PUH 
PUH 
PUH 
PUH 
PUH 
ŠOLSKO GLASILO OŠ MATIJE COPA KRANJ 2014/2015 
PUH 2014/15 
DRAGI COPOVCI IN COPOVKE! 
Soncni meseci spet prihajajo in z njimi tudi naša številka PUH-a. Vem, da boste med pocitnicami poceli marsikaj zanimivega. Uživajte v naravi, s prijatelji, z družino. Ko pa si zaželite branja, pa posezite po našem casopisu. In kaj boste v njem lahko prebrali? Marsikaj zanimivega, koristnega, zabavnega, poucnega, šaljivega. 
-
 V tem šolskem letu se je na šoli dogajalo marsikaj zanimivega. Nemogoce je, da bi vse dogodke objavili v caso­pisu. Vanj smo vkljucili le nekatere (npr. razstavo o 1. svetovni vojni, kulturne, naravoslovne in športne dneve, tabore, šolo v naravi). 

-
 Naredili smo intervju z znanim slovenskim komikom, reparjem in prevajalcem Boštjanom Gorenjcem-Pižamo, ki nam je zaupal marsikaj zanimivega. 

-
 Tudi letos so ucenci dokazali, da so že pravi mali pesniki in pisatelji. Prebrali boste lahko taka besedila, v katerih so ucenci razvijali svojo domišljijo in besedila, ki so jih napisali po resnicnih dogodkih. 

- 
Prebrali boste tudi, kdaj je bilo naše osmošolce strah, kdaj se prvošolcki razjezijo, kateri praznik je všec sed­mošolcem ... 

-
 Za poletne dneve vam predstavljamo nekaj iger, ki jih lahko igrate skupaj z družino ali s prijatelji. 

-
 Kaj pa razvedrilne strani? Seveda brez njih pa nikoli ne gre – preberete lahko nekaj modnih nasvetov, nasvete o 

preživljanju pocitnic, kako doma narediti bananin sladoled, kako v poletnih dneh poskrbeti za svoje ljubljencke. Zvedeli boste, katere knjige je vredno prebrati, katere filme si je dobro pogledati. Aja, pa tudi pocitniški horoskop si lahko preberete, rešite kakšno križanko … 

-
 Ne smemo pa pozabiti tudi cudovitih ilustracij, ki so jih narisali posamezni ucenci. 


Upam, da se boste uživali ob prebiranju PUH-a ter našli v njem tudi nekaj zase. Veselo branje in vsi skupaj preživite prijetne pocitniške dni. 
Hana Suchy, glavna urednica PUH-a 

“Ostanite tukaj vsaj toliko casa, da se naužijete vsega, za kar ste že 

pozabili, da obstaja! “ (Toni Gašperic) 
BELA KRAJINA – POLNA NEPOZABNIH DOŽIVETIJ 

Na zacetku našega izleta smo se z vlakom peljali do Crnomlja, nato pa z avtobusom do kmetije, kjer so nam razlocili in demonstrirali pridelavo in predelavo lana, kar smo lahko tudi sami preizkusili. Nato smo se sprehodili po Krajinskem parku Lahin­ja. Gospod nam je predstavil zaradi melioracije rek in urbanizacije v bližini meandrov ogrožene živalske in rastlinske vrste. Videli smo tudi zelo staro žago in mlin na vodni pogon, ki pa je zaradi kolicine dežja v zadnjem casu žal poplavljen, tako da si nismo mogli pogledati njegovega delovanja. Pokazal nam je tudi kamnito orodje iz mlajše kamene dobe in zlatnik z motivom kralja Matjaža, ki ga je kot otrok našel na polju. 
Izdelali smo tudi vsak svojo belokranjsko pisanico. Jajce smo najprej izpihali, nato pa z voskom narisali vzorcke, jajce namocili v rdeco barvo, ki smo jo pridobili iz rdecega krep papirja, ponovno narisali vzorcke in jajca skuhali v vroci crni tekstilni barvi ter staljen vosek obrisali z jajca. Kjer smo vosek nanesli prvic, je pisanica osta-la barve jajcne lupine, kjer smo ga nanesli drugic, je bilo rdece, kjer pa jajce ni bilo povošceno, pa je bila pisanica crna. 
Kasneje smo se z ucitelji iz doma sprehodili po bližnji okolici in ob reki Kolpi. Ogledali smo si hišo iz starih casov in njene notranje prostore.
                Hana Zelic, 9. a 

ŠKRAT V KOLPI 
Nekoc je pod skalo v Kolpi živel škrat. Vašcani Radencev so vsak dan ribarili in s seboj prinesli tudi jabolka, da niso bili lacni. Nekega obicajnega popoldneva pa so jim jabolka skrivnostno izginila. Vašcani niso vedeli, kdo jih je ukradel. Mislili so, da jih je kakšen grozen podvodni zmaj. Kradljivec pa je bil navaden škrat, ki je bil neviden. 
Naslednji dan so s seboj ponovno vzeli jabolka in tudi tedaj so izginila. Odlocili so se, da kradljivca poskušajo najti v reki in tako so izbrali nekaj potapljacev, ki pa  v reki niso nicesar našli. Tako so vsak dan ostali brez jabolk in bili so obupani. Nekega dne pa je v Radence prišel Matija Korvin, bolj znan kot kralj Matjaž. S seboj je imel mazilo, ki mu ga je dala mati, tik preden je umrla. Ni mu niti uspela povedati, zakaj naj bi to mazilo služilo. Takoj ko je Matija prišel med vašcane, je izvedel za njihovo težavo. Tisti vecer pa je v postelji razmišljal in razmišljal, ko se mu je koncno posvetilo, da mu lahko pomaga materino mazilo, ki ga ima shranjenega v posebnem žepku. Tako se je domislil nacrta. 
Naslednji dan je zgodaj zjutraj sklical ribice ter jim vse razložil. Popoldne je koncno napocil pomemben trenutek. Ribici so šli ribarit, na travo pa so kot vedno položili polno košaro socnih, rdecih jabolk. Matija Korvin pa se je s svojim mazilom skril za bližnje drevo in potrpežljivo cakal. Dolgo casa se ni nic zgodilo. Skoraj je že obupal, ko so jabolka zacela izginjati. Izginilo je prvo, nato drugo, nato še tretje! Matija Korvin je pomislil: zdaj ali nikoli. Skocil je izza svojega skrivališca ter mazilo z vso mocjo zalucal proti košari. Mazilo je poškropilo škrata in ta je postal viden. Vsi so mislili, da bodo videli strašnega zmaja, vendar pa se je pred njimi pokazal majhen škratek. Hoteli so ga ujeti, vendar je bil škrat prevec uren za njih. Hitro se je pognal v Kolpo in nihce ga ni uspel ujeti. Vašcani so mislili, da jim bo še vedno  nagajal, a se to ni zgodilo, saj je izgubil moc nevidnosti. Tako so ribici spet lahko ribarili in nihce jim ni vec kradel jabolk. Živeli so srecno do konca svojih dni, Matija Korvin pa je bil njihov najvecji junak.
              Filip Perko, 8. b 



“Gibanje je zdravje, življenje, zabava, gibanje je zakon.” 
ŠPORTNI DAN NA LUBNIK 
V torek, 23. septembra, smo se devetošolci povzpeli na Lubnik, hrib v okolici Škofje Loke. Ko smo zvedeli za lok­acijo pohoda, so bili nekateri nad njo navdušeni, nekateri pa malo manj, saj eni ne hodijo radi v hribe, drugi pa raje prosti cas preživijo pred racunalniki in televizijo. Po prehojeni poti pa je bil ves naš trud poplacan z lepim razgledom. Zanimalo pa me je, kaj bi ucence še bolj motiviralo, da bi ponovno šli na Lubnik. 

Kaj bi te še posebej motiviralo, da bi šel/šla z veseljem na Lubnik? 
Ce bi me na vrhu cakal živ Kurt Cobain (umrli pevec glasbene skupine Nirvana), bi šprintala gor. Lea Ko bi prišla na vrh in bi me tam cakal Iphone 6, ki bi ga lahko odnesla domov. Taja Ce bi vedel, da me na vrhu caka denar. Luka Ce bi bil na vrhu avto Ford Mustang Shelby, bi tekel gor. Jan Tekel bi do vrha, ce bi me tam cakal milijon evrov. Besart Z veseljem bi šel gor, ce bi bil preprican, da me caka lep razgled. David Veliko lepih in brezplacnih oblacil.              Monika Koncert mojega najljubšega pevca Cro-ja ter možnost, da bi se pogovarjala z njim. Anja Dobro bi bilo, ce bi bili na vrhu avtomati s hrano in pijaco. Aco 
Hana Suchy, 9. a 


Štajerska - pokrajina za vse ljubitelje zgodovine 
POT NAS JE POPELJALA NA ŠTAJERSKO 
V cetrtek, 2. 10. 2014, smo se ucenci 7. razredov odpravili na ekskurzijo na Štajersko. Zgodaj zjutraj smo se zbrali na parkirišcu pri šoli in se z avtobusom odpeljali proti Celju. Najprej smo se odpeljali na Celjski grad, kjer smo si ogledali Friderikov stolp in zvedeli veliko o celjskih grofih, ki so bili zelo pomembni za Celje. Pot smo nadaljevali proti Šempetru, kjer je bil blizu cerkve sv. Petra za živo mejo skrit eden najbolj znanih anticnih spomenikov v Sloveniji - Rimska nekropola. Tam smo si ogledali nagrobnike bogatih družin iz nekdanje Celeje, ki so jih izkopali leta 1952 pod nadzorom Josipa Klemenca in drugih arheologov. Marsikaj zanimivega pa smo zvedeli tudi o teh družinah. V zgodnjih popoldanskih urah smo se odpravili nazaj proti Kranju. 
Moja Fekonja, 7. b 


“Vojna ni nobena rešitev. “ (Vergil) 
RAZSTAVA OB 100-LETNICI 1. SVETOVNE VOJNE 
V torek, 11. 11. 2014, smo vsi ucenci naše šole ogledali razstavo ob 100-letnici 1. svetovne vojne. Ucenci 8. in 9. razredov so nam razložili vse, kar se je dogajalo med vojno. Ob pripovedovanju pa smo si lahko za lažjo predstavitev ogledali tudi fotografije na panojih. Poleg ucencev naše šole pa je bil z nami tudi gospod, oblecen v oblacila, ki so jih nosili vojaki v 1. svetovni vojni. Pokazal in predstavil nam je orožje, s katerim so se vojaki borili. Ko smo nadaljevali z ogledom, smo tudi izvedeli, na katerem ozemlju se je vojna dogajala. Na enem od panojev so bila zapisana vsa imena Kranjcanov, ki so padli kot vojaki v 1. svetovni vojni. Ogle-dali smo si še kratek video, na katerem so bile slike in kratki posnetki o vojni. Za tiste, ki jih zanimajo zgodovinski dogodki, je bila razstava zanimiva, ostalim pa malo manj. A vseeno smo vsi zvedeli marsikaj novega in zanimivega. 
 Manca Šinko, 8. b 

Razstavo ob 100-letnici 1. svetovne vojne so si ogledali tudi naši starši. Vsem, ki so želeli odgovarjati, sem postavi-la dve vprašanji, in sicer kaj sami vedo o I. svetovni vojni in ali menijo, da je prav, da se tudi mlajše generacije seznanijo z dogodki med I. svetovno vojno. 
Kaj sami veste o prvi svetovni vojni? 

O I. svetovni vojni vem veliko, saj sem obiskala tudi prizorišce Soške fronte in muzej v Kobaridu, kjer so nam povedali veliko podatkov.

   Vem, da se je I. svetovna vojna koncala leta 1918.

   O
 I. svetovni vojni vem nekatere podatke, a bolj na splošno.


   O
 I. svetovni vojni sem se ucil iz knjig in ucbenikov, ucil sem se tako kot vi sedaj.


   O
 I. svetovni vojni sem se ucil v šoli, a sem veliko podatkov že pozabil. 


   Zapomnil
 sem si, da je I. svetovno vojno zacel Franc Ferdinand. 




   Nekaj o I. svetovni vojni vem, ne pa veliko.   O I. svetovni vojni ne vem nic.   Vem le toliko, kolikor sem slišal in videl v dokumentarnih filmih. 


Ali mislite, da je prav, da se tudi mlajše generacije seznanjajo z dogodki iz prve svetovne vojne? 

Mlajše generacije se morajo o tem uciti, ker je vsaka zgodovina pomembna za prihodnost ter zato, da se napake,                                     ki so bile storjene, ne ponavljajo vec.   Seveda se morajo mlajše generacije o tem uciti, ker je vojna pomembno vplivala na kasnejše dogodke. 

Absolutno se morajo o I. svetovni vojni uciti tudi mlajše generacije, da poznajo zgodovino, da vedo, kaj se je takrat dogajalo, kakšni so bili dogodki in da se nekaj iz tega naucijo tudi za prihodnost.

   Ja, mlajše generacije morajo I. svetovno vojno spoznati, ker je prav da dolocenih stvari ne pozabijo in je prav, da se ucimo iz napak in da tega vec ne ponavljamo.

   Ni
 prav, da se mlajše generacije spoznavajo z njo, niti z nobeno drugo vojno, ker so vse vojen krute.


   Mlajše
 generacije se lahko o I. svetovni vojni nekatere podatke naucijo, ne pa vsega, predvsem vse krute podrob­nosti lahko izpustijo. Pomembno pa je, da vedo, da je vojna bila. 


Zahvaljujem se vsem staršem, ki so mi bili pripravljeni odgovoriti na moji vprašanji. Anketo je pripravila Ema Krajnc, 8. b. 


Vsi, ki so jo poznali, so ji rekli Maja, mala, zvita in predrzna Maja, Maja, ki leti, leti, kamorkoli se ji zdi. 
NAVDUŠENI NAD FILMOM O CEBELICI MAJI 

V sredo, 19. 11. 2014, smo si ucenci 1.–3. razreda naše šole v kinu Cineplexx ogledali animirani film Cebelica Maja. Ker mi je bila zgodba zelo všec, sem se odlocila, da jo delim še z vami. 
Nekega cudovitega dne je iz sata pokukala cebelica Maja. V tem casu sta dve cebeli z medom mazali satje. Ena cebela je bila teta Kasandra, druga pa je bila nje­na prijateljica. Kasandrina prijateljica je hotela Majo uspavati, a je sama zaspala. Ker Maja ni vedela, kako ji je ime, ji je Kasandra povedala, da je Maja. Potem je Kasandrina prijateljica dala Majo nazaj v sat in po­skušala zakrpati njeno luknjo. Maja pa ji je pri tem že pomagala, zato sta se obe cebeli cudili. 
Maja je takrat že odšla stran in v panju povzrocila velik nered. Videli sta jo kraljica in njena svetovalka. Kraljica je bila do nje zelo prijazna, svetovalka pa je bila zlob­na. Kraljica je svetovalki narocila, da Majo pospremi v sat, a Maja jo je ta cas že popihala stran. Padla je v cvetni prah in neka cebela jo je skupaj s prahom vrgla v cvet. Kraljica in njena svetovalka sta prišli v sobo, v kateri je kraljica dobila svoj letošnji maticni mlecek, ravno v trenutku, ko se je Maja zagozdila v napravi za mlecek. Svetovalka je odkrila, da kraljica lahko umre, ce ji vzame mlecek, zato je to tudi naredila. 
Maja je svetovalki ugovarjala, a ta je tako postala nova kraljica in Majo so vrgli v jeco. Tam je našla staro kral­jico, ki je umirala. Majin prijatelj Vili je želel Majo rešiti, a je ugotovil, da je sam ne bo mogel, zato je odšel po njune prijatelje. Prišli so kobilica Flip, teta Kasandra in mali sršen in rešili so Majo ter kraljico. 
Nekega dne so Maja, Flip in Vili videli, da je strah cebel in žužkov le navadno strašilo. Maja je teti Kasandri pred­lagala, da skupaj s prijatelji pridobijo potrebni mlecek in res so ga. Lažna kraljica je rekla, da so mlecek vzeli sršeni. Ta cas sta sršenom nerodni mravlji podrli tabor. Mravlji sta tam pustili cvetni prah, zato so sršeni mislili, da so jim to storile cebele. Tako so se cebele in sršeni zaceli bojevati. Maja in prijatelji so s pomocjo krpe, niti in strašila naredili manjše strašilo, da bi ustavili boj, a na žalost so jih odkrili. Lažna kraljica je potegnila nit, ki je bila privezana na strašilo. Strašilo je padlo na oceta malega sršena in lažno kraljico, zato je Maja predlagala, da sršeni in cebele s skupnimi mocmi dvignejo strašilo in rešijo lažno kraljico in sršena. V tistem hipu je prišla prava kraljica, ki je popila maticni mlecek. S sršenom sta se rokovala in postala prijatelja. Vse žužke je potem povabila na ples. Ker skarabeja do takrat ni nihce pov­abil, je bil zelo žalosten. Kraljica je skarabeja zelo raz­veselila, ko je povabila tudi njega, saj ji je to predlagala Maja. 


Skarabej je na ples prikotalil kroglo, ki pa ni bila iz blata, ampak iz cvetnega prahu. Svetovalka je bila na koncu kaznovana, saj je namesto plesa morala peci kolacke.
             Lara Stoilov Spasova, 3. a 

“Utrgaj rožo na Zemlji in premaknil boš najbolj oddaljeno zvezdo!” 

(Paul Dirac, fizik) 
OGLED EVROPSKE RAZSTAVE O VESOLJU 
V cetrtek, 12. marca 2015, smo ucenci nekaterih krožkov iz naše šole v Ljubljani obiskali Evropsko razstavo o vesolju, ki se imenuje European Space Expo. 
To je bila potujoca interaktivna razstava, ki so jo pripravili na Kongresnem trgu v veliki beli kupoli. Pricakal nas je vodic in povedal veliko zanimivosti. Izvedeli smo, da je glavni namen te razstave prikazati pomembne dejavnosti evropskih vesoljskih programov za naše vsakdanje življenje. To vse so storitve glavnih evropskih vesoljskih pro-gramov in satelitov, kot sta Galileo in Copemicus. 
S pomocjo interaktivnih postaj smo spoznavali delovanje satelitov in njihovo uporabo na najrazlicnejših podroc­jih, na primer pri varnosti ljudi, organizaciji prometa, spremljanju podnebnih sprememb, varstvu okolja, energije, v kmetijstvu … Reševali smo tudi ucne liste. 
Pod stropom kupole smo opazovali pomanjšane makete satelitov programa Galileo in Copemicus. Pod njimi pa se je, podobno kot v vesolju, vrtel globus, na katerem so se prikazovali podatki, ki jih beležijo sateliti, kot na primer letalski promet, požari. 
Izvedeli smo tudi, da se bo eden izmed satelitov v sistemu Galileo imenoval po slovenski deklici Tari. 
Slišali in videli smo veliko novega. Zelo mi je bila všec postavitev razstave. 
            Hana Suchy, 9.a 


“Drevo, ki nekatere gane do solz radosti, je v oceh drugih samo zelena stvar, ki jim stoji napoti.” (William Blake) 
NARAVOSLOVNI DAN V VOLCJEM POTOKU 
Ucenci drugih razredov smo preživeli prijeten naravoslovni dan v arboretumu Volcji Potok. Nekatera drevesa in listi so nam celo zaupali svoje skrivnosti. 
-Zunaj smo gledali drevesa in grme. Videli smo tudi 
race in ribe. Pozvonili smo na zvoncek želja. -Najprej smo bili v ucilnici. Potem smo jedli. Videli smo tudi Smrcjo vas, nabiralnik hrošckov in dinozavre. Zelo všec mi je bila Smrcja vas. 
-Videli smo bolno drevo in francoski vrt. Najbolj všec mi je bilo gledat dinozavre. 

