106
NA VITOVLJAH.
{Marijina  božja  pot  in tabor  iz  turških časov  na skalnatem  griču  pod Trnovskim
gozdom v Vipavski dolini.)
Alojzij Remec.
Sivo je rasel tabor v jutrnji mrak: skale, obzidje, cerkev in stolp, jaz stražar za linami. Tiho so mrle zvezde nad logi, brajdami, griči, dolinami. Ljudstvo je spalo, bilje se gibalo v ravni pod vrhom, živel le
moj budni korak.
V  senco zgostil se je, zganil se mrak iz prepada. — Kdo si? — Ni odgovoril tariarski plezalec, smrt drobne puščice
z loka mi je brezglasno v prsi poslal.
Padel sem, udaril je zvon Marije Device
— klic umirajočega, da si še hip življenja izprosi —,
videl sem: k vratom, k obzidju je tabor zvihral.
)az pa sem trgal puščico iz prs si gorečih, kri mi je vrela iz njih med drevenečimi prsti. Vitovlje, Osek, Užice — vse sem povrsii
. .i
videl, vasice, vas — roj golobov blestečih — krožiti s svetom v divjih plamenih kresov.
Usmili, Marija, se mene, trpečega, naših pokojnih domov!
Mati božja se s irona je k nam sklonila, z desno roko je mene k sebi privila, z levo roko sovražnike s skal pahnila, moje ljudstvo sužnosii, smrti rešila. — — —
V  grobu brez imena zdaj stoletja spim. Tabor razpada, zvon nad menoj še v vetru brni, skalni jerebi se v grobljah tiho sklicujejo, v solncu diši ožep in divji nageljni samujejo. — Kje je moj rod?
Ko romarjev shod nad menoj zašumi, vem: moje ljudstvo živi in Bog nad njim.