572 Slovstvo. potrebno, da je dobil jednotno misel, in tudi z bogoslovskega stališča mu ne moremo oporekati; 41. in 42. psalm sta združena v jednega v več nego 40 hebrejskih rokopisih. Ker ima pa knjižica vendar-le 150 psalmov, treba je bilo pesniku več psalmov raztrgati na dvoje; tako n. pr. 23, 7—10 vrsto že prevaja kot 24.; 35, 6—13 kot 36.; 100, 24 — 29 kot 101. itd. Priznavamo pa tudi tukaj, da se mu je vse to srečno sponeslo. Pesnik prevaja večinoma po izvirniku, in le čuditi se je, kako more tako točno izražati misel za mislijo. Jezik njegov je na vrhuncu razvoja. Dejali bi skoro, da sega že nekoliko čez meje. Skoro na vsaki strani opažamo namreč, da je pesnik doma v slovanskih jezikih; morda se to vidi semtertje še preveč jasno, češka (tudi hrvaška) beseda »utočišče« (str. 103, 159 in še večkrat) bi se pač lahko malo bolj po naški zavila; saj uprav za tisti pojem rabi pesniku »zatočišče« (str. 82), in nam se zdi to bolje. Tudi »praveden« in »praved-nost« v pomenu pravičen, pravičnost in »nikati« (str. 148), (češki vvnikati) je nekam brez potrebe izposojeno od naših severnih bratov. Pohvalili smo že čiste rime; le malokdaj to ne velja; tako n. pr. up je — ljub je (stran 174). »Timpan« (str. 239) ni na mestu; brez dvojbe se ima tu misliti na kako glasbeno orodje na strune; Vul-gata prevaja »organa« (hebr. kinnoroth). — S tem smo pri kraju z opazkami. Z največjim veseljem uvrščujemo to knjižico med najboljša slovenska pesniška dela, želeč, naj bi vsakemu izobraženemu Slovencu postala dobra znanka, bodrilka in tolažnica v grenkih časih, naj bi vsi našli v njej najblažjega, naj prijetnejšega dušnega užitka. Dr. K. »Sofoklejev Edip na Kolonu.« Životo-pis Sofoklejev in uvod napisal, dramo prevel in opomnje dodal R. Perušek. V Novem Mestu. Natisnil in založil J. Krajec. 1892. Cena 15 kr. — Najduhovitejši in najbolj razviti jezik starega veka je brezdvomno grški. To nam spri-čujejo različni spisi in umotvori grških zgodo-piscev, modroslovcev, pesnikov. Med dramatičnimi pesniki je na prvem mestu umetnik, katerega so stari imenovali »<5 tpa-^og«. Da je ta umetnik — Sofoklej — prvi dramatik starogrški, dokaz za to so nam njegove drame, v katerih ne vemo, ali naj bolj občudujemo vzvišene misli in globoka čustva, ali blagoglasni in s čudovito umetnostjo umerjeni govor. Mnogo dram Sofo-klejevih se je pogubilo. Izmed ostalih pa smemo najlepšim in umetnejšim prištevati dramo »Edip na Kolonu«, katero je gosp. pisatelj, ne boječ se truda, — saj mu je bil ta trud le »slast« — prevel na slovenščino za »Narodno biblioteko«. — Kdor pozna razliko med novoslovenščmo in starogrščino, temu tudi ni neznano, da prevajanje iz starogrščine na novoslovenščino ni baš lahka stvar. Posebno težko je sloveniti dramatike starogrške, — med temi pa cvet grške dramatike — umotvore Sofoklejeve. Pri slovenje-nju Sofoklejevih dram delajo največ težkoč izobraženi grški jezik, metrika, ritmika in vrhu tega še pokvarjeni tekst. Glede na te težave piše gosp. prelagatelj v pripomenku (str. 3): »Poznavalec grškega jezika ve, kako težko je prevajati koncizne izreke grške, kadar je prevodilec zapet v ozke meje pesniškega merila, posebno v lirskih partijah, kjer oblik metra in čudno zasukani govor velike zapreke delata.« Gosp. pisatelj se je trudil »ustvariti primerno sliko matice«, ter je pri prevajanju semtertje rabil manj navadne izraze, — zakaj, ni vselej lahko dobiti za grško besedo primernega izraza slovenskega — in je zraven opombic (stran 99—106) za ložje razumevanje svojega prevoda pridejal tudi kratek slovarček (str. 107 — 109) manj navadnih besed. Napisal je tudi nekaj stranij »o životu in pesniškej znamenitosti Sofoklejevej« (str. 5—10) in uvod k Sofoklejefemu »Edipu na Kolonu« s tremi kazali (str. 11—32). Prevod sam obsega 63 strani (stran 35 — 98). Cela knjižica šteje torej okoli 109 stranij. To delce je v obče hvalevredno, ker nam kaže, da je slovenski jezik tudi v zadnjih letih napredoval in je sposoben za prevajanje