PLATANA 
Bila sem navadno drevo. Nekoc so prišli vojaki. Eden izmed vojakov se je naslonil name. Takoj sem se obarvala. Izgle­da, da je vojak imel barvo, ki je lahko šla dol z obleke. Vsi so strmeli vame. Prav nerodno mi je bilo. Še sedaj sem taka, ampak sem se že navadila. Rastem v Volcjem Potoku. Imam tudi prijatelje, to so ginko, smreka in grm šipek. Drugi pa se nocejo družiti z mano. 
Eva Subotic 



GINKO 
Ko so živeli še dinozavri, so ti podirali drevesa. Podrli so vsa drevesa, razen mene. Tako sem ostal sam. Potem je prišla pomlad in so drevesa spet zrasla. In sedaj nisem vec sam. Veliko ljudi me obcuduje. Ce mi kdo odtrga list, mi to ni všec. Ponosen sem, da sem najlepše drevo tu naokoli. Vsa dreve­sa me imajo rada. 
Timon Kunstelj 


Nekega dne je mocno zapihal veter in odpihnil vse moje bratce in sestrice z vej. Jaz sem se mocno držal, ampak me je veter vseeno odnesel. Tako smo vsi listi pristali na tleh. Nina me je pobrala. Bila je vesela, ker me je našla. Obdržala me je za vedno in sedaj pocivam v njeni zbirki listov.
    Natalija Baric 


MOCVIRSKA CIPRESA 
Sem zelo cudne vrste drevo. Rastem blizu vode. Veliko ljudi me obcuduje. Zato sem cudno drevo, ker rastem blizu vode in ne zgnijem. Na suhi strani mi gredo korenine navzven. Otroci pravijo tem koreninam Smrcja vas.
        Nace Kobal 



“Slovenski biser Triglavski narod­ni park je cudovita alpska pokra­jina, kjer se da resnicno izkusiti njegov mir in tišino.” 
V BOHINJU IN TRIGLAVSKEM NARODNEM PARKU 

V torek, 30. 9. 2014, smo se ucenci 9. razredov odpravili na ekskurzijo v Bohinj in Triglavski narodni park. 
Pot nas je vodila cez Bled, Bohinjsko Bistrico in ob Bo-hinjskem jezeru smo bili že v obmocju Triglavskega narodnega parka. Zavili smo proti koci pri Savici in se povzpeli do slapa Savice. Obcudovali smo velicastno naravo. Po krajši malici smo se odpeljali do nihalne žicnice, s katero smo se povzpeli na Vogel. Tam smo uživali v razgledu na okoliške gore in Bohinjsko jeze­ro. Uciteljica nam je povedala nekaj zanimivosti, med drugim tudi to, da je bila do Vogla speljana žicnica že v casu 1. svetovne vojne. Reševali smo tudi ucne liste in imeli malo odmora. Nato smo se odpeljali v dolino in z avtobusom proti domu. 
Preživeli smo zanimiv in soncen jesenski dan.          
            Hana Suchy, 9. a 
BOHINJU 
Odsev gora v vodi, misel po glavi mi blodi. Ali je odsev lepši od resnice, katere pesmi prepevajo ptice? 
Vidim na stotine nasmehov, ki v skalah ostale so iz prejšnjih vekov. V potokih so skrite solze, katerih spominjati se ne sme. 
Na koncu pa cesta, ki vodi nazaj do hladnega mesta. Pot domov me bo popeljala, a jaz si želim, da tu bi ostala. 
Hana Suchy, 9. a 




“Kdorkoli je srecen, bo naredil srecne tudi druge. Vsemu navkljub verjamem, da so ljudje zelo dobrega srca.” (Ana Frank) 
RAZSTAVA O ANI FRANK 
V cetrtek, 26. 3. 2015, smo si ucenci predmetne stopnje, ki smo uspešno zakljucili bralno znacko, ogledali razstavo 
o Ani Frank. Zbor je bil na parkirišcu pred Tušem in od tam smo se odpeljali v Škofjo Loko do tamkajšnje gimnazije. Projekt Ana Frank je mednarodni projekt, v katerem sodeluje že veliko držav po celem svetu. Osnovni cilj je ucen­cem in obiskovalcem predstaviti osebno zgodbo Ane Frank s pomocjo razstave in razlicnih delavnic, pri tem pa koncept razširiti na celotno dogajanje v casu druge svetovne vojne in tudi na lokalno zgodovino. 
Naslov potujoce razstave je bil Ana Frank – zgodba za sedanjost. Ta se navezuje na življenjsko zgodbo Ane Frank in na njen slavni dnevnik, ki ga je pisala med drugo svetovno vojno, ko se je morala skupaj s svojo družino in z znanci zateci v skrivališce. 
Po razstavi so nas vodili dijaki tamkajšnje gimnazije. Ob razstavljenih fotografijah so nam predstavljali 2. svetov-no vojno in ne samo življenje Ane Frank, ampak tudi ostalih Judov. Opazili smo, da je razstava opremljena tudi z besedilom v brajici, tako da si jo lahko ogledajo tudi slepi in slabovidni. Zelo zanimiva je bila maketa skrivališca, kjer je Ana preživela skoraj dve leti.  
Razstava je bila zanimiva in poucna. Še doma sem razmišljala o tem, kakšno kruto življenje je imela Ana Frank in da mi, otroci v današnjem casu, vcasih ne znamo ceniti tega, kar imamo in se za vsako malenkost po nepotrebnem pritožujemo.
            Lara Torkar 7. a 

MOJE ŽIVLJENJE JE SVOBODA, ANINO PA SKRIVALIŠCE 
Moje življenje se od Aninega zelo razlikuje. Ana ni ve­dela, kaj je to svoboda, saj je morala biti ves dan v skrivališcu. Vsak dan je trepetala za svoje življenje. Živela je v pomanjkanju hrane, svežega zraka, družbe vrstnikov in prijateljev, zabave … Ni smela hoditi v šolo, ni se smela ukvarjati s športom, niti igrati kakšnega in-štrumenta. Zagotovo se razlikuje tudi v tem, da je Ana veliko brala in pisala, poslušala radio in tako spremljala vojno dogajanje. To je bilo vse, kar je lahko pocela v 

majhnem podstrešnem stanovanju. 
Moje življenje se od njenega zelo razlikuje. Ne živim v pomanjkanju hrane in drugih materialnih dobrin. La-hko se družim s prijatelji in sošolci, hodim v šolo, se ukvarjam s športom. Ne živim v strahu in ne trepetam za svoje življenje. K lepemu in brezskrbnemu življenju pripomore tudi družina, ki mi stoji ob strani. Podobna pa sva si v tem, da sem vcasih tudi sam pisal dnevnik, le da v njem ni bilo tako natancno opisanih dogodkov. 
                 Matija Peneš, 8. a 
Moje življenje se v nekaterih pogledih zelo razlikuje od Aninega, v nekaterih pa sta najini življenji kar podobni. Najvecja razlika med nama je v tem, da je Ana 2 leti žive-la na podstrešju in ni smela iti ven, jaz pa lahko grem ven, kadar hocem (izjema je le takrat, ko imam kakšne obveznosti). Ana je vsak dan jedla enako hrano, jaz pa jem zelo razlicno. Ana se s svojo sestro ni razumela prav dobro, midva z bratom pa se razumeva odlicno. Ana je zelo rada brala, pisala dnevnik, jaz pa raje delam vse drugo kot to. Podobna pa sva si v tem, da sva vrstnika. Tako kot ona sem tudi jaz najstnik, ki je v puberteti in misli, da nic ne dela prav, da ga vsi kritizirajo, da mu vsi želijo samo slabo. Tako kot je bila Ana predrzna in jezikava, sem vcasih tudi jaz. Tudi jaz ne zaupam prevec ljudem.
              Svit Bizjan, 8. a 
Anino življenje ni bilo mirno, bilo je precej stresno, ni se mogla šolati, ves cas je bila v zaprtem prostoru. Bila je zelo vesela, da je imela knjige, cesar otroci v današn­jem casu ne bi znali ceniti. Ves cas je jedla le enolicno hrano iz konzerve, mene pa vedno ko pridem domov, caka na mizi topla, pravkar narejena raznolika hrana. Ana ni imela takšne tehnologije, ki jo imamo danes, da nam krajša cas. Veliko je brala, se pogovarjala s sosta­novalci, poslušala radio. Hrepenela je po svobodi, po sprehodih na prostem. Ceprav bi danes otroci lahko preživeli veliko casa na prostem, se igrali, skrivali, vozili s kolesom, pa raje sedijo pred racunalniki in televizijo. Moje življenje se ne da primerjati z Aninim. Lahko se izobražujem, ukvarjam s katerim koli športom, se zaba­vam s prijatelji, grem na svež zrak. Ana teh možnosti ni imela, ceprav sem preprican, da si jih je želela. Ceprav ji starši niso kupili novih oblacil in je nosila rabljena, je bila zadovoljna s tistim, kar je imela. 

Moje življenje se v primerjavi z Aninim zelo razlikuje. Preden se je Ana znašla v vojnem casu, pa sva imela veliko skupnega. Hodila sva v šolo, oba sva imela prijatelje in svoje sovražnike. Anino življenje v vojnem casu in moje sedanje pa sta kot dan in noc. Ana je živela veliko bolj skromno, kot živim jaz. Živela je s sedmimi ljudmi v majh­nem prostoru. Bila je v smrtni nevarnosti. Tudi privilegijev je imela zelo malo. Jaz imam prosto življenje in grem kamor koli, Ana pa ni smela nikamor. V situaciji, v kateri se je znašla, je bila borka. Nikoli ni obupala. Imela je svoje razmišljanje, a ga veckrat ni smela povedati na glas. Jaz mami zaupam, pomaga mi pri pomembnih odlocitvah, Ana pa na žalost ni imela prav dobrega odnosa s svojo mamo. Ni imela niti veliko pravic niti veliko dolžnosti, saj so se v hiši le skrivali in jim ni bilo potrebno za prostore posebej skrbeti. Meni ne bi bilo všec, ce bi moral v hiši živeti še z eno družino, a Ana ni imela drugih možnosti. Ko razmišljam o Aninem življenju, sem preprican, da ga nikoli ne bi zamenjal z njenim. Kaj pa, ce bi me situacija pripeljala v tako življenje?
            Filip Perko, 8. b 
Ana je imela zelo žalostno življenje. Bila je pogumna, ker je vedno povedala svoje mnenje, medtem ko ga jaz veckrat zadržim zase. Ana je živela v casu vojne, ko ni imela na voljo veliko stvari, medtem ko imam jaz vec kot potrebujem. Ana se je borila, da bi preživela, na sreco se meni ni treba. Ni imela nikogar, ki bi mu lahko zaupala (razen seveda svojemu dnevniku). Jaz pa imam prijateljico, ki ve vse o meni in ji lahko tudi zaupam vse skrivno­sti. Ana je pisala dnevnik vsak dan in ni nikoli pozabila naj, jaz pa se  po navadi odlocim, da bom pisala dnevnik in to res delam en teden, potem pa pozabim nanj. Ana je velikokrat svoja custva raje zapisala kot povedala in v tem sva si podobni. Tudi sama raje svoja custva napišem na papir in se tako bolje pocutim. Ana je veliko brala, jaz pa preberem nekaj knjig med pocitnicami in tiste, ki jih moram, a tega branja res ni veliko. Obe pa imava isto lastnost: trmo. 
Ema Krajnc, 8. b 
ZADNJI ANINI ZAPISI V DNEVNIK 
petek, 13. 3. 1945 Draga Kitty, 
danes ti pišem to pismo iz taborišca, kamor so nas zaprli. Veliko nas je Židov in vsi smo nestrpni in 
prestrašeni. Danes je bil zopet tisti dan, ko so izbrali doloceno število ljudi in so jih odpeljali. Le kam? Pogledala sem mamo. Bila je rdeca v obraz, v šoku, njene oci so gledale prestrašeno. Vem, da se je takrat bala za moje, Margotino in svoje življenje. Ko sem jo pogledala, mi je vrnila pogled, ceprav se mi je zdelo, da me sploh ne vidi. Pogledala sem tudi Margot. Videla sem, da je vsa zmedena, oklepala se je mame in jokala. 
Nenadoma se je pojavil vojak. Poklical je vse Van Daanove. S Petrom sva se spogledala in vedela, da se ne bova nikoli vec videla. Ceprav mi je šlo na jok, sem solze zadrževala. V tistem trenutku je tako mocno pocilo, da so se stresla tla pod našimi nogami. Premišljevala sem, ali so sedaj na vrsti Van Daanovi. Spraševala sem se, kdaj pridemo na vrsto mi. 
Zopet je vstopil vojak in poklical našo družino. A ne vse, le mamo in Margot. Vedela sem, da se bo zgodilo nekaj hudega. Ali bom še kdaj videla sestro? Bom še kdaj objela mamo? 
Matija Peneš, 8. a 
 1. februar 1945 
Draga Kitty! 
Danes sem se pocutila še slabše. Ne vem, kaj bo z mano, kaj z mojimi starši in Margot. Raje ne pišem 
o tem. Mislim, da se me bo kmalu lotila kakšna bolezen, saj je tu grozno. Vse je umazano. Dobimo cisto malo hrane, vcasih pa sploh nic. Zakaj moramo tako živeti? Zakaj so nas preganjali? Smo manjvredni, zato ker smo Židje? V skrivališcu sem bila optimisticna. Mislila sem, da se bo vse srecno izteklo. Ceprav smo bili v skrivališcu zaprti, nam je bilo vseeno lepo. Pogrešam tisti prostor. Še najbolj pa pogrešam Petra. Se bova še kdaj srecala? 
Tu sem srecala svojo prijateljico Hanelli. Bila sem je vesela, ce je to sploh mogoce. Veliko se pogovarjava. Tudi ona se je morala skrivati. Pripovedujeva si o najinih skrivališcih. Želim si, da bi zvedela tudi kakšne novice o Dusselu. Žal mi je, da sem o njem pisala slabe stvari. Želim si, da bi preživel. 
Hanelli pripovedujem o dnevu, ko so nas prišli iskat. Le kdo nas je izdal? Pred hišo se je ustavil avto­mobil. Peter je zagledal vojake, pritekel k nam in vsi skupaj smo odšli v njegovo sobo, ki je bila najvišja, in upali na najboljše. V pritlicju sem zaslišala mocen moški glas, nato pa korake, ki so se ustavili pred omaro. Vdrli so v omaro in tedaj smo vedeli, da je vse koncano. Eden od policistov je zacel plezati po lestvi na podstrešje. Prišel je do lopute, jo dvignil in zmagoslavno rekel, da so nas koncno našli. 
Odvekli so nas. Oce in gospod Van Daan sta se najbolj upirala. Ozirala sem se okoli, saj nikjer nisem videla Miep. Upala sem, da se je dobro skrila, obenem pa sem želela, da bi jo videla in se vsaj poslovila od nje. Tudi Petra nisem videla v natrpanem tovornjaku. Pripeljali so nas do kraja, ki je bil obdan z žico. Tam je bilo že veliko ljudi. Nenadoma sem zagledala Petra. S komaj slišnim glasom sem zaklicala njegovo ime. Ni me slišal in množica me je potisnila naprej. Ob meni ni bilo nikogar od mojih. Ko smo prišli do barak, sem videla Petra, oceta in Van Danna, ki so jih odpeljali drugam kot ženske. 
Ne vem, kaj me sedaj caka. Vem pa, da nikoli ne bom razumela ljudi, ki podpirajo te grozote in unicujejo življenja drugih ljudi. Nihce ni nic vec od drugega. 
            Ana G. Kostanjevec, 8. a 
Draga Kitty, 
Margot je žal umrla zaradi bolezni. Prav tako sta zboleli tudi mami in gospa Van Dann, o ostalih pa že dolgo nimam nobenih novic. Ne vem, kje sta oce in Peter. Vsi skupaj smo v taborišcu, kjer nimamo hrane, delamo zunaj na mrazu, mnogo ljudi je bolnih. Ljudje stradajo, zmrzujejo, umirajo. Vcasih se obnašajo kot živali, stepli bi se za vsako drobtinico kruha. Nemci nas mucijo. Ce opazijo koga, ki ne zmore vec delati, ga usmrtijo s plinom. Tudi jaz že zelo težko delam, a nocem, da se moje življenje tako konca. Ne pod tušem. Ostala sem tudi brez cevljev, v noge me zebe, težko hodim. Najraje bi zajokala, ker mogoce družine ne bom vec videla. Pogrešam stare prijatelje in naše skrivališce. Upam, da bom prišla iz taborišca in da bom nekoc spet svobodna. Kot ptica na nebu. 
             Ema Krajnc, 8. b 

LISTI IZ MOJEGA DNEVNIKA 
petek, 30. 1. 2015 
Turururutu, turururutu … Že spet me je iz trdnega spanca zbudila budilka. V postelji sem se usedel in poskušal obdržati odprte oci. Okoli njih sem cutil na tone »zaspanckov.« Pomel sem jih in pocasi odlezel v kopalnico. Obraz sem si zmocil z ledeno vodo in takoj mi je odleglo. Ko sem se po pol ure koncno odpravil v šolo, sem od bratca izvedel, da so za malico cokoladne kroglice in takoj sem postal dobre volje. Cas v šoli mi je hitro minil, saj sem imel prvo in zadnjo uro športno vzgojo. Ker je bil zunaj sneg, smo se po pouku s prijatelji še malo kepali, nato sem odšel domov. Ker sem prišel prepozno domov in me je mami morala cakati s kosilom, se je razjezila. Ni se mi dal oz njo prerekati, zato sem hitro pojedel in odšel v svojo sobo. Slaba volja se je še stopnjevala, saj sem imel ob pol osmih trening in prav nic se mi ni v tem snegu ljubilo hoditi ven. Naredil sem nalogo, potem pa je vstopil oce in mi povedal, da zaradi snega trening odpade. Tako sem lahko ostanek dneva preživel na facebooku, v upanju, da naslednji dan odpade tudi 
tekma v Mariboru.              Filip Perko, 8. b
          sobota, 24. 1. 2015 
Veš, danes sem se pa res naspala. Zato sem bila že zjutraj dobre volje. Cel dan sem delala nalogo za slovenšcino. Naloga mi ni bila zoprna, saj je bila knjiga zanimiva. Kosilo je bilo res odlicno in tako sem se najedla, da sem se po kosilu malo ulegla. A komaj sem to sto­rila, je zazvonil telefon. Bila je ena od mojih prijateljic, ki me je povabila, naj grem z njo in še z nekaterimi prijateljicami po nakupih. Seveda sem privolila, saj rada nakupujem. Ko sta mi še starša dovolila, da lahko grem, sem bila vesela, saj se takrat ko nakupujem, tudi sprostim. S prijateljicami smo se imele coolsko. Po prihodu domov sem bila tako utruje­na, da sem v posteljo odšla kar brez vecerje. A vseeno sem te še vzela v roke in napisala 
vse te zanimivosti. Zdaj pa mi oprosti, zelo sem utrujena. Grem spat. Nocka. 
Adrijana Cigoja, 8. b
   torek, 3. 2. 2015 
Danes sem vstala skoraj prepozno in zato sem morala hiteti, kar pa ni bilo tako preprosto. Zunaj se je pripravljalo na sneženje, pot je bila zaledenela in tako je bilo moje hitenje še oteženo. Potem sem se dolgocasila na razredni uri in postana zaspana. Le en del ure je postal zanimiv, in sicer ko smo govorili o naših odnosih v razredu. Koncno je minila tudi sedma ura in z velikim veseljem sem odšla domov. Ob 15. uri sem se odlocila, da bi bilo že dobro, da naredim domaco nalogo. Zelo sem bila vesela, ker ni bilo veliko naloge in to je pomenilo, da bom imela kar nekaj prostega casa in še snežilo je. Nato sem odšla še malo ven, zvecer pa sem se lotila dela na racunalniku. 
           Ana G. Kostanjevec, 8. a 



            sreda, 28. 1. 2015 
Danes sem vstal zelo zgodaj. Po zajtrku sem se pripravil na smucanje. Ko sem na Krvavcu cakal na gondolo, me je mocno zeblo. Zdelo se mi je, kot da mi kri ledeni v žilah. Komaj sem cakal, da stopim na smuci in da adrenalin prežene mraz. 
Proga mi je bila zelo všec. Nekaj voženj sem odsmucal dobro, no, vsaj tak obcutek sem imel. Cutil sem, da mi je vecina zavojev uspelo narediti po robnikih. In obcutek me ni varal, saj me je tudi trener pohvalil. Vcasih pa je bila proga prehitra in nisem ujel nasledn­jih vratc. Ampak vsaka stvar je za nekaj tudi dobra, saj lahko na treningu poskusiš tudi kaj 
težko izvedljivega. 
Ko je bila zadnja vožnja mimo, sem od utrujenosti kar padel po tleh, saj je bil trening res naporen. Komaj sem 
cakal, da bom pojedel kosilo, saj mi je v želodcu že mocno krulilo. 
Matija Peneš, 8. a 


ŠOLA V NARAVI - FARA 13. 5. – 15. 5. 2015 
IZ DNEVNIKOV UCENK IN UCENCEV 3. A IN 3. B RAZREDA 



“Domišljija nima meja in knjige so 

najbolše gorivo zanjo.” 

Boštjan Gorenc (Pižama) je vsestranski clovek, lahko mu recemo kar multitalent – je raper, igralec, komik in prevaja­lec. Je kriticen bralec, snovalec novih besed in slovenskih fantazijskih svetov, ljubitelj jezika in pravljicar. Besede mu ves cas krožijo po glavi in z veseljem jih deli s sogovornikom. 
Od kod imate vzdevek Pižama? 
Našel sem ga na neki prašni polici med starimi knjigami. Ker ga ni hotel nihce drug, sem ga vzel za svojega. 

Kakšno je bilo vaše otroštvo? 
Neponovljivo. Polno ljubecih oseb, ki so me obdajale. In mi redno povijale kolena, ker sem bil najbolj neroden kolesar na svetu in sem si skoraj vsak teden med padcem s kolesa odrgnil kožo do krvi. Da poudarim, kako štorast sem bil: padal sem s kolesa s pomožnimi kolesci. Precej sem tical v knjigah, a tudi za igro zunaj se je vedno našel cas. In za vožn­jo po vasi s kolesom. S katerega sem padal. Redno. Ce še nisem omenil. 
Ste že v mladih letih vedeli oz. razmišljali, da boste tako vsestranska oseba: repar, igralec, komik, prevajalec? 
Živo se spominjam, da sem v prvem razredu v delovni zvezek za spoznavanje narave in družbe pri vprašanju: »Kaj boš, ko boš velik?« napisal: »Poleti bom zidal, pozimi pa smucal.« Vpliv hiše, ki smo jo zidali, in Bojana Križaja, ter obcutno po­manjkanje treznega razmisleka. Na koncu osnovne šole sem mislil, da bom najbrž pocel kaj v povezavi z matematiko. 
Preprican sem bil edino, da se bom cim v širšem loku ognil poklicem, ki zahtevajo znanje fizike in kemije. 
Kakšni so vaši spomini na osnovno šolo? Glede na to, da ste znan komik, vam verjetno že v osnovni šoli ni bilo dolgcas in ste kakšno tudi takrat »ušpicili«. Povejte nam kakšen smešen dogodek. 
Pravzaprav sem bil v osnovni šoli precej priden ucenec in jih nisem prav veliko ušpicil, ampak ne takih, ki bi imele za pos­ledico kakšne podpise ali celo opomine. Najljubša potega­všcina, ki se je spomnim iz osnovne šole, je bila skupinska. Na orientacijskem pohodu v osmem razredu smo se s sošol­ci domenili, da bomo hodili v nasprotni smeri, saj nam bodo tako skupine, ki bodo hodile v pravi smeri, lahko pokazale, kje sta tisti dve skriti kontrolni tocki, s katerimi smo se vsako leto precej mucili. Nakana je skorajda uspela. Drugi ucenci so bili tako prijazni in nas usmerili proti skritim tockam, a kaj, ko so ucitelji na prvih treh kontrolnih tockah (se pravi za nas zadnjih treh) zapustili svoja mesta pred našim pri­hodom, ker so mislili, da ne bo nikogar vec. Za nagrado za iznajdljivost nas je cakal dodatni pohod na Šmarjetno goro. 


Kako najraje preživljate svoj prosti cas? 
Trenutno ves budni prosti cas posvecam družini, ker imam majhnega sinka. Kadar spi, pa gledam nadaljevanke, berem knjige in igram igre. Ce se da, namizne s prijatelji, sicer pa na tablici ali telefonu. 
Ali imate kakšnega hišnega ljubljencka? Ce ga nimate, imate verjetno dober razlog za to. 
Kmalu potem ko sva se z ženo spoznala, mi je za darilo prinesla kaktus, ki je v moji oskrbi uvel po dveh tednih. Mis-lim, da je to zadosten razlog, zakaj raje nimam domacih živa­li. 
Zakaj ste ljudske pesmi spreminjali v rep? Zakaj ste ho-teli postati repar? 
Ljudske pesmi in zgodbe sva v rap spreminjala s Petrom Ku-som za predstavo Crna kuhna. Hotela sva nadeti novo podo­bo starim zgodbam. Rap me je zacel zanimati zaradi svoje energije in možnosti, da poveš res veliko, vec kot v vecini drugih glasbenih zvrsteh. 
Ukvarjate se tudi s prevajalstvom. Povejte nam kaj o tej vaši dejavnosti. Kako ste bili zadovoljni s prevodom kn-jige Krive so zvezde? 
Prevajam za dvema racunalniškima zaslonoma, obdan s slo­varji v knjigah, na disku in internetu. Potem sedim osem do dvanajst ur (odvisno, koliko se mudi) in prepisujem pomen izvirnika iz anglešcine v slovenšcino. Najraje imam knjige, v 

katerih si moram izmišljevati nove besede, in knjige, ki so polne humorja. Specializiral sem se za prevajanje otroške in fantazijske literature, rad pa se lotim tudi kakšne druge zvrs-ti, da razbijem rutino. 
Krive so zvezde je super knjiga. Med prevajanjem sem bil na vec mestih solzen, ceprav sem knjigo prej prebral že trikrat. Upam, da mi je uspelo to custvenost izvirnika vred z zvedavim humorjem, ki preveva knjigo, uspešno prenesti v slovenšcino. Po odzivih bralcev, mi jo je. 

