem Vaš Marij Maver predsednik Slovenske prosvete Opomba tržaškega kronista: Ime sem žal izpustil, ker me nihče ni opozoril na zastopnika SPZ. Vsekakor pa se mi zdi taka občutljivost, kot jo je pokazal Edvin Švab — posebno še če pomislim na poročilo, ki ga je o taboru SP objavil slovenski dnevnik — nadvse pretirana in neutemeljena. Nova pobuda p. Peytona Nedavno se je mudil v Palestini znani apostol molitve rožnega venca pater Pey-ton. Po želji jeruzalemskega patriarha je organiziral molitev rožnega venca v raznih krajih Palestine, zlasti v Nazaretu, Betlehemu in Jeruzalemu. Razne romarske skupine, ki so bile v tem času v Palestini, so se vključile v akcijo patra Peytona in po želji sv. očeta molile rožni venec za mir v svetu. Poročila pravijo, da je pobuda p. Peytona za molitev rožnega venca lepo uspela. SLOVENSKA TELEVIZIJA Spored od 18. do 24. julija 1971 Nedelja: 10.50 Otroška matineja. 11.40 Mestece Peyton. 17.25 Balada o črnem zlatu - ameriški film. 19.00 Nogomet Brazilija: Jugoslavija. 21.40 A. Marodič: Exim-pexeximpex (Mali oglasi) ter Amerikanci. Ponedeljek: 17.15 Waterpolo Partizan: Mornar. 18.35 Po Kordunu. 19.05 Mladi za mlade. 20.35 Plaut: Hišni strah - predstava SLG Celje. 21.40 Kulturne diagonale. Torek: 18.40 Prijatelj Ben - otroški film. 19.05 Poletni dež - sovj. zabavno glasbena oddaja. 19.35 Cesta in mi. 20.35 Umberto D - italijanski film. 22.05 Malo za šalo, malo za res. Sreda: 18.30 Pika Nogavička. 19.05 Risanke in lutkovni filmi. 19.20 Po sledeh napredka. 20.35 I. Štivičič: Kam gredo divje svinje - III. del. 21.35 Človek, človeku -reportaža. Četrtek: 17.25 Družina - poljudno znanstveni film, 17.50 Enajsta zapoved - film. 19.20 Vse življenje v letu dni. 21.00 Tolstoj: Vojna in mir - IV. del. 21.50 XXI. stoletje. 22.40 400 let slovenske glasbe. Petek: 18.30 Veseli tobogan - Poreč. 19.00 Mestece Peyton. 20.35 Balalajka - ameriški film. 22.15 Odiseja miru. Sobota: 16.30 Atletsko prvenstvo Jugoslavije. 18.20 Po domače z ansamblom Borisa Terglava. 18.45 Bratovščina Sinjega galeba - mladinski film. 19.10 Zlepljene basni. 20.35 Omiš 71 - prenos festivala dalmatinskih pesmi. 21.35 Svet otokov in atolov. 22.00 Maščevalci - serijski film. iiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiimiimiiiiiiiiiiiuiHiiiiiiiniHiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiimiiiiiimiiiiiiiiiiiiniiimiiNiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiimiiiiiiiimiiiiiiiiim t Msgr. Janez Hladnik 134 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA (SPOMINI ) DOKONČNO SLOVO Še isti dan popoldne se je msgr. Hladnik vrnil mrtev v svojo župnijo. Njegovo truplo so položili na mrtvaški oder v cerkvi sv. Jožefa Pompejskega. Sem so ga hodile kropit množice ljudi, ne samo iz njegove fare, temveč tudi iz okoliških naselij in iz vsega Vel. Buenos Airesa. Med temi so bili zlasti številni stari in novi slovenski izseljenci. Vencev je bilo toliko, da sta bila potrebna naslednji dan v pogrebnem sprevodu kar dva vozova. Med njimi je bil tudi venec Slovenske vasi iz Lanusa, tega trajnega spomenika na Hladnikovo skrb za slovenske protikomunistične izseljence po drugi svetovni vojni. Na venou je bil napis: »Svojemu ustanovitelju in častnemu članu Slovenska vas«. Lepi so bili tudi venci starih slovenskih naseljencev, farne šole, Krščansko-demo-kratske stranke iz Lanusa, raznih slovenskih domov in venec društva »Zedinjena Slovenija«. Na pogreb se je zbralo toliko ljudi, da je bil sprevod dolg