Basni
Spisal Janko Polak.
XIII.
Ob severnem afriškem obrežju sta gospodovala živalim dva leva. Bila sta različne starosti in različnega mišljenja. Pa tudi prijatelja si nista bila. >J •'• Stari lev je gospodoval svojim podanikom silno trdo. Zaraditega so se ga bali vsi. Iz bojazni pa iz-vira prilizovanje. Tako je bilo tudi pri podanikih sta-rega leva. V prilizovanju je hotel prekositi drug drugega.
Mlajši lev je pa gospodoval   svojim  podanikom pravično.  Zaraditega  so ga Ijubili vsi.   lz ljubezni pa
      172
izvira odkritosrčnost. Tako je bilo tudi v podanikih mlajšega leva. V ljubezni je hotel prekositi drug dru-gega.
Lcpega dne je opazil stari lev, da se število nje-govih podanikov manjša vsak dan. Mislil je težke misli. Pravega pa se ni mogel domisliti. Zaradi tega veli poklicati lisico in ji razodene svojo žalost in skrb.
Lisica ni razmišljala dolgo.
nVeliČanstvo, vsegu tega je kriv vaš sosed!... ako nečete, da se vam izneverijo vsi podaniki, napo-vejte sosedu vojno! ..."
Staremu Ievu je bil lisičin nasvet povšeči. Izda torej povelje, da se pripravi vsa vojska za pohod. V nekolikih dneh je bila vsa vojska v redu. Stari lev je bil vojske vesel.
Ko izve mlajši lev o nakani svojega soseda, se prestraši. Zakaj njegova vojskaje bila mala. Že je hotel pobegniti v Saharo, da uide gotovemu porazu. Kar stopi predenj pes. Vdano se mu prikloni in de tako-le: nVeličanstvo, ne bojte se krvoločnega 'soseda in nje<-gove ogromne vojske! .. . Res je število vojakov silno, a poguma ni! . . . Zakaj vsi njegovi podaniki žele, da pogine njih kralj — čimprej!... Verjemite mi, da ga zapuste vsi ob prvem navalu! ..."
Mlajšemu levu so bile všeč te besede, pa se pri-pravi na boj.
Na šjrokem polju sta se srečali vojski. Pomenbno se je smehijal stari lev in je dal povelje za napad. Zemlja se je stresla ob navalu. Toda samo za trenotek. Zakaj kakor skala so stali podaniki mlajšega leva. So-vražnik se je moral umakniti. In sedaj so navalili nanj podložniki mlajšega leva. Sovražnik se je spustil v beg. Stari lev je ostal sam
Ujeli so ga in umorili.
Lisica pa je pobegnila. Zaman so jo iskali. Balai se je za svoj meh.
Mlajši lev pa je zagospodoval nad širno okolico. Kmalu je izginilo prilizovanje, in mesto njega je za-cvela vesela odkritosrčnost. Ni ga bilo več sovraž-nika, ki bi se bil drznil napovedati vojno pravičnetnu vladarju.
     173  
XIV.
Srna je dojila mladiča.
Mimo pride lisica in jo ogovori: ,,Ej, sestrica! ... Slaba, si slaba! ... lzstradana si tako, da bi (i pre-štela lahko vsa rebra! . . . Tudi noga te boli?"
„Prijateljica," odgovori srna. »Lovec me je ob-strelil in sedaj se živim jako težko. Poleg tega moram skrbeti še za mladiča. Ni čudo, da se vidijo skoraj vsa rebra."
,,Potrpi, sestrica, potrpi!"... nadaljuje Iisica pri-jazno. »Zaupaj mi! Prijateljstvo sem sklenila z vsemi živalmi. Res je, da mi nekatere zaradi mojih starih grehov ne zaupajo prav. Ne verjamejo mi, da sem se izpreobrnila. Sesfrica, ti mi pa lahko zaupaš. Uve-rila se bodeš sama. da govorim resnico."
Res, lisica začne nositi srni krmo. Srna se začne debeliti. Lepo jo je bilo videti. Pa tudi mladiču je bilo dobro. Mleka je dobiVal v izobilici in zabavala ga je lisica s svojimi umetelnostmi slednji dan.
Srna ni mogla lisice prehvaliti.
Lisica pa je mislila svoje misli.
Ko se ji je zazdelo, da bode pečenka dovolj mastna, je zadaviia   nekoč staro in mlado srno.
Tej srni so podobni včasih ljudje. V nesreči sprejemajo dobrote od kogarkoli. Bridko pa so raz-očarani, ko dojde dan povračila.