Kje dobite ideje/navdih za stripe, ki jih objavljate v PIL-u? 
Z Matejem, ki strip riše, se enkrat mesecno dobiva na kavi/ caju/sladoledu/hotdogu in tuhtava, kam bo šel nov del. Vecinoma pridem na sestanek z idejo, ki jo nato razvijeva skupaj, se je pa že zgodilo, da sva modrovala kaki dve uri, preden se je zgodba izkristalizirala. Trudiva se, da bi poleg zanimive zgodbe v strip vedno vpletla še kako šalo na aktu­alne dogodke ali pa si privošcila kakšno parodijo. 
Ce smem narediti malo reklame: marca so izšli prvi trije stri-pi, ki sva jih naredila za PIL, tudi v knjižni obliki. Naslov knjige je Šnofijeva drušcina: škratovi štumfi, rjasti robot in šmen­tani šofer. 
Ali ste »knjigožer«? Kaj najraje berete? Ali ste pri bran-ju knjig, ki jih prevajajo vaši znanci oz. drugi prevajalci, zelo kriticni? 
Bil sem knjigožer, dokler me niso vrgli iz knjigarne, ker sem si za malico privošcil v usnje vezano Slavo vojvodine Kranjske. 
Zdaj samo še berem. Žal ne toliko, kot bi rad, ker ni casa. Na-jraje berem knjige, ki se obravnave snovi lotevajo s humor-jem, potem pa mi je vseeno, ali je to fantazija, kriminalka ali pa kaj cisto tretjega in odpuljenega. Pri branju sem kriticen, pri prevodih raje kot slabe strani išcem odlicne rešitve, ki so se jih domislili stanovski kolegi. Me pa pri knjigah moti to, da v zadnjem casu vecina založb varcuje pri prevajalcih in lektorjih, tako da izhajajo knjige polne pomenskih in pravo­pisnih napak in drugih šlamparij. 
Vem, da ste morali v osnovni in srednji šoli prebirati dela Franceta Prešerna, Ivana Cankarja, Otona Župancica. Jih tudi danes še vedno vzamete v roke in berete? 
Trenutno sem cisto zakopan vanje, ker sestavljam Slovenske spletne klasike. Knjiga bo prikazovala, kako bi se temeljna dela slovenske književnosti odvijala na spletu. Mogoce ste že videli Povodnega moža na Facebooku, ki sem ga naredil za prejšnji Prešernov rojstni dan. Zdaj delam knjigo polno takih for, ki bo izšla jeseni. 

Kaj pa vaše igralske vloge? Jih je bilo že veliko? 
Odigral sem nekaj vlog v razlicnih gledališcih in nekajkrat skakal pred filmskimi kamerami, ampak si ne bi upal trditi, da sem igralec. Rad pa improviziram v gledališcu, ampak za to v zadnjih letih žal ni bilo casa. 
Ce bi se morali odlociti le za eno od vseh dejavnosti, s katerimi se ukvarjate, za katero bi se odlocili. Zakaj? 
Vzel bi polovicko, da bi ostala prevajanje in komedija. Oboje me privlaci s podobnim žarom in tema dvema dejavnostma se res ne bi znal odpovedati. 
Kaj bi na koncu svetovali vsem tistim mladostnikom, ki težko vzamejo v roke knjigo, saj so jim ljubše racunal­niške igrice, klepetanje na Facebooku, gledanje TV? 
Knjige so carske. Pojdite v knjižnico, povejte knjižnicarki, katere stvari vas zanimajo, in grem stavit, da vam bo našla knjigo, ki vam bo všec. 
Domišljija nima meja in knjige so najboljše gorivo zanjo. 
Intervju z Boštjanom Gorenjcem – Pižamo pripravila Moja Fekonja, ucenka 7. b-razreda. 
OBISK TEHNICNEGA CENTRA ZA PREGLED VOZIL REMONT KRANJ 
V sredo, 15. 10. 2014, smo obiskali delavnice za tehnicne preglede Remont na Primskovem. 
Videli smo, kakšen je avto spodaj. Preverili smo, ali ima avto dobre luci in zavore. Merili smo tudi profil pnevma­tike. Srecali smo se tudi z gasilcem in s policistoma.  Gasilec je pokazal svojo opremo. Pršili smo z vodnim curkom. Uroš se je oblekel v gasilsko opremo, Živa pa v gasilsko in policijsko opremo. Vsak je šel v zadnji del policijskega avtomobila, kjer po navadi sedijo priprte osebe. Meni in Allisi so z lisicami vklenili roke, Tamari pa so vklenili roke in noge. Prižgali smo sireno v policijskem avtomobilu, ki je bila zelo glasna. Tako je policist ustrašil svojega sodelavca. 
Bilo mi je zelo všec, ker smo videli, slišali in poskusili zanimive stvari in se veliko naucili.
         Lara Stoilov Spasova, 3. a 

Po šolski malici smo odšli v garderobo, kjer smo se preobuli ter se nato peš odpravili proti tehnicnim pregledom na Primskovo. Imeli smo zanimiv dan.    
Povedali so nam veliko o gasilcih in policistih. Gasilci uporabljajo pri svojem delu škropilno cev in plinske maske. Cevlje imajo crne barve, so nepremocljivi in odporni na ogenj. Zvedeli smo, da vecje gasilsko vozilo ne more voziti po gozdu. V ta namen gasilci uporabljajo manjšega terenca. Policisti pri svojem delu uporabljajo lisice in gumije­vko. Palico uporabljajo takrat, ko se branijo. Imajo tudi crne celade in crno obleko ter cevlje, ki so nepremocljivi. Imajo tudi pištolo.  
Proti koncu našega dne smo si ogledali pregled osebnega avta. 
Živa Janša Kirbiš , 3. a 





“Dodajmo domišljiji sanje, razkošna krila in tvegajmo let.” (John O’Donohue) 
PRAVLJICA O MOJCI POKRACULJI 
Mojca je našla cekin. Kupila si je koco. Na obisk so prišli: pes, jelen in medved. Medo je prinesel hruške in jabolka. Hruške in jabolka bodo za zajtrk. Jelen je na skrivaj pojedel hruške. Medo je bil jezen. Sumil je jelena. Jelen je rignil. Zadišalo je po hruškah. Medo se je razjezil. Jelen se je prestrašil in hitro stekel. Od takrat naprej jeleni hitro tecejo. 
Luka Povšic, 2. b 

Nekoc je živela Mojca Pokraculja. Nekega dne je na cesti našla krajcar. “Le kaj bi si kupila zanj? Že vem! Kupila si bom piskrcek.”Postavila ga je na jaso sredi dveh dreves in zlezla vanj. Nato je na vrata nekdo potrkal. “Kdo je?” je vprašala Mojca. “Jaz sem kuža Pazi. Mojca spusti me noter, zebe me. “ “Kaj pa znaš?” “Znam cuvati hišo.” “No, ce pa nekaj znaš, pa vstopi.” Nato je na vrata spet nekdo potrkal. “Kdo je?” “Jaz sem Muca Copatarica.” “Kaj pa ti znaš delati?” “Znam nartediti copatke.” “No, potem pa tudi ti vstopi, ce nekaj znaš.” Cez nekaj casa je spet nekdo potrkal in ko je Mojca vprašala, kdo je, je rekel tih glasek: “Me smo miške iz pekarne Mišmaš. Nas spustiš k sebi?” “Kaj pa znate?” “Znamo peci kruh.” “No, pa vstopite.” 
Naslednji dan je Mojca poslala živali na delo. Kuža Pazi je cuval piskrcek, Muca Copatarica je delala copatke, miške so pekle kruh, srnica je vadila svoj tek, grdi racek pa se je urejal, da bi postal lepši ... 
(odlomek iz pravljice) Lara Žbogar, 2. b 

Mojca Pokraculja je pometala svojo hišo. Na tleh je našla dva svetleca bisera. »Z njimi si bom kupila hišo, ki bo podobna jurcku.« Ko si je kupila hiško, se je takoj ulegla in zaspala. Kmalu je nekdo potrkal na vrata. »Kdo pa je pred vrati?« »Jaz sem, sinicka. Mojca, prosim te, spusti me k sebi.« »Kaj pa znaš?« »Nabirat veliko sadja. Iz njega la-hko naredim razlicne sokove.« »No, ce znaš to narediti, pa kar vstopi.« Ravno sta se ulegli, je že spet nekdo potrkal. Bil je zajcek. »Hm, kdo pa je zdaj?« »Zajcek sem. Prosim, hitro me spusti notri. Zunaj piha mocan veter.« »Kaj pa znaš?« »Znam nabrati veliko korenjckov.« »No, potem pa brž vstopi.« Cez nekaj casa je zopet potrkalo. »Danes pa res ne bomo mogli zaspati,« rece Mojca. »Jaz sem sovica oka. Sem zdravnica. Ce boš bolna, te bom pozdravila.« »Kar vstopi.« 
In koncno so vsi zaspali. Zjutraj je Mojca vsem za zajtrk spekla kruhke. Ko so pojedli, jim je rekla: »Zdaj pa pojdite vsak na svoje delo.« Ko so opravili delo, jih je Mojca Pokraculja poklicala na vecerjo. Po vecerji je sinicka pokaza-la, koliko sadja je nabrala. Zajcek je nabral veliko korenjcka, sovica oka pa je letala sem ter tja in vsakemu malo pomagala. 
Zaceli so vlagati korenje in iz sadja kuhati marmelado. Takrat pa je zajcek opazil, da ni korenjckov. »Hej, kdo pa je vzel moje korenjcke?« Med seboj so se spraševali, kdo je vzel korenjcke, a nihce ni hotel povedati. Nekaj casa so bili tiho. Nato pa je sinicka rekla: »Jaz sem pojedla veliko korenjckov.« Nato je Mojca rekla: »Zato  ker si priznala, ti vsi oprostimo.« »Drugic vas bom najprej vprašala, ce bom hotela nekaj vzeti.« »Tako je tudi prav,« rece Mojca. In od takrat naprej ni nobeden od njih nic vzel, dokler ni povedal. Zato so vsi srecno živeli. 
Kalina Radulovic, 2. b 

MOJCA POKRACULJA SRECA POVODNEGA MOŽA 
Nekoc je na prelepem dvoru živela Mojca Pokraculja. Nekega dne je povodni mož prišel iz vode in pristopil k Mojci ter ji rekel dober dan. Mojca je vzela metlo in ga udarila po glavi. Ko je videla, da ni hudoben, se mu je opravicila. Povodni mož jo je povabil na vožnjo s kocijo. Mojca je privolila. Odpeljala sta se okoli dvora. Zvecerilo se je. Mojca je šla domov, se ulegla in zaspala. Okno je pustila odprto. Nenadoma je priletel zmaj, jo ugrabil in jo odnesel na vrh najvecjega hriba. Njen oce je razglasil, da jo bo dobil za ženo, kdor jo najde. Povodni mož jo je šel iskat, saj mu je bila zelo všec. Mojca je upala, da jo bo povodni mož rešil, a zmaj ji je rekel, da je nihce ne bo rešil in se zak­rohotal. Nenadoma je Mojca zaslišala glas, da jo naj zlobni zmaj spusti. Vedela je, da je to povodni mož. Povodni mož se je boril z zmajem, ga premagal in rešil Mojco. Porocila sta se in svatba je trajala 40 dni in 40 noci. Bila sta srecna do konca svojih dni. 
Tamara Memic, 3. a 

Nekoc, pred davnimi casi, je živela gospa, ki je imela hcerko z imenom Mojca. Mojca je vsak dan trikrat pometla okoli hiše. Nekega dne je našla krajcarcek. Z njim si je kupila piskrcek. V piskrcek je vsako noc prišla ena žival. Sedmo noc je na vrata potrkal še povodni mož. Naslednjo noc, ko so živali spale, je povodni mož ugrabil Mojco Pokraculjo in jo odpeljal v svoje podvodno kraljestvo. Ko so se živali zbudile, so videle, da je Mojca izginila. Zme­nile so se, da jo bodo odšle iskat. Iskale so jo devet dni in devet noci in prišle so do mlina. Udarile so po njem in iz vode se je prikazal povodni mož. Vse je odpeljal v podvodno kraljestvo. Narocil jim je, da mora vsak pojesti to, kar dobi na krožniku. Zagrozil jim je, da bo tiste, ki ne bodo pojedli vsega, zmlel v proso. Vsi so pojedli, kar so dobili in povodni mož jim je vrnil Mojco. Živali so Mojco pospremile domov. Mojca se je zahvalila živalim, ker so jo rešile. Skupaj so živele v piskrcku do konca svojih dni. 
Ana Škrbic, 3. b 


Pred davnimi casi je živel mornar, ki je imel hcerko edinko. Poimenoval jo je Mo-jca Pokraculja. Mojca se je bolj kot vsega drugega bala vode. Nekega dne je oce z barko odplul na morje. Mojca je doma os­tala cisto sama. Pometala je svojo majhno sobo. Naenkrat je nekdo potrkal. Stekla je k vratom. Tam je stala deklica, tresla se je od strahu. Mojca jo je povabila v svojo hišo. Deklica je povedala, da je v morju videla ogromno zeleno pošast. Z Mojco sta odšli k vodi. Nenadoma pa velika roka zgradi Mojco in Mojca izgine v vodi. Ko Mo-jca odpre oci, zagleda ob sebi povodnega moža in nekega decka. Decek jezno pogle­da proti Mojci. Povodni mož pusti decka in Mojco sama. Tedaj decek porine Moj-co stran od sebe. Povodni mož je ugrabil decka in ga spremenil v hudobneža. Mojca nenadoma na svoji rami zagleda cudovito vilo. Ta ji rece, naj si zaželi tri želje. Mojca si seveda najprej želi rešiti decka in povod­nega moža zlobe. In res sta oba postala prijazna. Potem si je zaželela, da se ne bi bala vec vode. Želja se ji je ures-nicila. Nato pa si je še zaželela, da bi bila v svojem domu, skupaj z ocetom in deklico. Vila prime Mojco, povodnega moža, decka in jih odpelje k Mojci domov. Vila se spremeni v tisto deklico, ki je Mojci potrkala na vrata. Pove ji, da 
je vila. Mojca zagleda svojega oceta in skoci mu v objem. Vsi skupaj živijo srecno naprej. 
Maja Kolar, 3. b 

KRALJICNA HUJŠA 
Nekoc je na gradu živela kraljicna. Tam je bilo zmeraj neurje. Ta kraljicna je bila zelo lena. Vsak dan je jedla palacin­
ke. Nekega dne se je odlocila, da bo shujšala kot njena mama. Jedla je samo zrno graha. Res je shujšala. Mama je 
bila presenecena in jo vprašala, kako je to naredila. Povedala je, da z zrnom graha. Neja, Alen, Denis, 4. b 

KAKO JE KRALJICNA PREPOTOVALA SVET 
Nekoc je živela kraljicna Sara. Imela je kar šest bratov in šest sester. Nekega dne pa so jo bratje nagnali iz kraljest­va. Odlocila se je, da bo prepotovala svet. Nenadoma jo je ujelo neurje. Najde staro razpadajoco koco. V hiši na mizi je našla zrno graha. Ko se ga dotakne, zamrzne. Cez leto dni se sestre odlocijo, da jo poišcejo. Gredo po isti poti kakor ona. Najdejo koco in v njej zamrznjeno kraljicno. Ena od sester se dotakne graha in v istem trenutku se kraljicna odmrzne. Vseh sedem sester se upre šestim bratom in jih spravijo v jeco. Vse sestre so bile srecne. Sploh pa tisti, ki so bili na svatbi, kajti kraljicna se je porocila z lepim princem. 
Erazem, Sašo, Ana, Ermira, 4. b 


KRALJICNA V NEURJU KAKO NORO JE V NOREM MESTU 
V nekem gradu je živela kraljicna. Nato je prišel zmaj in požgal grad. Kraljicna se je odlocila, da gre poiskat dom. 
Ko je tako plula po morju, se je približalo neurje. Kral­jicna je bila cisto premocena. Nato je zagledala otok, ki se je imenoval Na zrnu graha. Priplula je v pristanišce. Hodila je po mestu in iskala dom. Našla je leseno hišo. 
Tam se je preživljala in živela do konca svojih dni. 
Anej, Maj, Luka, 4. B 


NOGOMETNA ŽOGA 
Na nogometnem igrišcu se je odvijala finalna tekma. Za BRAZILSKI POKAL sta igrali dve moštvi. Ko so zace­li igro, je bilo nekaj narobe. Nogometaši so se zvili v obliko žoge in žoga je brcala nogometaše. Na koncu tekme je žoga odšla na prvo stopnicko in dvignila po­kal. To je bil najhujši dan za nogometaše. Žoga pa je veselo odskakljala domov. 
Bralci casopisa tej novici niso mogli verjeti. 

Nikola Kalabic, 5. c 
V Norem mestu dan in noc vse se dere na vso moc. Ves dan zganja se norcija, tam velika je norija. 
Miš lovi policaja in za vogalom macka laja. 
V Norem mestu spet razgraja, vse se dere in nagaja. 
Noro mesto res obstaja, vse to res, se tu dogaja. Noro mesto res obstaja, to ni šala, res se dogaja. 
Sladkarije padajo z dreves, avtomobili se vozijo brez koles. 
V Norem mestu, spet razgraja, vse se dere in nagaja. 
Vse se dere in krici, vse na glavo se vrti. Lahko prideš tudi ti, da noreli bomo vsi. 
Pia Usenik, 5. c 
KAKO KNJIGA BERE CLOVEKA 
Knjige se odpravijo v trgovino, saj imajo pomembno naloga, da morajo prebrati kar se da veliko bralcev, ki stopijo v trgovino. Taki trgovini pravijo knjigarna, kjer se zbirajo knjige vseh vrst, da bi si izbrale bralca. Med cakanjem ves cas žlobudrajo in pijejo caj. Ko koncno na nekoga naletijo, ga odpeljejo kar takoj k sebi domov. Ves cas imajo odprta usta, saj zares zelo rade govorijo. So zelo ucene in pametne, vecina pa ima tudi najvišjo možno izobrazbo. Najvec knjig lepo ravna z bralcem in so do njega prijazne, se pa najdejo tudi take, ki bralca poceckajo, popljuvajo in popacajo. Knjiga se odpira bralcu in prebere vse modrosti, ki se skrivajo v njem. Ce pa bralec ni zanimiv, ga velikokrat tudi zavržejo ali pa ga odplaknejo v WC školjko. Kadar gre knjiga v knjižni-co po bralca, ga preprosto odnese nazaj in ga skrije v kakšen temen kot. Pri nekaterih bralcih knjige jokajo, pri drugih se smejijo in režijo, pri tretjih se tresejo od strahu in groze, pri cetrtih pa se nestrpno pretegujejo, praskajo in cakajo. kaj se bo zgodilo. Nekatere knjige pa sploh ne marajo brati in se zato držijo in vedejo skra­jno cudno in kislo. Spet nekatere pa sploh niso za rabo, saj so cisto nasproti knjižnim pravilom. Take so ves cas zaprte in zaprašene. Med knjigami seveda obstajajo tudi slavne osebnosti, kot je na primer knjiga rekordov, ki ima v sebi shranjene vse rekorde bralcev, ki jih je dos-lej že prebrala. Take pogosto najamejo varnostnike. 

Selena Podgoršek, 5. c 


ŠOLA MI JE POVEDALA 
Nekega aprilskega popoldneva so se ucenci usuli iz šole. Vsem se je mudilo, a ne domov, kajti nihce se ni hotel soociti s starši in jim povedati, kako je z ocenami. Edino jaz sem tisti dan doživela mala avanturo. 
Poslovila sem se od prijateljic in še pred odhodom do-mov odšla v toaleto. Nenadoma sem zaslišala nežen glas. Od strahu bi skoraj zakricala. Ponovno sem slišala glas in ugotovila, da mi govori šola. Predstavila se mi je in mi rekla, da ve, kdo sem, saj pozna vse ucence in ucenke. Malo me je tudi okarala, saj sem mlajša sestra nekdanjega ucenca, ki je s skupino sošolcev porisal stene. Bilo mi je nerodno, saj sem tudi jaz nekoc s svo­jimi prijateljicami risala po stenah. Upala sem, da se ne bo spomnila tistega trenutka, ko sem v stranišcu nalašc pustila teci vodo in je skoraj prišlo do poplave. 
Šola mi je pripovedovala svoje spomine, ki so segali 26 let nazaj, ko so jo odprli. Bil je vroc avgustovski dan, pred njo je bilo polno ljudi, glasba je odmevala, zastave so plapolale. Pripovedovala je o svojem nedeljskem pocitku in dolgih pogovorih, ki jih ima s šolo cez cesto. Morala sem priznati, da ima res dober spomin. 
Naenkrat pa je glas utihnil, zato sem zbežala iz šole. Doma sem bila prepricana, da sem si vse le domišljala, saj šola ne more govoriti. Tega glasu nisem slišala nikoli vec. 
Janina Franko Plestenjak, 6. a 
ŽELEZNI PRSTAN IN TRNULJCICA 
Nekega dne je v svojem gradu cesar sedel na prestolu in razmišljal, kako bi obrnil pentljo na svoji novi obleki in kako bi cim bolj elegantno zapel gumbe na njej. Kar naenkrat je nekdo potrkal na vrata. »Trnuljcica, pojdi odpret!« je zavpil cesar in spet zacel razmišljati o svoji obleki, predvsem o hlacah, da bi bile cim lepše. Trnul-jcica je odprla vrata in pred njimi zagledala decka v lepi razkošni obleki, okoli vratu pa mu je viselo nekaj, kar Trnuljcica ni tocno vedela, kaj je. 
Vprašala ga je, kaj želi. Povedal ji je, da ga lovi strašna coprnica Zofka in da bo pred njo varen le v kakšnem gradu, kjer so tudi drugi ljudje. Princesa je rekla, da ga 

lahko v grad spusti le na skrivaj, saj cesar ne bo dovolil, da je pri njih. Ampak mladenic je bil poštenjak in ni ho­tel nikogar pretentati. Zato je hotel govoriti s cesarjem. Trnuljcica ga je poklicala in se prestrašeno odmaknila. 
Mladenic je cesarju povedal, kaj želi, vendar je cesar hotel nekaj v zameno. Mladenic je bil žalosten in niti sanjalo se mu ni, kaj želi cesar za svoje gostoljubje. Tr­nuljcici je bil decek všec, zato mu je hotela pomagati. Povedala mu je, da mu bo pomagala, vendar je ne sme izdati. Trnuljcica mu je rekla, da ima cesar najraje vse, kar je povezano z lepimi oblekami. Ce mu bo prinesel zelo lepo obleko, bo cesar zadovoljen in presrecen. Decek ji je obljubil, da mu bo naredil res lepe obleke, a za to, da bo oblacila lahko izdelal, potrebuje sobo. Mladenic je odšel v sobo in si zaželel, da bi mu železni prstan, ki ga je imel okoli vratu, izpolnil željo, da bi dobil tri najlepše obleke. Ko je prišel iz sobe, je bila Trnuljcica zelo zacudena, ker je obleke tako hitro naredil. Vprašala ga je, kako mu je uspelo tako hitro narediti obleke in zaupal ji je, da ima železni prstan, ki mu izpolni vse, kar si zaželi. Decek jo je prosil, da te njegove skrivnosti ne sme nikomur povedati. Obljubila mu je, da bo varovala skrivnost globoko v srcu. 