pol kilometra. Pogrebne obrede je opravil škof iz Lomas de Zamo-ra msgr. Alejandro Schdl. Preden je msgr. Hladnik nastopil svojo zadnjo pot, se je v cerkvi poslovil od njega župnik Oscar Delgado. Med drugim je dejal: »27. maja 1950 je prišel v ta kraj, ki ga sedaj dokončno zapušča, padre Juan Hladnik, da prevzame vodstvo fare med ljudmi, ki so bili od vseh pozabljeni in zapuščeni ter so polnih 14 let čakali, da dobijo svojega duhovnika. Med temi ljudmi je Hladnik ostal do smrti. Najprej je razširil cerkev, nato je priredil primerne župnijske prostore in dvorano, ustanovil je farno šolo, za kar so mu bili ljudje še posebej hvaležni. Ko smo doživljali pred desetimi loti napade laicističnih krogov na Cerkev, se jim tukajšnji ljudje niso pridružili. Zatrjevali so: Prosili smo na vseh straneh, da bi nam dali šolo, pa je nismo dobili. Ko pa je prišel med nas padre Juan, je šala postala stvarnost. Bil je reven med revnimi, ljubil je zaupano mu čredo, znal je lajšati trpljenje, župnijska skupnost, ki jo je ustvaril iz niča, je imela v njem učitelja Kristusove resnice in gorečega pastirja, ki jo je vodil s svojo besedo tako s prižnice kot iz spovednice. Ljubil je svoj narod, iz katerega je .izšel. Svojim rojakom, ki so izgubili domovino, je postal krušni oče. Po njegovem posredovanju je 8.000 Slovencev dobilo upanje, delo in dom med argentinskim ljudstvom. Da bi jim pomagal, se je pogumno spoprijel z njih revščino in se boril proti nerazumevanju in preziru, ki so ga bili od nekaterih spočetka deležni. S svojim vsestranskim delovanjem je tako postal Hladnik last tako domačinov kot slovenskih priseljencev. Zato je prejeli tudi priznanje s cerkvene strani, ko je bil imenovan za monsignorja. Bil je prvi slovenski duhovnik v Argentini, ki je dosegel to cerkveno odlikovanje. Ta dobri pastir je sedaj za vedno za- spal, v srcih pa je pustil trajen spomin na izvršena dobra dela.« Po teh besedah so dvignili krsto in jo ponesli na mrtvaški voz. Msgr. Janez Hladnik je tedaj nastopil svojo poslednjo pot po ulicah svoje župnije. Sprevod je krenil proti cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi. Tam so krsto prenesli v cerkev, kjer je opravil molitve delegat slovenskih dušnih pastirjev msgr. Anton Orehar, od pokojnika pa se je poslovil v imenu Slovenske vasi in viikarije lazarist Janez Petek. Pred cerkvijo sta bila nato še diva govora, nakar se je žalni sprevod usmeril proti 12 kvader (1 kvadra - 100 m) oddaljenemu pokopališču v Lomas de Zamora. Spet je nastopilo več govornikov: msgr. Orehar, v imenu slovenske duhovščine, domačin Luciano Rojas kot predsednik farnega odbora in Hladnikov prvi ter dolgoletni sodalovec, Antonija Matijevičih v imenu učiteljstva farne šole pri Sv. Jožefu iz Pompeja in Jože Rqpovž v imenu metliške fare, kjer je pok. Hladnik nekaj časa deloval kot kaplan. Miloš Stare se je od msgr. Hladnika poslovil kot tajnik Narodnega odbora za Slovenijo. Primerjal ga je z Janezom Ev. Krekom. Nekaj sorodnega je bilo med njima v načinu dela. Ni bil mar Janez Hladnik vsem slovenskim izseljencem v Argentini in domačinom v okolju, kjer je nazadnje deloval, nekaj podobnega kot Janez Evangelist Krek vsemu slovenskemu narodu? Zadnji govornik je bil arhitekt Viktor Sulcič, predstavnik starih slovenskih naseljencev in njegov osebni prijatelj. Podčrtal je Hladnikovo dobroto, ki se je razdajala z neprestanim sladkim nasmehom. Vedno je hodil okoli, trkal na vrata in prosil, a nikdar zase, vedno le za druge. Zato so prizori, ki so se odigrali v cerkvi pred njegovo krsto, znova izpričali, da je bil ves v službi revnih, trpečih, otrok. »Ta jok ljudstva — je končal arhitekt Sulčiič svoj govor — je naj večje plačilo, ki ga more prejeti le človek, ki je zvesto vse življenje služil Kristusu.