največjih umotvorov grških na novoslovenščino. Prav zaradi važnosti tega dela omenjamo nekatere stvari. Str. 4. rabi gosp. pisatelj izraz »arza« (žpaig) za dolgi poudarjeni, izraz »teza« (&eatg) pa za kratki, nepoudarjeni zlog. Primerneje bi bilo, da z arzo označimo kratki, oziroma dolgi nepoudarjeni, s tezo pa dolgi, oziroma kratki, poudarjeni zlog. Grki so imeli namreč navado, kadar so zlog poudarjali, z nogo stopiti na tla (tov udSa Ttftsvoa), kadar so pa nogo vzdignili (tov u65« otfpsiv), bil je zlog brez poudarka. Str. 5. stoje besede: »Sofoklej... narodil se je po poročilih parskega marmorskega letopisa leta 495. (po drugih vesteh leta 496. ali 497.). Po bitki Salaminski plesal je baje Sofoklej, kateremu je bilo tedaj 17 let, v društvu mlade-ničev okoli tropeja.« V teh vrsticah vidimo neko nasprotje. Ako je bil Sofoklej za časa Sala-minske bitke (1. 480.) po mnenju pisateljevem star 17 let, ko je vodil, lahko oblečen ("fujjtvog), kolo mladeničev atenskih okolo tropeja, bilo je rojstveno leto Sofoklejevo 497./6.; ako se je pa pesnik narodil 1. 495., bolje 496./S., bil je ta, ko je vodil kolo, star še le 16 let, kar čitamo tudi pri starih pisateljih. Kakor se gosp. pisatelj ne more natanko odločiti za to ali ono rojstveno leto pesnikovo, tako tudi glede na njegovo smrt ni odločnega mnenja, pišoč (str. 6); »Umrl je leta 405. (406. ali 407.)« Str. 6. navaja gosp. pisatelj vzroke smrti Sofoklejeve, kakor nam jih sporočajo stari pisatelji. Po našem mnenju Sofoklej ni umrl od veselja nad tragično zmago ali pri čitanju Antigone, tudi se ni zadušil z vinsko jagodo. Lahka, skoro brezčutna smrt zaradi visoke starosti pesnikove je bila povod, da so si izmislili one vzroke. Str. 26. čitamo: »Mnogi filologi imajo navado, da v vsakem znamenitejšem delu grške pesniške pa tudi filozofske književnosti vohajo tendencije in namigavanja na sodobne politične odnošaje. . Temu nespametnemu početju tudi »Edip na Kolonu« ni mogel izbegniti« itd. Mnenja učenjakov o tendencijoznosti naše drame so različna. Kdor pozna natančneje politične „DOM IN SVET!« 1892, štev. 12. 573 razmere za peloponeške vojske, kdor ve, da je bil Sofoklej ob nesrečni sieilski vojski okoli leta 413. med svetovalci (7cpopouXoi), in komur ni neznano, da se Sofoklej ni samo državniškega delovanja udeleževal, ampak da se je tudi popolnoma gibal in sukal pod mogočnim uplivom velikega državnika — Perikleja, — saj je Sofo-klejeva umetnost pravi, neizkaljeni izraz Peri-klejevih Aten in njih omike, — pač priznava, da je drama »Edip na Kolonu« vsaj deloma tendencijozna. Tudi Evripid, vrstnik Sofoklejev, je pisal politične drame (prim. Heraklide). Ali pesnik zato, ker ni politik v pravem pomenu besede, ali. ker se le deloma bavi s politiko, ne sme in ne more pisati politične, tendenci-jozne drame? Zgodovina nas uči, da najodlič-nejši pesniki zlagajo dostikrat pesmi ne le iz pesniškega, ampak tudi iz političnega nagiba. Drami »Edip na Kolonu« je dala povod brez-dvomno tudi peloponeška vojska, saj jo je Sofoklej spisal proti koncu omenjene vojske. Iz vsebine drame se tudi razvidi, da se je Sofoklej oziral na razmere, osebe in države iz časa peloponeške vojske. J. Jenko. »Maksimilijan I., cesar mehikanski, Slovenskemu ljudstvu spisal Fr. Nedelj ko. V Ljubljani. Založil J. Giontini. 1892. 8°. Str. 69. Cena 20 kr. — Ta knjižica o nesrečnem Maksimilijanu ni prva v slovenskem slovstvu. Pa ona prva, »Cesar Maks in Meksika«, se je jako po-izgubila. Ker je junaški Maks dobro znan našemu narodu, zato bode pač rad marsikdo v roke vzel tudi to knjižico, ki pripoveduje v lepi in mični obliki o življenju, o cesarovanju in naposled o tužni smrti Maksovi v tuji zemlji. Že tak dogodek sam na sebi mika bralca, kaj še le, če se spomnimo, da je tudi marsikateri Slovenec šel po jednako srečo v tujino. Mnoge strani v knjigi so nam ugajale, bodisi zgodovinska natančnost in pa umno razvijanje, ker le tako umevamo nesrečno smrt cesarjevo, bodisi jezik, ki je dokaj čist in