.>ci' Cena 2 EUR Številka 6 • Letnik 3 • Junij 2008 770022 929009 nav. Bisera Zahovič KATEDRA '*ж .. ; ' — IZOSTREN POGLED NA SVET! Vsak drugi ponedeljek v mesecu. J^alikatulo plosim! M r £ j*£ z£> ***&**■ p;;:‘r №***"£ « naučil- lf atl‘ D0 necem fye'5’, č(an^ f7uJi to sf*tne za^’ Pj a na ^ UK>r *f£ (iЦ' I na že stoli’ ia Pbat wzš*H°Pa , .. lteva sPf^JnU P^ ^ 12e^aCllCL. .I nJ lcv^L e’ n vsebin> *”*“£!*>» P^“ ££ "' "££» J**"'1 STi arnpek Stagnacija Je srntt kazalo POLITIKA 6 Legendarnega borca za južno mejo, Joška Jorasa so odkrili tako rekoč že skoraj vsi, ki bodo letos na volitvah potrebovali več kot le srečo, da ponovno dosežejo s svojimi strankami parlamentarni prag. AKTUALNO 7 Šrotova tajkunska pogodba je bila je notarsko overjena že leta 2006. Takrat, ko je JJ pod mizo prodajal državne deleže Mercatorja v zameno za tihi prevzem Dela. V nadzornem svetu časopisne biše Delo so v tistem času sedeli člani SDS in ne lastniki Pivovarne Laško. DRŽAVLJANSKA VZGOJA 8 Trenutno - in to mislim kot radikalno kritiko pravkar potekajočih reform v srednješolskem izobraževanju in na univerzi - v Sloveniji uvajamo takšne učne načrte, ki ne gojijo toliko same vrline, kolikor videz vrline. IZ DOMAČEGA GNEZDA 10 Vladanje z represijo in ustrahovanjem je bil osnovni motiv takratne oblasti. Srečno in mirno so živeli le tisti, ki so molčali in ponižno častili »pridobitve ljudske revolucije«. To je bil čas, o katerem eni pripovedujejo bajke, drugi se ga z grozo spominjajo. AKTUALNO 23 Naključij je preveč, da bi bilo zdravo. Ker Finci svoje delo opravljajo temeljito, lahko preiskava teče tudi do osem mesecev. V volilnem letu, je to več kot dobrodošlo. In preklic pogodbe bi pomenil avtomatsko priznanje krivde, ki bi v najvišjih vladnih krogih pometel z Janezi. ZAPISI IZ MRTVEGA DOMA 26 To, da je iz štiriindvajsetletnega mučeništva neke osebe naplavilo na površje tudi bedno (a konsekventno!) vprašanje o "imidžu alpske republike" nekaj tednov pred evropskim prvenstvom v nogometu, v zadostni meri priča o razsežnostih tukaj analiziranega problema. VOJ N A SVETOV 30 »Mrzim ga, ker je zločinsko stvaren, ker je ciničen, rasističen, lažniv,« je v svoji zadnji knjigi Putinova Rusija o Putinu zapisala Polilkovska, večkrat nagrajena aktivistko za človekove pravice. Zaradi svojih pogledov so jo na Zahodu označili za "radikalno", v Rusiji pa za "histerično". ŠPORT 32 Tudi Jocovi milijoni ne bodo dovolj, če ne bo imel še kakšnega poslovnega partnerja in podpore občinstva. Znano je, da je za finale pokala Slovenije navijačem plačal po 50 evrov prek študentskega servisa, da so iz Ljubljane prišli navijat v Celje. Čas je, da tudi tisti najbolj glasni povedo, da ni bil Bojan Šrot ali kdor koli iz SLS tisti, ki je Boška Šrota spoznal z Janezom Janšo, ministrom Vizjakom in še kom. MED SVETOVI 1 6 INTERVJU BOJAN ŠROT 1 2 Tako bi ob današnji pridelavi hrane, če bi se vsi ljudje posluževali prekomerne ameriške diete, lahko prehranili 2,5, z italijansko oziroma mediteransko dieto 5 ter z indijsko oziroma vegetarijansko 10 milijard ljudi. Naslovnica: Bisera Zahovič uvodnik kolofon KATEDRA Založnik in izdajatelj Društvo študentov in podiplomcev Slovenije, Slomškovtrg 15,2000Maribor Zakoniti zastopnik Peter Virtič peter.virtic@katedra-on.net Uredništvo T: 02 234 9100 F: 02 234 9102 info@katedra-on.net www.katedra-on.net Glavni in odgovorni urednik Damir Mlakar damir.mlakar@katedra-on.net Izvršna urednica Daša Purgaj dasa.purgaj@katedra-on.net Uredniki Aleš Kustec, Maja Kaučič in Marko Krulc Fotografije Nika Klampfer in Bisera Zahovič Oblikovanje in prelom Denis Kebler Sodelavci Dr. Vesna Vuk Godina, Dr. Boris Vezjak, Andrej Adam, Dr. Samir Osmančevič, Dario Svetej, Matjaž Turinek, Gregor Lozar, jasmina Holc, Franja Pižmoht, Igor Bašin, januš Rasiewicz, Mateja Ratej, Samo Bohak, Boris Strmšek, Robert Mlakar, Kristjan Jejčič, Aljaž Selinšek, Lučka Zorko, Edwin Munoz, Igor Videčnik, Monika Horvat, Simon Rajbar, Matjaž Germ in Dražen Crnomat. Karikatura in strip Jernej Žumer Lektoriranje Barbara Ojsteršek Marketing Bojan Horvat GSM: 041 980 903 E-mail: katedra.info@gmail.com Naklada: 8.000 izvodov Prispevki avtorjev vedno ne odražajo stališč uredništva. Slovenski akademski in študentski časopis KATEDRA je vpisan v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo pod zaporedno številko 1027. Katedra je sofinancirana s strani Študentskega sveta Univerze v Mariboru in Ministrstva za Kulturo RS AlešKustec ..4c\ Resnični obraz kapitalizma Se ne dogaja čisto nič nenormalnega. To je kapitalizem. Kaj smo pa mislili?« Slavoj Žižek, izjava za RTV, 16.5.2008. Mislili smo, da bomo vsi obogateli. Še bolj kot to smo mislili, da bomo sami obogateli, o drugih namreč nismo razmišljali, saj če sami ne bomo obogateli, tudi drugi ne smejo. Tipična slovenska nevoščljivost. Nismo proti bogatenju, če sami bogatimo, temveč če drugi bogatijo. Koliko ljudi ne bi storilo tega, kar sta storila Boško Šrot in Igor Bavčar? Če bi bili na njunih mestih, bi najverjetneje manj razpredali o nezakonitosti ali nemoralnosti takšnega početja in bi po vsej verjetnosti ravnali popolnoma enako. V kolikor se bo izkazalo, da sta omenjena gospoda ravnala zakonito (velika verjetnost), jih lahko kritiziramo zgolj zaradi nemoralnosti takšnega načina bogatenja. Tu pa nastane problem, saj v kapitalizmu morala ne igra pomembnejše vloge, saj je podrejena kapitalski logiki. V bistvu znotraj paradigme kapitalizma, razen same zakonitosti, ne moremo verodostojno kritizirati njunega ravnanja. Mislim, da je bila Žižkova poanta prav v tem. To je kapitalizem. Dobro jutro. Ljudje ne bogatijo vedno zaradi lastnega poštenega dela, temveč včasih preprosto zato, ker so se slučajno znašli na pravem mestu ob pravem času s pravimi poznanstvi in informacijami. Nepravično? Vsekakor, a pravičnost s kapitalizmom nima ničesar skupnega. In še ena novica o kapitalizmu, ki jo ljudje velikokrat pozabljajo. V kapitalizmu nikoli in to res nikoli ne bomo vsi bogati. Lahko to sprejmemo kljub slovenski nevoščljivosti? Ker če ne moremo, potem očitno ta sistem ni za nas. Zdi se, da tudi stranke tako kot običajni ljudje niso vedno najbolj verodostojne pri ocenjevanju takšnih »tajkunskih« pojavov. V kolikor je naš, je v redu, če je njihov, je lopov. Tako je gospod premier še ne dolgo nazaj sklepal kupčije s Šrotom in Bavčarjem. Danes pa se jima je odpovedal, a zato ker sta se onadva že prej odpovedala njemu. Morebitni naslednji premier Pahor modro molči. Boško Šrot je bil še do nedavnega namreč član SD. Omenjena gospoda prav tako veljata za levo usmerjena in že zato apriori za njima stoji ves levičarski oziroma kučano-vski lobi. In če Šrotu ob strani ne stoji več njegova bivša stranka, mu stoji ob strani njegov brat s SLS, pa čeprav je ta stranka še ne dolgo nazaj zavzemala drugačna stališča do takšnih prevzemov. A družinske vezi so očitno v Sloveniji še najmočnejše. < *lme: Razvajeni? U ‘Priimek: Naročite se. Z •Naslov: Naročam se na mesečni časopis Katedra; _l E-pošta: J 5 številk (cena 9 EUR) > (A k O a • a o Pred kratkim smo v anketi mu-timedijskega centra RTV Slovenija prebrali nekaj, kar bomo vzeli za izhodišče razprave: »Dopinška saga o Jolandi Čeplak se nadaljuje. Po atletinji eni z užitkom pljuvajo, drugi so zavzeli držo, ki se v naših logih tako zlahka opredeli kot državotvorno.« Državotvornost kot ideologem enotne človeške narave, potem se bodo v nas v podobnih okoliščinah razvila podobna empirična psihološka stanja. Na ta način so ideali, kot so razumnost, kritičnost, preudarnost, zmernost, pravičnost, pogum itd., najprej vrednote, intersu-bjektivno sprejete množice kriterijev, ki uravnavajo vzgojo in izobraževanje; nato, ko so udejanjeni v posameznikih, pa se kažejo kot vrline, kot konkretno udejanjana empirična psihološka stanja. Če se torej vsaj približno strinjamo s tem, kaj sta razumnost in kritičnost, tedaj je iz tega mogoče izpeljati merila, kakšna empirična psihološka stanja jima ustrezata. To je, denimo, izkustvo zadržanja prenagljene sodbe ali izkustvo spremembe mišljenja na podlagi boljših razlogov ali preprosto upoštevanje razumne razprave. Seveda bi lahko spisek temu podobnih in povezanih izkustev podaljšali - kar so teoretiki na področju kritičnega mišljenja tudi dejansko naredili. Ko imamo takšen spisek in ko lahko primerjamo dve šoli ali dva šolska sistema, potem torej lahko na splošno rečemo, kakšna izkustva imajo učenci na teh šolah. Toda priznati moramo, da se lahko motimo in imamo za vrlino nekaj, kar to v resnici ni. Trenutno - in to mislim kot radikalno kritiko pravkar potekajočih reform v srednješolskem izobraževanju in na univerzi - v Sloveniji uvajamo takšne učne načrte, ki ne gojijo toliko same vrline (kritično mislečih posameznikov), kolikor videz vrline. Nič nenavadnega ni, da vse več učencev in študentov samo navzven dosega merila kritičnosti, da, na primer, samo na videz upošteva razumne razloge. Čeprav je torej na zunaj vse v redu, se izkustva nekoga, ki se samo na videz vede kot kritični mislec, in nekoga, ki si za tem dejansko prizadeva, razlikujejo. Kadar šolstvo ne razvija vrline kritičnega mišljenja, temveč njen videz, se tudi empirično psihološko stanje učencev razlikuje od tega, kar imamo za vrlino. Za konec. S tem, ko se naš šolski sistem vse bolj prilagaja diktaturi trga, bodoči zaposljivosti, ekonomski uspešnosti itd., izgublja avtonomijo, ki je pogoj za razvijanje kritičnega mišljenja. Zaradi tega ostaja kritično mišljenje za vse več ljudi zgolj zmožnost. Tako so jim vedno bolj všeč oddaje, kot je Piramida, ali nemara celo razprave v parlamentu. ■ Odkod takšna lahkotnost sprevrženega pripisa državotvornosti nekomu, ki bi ne smel pomisliti, da je slovenska atletinja jemala prepovedane substance? Si torej upate podvomiti v našo Jo-lo in kaj s tem tvegate? Mar navedeni citat, le eden v dolgi vrsti, simptomalno ne dokazuje, da imamo na delu nov ideologem v slovenskem mentalnem prostoru, ki je prerasel vse mere dobrega okusa ter pljusknil v našo vsakodnevno govorico? Porasta nacionalizma ne smemo in ne moremo meriti le z eksplicitnimi kriteriji, ki so jasno prepoznavni v obliki poudarjanja večvrednosti in pomena lastnega naroda ali države, prefe-riranja nacionalnega pred političnim, temveč tudi z implicitnimi subtilnejšimi orodji. Po letu 2004 je slovenska politika zabredla v nacionalistično obarvane vode, kar se ne kaže le v rasti priljubljenosti nekaterih političnih strank ali društev ter v ustreznih ravnanjih, temveč tudi v implicitni ideološki nomenklaturi oblasti, ki poudarja svojo nacionalno samozavest, sproščenost, svoje posebno mesto v skupini držav (»svetilništvo«) in našo »najboljšost«. Del te ideologije, dodatno inspiriran z intelektualističnimi in državniškimi ambicijami iz kroga Nove revije, se manifestira v nepričakovano široki rabi skupine patriotsko obarvanih vrednot, med katerimi se je znašla tudi državotvor- nost - ta ne učinkuje več kot še en narodnostni atribut, temveč prinaša s seboj predvsem nov politično-ideološki naboj izključevanja: kdor ni državotvoren, ta ne podpira te vlade, ta ni »naš«. V nekem smislu spada torej državotvornost v definicijo nacionalizma, po kateri želimo skrbeti za svojo identiteto kot člani te nacije. Toda izvršuje še neko drugo vlogo, zunaj koncepcije nacije in nacionalne identitete, prepoznavno ideološko funkcijo. Državotvornost in njegova konceptualizacija tu ni vsebinska, temveč postane uspešen pojem (slogan, geslo, označevalec), s pomočjo katerega se (domnevno) interpelira državljane v nacionalno čuječa bitja. V tem smislu se postavlja ob boku popularnim pojmom nacionalne samozavesti, sproščenosti, domoljubnosti itd. Posebna dimenzija javnih arti-kulacij »državotvornosti« se kaže v njeni zlorabi. Logika je sorodna tisti iz javnih rab sproščenosti: vzamete pojem (iz vsakodnevne govorice itd.), mu določite nove pomene (ti so določeni arbitrarno, glede na vaše politične želje) in z njim obvladujete politični in družbeni diskurz. Zdi se, da recimo sproščenost in državotvornost kot slogana te oblasti funkcionirata, ker vnaprej predpostavljata nek (drugi) pomen (vsi že nekako vemo, kaj naj bi pomenila), čeprav to ne drži, če ju analiziramo pobliže. Ta dvojnost pol- nosti in izpraznjenosti pomenov omogoča njuno uspešnost. Oba imata še eno skupno značilnost, ki ni le normativna: če ste sproščeni, ste pravi, ste naši, sproščenost dokazuje pripadnost, če ste državotvorni, ste pravi, ste naši, državotvornost dokazuje pripadnost. Kot alibi nacionalističnega mišljenja je bila s strani predsednika vlade in vladajoče koalicije državotvornost velikokrat neskri-to instrumentalizirana (ali celo izumljena), da bi ublažila kritiko na svoj račun, da bi dobila politično soglasje pri opoziciji in da bi kupovala mir. Denimo, besede predsednika vlade ob primeru novinarske peticije so bile: »Dajemo vtis razcepljene, razdeljene države, ki ima težave s spoštovanjem človekovih pravic in ki predstavlja grožnjo za prihodnost za EU,« ali: »Neko temeljno soglasje, da se v tem času Slovenije ne blati v tujini,« ali: »Nastaja neka slika, ki škodi Sloveniji. Ne škodi samo meni, škodi celi Sloveniji. Tudi gospod Šurc je državljan te države, tudi gospod Zgaga je državljan.