v^nsav

^ PR | ] ;\
voačno-zaSavni Ihl ^ jDcboSami za iicvmsm bzužim.
Izhaja dvakrat mesečno in sicer vsak drugi in četrti petek >>	v mesecu.
Naročnina je za vse leto 3 K., za pol leta 1 K 50 st. Po-samne številke po tobakarnah stanejo 10 st.
Dopise, naročnino, oglase in reklamacije je pošiljati pod naslovom: Uredništvo (oziroma uprava) „Druž. Prijat." ▼ Rojanu pri Trstu, štev. 3. Poštno-hranilničnega računa štev. 864.139.
J\apmoite si domačo knjižnico !
(J. IT.)
Sedaj ste dobili Mohorjeve knjige. Veni, da jih sicer radi prebirate, pa znano mi je tudi, da jih nekateri v pav tednih pregledajo, potem pa vržejo v kak kot. Tudi sicer kupite včasih kako koristno knjigo, morda kako poučno povest ali kaj takega. Pa komaj prečitana že leži knjiga v marsikaterih hišah tam med starimi cunjami v omari ali p>a med pepelom na ognjišču. Nekateri dajo take knjige celo malim otročičem, ki jih seveda z veseljem prav kmalu po svoje ^preberejo» to se pravi strgajo, posebno, če je notri kaj slik. Ali je tako ravnanje pametno ? Ne! Čez leta in leta hi morda zelo želeli imeti knjige, ki so jih zavrgli tako lahkomišeljno Kaj bodete torej storili v bodoče ? Storite, kakor vam svetu jem : napravite si domačo knjižnico !
Kaj je to 'd Domači bližnji mizar naj vam napravi priprosto, pa trdno omarico, ki ima več vodoravnih desk, drugo nad drugo. Deske se morajo dati postaviti višje in nižje po zobeh, ki jih mizar zareže ob strani. Omarica naj ima vrata, lahko tudi deloma steklena, ki sc dajo zakleniti. Taka omarica pri prostega dela ne stane mnogo.
V to omarico zložiš knjige, ki ji misliš hoaniti. Knjige postaviš tako, da stoje navpično in imajo hrbet obrnjen ven iz o-mare proti tebi. Seveda morajo biti knjige
vezane, sicer ne stoje po konci. Knjige daj vezati trpežno, ne preveč Jino. Škoda, da nimamo po deželi priprostih domačih knjigovezov, po večjih trgih bi menda vendarle shajali.
Knjige, če jih imaš mnogo, razvrstiš v omari po njih vsebini, to se pravi: povesti skupaj, molitvenike in nabožne knjige skupaj, gospodarske posebej in tako dalje. Če zaznamvaš knjige ene vrste s trku A, druge s črko B in napraviš na hrbet vsake knjige na malem papirčku črko in še posebno številko knjige, najdeš vsako knjigo hitro, tudi če bi imel v omarici sto knjig in še več. Seveda zapisuj vse kn jige v '.poseben zapisnik Imej tudi zapisnik, kamor zapišeš, če komu posodiš kako knjigo Vsaka knjiga naj ima v začetku s črnilom zapisano ime hišnega gospodarja.
Tako delajte, ne bo vam žal Stari Mo-horjani bi lahko imeli na ta način l>ravi hišni zaklad dobrih knjig. Nekatere knjige n. pr, življenje svetnikov, domači zdravnik in nekatere druge se rabijo skoro vedno. Sedaj se vam nudi zopet lepa prilika povečati z dobrim berilom svoje domače knjižnice, če si naročite v katoliški bukvami »ljudsko knjižnico“, o kateri govorimo v članku „Književnost in umetnost11. Lepo u. rejena domača knjižnica je hišnim gotovo lepa dedščina in dragocen spomin na skrbnega umrlega očeta.
Prihodnja številka izide 23. novembra 1906.
Ljubo doma, kdor ga ima.
Povest. Spisal F. Ks. Steržaj.
(Konec.''
V.
V sobi pri Mlakovih sta sedeli Anica in Francka. Anica je pletla čipke k novemu predpasniku, Francka pa je bila v nizki sobi pred ogledalom in si primerjala novo. mrežasto ruto.
„Ti, Anica, poglej no, kako mi stoji?*
•	Nekam prerumena se mi zdi“.
„Nič ni prerumena. Take so sedaj v modi In Pavle je tudi rekel včeraj, da se mi poda.
rKaj je bil tukaj ?“
.Ravno skozi vas je šel in se vstavil pod oknom". Tega pa ni hotela povedati Francka, da ga je sama poklicala pri oknu.
Anico pa je ta opomba vznemirila. Nič ji ni bilo ljubo govoriti o tem. Zato je vprašala :
,Je bila Toničeva Ivanka Itaj tu ?
•	Zakaj vprašaš ?-‘
.Kar tako. Jaz bi tudi šla v Trst.“.
.Ti ?» se je JzaSudila Francka. «Kaj bodo pa oče počeli?*
.Kaj? Kar so doslej.*
,.Saj ti ni sile.“
„Tisto sicer ne. A poglej ! Kar sram me je med vami. Tako slabo obleko imam. Oče pa tudi ne morejo druge kupiti. Zato bi šla.»
I, no, stori, kakor hočeš. Slabo ne bo zate. Toničeva ima celo kolo?*
..Kakšno kolo?"
.Bicikelj h'
Anica je skočila po koncu in stopila k Francki ter jo prijela za rameni:
•	Ti se šališ, Francka !*
»Saj sem jo davi videla, ko se je peljala mimo na kolesu.*
.Ali res?*
„No gotovo ! Pravi, da ga je zaslužila.*
•	No in verjameš?* jo je vprašala Anica in jo živo pogledala Franica pa se je ozrla drugam in lahno zardela, ko je dejala: .Zakaj pa ne ?“
Anica se je zamislila. Ta sreča na tujem ! Vsem je odprta, ponuja se jim kar sama, da, kar sili se jim v naročje tam v mestu. Če je tako, zakaj bi je sama ne iskala. Potem bi se lahko boljše oblačila, kakor sedaj. No ta le Toničeva — saj ni bila bogve kako pripravna in priročna doma, pa ima lako krasna krila.
Nekoliko pregosposka pač, tako bi ‘se ona ne nosila, vendar niso tako priprosta, cenena, da naravnost revna kakor njena. Ravno sama je tako slabo oblečena. Njene vrstnice so vse bolj napravljene. Oče ji ne morejo dati. Zaslužijo komaj za
sproti. Kaj naj stori ? — Kaj, ko bi šla tudi ona v službo v Trst ali kam drugam ? Sla bi —
<Ti» obrnila se je do Franice, ki je zopet stala pred ogledalom in si kodrala lase.
„No ?“
,.Jaz bi pa res tudi šla v Trst služit.*
„Tir“ jo je neverjetno pogledala Francka. „Sem ti že rekla, kaj pa bodo oče počeli?"
Oče ! Ta besedica jo je za hip preplašila. Ali bi jih mogla pustiti? Stari so in radi jo imajo. Hudo bi jim bilo. Pa vendar, zakaj ne ? Saj ne bi šla za vedno. Samo nekaj let. Tam bi si prislužila nekaj. Tega ji oče vendar ne bodo branili.
Francka je sedla k šivalnemu stroju in Jza-čela šivati. Monoton, enakomeren ropot se je raz legal po sobi.
VI.
Nedeljo je bilo predvečer Tako tiho, tako skrivnostno kakor v mali sobici, ki jo je obvladal mrak, ko vse molči kakor bi poslušalo skrivnostno povest iz davnih dni, tako domače, kakor včasi v zimskih večerih pri topli peči, ko se ne sliši nič drugega kakor prasketanje ognja za hrbtom in ko toplota gladi in boža otrple ude.
Anica je sedela na brunu pred kočo zamišljena, kakor bi poslušala ta tajinstveni trepet po mladne narave v predvečeru.