« (Se bo nadaljevalo) Marijanišče na Opčinah Srečanje treh narodnosti v Ogleju V nedeljo popoldne se je v oglejski baziliki ponovilo srečanje treh narodnih verskih skupnosti, ki je postalo že kar . tradicionalno, namreč furlanske, slovenske in nemške. Tem narodnostim je bil Oglej že v zgodnjem srednjem veku prvi svetilnik krščanske vere in sicer v res pravem ekumenskem duhu. Saj ni s krščansko vero vsiljeval potujčevanja, kakor je to delal npr. Salzburg. In zato smo se Slovenci radi odzvali povabilu, da prisostvujemo službi božji v treh jezikih, katero je daroval goriški nadsšof msgr. Cocolin. P-rvo berilo je prebral v slovenščini ljubljanski kanonik dr. Ivan Merlak ter tudi povedal nekaj priložnostnih misli v zvezi s to slovesnostjo. Drugo berilo je bilo v nemščini; prebral ga je župnik z šmohora v Ziljski dolini. Ob evangeliju sta v furlanščini govorila (domači župnik msgr. Marcuzzi in nadškof Cocolin, ki je misli vseh treh prejšnjih govornikov povezal v enoto ter s tam dal poudarek oglejski skupnosti narodov, lei je lahko za vzgled marsikomu in marsikateri verski skupnosti tudi v današnjem času. Božjo službo je lepo popestrilo petje treh zborov: iz S. Giorgio di Nogaro in iz Vidma »J. Tomadini«, ki sta pela v fur-lanščini ter goriškega »L. Bratuž«, ki je pel v slovenščini .pod vodstvom I. Kralja. Naj še za kroniko omenimo, da je pred sveto mašo bila predstavitev novega furlanskega misala. Ob izidu tega tako pomembnega dela lahko furlanskim vernikom samo čestitamo. Knjiga bo veliko pripomogla k podomačenju službe božje in k ohranitvi ter poživitvi furianščine kot jezika. Le škoda, da so se tako pozno zdramili. Morda pa le še ni prepozno. Saj je furlanski narod žilav ter bo znal uveljaviti svoje tradicije na vseh poljih. Zlata maša v Gorici Pretekli teden se je mudil v Gorici g. Jože Košiček, ki je bil v času pred drugo svetovno vojno glavni ravnatelj Jugoslovanske knjigarne in tiskarne v Ljubljani ter več let glavni urednik najbolj razširjenega slovenskega tednika »Domoljub«, sedaj pa živi že nad dvajset let v Buenos Airesu, kjer je bolniški kurat v bolnišnici »Fernandez«. To je bolnišnica s 700 posteljami, ki zahteva nenehno prisotnost in vedno pripravljenost nuditi bolniku duhovno pomoč. G. Košiček je te dni obhajal zlati jubilej sivoje nove maše, ki jo je leta 1921 opravil v Žužemberku ob zeleni Krki. Zato si je zaželel, da bi svoj jubilej preživel v bližini svoje domovine in v družbi svojih ožjih sorodnikov. Odločil se je za Gorico. Tu je preteklo soboto v kapeli Zavoda sv. Družine opravil daritev zahvale. Zavodske sestre so poskrbele, da je bil tudi zunanji okvir slovesnosti svečan in prijetno domač. G. zlatomašniku, ki je že odpotoval proti daljni Argentini, želimo še vrsto let življenja in duhovniškega udejstvovanja v korist bolnikov, spomin na prijetne dni v Gorici pa naj ga krepi sredi daljne tujine in ga osrečuje v službi bližnjega. Asfaltiranje števerjanskih cest Ko je števerjanski župan St. Klanjšček oddal pred časom na javni dražbi dela za ureditev in asfaltiranje ceste po Groj- r;i, je od podjetja, ki je delo prevzelo, dobil zagotovilo, da bo delo dovršeno tekom junija. In res. Kot se malokrat