« Vsem primerom je skupna značilnost ta, da od vas zahtevajo pripadnost tej državi, to pa skrijejo za pripadnost vladi. Država, to je vlada, to smo mi. In kritizirati vlado pomeni kritizirati državo. Kaj je poglavitni razlog izuma zahteve po vaši državotvornosti, je s tem dovolj jasno povedano. Od vas se zahtevata pokorščina in lojalnost. ■ iz domačega gnezda Ni dovolj imeti citre, da bi bil citrar Dan državnosti, največji slovenski praznik. Spodobno je spomniti se na junij 1991 in tudi na dogodke, ki so se začeli kakšno leto pred tem. Takrat se je kovalo pristno slovenstvo, rojevala se je čisto prava Domovina Slovenk in Slovencev in 25. junija 1991 je nastala samostojna država Slovenija. JANUŠRASIEWICZ Dolga noč Pot ni bila lahka, trajalo je tisoč let. Nazadnje smo živeli v državi, ki jo je sestavljalo šest republik, kopica nacionalnosti, zgodovinska kulturna in verska različnost, v mnogih posameznostih nezdružljive posebnosti, kar vse je povzročalo nezadovoljstvo in zatrta nacionalna čustva. Pod vsiljeno skovanko »bratskih narodov« je totalitarni režim po vzoru takratne Sovjetske zveze in drugih socialističnih držav vzdrževal red in socialni mir s trdo roko. 133. člen Kazenskega zakonika SFRJ je strogo omejeval svobodo govora in kršenje človekovih pravic je bil vsakdanji pojav. Vladanje z represijo in ustrahovanjem je bil osnovni motiv takratne oblasti. Srečno in mirno so živeli le tisti, ki so molčali in ponižno častili »pridobitve ljudske revolucije«. To je bil čas, o katerem eni pripovedujejo bajke, drugi se ga z grozo spominjajo, saj je mnogim bila uničena kariera, eksistenca, če že obidem kratenje človekovih pravic. Vsakdo, ki je pogledal malce po zahodnih državah, je bil takoj nadzorovan, saj je SDV (služba državne varnosti), kot se je Udba uradno imenovala, strogo preverjala vsakega državljana, ki je vsaj malce kritično gledal, kaj šele omenil stanje v državi. Ljudje so bili ustrahovani in vsakršno zanikanje strahu je golo sprenevedanje. Če kdo zatrjuje, kako je bilo takrat lepo, ga preprosto ne razumem. Kot človeka ga pomilujem, saj je očitno bil privilegiranec režima, sicer bi govorili drugače. Jutranja zarja Nova država, samostojna Slovenija. Vrednote. Kar pogosto slišimo o njih, tu in tam se kdo za kakšno celo zavzame, predvsem v trenutkih, ko mu to koristi. Stalno jih opevajo politiki v predvolilnem času, ki je, mimogrede, zopet pred nami, saj bomo takoj po dopustih na vrhun- cu političnih agitacij. Takrat bodo vsi pretendenti na poslanske sedeže na ves glas razglabljali o vrednotah, od katerih bomo največkrat sli- šali zgolj za tiste, ki se jih spoštuje domala najmanj: poštenje, skrb za okolje, družina, strpnost. Le redko se najde junak, ki omeni domovino in ljubezen do domovine. Ta vrednota pač ne prinaša premoženja, materialnega bogastva in lagodja; tu gre za obligacijski odnos posameznika do rojstne dežele, do institucije, ki ji sociološko pravimo država rojstva. Ta odnos ni samo zanimiv, je tudi poln takšnih in drugačnih občutij, dejanj in ravnanj, ki jih velja spoštovati in biti tem na- čelom zvest. Kje se skriva vrednota domoljubja, je vprašanje, ki ga izpostavljam.Nemški žurnalist, literarni in gledališki kritik, Karl Ludvvig Borne, pravi: »Če želite res spoznati in vzljubiti domovino, pojdite v tujino.« Popolnoma se strinjam s takšno trditvijo. Resnično je težko pričakovati od ljudi, predvsem od mladih, neizkušenih, da bodo ljubili svojo rodno grudo, ko pa nimajo izkušnje, kaj pomeni biti tujec. Predvsem nimajo občutka pripadnosti svoji naciji, drugo, prav tako d(n)o dna ■ I \ Piše: Da Katastre oSve te pomembno dejstvo pa je poznavanje zgodovine svojega naroda. Tu ne gre za nacionalizem, da bi ne bil napačno razumljen. Gre za najbolj iskreno in čisto ljubezen do domovine. Nov dan Po razpadu nekdanje SFRJ in nastanku nove samostojne slovenske države se je zgodilo neko posebno stanje, ki človeka navdaja s čudnimi občutki. Poskušam razumeti veljake bivšega režima, ki niso dovolili ovrednotiti zmot in zablod pol stoletja trajajoče iluzije, takoj po dogodkih leta 1991. A s kakšno pravico se to stanje nadaljuje še danes? Temu si dovolim reči izsiljevanje z dodatkom elitizma. Prepričan sem, da v službi resnice ne zadošča namen, potrebno je pokazati pogum. In ta pogum bi morale imeti generacije, ki so ta hip prisotne v vsej svoji veličini spoznanj, vedenja in ustvarjanja. Čudi me sprenevedanje zgodovinarjev, ki v šolske učbenike ne zapišejo vseh dogodkov, kako je naša domovina nastajala in nastala. Še vedno se dogodki tistega časa omenjajo sramežljivo, kot da nam je bilo kaj podarjeno. Imena, ki so se v tistih odločilnih trenutkih pojavila kot svetle zvezde, so sedaj, po slabih dveh desetletjih, dostikrat omenjana zaničljivo in s prezirom. Ne poznam naroda v svetovni zgodovini, ki bi s tolikšnim nespoštovanjem gledal na svoje največje sinove. Prav tako težko najdem primere, ki bi s tolikim cinizmom potvarjali zgodovinska dejstva, morda le še v Koreji, na Kubi ali na Kitajskem najdemo podobne. Vse to zelo negativno vpliva na mlado generacijo, ki bo morala slej ko prej prevzemati skrb za domovino in seveda prevzeti vse odgovornosti, ki iz tega izhajajo. Država ni nekaj, kar bi bilo kar tako, samo po sebi. Vsem okoliščinam navkljub je zanjo potrebno skrbeti, jo vzdrževati spoštovati in ceniti. Dostikrat boli dejstvo, da smo tisto prejšnjo, tako kruto do vsega slovenskega, spoštovali mnogo bolj, čeprav nam je bila mačeha. Siesta Ko govorim o največjih sinovih, se ne spuščam na nivo dnevne politike in ne želim pregrevati dogodkov 41/45. Ta tema postaja vedno bolj zlorabljena, morda celo bolj, kakor v nekdanji državi. Razum pač ni kurantno blago in potrebuje svoj čas, da se oblikuje v vseh podrobnostih. Predpogoj je seveda samo eden: razum, ki brezpogojno izključuje vsakršna čustva. Šele na tej stopnji bo moč dojeti tisti čas, ki je bil v neštetih primerih grobo zlorabljen v skrajnih ekstremih človeških slabosti. Domovina je tista dežela, kjer smo ugledali luč sveta, zato smo nanjo vse življenje na nek poseben način vezani. Domoljubje torej pomeni najgloblji odnos do rodne grude in do svojega naroda. To je častno in časti vredno čustvo. Coda Naj končam z mislijo j. F. Kenedyja: »Ne sprašuj, kaj bo zate storila domovina - vprašaj raje, kaj sam lahko storiš zanjo.« ■ Д trinajstimi rekordnimi / VIprošnjami za humanitarno pomoč, ki so jih lani sprejeli Združeni narodi, jih je bilo dvanajst povezanih s podnebjem oziroma klimatskimi spremembami in njihovimi pogubnimi posledicami. Tudi nedavni katastrofalni tropski ciklon v Mjanmaru in dogajanje na Kitajskem bolj ali manj opozarjata na smer, v katero se vse hitreje vrti ves planet. Črne napovedi klimatologov, okoljevarstvenikov in drugih strokovnjakov se očitno uresničujejo. Povedano drugače: človeštvo s svojim nepremišljenim početjem ruši naravno ravnovesje, Zemlja pa vse pogosteje kaže svoj neprijazni obraz (viharji, poplave, potresi, temperaturni ekstremi...). Koliko šokantnih in zastrašujočih dejstev bo še potrebnih za ukrepanje brez odlašanja? Koliko (samo)slepilnih manevrov še, preden bo slednjič postalo jasno, da si ljudje s svojim neodgovornim odnosom do narave žagamo vejo, na kateri sedimo? Kot da posledic klimatskih sprememb nazadnje ne bodo čutili prav vsi kontinenti, kot da grožnje suš, poplav, pomanjkanja pitne vode in hrane na koncu ne bo čutil prav vsak izmed nas. Ali človeštvo res ne zmore dojeti, da ima izumiranje številnih živalskih in rastlinskih vrst ter uničevanje okolja zanj pogubne posledice? Že bežen pogled v, kot vse kaže, apokaliptično prihodnost ni vzpodbuden, a kako srhljivi so šele podatki, s katerimi ta hip operirajo strokovnjaki! Okoljevarstvena organizacija WWF (World Wide Fund) je pred kratkim denimo postregla s podatkom, da se je biodiver-ziteta v morskih okoljih od leta 1970 znižala za 28 odstotkov, na kopnem za 25 in v sladkih vodah za 29 odstotkov. Samo morskih ptic naj bi bito za 30 odstotkov manj. Osupljiva dejstva govorijo sama zase. Po na- vedbah ameriških strokovnjakov, se celo 1700 rastlinskih in živalskih vrst zaradi globalnega segrevanja seli proti zemeljskim tečajem, in to s hitrostjo 0,56 kilometra letno. Devet od štirinajstih vrst evropskih metuljev se je bojda zaradi otoplitve preselilo dvesto kilometrov severneje. Polarni medved je zaradi taljenja arktičnega ledu ena izmed najbolj ogroženih živalskih vrst. Njegova populacija je v zadnjih desetih letih upadla za 17 odstotkov in strokovnjaki se bojijo, da bo do srede stoletja izumrlo še nadaljnjih 30 odstotkov polarnih medvedov. Številne živalske vrste so se zaradi klimatskih sprememb, ki so posledica globalnega segrevanja, prisiljene seliti drugam oziroma v hladnejše kraje. Čeprav se nekaterim očitno uspe prilagoditi na drugačne razmere, drugim grozi izumrtje. Najbolj ogrožene so vrste, ki izgubijo voljo ali sposobnost za selitev. "V bistvu se pripravlja množično izumrtje, "je neposreden ugledni ameriški ekolog j. Alan Po-unds. Doslej smo izgubili že 20 odstotkov koralnih grebenov, izumrtje posameznih živalskih vrst lahko uniči celotne ekosisteme, upad populacij čebel po svetu in pri nas zaradi uporabe pesticidov ogroža tako rastline kot ljudi... Jared Diamond, eden najsijajnejših učenjakov današnjega časa, v knjigi Propad civilizacij: kako družbe izberejo pot do uspeha ali propada, opisuje, kako je vrsta družb in kultur v preteklosti propadla, ker je spodkopala lastne ekološke korenine, in to zato, ker kljub že katastrofalnim spremembam v svojem okolju ni znala ali hotela spremeniti načina življenja. Sedaj to prvič velja za človeštvo v celoti, saj je prvič v zgodovini ogroženo ravnotežje globalnih ekosistemov. Ceno za to pa je pač treba plačati... ■ Bojan Šrot, prvi mož ljudske stranke Predsednik vladne stranke, ki že vrsto let sodeluje v različnih koalicijah, in župan Mestne občine Celje. Bojan Šrot je znan kot drzen politik, ki je nekoč v državnem zboru poslancem predlagal, da se sedež parlamenta prestavi v Celje. Znan pa je tudi po raznih političnih in gospodarskih zgodbah ter špekulacijah, s katerimi ga povezujejo. MATJAŽ GERM Gospod Šrot, mogoče za začetek bolj sproščeno vprašanje. V preteklosti ste se zelo aktivno ukvarjali z alpinizmom. So vam vrline tega športa in njegova zahtevnost kasneje pomagale tudi pri kariernih vzponih v politiki? Upam, da. Človek nikoli ne ve, kaj iz mladih let mu lahko pomaga tudi kasneje. Alpinizem in šport nasploh je nekaj, kar da mlademu človeku dobro popotnico za kasnejše življenje. Naučiš se, da je življenje sestavljeno iz zmag in porazov, da je treba za uspeh trdo garati. Sploh alpinizem, ki je precej povezan z določeno askezo, v tem športu se je treba, sploh na kakšni odpravi, marsičemu odpovedat. To so stvari, ki lahko koristijo v življenju. Priimek Šrot je v Sloveniji danes, recimo temu, zelo popularen. Kako kot predsednik vladne stranke komentirate nedavna razkritja in špekulacije o domnevno nelegalni koncentraciji kapitala in prikrivanju lastništva gospoda Boška Šrota? No, treba je vedeti, da je lastništvo Boško sam razkril in da je verjetno za to imel razloge in tega verjetno ne bi storil, če bi menil, da je karkoli nezakonitega ali drugače spornega. Sicer pa je dejstvo, da Slovenci že nekaj časa ne živimo v rodovnih skupnostih, mi smo sicer res bratje (opomba avtorja: Bojan Šrot, Boško Šrot in Srečko Šrot - direktor Novega tednika in Radia Celje) in se dobro razumemo, ampak imamo vsak svoje življenje in vsak svoje področje udejstvovanja. Jaz osebno sem bil v bistvu tako vedno malce »črna ovca« v družini, nenazadnje sem se v mladosti ukvarjal z alpinizmom, na stara leta pa se ukvarjam s politiko. To enačenje Boško Šrot je Bojan Šrot in obratno se mi zdi že malo smešno, da ne rečem prozorno. Ne glede na to, da je Boško moj brat, mislim, da če je nekdo uspešen, je prav, da se mu to tudi prizna. Sicer pa, kdor je mislil, da se to v Sloveniji ne bo dogajalo, je naiven, ker se je to zgodilo v vseh demokratičnih državah s tržno ekonomijo. Nenazadnje so tudi tisti, ki so bili lastniki delnic v neki družbi, kot je Pivovarna Laško, imeli razloge, da so jih prodali. In seveda dobro zaslužili, za razliko od nas, ki smo vlagali v razne pide in certifikate, ki pa res niso skoraj nič ustvarili in so se ljudje »obrisali pod nosom«. Privatizacijski nateg te države so ravno te družbe za upravljanje, kjer so upravljavci postali bogati, tisti, ki so vložili certifikate, pa so ostali brez sadov. Leta 1996 je bil na primer certifikat za vse enako vreden, no, seveda, glede na starost, koliko je pač kdo dobil. Tisti, ki je vložil v Pivovarno Laško, ima danes 22-krat večjo vrednost od tiste, ki jo je vložil. Tisti, ki je vložil v kak pid ali družbo za upravljanje, pa ima mogoče polovico vložene vrednosti ali celo manj. V tem je razlika. Kako ocenjujete vlogo in način, kako mediji obravnavajo to temo? Resni mediji v glavnem korektno. Razen rumenega tiska ali pa skrito političnega tiska, torej medijev, ki so pod absolutno kontrolo kakšne politične stranke, so mediji v glavnem korektni, je pa res, da smo dvomilijonska država, da imamo veliko medijev in relativno malo dogodkov, tako da imam večkrat občutek, da se prav stremi k senzacionalističnemu pisanju, k ustvarjanju nekih zgodb tam, kjer jih ni. Kakšno vlogo bi morala odigrati država v razvoju slovenskega gospodarstva v prihodnje? Je rešitev popoln umik iz lastništva? Ne. Sem eden tistih, ki ne zagovarja popolnega umika države iz gospodarstva. Sem pa tudi eden ti- Sicer pa, kdor je misli, da se to [koncentracija kapitala] v Sloveniji ne bo dogajalo je naiven, ker se je to zgodilo v vseh demokratičnih državah s tržno ekonomijo. stih, ki zagovarja konec političnega kadrovanja na funkcije v gospodarstvu. Ne mislim, da je a priori treba vse politike izločiti, ker je tudi med njimi nekaj ljudi, ki se na gospodarstvo spoznajo in bi lahko bili tudi uspešni menedžerji v kakšni firmi, čeprav jih je, žal, res malo, premalo. Ko pogledamo, kdo se danes ukvarja s politiko, ugotovimo, da gre v glavnem za neto dolžnike ali ljudi, ki praktično nimajo ure službe v neki realni ekonomiji. Sicer pa imajo tudi tiste države, ki so na nek način »iznašle« kapitalizem, v pomembnih gospodarskih družbah velik delež državnega lastništva. Tako je v Nemčiji, Franciji, Angliji in tudi v skandinavskih državah, ki bi si jih po moje morali vzeti za ideal ali končni cilj, glede na to, da resnično vedo, da ima kapital tudi svojo socialno funkcijo, in to zavedanje negujejo, poudarjajo in ga tudi v resnici izvajajo. Slovenija je še nedolgo tega veljala za eno redkih držav, kjer majhen odstotek ljudi ni imel v rokah velike večine bogastva in moči, danes pa se zgodba očitno spreminja. Ideja bogatašev pa pri nas očitno ni tako simpatična, kot je na primer v Rusiji. Da bomo to vzeli kot dejstvo, se morajo verjetno menjati generacije. V Sloveniji to vse primerjamo skozi prizmo zadnjih 20 let. Dva soseda, na primer, sta imela približno enak standard, potem pa se je nekdo začel ukvarjati z nekim poslom in uspel, medtem ko je drugi malce zaspal ali bolj ležerno živel in ustvarila se je razlika. Seveda pa se pri nas nihče ne vpraša, česa sam ni naredil, da bi bil uspešen, ampak kaj drugi dela, da je uspešen. In najbolj pogost odgovor je: »Sigurno krade.