In pred njenim duhom so vstajale zapeljive misli, vstajala prihodnjost v službi, oblačila se bo lepo obleko, ne tako dragoceno, potratno kakor Toniče\a Ivanka, vendar pa lepšo, snažnejšo kakor svojo do edanjo. Včasih pa bo poslala očetu domov svoj zaslužek, da jih bo pot lažila zaradi svojega odhoda. Zakaj, da bodo potrti, je vedela, da bodo žalovali, je čutila. Vendar — —
Muren, ki je crlikal pred kočo ob stezi jo umolknil hitro, nenadoma. Anica se je ozrla proti onemu kraju.
Po stezi je prihajala Toničeva Ivanka, lahno, prožno, nekoliko zibaje,
«Anica I»
»Ivanka !“
Istočasno sta vskliknili obe. Anica pa ji je skočil t nasproti.
»Dober večer, Ivanka! Kako to, da siprišla?11 »Kar tako — doma mi je dolg čas. Človek kar ne ve, kam bi se dejal Skoraj mi je že žal, da sem prišla.*
No, no. — Saj ni tako hudo —« se je §»• lila Anica.
„Ti ne veš. Človek se piivadi mesta, navad, pa pride domov, vse tako tuje, okorno, nerodno-»To pa je res*, je pristavila Anica, ker »i vedela nič drugega.
• V mestu se človek vedno lahko kam l)0'
kaže. Le misli si, ko bi prišla v takem krilu, —* Ivanka je pokazala na Anico, „kar gledali bi za teboj.«
„A res ?“
•	Res. Za mano so tudi. Ane dolgo. Komaj sem bila mesec dni v službi pa sem si dala napraviti, tako le gosposko —
J’a si zaslužila ?“
, Vprašaš ? Znati mora človek, pa je —»
Anice pa se je vedno bolj oklepala ona misel na mesto, želja po lepi mestni obleki. Tako vabljivo, tako zapeljivo se ji je dozdevalo vse. Na očeta ni niti pomislila tedaj, ko je rekla : »Ivanka jaz bi tudi š'a v mesto".
»Ti?* se je začudila ta «Pojdi no.“
»Zakaj pa ne?»
. Zato.-1
Ivanka je odgovorila samo to, dasi je imela nekaj drugega v mislih.
»Pa bi le šla»
.Zakaj ne ?* se je udala Ivanka „pa saj sem ti rekla: »znati je treba-1.
•	No, česar še ne znam, pa bi se labko priučila. Saj vem, takega dela ne bom imela kakor doma, pa mislim, človek se vsega lahko nauči — ali ne ?
•	Kaj pak".
Ivanka je nekoliko pomislila, potem pa je rekla :
Za štirinajst dni odidem nazaj v Trst, pa ti pogledam za primerno službo A
•	Ah bi hotela?
»Zakaj pa ne?»
rOh kako si dobra je vskliknila vsa srečna Anica.
»Potem ti bom pa pisala, kako in kaj.*
»Pa za gotovo moraš pisati , je prosila A-
nica.
„Soveda — kaj pa oče ?»
•	Oče ?“
»Bodo zadovoljni?*
,Saj bodo morah biti. Sla bom pa je“.
, Pa bi bilo le boljše, da bi jih vprašala. Zaradi poseljskih bukvic, veš", ji je prigovarjala Ivanka. Jih bom že pregovorila v teh dneh".
Še nekaj časa sta govorili to in ono, potem Pa je Ivanka vstala, da bi odšla.
•	Kaj že greš?*
«Qaj je že skoro tema —»
»Čakaj spremim te —
Počasnih korakov sta odhajali. Muren, ki se Je bil oglasil, je iznova utihnil. Gozd v ozadju je hhotno šuštel
VII.
Lahen vetrič je otresal bele, rumcnoobrob-Ijene cvetne lističe raz jablano, ki so se osipali kakor mehke snežinke na streho, po trati in skoraj izgubljali v visoki Iravi.
Težko in polagoma je uhajal gost sivkast dim skozi razpoke ter se polagoma prepuščal vetrčku, ki ga je vzdigoval višje, vedno višje, dokler se ni izgubil v višavi.
Anica je stala v kuhinji pri ognjišču. Oči so se ji bile napolnile z dimom. Tuintam si je obrisala s predpasnikom oči in gledala v lonec, če krop že vre.
Ni bila še očetu povedala, kaj je sklenila. Bala se je, kaj bodo lekli. Ge ji ne puste, pa pojde kar tako — je sklonila — a nič kaj prijetno ji ni bilo pri tej misli. Tako čudno, tesno, neprijetno čustvo se je je lotevalo. Naj bo, kar hoče. Stran gre. Saj je obljubila Ivanki in pa — tako rada bi s: nekaj prislužila za lepšo obleko, ne tako pri-prosto, bolj gosposko,	• \
Samo pisma še čaka Ivankinega. Ravno pred enim tednom je odšla. Gotovo ni dobila še primerne službe, sicer bi bila že pisala. Vendar prav bi bilo, če bi očetu povedala. A sama se jih boji. Kaj ko bi kdo povedal in jih celo pregovoril, da bi jo pustih. A kdo ?
Vežna vrata so zaškripala.
Anica se je ozrla.
Na vratih je stal lovec Pavle in se smehljal.
,.Kaj kuhaš?«
Anica pa se je spomnila, kaj je zadnjič po poti pripovedovala Toničeva. Kako je z njo prijazno govoril gori na vasi — zato je molčala.
„Ah smo jezni?*
A Anica se je delala kakor bi ga ne bilo.
Pavle pa je prišel bližje k ognjišču in sedel na poveznjeno bruno ob zidu.
•	Zakaj pa si huda?"
»Zakaj ! Le Toničevo vprašaj, ah pa Mlako-vo in Illadovo* odgovorila mu je Anica, a takoj se je domislila, da je jezna nanj in umolknila je.
•	Oho, kar celo vas ob enem", se je smejal Pavle, »preveč bi imel dela,*
»Da vse lahko vprašaš*.
»Hi hi Ah veš, kaj si bodo mi-lile?"
„No, kaj ?*
»Vpraševale se bodo, zakaj je Anica huda na Pavleta in kako naj bi one vedele.*
In Anica je zardela prav do ušes. Potem pa je naglo prijela s predpasnikom za lonec in ga potegnila od ognja Zasula je z moko in iznova pristavila k ognju. Mejtem pa se je domislila o-nega, kar je razmišljala pred Pavlovim prihodom.
•	Ti - »
•	No, kaj bo?*
, Jaz pojdem v Trst.“
«Res?» se je začudil Pavle «Po kaj pa?“ «V službo »
Oba sta molčala. Pavle je komaj vidno o-bledel, Anica pa ga je opazovala.
»Zakaj pa molčiš ?»
«Kaj pa naj rečem? Ali res mišliš iti ?“ »Res. Tako rada bi šla, glej, pa se bojim očeta.*
»Ali ti ne puste ?•'
,.Ne vem. Nisem jih še prašala. Ali bi jih hotel ti ?‘
„Jaz ?“
,.No, da. Ali jih boš prosil ? Glej, mene je kar sram, ko vidim druga dekleta iz vasi, kako imajo lepo obleko, sama pa tako slabo."
♦	Samo zaradi tega greš ?“
»Ali ni dovolj?"
♦	Kaj meniš, da je obleka vse ?» jo vprašd Pavle, ne da bi ji odgovoril na njeno 'vprašanje.
»Skoro vse. Le poglej jih, kako so lepe Mla-kova ali pa zadnjič Tonieeva. In pa toliko dela v mestu tudi ni, in pa tako, kakor je to kmečko delo L
„Anica ?»
»No?*
»Kaj si bila vedno takih misli ?“
»Zakaj vprašaš?*
„Rad bi vedel" je dejal Pavle in vstal.
»Prej že ne, pa —*
♦Bodi pametna, pa ne hodi», ji je prigovarjal. »Ali boš vprašal očeta? Saj imaš priliko v gozdu. Sama pa se jih bojim".
