216
V. F.:
ANTON FOERSTER.
ŽIVLJENJEPISEN  NAČRT.
ajzaslužnejši   mož   na   slo-     očeta  tudi  še   stari  oče  in praded   in tudi
venskem glasbenem polju     vsi trije bratje. Prejšnje dni je bil vsak češki
je  brez   dvoma   častitljivi    ljudski  učitelj  tudi glasbenik,   vzgojitelj ne
regens   chori   ljubljanske     le  duha, marveč   tudi   srca;   učitelj   je   bil
stolnice,   naš prvi virtuoz    širitelj glasbe, ki drami srce k veselju, ki ga
na orgijah,  naš najgloblji     dviga k plemenitemu poletu, ki rodi v srcu
teoretik,naš najplodovitejši     ono   blaženo   razpoloženje,   ob katerem se
skladatelj in najvplivnejši glasbeni učitelj in     zaziblje duša v vznosito čuvstovanje. In tak
reformator — Anton Foerster, sin češkega naroda, ki je pa postal v* dolgoletnem delovanju med slovenskim narodom naš po srcu in po misli. Gotovo ustre-žemo mnogoštevilnim njegovim učencem in častivcem, ako podamo sliko njegovega delovanja. V zgodovini naše glasbe je Foerster glavna oseba, okoli katere se je do najnovejšega časa gibal skoro ves naš glasbeni pokret. Z veseljem mu posvečujemo naslednje vrstice. (Ured. „Dom in Sveta".)
		-S ¦¦¦ -is;	
;		Bi    * Mm	¦
0			
Anton  Foerster.
učitelj-glasbenik, pedagog in muzik je bil Foersterjev oče, da, bil je pravi prototip češkega učitelja. Kot naslednik svojemu očetu Tomažu kot učitelj oseniški, je vstrajal Foersterjev oče Jožef na istem mestu, v isti vasi več kot 50 let kot vzgojitelj treh rodov! Bil je otrokom to, kar je bil tudi njih staršem in dedom: od-gojitelj v ljudsko-šol-skih predmetih in pa vzgojitelj v glasbi. Kot učitelj je zasedel prestol organista v župni cerkvi ter budil ob orgeljskih zvokih in produkcijah od njega vzgojenega zbora in orkestra srca sovaščanov, blažil je njih  duše   ob ljubkih  starih   popevkah,  ki
Anton Foerster je bil rojen dne 20. decembra leta 1837.  v Osenicah, vasi okraja
Libanjskega na Češkem, kot sin ondotnega     kličejo z znanimi   svojimi melodijami z ne-
nadučitelja in vodja cerkvene glasbe Jožefa     odoljivo močjo v spomin srečo nekdaj pre-
Foersterja.  Foerster je potomec pedagoške    žitih   mladostnih   dni, Čarobnost božičnega
in hkrati muzikalne rodbine, kajti učitelji, in     veselja, spomladni sijaj velikonočne dobe ali
kot taki  tudi glasbeniki, so  mu bili poleg    poezijo drugih cerkvenih slavnosti.
217
Na očetovem domu, v šoli, je preživel Anton Foerster svojo prvo mladostno dobo do 12. leta, dokler se ni šel šolat na gimnazijo. V očetovem zboru ni smel seveda manjkati; pomagal je očetu kot sopranist, z desetimi leti že tudi kot majhen organist. Ta prva muzikalna vzgoja, ki jo je dobil od očeta, je bila Foersterju vso dobo njegovega   poznejšega šolanja vir, ki mu je po-
Cesia v Jeruzalemu.
mogel, da se je samega vzdržaval brez očetove pomoči; saj ni zadostovala borna učiteljska plača očetova pri mnogoštevilni rodbini, da bi izlahka utrpel stroške za vzgojo v tujini. Vrhu tega mu je umrla v njegovem 12. letu mati. Dobil je mačeho ; bila je dobra mačeha, vendar ne več rodna mati. Ves čas svojih gimnazijskih in poznejših visokošolskih študij si je pomagal Foerster z glasbo, peval je na korih in poučeval je
v glasbi. Vsled svoje prirojene, odlikujoče se glasbene nadarjenosti in lepega in vabljivega glasu je našel prijateljev, ki so mu pomagali, da je mogel nadaljevati svoje študije. V Mladi Boleslavi, kjer je pohajal nižjo gimnazijo, je peval v ondotni dekanijski cerkvi ter si pridobil ime pevca, ki zadene vse na mah, ki poje najtežje na-peve kar z lista. Pri šolskih mašah je orgljal in vodil šolski zbor. Tako je bilo tudi v Čeških Budejovicah, kamor se je preselil, da absolvira višjo gimnazijo. V Budejovicah je jel tudi že poučevati v zborovem petju na ondotnem Jos. Eilovem glasbenem zavodu Našel je tu ludi marsikatero priliko, da nastopi v koncertih solistiško kot tenorist ali pa kot pianist.