« Tu gre v veliki meri tudi za opravičevanje lastne nesposobnosti. Sicer pa mislim, da je prepričanje, da je sreča v življenju sopotnica bogastva, zmotno. Mislima, da kvaliteta življenja od tam, v prispodobi rečeno, ko gre človek čez samopostrežno trgovino in spravi v voziček tisto, kar potrebuje, ni več bistvena. Če gledate nekatere slovenske bogataše, ugotovite, da se njihov stil življenja skoraj v ničemer ne razlikuje od stila srednjega razreda, tudi življenjski stil mojega brata in njegove družine je podoben življenjskemu stilu mene in moje družine. Verjetno je Boško eden redkih tajkunov ali oligarhov ali kakšne izraze vse že uporabljajo, ki nima vikenda, ki nima niti gumijastega čolna, na primer, in ki predvsem cele dneve dela. No, nenazadnje je po nekaterih enačbah peti najbogatejši Zemljan, ja, seveda. Da lahko to izjaviš, moraš biti malo nor. No, morda se to navezuje na prej zastavljeno vprašanje o obravnavi medijev? Škoda. Ker v večini resnih držav, in Slovenijo smatram za resno državo, so finančni časopisi resni in v Sloveniji prav pogrešam časopis ali medij, ki bi pokrival to področje. Saj ni potrebno, da je dnevnik, ker je verjetno težko zbrati vsak dan toliko informacij s tega področja. Pomembno je, da je strokoven in resen, takšnega pa v Sloveniji na žalost nimamo. Če se malce pošalim, redko zastavljeno vprašanje. Kakšen rezultat pričakujete na volitvah s svojo stranko? Dober. Čim boljši. Zastavili smo si seveda neke cilje, za katere mislim, da so precej realni. Kot veste, smo se dogovorili tudi s stranko mladih (opomba avtorja: SMS) za skupen nastop na volitvah. Osebno mislim, da je to slabo, ker so mladi preveč politično pasivni, ne samo da se s politiko ne ukvarjajo, ampak gredo na volitve, ko so polnoletni, pa potem morda še kdaj, potem pa kakšnih deset let ne. Zavedati se je potrebno, da nekdo politične odločitve sprejema, dobro za državo je, da jih sprejemajo pametni in razumni ljudje. Odločitve, ki se sprejemajo v Državnem zboru, vplivajo na vse segmente družbe, tudi na mlade, ki bi se tega morali zavedat, nenazadnje bodo imele odločitve, ki se sprejemajo danes, vpliv na njihovo prihodnost. Z vašim prevzemom je v SLS zavel nov veter. Nekateri so pričakovali, da se bosta ugled in podpora stranki intenzivno dvignila, kar pa se ni zgodilo. Kaj je razlog, da je SLS izgubila zaupanje določenih volivcev? Na podlagi izkušenj sem trdno prepričan, da se v politiki nič ne zgodi čez noč, to je tek na dolge proge. Sicer pa je SLS edina stranka, ki je v zadnjega pol leta in še več praktično nenehno tarča napadov. Včasih tudi sam dobim občutek, da smo dežurni krivec za vse v tej državi. Res je, da smo praktično že dvanajst let vladna stranka in smo pomembno sokreirali slovensko sedanjost, tudi zgodovinske projekte, kot je vstop v EU, čeprav je bil to nacionalni projekt. Res pa je, da nikoli nismo imeli glavne besede. V zgodovini stranke, član sem od leta 1996, ne pomnim, da bi bila stranka ali posamezni ljudje v stranki deležni toliko napadov kot trenutno. Včasih pa je potrebno pogledati tudi z druge perspektive, seveda. Dokler se še nekdo ukvarja z nami, to pomeni, da še vedno predstavljamo nek politični faktor v tej drža- vi, saj veste, mrliča ne brcaš več. Nenazadnje ljudje vedo, da nobena stranka v Sloveniji ni tako dobro organizirana na področju celotne države kot naša. Vedo tudi, da SLS na volitvah vedno doseže drugačen rezultat od tistega, ki ga napovedujejo javnomnenjske raziskave, zaradi številnega članstva in ponavadi odličnih kandidatnih list. Poleg tega SLS nikoli ni bila stranka, ki bi gojila »liderstvo« v smislu, da stranko predstavlja en človek in mogoče še kdo, potem pa ni dolgo nikogar in zatem vsi ostali. Zaradi tega za SLS niti nikoli ni bilo tako odločilno, kdo jo vodi, kdo je njen predsednik. V zadnjem času ste kot predsednik vladne stranke kar nekajkrat zapustili kolektivno koalicijsko mnenje. Kako na splošno ocenjujete tri in pol leta dela sedanje vlade? Kot zadovoljivo. Čeprav moram reči, da je bilo v prvih dveh, treh letih mandata bistveno bolje. Zadnje leto so se na široko, pa ne samo v vladnih strankah, odprla vrata političnemu populizmu z razdeljevanjem takšnih in drugačnih bonitet in transferjev v obliki predvolilnih bonbonov, kar na koncu vedno stane. V svojem času v politiki sem se naučil, da ni nič zastonj, in verjamem, da državljanke in državljani niso tako naivni, da se te- ga ne bi zavedali. Sicer pa smo se v SLS s tem, ko smo podpisali koalicijsko pogodbo, zavezali programu, ki ga pogodba ponuja, in ne temu, da bomo prenehali razmišljati s svojo glavo. Če se ponovno navežem na prejšnjo temo, je vsakršno drugačno razmišljanje z naše strani deležno ostrih kritik koalicijskih partnerjev in očitkov, da sedimo na dveh stolih in podobno. Dokler se še nekdo ukvarja z nami to pomeni, da še vedno predstavljamo nek politični faktor v tej državi, saj veste, mrliča ne brcaš več. Ko pogledamo kdo se danes ukvarja s politiko ugotovimo, da gre v glavnem za neto dolžnike ali ljudi, ki praktično nima/o ure službe v neki realni ekonomiji. Če pa katera druga stranka, da ne rečem kar največja vladna stranka, solira, pa ni nič narobe. Podpis pod koalicijsko pogodbo jemljemo kot zavezo in hkrati poudarjamo, da bomo ne glede na to, ali smo koalicija ali ne, pri sprejemanju političnih odločitev vedno razmišljali z lastno glavo. V vaši stranki imate kar 49 županov, s čimer ste med vodilnimi strankami v lokalni politiki. Je mogoče prav takšna lokalno razpršena projekcija političnih moči razlog za nekoliko slabši vsedržavni nastop stranke kot celote? Ne, ne, ravno nasprotno, ta moč na lokalnem nivoju je naš kapital, ki ga do zdaj še nismo znali izkoristiti. In to je ena od mojih nalog, zanesljivo, kot katerega koli predsednika. Župani so poleg predsednika edini politiki v tej državi, ki so izvoljeni na neposrednih večinskih volitvah. To so ljudje, ki imajo ugled v svojem okolju in se znajo soočiti s problemi in jih reševati, še posebno tisti, ki svojo funkcijo opravljajo že drugi ali tretji mandat. V klubu županov SLS deluje preko 80 županj in županov, če prištejem še podžupane, jih je skoraj 140. Stranka ima tudi nek županski »knovv hovv« glede vodenja občine, majhne ali velike. Dolgo časa so nam zlobni jeziki očitali, da smo stranka podeželja z župani v majhnih občinah. Danes pa se je situacija spremenila tako, da ima SLS največ županov tudi v mestnih občinah in verjamem, da jih bomo po naslednjih lokalnih volitvah imeli še več. Pred nami so parlamentarne volitve. Menite, da vas bodo kot prvega moža SLS v volilni kampanji nasprotniki »lovili« predvsem na t. i. »tajkuniza-cijo«? V politični eliti ste pravzaprav edini, ki ste stopili v bran Bošku Šrotu, ki vedno bolj postaja njen simbol, ali vsaj niste vehemento zavzeli odklonilnega stališča. Sem diplomirani pravnik in že glede na izobrazbo, verjamem v pravno državo, zato smatram, da sodbe v tej državi sprejemajo samo sodišča. Pri nas se dogaja, da kakšno stvar obsodijo že mediji in politika pa še kdo. Narobe je, če se izvršilna veja oblasti ukvarja s stvarmi, ki se tičejo sodstva, kot bi bilo narobe tudi obratno. V demokratični državi so ta pravila in ločnice jasne. Glede napadov bi bil začuden, če do njih ne bi prihajalo. Že naslednji dan po kongresu, na katerem sem bil izvoljen za predsednika stranke, so se začeli in tudi pred tem ni bilo veliko drugače. Tega se moraš navaditi, če želiš delovati v politiki, je pa veliko lažje, če si zgradiš neka etična načela in si jih privzgojiš ter se po njih ravnaš, tako nisi ni- koli v dvomih, če si ravnal prav ali ne. Kar se tiče protitajkunske vojne, pa je vedno potrebno vsaj s kančkom sumljivosti gledati na tistega, ki se najbolj dere, primite tatu. Korektno do vseh bi bilo, če bi akterji različnih sestankov na vladi vendarle razkrili vsebino teh sestankov. Čas je, da tudi tisti najbolj glasni povedo, da ni bil Bojan Šrot ali kdor koli iz SLS tisti, ki je Boška Šrota spoznal z Janezom janšo, ministrom Vizja- kom in še kom. Se vam zdi, da lahko vaše mnenje o teh vsebinah škoduje volilnemu uspehu SLS? Svoja mnenja vedno jasno in glasno povem, za njimi stojim in jih ne prilagajam dnevno politični ra- bi, ker se ob teh hitro zgodi, da postaneš neke vrste politična prostitutka. Kakšna je trenutno vloga Marjana Podobnika v SLS? Formalno ne velika, je predsednik Narodne zveze, neformalno pa seveda ima velik vpliv v stranki. Menite, da so bili zadnji dogodki na meji s Hrvaško v organizaciji Marja- na Podobnika pozitivni za ugled SLS ali morda celo nasprotno? Mislim, da je zagotovo pozitivno, ne samo za SLS, ampak za Slovenijo, da ne pozabimo na odprto vprašanje o meji, ki ga imamo s Hrvaško. Vendarle bi že bil čas, da bi politiki z obeh strani to vprašanje poskusili rešiti. Po 1 7 letih še že pozablja, da je bilo stanje leta 1994 drugačno. Moti me predvsem to, da je pri nas izraz domoljubja deležen posmeha in grajanja. Osebno se ne strinjam z vsemi potezami Marjana ali koga drugega, ki se spomni, da se da v času volitev osvojiti kakšno točko z barvanjem kamnov. Se pa strinjam s tistimi, ki pravijo, da je treba urediti mejo po stanju z dne 25. junij 1991. To je stališče SLS, ki ga ves čas zagovarjamo. Danes, po 1 7 letih, vendarle ni tako težko, bo pa vsako leto težje ugotoviti, kakšno je bilo takrat stanje. Prav je, da se Slovenija zavzema za ohranitev celovitosti Piranskega zaliva in da Slovencem povemo, da ni nepomembno, tudi če gre včasih za metre na meji na Dragonji. Mi je pa osebno žal, da se politiki obeh strani ne znajo dogovoriti vsaj glede joška jorasa, ki ima cel kup težav in je naš državljan, plačuje davke itd. Res ne vem, zakaj bi bilo tako težko državama, pa predvsem Hrvaški, da dovoli jorasu uporabljati to njegovo t. i. evropsko pešpot. Zlasti, ker so tam postavljena neka cvetlična korita, bolj zaradi ne ravno sovraštva, to ni pravi izraz, ampak z namenom nagajanja in ote-ževanja življenja. V takih koritih resnično ne more zrasti kako cvetje, ampak zgolj trnje. Narodna čustva Slovencev se ob zadnjih dogodkih na Dragonji kljub »ugodnemu stimulansu« skoraj niso prebudila. Tu bi si morali vzeti Hrvate za vzgled. Nekateri ugotavljajo, da Slovenci enostavno nimamo močno izraženega narodnega naboja, drugi, da nismo nagnjeni k skrajnim nacionalističnim pristopom. Kakšen je vaš pogled? Mogoče, nas so vsaj učili, da je nacionalizem nekaj slabega. Ampak to, da imaš rad svojo domovino, kulturo, jezik, svoj narod, da si ponosen na svoje korenine, je zame v vsakem primeru zgolj pozitivno, ne glede na to, ali govorimo o Slovencih, Hrvatih ali kom drugem. Osebno se ne strinjam z vsemi potezami Marjana ali koga drugega, ki se spomni, da se da v času volitev osvojiti kakšno točko z barvanjem kamnov. Čas je, da tudi tisti najbolj glasni povedo, da ni bil Bojan Srot ali kdor koli iz SLS tisti, ki je Boška Šrota spoznal z Janezom Janšo, ministrom Vizjakom in še kom. Tega pa imamo Slovenci mogoče res premalo. SLS je v zadnji predvolilni igri »zaigral« tudi na karto slovensko-hrva-ških odnosov. Tudi letos se nakazuje nekaj podobnega. Boste karte vendarle obrnili kam drugam? No, samo nekaj, da smo si na jasnem, dogodek ki se je zgodil lani, ni bil zaigran. Po moji oceni je bil popolnoma nepotreben in izzvan, predvsem z grobimi reakcijami hrvaških policistov, ki so iz tega res naredili politični dogodek popolnoma po nepotrebnem. Takrat se je denimo tista evropska pešpot še uporabljala in ljudje iz stranke, mene takrat še ni bilo zraven, so imeli na Obali shod, zato so šli obiskat še Joška Jorasa. Mislim, da se precenjuje in potencira pomen tistega dogodka za same volitve in volilni izid. Je pa bil dogodek resnično nepotreben in reakcija hrvaških policistov zelo neprimerna. Sploh, če pogledamo, da je bil Janez Podobnik takrat predsednik parlamentarne stranke, predsednik parlamenta in še kaj. Stranka se zavzema, da bi v tem predvolilnem času - in kampanja se je definitivno že začela, najbolj intenzivno ravno pri tistih, ki pravijo, da bodo začeli šele avgusta - odpirali teme, ki so pomembne za prihodnost Slovencev. Čeprav se bomo seveda na-poslušali političnega populizma, moram priznati, da se čudim ljudem, da še vedno kupujejo votle orehe. Če pogledamo zelo zbanalizirano, kaj je za človeka res pomembno, za mladega človeka, na primer. Pomembno je, kje bo imel službo, kakšno plačo bo imel, kako si bo uredil stanovanjski problem, če bo lahko šolal otroke, imel denar za dopust. Pri nas smo danes stvari obrnili na glavo, prepričani smo, da bodo ljudje zadovoljni, če bodo živeli od socialnih transferjev. Mislim, da je za samozavest vsakega človeka pomembno, da z lastnim delom in znanjem zasluži toliko, da lahko živi človeka dostojno življenje. In ne da bo stremel za ne vem koliko nekih navideznih socialnih transferjev, ki mu jih je dala država in bo potem kot izraz hvaležnosti volil neko politično opcijo. Že tretji mandat ste župan Ce- lja. Ob vaši prvi zmagi leta 1998 je bilo čutiti kar intenzivne emocije, usmerjene v pričakovanja sprememb, to so potrjevali tudi slogani kot tisti, ki se ga verjetno spomnite, ki je šaljivo pripovedoval, da se nekdanji župan, vaš protikandidat, ne počuti najbolje, ker se je najedel Šrota. Kakšna je refleksija vaših skoraj deset let županovanja? O svojem delu je vedno težko dajati ocene. Čar naših funkcij je, da naše delo vsake štiri leta ocenijo občanke in občani. Nekateri pravijo, da skromnost ni dobra čednost, ampak »mana« zato poskušal biti realen in ne lažno skromen. Mislim, da nam je v teh desetih letih, torej celi ekipi, ki je bolj kot ne vsa leta enaka, uspel velik premik. To nam priznavajo tudi tisti, ki gledajo od zunaj, izven Celja. Če se spomnite, čeprav to človek hitro pozabi, je bilo Celje še nekaj let nazaj dokaj onesnaženo in depresivno postindustrijsko mesto, s celo vrsto socialnih problemov, ki so bili posledica stečajev. Težko je bilo najti Celjana, ki je bil ponosen na Celje. Sprememba tega stanja je po mojem največji dosežek teh desetih let. Sicer pa, po treh mandatih počasi ugotavljam, da mi zmanjkuje motivacije in tudi kreativnosti, čeprav sem zelo ponosen na to funkcijo in jo nameravam tudi korektno opravljati do konca mandata. Je pa verjetno čas za kak nov obraz, mogoče celo žensko, že dolgo nismo imeli županje v Celju, morda bi bilo prav. Če že na primer v prestolnici županje verjetno kar en lep čas več ne bo. Vaš županski »model« je zadnje čase na preizkušnji tudi v največjih mestnih občinah. Glede na vaše izkušnje, je mogoče, da sta Kangler in Jankovič svoje projekte zastavila preveč ambiciozno in se bosta morala kmalu ugrizniti v jezik? Nič ni narobe, če je župan ambiciozen, tako ali tako mora za njim stati ekipa. Huje je, če je neambiciozen. Če se ne odločiš, da boš prišel na Triglav, tudi do Kredarice ne boš nikoli prispel, je pa seveda za marsikoga uspeh že, če pride do Kredarice. Seveda pa se zgodi, da včasih kakšnega projekta ni mogoče realizirati, kar je neodvisno od sposobnosti in znanja župana in zmožnosti mesta, včasih se zalomi že pri kakem zemljišču ali prostorskih aktih. Sicer pa sem vesel uspehov mojih kolegov, vsaka čast recimo Borisu Popoviču za to, kako je uredil Koper. Maribor ima tudi fantastične razvojne možnosti, ne poznam mesta, ki bi imel praktično pred vrati Pohorje, reko Dravo, univerzo, bližino meje, vsi pogoji so tu. Univerza je, na primer, velik intelektualni potencial, Maribor bo tudi prestolnica kulture, kar bo zanesljivo dalo dodaten pospešek ne samo Mariboru, ampak tudi regiji. Kakšna je trenutno vloga Celja v kandidaturi Maribora in partnerskih mest za EKP2012? Zaenkrat je ni, veselo bomo hodili na prireditve v Maribor in druga mesta. Kot veste, smo bili eno od štirih mest, ki so se prijavila, s svojo kandidaturo nismo uspeli in zaenkrat nas k projektu nihče ni povabil, verjetno čakajo na potrditev v Bruslju. Zaenkrat torej nimamo nobene vloge. Je pa kandidatura Maribora in partnerskih mest v osnovi zajemala tudi Celje in še vedno temelji na regionalni komponenti, katere del je tudi Celje. Ja, tu so dileme, veste. Ideja kulturne prestolnice je mesto, slovenski projekt pa v bistvu vključuje regijo. Ne vem, kakšno v bistvu, eni temu pravijo vzhodna kohezijska regija, moram priznati, da tega pojma ne poznam. Mi smo sicer presodili, da bo za kulturo v Celju stimulativna že sama kandidatura. ■ Čeprav se bomo seveda naposluša-li političnega populizma, priznati moram, da se čudim ljudem, da še vedno kupujejo votle orehe. Zločin bogatih, stradanje revnih Število ljudi v svetu, ki trpijo zaradi pomanjkanja hrane, se že več desetletij giblje nad 800 milijonov. Redko kateri medij jih je opazil, saj so v tišini stradali in umirali. Zaradi drastičnega dviga cen hrane v zadnjem letu, dodatnim stotim milijonom ljudi grozi stradanje. Njih smo opazili, ker so še imeli moč za protestiranje, sicer bi najverjetneje spregledali tudi njih. ALEŠKUSTEC Višje o> 2007/2008 žita meso ——— mlečni izdelki hrana Naraščanje cen hrane. 