Ljudmila: Idile planinke . . .
39
si bodi: nikogar ni, ki bi ne priznaval, da lepota ugaja.
„Odkar svet stoji", pravi Lotze ', „nam je lepota ugajala, in to je prvotni povod, da jo ločimo od nezanimivih ali grdih stvari j." In Jungmann2 dostavlja: „Prvo in zadnje, na kar mislimo, kadar imenujemo kak predmet lep, je užitek (ugajanje), ki ga nam napravi j a." 3
Tudi najpreprostejši razum to umeva, saj je to skladno z našo naravo. Lepa stvar nas vzbuja in mika, a ne da bi nam provzro-čala bolečino, temveč le prijetno in ugodno stanje. Trdna istina je torej, da misli vsak človek ra ugodnost ali prijetnost tedaj, kadar mu govorimo o lepih predmetih.
Kar spoznavamo za lepo, to nam ugaja, ne ugajajo pa nam vse stvari prav jednako, temveč nekatere bolj, nekatere manj. V ugajanju je veliko stopinj od rahlega čustva, s katerim se zavemo lepote, do močnega in nepremagljivega notranjega gibanja, do občudovanja in strmenja, katero je vzbudila ve-
1  Geschichte der Aesthetik in Deutschland, 1868, str. 25.
2  Aesthetik, str. 47.
3 Jungmann. sicer pravi, da so v tem mnenju k večjemu izjema ostrejši zastopniki Herbartove šole; a to utegne biti bolj v besedah nego v resnici. Her-bart sam ima za lepoto to, kar nam „ugaja brezpogojno". Jednako Zimmermann (Aesth. II. §. 79, 80), Drbal i. dr.
lika lepota. Veliki pesniki nam vsi tolmačijo v najživahnejših izrazih ono notranje gibanje, ono neizogibno ugajanje, katero jim je vzbudila lepota v tem ali onem predmetu. In ko beremo take spise, čutimo tudi sami nekoliko tega, kar so čutili oni. Tako naravno je, da se oglasi v nas ugajanje ob lepem predmetu!
Izkušnja nam pravi, in govorili bomo še pozneje o tem, da isti lepi predmet ne ugaja vsaki osebi jednako, ne jednako prijetno, ne jednako močno. Tudi vemo, da ni to ugajanje v človeku ob vsakem času jednako, čeprav je predmet isti. Kakor se giblje in snuje v nas notranje in zunanje življenje, tako se vzbuja ugajanje na razne načine. Tok življenja sili naprej, in ko ta tok zajame kak predmet, ustavi se bolj ali manj, kar ni odvisno samo od predmeta, temveč tudi prav od tega toka. In kje je ono bistro oko, ki naj zre do dna, kaj se godi v tem gibanju, kaj čuti srce v tem, kaj v onem hipu ? Kateri je oni jezik, ki bi imel primerne besede in izraze za vsako čustvo? Kje je merilo, ki bi določilo, kako se ti notranji valovi napenjajo in dvigajo, kako zopet upadajo in se polegajo?
Stojimo pač ob težkem predmetu — ob delovanju in čutenju človeškega srca.
(Dalje.)
Idile planinke .
iS!a okencu je cvet dehtel, in na večer ob Ave mladenič ondi je prejel od deklice pozdrave.
Sameva tiha gorska pot, in kočica sameva; šla s cvetom deva je od tod ob prvi zori dneva.
Zapel ji zvonček je v slovo, zapel otožno, milo, da mnogo, mnogo se oko zanjo je porosilo.
In zdaj rosan ji mladi cvet na grobu se razcveta: utrgan, njemu rano vzet — se v trnje v venec spleta.
Ljudmila.
Ljudmila: Idile planinke . . .