Ko je prebil Foerster 1. 1858. z odličnim uspehom gimnazijsko maturo, je vstopil v cistercianski samostan v Višjem Brodu (Hohen-furt) na Češkem in je preživel 11 mesecev v noviciatu. Z vnemo se je tu posvetil glasbenim študijam, posebno še cerkveni glasbi in gregorianskemu koralu. Za to je imel ugodno priliko, ker je moral nadomestovati samostanskega organista.
Toda samostansko življenje ga ni moglo prikleniti nase. Sililo ga je nazaj v svet in še pred končanim noviciatom je odšel v Prago, da se vpiše na univerzi v pravno fakulteto. In res je tudi absolviral I. 1863. pravniške študije. Pravnik pa vendar ni postal! Bivanje v češki stolnici je uvedlo Foersterja docela med glasbeno življenje, kateremu je bila Praga središče. Pevskemu društvu „Hlahol", ki je bilo v oni dobi ustanovljeno, je bil Foerster kot odličen tenor znamenita pridobitev, glasbenima zavodoma Čenka Micka in slavnega skladatelja Bedficha Smetane je pa bil učitelj-pianist. Odločilna je bila za Foersterja ozka, naravnost prijateljska vez, ki ga je družila kot učitelja s Smetano, kateri je znal ceniti svojega mladega sotrudnika. Marsikatero svoje novo delo je igral Smetana v rokopisu s Foersterjem in mu v zaupnih po-menkih razkrival svoje nazore in ideje Tudi potožil mu je marsikaj o svojih nasprotnikih,
218
ki takrat niso še umeli genija Smetanovega. V tem času, ko je tesno občeval s Smetano, so vzklili prvenci Foersterjevega sklada-teljskega delovanja. Pri Kuhe & Cristophu v Pragi so izšle kot opus 1. Štiri liriške pesmi.!) Te pesmi so zbudile Smetanovo pozornost in Smetana sam jih je ocenil kaj laskavo v „Narodnich Listvch." Smetana je začel Foersterja vzpodbujati k skladanju, zagotavljajoč uspeh njegovemu liriškemu talentu. Hkrati se je bavil Foerster s kritiko, ter postal stalen glasbeni referent „Daliborja", ki ga je takrat urejeval Emanuel Melis.
Tako so potekla Foersterju akademiška leta, namenjena pravništvu. Z absolutorijem pravniške fakultete je zapustil Foerster 1. 1863. muzikalno Prago in se je pripravljal naslednje leto za zadnja dva državna izpita v Ronovu pri Chrudimu, opravljajoč tu službo domačega učitelja v rodbini tovarnarja Peške. Toda tu je vzplamtela ljubezen do glasbe v neugasljiv plamen, prevzelo ga je spoznanje, da mu je le glasba pravi prirojeni poklic, dal je slovo pravni vedi in januarja 1. 1865. že se je vdal ves neodo-ljivemu čaru glasbe — prevzel je ponudeno mu mesto organista in zborovodja pri škofijski cerkvi v Senju na Hrvaškem. Dve in pol leti je deloval v Senju v svojem poklicu z mladeniško vnemo za cerkveno kakor tudi posvetno glasbo. Na obojem torišču mu je bilo treba stoprv ledino orati, ker je našel le povsem primitivne razmere. Ni našel niti pevskega zbora, da, niti notnega materiala, pred vsem ne za liturgične obrede, za katere je uveljavljen v senjski škofiji staroslovenski jezik. Hote ali nehote je moral Foerster sam skladati cerkvene skladbe v glagolici. Sestavil si je svoj zbor in povzdignil ž njim ugled cerkvenega petja z mladeniško dovzetnostjo na višino, vredno škofijske cerkve. Pa tudi svetovni glasbi v prilog je zastavil svoje moči; deloval je na ustanovitev prvega glasbenega društva in glasbene šole v Senju; s Češkega je poklical za njo tri učitelje inštrumentaliste. Le-ti
!) V slovenski izdaji jih je izdala „ Glasb. Matica" 1. 1896. skupaj z op. 56.