1 8 ko z razdeljevanjem brezplačne hrane med lačno prebivalstvo dosežejo, da se lokalne cene hrane preveč znižajo in s tem uničijo tamkajšnje kmetijstvo ter pahnejo nov krog ljudi v revščino in bedo. Zato so najboljši programi pomoči tisti, ki pomagajo z denarjem oziroma odkupujejo hrano, v kolikor je seveda ne primanjkuje, v sami državi in je ne uvažajo. Na ta način lokalno kmetijstvo ni ogroženo. Velikokrat pa se pri pomoči razvitih držav zgodi, da raje, kot da namenijo finančna sredstva, posredujejo lastne kmetijske pridelke in s tem prinašajo korist predvsem svojim kmetom. Po mnenju Raj Patela, pisatelja, aktivista ter člana inštituta za hrano in razvojno politiko (Food First), je razlog za višje cene hrane v nekaterih državah to, da so slednje zelo povezane s prostim trgom ter so zato prisiljene uvažati žito. Tako sta po njegovem prepričanju Svetovna banka, kjer je tudi sam bil nekoč zaposlen, in Svetovna trgovinska organizacija pod pritiski zahodnih držav propagirale prosti trg in od omenjenih držav zahtevale, da so zmanjšale svoje carinske tarife in s tem zaščito za svoje kmete. Te države so prav tako morale ukiniti podporo svojim kmetom ter zmanjšati lastno zalogo žit, medtem ko zahodne države česa podobnega seveda nikoli niso storile. Zato so zaradi višjih cen hrane bile najbolj na udaru prav države, ki so se podredile takšnim zahtevam, saj z dvigom globalnih cen hrane slednje nimajo nobene rezerve ali vzvoda, kot da še naprej uvažajo žito, ki pa se je na svetovnih trgih podražilo. Nasprotno pa so v nekaterih afriških državah, kjer se milijoni preživljajo s samooskrbnim kmetijstvom, imele višje cene hrane le majhen vpliv, saj večina ljudi ne kupuje svoje hrane, temveč si jo sama pridela. Kmetijski biznis Kmetijstvo se je, vsaj v razvitih državah, kapitaliziralo ne samo v tehnologiji, temveč tudi v cilju. Ustvariti želi čim večji dobiček. Kmetijsko prehrambena panoga je tako druga najbolj profitna industrija na svetu in zaostaja zgolj za farmacijo. Če se pridelava kulturne rastline za proizvodnjo etanola izplača, potem je ne glede na krčenje gozda, erozijo prsti, izčrpavanja podtalnice in nenazadnje uničenja lokalnega kmetijstva, ki prideluje hrano za tamkajšnje prebivalstvo, njena izvedba upravičena. Tako preprosto. Namen kapitalističnega kmetijstva ni pridelovanje hrane, temveč ustvarjanje denarja. To potrjuje tudi izjava Brucea Babcocka, direktorja Centra za kmetijstvo in razvoj podeželja v ameriški zvezni državi lovva, ki je dejal: »Zagotavljam, da vsak, ki sedaj kmetuje, zasluži bistveno več denarja, kot je pred štirimi leti.« Ni važno, da ljudje stradajo in umirajo, važno je, da bo sedaj večji dobiček. Kapitalistični malik, imenovan Dobiček, očitno ne pozna usmiljenja. Dokler ga bomo še naprej častili in se mu podrejali tako v kmetijstvu kot drugod, bomo še naprej uničevali okolje in povzročali, da bodo ljudje po svetu stradali. Finančni krizi, ki je zajela predvsem bogati svet, je sledila kriza visokih cen hrane, ki je najbolj prizadela revni svet. Če so se pri finančni krizi ljudje bali za svoje premoženje, se pri krizi višjih cen hrane revni ljudje bojijo (borijo) za svoje življenje. In če so centralne banke pri finančni krizi pomagale v milijardah, bogate države sedaj pomagajo zgolj v milijonih. Logika je preprosta. Udobje bogatega sveta je pač bolj pomembno od preživetja revnega sveta. ■ Energetsko neučinkovita proizvodnja etanola. VSI DRUGAČNI VSI ENAKOPRAVNI Klic Evrope WiV:»! КЛ >i .V:MJA MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT COUNCIL OF EUROPE CONSEIL DE L'EUROPE VSI DRUGAČNI VSI ENAKOPRAVNI Klic Evrope Sporočilo kampanje Raznolikost je pogoj kulturnega in družbenega razvoja. Spoštovanje raznolikosti je naš prispevek k Evropi brez diskriminacije. Kampanja svoje sporočilo osredotoča predvsem na pomembnost medkulturnega in medverskega dialoga. Evropska konvencija za človekove pravice je skupna vsem v Evropi. Kampanja bo še utrdila pomen razumevanja in spoštovanja človekovih pravic in vzpodbudila sodelovanje vseh pomembnejših dejavnikov s področja človekovih pravic. Participacija je ključnega pomena, če hočemo zgraditi bolj demokratično, vključujočo in uspešno družbo. Kampanja bo vzpodbujala participacijo in s tem prispevala k boju proti vsem oblikam diskriminacije in spoštovanju raznolikosti. Spoštovanje človekovih pravic je v prvi vrsti odgovornost politike in politikov, ki morajo ta načela spoštovati pri pisanju zakonov ter skrbi za njihovo dosledno izvajanje, predvsem pa z lastnim zgledom vzpodbujati spoštovanje človekovih pravic, ne glede na to ali kot govorci v Državnem zboru ali kot gostje v večernih razvedrilnih oddajah. Predsodki da ali ne? Zelo lahko je reči »Nimam predsodkov« ali »Nisem rasist, to me ne briga« ali »Sem mar jaz povabil te begunce?«, precej težje pa »Morda res nisem kriv za to, kar se je zgodilo, bom pa naredil vse, da se ne bo nadaljevalo.« Evropske družbe še vedno trpijo zaradi vse večje rasistične sovražnosti in nestrpnosti do manjšin. Številni se poskušajo spoprijeti s temi problemi v okviru javnih teles, nevladnih organizacij in lokalnih pobud. Evropska mladinska kampanja »Vsi drugačni-vsi enakopravni« proti rasizmu, ksenofobiji, antisemitizmu in nestrpnosti naj bi vse te ljudi združila in dala boju proti vsem oblikam nestrpnosti nov zagon. Klic Sveta Evrope k spoštovanju človekovih pravic ter vzpodbujanju participacije Leta 1995, petdeset let po drugi svetovni vojni, je Svet Evrope pripravil evropsko mladinsko kampanjo "Vsi drugačni-vsi enakopravni" in z njo opozorili na pomembnost boja proti rasizmu, antisemitizmu, ksenofobiji in nestrpnosti. Danes, 13 let kasneje Svet Evrope nadaljuje s svojimi prizadevanju. Evropska mladinska kampanja, ki kliče po spoštovanju raznolikosti in človekovih pravic, ter vzpodbuja participacijo. Živeti ustvarjalno in bivati z razlikami Človeška bitja smo si med seboj zelo različna, hkrati pa se tudi prepoznavamo z različnimi merili, kot je npr. spol, starost, telesne značilnosti, spolna usmerjenost, osebnost, konjički, življenjski standard, prepričanja, ... S soočanjem razlik lahko najdemo nove rešitve in nove poti za ukrepanje, ki pa seveda temeljijo na spoštovanju dostojanstva in pravic vseh članic in članov družbe. Tudi v naši državi so rojeni in tu živijo ljudje, katerih kultura in način življenja se močno razlikujeta od naše. To težko prezremo, saj čutimo, da so drugačni od nas. Živimo v zmedenem svetu. Po eni strani se zdi, da se zbližujemo: peščica tistih, ki imajo dostop do informacij ali satelitske televizije, lahko v nekaj sekundah vzpostavi stik z drugo stranjo planeta. Bliže naših domov pa se razdalje povečujejo. V večkulturnih družbah ne uživamo, tako kot bi lahko: raznolikost bi nas morala bogatiti in nikakor ne bi smeli dovoliti, da izgine. Žal prisotnost »drugačnih« v državi sproža nezanimanje in ravnodušnost, celo diskriminacijo in nestrpnost. Diskriminacija manjšin se kaže na vseh ravneh življenja: v dostopu do javnih storitev, v zaposlitvenih možnostih, stopnji policijskega varstva, stanovanjski politiki, političnem organiziranju in zastopanju, dostopu do izobraževanja. Iz naraščajoče nestrpnosti se rodi nasilje in v skrajnih primerih pride tudi do oboroženega spopada. Leta 2002 so našteli 29 aktivnih oboroženih spopadov in tudi v tem letu so bili skorajda vsi znotraj ozemlja posameznih držav. Skoraj vsaka država je nastala z združevanjem različnih kultur. V Evropi le Islandija velja za pretežno eno-kulturno družbo. Pa še tam se stvari spreminjajo! Če je raznolikost bistvo naših družb, zakaj potem toliko nestrpnosti do ljudi, ki se nam zdijo drugačni? Odgovorov na to vprašanje je več in ta priročnik ni dovolj obsežen, da bi lahko upoštevali vse vidike. Morda pa nam bodo stvari kljub temu postale jasnejše, če poskušamo raziskati izvor teh »novih« večkulturnih družb - čeprav se niso pojavile tako nenadoma, kot se zdi. v Žrtve diskriminacije in socialnega izključevanja so tudi mladi Zaradi tega s kampanjo želimo opozoriti na mlade kot žrtve diskriminacije na eni strani, na drugi strani pa mladim dati možnosti, da aktivno sodelujejo. Če hočemo zgraditi družbo, ki bo demokratična, vključujoča in uspešna potem moramo zagotoviti in spodbujati aktivno sodelovanja mladih pri odločitvah in dejavnostih, še posebej na lokalni ravni. Bistvo te participacije je, da imajo mladi možnost, prostor in podporo, da lahko sodelujejo in vplivajo na zadeve, ki so pomembne za njihova življenja. Kaj počnemo v Sloveniji? V Sloveniji je pestro družbeno življenje, imamo številne nevladne organizacije, mladinske organizacije in veliko mladinskih pobud, s katerimi mladi razvijajo načela solidarnosti, strpnosti, sodelovanja in medgeneracijskega povezovanja. S kritično mislijo, ustvarjalnostjo in refleksijo do aktualnih družbenih dejstev ustvarjajo pomemben prispevek k razvoju naše družbe, na žalost je ta velikokrat preslišan. V Sloveniji smernice za kampanjo oblikuje Nacionalni odbor pri Uradu RS za mladino, ki ga sestavljajo predstavniki vladnega in nevladnega sektorja. S kampanjo želimo pokazati, da je raznolikost ključnega pomena pri izgrajevanju naših skupnih vrednot, zagotavlja gospodarsko rast in bogati kulturno sfero. Mogoče sebično, vendar ne verjamemo, da v Evropi lahko zanikamo raznolikost in gradimo sistem, ki temelji le na odnosih med posameznimi narodi. Občutek imamo, da je naša varnost in varnost naših otrok in mladih odvisna od uspeha projekta, ki se imenuje Evropa raznolikosti. Kdo sodeluje v kampanji Ciljna populacija Civilna družba na evropski ravni in nacionalnih ravneh, še posebej nevladne mladinske organizacije in mladinske pobude; Državne in lokalne oblasti. Nacionalni odbori kampanje ( v Sloveniji v okviru Urada RS za mladino) Evropski upravni odbor Najpomembnejše odločitve in usmeritve kampanje na evropski ravni sprejema osem članski Evropski upravni odbor. Člani odbora prihajajo iz nevladnih in vladnih struktur ki delujejo tudi v okviru Upravnega odbora za medvladno sodelovanje pri Direktoratu za mladino in šport Sveta Evrope. Pri delu odbora sodelujejo tudi predstavniki Evropskega mladinskega foruma, Parlamentarne skupščine, Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti v Evropi, predstavniki Evropske komisije, UNESCA, Visokega komisariata Združenih Narodov za človekove pravice in predstavniki Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI). Sekretariat Sekretariat v sladu z odločitvami Evropskega upravnega odbora skrbi za kampanjo, izvaja evropske dogodke in nudi podporo nacionalnim odborom kampanje. Raznolikost aktivnosti na Evropski ravni Otvoritveni dogodki v sodelovanju z nacionalnimi odbori kampanje; Mednarodne konference; Večja tematska srečanja in simpoziji; Izobraževanja in tečaji usposabljanja z vsebinami o verski in kulturni raznolikosti, nevarnosti rasizma, človekovih pravicah, reševanju konfliktov ipd.; Seminarji z raziskovalci s področja človekovih pravic in participacije; Mladinski in kulturni festivali; Športni dogodki. "Vsi drugačni - vsi enakopravni" zadeva VSE in prav vsakega izmed nas. K uspehu kampanje lahko v veliki meri prispeva aktivno sodelovanje vladnega in nevladnega sektorja pa tudi VI kot posameznik ali posameznica, ne glede na to, ali prihajate iz vladne ali nevladne organizacije, gospodarskega sektorja, sindikata, šole, ... Podprite kampanjo z vašimi idejami, aktivnostmi, vašim delom ali časom. Vzpodbujamo vas k pisanju, ki prispeva širiti glavno sporočilo kampanje. Če bi radi o tem karkoli napisali, se oglasite na elektronski naslov info@katedra-on.net. Veseli bomo vašega odziva. Besede imajo moč. Besede predstavljajo vrednote. Ubesedite misli in dejanja! Kampanja je partnerski projekt Sveta Evrope, Evropske komisije in Evropskega mladinskega foruma. aktualno Misterij Patria Za orožje očitno velja sprevržena logika, ki narekuje, da več kot ga imamo, tem bolj varni smo. Orožarski posli pa se povsod po svetu izkazujejo kot priložnost posameznikov pri koritu, da pristavijo še svoj lonček, v katerega zlivajo mastne davkoplačevalske denarce. Zakaj bi bilo v Sloveniji drugače? MAJA KAUČIČ Spomnimo se lanskega decembra, ko je v Slovenijo prispelo testno vozilo Patrie 8X8 in zarisalo prve kroge v slovensko grudo. Dobro razpoložen minister Erjavec, je na novinarski konferenci ponosno predstavil najnovejšo pridobitev slovenskih obrambnih sil in še enkrat podčrtal smiselnost in nujnost naložbe z besedami: "Ne glede na to, kdo bi sedel na ministrskem stolčku, bi opravil isti nakup." S tem se verjetno strinjamo, glede na dejstvo, da se je nakup vsekakor izplačal. Vsaj za nekatere. Od vsega začetka