zgodi, je podjetnik držal besedo in se tako Štever-janci z zadovoljstvom že vozijo iz Gorice čez Grojno po novem udobnem asfaltnem traku. Seveda priporočamo vsem, posebno mladim, naj vozijo previdno in kar se da zmerno, ker vabljiva cesta lahko marsikoga zapelje v nesrečo. Načrt je bil narejen že v letu 1967 in od takrat je občinska uprava morala stalno drezati in neštetokrat intervenirati tako v Riimu kot na deželi, da je končno dobila posojilo pri Goriški hranilnici ter izvršila ta dela. V teli dneh asfaltirajo tudi cesto po Dolgem bregu na Jazbinah ter urejajo poljsko cesto k Aščevim. Upati je, da se bodo kmalu spet nadaljevala dela na cesti v Ščednam, ki so bila pred časom ustavljena, ker je občinska uprava zahtevala od goriške pokrajine, naj zgradi tudi potrebne podporne zidove, da bi ne preveč oškodovali naših kmetovalcev. Slovenska kolonija v Ovaru Prejšnji teden smo obiskali dečke z Goriškega, ki so na letovanju v slovenski gorski koloniji v kraju Ovaro v Kanuji. Otroci se dobro počutijo, so zdravi in zadovoljni. Do sedaj so imeli lepo in sončno vreme. Hrana je okusna in obilna. Dnevni rad je približno tale: pred zajtrkom je telovadba; po zajtrku in po obveznem počitku po kosilu hodijo na krajše sprehode ali pa na športni prostor. Za želodec je poskrbljeno še z dopoldansko malico. Na programu je tudi nekaj daljših celodnevnih izletov. Enega so že napravili ta teden; podali pa se bodo še na planino Zancolan in v dolino Pesarine. »športniki« so takoj prišli na svoj račun. Nogometaši domačini so jih izzvali na nogometno tekmo: prvi dan so zmagali »kolonisti«, drugi dan pa domačini. Nadzornici Verena in Dolores pravita, da nimata z otroki posebnih sitnosti; težko jim je le dopovedati, naj se pazijo, da se ne umažejo in težave imata, kadar marajo otroci po kosilu počivati in preden zvečer zaspijo. Zaradi tehničnih ovir vodstvo kolonije ne more organizirati skupnega obiska, ki je bil predviden za nedeljo 18. julija. Zainteresirani starši naj vzamejo to na znanje. Kdor se bo podal na obisk s svojini avtomobilom, naj v Tolmezzu zavije proti Sappadi. Ovaro leži okrog 20 km naprej od Tolmezza ob cesti proti Sappadi. Poslopje kolonije se nahaja poleg cerkve. Z vlakom se je možno peljati do postaje Camia in nato naprej z rednim avtobusom, ki vozi na progi Udine-Sappada. Urnik odhoda vlakov iz Gorice je tale: 6,27 -9,33 - 11,07 - 13,05 - 13,59 - 15,54. Za vrnitev vozijo s postaje Camia tile vlaki: 11,26 -16,51 - 16,58 - 18,09 - 19,17 - 21,33. Mašniški jubileji v Sloveniji Ker smo že v času novih maš in mašni-ških jubilejev, omenjamo, da so letos v ljubljanski nadškofiji praznovali 60-letnico mašništva trije duhovniki, 50-letnieo tudi trije. Mariborska škofija ima letos tri biseromašnike in tri zlatomašnike. Koper-ska apostolska administratura pa tri zlatomašnike. Se o objektivnosti in pravičnosti G. Egon Kraus, predsednik zadruge »Naš Kras«, nam je poslal na dopis »Premajhna objektivnost« (KG, št. 26) pismo sledeče vsebine, v katerem polemizira s »Kraševcem«: Strinjam se z Vami, gospod »Kraševec« — bodimo objektivni in pravični v vse smeri — predvsem pa, dovolite mi to pripombo — bodimo vsaj toliko pogumni, da se podpišemo s polnim imenom in se ne skrivajmo pod plaščem psevdonimov, kakršen je Vaš in še prej nekoga drugega. Da Vam odgovarjam, je zasluga »objektivnosti«, na katero se sklicujete v Vašem pismu od prejšnjega tedna. Obračate se namreč name osebno, kot na predsednika zadruge »Naš