so si izvežbali mlade Senjane v glasbeno četo, ki je bila podlaga orkestru, s katerim je mogel prirejati Foerster muzikalne prireditve. Tako je zanetil v starem obmorskem mestecu doli ob obalah Hrvaškega Primorja veselje za dotlej nepoznano glasbeno življenje. Iz teh pričetkov je nastala mestna godba, ki jo vzdržuje še danes mesto Senj.
V   Senju si je zasnoval Foerster rodbinsko srečo. Pripeljal si je s Češkega oktobra 1865 svojo mlado ženko Petronilo roj. Vesely.
Julija meseca 1. 1867. je zapustil Foerster Senj, mesto svojega prvega glasbenega stremljenja, da se preseli v Ljubljano, v kateri mu je bilo usojeno, da deluje do danes. Neradi so videli Senjani, da se poslavlja Foerster, ki se jim je prikupil kot mladi kapelnik, ker so videli njegove zasluge za razvoj glasbenega življenja. Prišli so na pristanišče poslovit se od njega in od njegove ženke, ki je odnašala s seboj takrat deset tednov starega prvorojenca.1) Ob slovesu je jelo z neba škropiti. A zasvirala je v slovo od Foersterja ustanovljena mestna godba in spremljali so odhajajoče prijateljski klici, da jim bodi v srečo pot na slovensko zemljo!
* *          *
V  Ljubljano je priklicala Foersterja ponudba, naj prevzame vodstvo petja v „Čital-nici" in kapelništvo pri „Dram. društvu." Kmalu po prihodu v Ljubljano je postal že 1. 1868. glasbeni vodja v stolnici. S tem pa je vstopil v delokrog, ki je dal vsemu njegovemu poznejšemu delovanju odločilni pravec. Reformatorično je vplival kot organist in vodja stolničnega zbora, uvedel je v cerkev pravo liturgično petje, povzdignil je stolnično cerkveno petje k ugledu vzora, ki je postal merodajen tudi za razvoj cerkvene glasbene umetnosti v drugih cerkvah mesta in dežele. Preobrat, ki ga je dosegel Foerster po svojem ne-omahljivem stremljenju v prilog boljše cer-
0 Anton, klavirski virtuoz, sedaj profesor na konservatoriju v Berolinu.
219
kvene glasbe, je budil seveda, kakor vsak napredek, marsikateri odpor. Odpor je postal zlasti 1. 1877. glasen v žurnalistiškem boju, ki gaje provociral šaljivi list „Brencelj" in ki je našel odmev tudi v obeh ljubljanskih dnevnikih. Toda sčasoma je zmagala dobra Foersterjeva stvar; postalo je jasno, da so po njem uveljavljena načela vendar le edino prava. V to je pripomoglo posebno „Cecilijino društvo", katero so ustanovili isti čas 1. 1877. v Ljubljani po prizadevanju takratnega dekana, poznejšega knezoškofa dr. Janeza Krizostoma Pogačarja, ter bogoslovnega prof. Josipa Smrekarja. V orgljarski šoli tega društva je vzgojil Foerster kot njen vodja in prvi učitelj naraščaj orga-nistov, ki so širili duha, sprejetega v šoli, s svojim službovanjem tudi po deželi. Danes, ko je prestopila orgljarska Šola že v drugo četrfstoletje svojega obstanka, deluje po deželi že nad poldrugsto organistov-cecilijancev.
Pedagoško je deloval Foerster tudi v raznih drugih učnih zavodih kot učitelj petja, tako pred vsem na ljubljanskih srednjih šolah, v obeh gimnazijah in v realki, dalje v Aloj-zijevišču in v Huthovem dekliškem zavodu. Kdo jih prešteje te legione gojencev, ki jim je bil Foerster od 1. 1871. do danes, več kot 30 let, učitelj petja? Še pred nedavnim, dokler se ni jela »Glasbena Matica" intenzivneje baviti z glasbenim poukom, se je moglo trditi, da je domala vse, kar poje v Slovencih, neposredno ali vsaj posredno učenec Foersterjeve šole. Tudi duhovnemu stanu je bil Foerster dolgo vrsto let učitelj petja na ljubljanskem semenišču, od 1. 1872. do 1891, torej 19 let.