»Ne vem. — Ne, ne bom. In če bi se tebi kaj zgodilo, meniš, da bi imel mirno vest. Ko bi me oče žalostno gledali, ko bi te ne bilo, meniš, da bi se mi zdelo prav.*
»Ali boš, Pavle? ga je prosila Anica.
»Ne.»
»Kakor hočeš!* In Anica je jezno odšla v sobo in zaloputnila vrata za seboj.
Pavle je nekaj časa stal na vratih, a ko Anice le ni bilo iz sobe, je odšel proti gozdu.
V gozdu je vladala praznična tišina. Zelene bukve so širile svoje široke veje, zeleni, skoraj prozorni lističi so komaj vidno trepetali, na jel-kinih vejah so se rumeneli pogonki, po tleh pa so se zibale cveteče anemone (veternice), švigale ga-ščerice, žuželke in iz daljave se je čulo enoglasno kukanje.
Mir, ki je dihal v gozdu, in balzamični vonj sta kaj dobro dela Pavlu. Izprva je bil nezadovoljen. Zakaj ? Ni si vedel odgovora. Ker hoče Anica v mesto ? Najbrže radi tega. In vendar kaj more zato. Zakaj ga to vznemirja?*
Razmišljal je, raznvšljal in naposled si je
moral pripo/nati, da ni ravnodušen z ozirom na Anico. —r In vendar — jezno je vdaril z roko po grmu in prepodil metulja ki je počival na lističu. Ta pa je preplašeno splaval kvišku vrtoglavil se v solnčnih žarkih a ni bil dolgo sam. Kmalu je dobil tovariša in oba sta se zigravala v veselih poletih po ozračju.
Kaj naj stori ? Ali naj pove očetu, ali naj ga pregovori, da jo pusti ? Lahko — vendar, ne bo li s tem tudi on odgovoren za vse, kar se ji lahko pripeti v mestu zlasti neizkušeni, priprosti deklici. Ali sme ? — Gotovo da ne — —. Kukavični glas je prihajal bližje. Ptica je sedla vrh jelke prav blizu njega in glasno nekam poredno kukala, kakor bi ga hotela dražiti.
Pavle pa je vzel puško, pomeril proti vrhu — pa se premislil in zopet odložil.
Ne, čemu? Kaj mu je hudega storila. More li ptica zato, če je on razdvojen potrt?
In zopet so se mu misli vzvrtile okrog A-nice. Skušal se jih je otresti. Opazoval je okrog sebe po gozdu — a vedno in vedno so se mu vračale z novo silo. Naposled je sklenil, da pove očetu, kako in kaj. A tudi to mu ni ugajalo. Potem bo pa Anica jezna. Počaka še nekaj dni, mogoče bo potem Anica na to pozabila In če ne ?
Še neko drugo sredstvo mu je prišlo na um. In neka radost se ga je lotila tedaj. Zaviiskal je, glasno in krepko, kakor že dolgo ne. Tam od škocijanskih v« tlin pa se je zategnjeno odzval jek: ju —hu —hu!
Vlil.
Vojaki so prišli v vas. Kamorkoli si pogledal, si zagledal modro obleko. Na vsakem oglu so stali o popoldnevih po dva, po trije in se smejali, šalili, norčevali.
Po vsi vasi se je pričelo neko nenavadno življenje. Ženske so ostajale doma, ali iz radovednosti ali iz dihičkaželjnosti. Povsodi so pekli kruh in ga prodajali vojakom, pri Jerčinu, pri Kvanjiču, pri Šrajevcu in ob enem razpečavali vodeno žganje. Vse je hotelo obogateti pri vojakih siromakih, jj jj Zlasti Mlakova Franica se je bila „nacifrala*. Lase si je docela počešljala po najnovejši modi. One na sencih je spustila, da so ji segali prav do črnih obrvi, ki jih je bila z ogljem na lahno očrnila, vtaknila za češelj rdeč klinček in obula rumene čevljičke. Potem pa je vzela šivanje — tako nekam soparno se ji je zdelo zadnji čas v sobi, kakor še nikoli — in sedla zunaj pred hišo na klop. Potem pa se je ozirala kar tako slučajno po vojakih, ki so stali na oglu.
Vojaki, ki so kmalu opazili to njeno «slu-čajno" oziranje, so se bližali in stali včasih celo popoldne pri nji in ji nagajali. Včasih pa je kar
tako .slačajno‘> seveda prišla Dneljeva Nežika, Pe-skova Ivanka, Hladova in Zelinčeva Pepca. Pre-širen smeh, napojen z neko nezdravo rezkostjo se je tu in tam razlegal po doljnem konca vasi.
In tako življenje se je ponavljalo popoldne za popoldnem, bodi i v lepem ali grdem vremenu. Pred Mlakovo hišo je bilo 'vedno dovolj vojakov. In Franckina mati je videla vse to, pa jih ni zapodila. Kar ugajalo ji je, da se za njeno Francko kar trgajo. Očeta ni bilo In ko bi bil, bil je predober človek, ki je stal pod v Ijo in željo svoje žene, a sicer dober, pameten, miroljuben človek.
Edino njena sestra Urša se je zgražda nad tem, a posledica tega je bila, da jjo Francka en teden ni pogledala, mati jo je pa celo oštela. Od takrat pa je Urša molčala. A ko je prišel starejši brat Anton iz Amerike, šla je z njim nazaj.
Mihevčeve Anice pa od onega dne, odkar je bila odšla tako jezno, ni bilo več pri Mlakovih. A ona vedna enakomernost gori na samoti in želja poizvedeti, če je Toničeva že pisala in kaj sta jo prignali neko popoldne.
Franica je sedela sama pred hišo. Z glavo se je naslanjaja na zid in mižala je. Nasmeh ji je legal krog usten. Anica je zapazila njeno zamišljenost. Hotela jo je iznenad ti. Po prstih se ji je bližala. A suha vejica je polenila pod njenimi stopinjami. Franica je leno dvignila trepalnice. A ko je videla, da je samo Anica, jih je zopet zaprla.
«Ali si ti ?“
„Saj vidiš. Kaj pa sanjariš, gotovo kaj prijetnega*.
„Beži, beži. Dolgo te ni bilo. Kaj pa. si počela gori na samoti. In sedaj, ko je toliko vojakov in tako prij tno\
,No, ravno vojakov me je sram."
„Tako ‘č — hi — hi" se je smejala Francka na vse grlo. Saj niso tako hudi. Pri nas so včasih po celo popoldne. In nekateri so celo lepi in pa tako prijazni-1.
„Mogoče. A naš oče pra ijo, da niso nič prida. In oni vedo, saj so bili sami tudi pri vojakih.*
Jla, ha.“ Zato ker tvoj oče pravijo ’ Jaz jih pa sama poznam in reči moram, da mi ugajajo.
.Franica 1*
.No
.Kaj pa Klemen?"
<Ta ? Saj mi tako ali tako ne uide. Saj je ves zateleban v mene. Zato pa se lahko pokrat-kočasim z vojaku.
Anica pa je umolknila. Tako čudno, tako lahkomišeljno — o ne, hudobno ravnanje I Ne ona bi nikdar ne ravnala tako ko bi imela zaročenca kakor Franica.
«Mogoče, ti ni prav tako?" vpraša Franica, ki je opazila njen molk.
«Meni? Ne. Veš, ko bi bila jaz, kakor ti,
ne.»
«No, ker pa nisi ti jaz."
«Klanjam se gospodičnije pretrgal njen odgovor sladek glas mladega narednika, ki je prihajal bližje.
.Tako pozno, gospod Lindner ? mu je očitala Franica in mu naredila prostor poleg sebe Narednik pa je sedel k Anici in jo hotel prijeti za roko. Ta pa je vstala. Roki sta se ji tresli razburjenosti in po vsem životu je trepetala.
.Kaj že greš?"
