i8
Rristislav:  Ptici.
zavarovati s koli. Toda navzlic tej skrbi in navzlic paznosti vrtnarje vi se je vender culo že skoro potem o poškodovanem drevji, poškodovani meji in izruvanih in razmetanih klopeh, ki so bile za izprehajalce razstavljene po vrtu.
Koliko časa se je mladina razveseljevala po tem vrtu, ne vem povedati; vsak Ljubljančan pa se še sam dobro spominja, da je na mestu tu opisanega nasada stal še nedavno škofijski konjski hlev, ki ga je ukazal podreti šele sedanji škof ter z lepimi nasadi dal temu kraju zopet prijazno lice, kakeršno  je  imel leta  1814.
(Dalje prihodnjič.)
Ptici.
Xua lipi gledam ptici dve*, Pevaje prva drugi <\6: »Na poti me je spremljal drug, Ko sem preplula topli jug. Nebrojno gledala cvetii, Prirode mnogo  sva krasil. Može" sva zrla  vročih  lic, Ognjene poglede devic. Čez dol sva potlej  in gord Priplavala na lipo td. Sedaj  sva zložna v tem oba, Da je krasnejša zemlja ta, In ndrod, ki mu ona last, Njen ponos je in njena  čast!«
Spleheče  ptica,  kljun zapre,
Pripdved druga to prične :
»Ponesel skozi vedri  zrak
Na sever me je vzlet legak.
Po belih gorah solnčni svit
V čarobi bajni je razlit.
Rod,  ki ga oni svet živi,
On sebi blag — a drugim ni.
Želela sem čez dol, goro,
Priplavala na lipo  to.
Kar  veš ti z drugom,  to  znam jaz:
Ta zemlja je vesoljstvu kras,
In  plemenitejši ljudje
Nikjer na svetu ne žive".«
Končd sedaj  še  druga ptic Najlepšo,  kar sem  čul pravljic. Ozrem se jaz na ptici dve\ Izgovorim besede te-: »Ko zopet te na cvetni jug Tvoj  zvesti bode spremljal drug, Ko bode tebe skozi zrak Na sever nesel vzlet legak, To izpod ndba,  iznad vej Zvrgoli vsaka mi  poslej: Razsipal vso krasoto Bog Nad naš je hrib in naš je log, In izmed vseh naj blažji rod Ta rod je, ki je tu gospdd !«
m-
Rastislav.