dvomljiv posel pa je orožarsko pravljico sprevrgel v detektivko. Začne se v Egiptu, ki ga je Patria založila s havbicami z napako. Naročnika so obvestili o napaki, ker pa ta ni reagiral, se je sum o nepravilnostih pri prodaji okrepil. Kasneje je bilo v primeru Egipta dokazano, da je imel pri poslu s Patrio posrednika, ki je pobral 10 odstotkov provizije od celotnega posla. Zgodba se očitno ponavlja na slovenskih tleh. Zdaj je Patria osumljena, da je do največjega orožarskega nakupa v samostojni Sloveniji prišla s podkupovanjem. Preko finskih preiskovalnih organov je v javnosti zadonel podatek, da naj bi slovenski »nekdo«, ki je »pomagal« pri nakupu, za to prejel tri milijone evrov podkupnine. Na to naj bi nakazovalo dvoje: da je kupec zadovoljen z dražjo pošiljko, kot je bilo načrtovano (tako je bilo tudi v primeru Egipta), ter da so se slovenski pogajalci spretno ogibali ponudbi Sistemske tehnike. Ta naj bi za več denarja ponujala manj. Pa je res? Glede na zahteve Nata? Čudno je tudi, da naj bi Slovenija v poslu s Patrio zahtevala posrednika, medtem ko sta Hrvaška in Poljska posel opravili neposredno. Slovenija je potrebovala (neustrezen) Rotiš in še Gorenje. Cviklova komisija zato nadaljuje svoj križarski pohod. Ponavlja, da je bil nakup politično dogovorjen, negospo- dovalen in netransparenten. Za ugotovitev suma o neposredni in posredni vpletenosti sedanjih in nekdanjih akterjev ter nosilcev javnih funkcij z orožjem med letoma 1991 do 1993 je zaslišala več prič. Eden izmed vabljenih je bil tudi predsednik vlade, janez janša, ki se je s potovanjem v južno Ameriko spretno ognil zaslišanju (kljub temu da je prejel vabilo 30 dni pred zaslišanjem, do termina svojega izostanka ni uspel opravičiti). Tudi drugače je ljubljeni vodja v zadevi Patria redkobeseden. Verjetno ne brez razloga. Zato pa je nekaj pikantnosti izdal Zdenko Pavček, ki je pred preiskovalno komisijo povedal, da sta ga pred izbiro najboljšega ponudnika na razpisu obiskala znanca iz neke druge, a podobne zgodbe, ki do danes nima epiloga - Tone Krkovič in Darko Nja-vro, ki sta prišla z vizitkami, kamor naj bi poklical, če želi dobiti posel. Pavček zanika, da naj bi kontakt uporabil. Ker je podkupovanje kaznivo dejanje, so preiskavo na Finskem prevzeli za to pristojni organi, ki stvar jemljejo zelo resno. Takšna je rutina. In podobno bi moralo biti tudi v Sloveniji. Medtem ko sta slovenska policija in tožilstvo v primeru Patria v umetni komi, je finska policija do sedaj zaslišala šest oseb, eni od teh pa podaljšala pripor. In ker lahko po finski zakonodaji policija osebo zadrži največ tri dni (do takrat pa mora predložiti dovolj dokazov, ki utemeljujejo nadaljnji pripor), je indic, da je prišlo do podaljšanja aresta, zgovoren. Pri tem gre za prodajnega direktorja Patrie, odgovornega za slovenski in hrvaški trg. Oseba, katere ime se je znašlo na vizitki v rokah Zdenka Pavčka. Zaradi zaupnosti postopka podrobnosti ni moč ujeti, je pa znano, da kjer je dim, je tudi ogenj. Pavčkova zgodba pa se po zaslugi finskih preiskovalnih organov seseda sama vase. Na severu direktor Patrie, jorma VVittakorpi, ne dvomi v poštenost svojih sodelavcev, ga pa toliko bolj skrbi dejstvo, da v okviru nadobudne Cviklove parlamentarne komisije kot neodvisni izvedenec deluje tudi dr. Ivan Prebil, član upravnega odbora Viator & Vektor, podjetja, ki je večinski lastnik (zavrnjenega konkurenta) Sistemske tehnike. Prebilova dvojna vloga v konfliktu interesov je zato sporna. Patria pričakuje, da bodo pristojna telesa preiskala, če so bile pri imenovanju Prebila na ta položaj spoštovane zakonske določbe. Upajmo, da res. Medtem ko življenje na Finskem po aferi Patria poteka v utečenih tirih, je zgodba v Sloveniji povsem drugačna. Sporni orožarski posel dobiva enormne notranjepolitične razsežnosti in predvolilno blatenje je dobilo nova izhodišča. Zdaj ko smo znova na lovu za grešnim kozlom in je orožarski cirkus na višku, se zdi Erjavec ravno pravšnji. Obrambni minister glede na položaj, ki ga zaseda, deluje bolj pacifističen od pacifista, se na vse pretege trudi pregnati zlobne jezike artilerije, ki ga obtožuje nečednosti. LDS in Lipa glasno pozivata k njegovi odstrelitvi zaradi netransparentnosti sklenjenega posla, pa čeprav so poslanci v postopku izbire ponudnika imeli vpogled v vso dokumentacijo. Vsaj tako trdi minister, ki ob tem pozablja, da je bila ponudba precej drugačna kot tisto, kar smo podpisali v pogodbi. In če na koncu zanemarimo vprašanje, čemu sploh investicija 278 milijonov evrov, glede na to, da bi Slovenci paktu Nato (ki ni in ne more biti dejavnik svetovnega miru!!!) ugodili že s cenejšimi oklepniki, se že poraja drugo. Zakaj se kljub utemeljenemu sumu in utrujajočemu obstreljevanju pogodba ne prekliče? Saj vendar v pogodbi obstaja protikorupcijska klavzula, ki daje prekinitvi prosto pot. Kdor trdi, da je za to potrebno počakati rezultate preiskave, ki se brez iniciative finskih organov niti ne bi pričela (!!!), nam maže oči. Naključij je preveč, da bi bilo zdravo. Ker Finci svoje delo opravljajo temeljito, lahko preiskava teče tudi do osem mesecev. V volilnem letu je to več kot dobrodošlo. In preklic pogodbe bi pomenil avtomatsko priznanje krivde, ki bi v najvišjih vladnih krogih pometel z Janezi. Ampak hvala bogu je v Sloveniji možno vse, tudi to, da je s politično nastavljeno državno tožilko mogoče pomesti stvari pod preprogo in osvoboditi osumljence. Dovolj je teorija zarote. Pa čeprav škrbasta. ■ Naključij je preveč, da bi bilo zdravo. Ker Finci svoje delo opravljajo temeljito, lahko preiskava teče tudi do osem mesecev. V volilnem letu je to več kot dobrodošlo. In preklic pogodbe bi pomenil avtomatsko priznanje krivde, ki bi v najvišjih vladnih krogih pometel z Janezi. politično Ali smo konservativni? Konservativno ni pridevnik, ki bi zbujal simpatije pri večini, predvsem levo oz. libertarno usmerjenih mladih, in vendar, četudi svet presojamo z domnevno »leve« perspektive, se poraja vprašanje, ali nismo v svojih pogledih dostikrat konservativni oz. zaidemo na polje, v katerem naj bi se v prihodnosti »leva« in »desna« stališča redefinirala. TIMOTEJ MILANOV Zmeraj aktualen pogled na svet Angleški ekonomist in filozof John Stuart Mili, ki velja za začetnika liberalizma, je nekoč dejal: »Konservativci niso nujno neumni, toda večina neumnih ljudi je konservativcev.« Vsekakor gre za duhovito pripombo, ki jo je danes vredno znova pretehtati. Konservativizem je kot ena izmed treh velikih političnih ideologij, s svojim miselnim okvirom, ki se mu s starostjo in življenjskimi izkušnjami vsi približujemo, zmeraj aktualen. Na tem mestu lahko pustimo ob strani problematiko, da je konservativizem v svoji »neo« varianti skupaj z (neo)liberalizmom, od osemdesetih let naprej, močno prisoten na praktično vseh področjih družbenega delovanja, od ekonomije in filozofije naprej; ampak si poglejmo samo nekaj (v tem obsegu nujno površno opredeljenih) klasičnih izhodišč te politične ideologije in razmislimo v naših stališčih v primerjavi z njimi in o njihovi aktualnosti v današnjem času. Konservativizem ima podlago tudi v nekaterih filozofsko-antropoloških predpostavkah. Taka je tudi predpostavka Arnolda Gehlena, ki trdi, da si je človek ustvaril kulturo kot svoj manevrski prostor zaradi lastne biološke neprilagojenosti naravi, v primerjavi z drugimi živalmi. Glede tega se je slikovito izrazil prekmurski filozof dr. Borut Ošlaj v nedavnem intervjuju za Vestnik: »Če gledamo z vidika biologije, je čudež, da je človek preživel. Nima niti izostrenega sluha, niti hitrih nog ali hitrih refleksov, krempljev, ničesar, narava bi ga požrla. Rešuje ga njegova kultura, ta pa je projekt in je vezana na zamisli in pričakovanja - kaj narediti s človekom in s kulturo.« To stališče seveda še ni konservativno samo po sebi, vendar nudi poligon tistim, ki tukaj vidi- jo pomen institucij kot varovalnega mehanizma pred, kot pravi Gehlen, »pokvarljivostjo množice odvečnih možnosti prilagoditve«. Različne bolezni in opojna sredstva so po Gehlenu že prve nevarnosti za človeka, ki je nagnjen k »degeneraciji svojih nagonov« na svoji poti prilagajanja. Gehlen meni, da je torej narava tista, ki lahko človeka pokva- ri, obrambo pa mu lahko nudi samo civilizacija, ki je sestavljena iz institucij s tradicionalnim in avtoritarnim karakterjem. Med take pa bi lahko prišteli religijo, državno oz. zakonsko ureditev, običaje in ustaljene načine obnašanja itd. Tudi irski politik Edmund Burke, ki so ga ustoličili kot začetnika konservativne misli, je v svojem pogledu na francosko revolucijo »objokaval« zlasti tovrstne institucije, ki so bile poosebljene v močni francoski monarhiji. Kje se nahajamo? Na ravni identifikacije s političnimi strankami je zadeva dokaj enostavna, saj s konservativizmom povezujemo stranke, ki se kot konservativne promovirajo ter v svojih programih tudi poudarjajo pomen »institu- cij«, kot so običaji, vera, patriotizem itd., hkrati pa zagovarjajo svobodno gospodarsko pobudo. Na primeru naših parlamentarnih strank gre za stranke, ki so članice evropske družine konservativnih strank (EPP), torej SDS, NSi in SLS. Kompas politične orientacije pa hitro izgubimo, če še enkrat pogledamo nekatere stvari, ki jih zagovarjamo. Recimo, v zelo aktualni »levo-desni« delitvi glede biološke (beri genetske) predi-spozicije človeka, ki jo leva pozicija vehementno odklanja in daje večji pomen pri izoblikovanju človeka procesom, kot sta socializacija in in-kulturacija. V tem pogledu je torej levica na istem bregu kot zagovorniki krščanske doktrine, ki nikakor ne pristajajo na zahteve po odpravi klasičnega dualizma med dušo in telesom. Vendar pa, kot izpostavlja Francis Fukuyama, se npr. glede vprašanja homoseksualnosti vloge obrnejo, tukaj levica zavzema stališče, da je to človeku prirojeno in da ni posledica vpliva okolja. Stališče levice je tukaj med drugim pogojeno tudi s težnjo po zaščiti manjšine, katere odgovornost se z zagovarjanjem genetske teorije tako prenese drugam. Težnja po zaščiti manjšine oz. šibkejšega pa opozarja tudi na problem splava, na katerega na-potuje tudi italijanski filozof Norber-to Bobbio in pri katerem se levica v odnosu mati-plod postavi na stran močnejšega, če upoštevamo trenutno sovpadanje konceptov desnice in konservatizma, saj po Bobbiu levica in desnica nista absolutno določeni, temveč se skozi čas spreminjata. Na katerem bregu smo torej ob takih nekonsistentnostih? Tudi programska »ponudba« sodobnih socialdemokratskih strank, ki v skladu s tretjo potjo zagovarjajo liberalizacijo gospodarstva, »socialdemokratski individualizem« (kot da res obstaja več vrst individualizmov) in patriotizem kot zdrav temelj za delovanje v mednarodni skupnosti, nas vodi k razmisleku, ali gre vtem primeru res za ustvarjanje novega, »kompromisnega« prostora med levico in desnico oz. tretjo možnost, ki, kot pravi Bobbio, presega levo-desno delitev, ali pa gre le za semantične prevare, v katerih se skriva dejstvo, da postajamo zmeraj bolj konservativni. ■ S starostjo večina ljudi izgubi uporniški naboj. Toda, kaj to pomeni za starajočo se družbo? iz naslonjača Uspeti ali ne uspeti - to je vprašanje Sodobnega človeka že od mladih nog razjeda eno samo, zanj najpomembnejše vprašanje. Če si je starodobni tragični junak nekdaj razbijal glavo ob vprašaju: Biti ali ne biti?, si današnji, novodobni junak krati miren spanec z istim bivanjskim problemom v nekoliko predrugačeni, modernizirani, posodobljeni obliki. Ljudi še vedno tarejo iste eksistencialne skrbi in tegobe. ROK PLAVČAK Bedni ljudje Dandanes je zgolj in samo uspeti identično nekdanjemu biti - ne uspeti pa popolnoma isto kot ne biti, klavrno propasti in umreti. Sugestiven družbeni imperativ se glasi: »Le uspešno življenje je življenje, ki ga je vredno živeti!« Pripoved tistih, ki jim uspeti ne uspeva, je zgodba o bednih ljudeh. Njihov vsakdanjik je »tesnoba in dolgčas in žalost« (Dostojevski). Ta, zakrinkana in pretanjena zapoved, ki je hkrati eno izmed gonil sodobne družbe, od nas zahteva uspešnost na finančnem, družbenem, intimnem, moralnem in duhovnem področju človeškega življenja. Naše bivanje mora premočrtno težiti samo v eno smer -proti paradižu, ki mu pravimo uspešnost. Radikalen, domala utopičen ukaz silovito zareže v sam način bivanja, ko postavi alternativo, dvoje povsem izključujočih se možnosti: zmago ali poraz. Veličasten uspeh na eni strani brezna ali dekadenca, grozovit konec in pozaba na drugi. Le en smisel je in ta smisel je uspeh. Ker mnogim ne uspe živeti, kot so si zamislili, in še zdaleč ne dosegajo visokoletečih imperativnih ciljev, ki so si jih polzavedno zadali, postane borba na življenje in smrt sila frustri- rajoče početje. Boj, iz katerega bomo najverjetneje izšli kot poraženci, sklonjenih glav in osramočenih pogledov. V primeru, da so uspešno življenje »sanje mladostnika, ki so se v zrelih letih uresničile« (Vigny), moramo nejevoljno priznati, da nas večina živi zavoženo življenje. Vsi ti zavoženci in poraženci tvorimo odpadniško eksklavo, številčnejšo in prostranejšo kakor matica maloštevilnih triumfatorjev življenja, ki nas je ekskomunicirala in katere del se na vse pretege trudimo postati ter ostati, pa čeprav samo na videz uspešni. Vsled dejstva, da »življenja ne moreš postaviti nazaj kakor figuro pri šahu« (sofist Antifon), so mnogi naši neuspehi dokončni, nepreklicni. Zato je največ povratnikov v osredje stanovitnega ugleda, časti in dostojanstva (v družbo uspešnežev) pravzaprav zgub, zakrinkanih v oprave odličnikov. Pronicljivejši vedo, da lahko za človeka rečemo, da je srečen šele na njegovi smrtni postelji (Solon). Šele z gledišča vrh gore, ko sedimo na bregu življenja in se oziramo na prehojeno preteklost, moremo presoditi, kako smo prebili naš čas, na kakšen način smo se spopadli z življenjem. Smo ga z vsem životom zgrabili za vrat in iz njega iztisnili največ ali smo dovolili, da nas nosi piš in premetava kakor hrsteče listje? Ali smo eksistirali srčno, bogato, je bilo naše življenje večrazsežno, ker smo ga napolnili s pomenom in z vsebinami, ali pa smo zgolj bogu kradli čas ter čakali na počasno smrt? Smo ustvarjali sami sebe in svoje življenje ter bili v neravnodušnem odnosu do sveta in do nas samih ali smo se predajali malodušju in brezbrižno opazovali krvavenje dnevov? Naj vprašanje poenostavim: Smo osmislili naše bivanje? Kajpak obstajajo pomembnejše stvari kakor uspeh; svoboda, globoka prijateljstva, ljubezen, hipci sreče, vrlosti, zavedanje polnosti življenja ... Nebuloznost ukaza Vsebina ukaza »Bodite uspešni!