pravilen. Vendar bi želeli za »slovensko ljudstvo«, da bi bile nekatere stvari bolj domače razložene, zlasti verske ali cerkvene razmere, zakaj izrazi, kakor »klerikalna stranka«, ne pojasnjujejo ljudstvu resnice. Na str. 60. naj bi se bilo omenilo, da ono poročilo o smrti cesaričini ni bilo resnično, ker vsak čitatelj *pač ne ve, da je cesarica še dandanes živa. Sicer je pa zgodovina pokojnega mehikan-skega cesarja za vsakaterega jako poučna, če le hoče misliti o usodi narodov, kakor o sreči posameznega človeka. »Ilustrovani narodni koledar« za navadno leto 1893. V. leto. Celje. Uredil in izdal Dragotin Hribar. 8°. Str. 160. Cena vez. knjigi 1 gld. — Po zunanji obliki je ta koledar naj-elegantnejši med drugimi slovenskimi koledarji. Ima osem ličnih slik, zlasti lepo izvirno sliko celjskega mesta po fotografiji gosp. Magoliča, in pa vkusno, vabljivo prirejeno vezavo. V vsebini spoznavamo »Mihaela Vošnjaka« z bratom dr. Josipom vred (življenjepisna črtica s slikama), že znano pripovedovalno zmožnost Pavline Pajkove v noveli »Igra s srečo«, pisatelja Ahasvera »iz popotnih spominov« in mladostni spis gosp. S. Rutarja (iz 1. 1875.) »Selitev Slovanov proti jugu«. Tako je torej tvarina v tem obsegu dokaj raznovrstna. V jezikovni obliki se kaže poleg skrbne poprave še marsikaka hiba, celo v Aškerčevem prevodu »Car Vahtang«, n. pr.: »Mesto klatim da sredi se gor« in »ima prav«. — Koledar je primerjen samo odraslim, zvedenim čitateljem. Dr. Fr. L. RVAŠKO SLOVSTVO. (Piše J. Barte.) Ni dolgo od tega, kar je zagledala v Kri-ževcih beli svet knjiga Iv. Lepušiča: »Boš-njakuše.« Pripovijesti. 1892. 8°. Str. 145. Cena 60 kr. — Menda je pisatelja navdušilo to, da so bile tako laskavo sprejete njegove: »Slike iz Bosne, katere je izdal v letošnji Matici. V kratkem je napisal drugo knjigo iz bosanskega življenja. — V knjigi je večja povest »Marijan« in mala: »Sejda«. Sejda je lepa slika iz onega časa, ko so naši osvojili Bosno. Jure, sin kmeta Petra Benčica, ne more pozabiti jedinice Mustav-agine, Sejde, s katero se je bil seznanil še kot otrok, ko je prinašal agi mleko. Tudi ona je njemu naklonjena, ali kaj pomaga, ker je baš ondaj najbolj napeto med mohamedanci in rajo. Ne samo to, ampak tudi dolgovrati mujezin Abduhal pogleduje prav cesto za dekletcem, katero mu je zmešalo še ono malo pameti, kar je je imel preje. A kar je najhuje, Mustav-aga sam sili, da vzame Sejda Abduhala. Ni druge pomoči, kakor da še za časa pobegne v varnejše kraje. Mlada se dogovorita, da pride čez nekaj časa Jure preoblečen po turško in odvede deklico. Dober znanec, Juretov ujec (frančiškan,) fra. Stipo da Juretu turško obleko, da se odpoti bogato preoblečen v kraj, kjer je bivala deklica, da jo ob priliki odvede. Ali bilo mu je v nesrečo. Baš onih dnij je prekoračila avstrijska vojska mejo, ulovila z drugimi Turki tudi Jureta in ga odvela tja gori v Olomuc, a Mustavago so vojaki ubili, le Sejda je še ob pravem času srečno pobegnila k svoji prijateljici, a od ondodi k fra. Stipu. Dobri ujec jo je učil resnic sv. vere in nekega dne krstil v svoji kapelici. Za spomin na Jureta, o katerem ni bilo niti duha, niti sluha, nazvala se je Sejda ob krstu Jurka. Že je mislila oditi v samostan, kar dojde nenadoma v hišo Jure, raztrgan in izmučen. Da je bila kmalu potem poroka, ni mi treba omenjati, a dobri fra. Stipo je imel kaj zapisovati v svojo »kroniko«. Večja povest je »Marijan: spominjanja na prvo novačenje (vojaški nabor) u Bosni.« Tudi tu ni zapletenih dejanj, a pripoveduje se dosti obširno, prizor se pridružuje prizoru. Ni boljših prijateljev, kakor sta zlatarja Stanko in Marijan. Stanko ima le sestro Pavko, a Marijan mater Jurko. Oegava bi bila Pavka, če ne Ma-rijanova, pa zato ni čudno, če sta se rada gledala. Ali kjer se dva vjemata, tam se hitro najde tretji, kateri jima zavida srečo, a ta tretji bil je vaški knez (župan) Stipan. Tudi njemu je bila Pavka povšeči, pa je želel, da bi bila njegova žena. Da zvrši svoje zlobne nakane, ni