»Da.*
In ko se je ozrla na voglu je še videla kako je narednik objel Franico krog pasu. Potem pa je Anica začela teči in tekla skoro do doma. Stud, gnjus in nevolja so se se je lotevali. Zakaj je Franica taka? Kje se je navzela teh čud n h misli? Ubogi Klemen! Kar smilil se ji je, da je prišel ravno Francki v roke. Škoda zanj! In ona bi nikdar ne ravnala tako. Nikdar. A kaj, ko ga ni? Pavlo ? — Mara zanjo saj je do vseh enako prijazen. In zadnjič je odšel celo jezen.
Potem pa je odvezala beli predpasnik in ga zganila ter položila v skrinjo in začela pripravljati in lupiti krompir za večerjo. Njene misli pa so se ono popoldne še dolgo sukale okoli Franice, vojakov, Pavleta in Klemena.
IX.
Mihovec je bil prišel v mraku iz vasi. Pipico je kadil in zrl proti tlom, kakor bi bil kaj izgubil. Obraz mu je bil teman, obrvi nauirščene, okrog ust mu je ležala neka resna poteza. Tak je bil Mihovec vedno, kadar je bil jezen.
Danes je stopil doli v vas na merico vina. Dobil je Pavleta doli. Ta mu je povedal željo Anično. Potem pa tudi,-kaj se je v Trstu zgodilo s Toničevo P anko, da je izgubila z lepo gosposko obleko svoje poštenje, svoje dobro ime. Potem je pa Mihovec vdaril ob mizo tam pri Ivanu, da so kozarci kar odskočili. Tako je bil jezen. Njegova hči, pa naj bi šla v mesto, da se izpridi. Nikakor ne ! To misel ji hočem iz glave hitro izbiti. Pavle pa ga	je	prosil, naj	molči, da	bo še	sam
z njo govoril	in	jo gotovo	pregovoril.	In ni mu dal
prej miru, dokler mu ni obljubil.
Mihovec je odložil nakupljene stvari na klop v hiši, pljunil iz ust, potegnil iz pipice in poklical:
»Anica !"
Čuden	in	osoren se	ji je zdel	očetov	glas.
Stopila je v	sobico in se	delala mi no. A k	r ne-
hote ji je utripalo srce bolj kakor navadno.
„Kaj je, oče?"
,Kedo te je vzredil ?'
Hči ga je začudeno pogledala, je-li se oče šali. A ko je videla njegove resne oči in trde, kakor jeklene poteze na obrazu — je odgovorila tiho :
Vi ‘
«Kedo te je učil moliti in spolnovati božje zapovedi ?“
.Ali oče'?»
„Nič oče ! Odgovori P
Tako rezko in ukazovalno je govoril. Docela je bil pozabil, da je obljubil Pavletu molčati.
„Vi, oče.»
„Tako ! Kedo te je,hranil in oblačil dose-
daj ?“
♦ Ali zakaj vprašujete?*
, Odgovori !“
,1 vi!.
.Tako, jaz ! In mene, ki sem te vzgojil, mene ki sem te učil moliti, mene, ki sem te hranil in oblačil, mene — svojega očeta, si hotela zapustiti. Je res ?»
«Oče 1“
.Govori! Je-li res ?“
«Res.“
„ln ti nisi pomislila, da bi očetu s tem iztrgala srce in ga poteptala na tla, nisi pomislila, da bi ravnala z njim, kakor ne ravna nobena prava hči s svojim očetom.
.Oče, saj — ?“
,Ha, oče! Ali še veš, da sem tvoj oče ? Ali me nisi hotela zapustiti?.
In starec je vrgel pipico, ki jo je imel v roki po tleh in'stisnil pesti.
«In to samo za to, da bi lahko počela, kar bi hotela, da bi postala taka ničvrednica kakor ta-le Toničeva, ki je izgubila svoje poštenje in bodo ljudje kmalu s prstom kazali za njo. To si hotela storiti meni, sivolasemu očetu in ti, hči moja ?“
Mihevce je govoril trpkeje. Ni se zmenil za Aničen jok, ne za njeno opravičevanje, samo sveta jeza je govorila iz njega. Daši miren in krolak navadno, je postal sedaj brezobziren, brezčuten.
,Ne, ti nisi moja hči!*
,Oče*!“
Tako bolestno, tako otožno je vskliknila A-
nica.
„Nič več, oče. Zavrgla si me tedaj, ko si se odločila, da greš stran od mene v mesto. Pojdi 1*
S prstom je pokazal vrata, Anica pa je krčevito zaihtela in se obrnila proti vratom. Vse to je prišlo nad njo iznenada, tako hitro, da niti pojmiti ni mogla, kaj se je zgodilo. Opotekaje je šla skozi vrata na prosto in od todi v noč naprej, naprej.
Ob poti pa so peli murni, tuintam se je o-glasil iz spanja prebujeni ptiček.
Starec pa se je naslonil na mizo, na roki položil glavo in strmel pred se, skoraj brez občutka. Ničesar ni slišal. Vse mu je šumelo po glavi, utis za utisom se je vrstil, a tako hitro, tako nedoločno. da ni mogel ničesar razbrati.
V mali sobi pa je postalo tako tiho, kakor v gozdu pred nevihto, le tuintam se je začul hropeči vzdih, kakor sunki vetra v gozdu med drevjem.
X.
Anica je šla kar naprej. Ni se ozrla ni na desno, ni na levo. Zraven pa je ihtela, da se je krčevito stresalo njeno telo. Šumelo ji je po glavi. Misel za mislijo je vstajala brez reda, brez vrste; ena silnejša od druge. Zraven pa jo je vznemirjala zavest, da jo je oče spodil iz doma. In pri tern je izgubila stezo in tavala kar naprej med drevjem, med trnjem in grmičjem, ki ji je trgalo obleko. Potem pa jo je goščava primorala, da 'se je ustavila. Še le sedaj tse je zavedla, da je v gozdu, sama po noči in strah se je je loteval. Obrnila se je in šla nazaj. Včasi je zadela v drevo z glavo, tuintam ji je noga obstala v trhlem dračju med robidovjem. Komaj da se je premikala. Noge so jo bolele, oči skelele, telo se je tuintam treslo v globokem izdihu. Tako trudna je bila in osamljena kakor ptica pod nebom. A še ta si poišče gnezdo, ona pa ga nima več.
Sedla je na kamen, da počaka jutra ali pa lune-, ki se skriva za oblaki.
Tiho, tako mirno je bilo vse povsodi. Le šumenje in valovanje Škocijansko vode, ki se je slišalo pod njo, se je skrivnostno raznašalo po sni-vajočem gozdu.
Anico pa je to šumenje spominjalo na srečne dni, ki jih je preživela v gozdu, na dni, ki so da* nes minuli. Da, ni jih več. In zakaj ? Ker je ho* tela v mesto proč od svojega očeta. Zakaj bi ona ne smela, če gredo druge ? Toničeva ! Kaj je že rekel oče, da bodo ljudje s prstom kazali za njo, ? Ivanka da se je tako daleč izpozabila ? In spomnila se je, kako ji je takrat povdarjala: ^znati je treba, pa jeM. To je torej! In to je bilo, kar je prineslo Toničevi gosposko krilo, kolo, to in ne služba ? Moj Bog 1 — In pa Mlakova Franica, saj jo tudi taka — in bila je v mestu. Še le sedaj ji je umevno njeno čudno, nedostojno obnašanje. V mestu torej. In. ona sama je tudi hotela v mesto. Ali je bilo treba? Saj ji ni bilo nič hudega tukaj na samoti. Stran je hotela v negotovo, morda zanjo nečastno bodočnost. Da je mogla biti tako slepa, tako lahkomišeljna. Ne ni bilo prav. In radi
tega, starega očeta tako razjeziti, užalostiti. Ne, nič več !