Uspešno je deloval Foerster tudi kot zasebni učitelj instrumentalne glasbe: igre na klavirju in na orgijah.
Prva leta svojega bivanja v Ljubljani je Foerster tudi koncertiral kot pianist; pozneje se je omejil na orgije, kateri instrument je pač prava domena njegovega solistiškega delovanja. Orgije obvladuje Foerster suve-renno kot mojster, kateremu ni najti kmalu enakega, tudi v velikih mestih ne. Na orgijah
se mu razcvita fantazija v vedno novih cvetih ; virtuoznost, s katero igra na to kraljevsko glasbilo, slavi vsikdar, kadar zasede Foerster orgije, uspehe, katere dičita plemenitost mišljenja in neodoljiva, krepostna melodioznost. Foerster je blesteč, nepresežen improvizator, vsikdar samosvoj, nikdar se ponavljajoč v tonovskih slikah, ki jih pričara ob glasnem šumu plena ali kot specialist v mojstrskem registriranju. In orgije mu pojo, kakor jim veleva muzikalna njegova duša.
Da ocenimo Foersterja v polni meri, se nam je ozirati nanj kot na skladatelja, dalje kot pisatelja glasbeno - pedagoških učnih knjig. S tem delovanjem je segel Foerster v vse sloje slovenskega naroda. Kot skladatelj je zastopnik polpretekle dobe, v kateri je bilo treba stoprav ledino orati za prvi razvitek slovenske glasbe. Foersterjevo delovanje sega nazaj v ono dobo, ko smo imeli v Slovencih le prav malo skladateljev, še prav malo svoje glasbene literature. Foerster je začel delovati v letih sedemdesetih, v dobi preporoda slovenskega življa, tako narodnostnega, kakor i kulturnega. Bil je priča onih navdušujočih in mnogo obetajočih časov prvega svitanja, v katerih sta se probujali narodna zavest in delo slovensko. V tej dobi, iz katere poznamo narod drameče prvence slovenskih skladateljev bratov Ipav-cev, Heidricha, ljubeznjive popevke Miroslava Vilharja, Fleišmana ali Nedveda, je posegel tudi Foerster k delu in je jel s svojo mlado močjo prispevati. Od takrat deluje neumorno in z neusahljivo vnemo že nad 30 let kot najplodovitejši in hkrati kot zares glasbeno vsestranski skladatelj slovenski. Tako posvetna kakor tudi cerkvena glasba štejeta Foersterja med svoje prve može: obema je posvetil Foerster enako zanimanje, enako odlične plodove svoje muze.
Kateri Slovenec ne pozna Foersterja kot skladatelja? Njegovi zbori, njegove pesmi so zašle zlasti v zbirkah pač že v najzadnjo hribovsko vas. Njegova po družbi sv. Mohorja izdana „Cecilija" mu je popularizirala ime in je zanesla njegove drobne cerkvene skladbe daleč med slovenski svet. Publikacije
20
»Glasbene Matice" in vse naše raznovrstne „Pesmarice" podajejo ljudstvu Foersterjeve zbore, ki so si znali pridobiti po tehtni svoji vsebini odlično mesto v repertoarju pevskih zborov in ki so si priborili priznanje z odra velikih koncertov ali pri manjših glasbenih produkcijah. Foerster je pač znal ustreči vsem: ni zlagal le za velike razmere, marveč je podajal i malim z enako mero in v istem izobilju glasbo svojega duha, glasbo, ki se je znala prikupiti narodovemu srcu po milini svojega slovanskega čutenja in krepki izrazitosti.
Po bistvu svoje glasbe je Foerster lirik. Mila je nj-egova melodika, plemenit je v mišljenju, krepak v koncepciji, ki mu jo okri-Ijuje nenavadno bogata fantazija. Foerster komponira jako lahko. To dokazuje že lahkotna faktura vseh njegovih skladb, ki se jim vsem razvija melodija naravno, vsikdar samosvoje in neprisiljeno. Foersterju je skladanje v veselje, skladbe mu silijo same v pero, klijejo mu naravnost iz duše, iz srca. Zato pa govore tudi k duši: Iz srca izišle, silijo zopet k srcu in ga ogrevajo z ono toploto umetniškega čutenja, ki jim je dala prikliti na dan.