« je nedoločena, brez predmeta. Obstajajo enoznačni kriteriji za ugotavljanje uspešnosti pri reševanju šolskih nalog, pri opravljanju vozniškega izpita ali izpolnjevanju delovnih obveznosti. Ne more pa obstajati univerzalno in za vse obvezujoče merilo, ki bi služilo kot temelj presojanja in vrednotenja (uspešnosti) človekovega življenja. Splošen, taksativen kriterij, ki bi objektivno določal stopnjo uspešnosti ali neuspešnosti nekega življenja, je nemogoč preprosto zato, ker ljudje različno vrednotimo različne aspekte življenja. Za prvega biti uspešen pomeni stati visoko na družbeni lestvici in uživa- ti statusne sadove, za drugega poročiti se z razumevajočim in zvestim partnerjem in imeti kopico otrok, za tretjega živeti brezstresno, skromno življenje v stanju globokega notranjega miru. Pojmovanj je približno toliko, kolikor je ljudi, saj ima vsak svojo vizijo lastnega življenja. Kdo se torej sme ogrniti v razsodniški plašč? - Edino posameznik sam lahko razsoja o lastni uspešnosti ali neuspešnosti. Zaradi kopičenja in stapljanja milijard različnih konkretnih predstav o uspehu v eno samo, nedoločeno razširja vsezavezujoča in pretanjena zapoved pojmovanje uspešnosti v pojem, ki zajema vse in hkrati ne zajema ničesar. Tendenca kulta uspeha je poenotiti vse edinstvene, posamezne smisle v en sam Smisel. In ta Smisel je uspeh. Paradoksalnost zapovedi je torej v tem, da bolj ko težimo k uspešnosti, hitreje nam življenje uhaja iz rok, bolj pozabljamo na pomembnejše razsežnosti življenja. Če že ne moremo izživeti svojega življenja, ga moramo vsaj živeti; bistveno je ravno to: da živimo in ne životarimo (pa čeprav morda visoko na družbeni lestvici). Zato se pravi sočasni protagonist namesto uspešnega življenja, ki mu zaradi kontradiktorne vsebine zapovedi grozita plehkost in izpraznjenost, trudi živeti polno življenje. ■ zapisi iz mrtvega doma fritzl-ontology DR. SAMIR OSMANČEVIČ, GRADEC (PREVOD: DARINKO KORES JACKS) V zapuščini Friedricha Nietzscheja beremo: »Der Wille zum Schein, zur lllusion, zur Tauschung, zum VVerden und We-chseln ist tiefer, 'metaphysischer' als der VVille zur Wahrheit, zur VVirklich-keit, zum Sein: die Lust ist ursprun-glicher als der Schmerz.« Če torej verjamemo temu repertoarju z vseh mogočih znotrajsvetovnih in zunaj-svetovnih bojišč, temu poročilu iz lucidne norosti, v kateri stvari dobijo obrise šele takrat, ko se odtrgajo od pojmov, je užitek prvobitnejši od bolečine, volja do iluzije pa starejša od volje do resnice. Volja do iluzije kot taka je mogoča zgolj kot produkt fenomena, ki ga ne more (ali ga vsaj doslej ni mogla) ujeti nobena ontologija ter se tako vztrajno giblje na kar že tako vemo, niti lamentirati nad nepojmljivim, monstruoznim, nezamisljivim (!?!)... Ker ni fascinantna niti sama možnost, da neka motena osebnost 24 let uspeva obdržati iluzijo normalnosti, ne šokira celo niti dejstvo, da so vsi socialni mehanizmi odpovedali pri preprečevanju posvojitev lastnih otrok/vnukov, rojenih iz posiljevanja lastne hčerke, zadrževane v ujetništvu v maniri najslabših hol-lywoodskih produkcij. Kar resnično fascinira, je faktum, da je moderna družba shizofrenijo očitno sprejela kot legitimen style of life, ter da je tisto, kar je človeška osebnost po sebi in za sebe, definitivno odtrgano od onega, kar je za druge. V tem prostoru »za druge« je Balkan je politični in-vivo laboratorij in lakmusov papir, ki jasno kaže stopnjo antifašistične odpornosti evropskem kulture -globoko zaslužen za reetabliranje fašizma kot bojda legitimne demokratične izbire. ostrih robovih etičnega in estetičnega: gre za fenomen domišljije, imaginacije. Kot sposobnost, da se svet zamisli drugačen kot je, imaginacija prevzema odgovornost za najvišje vrhunce in najgloblja brezna človeškega obstajanja. Je no man's land, kjer se enakopravno dotikata božansko in satansko, ideja in resničnost, Boticelli in Auschvvitz. Zgodovina vrhunskega zla poteka vzporedno z zgodovino vrhunske umetnosti. Iluzija Pridržujem si copyright za tenzijo, ki jo je moč zaznati v doslej povedanem, ter ob tem zapuščam nadaljnje elaboriranje pojma imaginacije - ker kar je bilo rečeno, je dovolj za najnovejše mrtvodomsko pričevanje: pred nekaj tedni je bil v avstrijskem mestecu (pred tem bi moral preveriti, ali se njegovo ime piše z enim ali dvema t-jema) odkrit doslej verjetno najpopolnejši primer popolne shizofrenije, ki je popolnoma izbrisala meje med realnim in le mišljenim zlom. Ne želim sicer trošiti besed o tistem, to mogoče - kar nam kaže ne le zadnji, ampak tudi cel niz drugih primerov, začenši z »nevpadljivim« ugrabiteljem Natasche Kampusch pa nadalje - torej prebiva dolga desetletja in se pri tem zanaša na zanemarljivo verjetnost, da bi goli slučaj ta prostor razkril. Človeška bitja so od vekomaj imela svoje skrivnosti, bolj ali manj mračne, a obstoj skrivnosti še ne pomeni razcepa osebnosti, posebno pa ne potrebe po reagiranju v sociopatološkem kontekstu. Toda bodimo iskreni: vpadljivi, »mračni« in okolišu sumljivi smo šele, če smo slabi potrošniki, slabi davkoplačevalci in slabi delavci; ves preostali prostor človeškega socialnega in mentalnega bivanja nam je prepuščen prav do tako skrb vzbujajoče mere. Dovoljeno nam je, da neskončno produciramo iluzije, da po lastni volji in v mejah, ki jih poznamo le mi osebno, potrjujemo Nietzschejevo »voljo do privida«, da brez omejitev forsiramo užitek zatajene resnice. No, ta produkcija iluzij za druge je mogoča le tam, kjer človek pravzaprav že je iluzija, in v tistem prvotnem prostoru »po sebi in za sebe«, kjer doživlja samega sebe kot utvaro, materializira pa se le na trenutke - morda ko s telebankingom (spet iluzija: s soft-vvareom, ki je »0-1« iluzija, in z denarjem, ki ga niti vi niti vaš delodajalec niti banka sploh niste niti videli niti se ga dotaknili, plačate lastno potrošnjo, ki je edina realna) poravnava račune, ko se »sprošča« v delovni dan ali se vrača z zdravniškega pregleda, na katerem mu je bil odkrit rak, ki najbolje ruši iluzijo, imenovano moderna in vsemogočna medicina, ki zdravi vse. Razen, seveda, iluzije, imenovane človek. No, če pomislimo, da ima vse to, o čemer je tukaj govor, zvezo le z zadnjimi par desetletji dominacije uir;iNA 6**5 64 \D£ 5«* zapisi iz mrtvega doma Billa Gatesa ali flatscreen televizorjev, ki se materializirajo le toliko, da so uspešni transmiterji iluzij -se globoko varamo. Kdor, recimo, vsaj površno pozna rusko filozofijo 19. stoletja, bo nujno začudeno obstal ob dejstvu, da je njen temeljni impulz pravzaprav eminentno antifritzlovski: bil je ohranjanje nečesa, kar je mogoče le nejasno in le skoraj iluzorno definirati kot enotnost osebnosti. A to prav kot protipol spoznanjem, ki jih je ruska inteligenca nabirala med obiskovanjem evropskih megalopo-lisov in evropskih univerz. Zagotovo ne boste našli niti enega zapisa, od Kirijevskega preko Baku-nina do, seveda, Dostojevskega, v katerem ne bi šlo prav za ohranjanje enega človeka, človeka, ki bi bil eden in isti, tako ko vstopa v cerkev, kot ko odhaja v gostilno ali na delovno mesto. Princip socialne shizofrenije, ki ga je sodobni postindustrijski svet pregnal iz socialne patologije tako, da ga je kot golo znanstveno temo prepustil preostalim častilcem Freuda, je nekaj, o čemer so Rusi trobili skoraj celo stoletje, in pri tem v ruskem mužiku odkrivali protiutež prafritzlom, ki so jih videvali na evropskih pločnikih. Discipliniranim, vljudnim, dobro oblečenim, etikom, ki pridigajo moralo in kupujejo delnice, teologom, ki hočejo verovati, hegeljancem, ki jim človek kot posameznik ni vreden niti počenega groša. Pri tem tako zločin kot kazen postaneta iluziji, realno pa, kot smo se naučili prav od Dostojevskega, ostane le trpljenje. V Evropi in v Rusiji. Strariie in Šešelj Morda je že kar profesionalna filozofska deviacija, če se človek, namesto iluzornega zgražanja nad realnim trpljenjem, vpraša ne o tem, kaj neki fenomen je, ampak o tem, kaj pomeni. A ne dvomim, da bodo tisti, ki jih zanima psihogram »zločinca iz Amstette-na«, našli dovolj materiala v študijah armade ekspertov, ki sicer dobro razlagajo določene pojave, a le pod pogojem, da jih lahko prepoznajo, in pod pogojem, da lahko razlikujejo med nerealno iluzijo in realno iluzijo. To, da je iz štiriindvajsetletnega mučeništva neke osebe naplavilo na površje tudi bedno (a konsekventno!) vprašanje o »imidžu alpske republike« nekaj tednov pred evropskim prvenstvom v nogometu, v najslabšem možnem trenutku torej, v zadostni meri priča o razsežnostih tukaj analiziranega problema. No, med razpravami o psihogramih in njihovem vplivu na tradicionalno intenzivno potrošnjo piva med evropskim prvenstvom se je skril še en dogodek, ki se v dobrem delu vključuje v kontekst, ki smo ga tukaj na splošno načeli. 6. maja je namreč na predvolilnem shodu Srbske radikalne stranke v Beogradu govoril ne manj in ne več kot Strache, vodja radikalne avstrijske desnice, ki je pri tem srbskemu nacionalizmu kot menda legitimnemu domoljubju izrekel verbalno in vsakršno drugo podporo. To so simpatični prizori za mrtvodob-ne kroniste, niti najmanj bolj problematični od, recimo, Stracheje-vega kolektivnega fotografiranja z belgijskimi, nizozemskimi in kdo ve čigavimi še fašisti. Seveda nas objem avstrijske in srbske desnice (katere haaški šef, v skladu z najboljšimi demokratičnimi tradicijami, na volilnih plakatih drži v roki pištolo, uperjeno v volivce) ne zanima na nivoju dveh osrednjih osebnosti, ampak kot pojav, ki mu je treba posvetiti pozornost, še preden bi se morali spet ukvarjati s kakršnimikoli psihogrami katerihkoli paznikov v koncentracijskih in vseh ostalih taboriščih. Gre za pojav, ki se ga da konstati-rati že od zgodnjih 90-ih, in ki bi ga na kratko lahko definirali kot intenzivno mednarodno povezovanje retrogradnih in kriptofašistič-nih ideologij, ki s svojo novo prisotnostjo na evropski politični sceni ter z novo kvaliteto te prisotnosti pravzaprav s pospešenim korakom revidirajo rezultate in izid druge svetovne vojne. Na enak način, kot se v zahodni Hercegovini legalno proizvaja vino »po-glavnik«, glavna dobojska ulica pa se imenuje po Draži Mihajloviču in pri tem etablira svoj baje anti-globalistični in lokalnopatriotski impulz, zahodnoevropska desnica etablira natančno tiste vrednote, ki so bile poražene pred več kot 60 leti. In ki so bile reanimira-ne prav na Balkanu 90-ih: v toliko je Balkan - kot, ponavljam že ne vem kolikič, politični in-vivo laboratorij in lakmusov papir, ki jasno kaže stopnjo antifašistične odpornosti evropskem kulture - globoko zaslužen za reetabliranje fašizma kot bojda legitimne demokra- tične izbire, kateri je za legitimacijo v pohladnovojnem prostoru dovolj preprosto to, da po fritzlo-vsko forsira iluzijo načelnega ograjevanja od nasilja kot političnega instrumenta. Simptomatično pri tem je, jasno, da v krvavi balkanski iluziji Evropa nikdar ni intervenirala z ideoloških pozicij, antifašistično, kot nasprotnica tistih fri-tzlovskih habitusov, katerih poraz iz desetletja v desetletje proslavlja 9. maja... (Nasprotno: namesto antifašističnih brigad, ki niso nikomur padle niti na kraj pameti, so po Balkanu križarili vsi mogoči evropski, ruski in arabski fritzlil). Kakor je prav »pošast iz Amstette-na« v zadnjih 24 letih vsaj šestkrat glasovala na volitvah kot demokratično nedotakljivi posameznik, tako se sledenje nacistični ideologiji zgolj deklarativno sankcionira kot nekaj, kar je v političnem življenju sicer nesprejemljivo, medtem ko so skoraj identične vsebine dan za dnem v redni ponudbi demokratičnega tržišča tribalističnih in fašistoidnih idej. Stimuliranje iluzije demokratičnosti, ki ga izvaja vse bolj združena evropska desnica, je kolektivni pandan fritzlo-vski »neopaznosti«. Tu velja biti previden! Ker prav danes (17. maja), ko pišem te vrstice, se na Ravni Gori odvija ravnogorski shod, ki prezentira neko poraženo ideologijo kot zmagovalno in pravilno -in to pod pokroviteljstvom človeka, ki je odigral pomembno vlogo pri revitalizaciji fašizma na Balkanu, Evropa pod ljubljanskim vodstvom pa ga slavi kot del »evropskih sil«. In spet priznajte: to nas sploh ne moti, vse dokler trgovinske, izvozne in borzne bilance govorijo v razumljivem jeziku. To nas ne moti, ker nam prav te bilance omogočajo, da z one strani delovne, potrošniške in davčne morale po mili volji stimuliramo svoje iluzije, pa kakršnekoli že so. Od tod torej Fritzl nekaj tednov pred evropskim prvenstvom v nogometu! ■ To, da je iz štiriindvajsetletnega mučeništva neke osebe naplavilo na površje tudi bedno (a konsekventno!) vprašanje o »imidžu alpske republike« nekaj tednov pred evropskim prvenstvom v nogometu, v zadostni meri priča o razsežnostih tukaj analiziranega problema. krasni novi svet Spominjanje prihodnosti, genera Leto, ko so se dvignile množice, leto, ko so se tresla tla in noge oblastnikov. Leto, ko je heglovski duh stopil na zemljo in zaplesal uporni ples, katerega odmev še danes odzvanja v mitih in legendah. Uporni človek je zakričal dovolj in množica je kot uročena sledila kriku. Kje smo danes po štiridesetih letih in kakšna je možnost upora v post-utopični družbi? SAMO BOHAK Anno domini 68 Kaj se je zgodilo leta 68? Vprašanje, za katerega je v preteklosti veljalo, da je zgolj retorično, danes ob 40. obletnici znova postaja aktualno. Zgodovinski spomin je kratek. Za mlajšo generacijo, ki ji pripadam tudi sam, postaja leto 1968 le še eno izmed norih šestdesetih, o katerih manjšina staršev govori z nostalgijo in leskom v očeh, večina pa se spominja le burnih posebnežev, ki so nekatere ideale vzeli preresno. Kaj se je torej zgodilo? Množice študentov in delavcev na pariških ulicah, zasedbe ameriških in evropskih univerz, protivojno gibanje, boj za državljanske pravice, padec seksualnih norm in tabujev. VVoodstock, hipijevsko gibanje, rock'n'roll ter obvezna dodatka, veliko seksa in drog. Preboji v umetnosti, filozofiji, politični misli in miselnosti nasploh. Pri nas v bivši Jugoslaviji pa: ekonomska in politična liberalizacija, junijske demonstracije v Beogradu, ukinitev Perspektiv, padec Rankoviča, odstavitev urednika Katedre ... Cel članek bi lahko posvetil naštevanju pomembnih dogodkov, imen, krajev in idej, vendar bom tvegal in poskusil vse spraviti pod eno geslo. Slogan, ki najboljše povzame ideje leta 68, se je glasil: »Zahtevamo nemogoče!