Vstala je in stopala previdno naprej. Luna je posvetila na nebu in ji pomagala, da je prišla do prave poti. Hodila je komaj kakih pet minut, ko je začula pred seboj korake in kmalu je stal pred njo — Pavle.
.Anica !“
,Pavle 1“
Oba kmalu sta vskliknila začudena.
«Kaj pa delaš tukaj?'
In Anica se je iznova spomnila nocojšnjega dogodka. Kmalu bi bila zaplakala. A sramovala se je. Počasi in v pretrganih stavkih mu je povedala vse.
Pavle se je čudil.
.In vendar, saj so mi obljubili, da ti ne store ničesar in da ti ne omenijo, dokler ne bi še jaz sam govoril s teboj.»
»Jezni so bili“ je tiho zaihtela.
»Anica ?»
A ona je le plakala.
»Kam pa si hotela?*
»Domov, k očetu."
»Čakaj, spremim te“, se ji je ponudil Pavle.
»Saj ni treba1*, se je branila Anica.
»Dveh se bodo gotovo ustrašili'.
.Ne, ne — Pavle.*
»Anica 1 Glej očetu sem zadnjič povedal tvojo željo in zraven sem pripomnil, da naj toliko časa počakajo, dokler ne bom govoril s teboj. In gotovo bi storil to jutri. A ker je že tako, storim danes."
Anica ga je začudeno pogledala in si s predpasnikom obrisala solze.
»Zadnjič, ko si mi povedala, da greš v Trst, si me prosila, naj pregovorim očeta. Sam ne vem, zakaj, a kar tako čudno čustvo se me je lotilo. Tako neprijetno me je dimila misel, da bi šla v mesto in postala enaka drugim. Jezno sem odšel, naposled pa sem se nečesa zamislil in zavriskal sem. Ali veš, zakaj sem bil tako vesel?*
»Kako naj bi vedela ?
»Ali res ne?»
Neka misel se ji je porajala v glavi. A zdela se ji je skoro nemogoča.
»Res ne !",
,No, vidiš! Če že drugače ne pregovorim Anice, sem si mislil, poprosim jo, naj zaradi mene ostane doma. Ali bi bila ?
Anica pa ni vedela, kaj bi mu odgovorila. Bila je zbegana in vendar srečna.
»Govori Anica! Bi bila radi mene ostala doma ?*
»Bi!“
Tako boječe, tiho, a tudi tako srečno je zvenela ta pritrditev.
«Anica!"
Skoro zavriskal je Pavle tako je bil srečen.
Potem pa sta se vračala proti domu. In gozd je šumel tiho pesem o mladih, srečnih srcih. Pred hišo je sedel stari Mihevec, oprt na koleni in gledal pred se, ko sta stopila predenj.
In starec je tisti večer skoraj plakal, ni vedel ali radi sreče, ali zato, ker se mu je Anica vrnila.
*
♦ *
Leto je bilo minulo.
Že davno je bila prišla pomlad. Polje in travniki so ozeleneli, perje brez in topolov, prej skoro prozorno, je bilo že zeleno kakor smaragd. Sto, tisoč trepetajočih glasov se je čulo zunaj v gozdu v belih cvetnih čašicah, sto raznih barv v slikovitem neredu, rumeno svetlobni trakovi med gostimi jelkami, sto in sto glasov ptic pevk, ki so gnezdile.
Anica je sedela pred kočo pod jablano z detetom naročji, ki je spalo. Na brunu pa je sedel stari Mihevec in žulil svojo kratko pipico.
V enem letu, koliko se je izpremenilo. A ne v okolici, ne na koči. Okolica je ostala še vedno ista — in koča tudi. A pri Anici mnogo. Iz one nestalne sreče, ki jo je lani gonila z domačije v svet, je postala stalna sreča. Ne na tujem je ni dobila, niti Toničeva Ivanka, ki hira in vene doma, odkar je prišla iz mesta. Ni je dobila v gosposki obleki, ne ona ne Mlakova Franica.
Njena sreča je njen mož Pavle in malo dete ter tiha domača zadovoljnost. Kaj bi bilo, ko bi šla z doma, v svet ? Nikdar bi ne bila tako srečna, tako zadovojna drugje kakor na domači grudi. In mogoče bi bila izgubila v tujini poštenje, dobro ime, onesrečila sebe in očeta. Tako pa — Da srečo ji je prinesel njen Pavle tedaj, ko je radi njega ostala doma. Res »ljubo domd, kdor ga ima.*
Mlakova Franica je še vedno sama. Klemen, orožniški postajevodja, jo je pustil. Vojakov pa tudi ni bilo, da bi se je usmilili.
Dneljeva Nežika pa zahaja še vedno k nji. Včasih se zmeniti o Anici, obirati jo, a navaden konec njihovega pogovora je;
«Mene nihče neče !
Mene tudi nel*
Dolžniki,
ki so dobili te dni račun našega upravništva po pošti, naj izvole kmalu poravnati svoj dolg, da se jim bo list redno pošiljal.
PRVA PREVARA.
(Spisala Planinka.)
Službovala je v jako lepem kraju nekje na Gorenjskem za poštno upraviteljico. Življenje ji je teklo.mirno in vsakdanje, le v poletnem času je postalo v tem kraju živahno. Tujci so prihajali trumoma vživat pristen planinski zrak. Tudi ona se je veselila poletja, vedela je, da ne bo več tako sama, kajti naenkrat ji je začelo srce burneje utripati, začelo je hrepeneti po nekej sreči, katera ji je bilo do sedaj še neznana in ravno zato se ji je zdela tudi nedosegljiva.
Nekega poletnega dne je šla na bližnji holmec. Sedla je v travo. Prelep razgled je bil od tod na mogočne vrhove onkraj doline, na ostre grebene Kepe, Golice in Rožice. Čaroben je od tod vid na Stol po zimi, kadar gori vrbovje v svitu večernih solnčnih žarkov. V bližini je Vint-garski slap, eden iz med treh slovečih in enakovrednih biserov na Gorenjskem, Peričnika, Šuma, in Savice. Na. severni strani se vidi blejsko jezero. Spodaj modra vodna površina, sredi nje otok s cerkvico, na obrežju nasproti bele hišice in razkošni dvorci letoviščarjev, med temnozelenim drevjem, grad, viseč na vodo vrhu sive pečine — v ozadju pa višave prostrane Jelovice, pokrite z gostimi šumami in gorski vrhovi Karavank. Onkraj Save, tik stene štrli samotno v zrak vitek apnen stolp Babji zob.
Nemo je zrla na solncne žarke, ki so se potapljali v globino jezera, kakor, da bi jim bilo to slovo težko, a ves ta popled v krasno naravo, jo danes ne zanima. Pričakovala je nekoga. In res iz pod bližnjega grma se vzdigne nekdo in se ji bliža počasnih korakov. Poznala ga ni akoravno sta si dopisovala že teden dni, a slutila je, da je on. Vsa kri ji šine hipoma v glavo in zopet k srcu, a komaj se je prav zavedla, je že stal pred njo, se ji nalahko priklonil in predstavil I. I. ahsolvirani jurist itd. Nato je stal nekoliko trenutkov, ne da bi kaj rekel, gledal ji na pol zvedavo na pol predrzno naravnost v oči. Nekak sarkastičen smeh mu je igral okrog usten. Nato sta govorila vsakdanje reči. Med tem si ga je ogledala tudi ona natančneje. Lep ni bil, a njej je ugajal njegov sarkazem. Kmalu na to sta se poslovila z različnimi čustvi v srcu. Nato sta se shajala vsak dan na določenem prostoru ali pa na pošti. A njej ni niti na misel prišlo, da bo posegel kmalu on v nje sedaj tako mirno življenje, ter odločeval o njeni bodoči usodi.