Foerster je prvi dal Slovencem opero, že leta 1872. zloženega „Gorenjskega Slavčka", največje in najobsežnejše svoje delo velike oblike. Zložil ga je, ko je razpisal deželni odbor kranjski nagrado za slovensko opero. Na predlog v to izbranih oceniteljev, čeških skladateljev Bedficha Smetane, Karola Bendla in dr. Lud. Prochazke je priznal deželni odbor Foersterjevi operi prvo nagrado. Ta lepa opera se je proizvajala 1. 1872. dvakrat v ljubljanskem gledališču, na to pa zopet 1. 1896. štirikrat, to pot v sedanji izpopolnjeni obliki.
Foerster je bil tudi prvi, ki je jel uvajati narodno pesem na koncertni oder. Opozarjamo na mnoge njegove harmonizacije narodnih napevov, ki jih najdemo že v prvih zvezkih „Glasbene Matice", opozarjamo na njegovo popularno „Kitico slovenskih narodnih pesmi" ali na znameniti njegov ^Vodnikov venec".
Prvenstvo gre Foersterju tudi kot glasbeno-pedagoškemu pisatelju. Spisal in izdal je „Pevsko šolo", „Nauk o harmoniji", in pa »Klavirsko šolo", dela, v katerih mu je bila dana prilika, ustanoviti slovensko glasbeno terminologijo, in v katerih je podal svoje dobro preudarjene nazore in izkušnje kot izurjen praktik in znamenit ter vesten učitelj.
*
Kaj je vse storil Foerster za glasbeno literaturo, nam razkrije nastopni pregled vseh njegovih del. Ta dela so razvrščena po vzporednih številkah „opusov". To skladateljem običajno zaznamovanje kaže hkrati, iz katere dobe da pohajajo. Ta pregled nam pokaže razvoj Foersterjevega delovanja in nam nudi priliko, da spoznamo Foersterja kot glasbenika, ki se je v nevsihajoči nadarjenosti zanimal neprenehoma tako za posvetno kakor za cerkveno glasbo. Posameznim delom pri-dejane letnice kažejo, kdaj so bila zložena ali izdana; naštevanje zbirk, v katerih se nahajajo skladbe, naj dopolni vrednost tega pregleda.
Opus 1. Čtvero pisni pro 1 hlas s pruvodem klaviru: a) Stejny žel. — b) Bude milka moji? — c) Pode strani sedela . . . — d) Poletuje holubice... Izdala Christoph & Kuhe v Pragi (glej zgoraj). Te pesni je izdala v slovenski izdaji „Glasb. Mat." 1. 1896. skupaj z op, 57.
2.  Spi d e t' a t k o. Pesem s spremljevanjem klavirja, izdana v prilogi VI. k »Daliborju" letnik II.
3.  a) Na boj. Možki zbor. V arhivu ljubljanske »Čitalnice" (1872). — b) Samo. Možki zbor. (Pesmarica »Glasbene Mat."i) Pesmarica »Mohorjeva" I. del.2)
4.  25 cerkvenih pesmi. 1871. Samozaložba.
5.  Lamentacije in očitanja. Mešan zbor. I. natis 1871. II. natis 1901. Samozaložba.
6.  VI Ta ntu m ergo. 1873. Samozaložba.
!) Sestavil Jos. Čerin I. 1897., izdala »Glasbena Matica" v Ljubljani o petindvajsetletnici.
2) Uredil Jakob Aljaž, izdala „ Družba sv. Mohorja" v Celovcu 1. 1896.
221
7.   Z glasnim šumom s kora. Mešan zbor. (Izdala „Glasbena Matica"  1. 1903.)
8.   23 cerkvenih pesmi za dijake. Trije natisi. Izdala ljubljanska realka.
9.   a) V t i h|i n o č i. Možki kvartet. („Glasbena Mat." I. zv. 1874. — Pesmarica „Glas-bene Matice".) — b) Milica. Možki kvartet. („Glasbena Mat." IV.-zv. 1877. — Pesmarica „ Glasb. Matice.")