« Upor posameznikov ilii ali revolt množic? v uporu videli svobodo, pravičnost in lepši svet, je sedanji papež Ratzinger videl kaos, ki bo uničil vse, kar je prejšnjim generacijam s trudom uspelo zgraditi. Z zgodovinske distance piše Žižek v Dnevniku o strukturah, ki so hodile po cesti, in Dolar o Dogodku, ki se je sfižil. Cohn-Bendit, voditelj študentskih uporov v Franciji, danes meni, da ni šlo za revolucijo, ampak za revolt, ki ga večina udeležencev ni razumela, temveč se mu je spontano pridružila. Cvetka Toth, ena izmed voditeljic gibanja v Jugoslaviji, je svoje mnenje o letu 68 na Spominjanjih, ki so potekala v petek, 16. maja 2008, povzela takole: »Življenje je kratko, živimo ga med svojim rojstvom in smrtjo, ideal bivanja v svetu pa je domovanje. To so bile sanje generacije 68, spremeniti svet in razmere v njem tako, da bomo v vsakem kotičku sveta domovali...« Domovanje Medtem ko bi (današnja) oblast leto 68 najrajši pozabila, ga razumela kot motnjo v sistemu, ki se je na srečo hitro sama od sebe umirila, pa zgodovina noče pozabiti prelomnega trenutka. Večina se strinja, da se je zgodilo nekaj pomembnega, različni so le pogledi na to, kaj naj bi se dogodilo. Ponavadi se ljudje, ki so udeleženi v velikih trenutkih zgodovine, ne zavedajo svoje vloge. Lahko bi rekli, da se jim zgodovina dogaja. Medtem ko so uporni študentje v Parizu O domu govori veliko pregovorov in rekov, zanj so se borili in umirali tisoči v neštetih vojnah. Pod pojmom doma si predstavljamo prostor, kjer smo varni in vedno dobrodošli, kjer nas ni strah in najdemo zavetje pred kruto in neizprosno resničnostjo vsakdanjega sveta. Ideja o svetu, v katerem bi se lahko v vsakem kotičku počutili sprejeto, je ideja, o kateri je kljub njeni otroški naivnosti vredno premisliti. Idejo lahko upravičeno označimo kot romantično, utopično, nerealno in produkt vzhičenega uma, ki gradi gradove v oblakih. Moj namen ni, da bi dokazoval njeno izvedljivost ali od politike zahteval njeno uresničitev. Poskušal bom le pokazati, da si moramo v današnjem svetu, kjer je govora o Koncu zgodovine in post-utopični družbi, včasih upati zahtevati nemogoče. Ne zato, da bi zagotovili raj na Zemlji, ampak da se izognemo katastrofi svetovnih razsežnosti. politolog in filozof, v svoji knjigi Konec dela, kjer je objavil poglobljeno makroekonomsko analizo, piše, da ima trenutna generacija politikov dve desetletji časa, da zdajšnji način produkcije radikalno preoblikuje, saj nas v nasprotnem primeru z drastično dilemo: Hegemonija ali preživetje. Ob tako zastrašujočih dejstvih bi pričakovali glasen in odločen odziv svetovne politike, mednarodne skupnosti in svetovnega prebivalstva. Politika se, če sploh, odziva prepočasi. Predstavniki mednarodne skupnost sicer glasno opozarjajo na nevarnosti in zastrašujoča dejstva, ki lahko pogubno vplivajo na naše življenje, vendar so njihova opozorila preslišana ali v najboljšem pri- Morda se bistveno vprašanje ne glasi, kaj se je zgodilo maja 68, ampak kako lahko to, kar se je zgodilo takrat, vpliva na našo sedanjost in prihodnost? čakajo konflikti svetovnih razsežnosti. Noam Chomsky, svetovno znani intelektualec, lingvist, filozof in aktivist, dilemo še zaostri. V knjigi z istoimenskim naslovom sooči Ameriko (in širše gledano celotno človeštvo) meru pospremljena z vljudnostnimi nasmehi, stiski rok in praznimi obljubami politike. Če zgornje drži, se lahko vprašamo, kje so uporne množice danes. Zakaj ne vidimo masovnih uporov, kot smo jih vide- (Ne)jasna prihodnost Јегету Rifkin, ameriški ekonomist, krasni novi svet (ija 68 in možnost upora danes li leta 68, zakaj se množice ne zganejo in kje so novodobni uporniki, ko pa gre tokrat za samo preživetje človeštva? je odgovor, kot poje Bob Dylan, le vetra tih šepet? Odgovor teorije praksi Odgovor vsekakor ni enoznačen in je večplasten. Morda lahko delne odgovore najdemo, če se vrnemo nazaj v leto 68. V idejah filozofov, kot so na primer: Marcuse, Adorno, Horkheimer, Foucault, Althusser, ki so približno v tem času izdali svoja ključna dela. Adorno, Horkheimer in Marcuse so skupaj dokazovali, da je naprednemu kapitalizmu uspelo obvladati ali uničiti sile, ki bi lahko povzročile njegov propad v revolucionarnem momentu. Dandanes je njihova teza zgodovinsko potrjena in je presegla celo njihova pričakovanja. Upor je postal nova tržna niša ali celo nova blagovna znamka. Z majico Che Cuevere lahko slehernik zavzame vlogo upornika proti sistemu, dokler pravila krši po pravilih. Foucault je v svojem delu Nadzorovanje in kaznovanje s študijo marginalnih skupin razkrival vzvode delovanja oblasti in za njimi razkril surovo moč države. Pokazal je, da isti principi prisile delujejo tako v zaporih, tovarnah, bolnišnicah in šolah. Althuser je podrobneje obravnaval delovanje ideologije v šoli, medijih in družini. Kapitalizmu je uspelo svojo ideologijo vcepiti v vse pore družbe, omenjeni avtorji so pokazali, da je (upravičen) očitek komunizmu možno aplicirati tudi na kapitalistični sistem, katerega glavna odlika bi naj bila svoboda posameznika, da uresniči svoje potenciale. V kapitalizmu je posameznik sicer osvobojen zunanjih prisil, vendar prisila ni izginila, ampak je le dobila bolj sofisticirano obliko. To je svet, v katerem živimo danes, le da nam dandanes ideologije ni potrebno več iskati z dekonstrukci-jo, saj se kaže na vsakem koraku, in to brez sramu. Izginila je potreba po skrivanju, saj je sodoben človek načela kapitalizma že ponotranjil. Na tej točki se strinjam z Žižkom, ki pravi, da smo danes vsi fukuyamov-ci, v smislu, da smo sprejeli kapitalizem in trenutno stopnjo parlamentarne demokracije kot najboljšo ali celo edino možno. Prepričani smo postali, da upor ni ne potreben, ne upravičen in ne mogoč ter je v zadnji instanci celo nesmiseln. Nemoč množic Mnogi izmed glavnih protagonistov leta 68, tako v svetu kot doma, so danes uspešni poslovneži, politiki, diplomati ali kako drugače del hierarhije oblasti. Na svojo takratno dejavnost gledajo kot na mladostno nepremišljenost in zagnanost, ki so jo sedaj prerasli, ko so spoznali resnični svet in realno politiko. Na to njihovo držo lahko gledamo z dveh zornih kotov. Ali so odrasli ali pa so izdali svoje ideale oz. jih prodali najboljšemu ponudniku. Obstaja pa še tretja možnost. Kaj če se maja 68 sploh ni zgodila politična revolucija, ampak je šlo le za kulturno revolucijo. Če se je prva zgodila, potem ni uspela, če pa je šlo za drugo, pa je bila uspešna preko vseh pričakovanj. Konservativa miselnost se je omehčala in liberalizem je dobil polet. Vrednote, ki jih imamo danes za samoumevne, so v veliki meri posledica maja 68. Množice so tega leta zasedle ulice in zahtevale spremembo. Vprašamo se lahko, če je danes kaj takega še možno. Za odgovor na to vprašanje nam ni treba daleč nazaj. Leta 2003 so po vsem svetu potekale množične demonstracije proti vojni v Iraku, ki jih lahko primerjamo z demonstracijami proti vojni v Vietnamu. Potekale so tako v Evropi kot v Ameriki, pod skupno idejo nasprotovanja nepravični, nelegalni in nelegitimni vojni so se združili ljudje različnih barv, narodnosti in prepričanj, zdelo se je, da je vse mogoče, drugačen svet je bil le korak proč, sanje na dosegu roke. V pričakovanju sprememb in vnovičnem zagonu ob misli, da bo oblast prisiljena upoštevati voljo ljudstva, so se iskrile oči in rojevale sanje mnogih protestnikov. Kaj se je zgodilo? Čisto nič. Oblastniki so ignorirali voljo milijonov in nadaljevali vojno, ki še vedno poteka. S tem ko so zavrnili skoraj enoznačno voljo ljudstva, so se izneverili idea- lom demokracije in liberalizma. Izgubili so legitimnost, množice pa so se morale sprijazniti, da star in preverjen način uporabe ulic in javnega prostora za svobodno izražanje svojega mnenja več ne deluje. Kje smo torej danes? Soočeni s kruto realnostjo, kjer nam na vsakem koraku govorijo o koncu zgodovine in o koncu utopij. Smo v svetu, v katerem so se pendrekom in sol-zilcu pridružila nova orodja za nadzorovanje množic. Čemur smo včasih rekli propaganda, danes evfemistično imenujemo stiki z javnostjo (PR). Cilj oblasti ni več, da bi upor zatrla, ampak da ga prepreči, še preden se pojavi, ali pa celo izniči samo možnost upora. Dokler pa obstajajo krivice in neenakost v svetu, je nujno potrebna pravica do upora, pravica vsakega izmed nas, pravica, ki nam ni bila podarjena, ampak izborjena. V današnjem svetu se izziv ne bo glasil, kako živeti bolje, ampak kako preživeti! Luč na koncu tunela? Kljub vsemu naštetemu pa upora ni bilo nikdar možno povsem onemogočiti. Tega se zavedajo tudi oblastniki. Morda lahko za ilustracijo uporabim primer iz dokumentarca Steal this movie 2, ki govori o avtorskih pravicah, piratstvu in novih načinih produkcije in redistribucije informacij. Predsednik MPAA (Mo-tion pictures association of America), Dan Glickam, v intervjuju pravi: »Priznamo in zavedamo se, da ne bomo mogli nikdar ustaviti piratstva, naš namen je, da ga otežimo, kolikor je mogoče.« Morda bi kak oblastnik dejal podobno za upor. Upor je možen, dokler verjamemo, da je možen. Čemu pa naj se upiramo? Za svet, v katerem bi bilo vredno živeti, svet, za katerega se je zavzemala generacija 68. Morda se v svoji mladostni naivnosti niso zavedali, kaj počnejo, morda niso imeli razdelane filozofije, morda se je maj 68 res končal tako bliskovito, kot se je začel. Vseeno pa še danes odmeva in daje upanje, da je boljši svet možen ter da se je zanj potrebno zavzemati. Morda se bistveno vprašanje ne glasi, kaj se je zgodilo maja 68, ampak kako lahko to, kar se je zgodilo takrat, vpliva na našo sedanjost in prihodnost. ■ , rt«> m •J'®, war» Sivi kardinal Novinarka Ana Politkovska je glasno kritizirala politični sistem v moderni Rusiji, zanj pa okrivila bivšega predsednika Vladimirja Putina. Preživela je poskus umora z zastrupitvijo, oktobra 2006 pa so jo na Putinov rojstni dan našli ustreljeno v dvigalu pred njenim stanovanjem. Ob prebiranju njene knjige se človek začudi, da je sploh dočakala 48 let. SIMON RAJBAR Ana Politkovska ni bila politični analitik, niti politični tekmec Vladimirju Putinu. Svet si jo je zapomnil zaradi njenih reportaž z bojišč Čečenije, kjer je s prstom kazala na najvišje državne uradnike, ki so dovoljevali ali celo zahtevali nelogična mučenja čečenskih borcev. Opisovala je tragično vsakdanjost ruskih ljudi, od vojakov do mater in očetov. Trpljenje navadnih ljudi je v knjigah predstavljala skozi posamezne zgodbe, prepletene z razočaranjem nad sistemom v državi in človeškim sočutjem. Novinarka je s podrobnim razkrivanjem političnih povezav z mafijo hitro pridobila sovražnike, tako da si je ob njeni smrti marsikdo tudi oddahnil. Mednarodna federacija za človekove pravice (FIDH) je opozorila, da so Politkovski zaradi njenega poročanja o dogodkih v Čečeniji in Severnem Kavkazu, še zlasti pa po raziskovanju morije talcev v moskovskem gledališču leta 2002, večkrat grozili. »Mrzim ga, ker je zločinsko stvaren, ker je ciničen, rasističen, lažniv,« je v svoji zadnji knjigi Putinova Rusija o Putinu zapisala Politkovska, večkrat nagrajena aktivistka za človekove pravice. Zaradi svojih pogledov so jo na Zahodu označili za »radikalno«, v Rusiji pa za »histerično«. V svoji knjigi z imeni in datumi razkriva kriminalne združbe, pokvarjenost ruske vojske, pravosodnega sistema, politike in gospodarstva, ki jim je zaradi družbene hierarhije glavni cilj pridobivanje moči, s tem pa tudi denarja. Hierarhična mreža, sestavljena iz bivših kadrov KGB, se razteza od pomembnih političnih funkcij, direktorjev državnih podjetij, do sodnikov, uradnikov in policistov. Ta hierarhija pa se zaradi zgodovine in mentalitete najbolj odraža v vojski. Ruska vojska Vojska ima v Rusiji prav posebno mesto, saj se zdi, da se ji podrejajo ta- ko politiki kot civilno prebivalstvo, javnost nima popolnoma nobenega nadzora oziroma pregleda nad oboroženimi silami, ki branijo njihovo domovino. Vojska podpira tistega voditelja, ki ji ustreže ter spodkoplje tistega, ki jo zapostavlja. Vojaški lobi si prizadeva za nove investicije na račun države, kar je sicer stalna praksa v vseh državah po svetu. Glavni problem vojske je prav umikanje finančnih sredstev zaradi varčevanja, jedrski ščit na Kamčatki vključuje jedrske podmornice, pehoto, obalne enote, letalstvo in protiletalsko obrambo, vsem enotam pa poveljuje vice-admiral. Morala vojske je v obupnem stanju, vojaki vseh činov živijo v razpadajočih barakah, za posodobitve, vzdrževanje in varovanje najnevarnejšega orožja na svetu pa po besedah Politkovske ni denarja. Vicead-miral tega prostranega območja z redno plačo in pokojnino vred zasluži 5000 rubljev ali dobrih 200 dolarjev. Voznik avtobusa na Kamčatki zasluži 6000 rubljev. Vojska v razsulu, gospodarska kriza in jedrsko orožje. Vojaški proračun se sicer iz leta v leto veča, a vlaga v razvijanje novih orožij, niti približno pa ne dohaja ameriškega. A v ameriški vojski so stvari dokaj pregledne in dostopne javnosti. Ruska vojska pa je najbolj zaprt sistem na svetu, v katerem vlada strog hierarhični red med »človeškimi viri«, kot nadrejeni imenujejo svoje vojake. Vpoklican vojak ni samo na dnu te lestvice v vojski, ampak tudi v preostali družbi. Njegov nadrejeni lahko za bodečo žico visokih betonskih zidov z njim počne, kar ga je volja. Podobno lahko ravna višji častnik s kolegom nižjega čina. Iz ruske vojske zaradi nečloveškega ravnanja dezertirajo celotni vodi, vsako leto več sto vojakov umre zaradi posledic pretepanja. Samo leta 2002 je umrl cel bataljon, več kot 500 mož, zaradi brutalnosti svojih nadrejenih. V vojski častniki kradejo vse od drobiža in dobrin, ki jih z odrekanjem starši pošiljajo vojakom, do celih kolon tankov. Častniki od navadnih vojakov lahko zahtevajo karkoli. Pretepanje v nebrzdani pijanosti je postalo preventivna zabava, včasih pa jih pretepajo iz čistega dolgčasa. Znan primer dezertacije v ruski vojski se je zgodil leta 2002, ko so se višji častniki po večdnevnem popivanju odločili pozabavati. Uvedli so preiskavo kraje avtomobila, za katero niso imeli ne pristojnosti, ne pooblastil, kraja pa se seveda nikoli ni zgodila. Vojake so razdelili v več skupin in medtem ko so eno skupino brez usmiljenja pretepali z raznim orodjem, so druge čakale pred šotorom, da pridejo na vrsto. Čez nekaj časa so si častniki zaželeli večerje, preden nadaljujejo s svojim početjem. Vojaki so se odločili peš pobegniti v najbližje mesto, oddaljeno 180 kilometrov, ter zaprositi za pomoč. V vojašnici so šele čez dan in pol opazili, da manjka celotna sekcija 54 vojakov. Častniki so prihrumeli v mesto in na silo zvlekli vojake iz človekoljubne organizacije, kamor so se zatekli. Nihče jim ni mogel pomagati, kljub temu da so vse dokumentirali celo novinarji. Za kakršnekoli posledice se častniki niso bali, saj častnik nikoli ne odgovarja za stvari, ki se zgodijo navadnemu vojaku. Vojak je v ruski vojski manj kot nič. Je suženj. Prav to je v vojski zelo dobičkonosen posel. Višji častniki dobesedno prodajajo svoje vojake civilnim kupcem za dobo njihovega vojaškega roka, da jim ti pomagajo pri raznih delih. To v sodobni ruski vojski ni nič nenavadnega, saj so vojaške plače naravnost bedne. Zaslužek seveda poberejo višji častniki, navadni vojaki pa so lahko veseli, če jim njihov nov delodajalec postreže s hrano in vodo. Nekateri so zaradi neustreznih varnostnih pogojev med tem suženjstvom izgubili življenje. Častniki vojakom kradejo tudi njihove uniforme, ki jih morajo ti odkupiti nazaj, saj druge obleke nimajo. Še hujše stvari se dogajajo v bližini bojišč v Čečeniji. 