Decek je naslednje jutro pred cesarja prinesel oblacila in rekel: »Izvolite, cenjeni cesar, to sem naredil v zame-no za prenocišce.« 
Vzhiceni cesar je takoj odhitel v oblacilnico, si pomer­il vsa oblacila in bil z njimi tako zadovoljen, da tega ni mogel skriti. Toda cesar ga je prosil še za eno uslu-go. Povedal je, da sredi mesta živi dekle, ki ima tako nabrušen jezik, da je ne more nihce ustaviti. Cesar meni, da ji bo decek lahko povedal kaj takega, da bo ostala brez besed. Decku je povedal, kje stanuje in ta se je odpravil tja. Deklini je rekel: »Grda si kot koza, majhna si kot cvet, kdo bi hotel tebe za ženico imet.« In deklina ni znala decku takoj odgovoriti. Cesar se je razveselil deckove zmage. Rekel mu je: »Ker si uspešno opravil dve nalogi, ti dam prenocišce, pa še Trnuljcico za ženo.« Tudi Trnuljcica je bila presrecna in že nasled­nji dan je bila poroka. Jedli so in pili ter plesali, da je bilo veselje. Cesar pa je ponosno razkazoval oblacila, ki mu jih je mladenic naredil. 
Naslednjega dne sta v mesto prišla dva sleparja in razglašala, da lahko naredita grozno lepa oblacila, ki jih lahko vidijo le pametni in sposobni. Tega se je najbolj razveselil cesar, ki ju je poklical, in jima že vnaprej dal mošnjicek denarja. Sleparja ste cel mesec »izdelovala« obleke. 
Ko jih je cesar »oblekel«, so mu preprosti ljudje poveda­li, da nima nic na sebi in da sta ga sleparja ogoljufala. Za njima je takoj poslal svoje viteze in mladenica. Ta si je zaželel, da bi se sleparja ustavila in ne bi mogla oditi naprej. To se je res zgodilo. Sleparjema so pobrali ves 
denar, ki sta ga dobila od cesarja, in ju vrgli v jeco. Cesar, mladenic in Trnuljcica so živeli srecno. Trnuljcica pa še vedno cuva skrivnost o železnem prstanu. 
Jera Kocevar, 6. a 
NENAVADNO POTOVANJE 
Nekega dne sem šla na dolg sprehod. Pot se je vila med gozdovi, polji, po travniku in med vasmi. Hodila sem po gozdu, kjer je bilo temacno in vlažno, a strah me ni bilo. Pot se je nadaljevala po širnem travniku, kjer je bilo mnogo dišecih cvetlic. Sonce je sijalo izza oblakov. Pot se je nadaljevala po kolovozu. Tedaj sem zagledala na tleh, tik pred mano, srno. Bila je zelo prestrašena. Videla sem, da ima malce ranjeno nogo. S seboj nisem imela povojev, zato sem ji nogo ovila v suho listje. Tedaj je srna spregovorila. Rekla mi je, da jo je lovil strašni medved. Povedala je tudi, da ko bom potrebovala po­moc, naj samo ob tla vržem oreh, ki ga bom odtrgala na najnižji veji. Srna je odskakljala v gozd, jaz pa sem nadaljevala pot proti vasi. 
Tedaj sem postala lacna. Odtrgala sem jabolko z dreve­sa, a drevo se je zelo razhudilo. Odprlo je svoje sto­letne oci in bolšcalo vame. Zacelo me je loviti s svojimi mogocnimi vejami. Spomnila sem se srninih besed. 

Stekla sem do naslednjega drevesa in vsa srecna ugoto­vila, da je oreh. Odtrgala sem oreh in ga vrgla na tla. V trenutku se je pred menoj pokazala srna, ki me je na svojem hrbtu odnesla do vasi. Sama pa je kar izginila. 
Na zacetku vasi je bila klopca. Bila sem tako utrujena, da sem hotela zaspati. Nenadoma me je nekaj moc­no zaslepilo. Videla sem železni prstan. Ko sem se ga dotaknila, se je pred menoj pojavil starcek. Povedal je, da je to železni prstan, ki izpolni vsako željo. Nato je 

zginil. Vzela sem prstan in ga stisnila v pest. Šla sem skozi vas in prišla do vile, v kateri so živeli boga­taši. Do mene je prišla bogataševa hcerka in me vpraša-la, kaj stiskam v pesti. Nisem ji odgovorila. Ker se je že 

bližala noc, me je povabila da pri njih prenocim. A to ni izrekla zato, ker je bila tako prijazna, ampak ker je hote-la zvedeti, kaj imam v roki. Ker sem vedela, da ne bom nikjer dobila prenocišca, sem sprejela njeno ponudbo. Dali so mi zelo lepo sobo v hiši za goste. 
Ko sem zaspala, se je v sobo prikradla deklica. Prstan sem dobro skrila, saj sem pricakovala, da se bo to zgo­dilo. A deklica je bila vztrajna, brskala je vsepovsod in koncno je našla prstan. Zjutraj sem se zbudila, pogle­dala v torbo, skrito pod blazino, a prstana ni bilo v njej. 
Hitro sem se poslovila in se pognala na lov za orehom. Hodila sem tri dni in tri noci in koncno prispela do mogocnega oreha. Malce v strahu sem odtrgala oreh na najnižji veji, toda drevo se mi je le nasmehnilo. Oreh sem vrgla v tla in pred menoj je spet stala srna. Poveda-la sem ji vso zgodbo o železnem prstanu. Srna mi je rek-la, naj sedem na njen hrbet in izginili sva v temacnem gozdu. Tam je srna poklicala vse ostale srne, ki so bivale tu. Ko so bile že vse zbrane, jim je povedala vso zgodbo in sklenile so, da bodo naslednjic, ko bo bogataševa hci 
prišla v gozd po jagode, izvedele, kje ima železni prstan. Minilo je sedem dni. Bogataševa hci je prišla po jagode. Tedaj so jo srne obkolile, da ni mogla nikamor. Pre­strašeno je cvilila. Nenadoma me je zagledala. Prosila me je, naj ji pomagam, a jaz sem ji rekla, naj mi najprej vrne prstan. Takoj mi ga je izrocila. 
Deklica je stekla domov, kakor hitro je mogla. Zahvalila sem se srnam in si zaželela, da bi bila doma in imela vsega na pretek. Prav tako pa sem si zaželela še en tak prstan, ki bi ga lahko podarila srni. In tako se je zgodilo. 
META PENEŠ, 6. b 
KAKO JE KRJAVELJ MACKO VPREGEL V VOZ 
Krjavelj je spet prišel v gostilno. Krcmar pravi: »A ima kdo vola za posoditi, ker je cas za oranje, pa nimam ne konja in ne vola?« In pomežikne, ceš, zdaj bo pa Krjavelj zgodbo povedal. In res je zacel Krjavelj pripovedovati. »Ohohoho, to pa je hudir, to! Veš, bolje, da ne vprežeš kakšne macke, kot sem se namenil jaz. Ti bo trda pred-la!« Potem pa ga Janez vpraša: »A nam lahko poveš, kako je bilo?« 
Krjavelj pa pravi: »Ja, seveda, veste, takole se je vse skupaj zgodilo: bilo je spomladi, dolgo nazaj, ko sem še imel njivo. Krcmar mu seže v besedo: »Ja, zakaj pa potem beraciš, a si jo zapil?« »Ne, nisem je zapil, samo prodal sem jo in si kupil tobak. Priznam, ni bila dobra odlocitev. No, torej imel sem njivo in majhen voz, vola pa nisem imel. Zato sem premišljeval in se odlocil, da dobim sosedovo macko. Ampak veste, se ni pustila vpreci, saj mi je vsaj trikrat pobegnila, pa sem po vasi dirjal za njo, da sem tako sopihal kot stara parna lo-komotiva. No, na koncu sem jo pa le ujel, veste, bila je cisto prec. No, potem pa sem jo v voz vpregel. In veste kaj? Niti za milimeter se ni premaknila, pa sem jo kar z bicem kresnil, pa je zdirjala, da se je voz prevrnil, mac­ka pa je kar skupaj padla. Pa sem se potlej še ves dan trudil in dobil kar nekaj prask. Macka pa ne in ne! Am-pak jaz bi se še naprej trudil, ce ne bi prišel sosed in mi zaradi mucenja macke zarubil hišo. No, od takrat na­prej pa nimam ne hiše in ne njive. Pa sem postal berac kar cez noc.« 
»Dober namen si imel, ceprav ti ni uspelo,« mu rece krcmar. »Na, pij, ker si toliko prestal zaradi te macke.« 
Lara Potocnik, 6. b 

KAKO JE NASTAL TELEFON 
Vcasih so se Slovenci morali obiskovati, ce so si hoteli kaj povedati. Potrebovali so nekaj, s  cimer bi se lahko pogovarjali tudi na daljavo. Pa se je nekega dne našel neki fant, ki se je odlocil, da bo poiskal to stvar. Odšel je po svetu in ker je bil dobrega srca, je pomagal vsakemu, ki je potreboval pomoc. Zato ga je boginja vzljubila in se spustila z neba ter mu poklonila tablico. Takole mu je rekla: »Kdor jo bo znal usposobiti, ti bo dal tisto, kar išceš.« Fant je hodil dalje in v vsaki deželi, v katero je prišel, povpraševal po kom, ki bi znal usposobiti tisto malo tablico. Nikogar ni bilo ne na Finskem ali Nor-veškem, ne v Nemciji ali Avstriji. Na koncu se je junak ves poklapan vrnil v slovensko deželo. Tudi doma je vprašal po cloveku, ki bi znal usposobiti tablico. Našel je nekoga, ki mu je koncno uspelo. Prižgal je tablico in pokazal se je zaslon s številkami. Tisti clovek, ki jo je us-posobil, je naredil vec takih tablic. Poimenovali so jih telefon in dobili so tisto, kar so potrebovali. 
Katarina Polšak, 7. a 
KAKO JE NASTALA ŽARNICA 
V 19. stoletju so v vasi Vitanje živeli obrtniki. Delali so pozno v noc, vendar so imeli samo svece, ki pa niso dovolj mocno svetile, pa tudi ugasnile so ob najman­jšem prepihu. Tako so ljudje delali skoraj v temi in ker so zelo slabo videli, so naredili veliko napak. Petrole­ja niso imeli, zato so poskušali iznajti kaj drugega. Ker sami tega niso znali, so za pomoc prosili vaškega izu­mitelja in mu rekli, naj naredi kaj takega, kar bo mocno svetilo in ob prepihu ne bo ugasnilo. Izumitelj je dolgo casa razmišljal, a se ni mogel nicesar spomniti. 


Ko se je izumitelj nekoc sprehajal, je nenadoma udari-la strela. Takoj se mu je posvetilo. Stekel je domov in zacel pisati v svoj zvezek. Vse je izracunal. No, skoraj vse. Nato je iz gline naredil model, ki je bil podoben današnji žarnici, in steklarju narocil, naj mu tak model 


izdela še iz stekla. V steklen model je nato vstavil še nit-
ko in pritrdil navoj. Sklical je vse vašcane, da bi jim predstavil svoj izum. Ko je koncal s svojo predstavitvijo, se je neki otrok postavil preden in ga vprašal: »Kako pa ta stvar deluje?« Šele zdaj se je spomnil, da je na to pozabil. Zato so morali ljudje pocakati še 100 let, da so izumili elektriko. Tedaj je nitka v izumiteljevem predmetu zažarela in predmet so poimenovali žarnica. 
Maks Jovanovic, 7. b 

REŠEVANJE PRIJATELJICE IN SRECANJE S TOLOVAJEM 
Nekega soncnega jutra sem se zbudila in odšla v kuhinjo, da bi pojedla zajtrk. Cez nekaj casa mi je mami poveda-la, da je mojo prijateljico ugrabil tolovaj. 
Nisem vedela, kaj naj naredim. Odlocila sem se, da jo grem rešit, a na pot sem se raje odpravila sama, da ne bi prijatelji zabredli v težave. Naslednji dan sem se odpravila zgodaj zjutraj na dolgo pot. Vreme je bilo soncno. Spomnila sem se bližnjice, ki je peljala do jame, in zavila v gozd. Slišala sem šumenje listja, srecala pa sem tudi veliko gozdnih živali. Ker sem vzela s seboj tudi fotoaparat, sem se jim približala in jih fotografirala. Ko sem za­pustila gozd, sem se znašla na travniku, ki je bil poln precudovitih cvetlic. V daljavi sem zagledala majhno koco. Ker sem bila že pošteno lacna, sem se odpravila proti njej. V njej so živeli prijazni ljudje, ki so mi dali tudi nekaj za pod zob. Zahvalila sem se jim za gostoljubnost in nadaljevala pot. Ker sem bila že utrujena, sem zakurila ogenj in zaspala. Ponoci sem slišala tuljenje volkov. Bala sem se, da bodo prišli do mene. In res se je to zgodilo. Ko sem jih zagledala, sem se pošteno prestrašila in naredila sem prvo stvar, ki mi je prišla na misel. Pobrala sem kamenje in ga zacela metati proti volkovom. In res je delovalo. Volkovi so se vrnili v gozd. 
Zjutraj, ko sem se prebudila, sem najprej polila ogenj z vodo, nato pa sem nadaljevala svojo pot. Na poti me je cakala še ena ovira. Morala sem preplezati visoko skalnato steno. Že pri prvem poskusu mi je uspelo in znašla sem se pred jamo. Bila je temna in strašljiva. Nisem si upala vstopiti, vendar sem pomislila na prijateljico in premagala svoj strah. Ko sem vstopila v jamo, je v njej zelo smrdelo. Pot sem nadaljevala po njej in kar naenkrat se je pred menoj pojavila kosmata pošast. Bil je tolovaj. Hotela sem zbežati, a me je ujel. Odnesel me je v temacni prostor, kjer sem zagledala svojo prijateljico. Kljub temu da sva bili ujetnici, sem se jo razveselila in skupaj sva skovali nacrt, kako bi tolovaju pobegnili. Nekaj casa sem bila tiho, nenadoma pa sem zacela mocno jokati in stokati, da me boli noga. Tolovaj je vstopil in mi ukazal, naj neham jokati, vendar sem mu rekla, da naj pogleda mojo nogo, ki me tako boli. Ko se je sklonil in približal veliko kosmato glavo k moji nogi, sem ga tako brcnila, da je padel na tla. S prijateljico sva hitro stekli iz jame. 
Preden sva odšli, sva pred vhod v jamo zakotalili veliko skalo, da tolovaj ne bi mogel priti ven. In vsi, ki gredo mimo jame, pravijo, da slišijo tolovajevo kricanje. 
Neža Perne, 7. b 


PICKOTI 


Nekega lepega pomladnega dne sem se s tremi prijatelji odlocila, da si gremo v muzej ogledat razstavo dinozavrov. Ko smo prišli tja, smo bili nad razstavo na­vdušeni, saj se je nismo tako predstavljali. Bili smo vzhiceni nad tem, kaj bomo videli na razstavi. 
Vodic je bil prijazen košcen možakar, ki sem ga pogosto videla v gledališcu. Popeljal nas je po razstavi in nam povedal vse o dinozavrih. Po ogledu smo vsi zadovoljni odšli v bližnjo picerijo. Ko je k nam pristopil natakar, smo mu narocili eno veliko pico z gobami. Prinesel nam jo je veliko vecjo kot 
obicajno. Nenadoma sem zagledala vrtinec, ki me je pocasi posrkal vase. Kar naenk-rat sem se znašla v cudnem prostoru, ki je bil narejen iz razlicnih vrst pic, okoli mene pa so stali cudni možici, ki so bili prav tako iz pic. Eden od njih je stopil predme in me vprašal, ce sem kaj lacna in ali imam rada pice. Od strahu sem samo pokimala. 
Odpeljal me je v velik prostor, kjer je bilo devet velikanskih miz, na vsaki pa je bilo dvanajst pic. Oci so se mi kar zasvetile in nisem vedela, kje naj sploh zacnem. Možic, 
ki je bil trikrat manjši od mene, je najprej splezal na stol, nato pa skocil na mizo. Svetoval mi je, naj ne pojem vec kot sedem kosov pice, saj se bo v nasprotnem primeru prikazala grda in nesramna gospa Picolina in ne bo prav nic zadovoljna z menoj. Dodal 
je še, naj ga le ubogam, nato pa je izginil iz sobane. Usedla sem se za mizo, pojedla najprej tri kose, nato še tri in kar naenkrat sem ugotovila, da sem pojedla deset kosov. V tistem trenutku se je prikazala Picolina, trikrat zamahnila s svojo roko in mi rekla, da ne bom zapustila sobe, dokler ne bom v njej našla kljuca od njenega doma. 
Razveselila sem se te naloge, saj sem kljuc zagledala takoj, ko me je Picolin pripeljal v sobo. Picolina je malo jezna vzela kljuc, odklenila sobo, jaz pa sem takoj stekla iz nje do možicev in jih prosila, naj me spustijo domov. 
Možic me je odpeljal do pice velikan­
ke, kjer me je vrtinec odnesel v piceri­jo. Prijatelji so me spraševali, kje sem bila, jaz pa jim nisem hotela povedati, saj mi tako ali tako ne bi verjeli. 
Malo zacudeni so bili, ker sem pojedla le en košcek pice, saj sem bila po navadi jaz tista, ki sem jih pojedla najvec. A niso poznali moje skrivnosti. Pred picerijo smo se nato poslovili. Zahvalila sem se jim, da so mi polepšali dan, in vsa na­vdušena stekla proti domu. 
Jera Kocevar, 6. a 




BIL SEM SODNIK NA KOZLOVSKI SODBI V VIŠN­
JI GORI 
Bilo je leta 1866. Bil sem sodnik in iz Višnje Gore sem dobil cudno pismo. Pisalo je, da bo tisto soboto po­tekala sodba proti kozlu, ki je hotel pojesti zelenjavo s sosedovega vrta. 
Tako sem v soboto zjutraj vstal, se oblekel, pripravil sodniško opravo in odšel proti železniški postaji. Kupil sem si karto, se usedel na klop in cakal, saj je bil odhod vlaka šele pol ure kasneje. Vlak pa je imel zamudo, zato sem moral cakati še dvajset minut dlje. Koncno je vlak le prispel in odpeljali smo se proti Višnji Gori. 
Ko sem prispel na železniško postajo v Višnji Gori, tam ni bilo nikogar, zato sem se napotil proti središcu mes-ta, kjer sem na neki veliki hiši zagledal tablo Vrhovno sodišce in vstopil. Tam je stal neki moški. Ko sem stopil do njega, sem zvedel, da je župan. Okregal me je, ker sem zamudil. Odvrnil sem mu, da ni moja krivda, ce je vlak prispel dvajset minut kasneje, na postaji pa ni bilo nikogar, ki bi mi pokazal, kam moram iti. 
Najprej sem se preoblekel, nato pa sva šla z županom v sodno dvorano. Tam sem se pozdravil še z ostalimi prisotnimi. Prvi je vstal župan Pavle Zaropotaj. Zacel je pripovedovati, kako je Drnuljev kozel, ki je požrešen in slabo vzgojen, gledal na vrt Andraža Slamorezca. To naj bi pomenilo isto, kot da je zelenjavo zares pojedel. Nato je župan Zaropotaj za kozla zahteval smrt, za njegovega lastnika Lukeža Drnuljo pa je predlagal pet gorkih palic po podplatih. Ceprav je dober nocni cuvaj, ga takrat ni bilo doma. Ljudje so se strinjali z njim. Prav tako pa se je s kaznijo strinjal tudi starešina Žužnal, ki je pripovedoval o tem, kako je bilo vcasih, ko je bil še sam majhen otrok in da Lukež ni prav nic drugacen, kot je njegov kozel. Zahteval je smrt za kozla lisca. Andraž Slamorezec je bil nad kaznijo navdušen, a tedaj je vstal starešina Gobežel, ki se ni strinjal s kaznijo, in dodal, da bi se morali ljudje zgledovati po njihovem polžu, ki je pohleven in nikomur noce nic žalega. Zato je predla-gal, da tako Lisca kot njegovega lastnika pomilostim. Spet je vstal Žužnjal in ponovil svojo kazen, s katero je zahteval smrt za kozla. 
Ljudje so se razdelili v dve skupini. Eni so se strinjali, da pomilostim kozla, drugi pa so zahtevali njegovo smrt. Kricali so drug na drugega. Zdaj pa mi je bilo vse­ga dovolj. Udaril sem po mizi, vstal in zacel: »Višnjan­ji, ali sploh znate misliti s svojo glavo? Vedno morate glasovati za tistega, ki je bolj prepricljiv. Domislimo se pravicne kazni.« 
Predlagal sem, da mora kozel Lisec mesec dni Andražu Slamorezcu orati njivo, Lukež Drnulja pa ga bo moral k delu priganjati. Vsi so se strinjali s sodbo in tako sem hi-tro zakljucil to neumnost. Lukež Drnulja se mi je prišel zahvalit, župan pa nad sodbo ni bil najbolj zadovoljen, saj ni obveljala njegova beseda. 
Preoblekel sem se, odšel na železniško postajo in se zo-pet z vlakom odpeljal nazaj v Kranj. Tisti vecer sem šel spat zelo zadovoljen, saj sem sodbo razsodil pravicno, tako da so bili vsi zadovoljni, saj obtoženec ni dobil pre­vec hude kazni, toženec pa ni bil oškodovan. 
Maks Jovanovic, 7. b 
ODPRAVA ŠE ENEGA ZMAJA 
Letošnje poletne pocitnice so bile nekaj posebnega. Bila je nedelja. Stala sem pred hišo, ko je mimo pripel­jal zelo star avto. Ustavil se je blizu mene, nato pa so iz njega izstopili trije fantje. Predstavili so se in me prosili, ce jim prinesem nekaj vode, ker jim avto na vsake toliko casa malo zagode. Odšla sem jo iskat v hišo. 
Med potjo sem razmišljala, kako dobro se imajo, ko tako potujejo po svetu. Ko sem se vrnila z vodo v roki, sem jih prosila, ce grem lahko z njimi. Strinjali so se, povedali moji mami in odšli smo na pot. Pipi je med vožnjo povedal zanimivo zgodbo o njihovi dogodivšci­ni, ki so jo doživeli skupaj z Janjo. Zaželela sem si, da bi tudi sama doživela podobno avanturo. 
In res. Naslednji dan smo se odlocili prespati na neki kmetiji. Ko smo se zjutraj zbudili, ni bilo nikjer naših torb. Ustrašili smo se in vsi stekli proti Old punci. A torb tudi tam ni bilo. Zajela nas je panika. Vzela sem telefon in hotela poklicati policijo. Kar naenkrat pa smo zasliša­li srhljiv krik. Vsi prestrašeni smo se skrili. Zaslišali so se koraki. Zagledali smo velikega in grozljivega moškega. Uspelo mi je vzeti telefon, poklicati policijo in jim pove­dati podatke, kje smo. Že cez pet minut smo zaslišali sirene. A nismo jih slišali le mi. Tudi možakar jih je in skušal zbežati. Ko smo stekli za njim, smo zagledali lastnico kmetije, ki jo je možak privezal za stol. Rešili smo jo in v nekem grmu zagledali tudi vse naše torbe. 