10.   a) Slava Slovencem. Možki zbor. („Glasbena Matica." II. zv. 1875.) - b) Svet. Možki zbor. („Glasb. Mat."  II. zv.  1875.)
11.   Missa festivavC-duru (rokopis.)
12.   Ecce sacerdos magnus. Samozaložba.
13.   XX izvirnih cerkvenih pesmi. 1875. Samozaložba.
14.    Po   jezeru.   Koncertna  fantazija  za -klavir. (Izdala  „Glasb. Mat."  1.1875.)
15.   Missa in h o n o r e m S. Caeciliae. 1878. Samozaložba. (Trije natisi.)
16.  IV T a ntu m ergo. 1878. Samozaložba.
17.  Lavretanske litanije. 1878. Samozaložba.
18.   Te d e u m.  1878. Samozaložba.
19.   XIV Marijinih pesmi. 1879. Samozaložba.
20.  Missapro defunctis. 1879. Samozaložba.
21.   Missa in honorem S. Jacobi za moški zbor. (Založil J. Seiling v Reznu. 1882. Dva natisa.)
22.   Pevska šola. (1867 navod, 1874, 1880,  1888,  1895 in  1901. Pet natisov.)
23.   Nauk o harmoniji, kontra-punktu in generalbasu. (Založil J. R. Milic 1881 ; II. natis založila „Zadr. tiskarna" v Ljubljani  1903.)
24.   VenecVodnikovih in na njega zloženih pesmi. (Izdala „Glasb. Matica" 1884; dva natisa.)
25.   Missa solemnis. (Izdalo „Cecili-jino društvo" v Ljubljani  1883.)
26.   a) P jeva jm o. — b) Nočni pozdrav. — c) Njo j. Možki kvarteti (Izdala „Glasb. Mat." XIII. zvezek. 1884. — Pesmarica „Glasb. Mat.")
27.   a) Pobratimija. („Glasb. Matica". XIII. zv. 1884.- Pesmarica „Glasb. Matice" ) b) V brezupnosti. („Novi akordi" 1904.) Moški zbor.
28.   a) Bohinjska. Možki zbor. („Glasbena Mat." XIII. zv.) 1884. - b) Sokolska.
Možki zbor. („Glasb. Mat." XIII. zv. 1884. -Pesmarica „Glasb. Mat.")
29.   a) Zdravi ca. Možki zbor. ^Glasbena Mat." XIII. zv. 1884.) - b) Napitnica. Možki zbor. („Glasb. Mat." XIII. zv. 1884. -Pesmarica „Glasb. Mat.")
30.   Pesmari čica p o števi 1 kah. (Trije natisi  1882-1887.)
31.  Litaniae lauretaneae. („Cerkveni Glasbenik".)
32.   a) Aspergesme. (Nikel: „Lauda Sion"; založil Pustet v Reznu.) — b) Vidi aquam (ravno ondi.)
33.   Ecce sacerdos magnus. 1884. Samozaložba.
34.   Missa in Festis s o 1 e m n i b u s. Samozaložba.
35.  Njega ni. Možki kvartet. (Izdala „ Glasbena Matica". — Pesmarica  „Glasb. Mat.")
36.   Cecilija. Cerkvena pesmarica. (Izdala „Družba sv. Mohorja" v Celovcu. I. del 1883. II. del 1884. Drugi natis I. dela 1901., II. dela 1902.)
37.   a) Kitica hrvatskih narodnih pesmi za možki zbor. — b) Kitica čeških narodnih pesmi za moški zbor. (Rokopis.)
38.   a) Ave Maria. — #) Beata es. Samozaložba 1886.
39.   Kantata iz psalma 12 6. „Ako gospod . . . („Cerkveni Glasbenik" IX. letnik. — „Cantica sacra"  II. del.)
40.   Klavirska šola. Štirje deli. (Izdala „Glasb. Mat." 1. 1886.)
41.   Kitica slovenskih narodnih pesmi za 4 in 6 glase. (Izdala „Glasbena Matica" v X. zv. 1882. — „Mohorjeva Pesmarica" I. del.
42.   Fantazija na tri slovenske pesmi za harmonij.  (Rokopis.)
43.  Kitica. Mešan zbor. („Gl.Mat." 1895.) 43a.   Ah,   ni   li   žemljica   krasna.
Mešan zbor. („Glasb. Mat." XVIII. zv. 1887. -„Mohorjeva Pesmarica" I. del.)
