FUŽINSKI VRTIČKARJI OB LJUBLJANICI
Lopate pohlepnih priseljencev, sicer državljanov Republike Slovenije, brez reda in spoštovanja do naše skupne lastnine zarezujejo v travnate površine, kjer bi prav gotovo cvetele cvetice, na katerih bi pridne čebele nabirale cvetni prah za domači med.
Ko se po Poti spofninov in tovari-štva sprehodimo ob Ljubljanici proti Psihiatrični bolnici, nam pogled kar zastane na vrtovih in vrtičkih, ki ra-stejo kot gobe po dežju. Nič ne po-maga, če se Čudimo človeški predrz-nosti in grabežljivosti, saj ti osvajalci naše skupne grude tako aJi tako ni-majo nobene odgovoraosti in zato ne pričakujmo, da jih bo kdaj zapekla vest, češ, imeli smo gredice na ne-naši zemlji.
Groza nas spreleti, ko vidimo, kako prekopavajo, pulijo, požigajo in sekajo. Vrtičkanje je postalo kar po-sebne vrste ritual, postalo je posme-hovanje pravni državi, v kateri naj bi, po mnenju vrtičkarjev, vsak jemal ti-sto, kar se mu zdi, da je njegovo. Mrazica nas strese, ko se sprehajamo mimo teh prisvojenih koščkov zemlje, in vidimo, kako si samopašno postav-ljajo ogTaje okrog svojih gredic, da si ja ne bi kdo utrgal kakega sadeža, saj je zdaj to njihovo. Nekako samo-umevno se jim zdi, da kjerkoli so, so na svoji zemlji. Vendar se motijo. Upamo, da jih bo pravica pravne dr-žave v kratkem obiskala. Nekateri so si dovolili posekati celo nekaj mladih dreves, da grmičevja sploh ne ome-njamo. Če se bo njihova predrznost nadaljevala, bodo začele padati tudi lepe breze ob Poti spominov in tovari-štva, in če vemo, da je ta sprehajalna pot povezana s spomina vrednim zgo-dovinskim trenutkom našega mesta, je prava sramota, da si nepridipravi kar samovoljno prilaščajo tisto, kar je naš spotnin.
Resnična bojazen se seli v našo dušo, ko vidimo na vrat na nos slmpaj zabite koli-bice, mizice in klopce; ali si mogoče kar domačijo delajo na naši skupni grudi? Tako beraško je videti vse skupaj, smptiš-Čarsko, a to je le videz, saj jih v ta samo-voljna dejanja ni prisililo preživetje, am-pak prisvajanje. Upamo, da ta navada ne bo postala nalezljiva bolezen, zato je bolje preventiva kot pa poznejše zapoznelo zdravljenje. Iz izkušenj predobro vemo, da ne le, da bo veliko dražje, ampak bo nale-telo na nepremostljive preglavice. Kje si, mlada pravna državica?
Kako so ti ljudje samovšečni, predrzni in brez duše, čeprav se navidezno dobri-kajo in prilizujejo, a samo za to, da bi zakrili svoj pravi obraz, ki pa je, Bog jim odpusti vse grehe, umazan.
Njihova vrtičkarska ritualnost ni nič dmgega kot ena sama požrtija in pijana zanesenost, da jim res nihče nič ne moTe, saj kjer so oni, tann je njihova zemlja. Vendar naj nam oprostijo, tu je naša zem-Ija, njihova pa je le tam, kjer si jo bodo kupili na legalen način, ne pa da si jo prisvajajo, kjerkoli pač zasadijo svojo zar- _ javelo lopato.
Krajani. vmimo svoji okolici prvotni vi-dez in ne dovolimo prisvajanja po domače. Na žaJost bo prepozao o tem premišlje-vati, ko bo zemlje zmanjkovalo, od pre-dolge pravde pa je še kovaška kobila ostala bosa. Ne dovolimo, da ob potkah in poteh, kjer se sprehajamo, rastejo lažni paradiži. Povpražati bi morali otroke teh pohlepnežev, ker otroci imajo pač čisto nič krivo misel. ali se jim grižljaji z ne-njiho-vega vrta nič ne zallikajo. Opomniti jih želimo, da jih bo mogoče vseeno kdaj za-peklo, ko se bodo za.čeli zavedati sebe in svojih starSev, kaj so počeli na ne-svoji zemlji.
MILAN SKLEDAR