Lastnica nas je pogostila z okusnimi domacimi jedmi. Nato pa smo s svojo Old punco nadaljevali pot. Pre­pricani smo bili, da nas caka še kakšna zanimiva pus­tolovšcina. 
Manca Kejžar, 7. b 
LECTOVO PRESENECENJE 
Bil je ponedeljek med poletnimi pocitnicami in bila sem namenjena domov. Pravkar so izdali knjigo Peti element, zato sem vsak dan hodila spraševat, ce jo že imajo. Ker je bil odgovor negativen, sem bila zelo ra­zocarana. Vseeno sem si sposodila cetrti del knjige Igre prestolov. 
Mogoce to ni bila najboljša ideja, saj sem bila tako za­topljena v knjigo, da sem pozabila gledati pod noge. Zaletela sem se v živcnega najstnika, starega približno 14 let. Poleg njega je stal nekoliko mirnejši starejši fant, njegov brat. Na hitro sem se opravicila, nato pa sem ga vprašala: »Zakaj ne hodiš naravnost? Tvoja hoja je bolj podobna kroženju kot hoji. In mimogrede – kdo pa sploh si? Jaz sem Katarina. Živim blizu.« » No, jaz sem Pipi, to pa je moj starejši brat Bob. Živcen pa sem zato, ker bo moja punca Janja imela kmalu rojstni dan, pa sploh ne vem, kaj naj ji podarim,« je zdrdral Pipi, Bob pa je zamomljal nekaj o potovanju z OLD PUNCO. 
Svetovala sem mu, naj ji kupi lectovo srce. Pipi je bil z mojim predlogom zadovoljen in me prosil, ce grem z njimi. Bob nad to idejo ni bil ravno navdušen, a Pipi ga je prosil toliko casa, da je popustil. Poklicala sem mami in domov stekla pripravit kovcek, saj smo bili zmenjeni, da se dobimo cez eno uro. 
Ko sem prispela pred muzej, sta me tam že cakala Pipi in Janja, Bob pa se je ocitno nekje zadržal. Pipi mi je nato pojasnil, da je Old punca zakuhala in da mora to urediti. Nato sem Pipiju rekla, da bi bilo dobro, ce bi se odpeljali v Radovljico, kjer bi si ogledali, kako se dela lectovo srce. Pipi je bil nad predlogom navdušen. Prav v tistem trenutku se je pripeljal Bob z Old punco in povedal, da je uredil težavo. Takoj smo se odpeljali. V Radovljici smo si v delavnici ogledali izdelavo lectove­ga srca. Nato sem Janjo odpeljala ven, medtem casom pa je Pipi kupil srce in se vrnil z zavojckom v roki. 
Prav v trenutku, ko je Pipi hotel Janji izrociti zavojcek, pa so nas obkolili policaji. Rekli so nam, naj dvignemo roke. Pipiju so rekli: »Ha, pa smo vas ujeli. Hoteli ste pretihotapiti dragulje kot okrasek na lectovem srcu. Že nekaj casa zasledujemo tihotapce. Aretirani ste, kar z nami pojdite.« 
Vsi smo bili zelo preseneceni. Hoteli smo jim vse po­jasniti, a nam tega niso dovolili. No, potovanja je bilo konec. S policaji smo šli na policijsko postajo. Tam jim bomo lahko vse pojasnili. 
Katarina Polšak, 7. a 



POVODNI MOŽ UGRABI URŠKO 
Odlocil sem se priti malo na breg Ljubljanice, tja, kjer sem z lepim dekletom, po imenu Urška, skocil v vodo in jo odvedel s sabo. Ko sem stal na tistem mestu, sem zagledal moške­ga, ki mi je prihajal nasproti. Nezaupljivo sem se ozrl vanj. Pozdravil me je. » Ali si ti tisti, ki je odvedel lepo Urško?« me je vprašal. »Da,« sem nezaupljivo odgovoril in dodal: »Kdo pa ste?« »Prešeren,« je hitro odvrnil. »Ti pa si verjetno povodni mož.« Prikimal sem. »Se mi je zdelo,« se je zasmejal , nato pa resno dodal: » Zakaj pa si se odlocil, da ugrabiš Urško?« Malo sem se obotavljal, nato pa sem zacel pripovedovati: »Najprej sem jo hotel kaznovati za njeno samovšecnost, tako da bi jo samo zapeljal. A prevzela me je njena lepota, zato sem jo odvedel s seboj v kraljestvo.« »Mislim, da je zate prava in da si bosta kos drug drugemu,« je dodal Prešeren. 
Moj sogovorec je nekaj casa razmišljal in koncno vprašal: »Ali bi mi lahko natancno opisal celoten dogodek?« » Seve­da,« sem mu odgovoril. »Slišal sem, da je v Ljubljani najlepša deklica. Prisluškoval sem pogovorom o njej in marsikaj iz­vedel. Vecino žensk je bilo nanjo ljubosumnih, le redki so jo pohvalili.« »Da, in vecina je imela prav,« me je prekinil Prešeren. 
»Saj je vseeno, slišal sem, da je prevzetna, da zapeljuje moške in jih potem pusti, da je lepa, ampak samovšecna. Odlocil sem se, da jo grem pogledat in kaznovat, ce je res takšna, kot ljudje pravijo,« sem nadaljeval. 


Pogledal sem Prešerna in rekel: »Res je bila lepa in zaželel sem si jo v svojem kraljestvu, da ne bi bil tako osamljen, ceprav je bila prevzetna in je tudi precej lagala.« 
Poskusil sem se spomniti nacrta,« sem rekel po kratkem pre­moru. »Ni in ni mi šlo.« Prešeren se je zasmejal. »Na koncu sem se spomnil, da bi jo zvabil, tako da bi ji povedal nekaj smešnih zgodbic. Ko bi me vsi poslušali, bi jo povabil na ples. Ker je verjetno druge zavracala, bi morala izbrati mene.« »Ti je ta nacrt uspel?« mi je sogovorec zastavil vprašanje. 
Nadaljeval sem: »No, ne bi rekel, da se mi je ravno posrecil. Šel sem na Stari trg, tja, kjer stoji zelena lipa. Cakal sem to lepotico in skoraj bi že obupal. Prišla je in opazovala moške. Prestrašil sem se, da si bo izbrala kakšnega drugega, saj jih je bilo ogromno.« »No, verjetno jo je bilo težko dobiti, saj je imela mnogo izgovorov,« je rekel Prešeren. »Da,« sem odgovoril in pripovedoval dalje. »Videl sem, da se je zacela malo po sedmi uri razgledovati naokoli. Ugotovil sem, da si je iskala soplesalca. Zacela se je spogledovat z menoj.« »Kaj res?« je bil Prešeren zacuden. Prikimal sem. 
»Njeni pogledi so bili lepi in že sem se zaljubil vanjo. Povabil sem jo na ples in privolila je. Zacela sva plesati. Vrtela  in vr­tela sva se. Vsi drugi so obstali, glasbeniki so prenehali igrati, zacelo pa je grmeti, se bliskati. Urška je bila že malo utrujena in prestrašena. Pomiril sem jo.« 
Prešeren je bil presenecen, spodbujal me je k nadaljevanju. Nadaljeval sem: »Skocila sva v reko in odpeljal sem jo v svoje kraljestvo. Urški najprej ni bilo všec, upirala se je na vso moc. 
Kmalu se je umirila, postala je boljša osebe, ni bila vec tako samovšecna. Postajala je vse boljša oseba.« »Torej, se ti zdi, da si se prav odlocil?« me je še vprašal 
Prešeren. Dolgo sem razmišljal in rekel: »Mislim, da, saj me je presenetila, ker je postala boljša oseba. Dobro se mi zdi, da sem jo tako spremenil. Sedaj vem, da sem si izbral pravo.« 
Prešeren mi je zadovoljno prikimal. Poslovila sva se in odšla vsak svojo pot. 
Ana G. Kostanjevec, 8. a 

ROZAMUNDA V KLOŠTRU 
Ko je Rozamunda prišla v samostan, so jo vsi gledali, kakor da je bog. Nekatere nune pa so bile ljubosumne nanjo. Pozdravil jo je vratar, nuna Mica pa ji je pokazala sobo, v kateri bo živela. Mica ji je povedala, da mora priti zjutraj na obred, kjer bo prisegla, da bo postala nuna. Tako je Rozamunda šla v posteljo in tam razmišljala o Ostrovrharju. 
Ko se je zjutraj zbudila, je vstala in se oblekla v nunsko obleko. Rekla si je, da gre sedaj zares. Šla je k jutranji mo-litvi. Postavila se je ob Mico, ki ji je prišepnila, da bo sedaj vodila molitev glavna nuna Štefka, ki je v samostanu že 60 let. Rozamunda je preseneceno pogledala, ko se je pred nunami pokazala ženska s toliko gubami, kot jih Rozamunda še ni videla na kakšnem obrazu. 
Mici ji je po molitvi predstavila Štefko. Ta je opazila, da poleg nje stoji tudi lepa mlada nuna, ki je naduto vihala nos nad ostalimi. »Kdo pa je to?« je vprašala Rozamunda. Mica ji je povedala, da je to Lejla. Rozamundi se je odgovor zarezal v sredino možganov. »To je torej ta ženska, ki mi je prevzela Ostrovrharja!« Stopila je k Lejli. Neko­liko osorno ji je rekla: »Kje je Ostrovrhar?« Lejla jo je zacudeno pogledala in jo vprašala: »Kako ga pa poznaš?« »Z njim bi se morala porociti, pa je našel tebe in se želel porociti s teboj.« »Ostrovrhar je mrtev. Zgodila se je strašna nesreca. Sprehajala sva se in povedal mi je, da me bo zapustil. Hotel me je potolažiti, a jaz sem ga odrinila in padel je v prepad.« 
Rozamundi se je Lejla zasmislila, saj je sedaj vedela, da ni ona kriva, da se Ostrovrhar ni porocil z njo. Ugotovila 
je, da je imel zelo grd znacaj. Sedaj je bila spet zadovoljna. Lejli je rekla: »Pojdiva skupaj iz kloštra in postaniva prijateljici.« Lejla se je s tem strinjala in naslednji dan sta pri jutranji molitvi oznanili, da ne bosta postali nuni in da zapušcata klošter. 
Štefka ni bila prav nic zadovoljna, a vedela je, da ne more nikogar prisiliti, da ostane v samostanu. Rozamunda je objela še Mico, se ji za vse zahvalila in z Lejlo odšla iz samostana v novo življenje. 

ROZAMUNDINO SRECANJE Z OSTROVRHARJEM IN LEJLO 
Rozamunda se je odlocila, da bo odšla v samostan, ker Ostrovrhar ni pripeljal Lejle na njen grad. Tako ni dobila moža in odšla je v samostan. 
Lepo so jo sprejeli in ji dali oblacila. Posvetila se je vsakomur in zato so jo imeli vsi radi in bili nanjo ponosni. Cez nekaj let pa pride nekdo k njej na obisk. Skozi okno ga ni spoznala. Potem je potrkal, Rozamunda je odprla. Na-jprej se je ustrašila, saj je pred vrati stal Ostrovrhar. »Ostrovrhar!« je vzkliknila. »Dober dan, Rozamunda, prišel sem, ko sem slišal, da si odšla v samostan. Kako si?« je mirno vprašal Ostrovrhar. Rozamunda si je že od presenecenja malo oddahnila in nadaljevala: »Veš, naredila sem napako, saj sem bila prevec samovšecna in prevzetna. Slišala sem, da si se porocil.« »Da, z Lejlo,« je rekel Ostrovrhar in nadaljeval: »Mislim, da nisi prav naredila, ampak zdi se mi, da si se poboljšala, spremenila.« Rozamunda je bila na zacetku malo užaljena, nato pa se ji je obraz raz­vedril. »Res je, narobe sem delala,« je priznala in se malo odmaknila. » Ampak, vseeno sva se z Lejlo odlocila, da si lahko najina prijateljica.« Rozamunda se je razveselila. »Poklical jo bom,« je dodal. 
Odšel je in cez nekaj casa je prišla za njim Lejla. Bila je res zelo lepa. Rozamundi je zacelo ljubosumje narašcati, saj je bil nekdo lepši od nje. Lejla je spregovorila: »Me veseli, da sva se spoznali.« Rozamundi še vedno ni bila všec, a vseeno se je rokovala. »Oprosti, da sem se porocila s tvojim zarocencem,« je dodala. Lejla, ceprav je lepša, ni vzvišena ali samovšecna, si je mislila Rozamunda. Lejla ji je postala bolj všec. Zacela je pogovor z njo. Lejla je bila prijetna sogovornica. Ni bila vsiljiva, imela je zanimive odgovore, saj se je njeno življenje prej mocno razlikovalo od tega, ki ga uživa sedaj. Rozamundi je cez cas postala vse bolj všec, sprejela jo je za prijateljico. 
Dogovorili so se, da jo bosta Lejla in Ostrovrhar veckrat obiskala. Vsi so bili zadovoljni. Rozamunda pa ni bila vec tako vzvišena in samovšecna. Z Lejlo sta se res dobro razumeli. 
Ana G. Kostanjevec, 8. a 


KAJ SI ŽELIM?     
Res je, kot vsak otrok si želim domaco žival. Žival, za katero bi skrbela. Vem pa, da vsaka žival ni za v stanovanje. Moja želja je imeti kužka. Izbrala bi si dalmatinca. Dalmatinca, ki bi mu dala ime Piki. Piki bi imel prostor v moji sobi. Spal bi na blazini poleg moje postelje. Posodo za hrano in vodo bi imel v kopalnici. Vsako jutro pred zacet­kom pouka, bi ga peljala na dolg sprehod. Dala bi mu jesti in se odpravila v šolo. Po pouku bi ga ponovno peljala na sprehod. Veliko bi se igrala z njim. Rada bi ga vpisala v pasjo šolo. Redno bi ga vozili k veterinarju na cepljenja. Piki bi bil zelo priden in prijazen kužek. Moj stric Miha ima psicko dalmatinko Ero. Zato vem, da bi bil Piki vesel, 
ker bi imel prijateljico Ero.
                                                                                           Lucija Povšic, 5. a 


Za domaco žival si želim tigra. Imela bi ga namesto macke. Z njim bi pocela cisto tako kot z macko. Že od male-ga bi mu dajala jesti macje konzerve. Ko bi zrastel, bi ga lahko imela za vzglavnik. Pomagal bi mi pri plezanju na omaro, saj vecine stvari ne dosežem, ker so previsoko. Njegove iztrebke bi dala na kompostnik. Ceprav bi bi bil kot macka, bi ga peljala na sprehod kot psa. V bistvu bi lahko on peljal mene. Mogoce bi lahko z njim nastopala tako, da bi mu dala svojo glavo v usta, on pa bi jih imel še vedno odprta. Postala bi slavna z njim kot deklica z udomacenim tigrom. Z njim bi lahko igrala v filmu in zaradi njega mojim staršem ne bi bilo treba hoditi v službo. Bilo bi lepo, a kaj, ko je tiger krvolocna žival in tudi vsi bi me cudno gledali, ce bi tigra peljala na sprehod, tako kot drugi peljejo svojega psa. Vem pa tudi, da je tiger ogrožena vrsta. Beli tigri pa še bolj. Zato bi prepovedala, da iz tigrov delajo preproge, saj nikomur nic žalega nocejo.  
Neja Prodan, 5. a 


KAJ RAZJEZI NAŠE PRVOŠOLCKE? 
Takrat ko se s prijatel­jicami skregamo, sem zelo jezna sama nase in zato jim recem, ce bi bile spet prijatel­jice. (Rebeka) 
Takrat ko mi sestrica nagaja, se res zelo raz­jezim. Najprej ji recem, da neha, potem pa, ce to ne zaleže, ji jaz zac­nem nagajati nazaj. (Adriana) 

Najbolj se razjezim, ce moja sestrica vzame v vrtec kakšno mojo revijo in jo prinese domov strgano. Recem ji, da ce bo še enkrat to naredila, da jo bom zaprl v sobo. (Adrian D.) 

Mene razjezi, ce me kdo draži. Z veliko jeze ga udarim. (Rok) Najbolj sem jezen takrat, ko me kdo premaga v ka­kšni igri in ko me tepejo. Stisnem zobe in zacnem gledati stran. (Shadu) 


Najbolj sem jezen, ko mi mami rece, da imam dovolj racunal­nika (že po eni uri). Takrat zacnem glasno stokati. (Natan) 

STRAH JE SREDI VOTEL, OKOLI PA GA NIC NI 

DELOVNI DAN MOJE MAMI 
Moja mama je po poklicu uciteljica in uci nemšcino in španšcino v Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Po navadi vstane ob 6.30, se oblece, nato pa pripravi zajtrk. Potem mene in bratca Natana zbudi za šolo. Skupaj hitro pojemo zajtrk. Mojega bratca odpelje v šolo, nato pa sama odide v službo v Ljubljano. Tja se vozi približno eno uro. Pouk se ji po navadi zacne ob 8.30, vcasih pa tudi ob 7.45, zato mora takrat vstati že ob 5.50. 
V šoli uci dijake, vcasih pa tudi nadomešca druge ucitel­jice. V razredu uci od dvajset in celo do štiriintrideset dijakov. Vecina dijakov, ko se vpiše v prvi letnik, ne zna cisto nic špansko oziroma nemško. Njena naloga je, da jih v štirih letih nauci razumeti, govoriti in pisati v tujem jeziku. Na šoli je edina uciteljica za španšcino, nemšci-no pa poucujeta dve profesorici. 
Pouk se ji konca ob 14.00 ali 15.00. Vcasih ima tudi ses­tanke ali govorilne ure. Potem odide v šolo po Natana. Vcasih po njega pride tudi oce, odvisno, kdo službo prej zakljuci. Ko pride mami domov, se preoblece, nato pa naredi kosilo, ki ga skupaj pojemo. Ce ima Natan kara­te, ga odpelje na trening, ki traja eno uro, medtem pa se malo spocije. Ko Natan konca s karatejem, ga mami ali oci pripelje domov. 
Nato se zacne pripravljati na pouk za naslednji dan. Najprej pregleda snov za naslednji dan, nato pa poišce kakšne spletne strani, da bi ucencem popestrila uro in da bi si lažje zapomnili ucno snov. Potem pregleda še elektronsko pošto, ce ji je kakšen od staršev njenih di­jakov kaj napisal. Nato preleti še elektronsko redoval­nico in vanjo prepiše ocene iz svoje žepne redovalnice. Ker uci veliko dijakov, porabi kar dosti casa za sestavo preizkusov. Tudi popravljanje preizkusov je zamudno delo. Vcasih ji tudi jaz pomagam seštevati tocke, da prej konca. 
Nato skupaj pojemo vecerjo. Pred spanjem Natanu prebere pravljico. Potem se stušira, preoblece in pogle­da novice ali kakšen film, ki si ga kdaj tudi poišce na internetu. Pred spanjem vedno bere knjigo. 
Med vikendi, ce ni zaposlena, gremo na kakšen izlet, kjer se lahko sprosti. Ce ne gremo nikamor, pa ve­likokrat spece kaj sladkega. Vcasih se zvecer dobi s pri­jateljicami na kavi ali pa skupaj odidejo v kino. Ne uk­varja se s športom. Med poletnimi pocitnicami pa ima veliko casa. Takrat lahko hodimo skupaj na bazen ali pa v mesto na sladoled. Ker veliko bere, pogosto odhaja-mo v knjižnico. 
Kaja Mila Polenec, 7. b 
TO SEM JAZ 
Star sem 14 let, živim v Kranju - na Planini in hodim v 
9. razred Osnovne šole Matije Copa Kranj. Ker šola ni tako zelo oddaljena od mojega doma, grem po navadi peš, ce pa sem pozen, pa s kolesom. Visok sem 172 cm in tehtam 73 kilogramov. Imam kratke, svetlo rjave lase 
- po sredini malce daljše, pri strani krajše. Imam rjave oci. Po navadi imam obleceno sivo trenirko, kratko ma-jico in pulover s kapuco, najraje pa obujem »skejtarce«. Poleti sem po navadi oblecen v kratke hlace in majico, obute pa imam poletne natikace. Prav nic dobro pa se ne pocutim v oprijetih majicah, hlacah in puloverjih. 
Zelo rad jem pico, pomfri in dunajske zrezke. Ne maram pa vecina juh in zelenjave, prav tako mi ni pri srcu kita­jska hrana. Najraje pijem kokakolo ali ledeni caj. Zelo gostih sokov oz. sokov s košcki sadja pa se raje izo­gibam. 
Med prostim casom grem s prijatelji v mesto ali na ig­rišce, kjer igramo nogomet ali pa se vozimo s kolesi. Ce pa je slabo vreme, gremo v kakšno kavarno na pijaco. Po navadi pridem domov okoli petih in grem za nekaj casa na racunalnik, kjer igram igrice, sem na social-nih omrežjih in poslušam glasbo. Ce mi je dolgcas, pa vzamem list papirja in rišem. 
Po znacaju sem pozitiven, vesel in družaben fant. Pozi­tiven zato, ker na vecino stvari gledam z optimizmom in v njih najdem vec pozitivnih kot negativnih lastnosti. Vesel sem, ker se rad smejim in se šalim, družaben pa zato, ker se rad pogovarjam in ne maram dolgcasa. Sem tudi vztrajen in iskren. Ce si postavim nek cilj, vztrajam in po navadi ne odneham, dokler ga ne dosežem. Ne maram laži in povem po resnici, kar si mislim. Imam tudi nekaj slabih lastnosti, saj sem prepirljiv, kadar mi kaj ni všec in se raje prepiram, kot da sem tiho. Vcasih me premaga lenoba, saj stvari, ki niso res pomembne, ne naredim ali pa išcem lažje nacine, da opravim s st-varjo. Vcasih zamujam, saj sem ter tja ne grem spat ob primerni uri in zato naslednji dan zamudim v šolo. Ka­dar pa sem jezen, pa lahko postanem tudi nesramen. 