44.   Ljubica. Mešan zbor. („ Glasbena Mat." XXV.  1894.)
45.   a) Domovina. Mešan zbor. („ Glasbena Mat." XVIII 1887.) .- b) Naše gore. Mešan zbor. („Glasb. Mat." XVIII. 1887. -„Mohorjeva Pesmarica" I.)
46.   Zlatomašniku svetemu očetu Leonu XIII. (Založilo „Cecilijino društvo" v Ljubljani  1887.)
47.   N a š a z as tava. Možki zbor. (Pesmarica „Glasb. Mat.")
222
48.   Pesem koroških Slovencev. Možki zbor. (Izdala „Družba Cirila in Metoda." — Pesmarica „Glasb. Matice." — „Mohorjeva Pesmarica"  11. del.)
49.   Slovo. Možki zbor. (Samozaložba. — Pesmarica „Glasb. Mat.")
50.    Ljubezen domovinska. Možki zbor. (Rokopis.)
51.  Zagorska. Klavirska fantazija. („ Glasbena Mat."   1892.)
52.   a) Miserere. — b) Duo respon-soria in dom. Re surr. („Cerkv.Glasb.")
53.   Kranjska koračnica. Za klavir in orkester. (Izdala Kleinmavr & Bamberg. Ljubljana  1893.)
54.   47 gradualia, tractus et sequen-tiae cumvesperis in Sabb. s ct i. („Cer-kveni Glasb." 1892 in 1893. — Samozaložba.)
55.   Slovenijanska. Možki zbor. (Rokopis.)
56.   Missa in honorem Scti Fran-cisci Ser. (Samozaložba 1895.)
57. M 1 a d junak. Solonapev. (Izdala „ Glasbena Mat."  1. 1896, skupaj z op. 1.)
58.   Tedeum super cantum popularem za mešan zbor. (Samozaložba.)
59.   Razbita časa. Možki zbor. (Rokopis.)
60.   60 gradualia. („Cerkv. Glasb." 1894 in  1895. — Samozaložba.)
61.   Mladi mornar. Mešan zbor. (Založilo „Alojzijevišče" v Ljubljani  1896.)
62.  Domu. Možki zbor. (Pesmarica „Glasbene Mat." 1897.)
63.   Tedeum super cantum popularem za možki zbor.  1901. (Samozaložba.)
64.   Naša pesem.  (Rokopis.)
65.   Offertorium i n F est o S. Rosarii. 1901. (Samozaložba.)
66.   Planinska. Možki zbor. („Planinski Vestnik" 1898. - „Mohorjeva Pesm." II. del.)
67.   Missa in honorem S. Aloysii. Možki zbor. (Samozaložba.)
68.   Naš prapor. Možki zbor. (Rokopis.)
69.   Ecce sacerdos magnus. 1898. (Samozaložba.)
70.   G r ad u alia , tra ctus, allelujaet versus ex Missis propriis S. Fran-cisci Capucinorum. Mešani in možki zbori. (Izdal red oo. kapucinov v Alt-Ottingenu na Bavarskem.)
71.   Offertoria ex missis propriis ord.   Minorum   S. Francisci   Capuci-
norum.   Mešani zbori.   (Izdal red oo. kapucinov v Alt-Ottingenu na Bavarskem.)
72.   S rečna lj u b a v. Solonapev s sprem--ljevanjem klavirja. (Rokopis.)
73.   a) Litanije v čast Srcu Jezusovemu. b) Tantum ergo.  1900. (Samozaložba.)
74.   Missaprodefunctis. Možki zbor. Založila „Zadružna tiskarna" v Ljubljani 1902.
75.  Turki na Slevici. Velika balada za zbore, samospeve in orkester. (Rokopis.)
76.   Povejte ve planine! Možki zbor. (»Novi akordi" 1902.)
77.   Te deum.   1902. (Samozaložba.)
78.   II A ve Mar i a. (Rokopis.)
79.   Spomenpiesma. Možki zbor. („Novi akordi"   1903.)
80.   Missa pro defunctis za deški zbor.  1903. (Samozaložba.)
81.   Kranjski r e krut. Koračnica za mali orkester. (Rokopis.)
82.   Slovanska mašavčast sv.Ceci-Iije.  1903. (Samozaložba.)
Brez številke je Foersterjeva opera „Go-renjski slavček", ki jo je izdala v tisku „Glasb. Mat." 1. 1901. v Ljubljani.