291
Zakon harmonije velja tudi v barvah. Po nauku optike so vse barve v jednoto združene v beli barvi. Ako s primernim steklom (prizmo) združimo vse mavrične barve, dobimo belo barvo. A ni treba, da združimo vse mavrične barve, ako hočemo dobiti belo barvo: že po dve in dve barvi, ako ju združimo v pravem razmerju, učinjata belo barvo in sicer te-le: rdeča in zelena, vijol-časta in rumena, modra in zagorela (orange). Dve taki barvi se imenujeta dopolnilni in sta druga poleg druge prijetni. Prijetni sta, ker sta harmonični, ker učinjata celoto. Ker je zelena barva sestavljena iz rumene in modre, ugajajo popolno vse tri skupno: rumena, rdeča, modra, manj pa samo dve.
Harmonični so tudi obrisi, oblike sploh, svetlobni pojavi, gibanje .... ako se stikajo posamezni deli in se ujemajo s celoto. Kjer ni harmonije, ni celote in jednote, ni lepote.
Vesoljna priroda nam priča, da je zakon harmonije splošen. Kakor se deli lepih predmetov med seboj ujemajo, tako se ujemajo tudi deli vesoljne prirode. Povsodi je mnogovrstnost, ob jednem pa skupnost in jednot-nost. Da se ne oziramo na nebeška telesa s  čudovito   razliko svetlobe in oblike
v ozvezdjih, poglejmo samo na zemljo. Tu so tri velike vrste bitij: rudnin, rastlin in živali j. Pa vse tri so med seboj zvezane: rastline stoje na podlagi rudnin, in živali na podlagi obeh. Kolika mnogovrstnost je na površini zemski! Ravnine in gore se menjavajo v raznih oblikah in veličinah. In razmerje med suho zemljo in morjem: koliko mnogovrstnosti izvira iz tega! In vendar je tu tudi skupnost in jednota, zaradi tega harmonija, kar opazuje vsakdo ob morskem obrežju. Kako čudovita harmonija je med rastlinami, malimi in velikimi! Treba je le nekoliko opazovati gozd in njega življenje, da se prepričaš o velikem zakonu harmonije, ki vlada v njem. In v živalstvu ni drugače. Celo tam, kjer se navidezno moti harmonija, ko namreč žival pokončuje žival, kjer prirodne sile uničujejo življenje, opažamo prav v tem navideznem motenju harmonijo, ker za takim uničevanjem se vzbuja novo življenje, in tako se giblje in deluje priroda. Nad vse pa utrjuje harmonijo v živalstvu in zlasti v človeštvu razlika spolov in množenje živih bitij. Kakor je na jedni strani po spolu razlika med bitji, tako je pa prav zaradi tega najtrdnejša vez in popolna harmonija med njimi.                        (Dalje.)
Idile planinke
ii.
Na planinci kukavička kuka, glasno poje; Anka zlate šteje . . Kaj li se dekletce srečno smeje, ko na gori kukavička kuka?
„Aj, ne boš me tica premotila! Imam dvore in polje bogato, imam v skrinjici rumeno zlato, aj, ne boš me tica premotila.
Dragi moj pohaja na planini, bistro mu oko je, lahna hoja, pazi, pazi drobna tica moja, dragi moj pohaja na planini!"
Kukavica poje pesmi svoje. In ropot se čuje od skalovja . . Kot otožno pesem kraj grobovja kukavica poje pesmi svoje.
Pesem tako Anki je zapela: „Dragega s planine več ne čakaj! ob rumenih zlatih plakaj, plakaj!" Pesem tako Anki je zapela.
19*
292
Ljudmila: Idile planinke . . .
III.
Po cesti roma potnik mlad, Bog ve, odkod, in Bog ve, kam. Tako je sam, na svetu sam, in srce mu je brezi nad.
Skoz vas držita pota dva, oj pota dva, on ju pozna: do tihih domov za vasjo, do bele koče pod goro.
Katerega bo pač izbral in kje nocoj bo nočeval? „Do kterih domov, potnik moj, bi rad poromal še nocoj ?"
Tam v beli hiši pod goro mu draga poročena je; tam v tihi grobič za vasjo mu mati položena je.
In kam naj gre, na kteri grič, kje srcu dražji je mrlič: pod temno rušo, ali tam, kjer je pri gori beli hram?
IV.
Brhka kot planinska vila, mila kakor zvezdni svit je na vrt zvečer hodila drobnih rožic si kropit.