Akoravno ji še ni rekel, da mu je ona morda več nego druge, se je vendar veselila teh sestankov. Nekega dne, ko ga ni bilo na določen sestanek je prišla do spoznanja, da njeno
razmerje napram njemu ni samo prijateljstvo, prepričala se je, da ji je on več nego drugi možki, s katerimi je veliko občevala, da naenkrat je spoznala, da ga ljubi iskreno, nesebično in da ta čut v njenem srcu ni moč več iztrgati; kajti pregloboko se je vkoreninila ljubezen do njega. Vedela je, da ne bo nikdar mogla zahtevati od njega ljubezni v istej meri, kakor ga je ona ljubila. Vedela je, da ji bo nekoč, kadar se bo najmanj nadejala razodel ljubezen, da jo bo pritisnil na prsi in burno poljubil, vedela, da ji bo obetal zakon, a vedela je tudi, da ta njegova ljubezen ne bo trpela dolgo, da bode prelomil dano ji besedo, vedela da bo rekel ne smem, ne morem, poročiti moram denar, a ne deklico katero ljubim — vse to je vedela, obup ji je napolnjeval srce, vstrepetala je pri teh mislih in baš radi tega še bolj željno pričakovala onega trenutka, da ji razodene ljubezen.
Zgodilo se je to nekega večera, ko sta se vozila po blejskem jezeru. Luna je razlivala svoje srebrne žarke na gladino jezera. Nebroj zvezdic je migljalo na nebu. Vse je bilo tiho, le šumenje listja v gozdu se je slišalo s katerim se je poigraval lahen vetrič. Veslal je sam z veliko spretnostjo. Prišla sta do otoka s cerkvico. Tu sta za trenutek izstopila ter zrla v mirno temno jezero. Prijel jo je lahko okrog pasu, ji pogledal globoko v oči, se nagnil in poljubil, ter šepetal ji o neizmerni ljubezni, katera napolnuje njegovo srce, jo vprašal, ako bi mu hotela postati družica za celo življenje. Za trenutek bila je vsa omamljena a hipoma se je zavedla, srce se ji je skrčilo, solze so ji napolnile oči, ter ga pogledala vprašujoč in rekla : Rado, govoriš li resnico ? A postal je naenkrat hladen, odgovoril ji ni nič, le z rameni nekako mignil, prizadet, kakor da bi nedolžno nje oko prodrlo v skrivnosti njegovega srca.
Kmalu nato .je odšel v državno službo. Prišel je pogostoma ter obetal, da se vrne. Verjela mu je in kako tudi ne ? Prišla je jesen, polja so se rjovila,, sadno in drugo drevje je bilo skoro do cela golo ter stegalo svoje veje v hladno o-zračje. Po gozdu je šumelo listje pod nogami, le tu in tam je bilo videti kak skromen podlesek. Vsaki dan ga je pričakovala, vsaj ji je to obljubil v zadnjem pismu. A ni ga bilo. Na enkrat je spoznala vse realnost življenja. Kako kratke sanje so bile njena ljubezen, njena sreča. Kako nesrečno se je čutila za vsakim korakom sledil ji je obup in žalost, vstrajati je hotela prenašati udarec u-sode vsaj navidezno. Ni hotela kazati svetu, kako grozno trpi, kazala je povsodi vesel, smejajoči se obraz, še bolj nego popreje, ko je bila srečna, da ni hotela, da triumlira on, da je zakopal nje
■mlado brezskrbno življenje, ni hotela da bi jo kedo pomiloval, kazala se je veselo in nikdo ni spoznal, da iz tega smejajočega se obraza govori le obup. Zatrti so bili hipoma vsi blagi čuti, zatrto upanje v srečnejšo prihodnjost, zatrta vsaka vera v ljudi. Da s trnjem je bila odsih dob posuta nje življenska pot, in spoznala je četudi ni hotela spoznati da‘ med trnjem raste še ena roža, katere vonj jo pa ni omamil.
Spoznala je, da mladostne sanje minejo ob prvej prevari, da mine ljubezen in zdelo se ji je
da ostane neki le bogastvo in sijaj.
*
* *
Prvi vtisi spoznanja so bili obupni. Prva sodba spoznanja je bila prenagla. Vrhunec obupa je bila roža z omamljivim vonjem. Ta vonj pa je ni omamil. Mamilo jo je le bogastvo in sijaj, da mamilo, a ne omamilo.
Prišli so zopet mirni, tihi trenutki. Zamislila se je nazaj v mlade, v mlajše dni, ko ni bilo nje
sice še odprto posvetni, zapeljivi ljubezni, ko je nje srce plamtelo v ljubezni do nebeške Kraljice, katera si je izbrala na tem prelepem Otoku svoje bivališče. Spomnila se je, kako srečna je bila, ko je kakor planinska vila prepevala Mariji pesmice, spomnila se je, kako je nekoč v priprostem zaupanju potegovala za vrv v cerkvici, da ji glas zvona izpolni željo pri nebeški Materi. Spoznala je, da on ni bil vreden nje ljubezni, da le Marija zna ljubiti ljubeče srce — in vrnila se je k nji. Sveta ljubezen je zažarela še z večjim plamenom, ko nekdaj, ko je sedaj prejela Onega, ki pravi: «Pridite k meni vsi, ki ste obteženih In lažje ji je bilo, oh kako lahko, kako sladko, kako prijetno. Bila je zopet srečna, srečnejša ko nekdaj — — — — — — Le nekaj je želela, da bi nje mlajše lahkomišeljne tovarišice ne doživele take prevare, kakor jo je bila sama. To željo je imela, ko je potegnila za skrivnosten zvon — — — —.
Tržaška noša pred 700 leti.
Književnost in umetnost
Lahko mašo za mnšane zbore je zložil g. Fr. Kimovec na Bledu. Lepo tiskana partitura stane v katoliški bukvami v Ljubljani K P80, posamezni glasovi pa 40 vin.
Knjižiča , Na plos* ho te dni natisnena in jo začnemo koj potem razpošiljati
..Ljudske knijžnice' pivi zvezek je že izšel. Prinaša začetek večje angleške povesti .Znamenje šiitih. 'Ljudska knjižnica bo izhajala vsakih 14dni in bo obsegal vsak zvezek 48 strani. Cena posa-
nežnega zvezka je 20 vin po pošti 2 vin. več Naročajte.v katol. bukvami v Ljubljani.
Leposlovuo knjižico pa je res vredno naročiti vezano. Ta vezava je res ukusna in ne predraga. Cena vezane knjige K 3.—-
K o 1 **i ci n r 6 fi It.
November.
11. XXIII. pobinkoštna nedelja. (Evangelij ; Jezus obudi Jajrovo hčer.) Martin, škof; Mena, muč. — 12. pon-deljek. Martin, pap. muč.; Livin, škof. — 13. torek. Stani-
slav Kostka, sp.; Didak. sp' — 14. sreda. Jozafal, sp. m. Serapijon, muč, — 15. četrtek' Leopold, vojvoda ; Jedert, dev. — 16. petek, Edmund, šk.; Otmar, opat. — Danes je mlaj ob 9 uri 34’ zjutraj. Spremenljivo vreme. — 17. sobota Gregorij, šk.; Viktorija muč.
18. XXIV. pobinkoštna nedelja. (Evangelij : Prilika o gorčičnem z nu.) Varstvo Dec. Marnje, Odon, opat; Evgen sp. — 19. pondeljek. Elizabeta, kraljica; Poncijan, pap. m. — 10. torek. Feliks Val., sp.; Edmund, kralj. — 21. sreda. Darovanje Marije Dev.; Eolumban, sp, — 22. četrtek. Cecilija, dev. muč., Maver, muč. — 23. petek. Klemen, pap. muč ; Felicita, muč., — Danes je prvi krajec ab 1 uri 37 min. po noči. Deževno vreme. — 24. sobota. Janez od križa, sp.; Hrizogon. muč.
Kaj pravi politika?