Kras« in pri tem neobjektivno zamolčite dejstvo, da vprašanja tabel, ki vabijo k maši na Repentabru, ni načel predsednik zadruge, temveč 46 Slovencev s priimkom in imenom — med njimi tudi na listi Slovenske skupnosti izvoljeni predstavnik repentaborske občine. Zakaj je bilo pismo s 46 podpisi naslovljeno prav repentaborskemu županu, je »Katoliški glas« že objavil. Toda ker na tem vztrajate, in ker izrecno namigujete na zgoniškega župana, naj Vam povem, da v zgoniški občini inkriminiranih tabel ni! Zakaj torej natolcujete? In končno še vprašanje tabel gostinskega podjetja »Slon«. Ne glede na pregovor c pometanju pred lastnim pragom in iskanju dlake v jajcu za vsako ceno, Vam očitam, da ste tudi napise na teh tablah po svoje in neobjektivno prikrojili, saj vabijo na obisk igralnice (casinb-ja) in ne na »prenočevanje zamejskih Slovencev«. Kje je torej Vaša objektivnost in pravičnost, neznani gospod »Kraševec«? Rade volje objavljamo Krausov odgovor našemu Kraševcu, čeprav se nam zdi precej piker in polemičen. Toda kot smo v celoti objavili obe pismi zadruge »Naš Kras« s predsednikovim podpisom, tako objavljamo tudi ta odgovor. Napisal ga je isti Kraševec, kateri ima vso pravico ostati le Kraševec in ki nam pravi naslednje: 1. Vsakdo ima pravico podpisati se s psevdonimom, glavno je, da je njegovo ime znano uredništvu. Uporabljati psevdonim je večkrat bolj preudarno — posebej pri nas — ker dokažemo s tem, da ne iščemo kakih osebnih prizadetosti, ampak nam je predvsem za bistvo stvari kot take. Zato naj predsednika zadruge »Naš Kras«, o kateri mislimo, da je in da mora biti apolitična, ne moti psevdonim Kraševec, saj sem res Kraševec in sem kot tak ves zavzet za Kras in njegove ljudi. 2. Vtis imam, da je repentaborski župan in njegov odbor kar precejšen trn v peti marsikomu, zato ga tako radi, če le morejo zbodejo pred javnostjo, čudno se nam zdi, da se ne zadruga »Naš Kras« ne slovenski tržaški dnevnik ne nekateri slovenski urbanistični strokovnjaki ne ženejo tako tudi za druge občine (vključno zgo-niško) kot se za repentaborsko! 3. Drži, da inkriminiranih tabel, ki vabijo k sv. maši v italijanščini, ni v zgoniški občini, ker je pač pod goriško nadškofijo. Z moje strani je šlo za navaden lapsus, pač pa drži, da bi »Naš Kras« moral biti dosleden in pisati vsem ostalim županom, ki imajo v svoji občini takšne table: miljskemu, dolinskemu, tržaškemu. Mislim, da teh tabel ni dobiti samo na Repentabru! 4. Glede reklamnih tabel hotela »Slon« pa naslednje: tudi če te table vabijo v igralnico (dejansko pa delajo reklamo za ves gostinski obrat), bi morale biti pisane tudi v slovenščini. Mar ne hodi dobršen del slovenske zamejske recimo meščanske publike tudi v te igralnice? Pa ne gre za to! Gre za načelo kot tako: bojujemo se za dvojezičnost, in to dosledno in povsod, g. predsednik zadruge »Naš Kras«, na vseh obratih, na vasi in v mestu, ko gre za igralnice ali ko gre za potovalne urade. Povsod v zamejstvu mora biti slovenščina zraven italijanščine kot enakovreden jezik. 