Upam, da bom te negativne lastnosti z leti odpravil. 
Matic Šijanec, 9.  a 
MOJ BRAT VID 
Vid je star 16 let in trenutno obiskuje 2. letnik Gimnazije Kranj. Živi v Kranju v stanovanjski soseski Planina, kjer je vcasih tudi obiskoval OŠ Matije Copa Kranj. Ker živi blizu vseh dejavnosti, ki jih ima v šoli in izven nje, se od doma odpravi peš ali pa s kolesom. Vid je visok 176 centimetrov in tehta 70  kilogramov. Je torej precej niz­ke in mišicaste postave. Njegova polt ima rahlo temne­jši odtenek, ima tudi rjave oci in rahlo skodrane lase, ki jih ima pri strani precej kratke, na vrhu glave pa daljše. Za tako frizuro se je odlocil, da ga lasje ne ovirajo (na treningu odbojke) in ker je to dandanes moderno. 
Ima precej vsakdanji slog in se oblaci priložnostim primerno. V šoli ima po navadi oblecene hlace ali ka­vbojke ter srajco ali lepo majico. Doma nosi trenirko in majico. Poleti velikokrat oblece kratke hlace. Ko gre s prijatelji ven, pa se oblaci podobno kot v šoli. Najraje obuje športne copate. 
V prostem casu se ukvarja z najrazlicnejšimi stvar-mi. Rad ima športe, zato z družino velikokrat obišce plezališce ali pa gre na odbojkarsko tekmo. Je clan odbojkarske ekipe iz Kranja, kjer igra podajalca. Pole-ti se ukvarja tudi z odbojko na mivki. Rad se tudi druži s prijatelji. Z njimi se zvecer veckrat odpravi v mesto. Televizije ne gleda veliko, ce pa to stori, pa si ogleda kakšen akcijski oz. dokumentarni film. Rad posluša rap glasbo. Obiskoval je tudi glasbeno šolo, kjer se je ucil igranja kitare, vendar pa je po koncanem 4. razredu to opustil in se raje resneje posvetil športu in šolskim ob-veznostim. 
Vid jé zelo veliko in ni izbircen. Je vse vrste mesa, zelen­jave, sadja, žit … ,vcasih pa si privošci tudi kakšno slad­karijo; to pa je po navadi cokolada ali pa vse vrste peciv ali piškotov. Ena redkih stvari, ki jih ne mara, je hitra prehrana. Vsak dan brez izjeme jé zajtrk, v šoli malico, ko pride domov kosilo, malico, po treningu odbojke pa še vecerjo. Njegova najljubša jed so lignji na žaru. Po navadi pije vodo ali caj. Ne mara gaziranih pijac, saj se mu ne zdijo zdrave. 
Vsak dan ima kar nekaj obveznosti, in sicer vodi interes-no dejavnost na naši šoli, trenira odbojko, prav tako pa ima kar nekaj šolskih obveznosti. 
Vid je precej resen fant, kar pa ne pomeni, da se ne smeji, vendar je nekoliko zadržan. Ne ozira se toliko na mišljenje in komentarje drugih, pac pa je zelo osre­dotocen na svoje cilje, zato je na srednji šoli precej us-pešen, ima štipendijo in je priljubljen med vrstniki. Je tudi samozavesten, se ne prepira, nepomembne stvari pa ga ne spravijo iz tira. Je zelo skromen, z denarjem ravna odgovorno in pametno. Na življenje ima precej drugacen pogled od današnje družbe. Najpomembne­je se mu zdi, da življenje preživi kar najbolje in zato casa ne zapravlja z igranjem racunalniških igric ali z gledan­jem televizije. 
Kot igralec odbojke je poslušen in motiviran. Želi biti uspešen, zato v ta šport vlaga veliko truda in casa. 
David Golob, 9. a 


MOJA POT PRIHODNOSTI 
Ker še vedno nisem prepricana v to, kaj bi rada delala v življenju in ker se težko odlocim za stvari, ki se bodo zgodile šele cez nekaj let, sem se vpisala na Gimnazijo Franceta Prešerna v Kranju. Ta šola se mi zdi najboljše izhodišce za študij. Ponuja mi veliko možnosti in v njej so dijaki zelo usplošni. 
Ko smo na zacetku 9. razreda reševali test o poklicnem usmerjanju, sem postala zbegana, saj o predlaganih pok­licih nisem nikoli razmišljala. Med najbolj ustreznimi poklici so bili navedeni tonski mojster in modna oblikovalka, kot še kar ustrezni poklici pa frizerka, novinarka, vzgojiteljica in reševalka na bazenu. 
Za šolo sem se odlocila sama, v pomoc pa so mi bili starši in prijateljica, ki to šolo že obiskuje. Všec mi je, saj je šola blizu mojega doma in se bom v poletnih dneh lahko do nje peljala s kolesom, hkrati pa bom imela dovolj prostega casa. 
Po koncani srednji šoli se bom verjetno vpisala na vzgojiteljsko ali kozmeticno šolo - smer vizažist, saj me to delo zelo zanima. Vizažist se ukvarja z licenjem in urejanjem frizur. Pri delu se s stranko pogovarja o njenih željah in ji pomaga pri izbiri izdelkov. Pripravlja razlicne maske za filmsko in gledališko produkcijo, na primer spreminjanje mladega cloveka v starega in obratno. Vizažist dela v televizijskih studiih, na modnih revijah in na lepotnih tek­movanjih, lahko pa je v pomoc tudi pri fotografiranju. Ta dva poklica (vzgojiteljica in vizažist) sta mi zanimiva, saj je delo razgibano in vkljucuje stik z ljudmi. 
Pri svojih 15 letih mislim, da še nisem dovolj stara, da bi si zastavljala tako pomembne cilje za prihodnost, zato sem se vpisala na gimnazijo, ki mi ponuja odprte možnosti. 
Nuša Perne, 9. b 


Letos koncujem 9. razred. Vpisala sem se na EGSS Radovljica, in sicer na ekonomsko gimnazijo. Program te smeri je podoben programu splošne gimnazije. Tu pridobiš splošno znanje in tudi ekonomsko-poslovno znanje. Ceprav sem se zanjo odlocila sama, pa so mi pri odlocitvi pomagali tudi starši. Ko sem se že vpisala na šolo, pa sem ugotovila, da sem morda naredila napako, saj nisem izbrala prave šole. Ker me fotografija zelo veseli in zanima, bi se morala vpisati na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, smer fotografski tehnik. Na šoli bi morala delati sprejemne izpite, zato je bilo za vpis žal prepozno. Odlocila sem se, da bom 1. letnik naredila na EGSŠ, nato pa se bom prepisala na SŠOF. Po koncanem šolanju bom opravljala poklic fotografskega tehnika, ki dela na podrocju kulture, oglaševanja, tehnike … 
Mislim, da so nekateri pri 14 oz. 15 letih dovolj samostojni, da sami odlocajo o svoji prihodnosti, nekateri pa še ne. Vsi smo si zelo razlicni in tudi naša razmišljanja se med seboj razlikujejo. Nekateri se zavedajo svoje prihodnosti in tega, koliko je šola v resnici pomembna, saj si le z neko izobrazbo dobiš službo. Nekateri pa si še vedno ne znajo predstavljati svoje prihodnosti in jim je prav vseeno, na katero šolo se bodo vpisali in kaj bodo v življenju poceli. 
Vsak od nas lahko za pomoc zaprosi odrasle , odgovornejše ter  bolj izkušene osebe, ki se zavedajo, kako je ta odlocitev pomembna za nas. Ceprav se sama še ne zavedam, kako je ta odlocitev pomembna za moje življenje, pa se trudim, da bom izbrala takšno šolo, ki me bo veselila in kjer imam tudi možnosti, da kasneje dobim službo. 
Anja Kokalj, 9. b 

MOJ PRVI PLES 
Ples je zame vedno nekaj izjemnega, neodvisnega od tega, ali je prvi ali pa stoti. Ples sodi v sam vrh izražan­ja custev. Z glasbo se spreminjajo tudi custva osebe, ki pleše. Lahko pa je tudi zelo naporen. 
Tudi sama sem doživela pravi ples. V zacetku nisem vedela, kako se bo iztekel, Bala sem se, da se bom pri plesu kaj zmotila, saj smo imeli zahtevno koreografijo. Ko so napovedali našo skupino, so se mi tresle noge, pocutila sem se obupno. Še vedno se spomnim besed, ki jih je izrekla napovedovalka: »In sedaj je na vrsti baletna tocka Prihod zimskih vil.« 
In že smo stopale proti odru. Ne vem, ali so se tudi druge pocutile tako obupno kot jaz, a sem jih obcudovala in se jim cudila, saj se jim na obrazu nista zrcalila strah in napetost. Luci so ugasnile in s tresocimi nogami sem se skupaj z ostalimi postavila na oder. Najbolj grozno sem se pocutila, ko sem ugotovila, da je oder drugace obrn­jen, kot je bil v dvorani, kjer smo vadile. Tam namrec ni bilo ogledal, oder pa je bil precej manjši. 
Zaslišali so se nežni toni glasbe. Še sreca, da sem prve gibe poznala tako dobro, saj bi jih lahko zaradi strahu pozabila. Mežikala sem zaradi luci ter pozorno opa­zovala druge, kako plešejo. Glasba in luci so me koncno pomirile. Ulovila sem ritem, pozabila sem na strah. Med plesom bi najraje ostale plesalke opozorila, da pone-

kod plešemo prepocasi. Glasba se je pocasi bližala koncu. Ples smo zakljucile in morale smo se le še prikloniti. Toda tukaj smo imele malo težav, saj naš priklon ni bil socasen, ceprav je ena od plesalk štela do tri. Videti je bilo, kot da smo naredile 
val. Ceprav starejši nad tem niso bili prav navdušeni, se nam je naš priklon zdel zanimiv. No, moji strahovi so bili pri tem plesu neopraviceni. Vse 
se je dobro izteklo. Ceprav sem mislila, da je strah sedaj za vedno izginil, pa sem se zmotila. Pri naslednjih nas­topih se mi je spet pojavilo že tisto, kar sem obcutila pri prvem plesu: strah, trema, tresenje nog. 
Ana Gabriela Kostanjevec, 8.  a 
KATERIH PRAZNIKOV SE NAJBOLJ VESELIM? 
Najbolj se vsako leto veselim božica. Takrat se vsi so-rodniki zberemo pri babici in dedku. Pride tudi stric, ki ga ne vidim pogosto. Naredimo pravo pojedino in med njo se pogovarjamo. Potem se usedemo pred kamin in zacnemo z odpiranjem daril, ki so pod smreko. Z brat-cem se jih zelo veseliva. Vedno se nama izpolnijo najine želje in dobiva to, kar sva si želela. Že pred božicem pa delamo okraske, okrašujemo drevesce, ga postavimo. Pod drevesce damo tudi jaslice, ki so že zelo stare, saj so še iz babicinega otroštva. Vedno se veselim tudi hišice iz medenjakov, ki jo babica okrasi sama. 
Kaja Mila Polenec, 7. b 
Najbolj se veselim novega leta, saj so takrat pocitnice, doma sem z družino, pada sneg in grem lahko smucat. Lahko se kepam s prijatelji in zgradimo iglu. Postavi-mo novoletno jelko, jo okrasimo, gremo na novoletno vecerjo. Naslednji dan dobimo darila, z družino pa si skupaj ogledamo novoletni koncert. 
Tudi 1. maja se veselim, saj so tudi takrat pocitnice, zu­naj je toplo in lahko že nosim kratke majice in hlace. Hodim na sprehode in se vozim s kolesom, družim s prijatelji, z družino pa se pogosto odpravimo na izlete. 
Maks Jovanovic, 7.  b V celem letu nas obišce kar nekaj praznikov. Sama se najbolj veselim družinskih praznikov, npr. božica, velike noci. Ti prazniki nam omogocajo, da se kljub natrpanim urnikom sprostimo in poveselimo. Božicu pa sledijo še 

pocitnice, ki moje navdušenje še podkrepijo. No, saj ne, da ne bi želela hoditi v šolo, a na vsake toliko casa se prileže tudi pocitek. Najbolj pa se jih veselim, ker imam takrat vec casa za družino, prijatelje, sorodnike. Seveda se veselim tudi drugih praznikov, vendar mislim, da se na žalost njihov pomen vse bolj pozablja. 
Manca Kejžar, 7. b 
Najbolj se veselim novega leta in božica. Nekaterih praznikov se bolj veselim kot drugih, saj sem vec z družino. Kot vecino otrok se tudi jaz veselim tistih praz­nikov, ki so povezani s pocitnicami. Med takimi se lahko spocijem, med drugimi pa imamo kar veliko obvezno­sti (npr. nakupovanje daril, kuhanje vecerje oz kosila). Med prazniki rada hodim tudi na obiske, še posebej se takrat veselim obiska pri babici. Nekateri imajo za dolocene praznike dolocene navade, ampak pri nas jih nimamo. 
Maja Fekonja, 7. b 
JAZ – NOVINARKA 
Bil je topel julijski dan in kot po navadi smo imeli novinarji jutranji sestanek. A ta sestanek ni bil obicajen, saj sem si na ta dan res želela porocati o obisku svetov-no znanega pisatelja Georga R. R. Martina v Ljubljani. Po pravici povedano, sem bila na sestanku kar malo živcna. Prišel je trenutek resnice. Glavni urednik nas je seznanil z dogodki po Sloveniji in ko je omenil obiska Georga R. R. Martina, nas je vprašal, ce je kdo prebral kakšno njegovo knjigo. Dvignila sem roko in v trenutku sem dobila današnjo nalogo. 
Clanek je moral biti objavljen na spletni strani našega casopisa do vecera. Zato sem imela malo casa, saj se je novinarska konferenca v hotelu Slon zacela šele ob 
14. uri. 
Spomniti sem se morala nekaj vprašanj, ki jih bom zastavila avtorju na konferenci. Ura je bila šele devet, meni pa je že uspelo sestaviti vprašanja, ki so se vecino-ma nanašala na njegove knjige ter junake, dogodke in kraje v njih. Ob 13. uri sem prispela v hotel Slon. Novinarjev se nas je kar trlo in vsi smo bili navdušeni, ko je Georga vstopil v dvorano. Vprašanja so se kar vrs­tila in pisatelj je dajal zanimive in zabavne odgovore. Bilo je zares neverjetno opravljati svoj poklic, zraven pa še poslušati svojega najljubšega pisatelja. Tudi jaz sem prišla na vrsto in mu postavila nekaj vprašanj. Prijazno in hudomušno mi je nanje odgovoril. Zanimivo se mi je zdelo, da pisatelj želi obiskati Predjamski grad, ki mu bo verjetno navdih za kakšno knjigo. Konferenca, ki je trajala dve uri, je še prehitro minila. Na koncu nam je Georg R. R. Martin z veseljem podpisoval svojo knjigo iz zbirke knjig Pesem ledu in ognja – Vranjo gostijo. 
Polna lepih vtisov sem se vrnila v uredništvo, kjer sem posnetke iz diktafona preoblikovala v besedilo. Bese­dilu sem dodala tudi nekaj fotografij ter ga po e-pošti poslala uredniku. Kmalu je bil moj clanek že objavljen na spletni strani našega casopisa. Clanek je bil dobro bran in je prejel kar nekaj dobrih kritik. 
A poklic novinarja ni vedno tako prijeten. Zavedam se tega, a vseeno ga opravljam s srcem. 
Hana Suchy, 9. a 




“Basen je nekakšno ogledalo, v katerem vsak posameznik vidi samega sebe, svoje slabosti in napake.” (Bolhar) 
LEV IN PETELIN 
Petelin je pil vodo v svoji ogradi v živalskem vrtu. V naslednji ogradi je rjavel lev. Vsem živalim je bilo dol-gcas, zato so se odlocile, da izberejo kralja živalskega vrta. Zmagal bo tisti, ki se bo najglasneje oglašal. Pe­telin je rekel levu: »Stavim, da ne moreš rjoveti tako glasno, kot jaz kikirikam!« Lev pa mu je odgovoril: »To si kar misli! Nihce ni glasnejši od mene!« »Zakaj pa potem ti ne zbujaš živali zjutraj, ko si tako glasen?« je vprašal petelin. »Ker imam bolj pomembna dela od tvojega kikirikanja!« se je zadrl lev, nato pa rekel: »Sploh pa …« »Sploh pa kaj?« je vprašal petelin. »Ti je zmanjkalo besed kralj živali!?« »Jaz sem vsaj koristen, ti pa se cel dan šopiriš! Ti bom že pokazal!« je zarjovel lev. Krica­la sta drug na drugega, živali se ju poskušale ustaviti, a sta bila preglasna. Prepirala sta se celo dopoldne, nato pa je slon zatrobil. Petelin in lev sta v trenutku utihnila, živali pa so zacele vpiti od veselja. Tako je slon postal kralj živalskega vrta. Torej, kjer se prepirata dva, tretji dobicek ima. 
Maks Jovanovic, 7. b 


LEV IN VOLKULJA 
V cirkusu se oglaša mogocen lev, po areni odmeva njegov odmev. V kletki volkulja se sprehaja, težka misel ji nagaja. 
»Ko bi se le osvobodila,« volkulji želja se je porodila. Z mocnimi zobmi se poskuša osvoboditi, a trdo železo ne da se niti upogniti. Konec cirkuške je predstave, v sosednjo kletko pride lev ponosne postave. »Volkulja, ti, ki po svobodi hrepeniš, kaj si v divjini sploh želiš? Poglej, tu imaš vsega dosti, še cez glavo, v zameno, da gledalcem ustvarjaš zabavo.« Volkulja nazaj zarenci: »Kaj sploh razmišljaš ti? Tu sem v kletki mali, kaj to koristi divji živali.« 
»Poglej mene,« ji rece ponosni lev, »sem v kletki, a svoboden je moj odmev.« 
Jezna volkulja mu pove: »Jutri moja kletka se odpre, na cirkusanta grozno zarencim ter pobegnem in se osamosvojim.« 
»Prav, a povem rek edini ti pravi, svoboda je le v naši glavi. Kar pojdi, moja prijateljica, a povedana ti je bila resnica.« 
Naslednje jutro volkulja pobegne v svet, a svobode ni obcutila do starih let. Lev je, kot vedno, imel prav, on svobodnega pocutiti se je znal. 
Volkulja pa še zmeraj ni bila svobodna, v svobodi, ki sploh ni bila carobna. Hana Suchy, 9. a 

MEDVED IN ZAJEC 

Medved in zajec sta bila dobra prijatelja. Nekega dne je zajec prišel k medvedu na kosilo. Ker sta oba rada jedla med, sta ga vsega pojedla. Zajec je za vsako kosi-lo jedel sladki med, ki ga je dobil od cebel, prav tako tudi medved, ki pa ga je kar sam nabral. Oba sta imela medu le še za nekaj kosil. Jeseni pa je prišla do njiju slaba novica. Cebelam je zmanjkalo medu, imele so ga le še en lonec in niso se mogle odlociti, komu bi ga dale. 
Zajec je nekega jutra odšel do cebel, jim izrocil darilce in jih prosil, ce lahko on dobi med. Cebele so odšle po med, da bi ga dale zajcu, takrat pa je prišel medved. Tudi medved je imel darilce za cebele. Cebele so bile spet v zadregi, zato so raje rekle, da se še niso odlocile, komu bi dale med. Zajec in medved sta odšla domov. Naslednje jutro so se vsi skupaj odlocili, da naredijo tekmovanje v teku. Kdor bo prej pritekel skozi gozdno pot na cilj, bo dobil med. 
Vsi so se s tem predlogom strinjali. Naslednje jutro se je medved zbudil prej, odšel je do gozdne poti, kjer je izkopal luknjo, ki jo je zakril z vejami in listjem, da se ne bi opazila. Pozabil pa je, da gre zajec vsako jutro po tej 

poti na sprehod. Ko je zajec zagledal medveda, se je skril za drevo, da ga ta ne bi opazil. Ko je medved odšel, je zajec hitro stekel domov in se pripravil za tekmovanje. 
Ko sta medved in zajec prišla na start, se je medved smejal zajcu. Cebele so oznacile start s crto. Ko je ena od cebel dala znak, se je tek zacel. Vso pot je vodil zajec. Ko je prišel do luknje, jo je preskocil. Medved, ki je sopihal za zajcem in videl, kaj je naredil, se je temu zelo cudil. Pri tem je pozabil na luknjo, ki jo je za zajca sam pripravil, in sam padel vanjo. Zajec je bil zmagovalec in dobil med. Medved pa z njim ni bil vec prijatelj. 
Ema Krajnc, 8. b 

MIŠKA IN PIKAPOLONICA 
Nekega dne se je miška odlocila, da odide iskat novo hiško, kjer bi lahko živela. Spakirala je vse, kar je potrebova-la in se odpravila na pot. Kmalu je srecala pikapolonico, ki jo je vprašala, kam gre. Rekla ji je, da gre iskat novo hiško. Pikapolonica jo je prosila, naj jo vzame s sabo, saj si tudi ona želi hiške. Miška je dobro razmislila, nato pa ji dovolila, da gre z njo. 
Miška in pikapolonica se nista dobro poznali, zato sta se odlocili, da se bosta spoznali med potjo. Ko je prišla noc, sta zaceli iskati prostor, kjer naj bi prenocili. Pikapolonica je našla prostor visoko na drevesu, ker pa miška ni znala leteti, sta morali iskati naprej. Cez nekaj casa je miška našla majhno luknjico. Ampak pikapolonica se je bala majhnih prostorov, zato sta morali iskati naprej. Ker nista našli pravega doma, sta ostati kar zunaj. Ulegli sta se poleg lepega hrasta, se ovili v hrastove liste in poskusili zaspati. 
Naslednjega dne sta bili obe premraženi in utrujeni, saj celo noc nista nic spali, ker sta se bali plenilcev. Nato je miška odšla iskat hrano, saj je v bližini videla hišo, ki bi morala biti polna dobrot. Pikapolonica je rekla, da bo medtem casom poskusila najti hiško, kjer bi obe lahko živeli. Iskala jo je in iskala, ampak našla ni nic. Ko je že hotela obupati, je zagledala žolno. Pikapolonica jo je vprašala, ali je videla kakšno veliko luknjo, ki ni visoko ali v krošnjah drevesa. Žolna ji je predlagala, da ji lahko ona naredi veliko luknjo na hrastovem drevesu. Pikapolonica je bila presrecna, saj bosta miška in ona koncno dobili hiško. Medtem ko je žolna delala luknjo v hrastovo deblo, pa je miška skušala priti v hišo. Ker ni našla nobene luknje in vhoda, je odšla cisto obupana proti pikapolonici. Tedaj je za vogalom hiše slišala petje. Hitro je stekla tja in zagledala žabo, ki je imela svojo stojnico in prepevala. 
Vprašala jo je, kaj se dogaja. Žaba ji je v rimah povedala, da prodaja hrano za živali, ki živijo v bližini. Miška je bila presrecna, saj je koncno našla hrano za pikapolonico in njo. Ko je miška kupila vse, kar je rabila, je še vprašala žabo, kje je dobila vse te dobrote. Žaba pa ji je namignila, da je pol stvari dobila iz velike kocke. Šele cez nekaj casa je miška ugotovila, da velika kocka pomeni hiša. 
Ko je prišla do pikapolonice, je videla, da se poslavlja od žolne. Vprašala jo je, ali je našla luknjo ali hiško, kjer bi živeli. Pikapolonica pa ji je ponosno pokazala luknjo in ji razkazala notranjost. Vprašala je miško, ali je našla hra-no. Ona pa ji je razložila, da je v bližini stojnica s hrano, zato nikoli vec ne bosta stradali. 
Cez nekaj dni je bila hišica urejena in okrašena. Vsi sosedje so jo prišli gledat in obcudovat, miška in pikapolonica pa sta za vedno ostali najboljši prijateljici in živeli skupaj do konca svojih dni. Sreca dela prijatelja, nesreca jih preverja.
           Anja Stela Kolman, 8. b 