Druge s številko nezaznamovane zbore Foersterjeve najdemo v „Mohorjevi Pesmarici", in sicer v prvem delu mešani zbor „B e s e d a sladka, dom ovina", v II. delu pa mešane zbore „Dekle in lilija", „Izprem emba", „Pevec", „Sveta Mohor in Fortunat", »Žalost" in »Prijatelju".
V cerkveni pesmarici „C e c i 1 i j a", katero je izdala „Družba sv. Mohorja" v Celovcu, uredil pa Foerster, najdemo v I. delu 33, v II. delu 40 skladb Foersterjevih. Od Foersterja izdana zbirka „Cantica sacra" obsega v I. delu 24, v II. delu pa 33 skladb iz njegovega peresa.
Nebroj Foersterjevih skladb nahajamo v glasbenih prilogah »Cerkvenega Glasbenika", katerim je Foerster urednik od njih postanka 1. 1878., dosedaj torej že 27. leto. V vseh teh letnikih naštejemo, ako izvzamemo zgoraj že kot op. 54, oziroma 60 navedenih 47, oziroma 60 gradualij, še nad 90 Foersterjevih skladb razne vsebine. Pri tej priliki pa ne smemo pozabiti, da se ozremo po razvoju slovenske cerkveno-glasbene literature, ki ga je zbudil ravno »Cerkveni glasbenik". Pro-vzročil je produkcijo med slovenskimi cerkvenimi skladatelji, ki imajo v tem listu svoje središče, svoj k delu poživljajoči organ.
Nekaj najboljših svojih skladb je objavil Foerster tudi v inorodnih zbirkah, tako 12 pre-
223
lepih motetov v Nikeljevem „Lauda Sion" (založil F. Pustet v Reznu), štiri prispevke njegove hrani Nikeljeva knjiga „Vesperhymnen" (založil Pustet v Reznu), Stehlejev „Prae-ludia organi ad Graduale Romanum" je uvrstil od Foersterja deset orgelskih pre-ludijev. Prispevek „Zum Jubelfeste" najdemo v Nikeljevih „40 Festgesange flir Manner-chor". „Pražsky zpevnik", izdan odHellerja v Kvtkovi založbi v Pragi, šteje štiri Foerster-jeve češke čveterospeve za moške glasove. Pod naslovom „Triglav" je izdal Foerster v založbi Fr. Urbanka v Pragi, dva zvezka slovenskih narodnih pesmi za solonapev s sprem-ljevanjem klavirja. Liebscherjev „Osterreichi-scher Liederkranz", izdan v Komotavi, je sprejel več Foersterjevih zborov za mešani in moški zbor.
Kar budi pri pregJedavanju tu naštetih del v prvi vrsti našo pozornost, je nenavadna in presenetljiva delavna moč, ki se javi v ti dolgi vrstt glasbenih proizvodov Foersterjevih. Pa tudi veselje, ki je preši-njalo Foersterja pri delu, se zrcali v tem bogatem seznamu, ono veselje do skladanja,
ki ga je naganjalo k umetniškemu ustvarjanju, veselje, ki mu je sililo zopet in zopet na novo pero v roke, kadarkoli je končal še tako obsežno in težko delo.
In skoraj se zdi, da mu je le naraščala z leti neumorna pridnost in da je dobil Foersterjev talent vedno le nov vzlet, čim več je že ustvaril. Nikdar mu ni od.ekla svojega blagoslova fantazija, iz katere črpa kakor iz neusahljivega vira svoje melodije, svoje po lepem in plemenitem stremeče harmonije. Sam harmoničen v svojem čutenju, v svojem mišljenju, ki ga dičita kot človeka, ki se je omilil vsakomu, kdor je ž njim občeval, je ustvarjal vedno harmonije s katerimi je hotel le osrečevati in povzdigovati srca svojih poslušavcev. Osrečeval in povzdigoval bo pa srca še poznih rodov, morda uspešneje še potomce, ki bodo znali vredno oceniti pomen moža, ki ga bo prištevala glasbena zgodovina vsikdar med svoje najboljše može, med one, na katerih sloni sedanji in bodoči razvoj slovenske glasbe.
Numismatika. Iz risb Janeza Subica.