5. Zato velja Vaše zaključno vprašanje Vam, dragi predsednik zadruge »Naš Kras«, ko vprašujete, kje je objektivnost in pravičnost. Še vedno Vaš Kraševec S tem naš list to polemiko zaključuje. V bodoče naj si prizadeti poiščejo kje drugje prostor za nadaljnje razpravljanje. Še premalo denarja Kakor razberemo iz uradne okrožnice nadškofijskega ordinariata v Ljubljani, bo za letošnjo gradnjo pri poslopju teološke fakultete treiba skupno 510 milijonov starih dinarjev. Doslej nabrani denar bo porabljen v dveh mesecih. Ker bo do oktobra treba še 220 milijonov, bo verjetno potrebna v zgodnji jeseni še ena splošna nabirka za prizidek. sprejema dečke za 4. in 5. razred osnovne šole ter za 1. razred srednje šole. Vpisovanje na openski srednji šoli se kot drugod Naše čestitke Dr. Maja Fonda je povila drugorojenca Rada. Njej ter možu dr. Pavlu čestitamo. f RADIO T H S T A Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15, 11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15. Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih). Šport: (dnevno) ob 20.00 uri. Spored od 18. do 24. julija 1971 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Z. Piščanc: »Ugrabili so dečka«. Dramatizirana zgodba. 11.35 Rin-garaja za naše malčke. 11.50 Vesele harmonike. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 15.30 A. Moravia: »Intervju«. Enodejanka. 17.30 Revija zborovskega petja. 18.00 Podobe in glasba. 18.45 Bednarik: »Pratika«. 19.15 Sedem dni v svetu. 19.30 Filmska glasba. 20.30 Ljudske pesmi v komorni predelavi. 20.45 Ljubezenska lirika. 22.10 Sodobna glasba. Izvaja Beograjski komorni ansambel. Ponedeljek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 17.35 Mladina v zrcalu časa - Kam po maturi. 18.30 Simfonična dela deželnih skladateljev. 18.50 Basiev veliki orkester. 19.40 Zbor »E. Gtrion« (iz Tržiča. 21.00 Socialno vprašanje v slovenskem romanu: J. Kersnik: »Jara gospoda«. 21.40 Ljubljanski pihalni trio. Torek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 12.10 Bednarik: »Pratika«. 17.00 Tržaški mandolinski ansambel. 18.30 Komorni koncert. 19.00 Otroci pojo. 19.10 C. Piermani: Kako posluje italijanski parlament (2) »Poslanska zbornica in senat. 19.40 Otroški zbor od Sv. Ivana pri Trstu. 20.35 Weber: »Čarostrelec«, opera v treh dejanjih. Sreda: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 11.50 Mandolinist Anedda in njegov tam-buraški ansambel. 12.10 Evropske prestolnice (3) »Stockholm«. 17.20 Za .mlade po-slušavce: Ansambli na Radiu Trst - Slovarček sodobne znanosti - Na počitnice. 18.30 Koncertisti naše dežele. Samospevi N. Rimskega-Korsakova in V. Novaka. 18.55 Ansambel «Los Indios Tabajaras». 19.10 Higiena in zdravje. 19.40 Romunske ljudske pesmi. 20.35 Simfonični koncert. Četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 12.10 G. Bartolozzi: Otrok v prvih letih svojega razvoja (3) »Dojenje otroka«. 17.35 Kako in zakaj - Ne vse, toda o vsem. 18.30 Romantične simfonije. 19.20 V. Beličič: Kraške črtice: »Ob ograjeni parceli«. 19.40 Komorni zbor iz Pamplone. 20.35 »Jelen in lepa taboriščnica«. Izbor odlomkov iz drame A. Solženicina, ki jih je prevedel V. Beličič. 21.50 Skladbe davnih dob. Petek: 11.35 Šopelk slovenskih pesmi. 12.10 Izlet za konec tedna. 17.20 Za mlade poslušavce: Govorimo o glasbi. 18.30 Sodobni slovenski skladatelji. 18.55 Tekstet Tommasi. 19.10 Zgodovina prometnih sredstev (3) »Od drevaka do jadrnice«. 19.40 Ženski vokalni kvartet iz Ljubljane. 20.50 Koncert operne glasbe. 21.50 Folkl. plesi. Sobota: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 12.10 Poklici: »Šuolnar pod lipo sedi«. 16.10 Operetne melodije. 16.30 Plesna čajanka. 17.20 Za mlade poslušavce: Popevke dneva - Beseda o poeziji - Moj prosti čas. 18.15 Umetnost, književnost in prireditve. 19.10 Svet v očeh slovenskih popotnikov (4) J. Lavtižar: »Zlata Praga«. 19.25 Nekaj jazza. 19.40 Moški komorni zbor iz Celja. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 E. Adamič: »Tekma s smrtjo«. Radijska drama. zaključi 24. julija. Ker so nekateri prosili za pomoč pri pripravi za popravne izpite, bo v Marijanišču prihodnji mesec ponavljalni tečaj. Na razpolago so tudi sobe za visokošol-ce. Učni uspehi v preteklem šolskem letu so bili zelo zadovoljivi, saj so vsi gojenci izdelali. Nobenega popravnega izpita, to je za zavod laskavo priznanje. Pišite na naslov: Marijanišče, via Nazio-nale - Narodna ulica 89, 34016 Villa Opioina-Opčine (TS). Tudi lahko telefonirate na (040)-211113. Znebili se boste morečih skrbi za bodočnost svojih otrok. »Odprti grobovi« - II. del Prejeli smo iz Argentine knjigo Franca Ižanca »Odprti grobovi« - II. del. Knjiga je zbirka dokumentov o umorih, ki so jih slovenski komunisti izvršili v Beli krajini v času revolucije med zadnjo vojno in ob koncu le-te. Opisana so morišča in okoliščine, ki osvetljujejo dogodke. Pričevanja so zapis izpovedi belokranjskih prič, ki so se rešile iz Vetrinja ali med prevozom v koncentracijska taborišča kakor tudi iz taborišča smrti ali zapora Ozne. Posamezen izvod knjige stane 1.500 lir, po pošti 250 lir več. Knjige bodo zainteresirana prejeli v vrstnem redu kot so se prijavili. OBVESTILA Zaradi romanja na Sv. Višarje v nedeljo 18. julija ne bo shoda Tretjega reda. Prav tako odpade zaradi poletnih počitnic shod tudi v mesecu avgustu. Nasvidenje 3. nedeljo v septembru! Zaradi tehničnih ovir odpade dvodnevno romanje k Mariji Bistriški sredi avgusta. Ostane pa v veljavi štiridnevno potovanje od 14. do 17. avgusta. Tisti iz Trsta, ki želijo v nedeljo 18. julija obiskati slovensko kolonijo v Ovaru, imajo s postaje Carnia na razpolago avtobus, ki odhaja iz Vidma ob 7.45 in 8.10, iz Camie pa ob 8.30 oz. 8.55. Duhovne vaje za slovenske duhovnike bodo v Trstu v domu duhovnih vaj »Le Beatitudini«. Začetek v ponedeljek 30. avgusta ob 9. uri, zaključek v sredo 1. septembra zvečer. Duhovne vaje bo vodil p. Miha žužek SJ. DAROVI Za Zavod sv. Družine: družbenica iz Gorice 5.000 lir. Za skedenjski dom v mesecu juniju: N. N. 20.000; matere šolskih otrok 15.000; ga. Budal 5.000; dr. M. Bajc 5.000; ga. Olivo 5.000; ga. M. Vouk 5.000; P. Bradač 2.000; ga. E. Tomažič 10.000; prispevki za »Pevski večer« 24.500; N. N. 40.000; N. N. 8.000; M. Martinuizzi 2.000; prof. Karel Sancin 5.000; matere šolskih otrok 7.800; M. Debeljuih 3.000; ga. Alba Rozman-Danese v spomin pdk. učiteljice Marije Pižan 10.000 -za rast pevskega zbora 15.000; N. N. 91.000; N. N. 8.500; denar v železni tabli pri cerkvenih vratih 11.000; N. N. 25.000; Sancin Jožica 3.000; N. N. 4.500; razni 22.500. Za povečanje prostorov teološke fakultete v Ljubljani se je zbralo ob 25-letnici mašništva g. Stanka Zorka v Rojanu 410.000 lir. Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj! OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 70, osmrtnice L 100, več 8% davek na registrskem uradu. Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici Izdaja Katoliško tiskovno društvo Na zasluženi večmesečni oddih v domače kraje sta prišla slovenska misijonarja salezijanec Stanko Pavlin Iz Hongkonga ter jezuit Radko Rudež iz Zambije. Ostala bosta med nami do jeseni. — Na sliki vidimo misijonarja Pavlina v trenutku ko opravlja krstne obrede nad Petram Lincolnom Tsangom, ki je po prizadevanju sina postal kristjan. Vsi dingi so že krščeni. Ta krst je g. Pavlin podelil 24. maja letos malo pred svojim odhodom v Evropo