Avstrija-Otrrskii. Umrl je nadvojvoda Oton, brat prestolonaslednika. Pokojni vojvoda, ki je bil general kavalerije, je zapustil svet v najlep šib letih. Pokopali so ga v torek popoludne z velikimi častmi v kapucinski cerkvi. — Na mesto ministra Šenajha, ki je postal državni vojni minister, je imenovan za domobranskega ministra general Ločer, kateri je bil te dni predstavljen državni zbornici. Minister Šenajh se je bil podal v Budapešto in je rekel, da se je krivo tolmačilo njegova izvajanja glede zvišanja vojaških novincev. To da je sicer potrebno, ali za sedaj se še ne misli na to. Ogrska vlada sicer ni nasprotna zvišanju, toda le pod gotovimi pogoji. Pogoji pa, ki jih bodo svoj čas stavili Ogri, bodo gotovo narodnega značaja. Novi zunanji minister baron Erental se je podal v Petrograd; poda se v kratkem tudi v Berolin. Ker je bil te dni tudi ruski zunanji minister Izvolski v Berolinu, so nastale govorice, da se snuje med Nemčijo, Ru sijo in Avstrijo zveza. --Državni zbor. Zakon o podržavljenju Severne železnice je bil vsprejet in ga je cesar že potrdil. Rekli smo zadnjič, da je prišel odsek za volilno reformo do mrtve točke, namreč o dvetretjinski večini, potrebni za spremembo volivnih okrajev, in da se ne more ganiti naprej. Tu je cesar poklical k sebi parlamentarne ministre, in jim rekel, naj uplivajo na svoje stranke, da rešijo hitro tudi to točko. In res je bil sprejet Gesmanov predlog, po katerem mora biti navzočih vsaj 343 poslan cev, če hočejo spremeniti volivna okrožja V zbornici pa so hoteli neprijatelji volivne reforme, ki so Vsenemci, češki radikalci, nekateri veleposestniki in slovenski liberalci z obstrukcijo preprečiti drugo branje, a je to veselje pokazil zopet Gesman. Stavil je namreč nujni predlog, s katerim se naroča poročevalcu volivnega odseka, da v najkrajšem času predloži žbornici svoje poročilo. Prvi je govoril za nujnost dr. Šušteršič.
Besneli so nasprotniki, a on jih je utrudil. Predlog je bil sprejet z velikansko večino, razgrajajoči poslanci pa so se osmešili, me 1 njimi tudi dr. Taučar, glavni govornik proti. — Vlada je predložila državnemu zboru zakonski načrt, po katerem se uredi na novo dalmatinski parobrodni promet. — Težkoče, ki so nastale pri posvetovanjih ogrske in avstrijske nagodbene komisije, so se ublažile. Zdaj razpravljajo pogodbo, ki jo nameravajo skleniti namesto carinske zveze. — Ogrska poslanska zbornica nadeljuje še vedno podrobno razpravo v pospeševanju domače industrije. Hrvatski posl. Pinterič je zahteval, naj se tudi na Hrvaškem pospešuje industrija, kar je Košut obljubil. — Hrvaški sabor je sklican na dan 12. t. m. — V Sarajevu so bili veliki izgredi. Priredili so jih fanatični Srbi proti hrvaškim katoličanom. —
Drugi kraji. Ropi so na dnevnem redu na Ruskem. — Ministersko krizo imajo v Bukarešti in v Sofiji. Listi so pisali, da odstopi tudi srbski minister Pašič, a sedaj ugovarjajo tem' govoricam. — Poljsko ljudstvo na Pruskem je razjar jeno. Nemci namreč ne dovolijo, da poljski otroci v šoli molijo v svojem jeziku. Nemška »kultura«. Posebno hudi so Nemci na škofa Stablevskega, ki se je potegnil za nesrečne Poljake. — Črnogorska skupščina ki je bila otvorjena s prestolnim govorom je izvolila za predsednika vojvodo Petroviča, za podpredsednika pa- Ivanoviča. — Francoski socijalisti so imeli svoj shod v Limo-žu. Tudi te je razcepilo vprašanje, kako se vesti nasproti militarizmu.
jtlaša drušfDa.
Slov. kat. izobraževalno društvo v listu. Po pogodbi bi bil moral biti slovesen nastop v prostorih S. Francesco d’ Assisi 15. I, že 24 oktobra. Neugodno vreme je prireditev prostorov zakasnilo. Če ne bo novih zaprek, se začne društveno življenje 18. novembra.
Moška Marijina družba v Trstu je imela dne 4. novembra svoj mesečni shod v cerkvi sv. Antona Novega, Pevci so zapeli dve novi Ma* rijni pesmi. Udeležba je bila obilna. Proti koncu je postal shod javen, ker se je cerkev odprla tudi za druge ljudi.
Ženska Marijina družba v Trstu. 1. t. m. je imela ženska Marijina družba svoj mesečni shod. Daši je bilo slabo vreme in je bilo marsikatero dekle zadržano doma radi službe, se je vendar zbralo lepo število družbenic. Pa saj take dni, ki so posvečeni spominu na drage pokoj-
nike, vsak človek kaj rad pohiti v cerkev. Vera naša edino prava zna tolažiti človeška srca. Služabniki gospodov tudi kaj radi uporabljajo take dni in kličejo vernikom: Kvišku srca ! Še malo potrpite ! Zopet se snidemo. Nekako tako je bilo jedro govora, ki ga'j e imel naš voditelj ob shodu. Dalajte v času, da bo srečno svidenje v večnosti. Dejalo se je: Lepo število nas je bilo zbranih. A navadno nas je toliko, da, da so nam prostori pretesni. Bo treba misliti in odločite se kako od-pomoči temu nedostatku. Kaj pa če bi se dekleta in žene posebej shajale ? Ta misel v mnogoterem obziru ne bi bila tako napačna. Pa počakajmo malo. llomo videli, kaj nam prinese občni zbor in nove volitve v odbor. Občni zbor bode namreč 22. t. m. četrtek po soprazniku »Matere božje zdravja* v prostorih katoliškega izobraževalnega društvo v ulici S. Francesco št. 15. I. ob 4 uri popoldne. Spored bode ta : Nagovor voditelja, poročilo o delovanju, dohodkih m stroških družbe, volitev novega odbora in slučajnosti. Povabijo se na shod prave družbenice, namreč one, ki so redno prihajale na shode in opravljale vestno in v pravem duhu svoje dolžnosti. Takih, ki Marijino družbo le tedaj poznajo, kadar treba zgago delati, k zborovanju ni treba. Bogu in ljudem bo bolje vstreženo.
NOVICE.
4- ITevzvišeiii gospod škM' je obiskal minoli pondcljek, dne 5. t. m., rojansko duhovščino. Fri tej priložnosti je pogledal tudi v .Marijin dom“. S snago v cerkvi in z redom v pisarni je bil prevzvišeni prav zadovoljen.
Novo mašo je daroval dne 1. novembra v Rimu naš rojak bivši predsednik .Danice11, bivši profesor na goriški gimnaziji g. dr. Jošef Srebril i č. Vse najboljše !
Dekanijska konferenca za Trst se je vršila v sredo pod predsedstvom stolnega župnika g. Martelanca, ker je g. dekan Fabris nekoliko bolan
V osrednjem semenišču v Dorici je letos za našo škofijo v vseh štirih tečajih 23 bogoslovcev. Na novo sprejetih je bilo sedem, drugoletnikov je pet, tretjeletniki trije, četrtoletnikov osem. Prihodnje poletje bomo torej dobili vendarle nekaj novih duhovnikov, za dve leli pa prav malo.
-j- Odbor družbe sv. Mohorja naznanja, da je izmed razpisanih nagrad za dve povesti določil prvo nagrado v znesku 3000 kron povesti pod geslom ,Ž i v 1 j e n j e je b o ju, spisal g. Engelbert
Ga n gl, udihlj v Idriji, drugo nagrado v znesku 11>00 kron povesti .Novo ž i v 1 j e rrj e11, spisal g. dr. Fr. Detela, ravnatelj v p. v Novem mestu.
