Zadnja pot .. . Zajahali konje so, vzeli sLovo, v planjavo krvavo jih konji neso. Junakom ponosnim ostroge zvene, pretežka jim slutnja zagrinja srce . . . Umro li — a kdo bo zvonove zvonil . in kdo bo na tujem junake kropil, kdo bo jim pogrebni izprevod ravnal in mašo zadušnico črno jim bral? In oče in matl in sestre doma vsi bodo neznosnega mrli gorja . . . Čuj, veter v vrhovih junakom šunti: Oj, škoda junaške in bujne rasti! Na vojni tam daleč orjaška gre stnrt in vas zagrnila junake bo v prt! — Oblak gre nad njimi kot temna perot in spremlja junake na zadnjo pot. Ko poldne na nebu visokem gori, v potokih preliva Junaška se kri. Ko zvezd na poljano pogledal je roj, porazil junake hrumeči je boj! In peli so meči pogrebni jim spev, kropil jih oblakov razsrjenih gnevf Vihar jim zadušnico je zabučal, da mirno na tujem vsakteri bi spal! Oj, oče in mati in Ijube sestre -v srce pa vam padajo težke solze. Fran Žgur.