Noč odeta z zvezdnim pasom, ah, kako je to lep6: toda še z jasnejšim krasom je odeto nje oko.
Božji žar iz njega sije kot iz zvezde sred noči, ni na nebu zvezde, ni je jasne, kot so nje oči.
Slavci v logu žvrgolijo, uspavanke si pojo: a še lepšo poezijo njena usta prineso.
Kakor da glasi se milo mandoline spev ubran, tako njeno naročilo plava čez tihotno plan.
A na vasi, tam na vasi nekdo sluša jo molče; znani glasi, mili glasi, pot so našli mu v srce.
„Hčerka draga, le ver jami idealom mladih let, za spomin jih s sabo vzami, za spomin v prostrani svet!
Ko pohajala boš sama dolga pota trudnih nog, v duhu s tabo poj de mama, in kraj tebe bodi Bog!
V.
Srce bo ti hrepenelo iz tujine v rodni kraj, v željah cesto duša tvoja bo odplavala nazaj.
Tamkaj v svetu, v širnem svetu tujci se sreča vaj o, brez pozdrava, brez ljubezni srca se spoznavajo.
Hčerka draga, le verjami zlatim sanjam mladih let, za spomin jih s sabo vzami, za spomin v prostrani svet!"
Z zlatom se ljubav kupuje in prodaja za zlato, kdo prijatelju veruje in zvestobi, kaj za to?
S čim prijateljstvo se vrača? Le s prijateljstvom vsikdar' In ljubezen, kaj poplača? Le ljubezni čiste žar!
Ljudmila.
516
senica.
.Ziblje pšenica rumeno klasje, ziblje, kot zlata iskri se vsa. Kje zdaj moja ženjica je, da bi pšenico požet prišla?
Dosti denarja sem imel: kupil polje sem, ga preoral; rad in z veseljem sem trpel, zlato pšenico sem posejal.
Rastla lepo, zelenela je,
gledat sem hodil najlepših jo nad.
Ko pa pšenica zorela je,
legla ženjica v grobni je hlad.
Težko kot gora, kot noč temno jad mi zdaj v mračni duši leži. Kaj mi pšenica koristila b6, če pa moje ženjice več ni?
Pridi mi, pridi, črni oblak! Toča mi steri, pobij poljč! V duši moji vlada že mrak, strto, pobito je moje srce.
Idile planinke . .
A. Zdenčan.
„Kaj želiš si, mladi fant, da dekle ti damo? In ne vidiš, da te še skoro ne poznamo?
Mladič res si, zal junak, krepka ti je roka . . . pa povej nam, kako ti mošnja je globoka?
VI.
Ali ti je bogat dom in polje očinsko? In gorica — ali ti nosi kapljo vinsko ?*
;;Očka, več ne vprašajte! Kjer sem se oglašal, kakor mlad in zal fantič rad sem se ponašal.
Kaj bogastva treba mi? Trdna mi je roka, in ljuba v do Manice v srcu je globoka.
Dajte Manico mi zdaj, ona dota bo mi in bogastvo in radost v zapuščenem domi."
VIL
„Slovo že od sveta je vzela, odšla je v tihi samostan. Bog ve, čemu je hrepenela v zidovje tesno noč in dan?
Tu zunaj  svet je poln življenja, in ona išče tihih sob? Kdo sredi cvetja in zelenja bi venec spletal si za grob?"
„Za upi srce rado roma od rane zore v pozni mrak. In kdor ne najde v svetu doma, naprej nameri naj korak.
Kdor rože žive v srcu nosi, pomlad in srečo in radost: kaj naj krasote druge prosi, dovolj mu lepa je mladost.
In kadar trudni, zasopljeni s stranpota h grobu za j dete, li tamkaj pokoj zaželeni in srečo svojo najdete?
Vi zidate si hiše bele, domove si postavljate, a tje do hiše osamele preradi pot pozabljate.
Boginja vam je zlata sreča, in bog vaš zlati je denar, bremeni vam srca in pleča .. a kaj vam je bremena mar?
Ljudmila.