28. avgusta leta 2002 je častnikom zmanjkalo vodke, zato so prvemu vojaku, ki jim je prekrižal pot, Juriju Djačenku, ukazali, naj jim priskrbi vodko. Ta jim je skušal dopovedati, da nima denarja, a so častniki vztrajali, naj jo ukrade. Ker jih je zavrnil, so ga začeli surovo pretepati in gnusno poniževati. Cunjo za pomivanje tal so pomočili v stranišče in umazanijo razmazali po Jurijevem obrazu. Med čiščenjem tal so mu drug za drugim ročaj metle porinili v zadnjično odprtino. »Urjenje«, kot so temu pravili, so konča- li tako, da je moral pojesti trilitrski ka-nister kaše. Naslednji dan se je obesil v skladišču. Za njegovo smrt kot za smrt več sto njegovih rojakov ni odgovarjal nihče. Če kakšen primer pride na sodišče, psihološki izvedenci ter podkupljeni ali s strani države ustrahovani sodniki vedno odločijo v prid vojske. Ruski sodni sistem Ruski pravosodni sistem deluje na sistemu »pravega strica na pravem me- stu,« pri čemer sodnike na določena mesta postavi država. Pristranskost ruskih sodišč in privilegiranje ene od vpletenih strani sta posledici dejstva, da ruska sodišča niso neodvisna. To še posebej velja za ruska okrožna sodišča, ki obravnavajo 95 odstotkov vseh kazenskih in civilnih tožb in so s tem najpomembnejši členi državnega sodnega sistema. Kljub temu je okrožno sodišče zelo odvisna ustanova, s katero je lahko manipulirati. Višji sodniki namreč ne želijo izvesti sodne reforme ter se s tem odreči nadzorovanju svojih podrejenih in proceduralnih postopkov. Okrožna sodišča so zato neodvisna samo po ustavi, čeprav je ta najpomembnejši pravni akt. V praksi to pomeni, da lahko sodnik pokrajinskega sodišča brez posledic odloči, če je nižji sodnik na okrožnem ali občinskem sodišču izrekel napačno ali pravilno sodbo. Torej se lahko sodba, ne glede na odločitev okrožnega sodišča, razveljavi brez kakršnega koli postopka. Takšna odvisnost od višjih sodišč posledično vodi v organizacijsko in strokovno odvisnost. Nižjega sodnika lahko sodniki na višjih položajih grajajo in brez pojasnil, kaj bi bilo treba popraviti, razveljavljajo njegove sodbe, ne da bi morali za to komu odgovarjati. Pri vsej zadevi je najbolj zanimivo to, da za končno sodbo ni odgovorno pokrajinsko sodišče, temveč okrožno oziroma okrajno sodišče. Sodniki pokrajinskih sodišč se samo odločajo, katere sodbe so »pravilne« in o posameznem sodniku vodijo statistiko o tem, koliko sodb je razsodil »narobe«. Na podlagi te statistike se sodnikom določajo razni bonusi, kot so zimski ali letni dopust, napredovanja, potrditev mandata in podobno. Statistika predstavlja tudi pomemben podatek za napredovanje na čakalni listi za stanovanje, ki si jih sodniki pri svojih plačah ne morejo privoščiti. Stanovanja seveda dodeljujejo pokrajinska sodišča. V trenutni birokracij-ski prepletenosti so sodniki od svojih nadrejenih odvisni bolj kot v sovjetskem režimu. Ustava sicer zagotavlja sodniško enakopravnost, saj je vsak sodnik imenovan z odlokom predsednika. Da bi bila slika še popolnejša, lahko predsednik pokrajinskega sodišča kadarkoli obračuna z okrožnimi sodniki, medtem ko okrožni sodniki ne morejo doseči njegove zamenjave. Pravni sistem ne vsebuje nobenih varoval za tiste na vrhu hierarhične lestvice. Od 1. junija 2003 velja v Rusiji nov moderen kazenski zakonik, ki je v skladu z najvišjimi evropskimi standardi, zato marsikateri strokovnjaki ocenjujejo, da je rusko sodstvo na najvišji stopnji demokratične neodvisnosti v vsej svoji zgodovini. Med drugim prepoveduje zasliševanje osumljenca brez zagovornika, čeprav je »po potrebi« vse možno delati po starem. Politkovska priznava, da na prvi pogled vse teče kot po maslu, demokracija pa dosega nove višave. Zvezni zakon o statusu sodnikov naj bi varoval njihovo neodvisnost, oviranje pravice naj bi bilo spoznano za kazensko dejanje. »Kakšne pravice si deležen, je odvisno od tega, kateremu sloju pripadaš. Najvišje stopničke družbe so rezervirane za mafijo in oligarhe,« piše Politkovska. Nevarna domovina V Rusiji sodi novinarski poklic med najnevarnejše poklice. Od leta 1992 do danes je bilo ubitih 47 novinarjev, mnogih umorov nikoli niso preiskovali. Samo od začetka mandata Vladimirja Putina je v sumljivih okoliščinah umrlo 21 novinarjev. Komite za varstvo novinarjev (CPJ) je pozval ruske oblasti k temeljiti preiskavi in oznanil, da je Rusija tretja najnevarnejša država za novinarje, takoj za konfliktnim Irakom in Alžirijo. Marsikateri primer nosi oznako »umor po naročilu«. Rusija ima drugo največje število ubitih novinarjev v zadnjih desetih letih. Uradni osumljenec Moskve za umor Ane Politkovske je Čečen, pripadnik ljudstva, za pravice katerih se je Politkovska neutrudno borila. ■ Cunjo zo pomivanje tal so pomočili v stranišče in umazanijo razmazali po Jurijevem obrazu. Med Čiščenjem tal so mu drug za drugim ročaj metle porinili v zadnjično odprtino. Morala vojske je v obupnem stanju, vojaki vseh činov živijo v razpadajočih barakah, za posodobitve, vzdrževanje in varovanje najnevarnejšega orožja na svetu pa ni denarja. šport Nogometni posli letijo v nebo Strani, vpletene v finale, so zaslužile kar 267 milijonov evrov. Levji del tega zneska je pripadel zmagovalcu (108 milijonov), finalist jih je prejel 40. Naval angleških navijačev je občutila tudi Moskva. Ta je s finalom zaslužila skoraj 45 milijonov evrov, približno 19 milijonov več, kot so z lanskim finalom zaslužile Atene. MILAN LAZAREVIČ Manchester United je z zmago svoje premoženje povečal za sto milijonov evrov. Revija Forbes vsako leto naredi lestvico 25 najbogatejših nogometnih klubov, med njimi je kar deset angleških. Finale nogometne lige prvakov v Moskvi je bil ples milijonov. To je bila demonstracija moči nogometnih velikanov, bogate evropske nogometne zveze (Uefa) in razkazovanje velikosti ruske prestolnice, ki sodi med najdražja mesta na svetu. Finale je razen razburljive končnice, kjer je Manchester United po izvajanju enajstmetrovk ugnal Chelsea, minil v preštevanju denarcev. Strani, vpletene v finale, so zaslužile kar 267 milijonov evrov. Levji del tega zneska je pripadel zmagovalcu (108 milijonov), finalist jih je prejel 40. Naval angleških navijačev je občutila tudi Moskva. Ta je s finalom zaslužila skoraj 45 milijonov evrov, približno 19 milijonov več, kot so z lanskim finalom zaslužile Atene. Televizijske postaje so zaslužile na račun reklam. Tako je 30-sekundni oglas na postaji ITV stal kar 350.000 evrov. Vse te številke kažejo razsežnosti nogometnega posla, ki se je postavil ob bok bogatim ameriškim ligam v košarki (NBA), bejzbo- lu (MBL) in ameriškemu nogometu (NFL). Za dvig priljubljenosti nogometa, predvsem pa za vrtoglavo dvigovanje bogastva posameznih klubov, imajo največ zaslug v zibelki tega športa, v Angliji. Angleški klubi so bili zaradi petletne prepovedi nastopanja v evropskih pokalih na prelomu osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja na robu bankrota. Vrnitev v Evropo, odprava huliganizma na tribunah in predvsem interes televizijskih postaj so Angleže spet postavili na pravo pot. Ravno prodaja televizijskih pravic je dvignila proračun klubom. TV postaje so šle tako daleč, da prenašajo tekme tretje angleške li- ge. Varnost na stadionih pa je napolnila tribune z družinami, ki ogled tekme jemljejo kot družinski izlet. Tekme nekoč zmagovalca takratnega pokala državnih prvakov Nottingham Forre-sta, zdaj tretjeligaša, spremlja v povprečju 22 tisoč gledalcev. Davčna oaza Prihod francoskega nogometaša Eriča Cantonaja v začetku devetdesetih let v Manchester United naj bi bil tudi eden izmed glavnih razlogov, zakaj so najboljši nogometaši postali milijonarji, njihovi prestopi pa se zdaj štejejo v desetih milijonih evrov. Angleški klubi so zanimivi tujim vlagateljem predvsem zaradi ugodne davčne politike v Veliki Britaniji. Zato so lastniki teh klubov Američani, Rusi, Indijci, celo Tajci, Malezijci in Indonezijci. Tam so našli davčno oazo, zaradi vlaganj v nogomet njihovo bogastvo samo še raste. Revija Forbes vsako leto naredi lestvi- co 25 najbogatejših nogometnih klubov, med njimi je kar deset angleških. Pet je nemških, štirje italijanski, trije španski, dva francoska in en škotski (Celtic). Premoženje Manchester Uniteda je vredno 1,3 milijarde evrov, drugi Real je že blizu ene milijarde (951), tretji Arsenal je vreden 888 milijonov, četrti Liverpool pa 776 milijonov evrov. Na 25. mestu je francoski velikan Marseille (138). Povprečna vrednost najbogatejše petindvajseterice je 330 milijonov. Številke, da te kap. Novi evropski klubski prvak je k svojemu bogastvu prištel še novih sto milijonov. Manchester United je tako najbogatejši klub na svetu, saj je prehitel moštvo iz NFL Dallas Cowboys (1,05 milijarde evrov). Njegov lastnik, Američan Malcolm Glazer, je od leta 2005, ko ga je prevzel, za povečanje bogastva razširil kapaciteto stadiona Old Trafford na 76 tisoč gledalcev, cene vstopnic so poskočile, zdaj je le- tna rast kapitala skoraj 90 milijonov evrov. Kje se bo zadeva ustavila, je težko napovedati, saj so v tem diru največje evropske nogometne lige. Kmalu bi se jim lahko pridružili še Rusija in Turčija. Zmagovalec pokala Uefa Zenit iz Sankt Peterburga in moskovski CSKA sta se že približala stotim milijonom evrov, enako velja za turška predstavnika Fenerbahče in Galatasaray. Slovenska realnost Ob vrtoglavih številkah je treba pogledati še na domača tla. Komisija za licenciranje klubov je to pomlad prvič v zgodovini samostojne države objavila, koliko denarja so porabili slovenski prvoligaški klubi v eni sezoni. Skupna vsota, ki so jo omenili, znaša nekaj več kot 19 milijonov evrov. Proračune posameznih klubov niso omenili, če vzamemo povprečje, je to 1,9 milijona evrov na klub. Po vložku gotovo prednjači Interblock, ki je v lasti jožeta Pečečnika. Ta se je odločil narediti velik klub, obnoviti stadion za Bežigradom in Interblock narediti konkurenčen drugim evropskim klubom. Pot do tega bo vse prej kot lahka. Tudi jocovi milijoni ne bodo dovolj, če ne bo imel še kakšnega poslovnega minuta odmora partnerja in podpore občinstva. Znano je, da je za finale pokala Slovenije navijačem plačal po 50 evrov prek študentskega servisa, da so iz Ljubljane prišli navijat v Celje. In če jih je bilo dva tisoč, je za to tekmo porabil sto tisoč evrov. Neuradni izračuni pravijo, da ga je finalna tekma s premijami za igralce in z drugimi stroški stala 300 tisočakov. A ker se je uvrstil v evropski pokal Uefa, bodo denarci kapnili tudi iz evropske blagajne. Pečečni-kova težava je, da je v mestu tekmica Olimpija, ki se je iz tretje lige prebila v drugo s ciljem povratka med prvoligaše. Olimpija ima nedvomno več privržencev in vsaj še toliko nostalgikov, ki se še spominjajo močne Olimpije, ko ji je predsedoval Ivan Zidar. Pečečnik je hotel prevzeti Olimpijo, vendar so vsi dogovori padli v vodo zaradi užaljenosti bežigrajskih legend, ki jih Pečečnik v pohodu na slovenski prestol ni videl v svojih načrtih.Najboljša kombinacija denarja in dobrega obiska bi bila gotovo v Mariboru. To je imel v mislih tudi Pečečnik, a so ga pred dvema letoma zavrnili. Tudi po spomladanski besedni vojni je postalo jasno, da Pečečnik gotovo ne bi mogel sodelovati s športnim direktorjem Zlatkom Zahovičem. Dva »ega« na kupu sta preveč za Maribor. Pred stavko A očitno se odpira nova fronta. Nesoglasja so med nogometnim sindikatom in združenjem prvoligašev. Upravni odbor Sindikata profesionalnih igralcev nogometa Slovenije (SPINS) se je na svoji razširjeni seji odločil, da napove stavko. Združenje 1. SNL je moralo sprejeti dve zahtevi sindikata. Prva zahteva sindikata je, da se igralcem omogoči vsaj 14-dnevni dopust, druga pa, da se z vsemi igralci podpiše enotna pogodba, pri čemer mora priti tudi do revizije že podpisanih pogodb. Najprej so zagrozili, da ne bo tekem zadnjega kroga, nato še prvega kroga v novi sezoni. »Verjamemo, da bomo našli sporazum in da stavke vendarle ne bo,« je dejal predsednik sindikata Dejan Stefanovič. Po letu 1999, ko je Maribor igral v ligi prvakov, se je slovenski klubski nogomet pogreznil v povprečje. Točke pri Uefi padajo, prvak mora igrati že v prvem predkrogu kvalifikacij za prestižno tekmovanje. Zlati časi so mimo, prišla je realnost, ki spremlja majhne države. A majhnost ni ovira, če se najde pravilna strategija, da bi se nekoč vsaj en klub uvrstil v ligo pokala Uefa, če se že elitna liga prvakov zdi kot nedosegljiv cilj. ■ 'U > ©601? pomoč rabite... V popolni opremi, z vsemi pripomočki? L Takoj bomo pri Vas. Reci sin moj, čemu takšna nuja? Oce! Odkril sem človeka, ki ima v lasti ti dve živali... <3 jim se, ju združi... J G Bognedaj! Ob združitvi teh dveh bitij dobimo celega hudiča! Kdor je zmožen česa takšnega, ga je potrebno čim prej ustaviti, da se peklensko seme ne razširi! Sin moj! Ti si Naša zadnja možnost. Naš poslednji križar. Sprejmi moj blagoslov in zmagaj to Sveto vojno! da oče J ^Ne šparaj копјај) Univerzitetna knjižnica Maribor izobraževalni servis Jezikovni tečaji Strokovna usposabljanja Športni programi in zdravje Izobraževanje za duhovno rast Učenje in trg dela Računalniško usposabljanje NE ZAMUDI 07/49-02-400 www. referenca P 6710/3,2008 120800088,6 № i n f o referenca Kavarna & klub Zvezda Brežice Černelčeva 3 8250 Brežice Krško CKŽ 36 8270 Krško Strežemo izvrstno kavo i!fy Privoščite si najboljšo! f 4f. ti > Servis in storitve za mlade: Turistični aranžmaji, vse vrste fotokopiranja, tiskanje,prodaja študentskih bonov, brezplačni dostop do interneta, nakup vstopnic za koncerte, mladinske izkaznice Agencije PUNKT: Krško CKŽ 37, Krško, 07/49-05-480 Brežice Černelčeva 3, Brežice, 07/49-66-116 Sevnica Trg svobode 1, Sevnica, 07/81-44-355 www.punkt-on.net o .regio.si