PIKAPOLONICA IN MRAVLJA 
Ne bo mu krona padla z glave, stara nas modrost uci. Pa se neke noci vrh planjave, tale prigoda zgodi. 
Šla je pikapolonica mlada, letet vrh nasada. Vse poletje je osrecevala ljudi, a pozimi ji hrane zmanjkuje, ona pa omahuje in obupuje. 
A blizu res mravlja živi, se ne meni za revne sosede. Njena kašca ne kaže bede, saj polna raznovrstnih je jedi, stradati ob njej se ne mudi. 
Tako pa pikapolonica v vsej svoji bedi, k mravlji gre sosedi. Hrane pikapolonica prosi, a mravlje to nic ne gane, mravlji mar ni za to, kar pikapolonica prosi, jeza le iz nje ven plane. Ona polno kašco ima, ne zanima jo revna soseda. 
Katarina Polšak, 7. a 


ZAJCA IN LISICA 

skuša zaviti vrat. Naenk-rat drugi zajec pograbi kamen in ga vrže v lisico. Lisica spusti zajca in zbeži stran. 
V nesreci vedno spoznaš pravega prijatelja. 
Manca Šinko, 8. b 
ŠTIRJE KOSI IN CEŠNJA 
Kosovka je imela mladice in nekoc se je odpravila po hrano in se vrnila s cešnjo, ki je imela pecelj in list. Dva požrešna mladica sta zagrabila list in pecelj, tretji pa cešnjo in skupaj so se prepirali, kdo dobi kaj. Skorajda so se stepli. Cetrti mladic pa se je odlocil, da bo pocakal na mamo, ki se bo odlocila, kdo dobi kaj. Tretji izmed mladicev se je utrudil od vleke, izpustil cešnjo in se odlocil, da bo malce zaspal. Druga dva pa se nista us-tavila. Kmalu se je vrnila mama in videla, kako se dva mladica kregata zaradi cešnje, eden spi in eden caka nanjo. Na tla je položila cešnjo, ki jo je prinesla, saj je vedela, da ena ne bo dovolj. Cakala je, ce bo kateri od obeh kosov, ki sta se prepirala, ugotovil, da na tleh leži še ena cešnja. Toda mladica je sploh nista opazila. Cez nekaj casa je drugo cešnjo zagrabil cetrti mladic. Mama se je zasmejala in rekla: »Kjer se prepirata dva, tretji do-bicek ima.« 
Nika Horvat, 8. b 


Vsak pesnik je velik otrok in vsak 


otrok je mali pesnik. (Boris A. Novak) 
POMLADNE PESMI 

Spomladi rože cveto, pticki pojo, na drevesih listi lepo se smejo. Žarki svetlo se poigravajo. 
Sem šla naprej, rože nabrala, sem nekaj pobrala pa mamici dala. Ko domov sem pridivjala, pri prici pocil je lonec in pesmice je konec. 
Eva Subotic, 2. a 

Pticice so se vrnile, soncek se je pokazal. Marcel se pride ven igrat, vesel je kot mali škrat. Na tleh sem rožo pobral in jo mamici dal. 
Marcel  Hribar, 2. a 

Zvoncek na travi cinglja in veselo zvoncklja, trobentica pri trobentici trobita veselo, rožic je veliko in vse imajo obliko. 
Nace Kobal, 2. a 


ZVONCEK IN TROBENTICA 

Zvoncek in trobentica sta na sladoled šla in trobentici je padel sladoled na tla. 
Trobentica je jokala in ji je dal zvoncek denar. Kupila si je nov sladoled in je zelo pazila, da ji ne pade spet. 
Beno Nadarevic, 2. a 


Spomladi rože cveto in pticki pojo, 

soncek posije in rece tako: »Zelo mi je lepo!« Zvoncki cveto in cingljajo, trobentice cveto in trobijo. Res ne vem, kaj bi brez tebe pomlad in ti soncek naš zlat. 
Natalija Baric, 2. a 

PESMI O MESECU MARCU 
Marec je lep kakor cel ljubi svet. Ptici žvrgolijo in fantje se podijo, ker marec je lep. 
Modro je nebo, ker pticki pojo, vse je lepo kakor svetlo kolo. 

Veliko je dreves, ki se pripravljajo na ples. In vse to je res. 
Bernard Klojcnik Zaplotnik, 3. a in Leon Marcel Kodra, 3. a 

Ko je marec, vse je lepo, ker vrti se pomladno kolo. Otroci zabavajo se na igrišcih, ko prepevajo o ptickih, zato ker marec je lep, je v pomlad objet. 
Bernard Klojcnik Zaplotnik, 3. a in Aleksander Durakovic, 3. b 
Marec že komaj caka, da ne svet prikoraka, ves vesel bo to se ve, ker na dan žena zvoncki in vijolice prikukajo na plan. Pa še v zraku pticki žvrgole. Tralalalalalalale! 
Lucija Žbogar, 3. b 
MUZEJ V NEDELJO 
Muzej v nedeljo z vsemi viri pociva. Vire z vodo poliva, tako jih namrec umiva. 
Muzej se jezi, ker se govori, da v nedeljo ne dela, a on vseeno ni brez dela. 
Ko prav tiho srka kavo, najde v njej še pasjo travo, takrat se šele razjezi, kava šprica na vse strani. 
Meta Peneš, 6. b 

PLONKEC 

Ko v roki plonkec držim in gledam naokoli, vedno tiho stražim, tako ne dobijo me nikoli. 
Gledam, kdaj rodil se je Prešeren, kdo napisal je Katekizem, koncal sem še pred zvonjenjem in ce kdo me kaj vpraša, jaz plonkal nisem. 
Ko teste razdelijo, me muci slaba vest, a ne priznam te male goljufije, saj, ce na testu piše ena, moja mama ni vesela. 
Neža Kejžar, 6. b 
POSKOCNI ZAJCEK 

Zajcek skace sem in tja, svoj korencek rad grizlja. Levo, desno, gor in dol po dolini zajcji dol. 
V svoji kletki pa ima, dva zelena jabolka, ki jih noc in dan rad grizlja. 
V svoj topli grad s sena, rad povabi prijatelja. Skupaj skaceta do dna, kdor bo prvi, ta ga ima. 
Zvecer pa v postelji s sena, se smejita in jutrišnjega dne veselita. Jutri spet veselo bo, pokrijta se zelo toplo. 
Ucenke 6. a razreda 
PESMI O LJUBEZNI ZALJUBLJENOST 

Ko sem šla mimo tebe, sploh nisem vec prepoznala sebe. Srce mi je nenadzorovano bilo in jaz bi ti najraje zapela pesem milo. 

Ko se zazrem v tvoje globoke oci, v katerih preveva modrina, se sprašujem, ce je to moja srcna bolecina, ker ne upam povedati, da všec si mi ti. 


Potem pa se približaš mi na igrišcu, in jaz se pocutim kot v najvecjem blišcu. A druga ti srce je ukradla, in mene je strašna žalost napadla. 
Na koncu si krenil stran, ter mi pokvaril dan. 
ki bi bil mojim ustnicam veliko bolj ljub. 
Od takrat te le še od strani opazujem in si tvoje oci na skrivaj ogledujem. Vendar še vedno upam, da ti ukradem poljub, morda ugotoviš,da ti moj je bolj ljub. 

Katarina Polšak, 7. a 

LJUBEZEN Ljubezen nesrecna nikoli ni vecna, kaj šele neoporecna ali srecna. 


Nihce ni vecen, le pisatelji so, vsakdo pa je lahko srecen s svojo ljubeznijo. 


Lea Petra Feher, 7. a 
PESEM V šoli sem najbolj priljubljen, saj nobeden ne ve, da sem zaljubljen. Zaljubljen sem v neko Majo, ki posebna je, ker veliko sanja. Goran pa ji veliko nagaja. in ji poje ringa ringa raja. 

Goran Decman, 7. a 
LJUBEZEN Ljubezen je kot juha, vecja je, bolj se kadi. 



Kadar je vroca, je prelepa. 
Kadar dima vec ni, verjetno tudi par skupaj ni. 
Ajda Blagovic, 7. A 

LJUBEZEN Ljubezen je lepa, ljubezen je slepa. In ti je ugodno, ceprav ti je malo nerodno. Vedno zacaraš me, ko pogledam te. 

Pticki pojejo, ko naju skupaj gledajo. 



Kupim ti darilo, peljem te v kino. In si vesela, ker si me ujela. 
Andrej Sarafimov, 7. a 
LJUBEZENSKA PESEM Ti si pesem mojega srca, ti si krilo, ki nese me prek vsega sveta, si pot, ki vodi me do neba. 



Tvoj nasmeh je kakor poletno sonce, ki ogreje me in prežene sence. Ti si želja in veselje mojega srca, trenutek, ki ga ne želim pozabiti, zaklad, ki se ga splaca v srcu nositi. 
Ti si najsvetlejša zvezda neba, ti si moja ljubezen, ki kot nežen vetric v mojem srcu divja in ki se ga ustaviti ne da. 



Ti si ljubezen mojega srca in se je pozabiti ne da. 
Manuel Radulovic, 7. a 

GOZDU 

O, gozd prelepi, ki ob Kranju stojiš, ko hodim k tebi, mi dušo miriš. Tvoja moc mi odžene skrbi, zame lepšega kraja sploh ni. 
Nedalec od tebe travnik trpi, clovek spet infrastrukturo gradi. Kmalu tudi tebi enako sledi in mene to strašno skrbi, za cloveštvo vec upanja ni. Lea Drejta, 9. a 
LJUBLJANICI VECNI KOKRI 
Teceš skozi Ljubljano, Ti še vedno v kanjonu boš tekla 
mesto velicastno. in dolga stoletja bodo stekla. Lep razgled iz dna imaš, Pocasi brez hrepenenja, prav za nic ga ne prodaš. opazovala boš ljudi življenja. 
Ko potoneš pod zemljo, Ko pride poletje, s sedmerimi imeni ljudje te obdajo   pokrilo te bo drobno cvetje. spet slaviš, A potem spet bo snežilo ko na plano pridrviš. in tvojo lepoto prekrilo. 





Igra je najboljša oblika ucenja 
0 – E 
To je zunanja igra. Zanjo potrebujemo le žogo in steno. Igra jo lahko en igralec ali pa tudi vec. 
Ko igralec v steno vrže žogo, naredi tocno dolocen gib. Gibi se nato sledijo po dolocenem zaporedju, igralec pa mora gib ustrezno imenovati. Igralec mora narediti naslednje gibe: brez gibanja (igralec sme premikati samo roke), brez smejanja (igralec se ne sme smejati), metanje žoge z eno roko, eno nogo (ko igralec mece žogo, mora stati na eni nogi), poljub (igralec se poljubi na roko), naredi mlin (z rokami ponazori mlin), okrog sveta (zaokroži z rokami), dotik sveta (pocepne in se z obema rokama dotakne tal), križem rok (žogo ujame na prsih s prekrižanimi rokami) in klešce (dvignjene roke da navzkriž in jih zasuka ter ujame žogo). Igralcu žoge ne sme pasti na tla. Ce se zmoti oz. mu žoga pade na tla, igro nadaljuje naslednji igralec oz. jo zacne ponovno od zacetka. Zmaga tisti, ki mu uspe dokoncati igro. 
Janina Franko Plestenjak, 6. a 
CLOVEK NE JEZI SE 
Igra clovek ne jezi se je igra, ki je priljubljena že v mnogih generacijah. Igro lahko igrata najmanj dva igralca in najvec 4 igralci, starejši od 4 let. Za igro potrebuje-mo igralno tablo, 4 figure razlicnih barv (rumene, rdece, zelene in modre) in kocko. 
Vsak igralec izbere barvo figur in jih postavi na start. Najprej igralci vržejo kocko in kdor vrže na­jvecje število, zacne z igro prvi. Igralec lahko zacne igrati z igro takrat, ko vrže šestico na kocki. Igralec vrže kocko in kolikor pik se pokaže, za toliko polj se igralec pomakne naprej. Ce vrže na kocki šes­tico, lahko mece še enkrat. Ce igralec pristane na polju, kjer je že figura drugega igralca, se le-ta izbi­je. Igralec mora spet cakati na šestico in zaceti igro znova. Pri tem se ne sme jeziti. 
Zmagovalec je tisti igralec, ki prvi vse figure spravi v svoj dom. Zgodi se lahko, da mora kar nekaj casa metati kocko, da dobi tocno doloceno število pik, 
ki jih potrebuje, da figurico spravi na varno. 
Edin Harambašic, 6. a 

CRNI MOŽ 

Igro crni mož se lahko igra v vecjih notranjih prostorih (npr. v telovadnici, dvorani) ali pa zunaj (npr. na dvorišcu, igrišcu). Na-jbolje je, da igro igra vsaj 10 igralcev, kajti drugace igra traja malo casa in se hitro konca ter ni zanimiva. Starost igralcev ni dolocena, a je primernejša za mlajše otroke (npr. za otroke, ki hodijo v vrtec oz. za otroke do 3. razreda). 
Na tla najprej narišemo dve vzporedni crti, oddaljeni med sabo vsaj sedem metrov. V skupini se lahko za crnega moža odloci otrok prostovoljno ali pa ga doloci skupina z izštevanko. Crni mož stopi za eno crto, otroci pa za drugo. Igra se lahko zacne. Crni mož za­vpije otrokom na drugi strani: »Kdo se boji crnega moža?« Otroci odgovorijo: »Nihce.« Crni mož jih vpraša: Kaj pa, ce pride k vam?« Otroci odgovorijo: »Potem pa zbežimo.« 
Otroci zacnejo teci, crni mož pa jih poskusi uloviti. Otroci se mu lahko izmikajo, a ne smejo teci nazaj proti crti. Tisti otroci, ki jih crni mož ulovi, gredo z njim za crto, od koder je zacel loviti otroke. Crni mož in ujeti otroci sedaj lovijo druge otroke, a ne vsak zase, ampak tako, da se držijo za roke. Otrok je ujet le v primeru, ce so ga ujeli tako, da so se vsi držali za roke. Ce je kdo med njimi spustil roko drugega otroka, potem otroci niso ujeti. 
Zmaga tisti otrok, ki ga crni mož in skupina niso ujeli in ostane sam za crto, za katero so bili na zacetku vsi ostali otroci. V nasled­nji igri zmagovalec postane crni mož. 
Jera Kocevar, 6. a 
RAVBARJI IN ŽANDARJI 
Ravbarji in žandarji je igra, ki se igra na prostem. Število igralcev ni doloceno, paziti pa moramo, da je število parno. Za igro pa velja, ce je vec igralcev, zanimivejša je igra. Najprej se igralci razdelijo v dve skupini, tako da eden izmed igralcev pobere kamencek, ga daje iz ene roke v drugo roko, tako da nihce ne ve, v kateri roki ga ima. Roke s stisnjenimi pestmi odroci. Vsak igralec pokaže, v kateri roki ima kamencek. Vsi igralci, ki uganejo pravilno, sestavijo eno skupino in so žandarji, ostali igralci pa drugo skupino in so ravbarji. Razbojniki/ravbarji zbežijo in se skrijejo, žandarji pa jih išcejo oz. lovijo. Ujete razbojnike dajo v zapor. Tam ostanejo, dokler ni igre konec. Ravbarji se lahko skrijejo v ravbarsko jamo, ki jim je zatocišce, toda ne smejo biti v njej vsi naenkrat. Igre je konec, ko žan­darji ujamejo vse ravbarje. 
Ana Zveršen Sever, 6. a 
RDECE CEŠNJE RADA JEM 
Igra rdece cešnje rada jem je zunanja igra, igramo pa jo tudi v vecjem zaprtem prostoru (npr. v telovadnici). Igra­
jo jo lahko tako decki kot deklice. Število igralcev je vsaj pet ali vec. Udeleženci morajo biti stari najmanj 6 let. Igralci se postavijo v krog in se držijo za roke. Eden od igralcev, ki ga izberejo, je zunaj kroga in hodi okoli igral­cev. Igralci v krogu dvignejo roke in tisti, ki hodi naokoli, gre pod rokami igralcev skozi krog in poje pesem: 
Rdece cešnje rada jem, crne pa še rajši, v šolo tudi rada grem, vsako leto rajši. 
Zato nam prostor dajte, za naše mlade dame, da bo sijalo soncece na naše mlado srcece. Ti si lepa, ti si lepa, ti si pa najlepši/-a. 

Tisti, ki hodi naokoli, se ob besedi najlepši/-a ustavi in pokaže na enega od igralcev in rece: »Ti si najlepši/-a.« Ta igralec prevzame vlogo prejšnjega igralca. Prvi igralec  pa mora preteci krog in se hitro vrniti na mesto, kjer je bil drugi igralec. V kolikor ga drugi igralec ujame, medtem ko poje, se mora izlociti iz igre. Zmaga tisti, ki ostane v igri do zadnjega. 
Ana Frantar, 6. a 
SKRIVALNICE 
Pri nalogi mi je pomagal oce. Povedal mi je, da so se vcasih v njegovem kraju igrali skrivalnice. Za to igro ne po­trebujemo nobenih pripomockov, saj se le skrivamo, tecemo, štejemo, mižimo, išcemo in pofockamo. Skrivamo se lahko tako v notranjih kot zunanjih prostorih. Lahko se igramo v hiši, na dvorišcu, v naselju, na vasi, prakticno povsod, kjer se lahko cim bolj skrijemo. Skrivalnice se igrata lahko le dva igralca, toda igra je veliko zanimive­jša, ce se jih igra vec. Najprimernejša starost igralcev je od osem do petnajst let, seveda pa se lahko igrajo tudi starejši. 
Igralci se najprej dogovorijo, kje se bo štelo in do koliko se bo štelo. Dogovorijo se tudi, kje vse se lahko skriva­jo. Igralec, ki bo mižal, se lahko javi prostovoljno, lahko se med seboj dogovorijo ali pa ga izberejo s pomocjo izštevanke. 
Izbrani igralec miži in šteje do dogovorjenega števila, medtem ko se ostali skrijejo. Nato zacne iskati igralce, ki so se skrili. Ko koga vidi, stece do mesta, kjer je mižal, in ga pofocka, tako da pove njegovo ime. Ce so igralci spretni in se dobro skrijejo, izbrani igralec pa se prevec oddalji, se igralci pofockajo sami sebe. Pri naslednji igri miži tisti igralec, ki ga je izbrani igralec prvega pofockal. 
Jakob Perko, 6. a 
SLED 
Igra se lahko igra na prostem. Zanjo potrebujemo sledi, in sicer je to lahko karkoli – drevesni list, list iz zvezka, zemlja, trava, palica. Pri tej igri starost ni važna, saj jo lahko igrajo tako otroci kot odrasli. Tudi število igralcev je poljubno. Igra pa lahko traja tudi vec ur. V igri se igralci razdelijo v 2 skupini. Prva skupina šteje do dvajset, druga skupina pa se skrije, pri tem pa za seboj pušca sledi. Te so lahko postavljene napacno, npr. skupina se je skrila na desnem bregu, sledi pa vodijo na levi breg. Prva skupina jo zacne iskati. Ce druga skupina po sledeh najde prvo skupino, potem je zmagala, ce ne, je poraženka. Zmagovalci se nato lahko skrijejo, poraženci pa ponovno išcejo zmagovalno skupino. 
Pamela Hadžic, 6. a 

PISMO 
Pismo je talna zunanja igra. Za igro potrebujemo kredo in kamencek. Število igralcev je poljubno, igralec pa naj bi bil star najmanj osem let, saj mora imeti dobro ravnotežje. Z isto nogo kot skace, mora namrec še brcati kamencek. Igra je torej namenjena osnovnošolcem pa tudi starejšim. 
Na tla narišemo pravokotnik in ga razdelimo na štiri dele po diagonali. Najprej potegnemo crto z zgornjega leve­ga in spodnjega desnega kota in obratno. Na zgornjem delu pravokotnika narišemo še trikotnik, da vse skupaj zgleda kot odprto pismo. Polja nato oštevilcimo  od 1 do 5. S soigralci najprej dolocimo, kdo bo z igro zacel prvi. Igralec vrže kamencek tako, da prileti v polje s številka 1. Ko mu to uspe, poskuša nato s skakanjem po eni nogi in brcanjem kamencka tega spraviti v polje 2, nato še v tretje , cetrto in peto polje. Nato je na vrsti naslednji igralec. Ko vsi igralci kamencek pripeljejo do polja številka 5, se igra nadaljuje, tako da kamencek brcnejo v polje 2. Zma­govalec je tisti igralec, ki z najmanj potezami spravi kamencek skozi vsa polja. 
Aiša Efendic, 6. a 


Filmi so zakon! 
MOJI NAJ FILMI 





Knjiga nas nikoli ne razocara, caka na nas na polici, da jo vzamemo v roke, jo prelistamo, mogoce preberemo; celo, po delih, mogoce samo košcek ... 
DOBRO JIH JE PREBRATI 



SkrivnoStni dnevnik Jadrana 
SlutenJe krta 
Zgodba se zacne ob zacetku 1. Jadran krt je decek, star skoraj 
svetovne vojne. 17-letna Saša negu­14 let. v šoli je dobil novo sošolko 
je ranjene vojake. njen brat je Pandoro, ki mu je takoj postala všec. 
vojak na fronti. kmalu ugotovi, da tudi njegov najboljši prijatelj nigel 
ima nenavaden dar, in sicer še pre­se je zaljubil v Pandoro, toda Jadran 
den se stvar zares zgodi, ve, kateri in Padora sta kljub vsemu postala 
od vojakov bo umrl. nekega dne vidi par. njegova mama se je zaljubila v 
obraz svojega brata. da bi rešila soseda, toda kmalu se je vse uredilo, 
bratovo življenje, tvega svojega. saj je mama zapustila soseda, Pan­dora in Jadran pa sta ostala par. 
kaJa SkuJe Zvit nacrt grozi izkljucitev iz šole. Skupaj so se odpravili v hribovit svet. 
13-letna kaja ima zelo rada konje, zlasti ponija Flying, s katerim tudi 
matilda tekmuje. kajini starši o tem vedo bolj malo, saj so zaposleni z voden­
matilda je majhna deklica, ki je zelo jem restavracije. ko kaja na nekem pametna in rada bere knjige. vsako tekmovanju zasede 3. mesto, želi popoldne, ko je njena mama odhajala njen klub prodati njenega konja. 
na tombolo, je odšla v knjižnico in tam brala. ker njeni starši niso bili PoJdi Z mano 
prijazni do nje, se je odlocila, da se jim bo mašcevala. 
trije prijatelji se prijavijo za Fotografski tecaj Skrita Slovenija. odpraviti se morajo na enodnevno dogodivšcino in narediti cim vec lep­ih fotografij. Pridruži se jim še en prijatelj, ki beži pred starši, saj mu vamPirSka akademiJa 




BriHta 
rose Hathaway in lisa dragomir sta 
Simon ima vzdevek Brihta, to pa 
že dve leti na begu. ko jih varuhi z 
zato, ker se ukvarja s precej 
akademije najdejo, se morata vrniti 
cudnimi stvarmi. Brihti oz. Simonu se 
na akademijo. ker želi rose posta­
življenje obrne na glavo, ko se starša 
ti osebna varuhinja lise dragomir, ji 
locita in se v hišo vseli nova maceha 
dolocijo mentorja dimitrija Belikovega, 
s svojo dolgocasno hcerko in njen­
ki jo uci bojevanja. vendar pa se 
im vampirskim zajcem. težave ima 
med njima razvije nekaj vec kot 
tudi s punco, ki bi jo najraje pustil, 
samo prijateljstvo med uciteljem in 
še posebej, ker se je zagledal v 
ucenko. Poleg tega je tu še lisa, 
novo dekle na šoli. da se mu ne bi 
ki zaradi svoje specializacije doživl­
zmešalo od vseh problemov, se odloci, 
ja custvene napade. kmalu se stvari 
da bo zacel risati strip. 
zapletejo. 
SrH ZalJuBlJeni vamPir 
Zgodbo pripovedujeta 17-letna Grace 
tina in luka, se med nabiranjem in 18-letni Sam. dogaja se v sod-
gob v Zlodejevem borštu, o katerem obnem casu, ko mladi uporabljajo 
krožijo grozljive zgodbe, izgubita. iz mobitele, se oblacijo v jeans, vozi­
neprijetne godlje ju reci mladenic, ki jo v šolo s svojimi avtomobili. vse 
sam sebe imenuje erik erger-Berg­se dogaja v majhnem izmišljenem 
er mracniški. luko in tino povabi na kraju mercy Falls. Gracein dom stoji 
svoj grad mracnik, kjer naj bi se ob robu velikega gozda, v katerem 
mu pridružila na vecernem balu. med živijo volkovi. Sama so volkovi prido­
bivanjem v gradu erik tino nenehno bili, ko so ga kot otroka obgrizli. 
nadleguje s prošnjo, da bi jo smel tudi Grace so volkovi obgrizli, toda 
ugrizniti v vrat, ta pa mu te želje ona se ne spreminja v volkuljo. ko 
noce uresniciti. ko se je v sobi preo-Sama obstrelijo lovci, se spreme­
blacila, jo je napadel netopir. ni v cloveka. Grace mu pomaga pri zdravljenju in takrat se zbližata. 
Izbor so pripravile Adrijana Cigoja, Anja Stela Kolman in Manca Šinko, 8. b. 
Smej se, kadar je le mogoce, smeh je poceni zdravilo. 