-j- O Mohorjevih knjigah smo dobili iz Šlajer-skega sledeči glas, ki ga radi priobčujemo: Mohorjeve knjige smo prejeli. Pravo veselje so mar sikaleri kmečki hiši. Pa še bolj bi knijge ugajale, če bi imele več in pa lepih slik nekako tako, kakor slična nemška družba sv. Jožefa. Tako bi bilo našim ljudem bolj vstreženo in pa število udov bi narastlo. Toliko na znanje slavni Mohorjevi družbi.
4- Zavod sv. Mkola ja v Spijeta. V dalmatinskem mestu Spljet (Spalato) snujejo sedaj požrtvovalni gospodje tak zavod, kakoršen je zavod sv. Nikolaja v Trstu, ki skrbi za brezposelne služkinje. Profesor D. Ante AHievič v spletskem semenišču, se je pred kratkim obrnil na škofijo v Trst s prošnjo, da bi mu poslali pravila tukajšnjega zavoda kot vzorec pri snovanju tamošnjega zavoda. Želimo, da bi se započeto delo kaj kmalu dobro posrečilo.
X Družbe sv. firila iu Metoda v Ljubljani 176. vodstvena seja se je vršila v sredo, dne 17. oktobra 1906. v družbinih prostorih »Narodnega doma“. Navzočni: Tomo Zupan (prvomestnik), dr. Karel v tez Blehveis Trsteniški, Fran Črnagoj, Aleksander Hudovernik (blagajnik), Luka Svetec (namestni prvomestnik) Anion Svetek, dr. Ivan Svetina (tajnik), Ivan Šubic in Ivan Vrhovnik. Izmed nadzor-ništva je bil navzoč dr. Vladimir Ravnihar. Svojo odsotnost sta opravičila vodstveni ud dr. Pavel Turner in vodstveni svetovalec Ivan Murnik. — Po običajnem pozdravu je častital prvomestnik — otvorivši sejo ob 3. uri pop. — nameslnemu prvo-mestniku Luka Svetecu na njega jutrašnjem 80. imendanu ter prijavil, da je postal slavljenec povodom svoje 80. letnice dvakratni zastopnik dveh novih pokroviteljnin. Združena odbora šentpeter-ske ženske in moške podružnice ter združena odbora obeli ljubljanskih srednjemestnih ženskih podružnic sla darovala namreč po eno pokrovi-teljnino, koji se vpišeta na ime nam. prvomestnika. — V svrho hitrejšega reševanja družbinih zadev se je sklenilo ustanoviti dva odseka in sicer šolski In gospodarski odsek. V šolski odsek so bili izvoljeni: Ivan Šubic (načelnik), dr. Karel vitez Bleivveis Trsteniški Fran Črnagoj, dr. Ivan Svetina in Ivan Vrhovnik ; v gospodarski odsek so pa bili izvoljeni: Aleksander Hudovernik (načelnik); dr. Karet vitez Bleivveis Trsteniški. Fran Črnagoj, Anton Svetek in Ivan Vrhovnik. Ko se je še rešilo mnogo družbinih stvari ter se je ime« noval dr. Ivan Svetina za vesoljnega tajnika, je zaključil prvomestnik ob 6, uri sejo.
v
X Iz Kozjega no Slajerskem. Dne 28. oktobra se je vršil politični shod na Velikemkamnu, ki ga je priredilo katoliško politično društvo za kozjanski okraj. Vdeležba je bila mnogobrojna, zborovalcev je bilo okolo 300. Za sedanjo dobo prav lepo in zadostno število. Do 15 občin je bilo zastopanih po svojih županih in odbornikih. Poročal je na shodu državni poslanec gospod nadsvetnik dr. Vovšek o kmečkemu vprašanju, o obrtnih šolah in o volilni reformi. Gospod de želni poslanec dr. Jankovič pa je poročal o pro računu v deželni zbornici, o lovski postavi, o prenovitvi vinogradov in o novi obmejni sotelski železnici, ki bi se imela v kratkem graditi, ter o narodnem programu. Oba poslanca sta dobila obilo pohvale in sprejela zaupnico. Govorilo se je še marsikaj v korist kmečkemu ljudstvu. Sprejelo se je 5 resolucij. Potem je po trikratnem živioklicu na presv. cesarja in sv. očeta Pija X. predsednik č. g. duh. svetnik Marko Tomašič župnik pilštanjski zaključil zborovanje, ki je bilo zanimivo in bo zborovalcem ostalo v trajnem spominu. — Dne 4. novembra se je pa shod vršil v Lesičnem. O tem pa prihodnjič.
Na praznik vseh svetnikov ob 4. uri po-poludne je pridrvila grozna nevihta s hudourjem od južnezapadne strani. Vihar je razsajal, da smo mislili, da vse podere. Dež je pa lil curkoma, kakor bi kdo iz škafa vlival. Ta vihar je razgnal vse ljudi iz pokopališča, ki so kinčali grobove svojih rajnih, in tako je oviral dež pobožnost na grobovih. Drugi dan, vseh vernih duš pa je bil lep in jasen.
X Ne hodite na Nemško ! Iz Kozjega na Štajerskem nam piše prijatelj : Dne 13. oktobra je odšlo iz našega kraja okrog 30 fantov v nemške rudnike s trebuhom za kruhom. Pa marsikateremu fantu je že žal, da je zapustil svojo domovino, misle, da mu bodo v Nemčiji letela sama pečena pisčeta v grlo. A močno so se va rali, kar je razvidno iz njih pisem, da morejo tamkaj delati za žive in mrtve in si niso ne minute gotovi ivljenja. Marsikateri bi že rad prišel domov, pa mu denarne moči ne dupuščajo. Ljubi fantje, ne hrepenite preveč po drugih ptujih krajih, da vam ne bode kedaj žal; saj v naši ljubi domovini je za pridnega in delavnega človeka do volj dela in jela. »Ljubo doma, kdor ga ima.*
X Novi oklepi za škatljice vžigalic. Družbi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani v korist, je založila modna trgovina Engelbert Skušek v Ljubljani lične oklepe za mali format naših družbinih vžigalic. Praktičnost teh oklepov bode vsakdo takoj uvidel, ako jih rabi. Žepi namreč se obvarujojo, da
Odgovorni urednik: Iv a n Gorjup.
bi se ne umazali. Slovenci, sezajte po teh oklepih ter si jih nabavite, zahtevajte pa tudi da jih imej vsaka tobakarna na prodaj.
Za kratek čas.
(Sestavil R. Z.)
Krčmar: Kak pripomoček mi svetujete, da preženem te sitne podgane iz hiše ?
Gost: Napravite jim tak račun, kakor meni, pa vam bodo vse zbežale !
*
*	*
A.	: Zakaj si pa dal ravno svojemu najhujšemu
sovražniku svojo hčer za ženo ?
B.	: Tako se mislim najboij maščevati nad njim,
ga bo že ona mesto mene pokorila.
*
*	*
Gospodična (v čolnu, bojazljivo); O joj, čoln se pogreza na naši strani!
Nagajivec: Vidite, Marica, to pa radi tega, ker Vam je, kakor ste rekla, tako težko pri srcu.
Uganke.
I. Rešitev
1) Ko zajaha konja, 2) težko ju je obdržavati 3) 48 učencev.
Pravilno sta jih rešila : Kervišar Alojzij, dijak v Trstu in Muhič Frančišek, dijak v Mariboru. Obdarovan je Pkrat Muhič Fračišek.
II. Nove n g a nke.
1) V čem sta si podobna Koroško in jajce?
(Pustišek Mihael) ž) Oče ima 48 let sin pa it; pred kolikimi leti je bil oče 10 krat toliko star kot njegov sin? (Dijaki, kako postavite to jednačbo?) (J. U.) Čas zglasitve za darilo do 20. t. m.
><xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx
Kupujte narodni kolek!
x><xxxxxxxxxxxxy>xx>o<xxxxxxxx xxxxxxxx
Izdajatelj: Jakob Ukmar.