(Orison Swett Marden) 




Šale je s pomocjo spletnih strani zbrala Anja Kolman, 8. b. 


Najboljši nasvet je tisti, ki si ga daš sam. 
MODNI TRENDI ZA POMLAD IN POLETJE 
Modni trendi so vsako leto drugacni. Ce se želite oblaciti po zadnjih trendih, morate slediti modnim trendom tega leta. To pomlad in poletje so v modi raztrgane dolge ali kratke hlace, ki so lahko džins v modri ali v kateri koli drugi barvi. Modni trend strganih hlac pa ni v modi samo pri dekletih, ampak se pojavi tudi pri fantih, in sicer bolj v barvi džinsa. Nekaterim se zdi neumno zapravljati denar za že strgane hlace, zato jih lahko naredite tudi sami doma, tako da kavbojke, ki ste jih po nesreci strgali in jih želite vreci stan, še bolj strgate. 

Ce dekleta razmišljate o novih kopalkah, je najbolje, da izberete živo bar-vo. Popularne so seveda tudi žive barve, na katerem koli drugem kosu oblacil. Pojavi se lahko tudi rožast motiv, ki je lahko prisoten na majicah ali pa enobarvno majico kombinirate z rožastim motivom skater skirt-a. Ce ste bolj športen tip cloveka, pa so vedno popularne tudi kape s šiltom. Te so popularne tako pri puncah kot pa pri fantih. Najbolj popularna kom­binacija, ki jo pogosto opazite, je crno-bela kombinacija, ki jo to pomlad oz. poletje lahko razbijete z bolj živim barvnim dodatkom (npr. s torbico, 


ki definira pomembno stranico stilskega trikotnika dodatkov ali z nakitom živih barv). Poleg skater skirt¬ov letos lahko zasledite tudi daljše obleke z razlicnimi vzorci. 
Ce pa že govorimo o oblekah popularnih za pomlad in poletje, pa ne smemo pozabiti na obleke za posebne priložnosti. Za take priložnosti se more vsak posameznik/posameznica odlociti, kaj bo oblekel/-a. Najobsežnejša izbira za dekleta je v trgovinah LYLO, Kaymu, Maturantske obleke, Sanjska obleka … Tako za fante kot tudi dekleta pa je velika izbira svecanih oblek v trgovini By American. 
Manca Šinko, 8. b 


KAKO UŽIVATI MED POCITNICAMI? 
Ce nisi med tistimi srecneži, ki vecino poletja preživijo na morju, si lahko dolgcas preganjaš z naslednjimi predlogi. 
Na lep, vroc soncen dan sam, skupaj s starši ali prijatelji obišci bazen, ki na tak dan še kako prav pride. Ce pa os­taneš doma, pa si naredi kakšno hladno pijaco (limonada, ledeni domaci caj ...) ali pa pojej sladoled. S prijatelji se igraj igre z žogo, vozi se s kolesom, skirojem ali pa z rolarji. Ce imaš psa, ti verjetno ne bo dolgcas, v nasprotnem primeru pa si »sposodi« sosedovega. S prijatelji naredi vodne baloncke, ki jih napolnite z mrzlo vodo in metanje le-teh drug v drugega bo v vrocih dneh pravi užitek in zabava. 
Vsi pa imamo seveda tudi take dneve, da se nam vecino stvari ne da poceti ali pa hocemo biti sami. Na tak dan nekam v senco pod drevo ali na travnik položi odejo ali ležalnik in beri kakšno zanimivo in dobro knjigo. Ce ti branje ni ravno pri srcu, kaj lepega nariši. Ce pa si ustvarjalen tip cloveka, na internetu poišci ideje, kaj v teh vrociš dneh lahko sam izdelaš. 
Na žalost pa imamo poleti tudi deževne dneve, na katere vecina nima nic za poceti. Takrat se s prijatelji druži v notranjem prostoru ali pa igrajte namizne igre. Predlagam pa, da vecino casa preživiš z družino in s prijatelji, saj si boš poletje bolj zapomnil po dogodivšcinah s prijatelji, kot pa sedenje ob racunalniku ali ležanje na postelji s telefonom v roki. 
Manca Šinko, 8. b 

RECEPT ZA BANANIN SLADOLED 
Pred nami so poletni dnevi, ki znajo biti zelo vroci. Tedaj si postavljamo vprašanje, kaj hladnega bi pojedli ali po­pili. Mogoce hladen sok, vodo, a verjetno se nam bo najbolj prilegel sladoled. Takrat pa se lahko pojavi težava, ker se ti ne ljubi ponj v trgovino. Obstaja pa še ena možnost. Sladoled lahko pripraviš kar sam doma. 
Za pripravo sladoleda potrebuješ: štiri olupljene banane, navadni jogurt, javorjev sirup in lešnike (po želji) ter mešalnik. 
Potek: 
1.
 Banane zavij v folijo in jih daj v hladilnik (zamrzoval­nik), da se strdijo. 

2.
 Nato odstrani folijo in v mešalniku zmešaj grobo mešanico. 

3.
 Mešanico prelij z navadnim jogurtom. 

4.
 Na koncu dodaj samo še  javorjev sirup in mešani-co okrasi po svoji želji. 


Uživaj in med pocitnicami pojej cim vec sladoleda. 

Lara Torkar, 7. a 

KAKO POSKRBETI ZA NAŠE LJUBLJENCKE V VROCIH DNEH? 
Kaj misliš, je v poletnih dneh vroce samo tebi? Ne, tudi hišni ljubljencki in ostale živali težko prenašajo vrocino. Zato moraš tudi zanje poskrbeti tako kot zase. Naj ti dam nekaj nasvetov. 
1.
 Ljudje poleti spijemo veliko kolicine. Svetujejo nam, da naj pijemo predvsem vodo. Tudi živali so žejne. Zato poskrbi, da bodo imele vodo, ki pa jo moraš menjati veckrat na dan. Sam najbolje veš, ali tvojega ljubljencka topla voda moti ali ne. 

2.
 Ljudje se najraje v visoki vrocini zadržujemo doma, v senci , na hladnem. Ce imaš svojega ljubljencka na pros-tem, mu priskrbi senco in vodo. Sploh pa poskrbi, da bo cim vec v senci (na sprehodu, vrtu …). Nikoli ga ne pusti v avtu, ki stoji na soncu oz. je v njem zelo vroce. 

3.
 Marsikdo se poleti postriže na kratko ali pa lase poveže v cop ali si splete kito. Tudi živali gosta dlaka moti, zato je priporocljivo, da jo ostrižeš sam ali pasji frizer, toda ne prevec, saj mora tudi žival imeti nekaj zašcite pred son-cem. Tudi ona namrec lahko dobi soncne opekline. 

4.
 Ljudje se poleti pogosto tuširamo, kopamo v jezerih, rekah in morju. Tudi živali uživajo v vodi, toda zelo razlicno. Svojega ljubljencka poznaš najbolje, zato boš vedel, ali uživa tako, da skoci v vodo ali mu ustreza, da ga le zbrišeš z mokro krpo/brisaco ali samo nastaviš vodo in bo sam poskrbel zase. 

5.
 Ljudje ne hodimo radi bosi po asfaltu, ker nas pece. Tudi živalim ni prijetno, celo opekline lahko dobijo po tackah. Zato je dobro, da pelješ svojega ljubljencka na sprehod oz. da se zadržuje na travi ali pesku. 


Ce boš poskrbel zase in za svoje ljubljencke, potem boste zagotovo uživali v poletnih dneh, pa ceprav bo pasja vrocina. 
Lara Torkar, 7.  a 


KATERE APLIKACIJE IMAMO NAJSTNIKI NA TELEFONU? 
Pri najstnikih so telefoni zelo popularni, saj imamo na njih skoraj vse, kar potrebujemo. Na njih imamo vse možne 
aplikacije, kot so igre, kamera, socialna omrežja itd. 


Instagram: Aplikacija, kjer lahko deliš fo­tografije s svojimi prijatelji in sledilci. Lah­ko zasleduješ tudi svoje idole in najljubše zvezdnike. 
InstaSize: Ker moraš na instagramu slike obrezati, nekateri uporabljajo InsaSize, da lahko objavijo celotno sliko. 

FaceTime/Skype: FaceTime je dost-open le na iPhonu, ampak je skoraj enak kot Skype, ki pa je tudi na androi­du. Na aplikaciji se pogovarjaš preko videa s svojimi prijatelji. 
YouTube: Za gledanje videov ter poslušanje glasbe. 

Viber: Za aplikacijo je potreben le wi-fi in se lahko pogovarjaš s svojimi prijatelji preprosto in brezplacno. 


Snapchat: S prijatelji se pogov­arjaš preko slik, na katere lahko napišeš tudi opis. Lahko se pogovarjaš tudi preko sporocil­posebnost Snapchata pa je, da tvoji prijatelji vidijo sliko/video le najvec 10 sekund. 

Shazam: Je ap-


Twitter: Podobno likacija,ki ti po­
kot facebook, le da maga,ce imaš 
so na twitterju bolj težave pri iskanju 
prisotni priljubljeni pesmi za katero ne 
zvezdniki. 

poznaš avtorja. Ask.fm: Aplikacija, ki omogoca, da ti kdorkoli po svetu zastavi vprašanja na katera lahko odgovoriš. 




Facebook: Lahko sled-imo svojim prijateljem, kaj delajo in se z njimi pogovarjamo, lahko tudi objavljamo svoje slike. 
Retrica: Aplikacija, s katero fotografiraš z efekti. 
VSO Cam: Podobna aplikacija kot Retrica. 
Flipagram:Lahko narediš video iz vecih slik. Subway Surfers: Aplikacija, kjer bežiš pred policajem in se izogibaš oviram, medtem pa pobiraš denar in razne nagrade, s katerim 
lahko nadgradiš svoj lik, ki beži pred polica­jem. Tumblr: Za dekleta, ki rada objavljajo  ali 
»rebloggajo« fotografije. 
Manca Šinko, 8. b 

POCITNIŠKI HOROSKOP 
Oven (21. marec–20. april) 
Veliko pocitniških dni bo zate srecnih. Pocutil/-a se boš dobro, prav tako  dobro se boš razumel s prijatelji. Z družino boste odšli na prijeten izlet. Tisti/-a, ki ti bo všec, bo hotel/-a izvedeti vec o tebi. Razveselil/-a se boš obiska, saj se ti bo tvoje financno stanje zaradi njega popravilo. Nasvet: 


ne pozabi na bazen vzeti kreme in se zašcititi pred son-cem. 

Bik (21. april–20. maj) 
Nekaj dnevov med pocitnicami ne bo ravno najboljših. Malo ti bo ponagajalo zdravje in zaradi tega ne boš prav dobre volje. Sprl/-a se boš s prijateljem/prijateljico, a se bosta kmalu spet spoprijateljila. Premišljeno ravnaj z denarjem, saj ti ga bo v drugi polovici pocitnic zacelo primanjkovati. Ljubezen je na vidiku. Nasvet: izogibaj se zelo mrzlih pi­jac. 



Dvojcek (21. maj–21. junij) 
Koncno se boš med pocitnica-mi dobro naspal/-a.  Pocitnice ti bodo pisane na kožo. Veliko se boš družil/-a s prijatelji/pri­jateljicami, s starši boš šel/-la na potovanje. Užival/-a boš v bran-ju dobrih pustolovskih knjig. Ker boš pocitnice preživel/-a tudi pri babici in dedku, ti za­gotovo ne bo dolgcas. Spoznal/-a boš osebo, ki ti bo postala všec. Nasvet: ne preživi prevec casa pred racu­nalnikom. 



Rak (22. junij–22. julij) 
Nekateri dnevi bodo zate kar stresni, saj te v avgus­tovskih dnevih caka še nekaj šolskih obveznosti. Preživel/-a boš precej casa s starši in sorodniki, zato se poskusi zbližati s sestricno in bra-trancem. Z njima boš preživel/-a prijetne dneve. Z denarjem boš imel/-a nekaj težav, saj ti oce in mama ne bosta izpolnila vseh tvojih želja in potreb. V ljubezni boš doživel/-a rahlo razocaranje. Nasvet: ucenja se loti malo prej kot zadnje dneve v avgustu. 



Lev (23. julij–23. avgust) 
Med pocitnicami te bodo obiskali sorodniki. Presenetili te bodo z darilom. Zaradi dari-la boš malo pozabil/-a na pri­jatelje. Izogibal/-a se jih boš. Vaše prijateljstvo bo na veliki preizkušnji. Na sreco se bo vse dobro izteklo. Spoznal/-a boš tudi osebo, za katero se ne boš mogel/-a odlociti, ali bo tvoj/-a prijatelj/-ica ali kaj vec. Nasvet: pojdi v naravo, druži se s prijatelji. 



Devica (23. avgust–22. september) 
Zaradi slabega vremena boš tudi sam/-a slabe volje. Prepiral/-a se boš z bratom/s sestro. Ne boš vedel/-a, kaj poceti. Prijatelji te bodo spravili v dobro voljo, saj se boste tudi v slabem vremenu dobro imeli. Za dežjem vedno posije sonce in takrat boste odšli k bližnji reki in uživali. Nasvet: ne pozabi na nevarnosti in pasti, ki jih prinaša reka. 



Tehnica (23. september–23. oktober) 
Tvojo dobro voljo bodo obcutili tudi tvoji prijatelji. Odlocil/-a se boš in temeljito uredil/-a svojo sobo. Na morju boš spoznal/-a osebo, s katero bosta preživela prijetne trenutke in slovo bo za oba malo boleca, saj ne vesta, kakšen bo vajin odnos v pri­hodnosti. Denarnih težav ne boš imel/-a, saj bo za to poskrbel oce. Nasvet: nikoli ne reci nikoli. 



Škorpijon (24. oktober–22. november) 
Ugotovil/-a boš, da posedan­je pred televizijo in racunalni­kom ni v redu. Pogrešal/-a boš prijatelje, ki preživljajo svoje pocitnice pri sorodnikih, na morju, potovanjih. Poiskal/-a si boš novo družbo, s katero boš užival/-a na bazenu. Pazi, da te sonce ne opece prevec. Nasvet: ne pozabi, kdo so pravi prijatelji. 



Strelec (23. november–21. december) 
Bratranec te bo povabil, da z njim preživiš del pocitnic. Nisi preprican/-a, ali si to želiš. Ok­leval/-a boš, a nazadnje boš sprejel/-a ponudbo. Ne bo ti žal. Dobro se boš razumel/-a tudi z njegovimi prijatelji. Starši te bodo presenetili z nekajdnevnim potovanjem. Nikar ne bodi prevec raz­sipen/-na z denarjem, kajti pred septembrom novih prelivov denarja ne bo. Nasvet: ne oklevaj, kadar imaš pred seboj dobro ponudbo. 



Kozorog (22. marec–20. januar) 
Najprej si boš odpocil/-a, saj si vse leto uspešno usklaje-val/-a šport in šolo. Veliko boš bral/-a, gledal/-a TV, skratka kar nekaj casa boš lenaril/-a. V 
2. delu pocitnic pa boš ponov-no aktiven/-na. Zacel/-a boš že s treningi, vendar boš vseeno našel/-la tudi cas za prijatelje, družino in zabavo. Proti koncu pocitnic pa boš spoznal/-a osebo, od katere raje ne pricakuj prevec. 


Nasvet: med lenarjenjem ne pozabi svojih prijateljev. 

Vodnar (21. januar–18. februar) 
Pocitnice zate ne bodo prijetne. V 1. polovici pocitnic boš imel/-a zdravstvene težave, ki sicer ne bodo hude, a vseeno se ne boš mogel/-la potepati s svojimi prijatel­ji. Ker boš veliko casa preživel/-a doma, izkoristi cas in se pogovarjaj s svojimi starši, k sebi povabi prijatelje, igrajte se družabne igre. V 2. polovici pocit­nic pa boš odšel/-la na morje, kjer si boš nabral/-a novih moci. Nasvet: pokaži hvaležnost prijatel­jem. 


Ribi (19. februar–20. marec) 
Že na zacetku pocitnic boš spoznal/-a osebo, s katero boš preživel/-a veliko prostega casa. Z njo se bosta zelo ujela, saj vaju povezuje marsikaj. Ker boš ho­tel/-la vsem ustreci, boš vcasih tudi slabe volje. Poskusi se takrat pogovoriti z nekom, da ti ne bodo pocitnice post-ale prenaporne. V dobro voljo pa te bo vsekakor spravil denar, ki ti ga bo dal dedek. Nasvet: premisli, kako si boš organiziral/-a dan, da ne bo zate prevec naporno. 

Horoskop pripravila Anja Stela Kolman, 8. b 

LOV ZA BESEDAMI SKRITI KVADRAT: KAMNINE IN PRST V kvadratu je skritih 12 poimenovanj za kamenine in prst. Poišci jih v vse možne smeri (levo, desno, gor, dol, vodoravno navpicno…). 
N  M  I  N  E  R  A  L  A  S  
G  N  E  S  P  A  K  T  Š  K  
C  L  M  K  R  E  M  E  N  R  
V  E  O  S  E  M  Š  P  K  I  
U  H  D  B  D  N  M  I  M  L  
L  N  E  V  O  A  L  A  A  A  
K  J  J  I  R  C  K  P  G  V  
A  A  N  M  N  M  N  T  M  E  
N  K  O  I  I  E  E  I  A  C  
P  R  S  T  N  L  A  P  N  Z  
S  P  T  E  A  S  A  D  R  A  
L  T  C  A  Ž  J  C  U  P  L  
H  U  M  U  S  S  L  L  I  C  

Sestavila: Janina Franko Plestenjak, 6. a GLASBENI INŠTRUMENTI V preglednici poišci razlicne glasbene inštrumente. Išci v vse možne smeri. 
H  N  V  I  O  L  O  N  C  E  L  O  
A  B  O  B  E  N  K  T  E  S  R  K  
R  U  V  N  G  Z  O  R  M  K  Z  H  
F  L  A  V  T  A  N  O  B  I  S  A  
A  I  S  R  O  N  T  B  A  T  N  R  
M  N  K  O  M  Z  R  E  L  A  J  M  
N  K  R  B  Ž  N  A  N  O  R  D  O  
C  C  L  O  S  C  B  T  V  A  F  N  
T  I  R  A  C  N  a  a  p  m  o  i  
u  a  t  i  v  o  s  f  l  r  d  k  
b  z  m  r  r  i  d  s  p  u  a  a  
a  n  d  k  e  g  r  o  g  j  ž  i  

Pripravila: Katarina Polšak, 7.a 

Rešitve  (Skriti kvadrat): mineral, kremen, skrilavec, vulkan, humus, lehnjak, predornina, apnenec, magma, globocnina, sadra, prst Rešitve (Glasbeni inštrumenti): flavta, harfa, kontrabas, violoncelo, klavir, cembalo, kitara, harmonika, oboa, rog, tuba, citre, boben, trobenta 
KAMNINE IN PRST 

2. Ime naravne spojine z znacilno kristalno zgradbo 
10. Je magmatska kamnina, ki se strdi, preden doseže površino 
5. Magmatska kamnina, ki se strdi na površju zemljske skorje 
16. Lahko mu recemo tudi kremenjak, na Mohsovi lestvici pa ima trdoto 7 
1. Je sedimentna kamnina, ki jo sestavlja pretežno kalcijev karbonat 
6. V gradbeništvu se ga uporablja za izdecavo okrasnih plošcic in je meta-morfna kamnina 
13. Je metamorfna kamnina, najvecjkrat v plasteh in sive barve. 
11. Je zelo krušljiva kamnina, rahla, v njej pa lahko opazimo odtise rastlin 
14. Je zmes razstaljene kamnine in nastaja pod zemljsko površino 
18. Drugace se mu rece ognjenik. 
4. Je vrhnja rodovitna plast Zemlje 
17. Uporablja se jo predvsem v loncarstvu 
9. Uporabljamo jo za pitje, cisšcenje, kuhanje ... 
15. Snov, ki nastane z razpadanjem odmrlih delov rastlin in živali. 
12. Plast odpadnega listja, iz katere nastaja humus 
8. Poimenovanje lestvice trdote mineralov, ki jo je zumil nemški minera-log Friedrich Mohs 
3. Ime sedimentne kamnine, ki nastane ob sprijetju oglatih delcev 
7. Je kovina, uporablja se za cevi, je dober prevodnik in jo pridobivamo iz rude 
Rešitve križanke: apnenec, mineral, breca, prst, prodornina, marmor, baker, mohsova, voda, globocnina, lehnjak, stelja, skrilavec, magma, humus, kremen, glina, vulkan 

KRALJ MATJAŽ 

Anže Polšak 

PREŽIHOV VORANC: SOLZICE (NAGARADA) 

David Savic, 7. b 

STARŠI NAPRODAJ (NADALJEVANJE ZGODBE ŽARKA PETANA - STARŠI NAPRODAJ) 

Neža Kejžar 6. b 

PUH 2014/15 

PUH glasilo Osnovne šole Matije Copa Kranj šolsko leto 2014/2015 
zbrala in lektorirala Milena Cuden 
oblikovanje Barbara Zorman 
Slikovno gradivo Risbice so prispevali ucenci in ucenke naše šole Slike -arhiv OŠ Matije Copa Kranj 
junij 2015